brezhíben -bna -o prid.(ȋ)
ki je brez hibe, napake: brezhibni mehanizem; brezhibno delovanje stroja; avto je v brezhibnem stanju

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.

brezpetelínka -e ž (ȋ)
lov. puška, ki ima za vžig naboja udarno iglo namesto petelina: mehanizem brezpetelinke

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.

budílka -e ž (ȋ)
ura, ki zvoni ob določenem času: budilka se sproži, zvoni; budilka me je zbudila ob petih; naviti budilko / nastaviti budilko na šesto uro postaviti njen mehanizem tako, da bo zvonila ob šesti uri

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.

celín -a m (ȋ)
lov. prožilni mehanizem pri puški (petelinki):

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.

členovít -a -o prid. (ȋ)
ki kaže neravne, vijugave obrise: členovita obala; členovito ozemlje
♦ teh. členovit mehanizem mehanizem, sestavljen iz več členov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.

dodájanje -a s (ȃ)
glagolnik od dodajati: dodajanje materiala; dodajanje rudninskih snovi krmi; mehanizem za dodajanje plina / dodajanje matic
♦ obrt. širjenje pletenega, kvačkanega izdelka po kroju

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.

dvigálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na dviganje: dvigalni mehanizem; dvigalna moč priprave; dvigalna naprava; dvigalne verige, vrvi / dvigalni most dvižni most
♦ teh. dvigalni voziček transportni voziček, s katerim se breme lahko tudi dvigne

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.

dvížen -žna -o prid. (ȋ)
1. ki se da dvigniti: dvižni most; dvižna zapornica; dvižna vrata
2. ki povzroča, omogoča dviganje: dvižni mehanizem; dvižni stolp rudniškega jaška; dvižni vzvod; dvižna sila
♦ avt. dvižna prostornina avtomobilskega motorja prostornina vseh valjev; fin. dvižni listek obrazec, ki ga izpolni stranka za dvig denarja; fiz. dvižni kot kot v navpični ravnini, merjen proti vodoravni premici; elevacija; dvižna doba čas, ki ga porabi v zrak vrženo telo, da doseže najvišjo točko

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.

gíb -a m (ȋ)
premik (dela) telesa iz enega položaja v drugega: delati, posnemati gibe; avtomatični gibi; mehki, mirni gibi; nagel, sunkovit gib; nagonski gib samoobrambe; plesni gib; gibi rok / proučevati ritem dela in delovnih gibov / kazati veselje nad vsem, kar je v zvezi s plesom in gibom gibanjem; pren. človekovi notranji gibi
♦ strojn. delovni gib gib bata, pri katerem toplotna energija opravlja mehansko delo; mrtvi gib pot, ki jo opravi mehanizem, preden začne delovati; gib bata pot bata od ene skrajne lege do druge

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.

hidrávlika -e ž (á)
1. fiz. nauk o mehanskih lastnostih tekočin in njihovi uporabi v tehniki: ukvarjati se z vprašanji hidravlike; strokovnjak za hidravliko
2. strojn. mehanizem, ki deluje na osnovi širjenja pritiska v tekočinah: stopnice, opremljene s hidravliko; napaka na hidravliki

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.

kretálen -lna -o prid. (ȃ)
1. nanašajoč se na kretanje 1: kretalni govor; kretalni jezik
2. teh. kreten2: kretalni mehanizem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.

kréten2 -tna -o prid. (ẹ̑)
teh. ki omogoča, povzroča spremembo smeri gibanja; upravljalen, pogonski: kretni vzvod / kretni mehanizem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.

krétničen -čna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na kretnico: kretnični mehanizem
♦ žel. kretnična ključavnica ključavnica, s katero se zavaruje jeziček kretnice v določeni legi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.

krmílen2 -lna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na krmilo ali krmiljenje: krmilni deli; krmilne in signalne naprave / premikati krmilno ročico / krmilno veslo / krmilni mehanizem; avtomatski krmilni sistem
♦ elektr. krmilna mrežica mrežica, ki uravnava prehod elektronov ali ionov v elektronki; navt. krmilni stroj stroj, ki premika krmilni mehanizem; strojn. krmilna gred gred, ki premika ventile pri motorjih z notranjim zgorevanjem; krmilno kolo; teh. krmilno drogovje drogovi v mehanizmu za vodenje stroja; zool. krmilna peresa peresa v repu ptice, s katerimi se pri letu obrača, dviga ali spušča

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.

krmílje -a s (ȋ)
knjiž. skupek krmilnih delov vozila: letalu se je pokvarilo krmilje; krmilje avtomobila
♦ strojn. mehanizem, ki odmerja količino pare valju parnega batnega stroja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.

lájna -e ž (ȃ)
1. glasbilo v obliki zabojčka z ročico, s katero se poganja mehanizem za proizvajanje melodije: igrati na lajno; beračeva lajna; hreščeča lajna; iz krčme so se slišali glasovi lajne; potujoči godec z lajno / vrteti lajno
2. slabš. kar naprej ponavljajoče se govorjenje o isti stvari: kdo bo poslušal vedno isto lajno / spet goni svojo staro lajno, da se mu godi krivica
● slabš. njeno branje, deklamiranje je lajna enolično, brez poudarkov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.

meháničen -čna -o prid. (á)
1. ki poteka brez sodelovanja volje, zavesti: kmalu se je delu tako privadil, da so postali njegovi gibi čisto mehanični; mehanično ponavljanje
// ki ne temelji na vsebini: mehanično prenašanje zakonov biologije na področje umetnosti / samostalnikom, ki poimenujejo stvari, določamo spol po mehaničnem načelu po končnici; mehanično razumevanje navodil
2. povzročen, nastal s pritiskom, gibanjem: mehanični dražljaji / mehanično čiščenje obleke z drgnjenjem, krtačenjem, praskanjem / mehanične poškodbe poškodbe zaradi udarca, vboda, padca; mehanična zaščita zaščita pred udarci, vbodi, padci
3. teh. ki deluje samo ob uporabi sile mišic ali stroja: dleto, klešče, nož in druge mehanične priprave / mehanični globinomer
// ki deluje na osnovi prenašanja gibalne, zaviralne sile z vzvodi, drogovi, vzmetmi: mehanične priprave / mehanični brzinomer; mehanična lopata priprava z žico, ki jo v eno smer vleče elektromotor, za premeščanje, spravljanje sipkega materiala na kup; mehanična roka priprava, ki opravlja podobna dela kot roka; mehanične statve strojne statve; mehanična stiskalnica; mehanična tehnologija mehanska tehnologija; mehanična zavora
4. v zvezi mehanični servis, mehanična delavnica servis, delavnica, v kateri se popravljajo ali izdelujejo stroji, tehnične priprave: poleg nove bencinske črpalke so odprli tudi mehanični servis; vajenec v mehanični delavnici
5. nanašajoč se na gibanje in mirovanje teles ter na sile, ki to povzročajo; mehanski: trdnost, prožnost in druge mehanične lastnosti
♦ filoz. mehanični materializem filozofska smer v 19. stoletju, ki razlaga svet z zakoni mehanike; glasb. mehanični instrument instrument, pri katerem nadomešča izvajalca poseben mehanizem; med. mehanična kontracepcija kontracepcija, pri kateri se uporabljajo sredstva, ki zadržujejo spermije; ped. mehanično učenje učenje brez razumevanja snovi; učenje, pri katerem se snov tako obvlada, da se lahko odgovarja brez razmišljanja, sklepanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.

mehánika -e ž (á)
1. veda o gibanju in mirovanju teles ter o silah, ki to povzročajo: vpliv mehanike na filozofijo 17. in 18. stoletja; zakoni mehanike / mehanika tal geomehanika; mehanika tekočin hidromehanika
♦ astron. nebesna mehanika veda o gibanju nebesnih teles; fiz. kvantna mehanika veda o osnovnih delcih, atomih, molekulah, ki se jim pri gibanju ne more določiti tir; mehanika togih teles
2. v zvezi fina, precizna mehanika dejavnost, ki se ukvarja s popravljanjem in izdelovanjem preciznih tehničnih priprav; finomehanika: delavnica fine, precizne mehanike; telefonski aparati, električni števci in drugi izdelki fine mehanike
3. publ., s prilastkom zakonitost, določenost: splošna mehanika revolucije; v njegovem uporništvu je nekaj, kar zanikuje tesnobno mehaniko sodobnega sveta
4. mehanizem: priprava z zastarelo mehaniko
5. glasb. mehanizem pri glasbilu, ki omogoča igranje: mehanika pri klarinetu se je pokvarila / angleška mehanika klavirska mehanika, pri kateri se prenašajo udarci od tipk do strun s posebnim sistemom vzvodov; dunajska mehanika klavirska mehanika, pri kateri se prenašajo udarci od tipk do strun neposredno; klavirska mehanika

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.

mehanízem -zma m (ī)
1. skupek strojnih delov za uravnavanje, prenašanje gibanja, delovanja: izpopolniti, sprožiti, ustaviti mehanizem; mehanizem pisalnega stroja, ure; mehanizem za premikanje, zaviranje / krmilni, pogonski, prenosni mehanizem; pren. hoteli so biti ljudje, ne pa samo mehanizmi
// publ., s prilastkom skupina organov z določeno funkcijo; aparat: menijo, da je človekov fiziološki mehanizem prirejen za toplo podnebje; gimnastične vaje ugodno delujejo na dihalni mehanizem
2. publ., s prilastkom kar omogoča, uravnava določeno delovanje, dejavnost: vodenje državnega mehanizma; potreben je enoten izvršilni mehanizem / sprostitev kreditnega, tržnega mehanizma; mehanizem cen
// s prilastkom sistem, način: mehanizem mednarodne delitve dela; mehanizem produkcije / komedijski mehanizem tega dramatika se skoraj ne spreminja
♦ nav. mn., psih. obrambni mehanizem vedenje, ravnanje človeka, ki je v neprijetnem duševnem, čustvenem stanju; teh. ročični, vijačni mehanizem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.

mŕtev -tva -o stil. -ó prid. (ŕ)
1. ki je umrl: ob cesti so ležali mrtvi ljudje in živali; posloviti se od mrtvega očeta; roditi mrtvega otroka; ugotovila je, da je mrtev; našli so ga mrtvega / v povedni rabi:, ekspr. bil je na mestu, v trenutku, takoj mrtev takoj je umrl; ekspr. če ga dobi, bo mrtev ga bo ubil; pog. mislil je, da je že zdavnaj mrtev da je že zdavnaj umrl; odbilo ga je v obcestni jarek, kjer je obležal mrtev; pasti, zgruditi se mrtev na tla / zatisnili so ji mrtve oči; roke so ji mrtve visele ob telesu kot bi bile mrtve; pren., ekspr. vojne je bilo konec in stara Avstrija je bila mrtva
// v katerem so prenehali življenjski procesi; odmrl: mrtev list; mrtva, trhla debla; mrtvo tkivo
2. nav. ekspr. ki ni sposoben opravljati svojo funkcijo: mrtve slepčeve oči; zavijal si je mrtve noge hrome, ohromele; po kapi je bila vsa desna polovica telesa mrtva neobčutljiva, omrtvela / grel si je mrtve roke otrple, premrle
// knjiž. ki ni sposoben čustvovati, doživljati: po tej nesreči je bil on mrtev človek; čustveno, duhovno mrtev / človek v njem še ni mrtev še je sposoben pozitivnih čustev, dejanj; pren. zaupati misli mrtvemu papirju
3. ki je, obstaja brez
a) zanj značilnih živih bitij: zemlja bo nekoč mrtev planet; umetno gojeni gozdovi so precej mrtvi so brez divjadi; reka je na tem območju mrtva je brez rib
b) zanj značilnih listov, rastlin: opazovati mrtvi gozd; vrane so posedale po mrtvih njivah; trta je še mrtva še ne odganja
c) ekspr. zanj značilnega ognja, žarenja: mrtev ogorek; mrtva žerjavica / mrtvo ognjišče
č) ekspr. zanj značilnih ljudi, živali, vozil; prazen, pust2: sprehajati se po mrtvem parku; v tem času so ceste najbolj mrtve / v vsaki vasi je bilo nekaj domov mrtvih zapuščenih
// ki je brez kake dejavnosti ali se ta opravlja v zelo majhni meri: mrtev jesenski čas; mrtvi meseci v gradbeništvu; z novimi turističnimi dejavnostmi skrajšati mrtvo sezono; mrtva obdobja v književnosti / ekspr.: domači zvonovi so mrtvi ne zvonijo; stroji so stali mrtvi niso obratovali
4. nav. ekspr. ki ne izraža, ne kaže veliko čustev, volje do udejstvovanja: bila je drobna, mrtva stvarca; preveč je mrtev za to družbo / govoriti z mrtvim glasom; ima precej mrtev obraz; mrtev pogled
// ki je brez raznovrstnega dogajanja, brez raznovrstnih elementov: mrtev sestanek / mrtva glasba; mrtva soba
// bled, neizrazit: mrtvi žarki; mrtva svetloba / mrtva barva
5. nav. ekspr. ki več ne vpliva, ne vzbuja zanimanja: on je danes že mrtev avtor; njegovo delo ne bo nikdar mrtvo / preteklost je zanj mrtva; knjiž. vsa lepota se zdi moji duši mrtva / ona je zanj že mrtva ne ljubi je več / odstavljeni voditelj je politično mrtev
// ki se več ne uporablja: obujati mrtve običaje; mrtvi zakoni; mrtve besede
6. ekspr. tog, neživljenjski: pri zakonih naj se ne uveljavlja le mrtvo besedilo; življenje po mrtvih pravilih / obremenjevali so učence z mrtvim znanjem / statistika se ne sme ustaviti samo pri mrtvi številki
// neizkoriščen, neizrabljen: med ploščadjo in dnom je precejšen mrtev prostor; elaborat leži mrtev
7. ki ni sposoben rasti in razmnoževati se: vznik življenja iz mrtve snovi; opisovati mrtve stvari / živa in mrtva narava
// nerodoviten, nekaliv: mrtvo seme / ekspr. še mrtva skala požene cvet
8. publ., v zvezi mrtva točka stanje, ko kaj ne napreduje, se ne razvija: priti pri delu do mrtve točke; vprašanje razorožitve se ne gane, se ne premakne z mrtve točke; gradnja objektov je na mrtvi točki / šport. žarg. mrtva točka stanje, ki nastopi, če je organizem dalj časa maksimalno obremenjen; kriza
9. voj., navadno v zvezi mrtvi kot, mrtvi prostor prostor, ki ga zaradi naravne ali umetne ovire ni mogoče obstreljevati: skočiti, skriti se v mrtvi kot; mrtvi prostor pred tankom; pren., knjiž. življenje v mrtvem kotu
10. v zvezi mrtva teža teža zaklane živali, agr. klavna teža:
● let. žarg. spuščati se v mrtvem letu v brezmotornem letu; šport. žarg. priti na cilj v mrtvem teku istočasno; sklepi ne smejo ostati samo mrtva črka se morajo uresničiti; ekspr. biti na mrtvi straži slovenstva za vsako ceno biti Slovenec na določenem, zelo izpostavljenem ozemlju; ekspr. mrtva tišina globoka, popolna; ekspr. biti mrtva veja nedejaven, neuspešen član kake skupnosti; pog., ekspr. pehati se na (vse) mrtve viže zelo; publ. zatekati se v mrtve vode tradicionalizma zatekati se v neživljenjski, nedejavni tradicionalizem; knjiž., ekspr. človek z mrtvim srcem čustveno otopel; knjiž. pesnik v njem je mrtev ne piše več pesmi; ne doživlja več stvari tako kot pesnik; ekspr. on je zanje že mrtev prepričani so, da bo umrl, da ga bodo ubili; ekspr. bil je ves mrtev od utrujenosti zelo je bil utrujen; mrtev na pog., ekspr. (ves) mrtev je na klobase zelo rad jih jé; pog., ekspr. (vsa) mrtva je nanj zelo ga ljubi; pog., ekspr. mrtev je na starine zelo se zanima zanje; ekspr. v jedrski vojni bodo preživeli mrtvi ob živem telesu bodo zelo poškodovani, hudi invalidi; napol mrtev ekspr. iz rova so ga potegnili napol mrtvega zelo izčrpanega; ekspr. bil je napol mrtev od strahu zelo se je bal; bolj mrtev kot živ bil je bolj mrtev kot živ od mraza zelo ga je zeblo; vrnil se je bolj mrtev kot živ zelo utrujen, izčrpan
♦ adm. mrtva tipka tipka na mehanskem pisalnem stroju, pri kateri se znak odtisne, a se voz ne premakne; agr. mrtvi inventar orodje, stroji; mrtva prst spodnja plast zemlje brez humusa in živih organizmov; mrtvica; avt. mrtvi kot prostor ob strani avtomobila, ki se v vzvratnem ogledalu ne vidi; bot. mrtva kopriva rastlina z dvoustnatimi rdečimi, belimi ali rumenimi cveti, Lamium; geogr. mrtvi rokav rokav reke s stoječo vodo; mrtva voda stoječa voda v strugi ali rokavu; gled. mrtvi kot prostor na odru, ki se iz dvorane ne vidi; igr. mrtva karta karta, ki se pri igri ne uporabi; jezikosl. mrtvi jezik jezik, ki ga noben narod, ljudstvo več ne govori; les. mrtva grča grča, ki ni vrasla v les; med. mrtvi zob zob z odmrlim ali odstranjenim živcem; mrtvo cepivo cepivo, ki vsebuje mrtve mikroorganizme; klinično mrtev človek človek, pri katerem je nastopila klinična smrt; navt. mrtva bibavica bibavica z najmanjšo višinsko razliko; mrtvo morje morje z zelo dolgimi in nizkimi valovi po končanem vetru ali v veliki oddaljenosti od njega; strojn. mrtvi gib pot, ki jo opravi mehanizem, preden začne delovati; mrtva lega lega, pri kateri sta ojnica in ročica batnega stroja v eni črti; šport. mrtvi kot prostor, v katerem nasprotni igralec glede na svoj položaj lahko prestreže žogo; mrtva žoga žoga, ki jo držita dva nasprotna igralca nad tri sekunde; vet. mrtva kost grčast koščen izrastek na površini cevastih kosti; voj. mrtva straža nekdaj straža na zelo izpostavljenem, nevarnem položaju; žel. mrtvi tir opuščeni tir

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.

nastáviti -im dov. (á ȃ)
1. dati, postaviti kaj v položaj
a) za prestrezanje, zadrževanje česa: nastavi dlan, pa ti bom dal ves drobiž; nastaviti kozarec pod pipo; nastavi predpasnik, da ti vržem jabolka / nastaviti ustnice za poljub / nastavil je roko in prestregel udarec / nastavil je kozarec (na usta) in začel piti / ekspr. ustavila se je in nastavila uho prisluhnila
b) za lovljenje (živali): nastaviti pasti, zanke / nastaviti kaj za vabo; pren., ekspr. nastavil ji je past
c) da se hitro, dobro vidi: knjigo mu je nastavil na mizo / na sredo sobe je nastavila stvari, pa jih ni videl dala, postavila
// podstaviti, podtakniti: nastaviti bombo / nastaviti različne ovire, zapreke
2. teh. narediti s pomočjo priprave za regulacijo, da
a) kaj pravilno, ustrezno deluje: nastaviti zavore, žaromete
b) se kaj pojavlja v primerni, ustrezni količini: nastaviti dotok plina, vode; nastaviti gretje avtomobila / nastaviti svetlobo z gumbom
3. nav. ekspr. narediti zarodek, zasnovo, navadno cveta: žito je nastavilo klase; nastaviti popke, semena / grozdje je slabo nastavilo / rastlina je nastavila veliko cvetov
4. pog. zaposliti: nastaviti novega profesorja za matematiko; nastaviti več strokovnjakov / nastavili so jo za strojepisko
5. zastar. nadaljevati: pogovor sta nastavila drugi dan / nastaviti pot
● vulg. nastavila mu je privolila je v spolni odnos z njim; nastaviti budilko na šesto uro postaviti njen mehanizem tako, da bo zvonila ob šesti uri; ekspr. nastaviti ceno določiti; ekspr. nastaviti komu nogo spotakniti ga; ekspr. nastaviti nov sod namestiti pipo na poln sod
♦ mat. nastaviti enačbo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.

nèkomplicíran -a -o prid. (ȅ-ȋ)
ki ni kompliciran: reševal je samo lažja, nekomplicirana vprašanja / najprej je predelal nekomplicirana poglavja / mehanizem tega stroja je preprost, nekompliciran

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.

nosílen -lna -o prid. (ȋ)
1. namenjen za nošenje, prenašanje bremen, tovora: prišel je z nosilnim drogom na rami; nosilna mreža / nosilni mehanizem
2. teh. ki prenaša obtežbo na podpore: nosilni element, steber; nosilna konstrukcija; nosilen in nošen / nosilni strop, zid / nosilni del pluga
3. publ. glavni, najpomembnejši: nosilni izraz, prizor drame; nosilne barve, linije
● nar. gorenjsko (nosilna) rjuha večji kos platnenega, vrečevinastega blaga za nošenje sena, stelje
♦ aer. nosilna ploskev, površina letala ploskev, površina letala, na katero delujejo sile, ki držijo letalo v zraku; elektr. nosilni val elektromagnetni val visoke frekvence za prenašanje signalov nizke frekvence; fot., tisk. nosilna folija folija, na katero je nanesena določena snov; geol. nosilna sila reke sila reke, ki povzroča, da se kaj premika po vodi; grad. nosilni lok; nosilna plast vozišča trajna plast vozišča, ki se pri popravilu cest navadno ne menja; nosilna plast, tla plast, tla, ki morejo ohranjati kak objekt v določenem položaju; ptt kabelska (nosilna) vrv na oporišča obešena jeklena vrv, na katero se pritrdi nadzemni kabel; teh. nosilna raketa raketa, ki ponese vesoljsko ladjo, satelit, izstrelek na določen tir, mesto; nosilna vrv vrv pri žičnici, po kateri se premika gondola

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.

obrámben -bna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na obrambo: obrambni jarek, nasip, stolp, zid; izdelati obrambni načrt; oslabiti obrambni sistem nasprotnika; obrambno sredstvo / obrambni položaj; obrambna postojanka / obrambna moč države / obrambna vojna; napadalno in obrambno orožje / obrambni igralec
♦ med. obrambna moč organizma; nav. mn., psih. obrambni mehanizem vedenje, ravnanje človeka, ki je v neprijetnem duševnem, čustvenem stanju; voj. obrambna linija; ključna obrambna pozicija pozicija, od obrambe katere je odvisna obramba širšega območja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.

obratoválo -a s (á)
teh. skupek strojnih delov za prenos in spremembo gibanja; gonilo: zamenjati obratovalo / zobato obratovalo
♦ strojn. ročično obratovalo mehanizem, s katerim se premočrtno gibanje spreminja v vrtenje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.

odkleníti -klénem dov. (ī ẹ́)
1. dati mehanizem ključavnice v tak položaj
a) da se kaj lahko odpre: vtaknil je ključ v ključavnico in odklenil; ta ključ ne odklene / odkleniti vrata / odkleniti omaro, stanovanje
b) da kaj lahko začne delovati: odkleniti kolo, volan
2. knjiž., ekspr. razkriti, razodeti: odklenil ji je svojo notranjost / odkleniti komu srce
● ekspr. po petih letih so mu odklenili ječo mu dovolili odhod iz ječe, ga izpustili; odkleniti psa narediti, da ni več z verigo pritrjen k čemu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.

odpirálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na odpiranje: odpiralni mehanizem dežnika / v rudniku so stekla odpiralna in pripravljalna dela

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.

omejíti -ím dov., omêjil (ī í)
1. določiti, označiti mejo česa: omejiti igrišče s črto / težko je časovno omejiti ta pojav
2. narediti, povzročiti, da kaj ne preseže določene meje, stopnje: ta mehanizem omeji hitrost dvigala / ekspr. omejiti izgube na minimum
3. določiti, predpisati najvišjo ali najnižjo mejo česa: omejiti hitrost avtomobilom; omejiti višino kredita / omejiti vojaško obveznost na dve leti / omejiti navzdol, navzgor
4. narediti, povzročiti, da postane kaj manjše
a) glede na količino, število: tovarne so omejile proizvodnjo; omejiti stroške za polovico / kajenje je moral omejiti / omejiti rojstva / pouk nemščine so omejili v korist angleščine
b) glede na možni razpon: omejiti vlogo, vpliv koga; s tem smo si omejili možnosti za boljši uspeh
c) glede na obseg, področje: z regulacijami omejiti poplave / omejiti komu delovanje
// preprečiti širjenje kakega pojava: omejiti požar, upor
// narediti, povzročiti, da velja kaj v manjši meri, obsegu: omejiti prvotno izjavo, obljubo
5. narediti, da kako dejanje, dejavnost obsega samo to, kar nakazuje določilo: svoja raziskovanja je omejil na alge / potovanja je omejil na Jugoslavijo / razprave ne smemo omejiti na posamezne odbore; omejiti se na najpomembnejše / polemika se je omejila na gledališko umetnost
6. narediti, povzročiti, da kdo nima česa v polni meri: omejiti pravice / omejiti pooblastilo, prepoved / omejiti koga pri hrani; omejiti se v jedi
● publ. realizem je treba omejiti od naturalizma ločiti, razmejiti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.

opráviti -im dov. (á ȃ)
1. uspešno končati
a) kako delo, opravilo: opraviti izpit, tečaj; vse je opravil sam / mizarska dela je že opravil; opraviti poljska dela / opravil je vse potrebne formalnosti
b) kaj zahtevanega, pričakovanega: opraviti svojo dolžnost; opraviti pomembno nalogo; ali si natančno opravil naročilo / svojo vlogo je igralec dobro opravil jo je dobro odigral / mladinci so opravili tisoč prostovoljnih delovnih ur
2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža konec dejanja, kot ga določa samostalnik: opraviti nakupe, poizvedbe; opraviti polet, pot; voznik je opravil tri vožnje; preiskava se je že opravila / poroko so opravili v drugem kraju / opraviti analizo; zdravnik je že opravil operacijo / opraviti eksplozijo jedrske bombe / publ.: opraviti vse preglede biti popolnoma zdravniško pregledan; popolnoma zdravniško pregledati; opraviti prevzem blaga prevzeti blago / opraviti malo, veliko potrebo; elipt. počepnil je za grm in opravil
3. nepreh., s prislovnim določilom biti uspešen pri kakem prizadevanju: če bom šel sam tja, ne bom dosti opravil; ali si kaj opravil pri direktorju; s tako sekirico ne boš nič opravil; ti govori z njim, boš več opravila / s solzami ne boste nič opravili / kot voščilo pa dobro opravi
4. ekspr., z orodnikom prenehati imeti zvezo s kom, s čim: s svojo prejšnjo družbo je opravil; z njim sem opravila / ta filozof je opravil s pojmom vzročnosti; odločno so opravili s predsodki zavrgli, odklonili jih / s predlogom so na kratko opravili, češ da ni sprejemljiv so ga zavrnili
// publ. premagati: boksar je hitro opravil z nasprotnikom; s tako peščico boš že opravil / domača igralka je igraje opravila z gostjo veliko bolje je igrala / revolucija je opravila s tem družbenim razredom / s sušo so opravili tako, da so uredili namakalni sistem
5. nepreh., ekspr., navadno s prislovnim določilom izraža prenehanje določenega razmerja, dejavnosti: tu ima delavsko knjižico, pri nas je opravila; pri njej si opravil; kot govornik si opravil / če pisatelj neha opazovati, je opravil
6. nedov., nav. ekspr., v zvezi imeti opraviti s, z izraža, da
a) je kdo s kom, s čim v odnosu, zvezi: v tej službi boš imel opraviti z ljudmi; učitelj ima opraviti z otroki / z njim nimam rad opraviti; še šef se jih je bal, kadar je imel opraviti z njimi / publ. vse kaže, da imamo opraviti s tatvino da gre za tatvino
b) kdo kaj dela: imeti opraviti s kuho, šivanjem; dovolj ima opraviti z vrtom / veliko ima opraviti z menoj
// izraža vzročno odvisnost, povezanost: ali ima najin pogovor kaj opraviti s tem; to nima nič opraviti s tvojim vprašanjem / nesrečo je zakrivil sam, slaba cesta ni imela pri tem nič opraviti
7. star. obleči1: opraviti otroka; hitro se opravi / opraviti se v berača
8. nar. prebiti2, shajati2: odrasel človek še opravi brez mleka, otrok pa težko; takih prtičkov nima, pa bo že brez njih opravil
● ekspr. če nas odkrijejo, smo opravili nas bodo zelo kaznovali; nas bodo ubili; star. trdil je, da imajo v gradu opraviti strahovi da so v gradu strahovi; ekspr. dejal je, da delavec opravi svojih osem ur in gre dela; zastar. opraviti nove šolske prostore opremiti; s tem avtomobilom je opravil sto tisoč kilometrov prevozil; opraviti svoje ekspr. bolezen in zgaranost sta opravili svoje povzročili onemoglost, nezmožnost za delo; povzročili smrt; ekspr. dolgo je žaloval, a čas je opravil svoje sčasoma je žalost postala manjša, je minila; evfem. zvabil jo je v gozd in opravil svoje jo posilil; ekspr. južni veter je opravil svoje je stalil sneg, led; ekspr. žganje je kmalu opravilo svoje ga je upijanilo; povzročilo bolezen, smrt; nar. opraviti živino nakrmiti, napojiti jo in ji nastlati; ekspr. za pusta malokatera družina opravi brez krofov skoraj v vsaki družini jedo krofe; star. sin je po materi vse opravil poskrbel za pogreb in za vse, kar je v zvezi z njim; ekspr. posumil je, da ima opraviti z blaznim človekom da je to blazen človek; publ. odpelji ga in opravi z njim ubij ga, usmrti ga; ekspr. dajati si, dati si opraviti s šivanko šivati; ekspr. do takrat še ni imel opraviti z žensko še ni imel spolnih odnosov; star. v mestu imam dosti opraviti opravkov; star. mnogo je imela opraviti, da ju je pomirila s težavo ju je pomirila; zgrda pri tem otroku nič ne opraviš če si z njim strog, noče narediti, kar se od njega zahteva; star. pozimi ni toliko opraviti ni toliko dela; dati opraviti dojenček da dosti opraviti z njim je dosti dela; ekspr. ta fant ti bo dal še opraviti povzročil neprijetnosti, težave; ekspr. sovražnik je dal četi precej opraviti težko ga je premagala
♦ alp. opraviti ponovitev smeri; fiz. delo, ki ga opravi stroj; mat. opraviti računsko operacijo; rel. opraviti spoved; strojn. mehanizem opravi pot

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.

pogòn -ôna m (ȍ ó)
1. glagolnik od pognati: vodna energija se uporablja za pogon mlinov, turbin; gorivo za pogon raket
2. navadno s prilastkom kar omogoča delovanje, premikanje kake naprave ali dela naprave: ta stroj ima električni pogon; šivalni stroj na nožni pogon; vozilo na bencinski, motorni pogon, z bencinskim, motornim pogonom / vozilo brez lastnega pogona
// naprava, mehanizem, ki prenaša energijo od enega dela stroja na drugega: montirati pogon na zadnja kolesa
3. z oslabljenim pomenom, v zvezi z v izraža začetek premikanja, delovanja: spraviti motor, stroj v pogon / mlatilnica je že v pogonu / publ. naša prva jedrska elektrarna bo šla kmalu v pogon bo začela obratovati, delati
4. publ., nekdaj obrat2, oddelek: tovarna ima pet pogonov
5. knjiž. zagon, polet: misel na dom mu je dajala moči in pogona / užaljenost je bila zadnji pogon za to dejanje spodbuda
6. knjiž. iskanje, zasledovanje koga z namenom odvzeti mu svobodo: organizirati pogon za ubežniki / okupator je začel pogon na partizane hajko / antisemitski pogoni množična preganjanja, uničevaja
7. lov. skupen lov, pri katerem gonjači ali psi gonijo divjad pred stojišče lovca: udeležiti se pogona; pogon na divje prašiče, zajce
● ekspr. pogon za denarjem gonja; publ. razstava potrjuje kiparjev pogon naprej njegov razvoj, napredek
♦ fot. naprava, mehanizem, ki omogoča premik filma v filmski kameri; rač. vsak od delov (trdega) diska, ki ga operacijski sistem obravnava kot samostojno enoto

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.

pogónski -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na pogon:
a) pogonska energija, sila / pogonsko gorivo, sredstvo / pogonski mehanizem; pogonska naprava / pogonski jermen jermen, ki prenaša vrtenje z jermenice na jermenico; pogonska raketa raketa, ki poganja vesoljsko vozilo zunaj gostejših plasti ozračja; pogonsko vozilo vozilo s pogonskim motorjem
b) publ. po njegovem je to pogonska sila človeškega napredka
c) pogonski inženir obratni inženir
♦ mont. pogonska postaja prostor, mesto s pogonsko napravo pri neskončnem traku; strojn. pogonski motor, stroj motor, stroj, ki spreminja energijo v mehansko delo; teh. pogonska celica celica v vesoljskem vozilu, ki pridobiva elektriko za delovanje merilnih naprav, radijskih zvez; pogonsko drogovje drogovi pri lokomotivi, ki prenašajo pogonsko silo z bata na kolesne dvojice; pogonska kolesa kolesa, ki ženejo vozilo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.

pót4 -í ž, daj., mest. ed. póti, or. ed. v prislovni predložni zvezi tudi pótjo; mn. stil. póta s, rod. mn. potí stil. pótov; dv. stil. póti s ; deveti pomen mn. póta s in potí ž, rod. mn. pótov in potí, dv. póti s in potí ž (ọ̄; pọ̑ta)
1. ozek pas zemljišča, pripravljen za hojo ali vožnjo: kam drži, pelje ta pot; pot se cepi; pot se vzpenja; krčiti, narediti pot; popravljati pot; to pot dobro poznam; prečkati pot; v temi so zgrešili pot; umaknil se je avtomobilu, in stopil s poti; iti čez pot; deblo leži čez pot; stati na poti, ob poti; iti, peljati se po poti; s potjo, ki so jo obnovili, so bili ljudje zadovoljni; blatna, ovinkasta, strma, široka pot; krajša in daljša pot do mesta; pot je prehodna, prevozna / dovozna pot ki veže industrijske, gradbene objekte z večjo javno cesto; gozdna pot; javna, zasebna pot; kolovozna pot kolovoz; peš pot pešpot; planinska pot; sprehajalna pot; alp. zavarovana plezalna pot planinska pot, ki je v znatni dolžini opremljena s klini, jeklenicami / učna pot urejena sprehajalna pot, na kateri so sprehajalcu z namenom izobraževanja ponujene informacije o različnih temah / najprej sta hodila skupaj, nato pa je vsak odšel svojo pot po svoji poti
2. del ozemlja, prostora, po katerem ali skozi katerega je mogoče premikanje iz enega kraja v drugega: določiti, poiskati pot do morja; puščice so označevale pot do vrha gore; vrisati pot na zemljevid; prometne poti / voda si je izdolbla pot; utrli so si pot skozi džunglo / ženska jim je kazala pot jih je vodila, usmerjala; prijatelji so mu naredili pot skozi množico / zagraditi, zapreti pot komu onemogočiti mu prehod; prepovedana pot prepovedan prehod; ta vozila imajo prosto pot prost prehod
// s prilastkom ta del ozemlja, prostora
a) glede na način, značilnosti premikanja: pomorska, rečna pot; vodna pot / plovne poti; prevoz po zračni poti po zraku, z letalom
b) glede na namen, cilj premikanja: kurirska pot; oskrbovalna pot; tihotapska pot; trgovske poti / jantarska pot po kateri so nekoč prenašali jantar iz baltskih dežel v južno Evropo; balkanska pot organizirana tihotapska pot skozi države Balkanskega polotoka / Pohod po Poti ob žici množična športna prireditev v spomin na zmago nad fašizmom 9. maja 1945
// možnost za premikanje iz enega kraja v drugega: tu ni več nobene poti
3. s prilastkom razdalja, ki jo je treba preiti do namembnega kraja: ladja potrebuje za to pot več dni; več kilometrov dolga pot; pot do tja je kratka; zadnjo četrtino poti se je peljal / srečala sta se na pol poti do doma
4. gibanje, premikanje iz enega kraja v drugega ali od enega mesta, točke do drugega
a) z določenim namenom, ciljem: pot je trajala več dni; opraviti pot v pol ure; iti, odpraviti se na pot; med potjo so prepevali; službena pot; pot nazaj; dnevnik poti; hrana za na pot / pot jim je hitro minevala zdelo se jim je, da traja malo časa; ekspr. pot se jim vleče zdi se jim, da traja veliko časa / ima neko pot na sodišče; nalagati si nepotrebne poti / vso pot sta molčala; odposlanci so že na poti; zmeraj je na poti / pot ga je ogrela hoja / po poti jesti med potjo / kot vljudnostna fraza: kam vas pelje pot; srečno pot
b) v določeni smeri, črti: satelit se je utiril na pot okoli zemlje; navidezna pot sonca
// navidezna črta, smer, ki se opiše s takim gibanjem, premikanjem: pot, ki jo naredi telo pri takem gibanju, je krivulja; krogu podobna pot; pot v obliki loka / sklenjena pot, po kateri teče električni tok
5. fiz. razdalja, ki jo preide gibajoče se telo: pot, ki jo opravi mehanizem, preden začne delovati; izračunati pot jadrnice med dvema obratoma; gibanje po najkrajši poti / pot impulza; razmerje med časom in dolžino poti
6. nav. ekspr., navadno s prilastkom proces, delovanje, ki omogoča nastop, uveljavljanje ali dosego česa: samostojna pot v prihodnost; pot do uspeha je dolga; pot od prve pobude do uprizoritve ni bila lahka; pot za kruhom ga je vodila po svetu / knjiž. pokazal je narodu pot k svobodi; preprosta miselna pot / razvojna pot besede razvoj
7. v zvezi odpreti, utreti pot omogočiti komu, da lahko kam gre, pride: ta poraz je odprl sovražniku pot v zaledje; s prekopom se je ladjam odprla nova pot na morje / ta uspeh mu je utrl pot v svet
// publ. omogočiti nastop, uveljavitev: odpreti pot naprednim idejam; novi način dela si je utrl pot / gledališče je že v prvi sezoni odprlo pot klasiki je začelo uprizarjati klasična dela
8. nav. ekspr. način, sredstvo za dosego česa: ne vidim druge poti za reševanje tega problema; predlagal je dve poti za pomiritev sprtih strank / hitro je našel pot iz zadrege / druge poti ni možnosti / v prislovni rabi: rešiti spor po diplomatski poti; po kakšni poti si to izvedel kako; priti do česa po nepošteni poti; po tej poti ne boste nič dosegli tako, na tak način; publ. doseči sporazum po poti dolgotrajnih pogajanj z dolgotrajnimi pogajanji
9. ekspr., s prilastkom delovanje, udejstvovanje: svojo umetniško pot je začel v majhnem podeželskem gledališču; odločil se je za uporniško pot / prizadeval si je spraviti ga na pošteno, pravo pot / to so nedoumljiva pota usode usoda
10. ed., v prislovni rabi, s števnikom ali izrazom količine izraža število ponovitev, kot jih nakazuje števnik ali izraz količine: to pot mu je uspelo; še nikoli niso bili tako prijazni kakor to pot; star.: pridem drugo pot drugič, drugikrat; vsako pot vsakič, vsakokrat; zadnjo pot ti rečem zadnjič, zadnjikrat
● ekspr. v mladosti so bili nerazdružljivi, potem pa so šle njihove poti narazen niso več živeli skupaj; niso bili več v prijateljskih odnosih; ekspr. njegova pot gre navzgor ima prihodnost pred seboj; obeta se mu življenjski uspeh; ekspr. ne bom ti gradil poti ne bom te oviral pri tvojem delu, prizadevanju, hotenju; ekspr. z bičem mu je pokazal pot ga je napodil, nagnal; nar. vzhodno posoditi komu pot spremiti ga; iti za njegovim pogrebom; knjiž., ekspr. ubrati, vzeti pot pod noge začeti iti, hoditi; ekspr. ne bom ti več hodil na pot ne bom te več oviral pri tvoji dejavnosti, delu; ekspr. nastavlja se mu na pot ovira ga pri kaki dejavnosti, delu; ekspr. poročila sta se, ker je bil otrok že na poti ker je bila ona noseča; ekspr. stvar je na dobri poti, da uspe veliko možnosti je; ekspr. kot dramatik ni hodil po izhojenih potih ni pisal tako, kot je bilo do takrat v navadi; ekspr. hoditi po krivih potih ravnati, delati nepravilno, moralno oporečno; tam je slavna božja pot romarska cerkev; iti na božjo pot romanje; ekspr. vse gre rakovo pot nazaduje, propada; ekspr. stvari gredo svojo pot se razvijajo, potekajo normalno, mirno; knjiž. hodi svoja pota ni dovzeten za vplive; vznes. odšel je na zadnjo pot umrl je; vznes. včeraj smo ga pospremili na njegovi zadnji poti šli smo za njegovim pogrebom; življenjska pot ekspr. njegova življenjska pot je bila dolga življenje; ekspr. njegova življenjska pot ni bila posuta s cvetlicami njegovo življenje ni bilo lahko, prijetno; vznes. dokončal je svojo življenjsko pot umrl je; ekspr. včeraj sta nastopila skupno življenjsko pot sta se poročila; ekspr. ostati na pol poti ne dokončati, ne opraviti začetega; ekspr. preden je kaj dosegel, je imel veliko poti je moral urejati stvar v najrazličnejših uradih, pri najrazličnejših ljudeh; ekspr. s to zadevo imam sama pota z urejanjem te zadeve imam veliko opravkov, dela; preg. vse poti vodijo v Rim isti cilj, namen se lahko doseže na različne načine; preg. srednja pot najboljša pot najbolj priporočljiva je zmernost, umerjenost v vsem
♦ aer. zračna pot del zračnega prostora, določen z višino, širino in smerjo, v katerem se giblje letalo med dvema letališčema; alp. nezavarovana pot brez klinov in žičnih vrvi; anat. dihalne poti deli dihal, po katerih prihaja zrak v pljuča; limfne poti limfne žile, mezgovnice; živčna pot živčna vlakna, po katerih prehaja vzburjenje; avt. zavorna pot razdalja, ki jo prevozi vozilo od začetka zaviranja do takrat, ko se ustavi; šah. izsiliti kmetu prosto pot; prim. napoti, spoti, spotjo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.

precízen -zna -o prid., precíznejši (ȋ)
1. narejen tako, da opravlja svojo nalogo v največji mogoči popolnosti, natančen: precizen instrument, mehanizem; precizna ura; precizne merilne priprave / precizen udarec; precizen zadetek
// ki upošteva, zajema vse, tudi podrobnosti: precizna diagnoza; precizna risba
2. podan tako, da se ne da dvomiti o tem, kaj izraža; določen, jasen: to je precizen odgovor; precizno zakonsko določilo / precizno strokovno izražanje
● precizni mehanik finomehanik; precizna mehanika finomehanika

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.

prenôsen -sna -o prid. (ó ō)
1. ki se da prenesti, prenašati: vojaki so uporabljali prenosne ovire iz bodeče žice; prenosna stena / prenosni pisalni stroj / ta nakaznica ni prenosna
2. ki omogoča prenašanje: prenosni mehanizem, trak, valj; prenosna veriga; prenosno in distribucijsko omrežje / hrbtni mozeg je samostojno prenosno središče
♦ fin. prenosni nalog pisno naročilo komu, da prenese določen znesek z računa naročniku na račun naslovnika; prenosno knjigovodstvo knjigovodstvo, pri katerem se prepiše poslovni dogodek iz dnevnika na konte

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.

prestáva -e ž (ȃ)
1. nav. mn., avt., strojn. mehanizem, sestavljen iz zobnikov, ki omogoča spreminjanje vrtilne hitrosti: žensko kolo s prestavami / avtomobil ima štiri prestave
● prestave so zaškrtale zobniki v menjalniku
2. avt. položaj zobnikov v menjalniku ob določenem razmerju vrtljajev gnane in gonilne gredi: menjati prestavo; prilagoditi prestavo hitrosti; avtomobil ne vozi dobro, ker ni v pravi prestavi / dati v prvo prestavo; voziti v tretji prestavi; prestave so sinhronizirane
3. star. prevod2: prestava v nemški jezik; dobra prestava
4. zastar. premestitev, prestavitev: zagrozili so mu s prestavo
♦ elektr. prestava razmerje med napetostma visokonapetostnega in nizkonapetostnega navitja v transformatorju; glasb. prestava akorda akord, v katerem se eden ali več tonov osnovnega akorda prestavi za oktavo više; strojn. prestava razmerje vrtilnih hitrosti gnane in gonilne gredi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.

prevòj -ôja m (ȍ ó)
1. zastar. previjanje, previtje: mehanizem za prevoj traka v pisalnem stroju
2. jezikosl. zamenjava korenskega samoglasnika, zlasti sprednjega z zadnjim: prevoj, preglas in premet
● zastar. zdravnik je moral uporabiti čist prevoj povoj; zastar. ovratnik je bil na prevoju obrabljen na pregibu
♦ geom. točka, v kateri krivulja spremeni smer zavijanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.

prevójen -jna -o prid. (ọ̑)
1. nanašajoč se na previjanje: prevojni mehanizem
2. nanašajoč se na prevoj 2: prevojni samoglasniki / prevojna stopnja neenakost prevojnih samoglasnikov zaradi njihove različne kolikosti ali kakovosti; polna prevojna stopnja
♦ geom. prevojna točka točka, v kateri krivulja spremeni smer zavijanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.

prožílen -lna -o prid. (ȋ)
ki kaj proži, sproža: prožilni mehanizem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.

repetíren -rna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na ročno strelno orožje, pri katerem se z zaklepom potisne vsak naboj posebej iz magazina v cev: repetirni mehanizem / repetirna puška repetirka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.

robótski -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na robote: robotski mehanizem; robotsko ohišje / brati robotske zgodbe / to ni človeško, ampak robotsko ravnanje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.

ročíčen -čna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na ročico: ročični držaj / ročični pogon / ročična gred gred, na kateri je ročica
♦ teh. ročični mehanizem mehanizem, katerega glavna sestavna dela sta ročica in ojnica; ročična stiskalnica stiskalnica z ročičnim mehanizmom

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.

sêrvomehanízem -zma m (ȇ-ī)
strojn. pnevmatični ali hidravlični mehanizem v krmilni ali regulacijski napravi, ki povečuje silo z dodajanjem energije: moč servomehanizma se zmanjšuje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.

spróženje -a s (ọ́)
glagolnik od sprožiti, začeti: sproženje puške; mehanizem za sproženje / sproženje sodnega postopka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.

sprožílen -lna -o prid. (ȋ)
1. ki kaj sproži: sprožilni mehanizem / sprožilni gumb; sprožilna sila
2. knjiž. ki povzroči, začne kako dogajanje: sprožilni motiv drame
♦ lit. sprožilni moment dogodek, ki začne dejanje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.

sprožítev1 -tve ž (ȋ)
glagolnik od sprožiti, začeti: sprožitev puške; mehanizem za sprožitev orožja / sprožitev sodnega postopka, upravnega spora; sprožitev kemičnega procesa, reakcije

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.

spústen -tna -o prid. (ȗ)
nanašajoč se na spust: spustni mehanizem / spustna vrata / spustni let, polet

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.

stròj1 strôja m (ȍ ó)
1. mehanična naprava, navadno kovinska, iz gibljivih in negibljivih delov, ki s pretvarjanjem energije omogoča, olajšuje, opravlja delo: stroji brnijo, ropotajo; stroj stoji, teče; izključiti, pognati, ustaviti stroj; namestiti, razdreti, sestaviti stroj; obdelovati s strojem; avtomatski, enostaven, kompliciran stroj; moderni, zastareli stroji; sestavni deli stroja; izkoriščenost strojev; tovarna strojev; delati kot stroj brez prestanka, enakomerno; brez misli in volje, mehanično / dela pri stroju / brusilni, drobilni, vrtalni stroj; gradbeni, poljedelski stroji; knjigoveški, tiskarski stroji; pisalni, razmnoževalni stroj; pletilni, tkalni stroj; pralni stroj; računski stroj naprava za mehansko opravljanje štirih osnovnih računskih operacij; šivalni stroj; stroj za asfaltiranje; stroj za pomivanje steklenic / narediti na stroj
2. slabš. kdor ravna ali kaj dela brez sodelovanja volje, zavesti: on je stroj, ne pa človek; razmere so iz njih naredile stroje
3. publ. skupina ljudi, organizacij, zavodov z določeno nalogo, zlasti v javni upravi: je eden odločilnih mož v političnem stroju države; mobilizirali so ves propagandni stroj; imajo učinkovit strankarski stroj; upravni stroj
4. ekspr. avtomobil, zlasti boljši: imeniten stroj ima
● publ. v bitki so vrgli iz stroja veliko sovražnikovih vojakov onesposobili; peklenski stroj z razstrelivom napolnjen predmet, ki eksplodira ob določenem času; voj. žarg. pohodni, strelski stroj postroj
♦ les. lupilni, luščilni stroj za izdelovanje furnirja; mont. izvažalni stroj; navt. krmilni stroj ki premika krmilni mehanizem; ped. učni stroj mehanska, električna ali elektronska naprava, ki podaja učno snov in preverja znanje, usmerja učenje, pomaga pri pridobivanju raznih psihofizičnih spretnosti; ptt frankirni stroj priprava za žigosanje z žigom, ki nadomešča znamko; rač. prevajalni stroj nekdaj računalnik, programiran zlasti za prevajanje naravnih jezikov; strojn. batni stroj; delovni stroj ki ga žene pogonski stroj ali sila mišic in opravlja delo; parni stroj pri katerem se uporablja kot pogonsko sredstvo para; pogonski stroj ki spreminja energijo v mehansko delo; rezkalni stroj; teh. obremenjevati stroj; preračunati stroj z računanjem ugotoviti glavne mere, tipične lastnosti stroja, naprave glede na določene tehnične ali ekonomske zahteve; agregatni stroji; etiketirni stroj za opremljanje z etiketami; kovalni stroj za avtomatizirano kovanje drobnih izdelkov; tandemski stroj nekdaj parni stroj z dvema valjema, nameščenima drug za drugim na skupni batnici; tekst. kosmatilni stroj za kosmatenje tkanine, pletenine; koton stroj za izdelovanje pletenin po kroju; tisk. cilindrični stroj z valjastim tiskalom; jedkalni stroj za jedkanje klišejev; ofsetni stroj; rotacijski stroj tiskarski stroj za hitro tiskanje v visokih nakladah; stavni stroj na katerem se izdeluje stavek za tiskanje; usnj. golilni stroj za odstranjevanje dlake ali volne z živalskih kož; raztegovalni stroj za raztegovanje usnja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.

štévčen -čna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na števec 1: števčni mehanizem; števčno ohišje / števčna delavnica / števčna tarifa

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.

tehtálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na tehtanje: tehtalni mehanizem / tehtalna posodica
♦ obrt. tehtalni stroj priprava za avtomatsko tehtanje testa

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.

tempíren -rna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na tempiranje: tempirni mehanizem
♦ voj. tempirni vžigalnik

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.

transpórten -tna -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na transport: transportni stroški / transportni delavci; transportna ladja; transportno podjetje / transportno skladišče
♦ fot. transportni mehanizem mehanizem iz vretena z zobci in navijalnega vretena, ki grabi in premika filmski trak v fotografskem aparatu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.

udáren -rna -o prid., udárnejši (á ā)
1. nanašajoč se na udar, udarec: udarna hitrost; udarna moč, sila / udarni val vode, zraka; udarne jame na vozišču jame, nastale zlasti zaradi zmrzali, v katere udarjajo kolesa vozil
2. ki je pripravljen, oborožen za hiter, učinkovit napad: sestaviti, ustanoviti udarni bataljon; udarna skupina prostovoljcev / udarna letalonosilka / udarna vojaška akcija; udarna sposobnost armade
3. ekspr. ki s svojo vsebino skuša koga razgibati, spraviti v dejavnost: udarni naslovi v časopisu; udarna koračnica; pisati udarne reportaže; njegove besede so vedno udarne
4. navadno v zvezi z brigada, med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 ki se odlikuje po visoki politični zavesti in borbenosti: prihod udarne brigade; razglasiti brigado za udarno / trikrat so bili udarni
● publ. ta dva igralca sta udarna moč našega moštva od njiju se največ pričakuje
♦ strojn. udarni vrtalni stroj vrtalni stroj, pri katerem se sveder vrti in udarja; šah. udarna moč figure število polj, ki jih ima figura na razpolago, da na njih vzame nasprotnikovo figuro; teh. udarni mehanizem; udarni preizkus preizkus, ki pokaže odpornost česa proti udarcem; udarna trdnost največja mogoča obremenitev, ki jo telo prenese pri udarcu, ne da bi se zdrobilo, prelomilo; voj. udarni vžigalnik ki se aktivira z udarcem ob trd predmet; udarna igla del orožja, ki s svojim udarcem aktivira naboj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.

úra1 -e ž (ū; v pomenu napravaȗ)
1. enota za merjenje časa, šestdeset minut: minila je ura, pa še ni prišel; dan ima štiriindvajset ur; hoditi dobro, slabo, ekspr. celo, debelo uro; ekspr. niti ure nisem spal; predstava traja približno dve uri; vrniti se čez pol ure, v pol ure; iti za pol ure na sprehod; javiti se v štiriindvajsetih urah; ekspr. nimam niti ure miru; vlak ima uro zamude; ni uro od tega, kar je prišel; molčati ure dolgo; uro pozneje / voziti s hitrostjo šestdeset kilometrov na uro [60 km/h]; biti plačan na uro; ure in ure se pogovarjati; iz ure v uro je slabše; uro za uro pričakovati / navadno s števnikom, pri označevanju krajevne oddaljenosti: dve uri hoda od tukaj; do mesta je nekaj ur vožnje z vlakom; elipt.: do tja je dve uri; poznajo ga pet ur daleč
// navadno s števnikom ta enota glede na oddaljenost od določenega časa, navadno od polnoči ali poldneva: druga popoldanska ura je minila; star. priti domov enajsto uro ponoči med deseto in enajsto (uro)
// začetek te enote, določen glede na oddaljenost od določenega časa, navadno od polnoči ali poldneva: cerkvena ura bije ure in četrti; sonce vzide ob peti uri [5. uri] in dvajset minut; začetek predstave ob dvajseti uri [20. uri] 20h; vstajati pred šesto (uro) / popoldne bom doma med tretjo in četrto (uro) med petnajsto in šestnajsto (uro) / avtobusi vozijo ob uri ob vsakem začetku te enote
2. s prilastkom ta enota glede na trajanje česa: delovne, obratovalne, parkirne, pog. režijske ure; strojna ura ko stroj dela; ura letenja, vožnje / redne ure in nadure
3. časovna enota pouka, navadno petinštirideset minut: danes imamo pet ur; učitelj sprašuje, razlaga celo uro; zadnja ura odpade; pri uri, med uro zgodovine / glasbena, jezikovna ura; voj. žarg. politična ura namenjena političnemu izobraževanju vojakov; ura političnega izobraževanja vojakov / šolska, učna ura / pog.: dajati ure iz klavirja poučevati klavir zunaj šole; imeti ure iz klavirja učiti se klavir zunaj šole; hoditi k uram, na ure tujega jezika
4. mn., s prilastkom omejeno trajanje, približno določeno glede na časovno enoto šestdesetih minut: zgodilo se je v jutranjih urah; kaj delaš v prostih urah / delati po urah po končanem delovnem času; uradne ure od 8h do 12h / ekspr. uživati ure mladosti
5. ekspr., navadno z rodilnikom omejeno trajanje ali trenutek glede na kak dogodek: prišla je ura odločitve, slovesa, zmage; ob uri kosila / ure obupa, sreče / komaj čakam ure, ko se bova spet srečala
6. čas, določen z oddaljenostjo od določenega trenutka dneva, navadno od polnoči: koliko je ura; ura je štiri in tri minute [4.03 ali 16.03]; ura je poldne; bila je že pozna ura; ura se bliža šesti; ura gre na polnoč kmalu bo polnoč; ugotoviti uro po soncu; lahko prideš vsako uro podnevi ali ponoči ob katerikoli uri; izvedeti uro odhoda / delati čez uro čez čas, ko se končajo delovne ure
7. naprava za merjenje časa, ki kaže čas navadno na številčnici: ura bije, tiktaka, zvoni; ura gre, stoji; ura kaže tri četrt na enajst; njegova ura prehiteva, pog. gre naprej; moja ura zaostaja, pog. je zadaj; naravnati uro; pogledati na uro; po moji uri je točno tri; švicarska ura; zlata ura / naviti uro; kazalca ure; kolesje, vzmet ure; pašček za uro / električna ura; kuhinjska, namizna ura; kvarčna ura ki deluje na osnovi kremenovih kristalov; moška ura; ročna ali zapestna ura; stenska, stolpna, žepna ura; ura na uteži / sončna ura ki kaže čas s senco palice, nameščene pravokotno na številčnico; šahovska ura z dvema številčnicama in dvema samostojnima mehanizmoma za merjenje časa, ki ga igralca porabita za poteze; vodna ura nekdaj posoda za merjenje časa z višino vode, tekoče skozi majhno odprtino
// navadno s prilastkom naprava za merjenje časa z določenim posebnim namenom: sprožiti uro; kontrolna ura ki zaradi kontrole zaznamuje čas posega v njen mehanizem; vreči kovanec v parkirno uro za merjenje časa parkiranja na prostoru, kjer je parkiranje časovno omejeno; ura peklenskega stroja; ura na (električnem) štedilniku s pripravo, ki ob določenem času vključi ali izključi električni tok
8. pog. merilna naprava s številčnico, lestvico in kazalcem: montirati uro / ura za pritisk pare v kotlu manometer; meriti porabo vode z uro z vodnim števcem
● šalj. pohitite, ura bo noč kmalu bo noč; ekspr. takoj je vedel, koliko je ura kakšen je položaj, kako je v resnici; ekspr. ure so mu štete kmalu bo umrl; ekspr. človek ne ve ne ure ne dneva ne ve, kdaj bo umrl; ne ve, kaj se mu bo zgodilo; mestni čuvaj je klical ure nekdaj vsako uro ponoči naznanjal, koliko je ura; ekspr. naviti komu uro kaznovati ga s potegljaji za uhelj, z zavijanjem uhlja; pog., ekspr. v mesto sem šel samo na uro pogledat nisem opravil, kar sem se bil namenil; otrok še ne pozna na uro še ne zna razbrati časa z ure; ekspr. dvanajsta ura jim bije skrajni čas je, da kaj storijo; huda ura neurje; ekspr. doma bo spet huda ura kričanje, prepiranje, pretepanje; nar. mrtvaška ura trdoglav, kukec; vznes. zdaj bije naša ura zdaj je nastopil ugoden čas za nas, za naše delo; zdaj smo mi na vrsti, da kaj storimo; star. prišla je njena ura čas poroda; publ. policijska ura določen čas, zlasti ponoči, v katerem je gibanje in zbiranje prebivalstva na javnih prostorih prepovedano; policijska ura nekdaj določen čas, navadno ponoči, v katerem javne točilnice in zabavišča ne smejo biti odprta; ekspr. odbila mu je poslednja, zadnja ura umrl je; ekspr. poslednja, zadnja ura je prišla čas smrti; ekspr. priznati kaj v svoji slabi uri v času večje popustljivosti, odkritosti; iron. pa še zlato uro, ali ne izraža posmehovanje pretiranim željam, zahtevam koga; ura strahov po ljudskem verovanju čas od polnoči do ene; vrteti se v smeri kazalcev na uri od leve proti desni; dela kot ura hitro, natančno; brez prekinitev; biti natančen kot ura zelo; drži se kot huda ura jezno; ekspr. ura teče, nič ne reče čas hitro in neopazno mineva; ura zamujena ne vrne se nobena; preg. rana ura – zlata ura če se začne zgodaj delati, se veliko naredi
♦ biol. biološka ura fiziološki mehanizem, ki uravnava ritmično pojavljanje določenih pojavov pri živih organizmih; elektr. programska ura s katero se naravna časovni potek programa; stikalna ura priprava za časovno določeno preklapljanje električnih tokokrogov; etn. peščena ura priprava za merjenje časa v obliki steklene posode, v kateri se droben pesek v določenem času sesuje, pretoči iz zgornjega dela skozi ozko grlo v spodnji del; fiz. atomska ura naprava za merjenje časa z nihajnim časom elektromagnetnega valovanja, ki ga oddaja curek atomov; digitalna ura ki kaže čas s številkami, ne kazalci; kilovatna ura delo, opravljeno v eni uri pri moči enega kilovata [kWh]; rad. radijska (šolska) ura radijska oddaja, namenjena šolskemu pouku; šol. govorilna ura čas, določen za učiteljeve razgovore s starši, študenti; neopravičena ura izostanek od učne ure, ki se ne da opravičiti; teh. ura nič čas izstrelitve vesoljske ladje, rakete ob koncu odštevanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.

úren1 -rna -o prid. (ȗ)
nanašajoč se na uro: urni mehanizem; urna verižica / vrteti se v smeri urnega kazalca od leve proti desni; urni stolp stolp z uro; urni žepek telovnika žepek za žepno uro / urna zmogljivost stroja zmogljivost stroja na uro
♦ ekon. urna postavka; rel. urna maša maša za odvrnitev hude ure; teh. urno steklo okrogla, izbočena steklena ploščica, ki se v laboratoriju uporablja za pokrivanje posodic; voj. urni vžigalnik vžigalnik, ki se aktivira ob določenem času z urnim mehanizmom

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.

ventílski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na ventil: ventilski mehanizem / ventilski sistem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.

vijáčen -čna -o prid. (ā)
nanašajoč se na vijak: vijačni navoj, utor; vijačna glava / vijačni ključ; vijačna matica
♦ fiz. vijačna vzmet; geom. vijačna ploskev ploskev, ki jo popiše črta, enakomerno se vrteča okrog določene premice in enakomerno se gibajoča v smeri te premice; navt. vijačni pogon pogon, pri katerem daje ladji potisno silo ladijski vijak; rad. vijačna antena antena v obliki vijačnice; strojn. vijačno kolo kolo z izrezom na obodu, ki se prilega vijaku; (vijačno) vreteno palici podoben vrtljiv del naprave, stroja z navoji za premikanje kakega drugega dela; teh. vijačni mehanizem; vijačno dvigalo dvigalo z (vijačnim) vretenom

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.

volánski -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na volan, krmilo, zlasti pri motornem vozilu: volanski mehanizem; volanski obroč; volanski pokrov / volanska ključavnica ključavnica za zaklepanje volana

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.

vrtílen -lna -o prid. (ȋ)
1. nanašajoč se na vrtenje: vrtilna os; vrtilna smer / vrtilni mehanizem; vrtilna naprava / vrtilna tabela
2. knjiž. vrtljiv: vrtilni stroj; vrtilno stojalo za razglednice
♦ elektr. vrtilno magnetno polje magnetno polje, ki se vrti okrog osi v svojem središču; vrtilno stikalo stikalo, pri katerem se stik vzpostavi ali prekine z zasukom gumba ali ročice; fiz. vrtilni moment (torzijski) navor; vrtilna količina količina, ki je produkt vztrajnostnega momenta in kotne hitrosti vrtečega se telesa; gled. vrtilni oder oder, pri katerem se tla lahko zavrtijo; les. vrtilno okovje; ptt vrtilni izbiralnik izbiralnik, pri katerem vrti ročice za vzpostavljanje zvez elektromagnet, ki ga poganjajo tokovni sunki; teh. vrtilna hitrost hitrost, določena s številom vrtljajev v časovni enoti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.

vzméten -tna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na vzmet2: vzmetni mehanizem; vzmetna priprava / vzmetni pogon; vzmetna tehtnica; vzmetna žimnica vzmetnica
♦ fot. vzmetno sprožilo; obrt. vzmetni vložek izdelek iz med seboj prepletenih vzmeti, obdan z mehkim materialom, ki se vloži v ogrodje ležišča; vzmetno jedro sistem med seboj prepletenih vzmeti za vzmetnice; teh. vzmetno jeklo jeklo za vzmeti; vzmetno kladivo strojno kladivo z vzmetnim pogonom

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.

zakleníti -klénem dov. (ī ẹ́)
1. dati mehanizem ključavnice v tak položaj
a) da se kaj ne da odpreti: zaklenil je in spravil ključ; zakleniti s ključem; ključavnica se sama zaklene / dvakrat zakleniti / zakleniti lisice, vrata
b) da kaj ne more več delovati: zakleniti kolo, volan / zakleniti datoteke, telefon, tipkovnico onemogočiti, omejiti uporabo ali preprečiti nezaželeno izvajanje ukazov, navadno z geslom ali šifriranjem
// s takim dejanjem narediti
c) da notranjost česa ni dostopna: zakleniti omaro, sobo / cerkev čez opoldne zaklenejo zaprejo; pren., ekspr. zakleniti svoje srce
č) da tisto, kar je v čem, ni dostopno: zakleniti denar v blagajno; zakleniti slaščice v shrambo; pren., ekspr. zakleniti bolečino vase
d) da se komu onemogoči dostop do česa: vino mu zmeraj zaklene / pred njim je treba vse zakleniti
e) da kdo mora ostati, kjer je: zakleniti otroka v sobo / zaklenil jo je ven
● z odgovorom zakleniti komu usta zapreti
2. šport. žarg. preprečiti, da nasprotnik doseže zadetek: vratar je zaklenil gol

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.

zaklépati1 -am nedov. (ẹ̑)
dajati mehanizem ključavnice v tak položaj
a) da se kaj ne da odpreti: ko je zaklepal, je zlomil ključ / zakaj ne zaklepaš vrat
b) da kaj ne more več delovati: zaklepati volan / zaklepati datoteke, telefon, tipkovnico onemogočati, omejevati njihovo uporabo ali preprečevati nezaželeno izvajanje ukazov, navadno z geslom ali šifriranjem
// s takim dejanjem delati
c) da notranjost česa ni dostopna: zaklepati predale / trgovine čez opoldne zaklepajo zapirajo
č) da tisto, kar je v čem, ni dostopno: zaklepati denar v omaro
d) da se komu onemogoči dostop do česa: kruh ji zaklepajo / pred njim so morali vse zaklepati; pren., ekspr. zaklepati skrivnost pred ljudmi
e) da kdo mora ostati, kjer je: otroka zaklepajo v sobo
● knjiž., ekspr. njegova usta zaklepa molk molči

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.

zaklépen -pna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na zaklepanje: zaklepni mehanizem
● zaklepni nož nož s pripravo, ki preprečuje, da bi se pregibno rezilo odpiralo, zapiralo samo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.

zaklòp -ópa in -ôpa m (ȍ ọ́, ó)
1. knjiž. del strelnega orožja za zapiranje, polnjenje strelne cevi; zaklep: zaklop poči, zaškrta; zaklop puške
2. star. loputa: odpreti, zapreti zaklop; zaklop na odprtini / zaklop pri svinjaku loputna vrata
// pokrov: zaklop šatulje
3. fot. mehanizem v fotografskem aparatu za določanje trajanja osvetlitve filma: sprožiti zaklop / zavesni zaklop z navadno kovinskima zavesicama

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.

zapirálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na zapiranje: zapiralni mehanizem dežnika / zapiralni čas
♦ teh. zapiralna loputa

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.

zaskóčen -čna -o prid. (ọ̑)
teh. nanašajoč se na zaskok: zaskočni čep, kavelj / zaskočna ključavnica ključavnica, katere vzmet drži mehanizem zapaha stalno v legi zaklenjeno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.

zavíranje -a s (ī)
glagolnik od zavirati: po večkratnem zaviranju se je avtomobil ustavil; zaviranje letala ob pristajanju; mehanizem za zaviranje; zaviranje in pospeševanje / zaviranje z motorjem / zaviranje napredka
♦ lit. zaviranje upočasnitev dogajanja, odložitev razpleta v pripovednem, dramskem delu; žel. mešano zaviranje istočasno zaviranje z ročno, zračno zavoro

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.

zavóra -e ž (ọ̑)
1. priprava, mehanizem za zaviranje česa, zlasti vozila: zavore delujejo, pog. primejo; ekspr. zavore so zacvilile; preizkusiti zavoro; zavreti z zavoro; zavore kolesa; zavore pri avtomobilu; pedal, ročica zavore / potegniti zavoro ročico zavore; pritisniti na zavoro na pedal zavore / nožna, ročna zavora; sprednje, zadnje zavore / pohoditi zavoro zavreti
2. nav. ekspr., navadno s prilastkom kar kak pojav, dogajanje zavira, omejuje: pri odločanju o izvozu deluje več zavor; zavore kulturnega življenja / košarkar je sčasoma postal zavora soigralcem
3. nav. mn. kar preprečuje, da kdo dela, se ravna po trenutnih vzgibih, željah: pod vplivom alkohola so zavore v njem popustile; osvoboditi se zavor in razdvojenosti / čustvene, duševne zavore; estetske, socialne zavore / o svojem razmerju z njim je pripovedovala brez zavor
● star. odvaliti zavoro s ceste oviro
♦ avt. bobnasta, čeljustna, kolutna zavora; tračna zavora ki jo sestavljata zavorni boben ali zavorni kolut in zavorni trak; rib. zavora ribiškega kolesca naprava za zaviranje, uravnavanje odvijanja ribiške vrvice pri utrujanju ribe; strojn. hidravlična zavora; teh. elektromagnetna, mehanična, zračna zavora; žel. avtomatska zračna zavora ki deluje avtomatsko, če pride do pretrga zračnega voda; zasilna zavora avtomatska zračna zavora, ki jo v sili, nevarnosti sproži potnik, železniški delavec s potegom ročice

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.

zavóren2 -rna -o prid. (ọ́)
nanašajoč se na zaviranje: zavorni učinek / zavorna sled / zavorni mehanizem; zavorna naprava / zavorna raketa vesoljske ladje zaviralna / publ. zavorni momenti v razvoju gospodarstva zaviralni
♦ aer. zavorno padalo zaviralno padalo; avt. zavorna pot razdalja, ki jo prevozi vozilo od začetka zaviranja do takrat, ko se ustavi; žel. zavorni preizkus preizkus zaviranja pri spremembi vlakovne garniture; zavorna cokla cokli podobna priprava za ustavljanje voz pri premikanju; zavorna teža vrednost, ki izraža učinke zaviranja tirnega vozila

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.

združíti in zdrúžiti -im, tudi zdrúžiti -im dov. (ī ú ū; ū ȗ)
1. narediti, da pride kaj skupaj, na eno mesto: združiti živali enake starosti; prostorsko združiti obrate v novi stavbi
// narediti, da pride kaj skupaj sploh: vlakna združi stroj; s šivanjem združiti več plasti tkanine / poseben mehanizem združi oba dela; združiti konca vrvi z vozlom
// narediti, povzročiti, da pride do stika med moškimi in ženskimi spolnimi organi: združiti samca in samico / spolno združiti
2. narediti, da iz dveh ali več samostojnih enot nastane nova, večja enota: združiti dve občini / združiti države v konfederacijo / združiti več parcel / združiti besede v stavke / združiti pesmi v zbirko / združiti ovce v trop
// narediti, da kaj postane sestavni del večje enote: združiti samostojne obrate s tovarno / dogovor je združil države v gospodarsko skupnost
3. narediti iz več delov, enot novo enoto, celoto: združiti posamezne člene, odstavke; scenarist je združil vrsto prizorov / kamera je v enem posnetku združila dva prostora
// narediti, da iz delov, manjših enot nastane celota: združiti razcepljeno ljudstvo; stranka je združila posamezne skupine; politično združiti narod
4. notranje, čustveno povezati: ljubezen, nesreča ljudi združi; združila jih je zavest skupne usode
5. narediti, da kaj poteka, se dogaja skupaj s čim drugim: občni zbor so združili z zabavo / združiti prijetno s koristnim
● združiti dežele pod svojo oblastjo zavladati jim; ekspr. združiti filozofijo z življenjem živeti v skladu s svojim filozofskim prepričanjem; publ. združiti svoje sile začeti delovati skupno
♦ ekon. združiti obratna sredstva

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.

zobníški -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na zobník: zobniški mehanizem; zobniška dvojica / zobniški pogon
♦ teh. zobniški prenos prenos, pri katerem se prenaša vrtenje z zobniki; zobniško gonilo gonilo, ki ga sestavljajo zobniki

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.

Število zadetkov: 70