1. 1. nanašajoč se na nebesna telesa: astralni svet; astralna megla / astralni kult pri starih narodih češčenje nebesnih teles
2. 2. knjiž. breztelesen, nesnoven: astralno bitje / astralno telo v okultizmu duhovni dvojnik fizičnega telesa
   // ekspr. prosojen, nežen: njeno belo astralno telo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

1. 1. podoben dimu: dimasti oblaki; dimasta megla / dimasta mesečina nejasna, motna
   // ki je temno sive barve: dimasto govedo
2. 2. poln dima: dimast plamen; dimasto ozračje nad mestom
3. 3. sajast, okajen: dimasti tramovi; dimasta svetilka je slabotno brlela

dímasto prisl.: dimasto bele meglice

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

1. 1. imeti kaj z rokami oprijeto: držati kozarec; držati za kljuko, vrv; detektivove roke so ga čvrsto držale; držal ga je kakor v kleščah / od smeha smo se držali za trebuhe / držita se za roke
   // z rokami imeti oprijeto kaj zaradi kakega namena, dela: otroka je naučila držati svinčnik; ne zna držati kose; držati (za) plug naravnavati ga pri oranju
   // le dobro ga drži, da ti ne uide; drži se, da ne boš padel / kot klic za ščuvanje psa dŕži ga
2. 2. opravljati delo, ki kaj povezuje v celoto: led drži kamenje skupaj; vezi so trdno držale; žeblji čvrsto držijo / ekspr. čeprav bolan, je oče le še trdno držal kmetijo skupaj
3. 3. ohranjati kaj v določenem položaju, kljub delovanju nasprotne sile: balkon držita dva stebra; komaj je držal tram pokonci; s kolom je držal škaf pod vodo / sadno drevje je polno, da komaj drži; sneg je bil premehek, da bi nas držal / ključavnica ni dolgo držala, vrata so kmalu popustila
   // ohranjati kaj v določenem položaju, na določenem mestu sploh: fant je držal dekle v objemu; držati roke na hrbtu; držati otroka v naročju; otrok drži kar naprej prst v ustih / knjigo drži narobe; držati glavo pokonci
4. 4. s širokim pomenskim obsegom s svojo oblastjo, z vplivom ohranjati koga na določenem mestu:
   1. a) že od včeraj ga držijo na policiji; držali so ga zaprtega
   2. b) mati je držala otroke v prostem času doma
   3. c) vso noč so nas s strojnicami in minami držali od sebe / dekle je držalo svojega najnovejšega znanca v spoštljivi razdalji
   4. č) preostali denar je držala za hude čase / trgovci niso hoteli prodajati blaga ceneje, rajši so ga držali v skladiščih
      // vojaško obvladovati kak prostor, objekt: cesto zanesljivo drži naša druga četa; sovražnik še zmeraj drži nekatere pomembne postojanke
      // pog. ohranjati koga pod vplivom, v oblasti: silna besnost me je držala; krč ga že spet drži / ni mogel več držati nejevolje zadrževati, tajiti
5. 5. s širokim pomenskim obsegom s svojo dejavnostjo, postopki ohranjati kaj v določenem stanju: držati potrošnjo v mejah realnih možnosti; razred drži v disciplini; držati repertoar na visoki umetniški ravni; načrt držijo v strogi tajnosti
   // delati, da se kaj ohranja, bistveno ne spreminja: držati čistočo med boleznijo; držati ritem pri plesu; držati začetni tempo do konca teka / to blago drži barvo; izdelki držijo svoje cene / pog. držati rekord v metu krogle
   // pog. ohranjati svojo bistveno lastnost, uporabnost: te hlače že zelo dolgo držijo; pričeska ji odlično drži; tisti stari voz še zmeraj drži je uporaben; tako konzervirana zelenjava (se) drži skozi vso zimo se ne pokvari
6. 6. žarg., s širokim pomenskim obsegom zaradi kakega namena ohranjati kaj v kakem odnosu: poleg goveje živine drži še ovce in dve kozi ima, goji; že nekaj časa ne drži več služkinje nima; tega artikla pri nas ne držimo nimamo, ne prodajamo
   // držati blago na zalogi
7. 7. pog. trajati: deževje je držalo tri tedne; padel je v duševno odsotnost, ki je držala; lepo vreme se bo še držalo
8. 8. biti tak, da ne more skozi tekočina, sipka snov: bazen drži; čevlji mi sploh ne držijo, nogavice imam čisto mokre; lonec drži, čeprav je malo počen / otrok ne drži vode ne more zavestno uravnavati odvajanje seča
9. 9. s prislovnim določilom imeti določeno prostornino: ta posoda drži malo manj kot pet litrov; koliko drži sod
10. 10. biti v skladu z resničnostjo: vremenska napoved je malokdaj držala; številke niso povsem držale; drži kot pribito / ta predpis ne drži več ne velja
    // navadno v zvezi z beseda, obljuba vztrajati pri obveznosti: vse obljubi, a ničesar ne drži; držati besedo, obljubo / brezoseb., kot podkrepitev drži, jutri se vidiva
11. 11. biti usmerjen, voditi, peljati: pojdi po cesti, ki drži v dolino; most drži preko reke; stopnice držijo navzgor / čez travnik je držala krvava sled / ena vrata držijo v spalnico, druga pa naravnost na vrt
12. 12. pog., navadno z orodnikom strinjati se s kom in ga podpirati pri delovanju: zmeraj drži z bogatimi, z močnejšimi; vsi držijo z njim; mati je držala s sinom proti očetu; sošolci držijo skupaj
13. 13. nižje pog., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža opravljanje dejanja, ki ga določa samostalnik: držati govor; držati predavanje predavati, imeti predavanje; držati komu dolge pridige / držati stražo biti na straži, stražiti
    // držati pod kontrolo kontrolirati
14. 14. nižje pog., v zvezi z na ceniti, dati na kaj: ljudje držijo nanj; držati na svojo čast
15. 15. zastar. imeti, šteti za: za nespametnega koga držati; tiste narode so držali za manj civilizirane
    ● ekspr. kaj te le danes drži? zakaj si tako čuden, nepristopen; pog. vreme bo še nekaj časa držalo ostalo lepo, se ne bo poslabšalo; držati figo, pesti za koga želeti komu, da bi se mu kaj uresničilo, posrečilo; nizko glej, da boš gobec držal da ne boš česa povedal, rekel; pog. branjevke so držale jajca po dinarju prodajale so jih po dinarju; niso jih hotele prodajati ceneje; ekspr. držati jezik (za zobmi) ne povedati česa, molčati; držati korak s kom ne pustiti se komu prekositi, ne zaostajati za kom; brezoseb., pog. drži me, da bi ga pošteno premikastil čutim željo, mika me; pog. držati mulo kazati jezo, nejevoljo; knjiž. držati ogledalo svojemu času v umetniških, zlasti v gledaliških delih prikazovati problematiko določene dobe; držati roko nad kom biti mu zaščitnik, varovati ga; pog. držati roke križem lenariti, ne delati; evfem. ne bo dolgo, ko mu bodo svečo držali umrl bo; evfem. držati vrečo biti soudeležen pri kraji, ropu; ekspr. držati koga za besedo zahtevati, da obljubo izpolni; ekspr. držati koga na vajetih, na kratko imeti ga popolnoma v oblasti; pog. držati ljudi v distanci ne biti z njimi preveč prijazen, domač; ekspr. vseh teh podatkov pa res ne morem držati v glavi, v spominu si ne morem zapomniti; ekspr. držati koga v precepu, v šahu onemogočati mu, da bi samostojno ukrepal, se odločal; pog. držati kaj v svojih rokah sam odločati o čem, voditi kaj; le upanje ga še drži pokonci ohranja zdravega, živega; oče je svoje otroke trdo držal bil je zelo strog z njimi; preg. bolje drži ga kot lovi ga bolje se je zadovoljiti s slabšo, a gotovo možnostjo
    ♦ lov. divjad (dobro) drži ne zbeži, ne odleti takoj, ko začuti lovca ali psa; pes dobro drži vztrajno goni divjad

držáti se 
1. 1. biti v prostorsko neposrednem stiku s čim; dotikati se, stikati se: naša hiša se drži trgovine; delovna soba se je držala salona
   // biti pritrjen, prilepljen na čem: čevljev se še drži blato; čela se drži šop potnih las; pren. krivica se ga drži; vzdevek iz dijaških let se ga še zmeraj drži
   // premikati se po določeni poti, določeni smeri: držati se glavne ceste, markacije
   // ekspr. ne oddaljevati se od česa, ne zapuščati česa: ljudje se pred večjimi prazniki držijo večinoma dóma; pren. vse do svoje smrti se je držal govorice rojstnega kraja; drži se me ko klop
2. 2. delati, kot se zahteva, predpisuje: držati se diete, dogovora, napotkov, navodil, pogodbe, predpisov; držati se prave mere; drži se svojih nazorov kot pijanec plota
3. 3. z izrazom na obrazu in z obnašanjem kazati razpoloženje: čemerno, jezno, prijazno se držati; drži se sila domišljavo; držati se na jok; drži se, ko da ne zna do pet šteti nevedno, naivno
   // telo imeti, ohranjati v določenem položaju: držati se vzravnano; po vojaško se držati; ljudje so se držali, kakor da bi jih zeblo
   // pog. biti domišljav: kaj se boš držala, saj nisi nič posebnega
4. 4. ohranjati svoj obstoj, položaj kljub ogroženosti: trdnjava se je dolgo časa držala; samo s silo se drži na oblasti; celotna reprezentanca se je odlično držala
   // pog. vesti se, zadržati se: če se bo v zaporu dobro držal, bo še pomiloščen; med okupacijo se je dobro držal; hrabro, pogumno se držati
5. 5. s prislovnim določilom izraža, da je kdo na določenem mestu, v določenem stanju: vedel je, kje se medved najraje drži; megla se drži v dolini že tri dni; nekatere ribe se držijo prav pri dnu / pozimi se držijo gamsi v gručah; pesek se drži skupaj; zmeraj se je držal bolj sam zase, ob strani
   ● pog. res ne vem, zakaj se držiš (name) si jezen, užaljen; pog. avto se dobro drži ceste ga ne zanaša na ovinkih, pri hitri vožnji; ekspr. denar se je ne drži ne hrani ga; je zapravljiva; ekspr. komaj se ga še duša drži je tako slab, da bo kmalu umrl; ekspr. ne ve, kje se ga glava drži zaradi preobilice dela, skrbi je popolnoma zmeden; smola se ga drži vse se mu ponesreči; večkrat doživi kaj neugodnega; ekspr. njega se pa še mleko drži je še zelo mlad, neizkušen; ekspr. držati se materinega krila biti v svojem ravnanju nesamostojen, odvisen zlasti od matere; ekspr. vreme se že ves ta teden kislo drži ni lepo, a vendar je (še) brez padavin; držati se v dve gubé sključeno; nižje pog. nazaj se držati pri jedi, pri pijači jesti, piti manj, kot si kdo želi, pri delu biti len; ne delati, kolikor bi lahko in kolikor bi bilo potrebno; pog. za svoja leta se še odlično drži je nadpovprečno čil, zdrav; drži se kot lipov bog je neroden, molčeč; kar tod pojdite in se držite desne, na desno na vsakem razpotju pojdite po desni poti

držé: drže se za roke, sta se sprehajala po parku

držèč -éča -e: izpeljal je načrt, držeč se v celoti svoje prvotne zamisli; posodo, držečo pet litrov, je napolnil do roba; stopala je tesno ob njem, držeč ga pod pazduho

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

1. 1. premakniti z nižjega mesta, položaja na višjega: dvignil je klobuk v znak pozdrava; dvigniti slušalko pri telefonu; dvigniti otroka v naročje; z lahkoto dvigne sto kilogramov / dvigniti sidro, zaveso / dvigniti nogo, roko / dvigniti potopljeno ladjo
2. 2. napraviti kaj višje: dvigniti bregove z nasipavanjem; pog. dvigniti hišo za dve nadstropji nadzidati; voda v bazenu se je dvignila za dva metra / na poti so se dvignili nad tisoč metrov; za ovinkom se pot nekoliko dvigne vzpne
   // da je lahko gledal, se je moral dvigniti na prste
3. 3. napraviti, da kaj pride iz ležečega ali sedečega položaja: dal mu je roko in ga dvignil; moški so se drug za drugim dvignili in odšli vstali
   // dvigniti podrt drog; trava se je po neurju hitro dvignila / ekspr. novica ga je takoj dvignila iz postelje; pog. sredi noči so ga dvignili zbudili, poklicali
4. 4. spraviti z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost: dvigniti cene, davke, hektarski donos, proizvodnjo; število naročnikov se je dvignilo; temperatura se je močno dvignila narasla
   // priznanje je dvignilo delovni elan; pog. njegova pripomba je v hipu dvignila razpoloženje; morala v četi se je dvignila / dvigniti kvaliteto izdelkov; kritika se je dvignila na višjo raven
   // spraviti na višjo stopnjo glede na kakovost, pozitivne lastnosti: dvigniti domačo industrijo; posestvo je dvignil z delavnostjo izboljšal, razvil; gospodarsko, kulturno dvigniti deželo / dvigniti ljudi iz zaostalosti / nova družba ga je dvignila poplemenitila, izboljšala; moralno dvigniti koga
   // dati čemu višjo stopnjo glede na pomembnost: dvigniti diplomatski predstavništvi na rang veleposlaništev / dvigniti narodni jezik v literarnega / dvignili so ga v plemiški stan povzdignili
5. 5. sprejeti pripadajoče, naročeno, shranjeno po (uradno) določenih predpisih: dvigniti denar iz banke, v banki; dvigniti plačo; dvigniti prtljago v garderobi; pravočasno dvigniti vstopnice
6. 6. napraviti, da se kdo upre: dvigniti ljudstvo proti gosposki; če se razmere ne bodo zboljšale, se bodo dvignili uprli
   // dvigniti ljudi k uporu, v upor
7. 7. povzročiti, narediti: policija je dvignila preplah; članek je dvignil ogorčenje; zaradi tiste malenkosti so dvignili proti njemu pravo gonjo
   ● pog. ves čas je bil miren, a nesramna opazka ga je dvignila razburila, vznevoljila; dvigniti duha vojakom jih opogumiti; ekspr. tudi on je dvignil svoj glas povedal svoje mnenje; žarg., voj. partizani so dvignili most razstrelili; ekspr. odkar živi v mestu, je precej dvignila nos je postala domišljava; ekspr. nič ni rekla, samo nos je dvignila z izrazom je pokazala, da je nezadovoljna, užaljena; šele ko je zaprl vrata, je dvignila oči k njemu ga je pogledala; afera je dvignila mnogo prahu povzročila je razburjanje, govorice; ob vsaki priložnosti dvigne prst svari; nikoli ni dvignil roke na sestanku zaprosil za dovoljenje, da bi lahko govoril; že po prvih težavah so mnogi dvignili roke izgubili upanje na uspeh; opustili delo; ekspr. dvigniti roko nad koga, proti komu udariti, (pre)tepsti ga
   ♦ lov. dvigniti divjad spoditi, prepoditi jo z ležišča, iz skrivališča

dvígniti se 
1. 1. premakniti se navzgor, kvišku: iz vinograda se je dvignila jata škorcev; letalo se je hitro dvignilo; megla se še ni dvignila / nalivaj previdno, da se gošča ne dvigne
2. 2. knjiž. nastati, pojaviti se: v želodcu se mu je dvignila slabost; v ljudeh se je dvignilo sovraštvo do trgovca; nenadoma se je dvignil silovit vihar
   ● kruh se je lepo dvignil shajal; v teh dneh se je živo srebro močno dvignilo temperatura je narasla; hotel se je dvigniti nad druge doseči pomembnejši položaj od drugih; dvigniti se nad osebne prepire ne dopustiti, da bi ti vplivali na ravnanje, odločanje

dvígnjen -a -o: žugal je z visoko dvignjeno pestjo; zavesa v dvorani je že dvignjena

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

1. 1. ki je bolj v trdnem kot v tekočem stanju: belež je premalo gost, narediti je treba gostejšega; gosta tekočina; gosto blato, testo / gosta juha; gosta snov; od soli gosta voda
2. 2. ki sestoji iz trdno sprijete snovi: gost sprimek / gost kruh
   // nav. ekspr. skozi katerega se težko vidi: gost dim, prah; gosta megla, sopara / gosta tema
3. 3. razvrščen v majhnih medsebojnih presledkih: gosti cveti; gosti zobje; goste veje; goste zvezde; gosto bukovje, grmovje; drevje je preveč gosto / gosti lasje; gosta črna brada; pes ima zelo gosto dlako
   // ki sestoji iz enot, razvrščenih v majhnih medsebojnih presledkih: gost glavnik; gost gozd; gost šop cvetov; gosta gruča ljudi / gost dež, sneg / gosta tkanina; gosto sito z majhnimi luknjicami
4. 4. ki se pojavlja v kratkih časovnih presledkih: gosti streli, udarci / gosti obiski pogostni
   // dela goste korake kratke, drobne
5. 5. ki obstaja v veliki meri: gost promet; gosta naseljenost dežele / gosta senca lipe / knjiž. gost molk popoln
   // težko je poslušal gosto pripovedovanje žensk gostobesedno
   ♦ les. gost les les z gostimi letnicami; obrt. gosta petlja prvina (pri kvačkanju), pri kateri se nit ne ovije okoli kvačke

gósto in gostó prisl.: gosto kuhan riž; gosto razpredena tihotapska mreža; gosto tekoč; gosto zazidana površina

gósti -a -o sam.: nič gostega ne sme jesti; mešati do gostega; na gosto saditi nagosto; po gostem mu je pisal pogostem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

gostíti se postajati (bolj) gost: raztopina se je začela gostiti; kri na rani se mu je hitro gostila strjevala
// lasje so se mu začeli gostiti / nav., ekspr. zunaj se je gostila megla, tema; knjiž. mrak se je gostil v temo / redko njegovi obiski so se čedalje bolj gostili so postajali pogostnejši

gostèč -éča -e: gosteča se množica je pritiskala vse huje; gosteče se mleko

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

1. a) jutranji svit; hladen jutranji zrak; jutranja megla, zarja; jutranje sonce / brati jutranje časopise; jutranji radijski program; jutranji sprehod / jutranja halja
2. b) jutranja in večerna stran

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

1. 1. del dneva ob sončnem vzhodu: bilo je že jutro, ko so prišli; jutro nastaja; prišlo, knjiž. napočilo je usodno jutro; pričakovati jutro; bedeti do jutra; že od jutra ga boli glava; ekspr. dela od (ranega) jutra do (poznega) večera ves dan; zaspal je šele proti jutru, redko na jutro, pod jutro; ob jasnih jutrih je že slana; v zgodnjem zimskem jutru; napadli so jih še pred jutrom; hladno, megleno, nedeljsko, pomladansko jutro / pesn. jutro se budi, drami; ekspr. jutro jo je zaščemelo v oči jutranja svetloba
   // knjiž., ekspr. peljati se v sivo jutro / drugo jutro je sklical posvet drugi dan zjutraj; neko jutro, tisto jutro je odšel; telovadi vsako jutro; vse jutro je bil nerazpoložen; nar. vstaja pozno v jutro zjutraj; ob jutrih, v jutrih je navadno megla; knjiž. bedeti do štirih v jutru zjutraj; zastar. vstal je na vse jutro navsezgodaj; star. v nedeljo jutro zjutraj
   // kot pozdrav dobro jutro!
   // ekspr., s prilastkom obdobje nastajanja, začetek: jutro človeške kulture; jutro leta
2. 2. zastar. vzhod: na jugu in jutru
   ● ekspr. lahko se hvali s svojim srečnim zakonom, saj je šele dobro jutro je šele začetek zakona; vstopil je brez dobrega jutra brez (jutranjega) pozdrava
   ♦ rel. zvoniti jutro zvoniti zgodaj zjutraj, zlasti ob nedeljah in praznikih

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

1. 1. knjiž. manjše ali večje ozemlje glede na oblikovanost, obraslost, urejenost; pokrajina: slikati krajino; krajina ob Otočcu; kultiviranje, varovanje krajine
   // pokrajina, ozemlje: megla je ležala nad krajino / rojstna krajina rojstni kraj
2. 2. um. slika, na kateri je upodobljena pokrajina: na stenah visi nekaj krajin in portretov; razstava krajin

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

1. 1. delati, da je kaj nevidno; pokrivati: čelo se ji ne vidi, ker ga krijejo gosti lasje; lahek plašč ji je kril ramena / oblak krije sonce / kriti hudodelca skrivati
   // ekspr. morje krije v sebi ogromno rib ima
   // delati, da je kaj komu neznano; prikrivati: ljudem je kril žalost / kriti huda, družbi nevarna dejanja; to si mi krila celo leto
2. 2. na streho polagati kritino; pokrivati: pred dobrim letom je še kril strehe; kriti streho z opeko / redko hišo krije rdeča opeka
   // nav. ekspr., z oslabljenim pomenom biti na površju česa: gore že krije sneg; megla krije vso dolino / tema že krije zemljo
3. 3. s seboj ali s svojim delom odvračati od koga nevarnost: drevo ga krije; s svojim telesom ga je kril / skušal je kriti umik čete / publ. moram si kriti glavo / streha komaj krije dva
4. 4. zagotavljati z enako ali večjo vsoto denarja plačilo, izplačilo česa: kriti deficit; ne more kriti vseh izdatkov; stroške bo krilo podjetje; škoda se bo krila iz prihrankov poravnala
   // kriti z zlatom
   // publ. preskrbovati toliko izdelkov, blaga, stvari, kolikor jih kdo potrebuje, porabi, zadovoljevati: tovarna krije s svojimi izdelki polovico vseh jugoslovanskih potreb
   ● pog. kriti komu hrbet ščititi, varovati ga; ekspr. prst, zemlja ga krije je mrtev (in pokopan)
   ♦ šah. kriti tako zavarovati, da se prepreči vzetje kake figure brez večje žrtve, nevaren napad ali mat; šport. kriti biti točno drug za drugim v formacijah; kriti igralca spremljati in z dovoljenimi postopki ovirati nasprotnega igralca, zlasti pri igrah z žogo

kríti se 
1. 1. pojavljati se istočasno ali v isti obliki: čas dogajanja se krije z njegovim odhodom; ta misel se krije z njegovo predstavo; pojma se ne krijeta
2. 2. star. biti prikrit, skrivati se: tu se krije neka misel; za vsem tem se krijejo določene težnje / take ideje se krijejo v njegovi filozofiji

krijóč -a -e: krijoča barva

krít -a -o: ravnal je tako, da je bil vedno krit; ta denar je krit z državnim posojilom; s slamo krito poslopje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

1. 1. kos blaga, navadno manjši: položiti na čelo mokro krpo; pokriti kozarec s čisto krpo; platnena krpa / likati z vlažno krpo / na podstrešju je polno krp cunj
   // kožna krpa
   // kos blaga za brisanje ali čiščenje: obrisati prah s krpo; kuhinjska krpa; krpa za pomivanje posode
2. 2. manjši kos blaga, ki ostane pri krojenju: krojač je vrnil vse krpe; iz raznobarvnih krp narejena oblekica / od plašča je ostalo veliko krp
   // tak kos za prekrivanje, nadomeščanje raztrganega, izrabljenega dela: prišiti krpo na rokav / prilepiti krpo na zračnico kos gume
   // ekspr. na obleki je bila krpa pri krpi obleka je bila zelo zakrpana
3. 3. nav. ekspr. kar je po obliki podobno krpi: list je imel več krp / megla se je raztrgala na krpe; po njivah leži sneg v krpah
4. 4. ekspr., z rodilnikom manjši kos česa: imeli so samo dve krpi zemlje; videla se je krpa neba / niti krpe svojega sveta nima prav nič; pren., knjiž. meglene krpe spominov
   ♦ bot. krpa del deljenega cvetnega ali zelenega lista; gozd. sejati na krpe sejati na manjše, med seboj ločene površine; med. pljučna krpa pljučni reženj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

1. 1. namestiti se, spraviti se v vodoraven položaj: legel je in zaspal; razgrnil je plašč po tleh in legel; leči na posteljo, v travo; leči v senco; utrujen leči; leči na hrbet, vznak / pes je ubogljivo legel / kot ukaz psu lezi
   // namestiti se, spraviti se v tak položaj zaradi spanja, počitka: pozno je že, legel bom; zjutraj je bila bolj trudna kot zvečer, ko je legla / legel je po polnoči šel spat; nar. dajati otroke leč spat
   // star. leči spat iti spat
   // namestiti se, spraviti se v (pretežno) tak položaj zaradi bolezni: legel je pred tremi tedni / ekspr. legel je in umrl zbolel, obolel
2. 2. knjiž. imeti spolni odnos: ni legel k njej iz ljubezni; leči s fantom
3. 3. s prislovnim določilom namestiti se, razprostreti se na površini: prah je legel na pohištvo / dolge trepalnice so ji legle čez oči / gosti delci v tekočini ležejo na dno se usedejo
4. 4. knjiž., s prislovnim določilom pojaviti se, nastopiti na površini: oblaki so legli čez nebo; sence so legle na ulico / megla je legla na polje
   // z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: zgodaj je legel mrak; ko je legla noč, so se utaborili ko se je znočilo
   // mir je legel na pokrajino; pren. bridek molk je legel med njiju; na dušo ji je legla žalost
5. 5. knjiž., s prislovnim določilom postati opazen, viden: grenkoba, trpkost mu je legla na obraz; nasmeh mu je legel na ustnice / prijazen izraz je legel na njegovo lice
6. 6. preh., v zvezi z na povzročiti slabo duševno ali telesno počutje: leta so legla nanj s svojo težo; vsi ti dogodki so moreče legli nanje; brezoseb. težko je leglo nanj
   ● star. v nekaj dneh bo legla rodila; knjiž. sen jim je legel na oči zaspali so; knjiž. sonce je že leglo na strehe je začelo sijati na strehe; vznes. zdaj je legel k večnemu počitku, pod rušo, v grob, v zemljo še zadnji prijatelj umrl

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

1. 1. nameščati se, spravljati se v vodoraven položaj: vojaki so legali in vstajali; legati v posteljo; poleti rad lega v senco
   // knjiž. hoditi spat: navajen je, da pozno lega / star. poleti so trudni legali spat
   // knjiž. zbolevati, obolevati: ljudje so še vedno legali in celo umirali
2. 2. knjiž. imeti spolne odnose: pijan je legal k njej
3. 3. s prislovnim določilom nameščati se, razprostirati se na površini: prah lega na travo ob cesti in jo duši
4. 4. knjiž., s prislovnim določilom pojavljati se, nastopati na površini: na dolino so začele legati dolge sence / megla je legala na jezero
   // z oslabljenim pomenom izraža nastopanje stanja, kot ga določa samostalnik: mrak, noč lega (na pokrajino) / mir lega na zemljo; pren. čuden hlad mu lega v srce; težka mora lega na ljudi; na dušo mu legajo skrbi
5. 5. knjiž., s prislovnim določilom postajati opazen, viden: na obraz ji lega rdečica
   ● knjiž. sonce je legalo k počitku zahajalo; knjiž. spanec ji lega na oči postaja zaspana; brezoseb., knjiž. lega jim na pljuča, zato kašljajo duši jih; knjiž. dim težko lega na prsi ovira, otežuje dihanje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

1. 1. v ozračju nizko nad zemljo zgoščeni vodni hlapi, ki povzročajo slabo vidljivost: megla se dviga, nastopi, se spušča; megla se gosti, se razkadi; po kotlinah leži megla; iz megle rosi; bela, siva megla; gosta, redka megla; jesenska, jutranja megla; ekspr.: po dolini se valijo, vlečejo megle; nad vodo visi megla; veter razganja meglo; debela megla gosta; gore so zavite v meglo / jutri bo megla megleno
   // pri označevanju krajevnosti ali časovnosti: ob megli je vidljivost slaba; zaiti v megli
   // ekspr., s prilastkom velika količina, množina delcev česa v ozračju, ki povzroča slabo vidljivost: snežna megla; megla prahu; megla škropiva
2. 2. ekspr. nejasnost, nedoločenost, negotovost: pregnati meglo iz duše; zdaj tava v megli in mraku; njegova umetnost se potaplja v abstraktne megle / z oslabljenim pomenom: razpršiti megle predsodkov; prihodnost je zavita v meglo negotovosti; zdrsnil je v meglo nezavesti
   ● ekspr. megla se mi dela pred očmi zaradi slabosti, bolezni se mi zdi, da vidim pred očmi meglo; ekspr. če je malo več pil, mu je razum ovila megla ni mogel več logično misliti, trezno presojati; ekspr. to obdobje zgodovine je še zavito v meglo je še neraziskano, nejasno; kaj se vlečeš kot megla počasi, leno hodiš, greš; spominjam se tega kakor v megli nejasno; od razburjenja je videl vse (kot) v megli nejasno, nerazločno
   ♦ meteor. inverzna megla ki nastane v kotlinah in dolinah ob toplotnem obratu; nizka megla ki leži neposredno nad zemeljsko površino; visoka megla ki se dviga v višje zračne plasti; navt. rog za meglo priprava, s katero daje jadrnica v megli zvočne signale; voj. umetna megla s kemičnimi sredstvi narejena, povzročena megla za maskiranje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

1. 1. redka megla, navadno manjšega obsega: meglica se dviga, razkadi, spušča; nad jezerom leži meglica; ekspr. meglice se pasejo po pobočjih; bela, prosojna, rahla meglica; ekspr. kosmi meglice
   ♦ meteor. redka megla, zaradi katere vidljivost ni zmanjšana pod 1 km
   // (bel) oblaček: ni meglice, ki bi obetala dež; meglice na nebu
   // ekspr., s prilastkom večja količina, množina delcev česa v ozračju, ki povzroča slabšo vidljivost: za vojaki je ostala samo še prašna meglica / meglice vodometa
2. 2. rahla, komaj vidna vlaga, rosa na predmetu, v katerega se dihne: umrla je, saj na ogledalu ni meglice; meglica na očalih
3. 3. astr. velika količina, množina plinov in prašnih delcev v prostoru med zvezdami: meglica v Orionu / svetla, temna meglica
   ● ekspr. če je preveč pil, mu je rahla meglica ovila možgane ni mogel več logično misliti, trezno presojati; nar. meglica na borovnicah, slivah tanka voščena prevleka; poprh

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

1. 1. izraža domnevo: menda je to edini človek, ki mu zaupa; nocoj se menda še ne vrnejo; slabo ji je, menda od slabega zraka
2. 2. ekspr., včasih okrepljen izraža samoumevnost: menda si slep, da ne vidiš, kod hodiš; če prenese most kamion, bo menda tudi mene; saj menda ne boš huda, če prisedem / v takem dežju pa menda ne boste šli od doma; menda vendar ne bo ves dan megla; pog. pa menda ja nisi truden?
3. 3. v medmetni rabi izraža soglasje, pritrjevanje brez pridržka: »se ti zdi rešitev pametna?« »Menda!«; pog. »me vzameš s seboj?« »Menda ja«

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

1. 1. nanašajoč se na mleko:
   1. a) mlečne sestavine / mlečna maščoba
   2. b) trgovina z mlečnimi izdelki; mlečni kruh; mlečni riž riž, kuhan na mleku; mlečna čokolada; mlečne jedi
   3. c) mlečna posoda / mlečna farma; mlečna industrija
2. 2. po barvi podoben mleku: mlečna svetloba svetilke; megla je postajala bolj mlečna in gosta / ekspr. ima mehek, mlečen obrazek / mlečno steklo belo, neprozorno
3. 3. ki ima zaradi nezrelosti še mehko, kašasto vsebino: ajda je še mlečna; mlečna pšenična zrna so začela trdeti / peči mlečne koruzne storže
4. 4. ekspr. mlad, neizkušen: bil je še ves mlad in mlečen; cvili kot kakšno mlečno dekle / vojno je doživljal v mlečnih letih
   ● vznes. mlečni brat človek, ki ga je dojila ista ženska; mlečna kuhinja kuhinja, v kateri se pripravlja in servira malica, navadno iz mlečnih izdelkov; mlečna restavracija restavracija, kjer se streže zlasti z mlečnimi jedmi in nealkoholnimi pijačami; njihove krave so zelo mlečne dajejo, imajo dosti mleka
   ♦ anat. mlečni zob vsak od dvajsetih zob, ki zraste v zgodnji mladosti in po šestem letu starosti izpade; mlečna žleza kožna žleza pri samicah sesalcev, ki določen čas po rojstvu mladiča izloča mleko; biol. mlečno kisanje kisanje, pri katerem nastaja mlečna kislina; bot. mlečna pečenica užitna lističasta rdeče rjava goba z belim mlečkom, Lactarius volemus; kem. mlečni sladkor disaharid, ki je v mleku; mlečna kislina organska kislina, nastala pri oksidaciji mlečnega sladkorja

mléčno prisl.: mlečno bela polt; mlečno zelenkast odtenek

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

mléčnato prisl.: mlečnato rdeč senčnik

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

1. 1. močviren svet, močvirje: ob cesti je ležala močvara; iz močvar se je začela dvigati megla / v dežju se je cesta spremenila v močvaro
2. 2. moralna propalost, pokvarjenost: izkopati se iz močvare; tavati v močvari mesta

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

1. 1. knjiž. opravljati malo potrebo: mokril je kar na cesti; navaditi žival, da mokri vedno na istem mestu
   // izpraznjevati sečni mehur: bolnik pogosto mokri / podse mokriti; od strahu je mokril v hlače; mokriti v posteljo nehotno, bolezensko izpraznjevati mehur v spanju
   // krava krvavo mokri
2. 2. na svojem površju delati kapljice: bulice na koži mokrijo / siri mokrijo
3. 3. brezoseb., ekspr. deževati, rositi: mokrilo je iz nizke megle; nepretrgoma je mokrilo

mokrèč -éča -e: mokreč lišaj; mokreča megla

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

mokrôtno prisl., v povedni rabi: če je le malo mokrotno, to seme že kali; ob zidu, v dolini je mokrotno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

1. 1. prosojna, rahla megla iz prahu, dima, vlage: nad mestom je mrč; griče ovija mrč; iz mrča na obzorju se je pokazala ladja; pokrajina je zavita v mrč / meglen, prašen mrč / mrč snežnega meteža
   // polmrak: iz mrča je počasi nastajal mrak; dan se je nagnil v prvi mrč
2. 2. sij, soj: svetilke so širile rumenkast mrč; v mrču pastirskih ognjev

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

nadléžno prisl.: nadležno spraševati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

1. 1. knjiž., s prislovnim določilom pojavljati se, razprostirati se na površini: na mesto je začela nalegati megla / iz dimnika spet nalega črn dim se vali proti tlom
   // pričele so nalegati prve slane padati
   // z oslabljenim pomenom izraža nastopanje stanja, kot ga določa samostalnik: mrak, noč že nalega / na zemljo nalega mir; pren. na srce ji nalega potrtost; na obraze je začela nalegati skrb
2. 2. teh. biti drug na drugem tako, da se ena ploskev dotika, stika z drugo: tram nalega (na) zid; kaj dobro, slabo nalega na podlago

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

1. 1. prikazovati kaj naučenega v strnjenem sporedu pred občinstvom: na proslavi nastopajo gojenci glasbenih šol; nastopati kot solist / nastopati z deklamacijo / pog. nastopati na televiziji / v glavni vlogi nastopa gost iz Zagreba
   // biti dejavno navzoč na športni, kulturni prireditvi: nastopati na mednarodnih tekmovanjih / nastopati za reprezentanco, v reprezentanci / že več let nastopa v mestnem gledališču se (poklicno) ukvarja z gledališko dejavnostjo
2. 2. navadno s prislovnim določilom javno, pred občinstvom prikazovati mnenje, stališče: nastopati na zborovanjih / nastopati v javnosti, pred poslušalci / nastopati proti diktaturi
   // v zvezi s kot opravljati kako funkcijo: nastopati kot zastopnik društva
3. 3. nav. ekspr. izraža navzočnost v prostoru ali času: termin lahko nastopa na več področjih; osebe, ki nastopajo v romanu, je izoblikoval pisatelj po ljudeh iz okolice
   ● zastar. morje vsakih dvanajst ur nastopa narašča; zastar. advokat nastopa svojo politično kariero začenja

nastopajóč -a -e: nastopajoči igralci; nastopajoča megla; sam.: kritika je poudarila tehnično raven nastopajočih

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

1. 1. prikazati kaj naučenega v strnjenem sporedu pred občinstvom: nastopili so vsi učenci; na prireditvi so nastopili znani umetniki / nastopiti z vajami na orodju / pog. nastopiti na radiu, televiziji / nastopiti v vlogi Hamleta
   // biti dejavno navzoč na športni, kulturni prireditvi: naša reprezentanca bo nastopila na olimpiadi; nastopiti na festivalu zabavne glasbe / nastopiti za državno reprezentanco
2. 2. navadno s prislovnim določilom javno, pred občinstvom prikazati mnenje, stališče: nastopiti na kongresu; na volitvah je nastopilo več strank; nastopiti s svojimi predlogi; avtoritativno nastopiti / knjiž. nastopiti v obrambo domovine / nastopiti proti rasni diskriminaciji
   // v zvezi s kot opraviti kako funkcijo: nastopiti kot branilec, priča / ekspr. pred gosti je nastopila kot prava dama
3. 3. nav. ekspr. izraža začenjanje
   1. a) obstajanja, stanja: po nekaj dneh je nastopila kriza; megla, odjuga nastopi / smrt je nastopila zaradi strela v sence / knjiž.: nastopili so deževni dnevi so se začeli; nastopila je noč znočilo se je; ni še nastopil pravi čas prišel
   2. b) z glagolskim samostalnikom opravljanja dela, dejavnosti: nastopiti službo; elipt. nastopil je prvega začel delati, hoditi v službo
      // nastopiti dopust / nastopiti delo / svojo umetniško pot je nastopil na podeželskem odru
      ● zastar. sin je nastopil gospodarstvo (po očetu) prevzel, nasledil; zastar. nastopil je šestnajsto leto stopil je v šestnajsto leto
      ♦ jur. nastopiti kazen; šol. nastopiti v razredu imeti nastop

nastopívši zastar.: prvič nastopivši na odru, je doživel velik aplavz; nastopivši mraz je napravil veliko škode

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

1. 1. ki se ne da predreti: nepredirna plast
2. 2. skozi katerega se ne da priti: nepredirna gneča; nepredirno grmovje; pren., ekspr. zavil se je v neprediren molk
   // ekspr. skozi katerega se težko vidi: nepredirna megla, tema; pren. neprediren človek; njegov nepredirni obraz ni izražal čustev
   ● knjiž., redko nepredirna zasnova drame neprodorna, nedomiselna

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

1. 1. ki ima v navpični smeri navzgor razmeroma majhno razsežnost, ant. visok: nizek grm, hrib, stol; nizka hiša, klop; nizko čelo, drevo, vzglavje; gospodarsko poslopje je za dva metra nižje od hiše / nizek fant majhen; ekspr. je na nizkih nogah ima kratke noge; biti nizke rasti majhen; zabredel je v nizko vodo plitvo
   // nizki čevlji čevlji, ki ne segajo do gležnja; nizki fižol fižol z nizkim pokončnim steblom, ki se ne ovija; čevlji z nizko peto
   // ki je v navpični smeri navzgor razmeroma malo oddaljen od površine: nizek strop; drevo z nizkimi vejami / letalo je v nizkem letu preletelo mesto / nizka krošnja krošnja pri tleh; pren., ekspr. stal je na najnižjem klinu družbene lestvice
2. 2. ki ima razmeroma majhno nadmorsko višino: nizek svet; nizka kotlina, stepa
3. 3. ki je glede na možni razpon ob spodnji, izhodiščni meji: nizka cena, produktivnost, temperatura; nizke obresti; nizka pokojnina; nizka kalorična vrednost živila / nizek zračni pritisk; nizka raven, stopnja / nizka kakovost slaba; nizka naklada, teža majhna
   // ki ima zamolkel zven: govoriti, peti z nizkim glasom; nizki in visoki zvoki
4. 4. v primerniku ki je glede na razvrstitev po položaju, pomembnosti, odgovornosti na manj pomembnem mestu: imeti nižji čin; navodila nižjim organom; pisarji so bili nižji uradniki; nižja samoupravna enota / nižje plemstvo / nižje sodišče sodišče prve stopnje
   // ki je glede na stopnjo zahtevnosti bolj splošen, enostaven: za to delo je potrebna le nižja usposobljenost / nižji razredi osnovne šole razredi od prvega do četrtega razreda osnovne šole; nižja geodezija geodezija, ki se ukvarja z meritvami manjših površin in z izdelavo topografskih kart; nižja gimnazija nekdaj gimnazija od prvega do četrtega razreda osemletne gimnazije; nižja izobrazba
5. 5. v razredni družbi ki pripada socialno šibkejšim, revnejšim družbenim slojem: nižji ljudje; biti nizkega rodu; najnižji sloji prebivalstva
   // ki ni cenjen, spoštovan: nizek položaj plačanca / opravlja najnižja dela
6. 6. ekspr. ki ima negativne moralne lastnosti: zašla je v družbo nizkih moških / nizke besede, misli; umoril ga je iz nizkih nagibov / on je nizek v svojih željah
7. 7. biol., v primerniku ki je glede na stopnjo razvoja prvotnejši, manj popoln: nižje oblike življenja / nižji vretenčarji obloustke, ribe in dvoživke; nižje živali nevretenčarji
   ● star. biti doma iz nižjih krajev južnejših, južnih krajev kakega področja; publ. za dosego cilja se je posluževal tudi nizkih udarcev nepoštenih sredstev; star. bil je rojen pod nizko streho izhaja iz revne družine
   ♦ bot. nizka bilnica visokogorska latasta trava z mehkimi in tankimi listi, Festuca pumila; ekon. nizek donos; elektr. nizka frekvenca frekvenca do nekaj tisoč hertzov; nizka napetost napetost, ki je nižja kot 1.000 voltov; geogr. nizko barje barje, ki je poraslo s travo; grad. nizka gradnja gradnja, katere glavni deli so v zemlji ali na zemeljski površini; lov. pes ima nizek nos pri sledenju ima smrček pri tleh; nizki lov lov na manjšo ali zaradi načina lova manj pomembno divjad; mat. nižja matematika osnovni pojmi računstva in geometrije; meteor. nizka megla megla, ki leži neposredno nad zemeljsko površino; nizka oblačnost oblačnost, pri kateri so oblaki do 2.500 m visoko; šport. nizki start start iz pokleka na eni nogi; nizki udarec pri boksu prepovedani udarec nižje od pasu

nízko prisl.: sonce je že nizko nad obzorjem; nizko oceniti vrednost dela; nizko peti; nizko se mu priklanja globoko; spuščala sta se vedno nižje in nižje; publ. nizko kalorična prehrana; nižje ob reki ležeči kraji; nižje uvrščen; nizko viseči oblaki
● preg. kdor visoko leta, nizko pade kdor ima pretirano dobro mnenje o svoji družbeni pomembnosti in pretirane zahteve po družabnem uspehu, ugledu, doživi pogosto neuspeh
♦ šol. nižje organizirana šola osnovna šola, navadno nižja, v kateri poteka v isti učilnici hkrati pouk navadno dveh razredov

nízki -a -o sam.: nižji so se uprli višjim podrejeni; na njej ni bilo nič nizkega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

1. 1. držati kaj navadno težjega tako, da prehaja vsa teža na osebek, in (večkrat) hoditi: nositi kovček; nositi opeko, vreče; nositi ranjenca; nositi na glavi, v rokah; nositi v košari, s škafom; težko nositi / konj ga je nosil v galop
   // tako držati kaj in (večkrat) hoditi kam z določenim namenom: nositi kamenje v jarek; nositi očetu malico; nosil mu je šivat; nositi prodajat; natakar mu nosi zajtrk v sobo; nositi (solato) na trg, naprodaj / nositi denar v banko / pog. kdo vam nosi kruh kupuje in prinaša; nositi mleko po hišah raznašati
2. 2. navadno s prislovnim določilom povzročati
   1. a) da se kaj premika zlasti po vodi, zraku: tok je nosil čoln na odprto morje; brezoseb. dim je nosilo proti zahodu; veter nosi pesek, prah, smrad; ekspr. dva voza sta jih nosila v mesto na dveh vozovih so se peljali
   2. b) da kaj prihaja kam: veter jim nosi dež v obraz, prah v oči / ekspr. vozila je na ovinku nosilo s ceste zanašalo
3. 3. nav. ekspr. iti h komu z namenom povedati mu kaj: nosim vam vesele novice / nositi novice po vasi pripovedovati, razširjati
4. 4. ekspr., s prislovnim določilom povzročati, da kdo kod hodi, se premika: nemir ga je nosil od vrat do okna in spet nazaj; radovednost je nosila množico po trgu; pren. domišljija ga je nosila od prizora do prizora
   // povzročati bivanje, zadrževanje koga kje: vojna jih je nosila po raznih bojiščih / kakšen hudič ga nosi ob tej uri tod okoli; kaj pa tebe nosi po naših krajih
5. 5. s prislovnim določilom delati, da (večkrat) prihaja kaj na določeno mesto: bolnik je s težavo nosil hrano v usta / publ. v času, ko nosi plavalec roko mimo glave, pridejo usta že iz vode premika
6. 6. knjiž. povzročati, da je kdo deležen česa; prinašati: trdili so, da jim nosijo kulturo; tako življenje nosi ljudem mir, srečo; to nosi vsemu smrt / taka burja nosi ladjam brodolome
7. 7. publ. bistveno, odločilno vplivati na kako dejanje, dejavnost: naše akcije ne sme nositi naključje; te sile nosijo zgodovinski razvoj / čeprav ni imel glavne vloge, je nosil vso predstavo; revijo nosi mlajši rod vodi, usmerja
8. 8. z oslabljenim pomenom izraža, da je pri osebku kaj kot oblačilo, oprava: nositi nove čevlje, hlače; nositi lasuljo; že dve leti nosi isto obleko; nositi odlikovanje, prstan; nositi orožje, revolver / nositi očala, slušni aparat / ta konj še ni nosil sedla ga še niso jahali
9. 9. z oslabljenim pomenom, s prislovnim določilom izraža, da je pri osebku kaj, s čimer razpolaga: nositi denar pri sebi; nositi ključe s seboj / osebno izkaznico je treba nositi s seboj
10. 10. z oslabljenim pomenom izraža lastnost, značilnost osebka, kot jo izraža določilo; imeti: nositi brado, brke, dolge lase / steklenica nosi tujo etiketo; vejice nosijo dolge trne; pismo nosi njegov podpis; pošiljka nosi žig mariborske pošte / publ.: življenje v mestih nosi evropski pečat; podobno spoznanje nosi tudi njegova druga drama
11. 11. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: tiho je nosila svojo bolečino, žalost; domovina je štiri leta nosila okupatorski jarem; v srcu nosi nemir; nositi v očeh obup, smeh / to bolezen je moral že dolgo nositi v sebi / situacija nosi v sebi številne nevarnosti / vsak nosi odgovornost za svoje delo je odgovoren; naredi tako, ampak posledice boš nosil sam čutil, trpel
12. 12. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža navzočnost, pojavljanje česa v zavesti, duševnosti osebka: to že dolgo nosim v glavi; že tedaj je nosil v sebi idejo romana; v spominu sem jo nosil lepšo, kot je bila v resnici; to misel je že dolgo nosil s seboj
13. 13. ohranjati kaj v določenem položaju kljub delovanju nasprotne sile: steblo nosi bujen cvet; snega je toliko, da ga strehe težko nosijo / oporniki nosijo most
    // s prislovnim določilom ohranjati kaj v določenem položaju, na določenem mestu sploh: nositi klobuk postrani; roke nosi navadno v žepu; ta pes nosi uhlje spuščene ob glavi / hermelin nosi telo tik ob tleh hodi, se premika s telesom tik ob tleh
14. 14. imeti plod v telesu: koliko časa nosi medvedka, ženska; ko samice nosijo, je lov nanje prepovedan / knjiž. povedala je možu, da nosi tretjega otroka; vznes. ona nosi otroka pod srcem je noseča
    ● ekspr. tedaj so jih začeli dogodki nositi niso več obvladovali, usmerjali dogodkov; redko kmetija slabo nosi daje, prinaša majhno korist; redko kokoši spet nosijo nesejo; poljud. luna ga nosi je mesečnik; ekspr. že spet jo luna nosi je zmedena, neuravnovešena; ali pri vas Miklavž nosi v krščanskem okolju ali na večer pred 6. decembrom obdarujete otroke; ekspr. noge ga več ne nosijo ne more več hoditi; ekspr. šel je, kamor so ga noge nosile brez naprej določenega cilja; redko tako daleč ne nosi nobena puška ne nese; ekspr. ni vreden, da ga zemlja nosi slab, ničvreden je; ekspr. revež je, odkar ga zemlja nosi odkar živi; pog. nositi blato v hišo prihajati z blatnimi čevlji; pog., ekspr. nositi glavo v torbi biti v neprestani življenjski nevarnosti; pog., ekspr. nositi glavo, kožo naprodaj izpostavljati se smrtnim nevarnostim; nositi glavo pokonci biti ponosen, samozavesten; ekspr. vse, kar nosi hlače, mora pod orožje vsi (odrasli) moški; iron. v tej družini pa žena hlače nosi odloča, ukazuje; fantek nosi očetovo ime ima ime, se imenuje po očetu; pog., ekspr. na hrbtu nosim že sedmi križ star sem že sedemdeset let; publ. geni nosijo dedne lastnosti imajo in prenašajo; žarg., lingv. naglas nosi drugi zlog naglas je na drugem zlogu; ekspr. visoko nosi nos je domišljav, ošaben; ekspr. že dva meseca nosi puško, vojaško suknjo je pri vojakih; knjiž., redko griček nosi razvaline na vrhu grička so razvaline; ekspr. on nosi roge njegova žena ima spolni odnos, spolne odnose z drugimi moškimi; publ. stroške selitve nosi podjetje plača, poravna; ekspr. glavno težo dela nosita kolegici največ dela, najtežje delo opravljata; star. vodo v Savo nositi opravljati nepotrebno, nekoristno delo; ekspr. nositi zastavo, zvonec biti prvi, zlasti v slabem; ekspr. vse mu nosi na nos, na ušesa pripoveduje, kar ne bi smel; star. saj ne nosi na čelu zapisano, kaj misli na zunaj se ne vidi; ekspr. nositi srce na dlani vedno očitno kazati svoja čustva; pog., ekspr. nositi kaj samo na jeziku govoriti eno, čutiti, ravnati pa drugače; ekspr. srca ni ravno na jeziku nosil svojih čustev ni hitro zaupal; ekspr. zmeraj so ga na rokah nosili zelo negovali, razvajali; zelo obzirni, pozorni so bili do njega; pog., ekspr. nositi koga po zobeh obrekovati, opravljati ga; ekspr. to dekle je že eno leto nosil v srcu je bil vanjo zaljubljen; tekel je, kolikor so ga noge nosile kolikor hitro je mogel; lažje bi ga nosil kot poslušal zelo neprijeten, nadležen je; ekspr. nosi vas vrag, kako ste sitni izraža močno jezo, nejevoljo; preg. dokler prosi, zlata usta nosi dokler prosi, govori zelo prijazno, hvaležno

nosíti se s prislovnim določilom  
1. 1. ekspr. ponosno, samozavestno hoditi, stopati: poglej jo, kako se nosi; dekle se je nosilo mimo gruče fantov; nosi se pokonci; nosi se kot pav, kot sveča / po pisarni se zdaj nosi njegov naslednik
2. 2. knjiž. premikati se, gibati se: voda se je nosila čez kamenje; po dolini se še nosi megla; hlapi se nosijo kvišku / ptiči se nosijo po vejah skačejo
   // širiti se, razširjati se: skozi mrak se nosi pesem flavte
3. 3. ekspr. vesti se, obnašati se: čudno, domače, ošabno se nosi; nosi se po gosposko, čeprav ima zakrpano obleko / ob takem bogastvu bi se lahko nosila, pa se ne bila ponosna, domišljava
4. 4. biti oblečen, oblačiti se: hotela se je nositi po najnovejši modi, po starem
5. 5. biti trpežen in se ne mečkati: to blago se je zelo dobro nosilo / kako se nosi tak pulover
   ● star. dejal je, da se nad revežem lahko vsak nosi znaša

nosèč -éča -e 
1. 1. knjiž. deležnik od nositi: noseč težko breme, se je zgrudil; lepo vreme noseči veter
2. 2. navadno v ženskem spolu ki ima v telesu plod: noseča ženska; žena je že štiri mesece noseča / bila je noseča s poročenim moškim; sam.: prehrana nosečih

nóšen -a -o: knjiž. dež, nošen od vetra
♦ šport. nošena žoga pri igrah z žogo odbitje, met žoge, pri katerem se ta zadržuje v roki dalj, kot je dovoljeno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

1. 1. priprava za rezanje iz rezila in ročaja: lupiti, rezati, strgati z nožem; zabosti z nožem / rezilo, ročaj noža / nabrusiti nož; pazi, nož je oster; konica noža; kot nož ostra misel / cepilni, klavski nož; kuhinjski, lovski, mesarski nož; žepni nož manjši nož z enim ali več pregibnimi rezili; nož na vzmet; nož za kruh, papir / odpreti, zapreti nož pregibno rezilo noža; pren., ekspr. prerezal jo je nož bolečine
   // vojaško bodalo: nasaditi nož na puško / dvorezni nož ki ima rezilo na obeh straneh; boj na nož / kot povelje nož na puško
2. 2. nav. mn., teh. del stroja z rezilom, zlasti za rezanje: pritrditi nože na glavo / krožni, trikotni noži; stružni nož / oblikovni nož
3. 3. mn., nar. ribežen (za zelje, repo): ribati zelje na nože
   ● ekspr. nastaviti komu nož na grlo, vrat skušati prisiliti koga k čemu; ekspr. ta človek žene vse na nož vse obravnava s prepirom; ekspr. zdaj bo šlo na nož stvar se bo obravnavala nepopustljivo ostro; ekspr. iti pod nož dati se operirati; pog., ekspr. ovni so šli pod nož so bili zaklani, pobiti; ekspr. bila je megla, da bi jo z nožem rezal zelo gosta; ekspr. kdo bi mislil, da je ta človek tak dvorezen nož človek, ki se kaže drugačnega, kot je; ekspr. to je bil nož v hrbet mlademu gibanju zahrbtno sovražno dejanje proti njemu; ekspr. te besede so bile zanj (kakor) nož v srce so ga zelo prizadele
   ♦ arheol. kremenov nož; fot. (obrezovalni) nož priprava iz plošče s pregibnim rezilom za obrezovanje fotografij; les. furnirski nož stroj za izdelovanje furnirja; med. kirurški, secirni nož; um. paletni nož

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

1. 1. narediti, da je kaj okrog česa: mesto so obdali z obzidjem; obdati nasad z ograjo; palače so obdali z lepimi vrtovi / obdati rečni breg z nasipom
   // postaviti se, pojaviti se okrog koga: po govoru so ga obdali novinarji in ga spraševali / obdala ga je taka megla, da ni ničesar več razločil
2. 2. narediti, da je kaj na (vsej) površini: obdati pecivo z glazuro; obdati stene z opažem obložiti; obdati se z apnenčasto lupino, oklepom / star. oblaki so obdali nebo pokrili, zakrili
3. 3. nav. ekspr. narediti, da je, se nahaja kdo v okolju, kjer kdo biva, se zadržuje: odkar ima tako pomemben položaj, so ga obdali z vohuni; obdal se je s samimi sposobnimi ljudmi / obdali so ga z razkošjem
4. 4. ekspr. narediti, da je kdo deležen česa: otroke je obdala z ljubeznijo / obdal ga je z vsemi častmi / zastar. obdala ga je s srečo osrečila ga je
5. 5. knjiž. izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: takrat ga je obdala bolečina
   ● knjiž. obdati se z molkom ne govoriti več o svojih zadevah; ne dati vesti o sebi; knjiž. obdati se s potrpljenjem biti potrpežljiv

obdán -a -o: z obzidjem obdano mesto

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

1. 1. (večkrat) imeti roke položene okrog koga v znamenje ljubezni, prijateljstva: mati ga je objemala in poljubljala; dolgo jo je objemal; objemal ga je kot brata; vsi so se objemali / objemal jo je okrog pasu, vratu; pren., ekspr. iztegovala je roke predse in objemala temo
   // imeti roke položene okrog česa: stal je vzravnano in objemal steber; ves čas si je objemala kolena
2. 2. ekspr. biti, nahajati se okrog česa; obdajati: kozolci in skedenj objemajo dvorišče; čudovit vrt objema stavbo / gosta megla nas je objemala / večerna zarja objema hribovje
3. 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: objemal ga je čuden občutek; sen, spanec jih objema / mehki spomini jo objemajo / prijetna toplota ji objema telo
   ● ekspr. ogenj objema celo poslopje celo poslopje gori; ekspr. vztrajno je objemal kozarec držal; pil; ekspr. z očmi je objemal vso dolino gledal, ogledoval

objemajóč -a -e: objemajoč se okrog ramen, so stali v krogu; objemajoče roke

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

1. 1. knjiž. odgrinjati zlasti kar ovira dostop svetlobe: odstirati zavese; zastor se odstira na obe strani
   // odkrivati: megla je plahnela in odstirala hiše / odstirati komu svoje skrivnosti
2. 2. redko odstranjevati: odstirati dračje; odstirati si blato s čevljev

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

1. 1. z navijanjem okrog česa varovati ali združevati: s slamo ovijati mlada drevesa; ovijati šopek s svilenim trakom / ovijala si je šal okoli vratu
2. 2. nav. ekspr. biti, nahajati se okrog česa: mesto je ovijala gosta megla / plašč ji ovija telo / bršljan ovija drevo; fižol se ovija okoli prekle
   // dajati, polagati okrog česa: ovijala mu je roke okrog vratu
3. 3. dajati, delati čemu ovitek: ovijati knjige, revije
4. 4. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: srce mi ovija obup; ovijala jo je velika skrb
5. 5. z vitjem odstranjevati tekočino: ovijati perilo
   ● ekspr. žena ovija moža okoli mezinca, prsta mož stori vse, kar žena želi, hoče; ekspr. vztrajno sta ovijala vsak svojo steklenico pila, popivala; redko ovijati lase v kito spletati, povezovati

ovíjati se star.  oblačiti se, zavijati se: ženske so se začele ovijati v jope

ovijajóč -a -e: divje trte, bujno ovijajoče drevesna debla; ovijajoče se steblo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

1. 1. z navijanjem okrog česa zavarovati ali združiti: oviti cevi; oviti mlado drevje; oviti šopek s trakom / ovila si je šal okrog vratu
2. 2. nav. ekspr. biti, nahajati se okrog česa: mesto je ovila gosta megla / slak je ovil trto; fižol se je ovil okoli prekle
   // dati, položiti okrog česa: ovila mu je roko okrog pasu, vratu
3. 3. dati, narediti čemu ovitek: oviti knjigo, revijo
4. 4. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: ovil jo je velik strah; srce se ji je ovilo v žalost
5. 5. z vitjem odstraniti tekočino: oviti perilo
   ● zastar. pot ovije okoli hriba zavije, je speljana; ekspr. oviti glavo z vencem dati venec na glavo; redko oviti lase v kito splesti, povezati

ovíti se star.  obleči se, zaviti se: ovil se je v suknjič
● trdneje se ga je ovila oklenila, se stisnila k njemu; ekspr. bič se je ovil okrog jetnikovih ramen zadel ga je udarec z bičem

ovít -a -o: vas je bila ovita v meglo; ovito drevje
● ekspr. izvor te družine je ovit v meglo še ni raziskan, jasen; knjiž. ta junak je ovit v mnogo anekdot o njem se pripoveduje, širi mnogo anekdot
♦ obrt. ovita petlja petlja (pri kvačkanju, pletenju), pri kateri se nit le ovije okrog kvačke, igle; ovito krilo krilo, pri katerem se sprednja ali zadnja dela križata in je zapeto samo v pasu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

pajčevínasto tudi pájčevinasto prisl.: bluza iz pajčevinasto tankega blaga

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

1. 1. priprava za lovljenje živali: past se sproži; nastavljati pasti; lesena, železna past / past za miši, polhe, zajce; pren. megla je prava past za voznike
2. 2. ekspr. kar omogoča, da kdo koga zvijačno privabi, pridobi: prijatelji so mu nastavili past; izmotal se je iz njenih pasti; ujel se je v past
   ● ekspr. dobiti, ujeti koga v past prevarati, ukaniti ga; ekspr. iti, pasti (komu) v past dati se prevarati, ukaniti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

1. 1. zaradi izgube ravnotežja, opore priti
   1. a) iz pokončnega položaja na tla zlasti v ležeči položaj: spotaknil se je in padel; pasti naprej, vznak, zviška; padel je kot pokošen / dobro prisloni lestev, da ne bo padla; drevo se mora prav zasekati, da pade v želeno smer / pasti po stopnicah / zadeta žival je padla se je zgrudila; konj je padel pod njim / ekspr.: zaradi dolgov je moral gozd pasti so ga morali posekati; pšenica je v dveh dneh padla bila požeta; od utrujenosti je kar padel na stol se brez moči usedel; padel je pred njim na obraz vrgel se je
   2. b) z višjega mesta: veja se je odlomila in je padel; pasti s konja; pasti z ladje v morje; knjiga je padla s police; pasti v brezno, za omaro / milo mu je padlo iz rok; otrok ji je padel iz naročja
      // prenehati biti nameščen kje: kamenček je padel iz prstana; jermen je padel s kolesa se snel; petlje so padle s pletilke; ekspr. od presenečenja so mu oči skoraj padle iz jamic zelo je izbuljil oči
      // listje je že padlo z drevja odpadlo
2. 2. premikajoč se po zraku, zlasti v smeri navzdol, zaradi lastne teže priti kam: bomba je padla na hišo; jabolko mu je padlo na glavo / ogrizek je padel zraven koša; gošča je padla na dno se usedla; smet mu je padla v oko; žoga je padla v koš / ekspr.: race padejo na vodo zlasti zvečer priletijo, se spustijo; jed je kar padla vanj zelo hitro jo je pojedel; neka roka mu je trdo padla na ramo začutil je močen prijem na rami
   // v zvezi z na pri premikanju po zraku, zlasti v smeri navzdol, zaradi lastne teže udariti, priti z določenim delom na podlago: skakalec se je v zraku obrnil in srečno padel na bok; lahko bi padel na glavo in se ubil; maček pade na noge
3. 3. s prislovnim določilom pojaviti se, nastopiti na površini: mesečina je padla v sobo; svetloba mu je padla na obraz / njena senca je padla na steno / megla je padla na polje; spraviti seno v kopice, preden pade rosa / padlo je le nekaj kapelj le malo je deževalo
   // z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: zgodaj je padel mrak; padla je rosa; bojijo se, da bo padla slana; ekspr. noč je padla na zemljo znočilo se je
4. 4. pog. nepričakovano, nenapovedano priti: padel je k njemu ravno ob kosilu; ni pisal, kar padel je v hišo / v podjetje je padel inšpektor
   // nehote, po naključju priti: iskal sem izhod, pa sem padel v stanovanje / padel je med veseljake; pasti v slabo družbo / padel je v to delo in ga mora končati nehote, po naključju ga je dobil; naložili so mu ga
5. 5. spremeniti položaj v smeri navzdol: ko je odpela lase, so ji padli po hrbtu / glava mu je padla na prsi se mu povesila
   // navadno s prislovnim določilom biti tak, da se lepo prilega, ne dela počeznih gub: svilene tkanine lepo padejo
6. 6. zmanjšati se, znižati se, navadno v precejšnji meri: hitrost vožnje je v drugem krogu padla; pritisk in temperatura sta padla / cena nekaterih izdelkov je padla / število obiskovalcev je padlo pod lansko povprečje / disciplina je padla se je poslabšala; publ. njihova morala je padla
   // priti na nižji ton, manjšo glasnost: pasti z glasom ob zaključku misli; ekspr. glas sirene je v žalostnem tonu padel in izzvenel
   // s prislovnim določilom priti v moralnem pogledu na nižjo stopnjo: tako daleč je padla, da je začela vohuniti; globoko ste padli, odkar ste brez varstva; nižje je padel, kot smo mislili / glede okusa smo zelo padli
7. 7. biti osvojen, vdati se: okoliščine, v katerih je mesto padlo; po večdnevnem obleganju je trdnjava padla / publ. v tem času je padel najvišji vrh so prišli nanj
   // publ. izgubiti vpliv, veljavo, položaj: realizem je padel, na njegovo mesto je stopila nova romantika / rekord bo padel bo presežen; vojaška vlada je padla morala odstopiti
   // publ. biti odstranjen, izginiti: s tem je padla zadnja ovira za razvoj; pregraje med ljudmi so padle / padel je tudi ta dvom
8. 8. biti ubit v boju: padel je na fronti; pasti v napadu na sovražnikovo postojanko; padel je med vojno kot partizan / pasti za domovino, svobodo; pasti junaške smrti
9. 9. ekspr., navadno v zvezi s po napasti: letala so padla po nas; padel je z veliko vojsko po njih / padli so po njih s palicami
   // ostro, grobo, žaljivo nastopiti proti komu: ko je povedal svoje mnenje, so vsi padli po njem / padli so po njegovi knjigi
   // začeti hlastno jemati, si prisvajati: pasti po plenu / tujci so padli po naši zemlji / pasti po jedi in pijači začeti hlastno, obilno jesti, piti; pren. kar padel je po knjigi
10. 10. nav. ekspr., v zvezi z na, s izraža, da kaj neprijetnega začne ali preneha
    1. a) biti obveznost za koga: dajatve so padle na ljudstvo; skrb za otroka je padla na stare starše / pog.: njeno delo je padlo nanj je moral opravljati on; odgovornost za nesrečo pade tudi na vas tudi vi ste odgovorni zanjo; sum bo padel na vse vsi bodo osumljeni; očetova jeza je padla tudi nanj tudi njega je oče kaznoval
    2. b) prizadevati koga: težko breme mu je padlo s pleč; hudo gorje mu je padlo na glavo / utrujenost je padla z njega; ko smo to izvedeli, je padla na nas težka mora
       // pog. priti v posest koga, postati last koga: po materini smrti je hiša padla na sina / nanj je padlo premalo dediščine prišlo, je dobil
       // nekaj njegove slave je padlo tudi na druge tudi drugi so je bili deležni
11. 11. publ., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: odločitev o tem še ni padla; padlo je povelje za naskok; padlo je nekaj predlogov nekaj stvari je bilo predlaganih; padlo je vprašanje, kje dobiti sredstva vprašali so
    // padlo je nekaj strelov; v prvem polčasu sta padla dva gola bila dosežena
12. 12. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, v zvezi z v izraža nastop stanja, kot ga nakazuje določilo: pasti v duševno krizo; padla je v apatijo, obup postala je apatična, obupana; pasti v dvome začeti dvomiti; pazi, da ne padeš v nesrečo ne boš nesrečen; pog. pasti v nezavest omedleti
13. 13. ne izdelati v šoli, pri izpitu: v prvem letniku je padel in ponavljal / pasti iz matematike / pasti pri izpitu, maturi
14. 14. ekspr. narediti moralno slabo, neprimerno dejanje: v takih okoliščinah marsikdo pade; vsak lahko pade
15. 15. pog. priti na, biti na: državni praznik pade na nedeljo; novo leto je padlo na petek / ti dogodki padejo v zadnje leto vojne so se zgodili v zadnjem letu vojne
    ● pog. tu in tam pade kaka kletev je izrečena; ekspr. kocka je padla ob pomembni odločitvi z negotovim izidom odločeno je; ekspr. krinka je padla pokazalo se je pravo, resnično bistvo, podoba česa; ekspr. z njim stvar stoji in pade on je odločilnega pomena za stvar; pog. upal je, da bo tudi njemu kaj padlo (v žep) da bo tudi on kaj dobil; pog. vse letnice so mu padle iz glave je pozabil; publ. sklepni prizori so padli iz okvira niso bili v skladu s celoto; žarg., gled. pasti iz vloge prenehati igrati skladno z vlogo; pog. pasti komu okrog vratu objeti ga; pog., ekspr. tega mi ne pravi, saj nisem s hruške padel saj nisem tako neizkušen, naiven; pog. čakal je tisti, ki je s hruške padel ne bom te počakal; pog., ekspr. zaradi tega ti ne bo krona z glave padla se ne bo zmanjšal tvoj ugled; pog., ekspr. mi tudi nismo z lune padli nismo nespametni, naivni; ekspr. ali si z lune padel slabo si obveščen o aktualnih dogodkih; nihče ne pade učen z neba vsak si mora pridobiti znanje z učenjem, trudom; pojavil se je, kakor bi padel z neba nepričakovano, nenadoma; ekspr. šele takrat mu je padla mrena z oči šele takrat je zagledal, spoznal stvar, kakršna je dejansko bila; pog., ekspr. saj nisem na glavo padel, da bi hodil tja nikakor ne bom šel tja, ker bi bilo to zame slabo; bibl. beseda je padla na kamen nauk, nasvet ni imel zaželenega uspeha; ekspr. pasti na kolena poklekniti; biti premagan, vdati se; ekspr. pasti na kolena pred kom kleče ga prositi; ekspr. hiša je padla na kup se je podrla, je razpadla; ekspr. to mi ni padlo na misel, na pamet tega se nisem spomnil; na to nisem pomislil; star. nate je padla izbira ti si izbran; ekspr. oko mu je padlo nanjo pogledal jo je; vzbudila je njegovo zanimanje; je kot maček, vedno pade na noge v vsakem položaju, stanju se znajde; bibl. seme je padlo na rodovitna tla nauk, nasvet je imel zaželeni uspeh; publ. društvo je padlo pod zakon je moralo podrediti svoje delovanje zakonu; pog. pasti komu v besedo prekiniti ga pri govorjenju; pasti občini v breme živeti na stroške občine; pog. dela, kar mu v glavo pade kar se mu ljubi; pog. le kaj ti je spet padlo v glavo česa si se domislil; pog., ekspr. ti je srce v hlače padlo? si se zbal, izgubil pogum; pog. sovražnik jim je padel v hrbet napadel jih je od zadaj; zahrbtno napadel; ekspr. sekira mu je padla v med življenjske razmere so se mu nenadoma zelo izboljšale; ekspr. padel je policiji v mrežo, zanke policija ga je odkrila, ujela; ekspr. čakal je, da mu bo padla v naročje pristala na ljubezenski odnos z njim; to mu je padlo v naročje kot zrela hruška to je dobil brez prizadevanja, truda; pog., ekspr. padel sem v nemilost pri njem zameril sem se mu, ni mi več naklonjen, ne zaupa mi več; pog. to je tako, da pade v oči zelo opazno; pog. to mi je takoj padlo v oči udarilo; ekspr. v njenih očeh je padel začela ga je manj ceniti, spoštovati; vznes. pasti v prah pred kom zelo se ponižati; ekspr. načrt je padel v vodo se ni uresničil; žarg., lov. na lovu je padlo več srn bilo uplenjenih, ustreljenih; pog. tepel ga je, ne da bi pazil, kam pade po katerem delu; nižje pog. voz je bil ves zvezan, da ne bi padel narazen razpadel; nižje pog. pasti noter priti v neprijeten, kočljiv položaj; nižje pog. od slabosti okoli pasti omedleti; nižje pog. oči so mu padle skupaj zaspal je, zadremal je; preg. jabolko ne pade daleč od drevesa otrok je tak kot starši; preg. če slepec slepca vodi, oba v jamo padeta iskanje nasveta, opore pri enako neizkušenem človeku je pogubno; preg. kdor drugim jamo koplje, sam vanjo pade nesreča, ki jo kdo pripravlja drugim, navadno zadene njega samega; preg. kdor visoko leta, nizko pade kdor ima pretirano dobro mnenje o svoji družbeni pomembnosti in pretirane zahteve po družabnem uspehu, ugledu, doživi pogosto neuspeh
    ♦ fin. tečaj dolarja je padel; šah. figura je padla nasprotnik jo je odstranil s svojo potezo iz igre; šport. pri doskoku je padel

pádel -dla -o: postaviti spomenik padlim borcem; nanovo padli sneg
● evfem. padla dekleta vlačuge, prostitutke
♦ rel. padli angel hudič; sam.: grobovi padlih

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

1. 1. hoditi navkreber; vzpenjati se: le s težavo se je še pel; molče se pne po strmih stezah / planinca se pneta po steni
   // premikati se navzgor, kvišku; dvigati se: letalo se je počasi pelo; ptica se pne / megla se je začela peti / ekspr. ponos, volja se mu pneta krepita, naraščata
2. 2. ekspr. razprostirati se, biti kje, navadno višje od okolice; dvigati se: na obeh straneh reke se pnejo hribi; pobočje se strmo pne / cesta se pne v ostrih zavojih / smreke so se pele proti nebu
3. 3. ekspr. biti, obstajati, navadno v obliki loka: na vzhodu se pne mavrica; nad pokrajino se je pelo jasno nebo / most se v čudovitem loku pne čez reko
4. 4. redko napenjati, nabrekati: mišice se mu pnejo / žile v sencih so se od razburjenja pele
   ● knjiž., ekspr. v organizaciji se je pel višje in višje vedno bolj je napredoval; knjiž., ekspr. škoda se pne v milijone škoda postaja zelo velika; knjiž., ekspr. v njem se je pela želja po maščevanju želel se je maščevati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

1. 1. premikati se po vodi z gibanjem, premikanjem nog, rok, telesa: labodi, ribe plavajo; kopalci so plavali čez preliv; učiti se plavati / plava samo s plavalnim obročem / podlasica tudi plava; te živali plavajo z repom / plavati pod vodo
   // gojiti plavanje, ukvarjati se s plavanjem: plavati je začela pred tremi leti; plavati in drsati
2. 2. premikati se
   1. a) po vodi sploh: po morju plavajo ladje; v daljavi plava jadrnica / ledene gore so plavale proti jugu
   2. b) po zraku: po nebu plavajo beli oblaki; hodi, kakor bi plavala / ekspr. mesec je mirno plaval skozi oblake / ekspr. nad travnikom so plavali metulji; pren. pogled mu željno plava po vrhovih
      // nav. ekspr. širiti se, razširjati se: vonj akacij plava v zraku; ubrano zvonjenje plava čez dolino / samo njuna glasova sta plavala v temi
3. 3. z oslabljenim pomenom biti, nahajati se prosto
   1. a) v vodi, na vodni površini: na gladini plavajo veliki oljni madeži / zavese morajo pri pranju v vodi plavati; prosto plavati / les na vodi plava ne potone
   2. b) kje sploh: rumenjak plava na vrhu beljaka / nad travniki plava rahla megla / ekspr. na njenem obrazu plava smehljaj; pren. njena podoba mu vedno plava pred očmi
4. 4. ekspr. biti deležen visoke stopnje stanja, kot ga določa samostalnik: plavati v blaženosti, veselju / plava samo v svojih spominih / plavati v denarju, izobilju / krompir kar plava v maščobi je zelo zabeljen
   // njene oči še vedno plavajo v solzah
5. 5. žarg. ne biti trden, gotov v kakem delu, kaki dejavnosti: sredi dejanja se je igralec zmedel in začel plavati; vi ne boste plavali, saj imate besedilo napisano / v tej stroki že dolgo plavajo
   ● žarg., avt. avtomobil plava ne vozi stabilno zaradi tanke plasti vode med kolesi in površino ceste; ekspr. dežela je plavala v krvi zelo veliko je bilo ubitih, ranjenih; ekspr. plavati mrtvaka mirno ležati na hrbtu na vodni površini; ekspr. plavati proti toku ne misliti, ravnati tako, kakor misli, ravna večina, vodilni ljudje; publ. stranka plava v desničarskih vodah je desničarsko usmerjena; ekspr. od sreče plavati v oblakih biti zelo srečen; ekspr. večkrat plava v oblakih se ukvarja s stvarmi, premišlja o stvareh, ki so neizvedljive, zelo odmaknjene od stvarnega, konkretnega življenja; plavati po pasje tako, da se z nogami in skrčenimi rokami udarja po vodi
   ♦ šport. plavati kravl, metuljčka; plavati 400 m mešano

plaváje: plavaje vleči čoln k bregu; neutrudno plavaje ves dan, se je rešil

plavajóč -a -e: plavajoči led; na vodi plavajoči odpadki
● plavajoči hotel ladja, prirejena za hotel; plavajoči mlin mlin na čolnih, ki plavajo na vodi
♦ navt. plavajoči dok

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

1. 1. premikati se tako, da je telo blizu podlage: močerad se plazi / tiger se plazi proti svoji žrtvi; maček se je prihuljeno plazil v shrambo
   // navadno s prislovnim določilom premikati se (sem in tja), pomagajoč si z nogami in rokami: otrok še ne hodi, ampak se plazi / plaziti se po kolenih, trebuhu; po vseh štirih se plaziti
2. 2. počasi, navadno tudi s težavo premikati se v čem ovirajočem: plaziti se skozi goščo, robidovje / plazil se je med starinskim pohištvom
   // ekspr. počasi, navadno tudi s težavo premikati se: nič več ni pokončen, sključen se plazi okoli; plazi se okrog kakor senca
   // ekspr. počasi premikati se sploh: po steni se plazi sončna lisa; sence se plazijo vedno bližje; iz vode se plazi megla
3. 3. ekspr. pritajeno, skrivaj hoditi: po lovišču se plazijo divji lovci; plaziti se kakor tat / samo okrog se plazi in vohuni / v temi so se plazili tihi koraki
4. 4. ekspr., s prislovnim določilom počasi v majhni stopnji prihajati: v sobo se plazi mraz / v srce se ji je začel plaziti dvom
   // biti, nahajati se: med krošnjami se plazi mrak; noč se tiho plazi čez ravan / po barakah se plazi lakota
5. 5. rastoč se širiti po tleh: steblo te rastline se plazi / bršljan se lahko vzpenja po skalah in zidovih ali pa se plazi po tleh
   ● ekspr. po kolenih se plaziti pred kom pretirano ponižno se vesti, navadno iz koristoljubja

plazèč se -éča -e: pokončni in plazeči se grmi; domov je prišel s prihuljenimi, plazečimi se koraki
♦ bot. plazeča pirnica pšenici podoben njivski plevel z zdravilnimi koreninami, Agropyrum repens; plazeče se steblo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

1. 1. izraža, da se za dejanje porabi razmeroma dosti časa: počasi študirati; megla se le počasi dviga / čas mineva zelo počasi
   // izraža, da se dejanje opravi z majhno hitrostjo: počasi govoriti; počasi in trudno stopati; prav počasi odpirati vrata
2. 2. izraža, da se dejanje razvija po majhnih stopnjah: spomin ga počasi zapušča; počasi obogateti; vojne grozote so počasi pozabili / pokrajina se proti jugu počasi znižuje
   ● ekspr. počasi mi bo tvojega govorjenja zadosti izraža svarilo, grožnjo; ekspr. fant, le počasi izraža poziv k previdnosti, zadržanosti; preg. hiti počasi delaj hitro, vendar s premislekom; preg. počasi se daleč pride premišljena vztrajnost je koristnejša kot naglica
   ♦ muz. počasi označba za hitrost izvajanja adagio

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

1. 1. dejanje, dejavnost organa vida: pogled nanje ga je pretresel; opaziti, prestreči pogled; dolg, hiter, kratek pogled; pogleda vreden prizor; pren., ekspr. pogled v preteklost jih navdaja s ponosom
   // nav. ekspr. to dejanje glede na način, kot ga določa glagol: čutil je njen pogled na sebi / njihovi pogledi so počivali na domači hiši dalj časa so jo gledali; njuna pogleda sta se srečala spogledala sta se; pogled jim je uhajal skozi okno pogledovali so skozi okno; njen pogled se je ustavil na njem začela ga je gledati; očetov pogled se je zapičil vanj preiskujoče, ostro ga je pogledal, gledal; star. danes nima pogleda zanjo je ni pogledal, ni čutil potrebe po njeni družbi; ni mogel ločiti, odmakniti, odtrgati, odvrniti pogleda od nje neprestano jo je gledal; dvigniti pogled h komu pogledati ga; metati poglede za kom pogledovati, ogledovati ga; pasti pogled na čem dalj časa poželjivo gledati kaj; upreti pogled v koga začeti ga gledati; meriti s pogledom gledati, ogledovati; s pogledom je objel vse navzoče pogledal; ošiniti s pogledom nahitro pogledati; požirati koga s pogledi poželjivo ogledovati; prebadati koga s pogledom strogo, pozorno ga gledati; s pogledom so jo kar slačili poželjivo, pohotno ogledovali; vrtati v koga s pogledom pozorno ga gledati z namenom ugotoviti, odkriti resnico
   // z oslabljenim pomenom pogledati z jeznim, žalostnim pogledom jezno, žalostno
   // nav. ekspr., s prilastkom to dejanje glede na izražanje
   1. a) čustva, razpoloženja: boji se njegovih črnih pogledov; divji, hladen, jezen, prijazen pogled; preplašen, začuden pogled
   2. b) lastnosti, stanja: fant bistrega pogleda; mil, odsoten, oster, strog, trd pogled / kalen, moten pogled
2. 2. kar je predmet zaznavanja z gledanjem: na vrhu se jim je odprl zelo lep pogled; opisati pogled s svojega okna / redko nudil se jim je nenavaden pogled prizor
3. 3. s prilastkom kar se pojavi v zavesti kot rezultat
   1. a) gledanja, zaznavanja: pogled na mesto ga je prevzel; prišel je do trupla: strašen pogled; pogled v razmetano sobo mu je veliko povedal
   2. b) dojemanja, razumevanja: pogled po zbranem gradivu odkriva zanimive značilnosti
4. 4. kar izraža odnos do kakega dejstva, pojava: o teh vprašanjih imajo različne poglede; kritizirati, razložiti poglede na kaj; njegov pogled na življenje je mračen; novi pogledi na umetnost; publ.: med pogovori so izmenjali, razčistili poglede o številnih problemih; zavzeti enotne poglede na kaj; predstava je bila sprejeta z deljenimi pogledi o njej so imeli različna mnenja
5. 5. v prislovni rabi, s prilastkom, v zvezi z v izraža omejitev trditve na določeno: v tem pogledu ni prav nič boljši od njega; v marsikaterem pogledu mu je moral pritrditi v marsičem; v nobenem pogledu ga ne prekaša v ničemer
   // v estetskem pogledu je knjiga zanimivo delo; v nekem pogledu imaš prav deloma; to je v vsakem pogledu upravičeno popolnoma, čisto
6. 6. nav. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi na pogled izraža ocenitev, presojo
   1. a) s kratkotrajnim vidnim zaznavanjem: na pogled bi mu prisodil petdeset let; na pogled se zdi, da je ladja že blizu / na prvi pogled je precej nerodna
   2. b) z nekritičnim dojemanjem, mišljenjem: na pogled nerazumljivo dejanje; na pogled preprosta stvar
      // v zvezi na prvi pogled izraža, da se dejanje zgodi v kratkem času: vsem se je prikupil na prvi pogled / ljubezen na prvi pogled
7. 7. star. vid: to slepcu ne bo vrnilo pogleda
   ● od tu je lep pogled na mesto od tu se mesto lepo vidi; ekspr. kamor nese pogled, so sama žitna polja vsenaokrog; ekspr. bila je taka megla, da mu je pogled nesel le nekaj metrov da je videl le nekaj metrov daleč; ekspr. odpira se mu pogled v ozadje zadeve spoznava ozadje zadeve; star. moj pogled v mraku ne razločuje obrazov moje oči; star. ta človek je zelo kratkega pogleda ni sposoben pravilno oceniti, predvideti dogajanje; ekspr. želel se je skriti radovednim pogledom radovednim ljudem; ekspr. našemu kratkovidnemu pogledu se zdi taka prihodnost nemogoča naši majhni sposobnosti predvidevanja; ekspr. ona ima oster pogled, gotovo ga bo spregledala je sposobna kritično gledati, opazovati; pog. bilo mu je nerodno, da je izmaknil pogled pogledal vstran; pog. močna svetloba mu je jemala pogled ga je slepila; ekspr. dekle že obrača pogled po fantih kaže zanimanje zanje; ekspr. s svojo lepoto je vlekla vse poglede nase povzročala, da so jo vsi gledali; ekspr. kritik je skušal vreči pogled na njegovo celotno delo ga (na kratko) oceniti, ovrednotiti; ekspr. to mu je zameglilo pogled na prednosti predloženega načrta to je povzročilo, da jih je manj jasno videl, se jih zavedal; star. izginiti iz pogleda izpred oči; star. ne smemo izgubiti iz pogleda končnega cilja pozabiti; star. storilo se mu je črno pred pogledom pred očmi; ekspr. s pogledom se je prilepil nanjo neprestano jo je gledal; žarg., lov. dober pogled kot voščilo za uspešen lov; star. poznati koga samo na pogled navidez; zastar. to se ni zgodilo na pogled, temveč skrivaj vidno, očitno; ekspr. bil je grozljiv na pogled po videzu, zunanjosti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

1. 1. manjše ali večje ozemlje glede na oblikovanost, obraslost, urejenost: pokrajina se je spremenila; občudovati lepoto pokrajine / slovenska pokrajina je zelo raznovrstna / gorata, tropska pokrajina; rodovitna pokrajina; pokrajina oljk in pomaranč / industrijska, kmetijska pokrajina
   // določeno manjše ali večje ozemlje sploh: megla leži nad pokrajino; Dolenjska, Primorska in druge slovenske pokrajine
2. 2. v nekaterih državah višja upravna enota: država je razdeljena na pokrajine; glavno mesto pokrajine
   ● avtonomna pokrajina v sklopu države, višje upravne enote organizirana politična skupnost z avtonomnimi pravicami ali ozemlje, ki pripada tej skupnosti
3. 3. um. slika, na kateri je upodobljena pokrajina; krajina: na steni je viselo nekaj pokrajin in portretov
4. 4. knjiž., s prilastkom področje, območje: to so zanimive miselne pokrajine / z oslabljenim pomenom: odpreti komu pokrajine svoje duše; obdala ga je pokrajina molka
   ♦ jur. Socialistična avtonomna pokrajina Kosovo; rel. cerkvena pokrajina; urb. kulturna pokrajina kultivirana, preoblikovana

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

1. 1. dajati, polagati na odprt del ustrezen predmet: pokrivati lonce
   // dajati, polagati na kaj zlasti zaradi varstva, zaščite: zaradi slabega vremena pokrivati toplo gredo / otroka pokriva z eno odejo
   // na streho polagati kritino: pokrivati streho / hišo pokrivati z opeko, slamo
2. 2. delati, da je kaj nevidno: kodri ji pokrivajo čelo; spodnji del obraza pokriva brada / rdeča ruta ji pokriva obledele lase; plešo si pokriva z lasuljo / žarg. ta oljnata barva dobro pokriva dela, da barva podlage ni več vidna
3. 3. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom biti na površju česa: gore že pokriva sneg; dolino je pokrivala gosta megla / lica ji pokriva živa rdečica
   // rastoč biti, nahajati se kje: glavni del te planote pokrivajo gozdovi / telo pokriva dlaka
4. 4. zagotavljati z enako ali večjo vsoto denarja plačilo, izplačilo česa: pokrivati izdatke; s tem bodo pokrivali potne stroške
   // publ. preskrbovati toliko izdelkov, blaga, stvari, kolikor jih kdo potrebuje, porabi, zadovoljevati: pokrivati stanovanjske potrebe; pokrivajo skoraj vso petrolejsko potrošnjo
5. 5. publ. imeti kje področje dejavnosti: to sodišče pokriva veliko območje
   ● ekspr. že nekaj let ga pokriva črna zemlja je mrtev (in pokopan); ekspr. črke že pokriva prah niso več vidne
   ♦ rad. novi radijski, televizijski oddajnik pokriva tudi ta del dežele omogoča sprejem programa tudi v tem delu dežele

pokrívati se 
1. 1. dajati pokrivalo na glavo: odkriva se in ponovno pokriva / pozimi se pokriva nosi pokrivalo
   // pokrivati se s klobukom
2. 2. pojavljati se istočasno ali v isti obliki: predavanji obeh profesorjev se pokrivata; prvi in drugi televizijski program se pokrivata / pomena se ne pokrivata; to se deloma, vsebinsko pokriva

pokrivajóč -a -e: pokrivajoč si obraz, je zajokala; dobro pokrivajoča oljnata barva; rdečica, pokrivajoča ji lica in vrat

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

1. 1. drug za drugim namestiti se, spraviti se v vodoraven položaj: ob strelu so vojaki polegli; polegli so in zaspali
   // drug za drugim namestiti se, spraviti se v tak položaj zaradi spanja, počitka: popotniki so bili trudni in so zgodaj polegli / čreda je polegla / poleči k počitku
2. 2. priti iz normalnega v poševen, vodoraven položaj: visoka trava rada poleže / konju so uhlji polegli po glavi
3. 3. knjiž., s prislovnim določilom razprostreti se, razširiti se nizko nad površino: dim je polegel po palubi; megla se je polegla po dolini
4. 4. knjiž. z daljšo, širšo stranjo namestiti kaj pokonci stoječega na podlago: da se vreča ne bi prevrnila, jo je polegel / polegel ga je na klop in ga začel tepsti; mulovodci so polegli mule
5. 5. skotiti, povreči: psica, svinja je polegla pet mladičev / nizko polegla je že tri pankrte rodila
   ● pazi, da svinja mladičev ne poleže povzroči poškodbe, smrt mladičev, ležeč na njih; star. v vasi je poleglo že deset prašičev poginilo; nar. tolminsko do kosila poležem vso travo pokosim; ekspr. polegel je že marsikatero žensko imel je že z marsikatero žensko spolni odnos; star. mraz ga je tresel, da je moral poleči leči

poléči se 
1. 1. postati manj intenziven, manj izrazit: boj, jeza, nevihta se poleže / ponoči se je življenje v mestu poleglo / govorice so se kmalu polegle / razburkano morje se je poleglo se je umirilo; brezoseb. ko sem to slišal, se je v meni poleglo
2. 2. preiti iz lebdečega stanja na površino česa, na dno: blato se je poleglo na dno / prah se je polegel
   ● posedi malo, da se kosilo poleže da želodec začne normalno prebavljati; suh sneg, zrahljana zemlja se kmalu poleže usede, posede; ekspr. tam se svet nekoliko poleže postane bolj položen, raven

polégel -êgla -o: polegle strasti so se spet budile

poléžen -a -o: kdaj je bil pes poležen; dlaka ni poležena, ampak stoji pokonci; po nevihti je bilo žito poleženo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

1. 1. drug za drugim nameščati se, spravljati se v vodoraven položaj: borci so polegali in začenjali streljati
   // drug za drugim nameščati se, spravljati se v tak položaj zaradi spanja, počitka: utrujeni so polegali po golih tleh in takoj zaspali / krave so polegale v senco
2. 2. s presledki biti v vodoravnem položaju
   1. a) zaradi spanja, počitka: otroci so radi polegali po peči; polegati v senci
   2. b) zaradi bolezni: bolnik je slaboten in še polega; mati že dlje časa polega
3. 3. prihajati iz normalnega v poševen, vodoraven položaj: visoko žito rado polega
   // preh. delati, da pride kaj iz normalnega v tak položaj: otroci, ne polegajte trave
4. 4. knjiž., s prislovnim določilom razprostirati se, razširjati se nizko nad površino: po dolini je začela polegati megla / mrak že polega

polégati se 
1. 1. postajati manj intenziven, manj izrazit: jeza, vihar se polega
2. 2. prehajati iz lebdečega stanja na površino česa, na dno: blato se počasi polega na dno / prah za avtomobilom se polega
   ● star. to blago se ji lepo polega ji lepo pristaja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

1. 1. počasi se premikati, teči po nagnjeni ali navpični, navadno gladki površini: deževne kaplje polzijo po šipah; solze mu polzijo po licih / snežna, zemeljska plast polzi po pobočju / ustreljeni gams je začel polzeti proti prepadu / knjiž. reka polzi po dolini
2. 2. ekspr. počasi se premikati
   1. a) po gladki površini: jadrnica polzi proti obali / njeni prsti so mu polzeli po obrazu
   2. b) po površini sploh: megla polzi po dolini / sonce polzi proti obzorju / pogled mu je polzel po gorah
3. 3. v zvezi polzeti iz rok, med prsti uhajati iz prijema zaradi
   1. a) gladkosti, vlažnosti: jegulje, ribe polzijo iz rok
   2. b) drobnosti, sipkosti: mivka, pesek polzi med prsti; pren. čutil je, da mu sreča polzi iz rok
4. 4. knjiž. počasi minevati: minute so mu polzele kot dnevi / čas je polzel zelo počasi
   ● knjiž. oblast jim vedno bolj polzi iz rok jo vedno bolj izgubljajo; ekspr. besede so mu enakomerno polzele iz ust počasi je govoril; knjiž. na poledeneli cesti polzi drsi

polzèč -éča -e: po steklu polzeče kaplje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

1. 1. velik kos blaga iz nepremočljivega platna, posebej pripravljen za pokrivanje: čez seneno kopico so položili ponjavo; pokriti tovor s ponjavo; nebo je bilo kot velika, siva ponjava / šotor si je naredil iz dveh ponjav / nepremočljiva ponjava
   // star. rjuha: platnena ponjava
2. 2. ekspr., navadno s prilastkom kar je podobno ponjavi: sonce topi zadnje ponjave snega; dolge, zlate ponjave žita / megla je bila v širokih, prosojnih ponjavah razprostrta nad reko / z oslabljenim pomenom: bleščeča ponjava morja morje; bil je zavit v črno ponjavo noči
   ♦ navt. vdorna ponjava četverokotno platno, ki se razpne čez nastalo luknjo v trupu ladje, da se zmanjša vdor vode; šport. prožna ponjava telovadno orodje, na katerem se poskakuje po močni tkanini, napeti na okvir

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

porazgubíti se nav. ekspr.  
1. 1. oditi, raziti se, navadno neopazno: vsi gostje so se že porazgubili / počakal je, da so se otroci porazgubili iz sobe / ko je nehalo deževati, so se ljudje kmalu porazgubili
   // s prislovnim določilom z oddaljevanjem postati neviden: izletniki so se porazgubili v gozdu / odhajajoči so se porazgubili v daljavi / glavna misel se je porazgubila v množici podatkov
2. 2. prenehati biti, obstajati: ko je sonce vzšlo, se je megla porazgubila; strah se mu je porazgubil / nekateri ljudski izrazi so se porazgubili

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

1. 1. odhajati, razhajati se, navadno neopazno: proti jutru so se gostje porazgubljali / vsi so se počasi porazgubljali iz sobe
   // s prislovnim določilom z oddaljevanjem postajati manj viden: steza se porazgublja v visoki travi / koraki se porazgubljajo v noč
2. 2. približevati se koncu obstajanja: ko je sonce vzhajalo, se je megla porazgubljala / stare navade se porazgubljajo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

1. 1. spravljati iz ust v požiralnik, želodec: požirati hrano, tekočino; meso je požiral kar neprežvečeno; vročo pijačo je počasi požirala; gristi in požirati / ekspr. požirati prah vdihavati zrak, poln prahu
2. 2. biti tak, da lahko kaj prehaja skozi: cev, kanal več ne požira; požiralnik sproti požira vodo / ekspr. ozka cesta je težko požirala toliko vozil
   // ekspr. sprejemati vase za obdelovanje, navadno hitro, v veliki količini: mlatilnica je požirala snop za snopom; žaga noč in dan požira les žaga
   // ekspr. sprejemati vase sploh, navadno v veliki količini: visoka stavba je požirala ljudi; brezno je požiralo enega za drugim eden za drugim so padali, se spuščali, izginjali v prepad
   // mesto je požiralo kmečko delovno silo; pren. trg proizvodnje ne požira
3. 3. ekspr. ne izrekati, molčati: besede, ki so mu prihajale v razburjenju, je rajši požiral
   // ne odzivati se na kaj, zlasti z besedami: požirati očitke, žalitve; požirati sramoto / požirati krivico
   // obvladovati, zadrževati: požirati jezo, slabo voljo / požirati solze
4. 4. ekspr. pri svojem delovanju porabljati velike količine česa: motor je požiral bencin, elektriko / ogrevanje prostorov z električnimi pečmi je energijo kar požiralo / ta dejavnost požira veliko denarja
   // zmanjševati količino česa: bolezen mu je požirala prihranke / šport ji požira ves prosti čas / organizacijsko delo ga je požiralo zelo zaposlovalo
   // hrup z ulice je požiral njegove besede jih delal manj slišne
   // uničevati: plamen požira gospodarsko poslopje / vojne so požirale gozdove, ljudi / trnje požira njive
   ● artist požira meč, nož med nastopom si navidezno potiska v grlo rezilo meča, noža; pog. avto je požiral kilometre zelo hitro se premikal, vozil; ekspr. megla je požirala gozdove nad mestom jih zagrinjala, zakrivala; ekspr. učenci kar požirajo učiteljeve besede z velikim zanimanjem poslušajo, kar pripoveduje; ekspr. požirati knjige hitro, površno brati; veliko brati; ekspr. požirati sline ob pogledu na jedi zelo si jih želeti; ekspr. delal je dolge korake in hitro požiral strmino se hitro vzpenjal; ekspr. končne zloge požira jih ne izgovarja; ekspr. požirati koga s pogledi poželjivo ogledovati

požiráje: prisegali so, težko požiraje slino

požirajóč -a -e: vse požirajoči plamen, vrtinec

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

1. 1. pripovedovati, izmišljati si
   1. a) pravljice: ded je znal dobro pravljičiti
   2. b) neverjetne, neuresničljive stvari: rad sanjari in pravljiči
2. 2. delati kaj tako, kot je v pravljici: megla je pravljičila pokrajino

pravljíčiti si delati si utvare, slepiti se: ni si pravljičil, da bo pot lahka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

1. 1. močna trenutna svetloba, ki preide z določenega mesta na drugo: videti preblisk padajoče zvezde; v preblisku rakete je zagledal sovražno patruljo / oddaljeni prebliski so križali nebo / prebliski rdeče svetlobe
2. 2. nav. ekspr. kratkotrajna pojavitev svetlobe skozi kaj: megla s prebliski sonca / prebliski svetlobe v temi
   // kratkotrajno odbitje iskreče se svetlobe: prebliski sabelj, pripetih vojakom ob boku / videl je prebliske v tujčevih očeh
3. 3. ekspr., s prilastkom kratkotrajna pojavitev tega, kar izraža sobesedilo: to je bil zadnji preblisk njegove moči; redki prebliski zavesti / preblisk smehljaja na njegovem obrazu jih je opogumil
   // kratkotrajen, močen izraz, pojav česa: ima genialne prebliske; preblisk zdravega razuma / že takrat so se kazali prebliski revolucije
4. 4. ekspr. v odnosu do celote majhen, navadno ugodna občutja vzbujajoč del česa: mračna drama s svetlimi prebliski; žalostno razpoloženje s prebliski veselja
   ● ekspr. v trenutnem preblisku je uvidel, kaj mora storiti nenadoma, takoj; ekspr. v preblisku sekunde je spremenil načrt v trenutku, v hipu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

1. 1. dajati pregrinjalo čez kaj: pregrinjati postelje / vso noč je pregrinjala otroka z odejo pokrivala
   // ko so prihajali gostje, je šele pregrinjala mizo pogrinjala
2. 2. nav. ekspr. delati, da je kaj (v celoti) nevidno; prekrivati: megla pregrinja dolino; pren., ekspr. srce mu pregrinja žalost