Tiskanje

absúrden -dna -o prid. (ȗ) ki je v nasprotju z logiko, nesmiseln: absurden vzrok; absurdna meja; absurdna trditev; tako misliti bi bilo absurdno / rezultat se zdi na prvi pogled absurden nemogoč, neverjeten

absúrdno

prisl.:

absurdno groteskni ton drame

albánski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na Albance ali Albanijo: albanski jezik; albanska meja

benéški -a -o prid. (ẹ̑)

1. nanašajoč se na Benetke: beneški trgovec / beneški cekin, dož; beneška republika / beneško zrcalo
♦ les. beneški jarmenik žaga z enim listom in lesenim ogrodjem za žaganje hlodov v deske; venecijanka; tur. beneška noč nočna prireditev na vodi, navadno z ognjemetom
2. nanašajoč se na Benečijo: beneška meja; beneško narečje

braníteljica -e ž (ȋ) ženska oblika od branitelj: braniteljica pravic / armada, braniteljica meja

cónski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na cono: conska meja
♦ šah. conski turnir turnir za prvenstvo vsake cone v predtekmovanju za svetovno prvenstvo; šport. conska liga liga, ki združuje tekmovalna moštva določenega področja; conska obramba obramba, pri kateri brani vse moštvo določen prostor

čŕta -e ž (ŕ)

1. nepretrgana vrsta točk: narediti, potegniti črto; pisati od črte do črte, čez črto; debela, tanka črta; navpična, poševna črta; cikcakasta, kriva, ravna črta; črti nista vzporedni / notna črta; pog. nogavice brez črte šiva, roba; blago z belimi črtami / cesta je speljana v ravni črti po ravnini v smeri, liniji
2. črti podobna zareza: črte na dlani; ostra črta ob ustih / črte njenega obraza so razodevale žalost poteze, izraz
3. drug poleg drugega stoječi predmeti ali objekti; vrsta, linija: strnjena črta hiš / bojna, obrambna črta
4. kar ločuje, razmejuje: nosil je pošto iz naše cone preko črte; prekoračiti mejno črto; črta, do katere seže gozd
5. obris, kontura: črta gorá na obzorju; profilna črta obraza; pren. dogodek je prikazal v skopih črtah
6. nav. mn. osnovna lastnost ali značilnost, poteza: odbijajoče črte njegovega značaja; skupne stilne črte med srednjeveškim kiparstvom in slikarstvom / osnovne črte oktobrske revolucije
● ekspr. vojna je napravila črto čez njegove načrte jih je onemogočila, prekrižala; ekspr. potegnil je črto pod svojim dosedanjim življenjem napravil je obračun, pregled nad njim; opombe navaja pod črto na koncu strani pod tekstom; publ. pod črto razmišljanja bi zapisal še tole priporočilo ob koncu bi še dodal, pripomnil; ekspr. propadli so na celi črti popolnoma, v celoti; ekspr. drama je uspela na celi črti popolnoma, v celoti; publ. v debati sta se znašla na isti črti sta bila enakega mnenja, naziranja; publ. razvojna črta našega gospodarstva načela, smernice; zračna črta najkrajša razdalja med dvema krajema
♦ avt. neprekinjena črta vzdolž ceste, čez katero voznik ne sme zapeljati; gled. črta izpuščanje, črtanje besedila v dramskem delu; dramaturška, režijska črta; jur. demarkacijska črta začasna meja med državami ali armadami, navadno po sklenitvi premirja; mat. ulomkova črta vodoravna ali poševna črta, ki loči števec in imenovalec; navt. ločna črta nekdaj merska enota na kompasu, 11°15'; vodna črta ravnina, v kateri seka mirna vodna gladina bok ladje; šport. ciljna, startna črta

dátumski -a -o prid. (ā) nanašajoč se na datum: datumska štampiljka
♦ geogr. datumska meja meja, na kateri se spremeni datum za en dan

demarkacíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na demarkacijo: demarkacijska znamenja / demarkacijska črta, linija začasna meja med državami ali armadami, navadno po sklenitvi premirja

dežêlen -lna -o prid. (ē) nanašajoč se na deželo:

a) deželni jezik
b) deželna meja; deželna uprava / deželna cesta nekdaj cesta, ki jo vzdržuje dežela
♦ zgod. deželni glavar v fevdalizmu vladarjev namestnik v deželi; v stari Avstriji od vladarja imenovani predsednik deželnega zbora in deželnega odbora; deželni knez v fevdalizmu vladar v posamezni deželi; deželni odbor v stari Avstriji izvršilni organ samouprave dežele, odgovoren deželnemu zboru in od njega izvoljen; deželni stanovi v fevdalizmu predstavniki plemstva, duhovščine in meščanstva, ponekod tudi kmetov; deželni zbor v stari Avstriji zakonodajna skupščina v deželah od 1860 do 1918; deželna deska v fevdalizmu zemljiška knjiga z vpisi plemiških zemljišč; deželno sodišče v nekaterih deželah, v fevdalizmu prvostopenjsko civilno sodišče za fevdalce; v stari Avstriji okrožno sodišče na sedežu dežele
c) star. deželni pridelki kmečki, poljedelski

diskontinuitéta -e ž (ẹ̑) knjiž. pretrganost, prekinjenost, nepovezanost: razvojna diskontinuiteta; diskontinuiteta dela; diskontinuiteta med posameznimi področji družbenega življenja
♦ geol. diskontinuiteta plast v zemeljski notranjosti, na kateri se potresni valovi odbijajo ali lomijo; Mohorovičićeva diskontinuiteta ki leži v povprečni globini 33 km in je obenem meja med zemeljsko skorjo in plaščem; meteor. diskontinuiteta večje spremembe temperature, pritiska, vlage na majhni razdalji

drevésen -sna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na drevo ali drevje: drevesni vrhovi so se pripogibali v vetru; drevesna krona, krošnja, skorja; drevesna duplina; drevesno deblo / drevesni lišaj; drevesne gobe; drevesne bolezni / drevesne sadike; zasaditi hitro rastoče drevesne vrste
♦ agr. drevesni kolobar zrahljana zemlja okrog drevesa; gozd. drevesna meja nadmorska višina, do katere še raste drevje; zool. drevesne kače

držáven -vna -o prid. (á)

1. nanašajoč se na državo:
1. a) državni aparat, organ; državna administracija, oblast, uprava, ureditev / državni praznik, proračun, zakon; državna meja, politika, tajnost; državno gospodarstvo, ozemlje; pogreb na državne stroške; publ. organizirati kaj v državnem merilu / državni akt; državni monopol
2. b) državni prvak; državna reprezentanca; državno šahovsko prvenstvo / državni pečat; državna zastava, himna in grb so simboli države; državne barve barve državne zastave
  // državni davek, jezik; državna vera
3. c) po toliko stoletjih smo postali svoboden in državen narod s svojo državo; državni uradnik, uslužbenec; državna kontrola; državna služba; nastajanje novih državnih tvorb držav; državni udar nasilna sprememba vlade brez sodelovanja ljudskih množic
2. ki je last države: državni kapital; državni dolgovi; državna lastnina; državno podjetje, posestvo, premoženje / državna blagajna / državni sektor; to, kar vidiš tu, je vse državno; državna šola nekdaj šola, ki jo ustanovi, vzdržuje in nadzoruje država
♦ jur. državno pravo pravo, ki ga ustvarja država ali ki se ukvarja z organizacijo države; polit. državni centralizem sistem upravljanja, v katerem je reševanje vseh pomembnejših vprašanj v pristojnosti osrednjih državnih organov; državni kapitalizem razvojna stopnja kapitalizma, na kateri država posega v gospodarsko dogajanje; državni socializem socialistična družbena ureditev, v kateri država vodi in usmerja gospodarsko in drugo družbeno dogajanje; državni zbor osrednji parlament v nekaterih državah

držávno

prisl.:

takrat je bil še državno nastavljen

državno organiziran socializem

elástičnost -i ž (á)

1. lastnost prožnega telesa ali snovi; prožnost: elastičnost jekla, lesa, volne
♦ fiz. meja elastičnosti največja obremenitev, ki še ne spremeni trajno oblike telesa; modul elastičnosti količina, ki pove, kako sila pri raztezanju spremeni obliko telesa; prožnostni modul
// lastnost raztegljivega predmeta ali snovi: elastičnost tkanine
2. sposobnost prilagajanja času, razmeram: podjetja bodo lahko premostila težave le z večjo elastičnostjo in odgovornostjo; elastičnost ponudbe, povpraševanja; elastičnost šolskega sistema
3. lahkotnost, gibčnost: elastičnost gibov

empiriomonízem -zma m (ī) filoz. filozofska smer, po kateri je izkustvo edini vir in meja spoznanja

étničen -čna -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na pleme, ljudstvo, narod: etnična manjšina; etnična skupina / etnična meja; slovensko etnično ozemlje / etnične posebnosti; etnične pravice; etnična sestava / etnična antropologija

étnično

prisl.:

etnično enotna, neenotna država

etnográfski -a -o prid. (ȃ)

1. nanašajoč se na etnografijo, narodopisen: etnografski film; etnografska razprava; etnografsko blago / etnografsko raziskovanje / etnografski muzej
2. redko etničen: etnografska meja; slovensko etnografsko ozemlje

figurácija -e ž (á)

1. um. likovno izražanje z upodabljanjem stvarnega, konkretnega sveta, zlasti živih bitij: meja med figuracijo in abstrakcijo ni več ostro začrtana
2. muz. melodični okrasek: bogastvo figuracij v melodijah baročnih skladateljev

fólksdôjčer -ja m (ọ̑-ō) med drugo svetovno vojno Nemec, živeč izven meja nacistične Nemčije: izdajal se je za folksdojčerja; vojvodinski folksdojčerji

fránko prisl. (ȃ) ekon. stroški prevoza so plačani do določenega kraja: cena velja franko / s samostalnikom v imenovalniku prodajati franko meja, namembna postaja s plačanimi stroški prevoza do meje, do namembne postaje

gladína -e ž (í)

1. površina tekočine, zlasti vode v naravi: jezerska gladina je vzvalovila; mirna vodna gladina; bleščeča gladina morja / knjiž. s trdnjave je lep pogled na morsko gladino na morje; pren. dogodek je močno razburkal mirno gladino njihovega življenja
// zgornja meja tekočine, zlasti vode v naravi: čoln so našli tri metre pod gladino; gladina jezera se zviša vsako uro za nekaj centimetrov; gladina podtalne vode
♦ geogr. morska gladina povprečna zgornja meja, črta morja kot izhodišče za merjenje nadmorske višine
2. knjiž., redko gladkost: izredna gladina kože

glógovje -a s (ọ̄) glogovo grmovje: živa meja glogovja in jelševine

gózden in gôzden -dna -o prid. (ọ̑; ó) nanašajoč se na gozd: gozdni obronek; gozdna jasa, poseka, pot / gozdna cesta cesta, zgrajena predvsem za odvoz lesa
// zaščitni gozdni pasovi; velike gozdne površine / gozdni pridelki, sadeži, škodljivci; gozdne jagode; gozdna ptica, rastlina, žival; gozdno drevo / gozdni čuvaj, delavec; gozdni sklad; gozdna uprava; gozdno gospodarstvo / gozdni park gozd, urejen za park
// gozdni prirastek; gozdna drevesnica drevesnica za sadike gozdnih dreves; gozdna žaga žaga z dolgim, širokim listom in ročajema na obeh koncih
♦ bot. divji gozdni koren visoka rastlina s pernato razrezanimi listi in belimi ali rdečkastimi cveti v kobulih, Angelica silvestris; gozdne kresnice visoka trajnica vlažnih gozdov z belkastimi cveti v sestavljenih grozdih; kresničevje; čeb. gozdni med med temne barve iz mane na drevju, zlasti iglastem; etn. gozdni mož divji mož; geogr. zgornja gozdna meja višina, do katere sega strnjen gozd; gozdna stepa področje, kjer se mešata gozd in stepa; zool. gozdni jereb rjavkasta gozdna ptica s čokatim telesom, Tetrastes bonasia; gozdni lazar; gozdna miš

gramóznat -a -o prid. (ọ̑) bogat z gramozom: tam je meja med gramoznatim in ilovnatim svetom

gránica -e ž (ȃ) zastar. črta, ki ločuje, razmejuje države ali ozemlja; meja: ta cesta pelje proti granici; šel je čez granico; deželna, državna granica

gríva -e ž (í)

1. dolga žimasta dlaka na vratu nekaterih živali, zlasti pri konju: česati, striči konjem grivo; črna griva; konjska, levja griva / potapljati konja po grivi; pren., ekspr. vlak s plamenečo grivo; grive oblakov
// ekspr. dolgi, gosti, navadno neurejeni lasje: grivo bi si pa že lahko malo pristrigla; fant s črno grivo / stresala je grivo rumenih las
2. knjiž. zavihan, razpenjen vrh vodnega grebena: valovom se delajo grive; bele grive valov
3. nar. strmo travnato pobočje: streha bajte se je skoraj dotikala grive; pasel je ovce na zeleni grivi
// travnat rob, vzpetina: namestiti mitraljez ob grivi; griva ob poti / dekleta so posedla po mehki grivi travi
// nezoran, travnat del med njivami; meja: kupil je zelnik ob svoji njivi in zoral vmesno grivo
♦ bot. rumena griva užitna, grmičasto razrasla goba z mesnatim betom, Clavaria flava

hitrósten -tna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na hitrost: hitrostna meja / hitrostni rekord; hitrostna krivulja
♦ šport. hitrostni športi športi, pri katerih se uspeh meri po doseženem času; hitrostna vožnja; hitrostno drsanje

igríšče -a s (í) prostor za športne igre: napraviti, urediti igrišče; kot, meja, rob igrišča / igrati, tekmovati na domačem, tujem igrišču / nogometno, teniško igrišče; šolsko igrišče; igrišče za golf, košarko / športno igrišče
● publ. domače moštvo je gospodarilo na igrišču vodilo, usmerjalo igro; publ. sodnik je pokazal na sredino igrišča priznal gol in odločil nadaljevanje igre s sredine igrišča
♦ šport. izčrtati igrišče narediti, narisati vse črte, ki so potrebne za tekmovanje v nogometu, atletiki
// navadno v zvezi otroško igrišče prostor, namenjen otrokom za igranje: sodobno opremljeno otroško igrišče; rekviziti za otroško igrišče

integrál -a m (ȃ)

1. mat. funkcija, dobljena z integriranjem: računati integral; integral funkcije; meja integrala; znak integrala / določeni integral z določenima mejama; nedoločeni integral s spremenljivo zgornjo mejo
2. knjiž., redko celota, skupnost: portretno slikarstvo je z integralom vseh portretov dalo jasno podobo dobe

intervál -a m (ȃ)

1. čas med koncem in ponovnim nastopom kakega dejanja, pojava; presledek, premor: mir je bil samo interval med dvema vojnama; po kratkem intervalu se je spet lotil dela / bolečine so se ponavljale v neznatnih intervalih / časovni interval
// redko vmesna razdalja, razmik: hodili so v koloni, v majhnih intervalih
2. muz. razmerje med dvema tonoma: zaporedje intervalov / čisti interval ki lahko nastopi samo v primi, kvarti, kvinti, oktavi; harmonski interval istočasno zvenenje dveh tonov; mali interval ki lahko nastopi samo v mali sekundi, mali terci, mali seksti, mali septimi; veliki interval ki lahko nastopi samo v veliki sekundi, veliki terci, veliki seksti, veliki septimi
3. mat. množica realnih števil med dvema danima številoma: interval vrednosti / integracijski interval na katerem se računa določeni integral; odprti interval v katerem meji intervala nista vključeni; zaprti interval v katerem sta meji intervala vključeni; meja intervala začetno in končno dano število intervala
4. fiz. vrednosti fizikalne količine med dano najmanjšo in dano največjo vrednostjo: časovni, frekvenčni, temperaturni interval / barvni interval

izmíšljenost -i ž (ȋ) značilnost izmišljenega: izmišljenost oseb, vsebine; meja med resničnostjo in izmišljenostjo

izrazít -a -o prid., izrazítejši (ȋ)

1. ki se po svojih značilnostih, lastnostih zelo razlikuje od povprečja: izrazite ličnice; ta otrok ima izrazite oči; izrazite poteze obraza / imeti izrazito pisavo / avtor sodi med najizrazitejše pesnike mladega rodu; v tem prizoru je bila igralka zelo izrazita
// nav. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, močni obliki: časopis je z izrazitim pesimizmom komentiral položaj v svetu; odpor proti diktaturi je postajal vedno izrazitejši; naši tekmovalci so imeli izrazito prednost pred drugimi / rdeča barva je najbolj izrazita / imeti izrazit smisel za tehniko; izrazit umetniški talent
2. zelo opazen, zelo viden: pri bolniku so se pojavili izraziti znaki poslabšanja; meja med obema dialektoma ni izrazita / ta tip črk je bil premalo izrazit; izrazite poševne črte v tkanini / publ. na to vprašanje daje izrazit odgovor že analiza sama jasen, natančen
// branje mora biti izrazito in smiselno, ne pa mehansko razločno, poudarjeno
3. z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, pridevnika, na katerega se veže: ta fant je izrazit športnik; uživa izrazito rastlinsko hrano; pesnik je odraščal v izrazitem kulturnem okolju

izrazíto

prisl.:

brati glasno in izrazito

izrazito poudariti pomen dela

izrazito protivojni film

izrazito humanistična vzgoja

jámčenje -a s (ā) glagolnik od jamčiti: jamčenje za nedotakljivost državnih meja / jamčenje za blago; rok jamčenja

jezikóven -vna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na jezik 3: jezikovni pojav, sistem; jezikovni zakoni; jezikovna enota, prvina; jezikovna sredstva / jezikovni razvoj; jezikovna reforma, ustaljenost / jezikovni pouk; jezikovna vadnica; jezikovno predavanje; pomanjkljivo jezikovno znanje / opraviti jezikovni pregled knjige; jezikovne napake; oceniti vsebinsko in jezikovno plat dela; jezikovne značilnosti omenjenega romana / nemški jezikovni otoki; slovenska jezikovna meja; jezikovna pripadnost, razcepljenost / jezikovni čut
♦ jur. jezikovno pravo pravo, ki določa jezik v uradnem poslovanju; lingv. jezikovna kultura

jezikóvno

prisl.:

jezikovno popraviti spis

jezikovno mešano ozemlje

jugo...2 ali júgo... prvi del zloženk (ȗ) nanašajoč se na Jugoslavijo: jugoavto, jugofil / jugomeja in jugo meja

jugoslovánski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na Jugoslovane ali Jugoslavijo: jugoslovanska gostoljubnost / jugoslovanski narodi; jugoslovanski veleposlanik; jugoslovanska hokejska reprezentanca / jugoslovansko-italijanska meja / jugoslovanski dan na mednarodnem sejmu dan, ko se posveča največ pozornosti jugoslovanskim razstavljavcem, Jugoslaviji; jugoslovanski standardi; jugoslovanska ideja v stari Avstriji ideja o državni združitvi jugoslovanskih narodov
// Jugoslovanska ljudska armada
♦ zgod. Jugoslovanski odbor med prvo svetovno vojno ustanovljena organizacija jugoslovanskih politikov s sedežem v Londonu, ki je delala za združitev južnoslovanskih delov Avstro-Ogrske s Srbijo in Črno goro

katastrálen -lna -o prid. (ȃ) redko katastrski: katastralna meja / katastralna mapa

katástrski -a -o prid. (á) nanašajoč se na kataster: katastrski podatki; katastrska meja / katastrska imena zemljišč / katastrsko merjenje / katastrski urad urad, ki vodi (zemljiški) kataster po katastrskih občinah in obračunava katastrski dohodek; katastrska občina enota, ki obsega vsa zemljišča svojega območja
♦ fin. katastrski dohodek; katastrski donos; geod. katastrski načrt ali katastrska mapa načrt zemljišč na določenem območju z mejami, znaki za kulture in številkami parcel; kopija katastrskega načrta preris mejnih črt kake parcele ali skupine parcel s pripadajočimi številkami iz katastrskega načrta

konfín -a m (ȋ)

1. pog. obcestni kamen, smernik: avto je treščil v konfin; ljudje so sedeli po travi in na konfinih
2. nar. zahodno meja, zlasti državna: prišli so do konfina
// mejni kamen, mejnik: prestaviti konfin

kontúra -e ž (ȗ) knjiž., s prilastkom nejasno, neostro vidna meja, rob česa; obris: konture gor v megli; razločila se je le kontura stolpa / kontura obraza profil
// narisati konturo glave / značaje podaja le v glavnih konturah / nejasne konture mesta; pren. začele so se prikazovati konture velikih demokratskih idej
♦ geom. črta, ki omejuje projekcijo telesa; navidezni obris

kránjski -a -o prid. (á)

1. star. slovenski: kranjski humor; peti kranjske pesmi / kranjski pisatelj; kranjski rojak
2. nanašajoč se na Kranjsko v stari Avstriji: štajersko-kranjska meja / kranjska dežela
● ekspr. kranjski Janez v stari Avstriji vojak sedemnajstega pešpolka; šalj. kranjski Janez slovenski fant, Slovenec
♦ bot. kranjski jeglič jeglič z vijoličastimi cveti, ki raste po vlažnih skalnih razpokah v Sloveniji, Primula carniolica; kranjska krhlika grm z velikimi, podolgovatimi in bleščečimi listi, Rhamnus fallax; kranjska lilija gorska rastlina s pokončnim steblom in oranžnim rjavo lisastim cvetom z nazaj zavihanimi listi, Lilium carniolicum; čeb. kranjska čebela čebela sivkaste barve, Apis mellifica carnica; etn. kranjski cekar cekar iz različno barvane slame, na eni strani navadno z narodnim motivom; gastr. kranjska klobasa klobasa iz svinjskega mesa in začimb

kránjsko

prisl.:

govoriti (po) kranjsko

●

pog., ekspr. povej (po) kranjsko po domače, razumljivo; sam.: pog. dve kranjski, prosim kranjski klobasi

léstvica -e ž (ẹ̄)

1. manjšalnica od lestev: prisloniti lestvico; stati na lestvici; plezati po lestvici / vrvna lestvica; pren., ekspr. vzpenjati se po socialni lestvici; stal je na najnižjem klinu družbene lestvice
2. redko lestvi podobna priprava na strani voza; lojtrnica: stopal je ob vozu in se držal za lestvico
3. znaki na merilni pripravi, ki predstavljajo dogovorjeno enoto in izhodiščno točko: lestvica na termometru; črtice lestvice so rdeče / Celzijeva lestvica za merjenje temperature z ničlo pri ledišču in s 100° pri vrelišču vode
// merilna lestvica
4. navadno s prilastkom razvrstitev, vrsta posameznih enot kake skupine po stopnjah, zaporedju: proizvodnja tovarne obsega vso lestvico od najmanjših do največjih izdelkov; sestaviti lestvico najboljših košarkarjev; razporejati rezultate v lestvice / davčna, tarifna lestvica; plačilna lestvica; vrednostna lestvica; zgornja meja starostne lestvice; publ. rang lestvica / lestvica republiške lige je nespremenjena
5. ekspr., z rodilnikom množina različnih stvari iste vrste: lestvica čustev; bogata lestvica izraznih možnosti
● knjiž. narediti komu živo lestvico nastaviti komu sklenjene roke, ramena, da nanje stopi in se tako povzpne; publ. ta država je v pridelovanju riža na vrhu svetovne lestvice na prvem mestu; na enem izmed prvih mest
♦ alp. težavnostna lestvica plezalnih tur; fiz. lestvica dogovorjena enota in izhodiščna točka za merjenje kake količine; Fahrenheitova lestvica za merjenje temperature z 32° pri ledišču in 212° pri vrelišču vode; Kelvinova ali absolutna lestvica za merjenje temperature z izhodiščno točko pri absolutni ničli in z enako veliko stopinjo, kot je Celzijeva stopinja; geol. Mercallijeva lestvica razvrstitev jakosti potresa na dvanajst stopenj glede na posledice na zemeljski površini; meteor. Beaufortova lestvica razvrstitev jakosti vetra v dvanajst stopenj po pojavih v naravi, katere povzroča; min. Mohsova trdotna lestvica razvrstitev, vrsta določenih mineralov, po kateri se določa stopnja trdote; muz. lestvica določena in v obsegu oktave urejena vrsta tonov; celotonska lestvica ki ima v obsegu oktave samo cele tone; diatonična lestvica ki ima v obsegu oktave cele tone in poltone; durova, molova lestvica; kromatična lestvica ki ima v obsegu oktave samo poltone; šport. jakostna lestvica razvrstitev posameznikov, klubov v kaki športni disciplini glede na dosežene rezultate

ligúster -tra m (ú) vrtn. grm s suličastimi ali ovalnini listi, belimi cveti v socvetjih in črnimi jagodami, Ligustrum: živa meja iz ligustra

límes -a m (ȋ) zgod., nekdaj utrjena meja: glavne postojanke limesa / langobardski limes na vzhodnem obrobju Furlanije; rimski limes po Donavi in Renu ter med njima

limít -a m (ȋ) knjiž., redko določena, predpisana najvišja ali najnižja meja česa: limit provizije
♦ šport. na olimpiado so poslali le tiste športnike, ki so dosegli limit določene rezultate ali določeno število točk, ki so potrebni za udeležbo na pomembnem tekmovanju

limíta -e ž (ȋ) knjiž. določena, predpisana najvišja ali najnižja meja česa: povečanje storilnosti privede do fiziološke limite; delo določa možnosti in limite ekonomskega razvoja
♦ mat. limita funkcije; limita zaporedja število, pri katerem so v vsaki okolici skoraj vsi členi zaporedja

línija -e ž (í)

1. nepretrgana vrsta točk; črta: potegniti linijo; ravna linija / knjiž. njegove risbe označuje nemirna, včasih pretrgana linija
// kar je temu podobno: dolga linija letečih ptic / tekli so v vijugasti liniji in streljali; pren., publ. socialistična izgradnja se ne razvija po ravni liniji
2. kar ločuje, razmejuje; črta: prekoračiti linijo; mejna linija
3. navadno s prilastkom redna prometna povezava med določenimi kraji, proga: otvoritev nove linije / avtobusna linija Ježica—Vič; ladijska linija; letalska linija Beograd—Dubrovnik; mednarodne linije; redne in občasne linije; linija v Južno Ameriko
4. sistem vodov skupaj z opremo za prenos informacij s pomočjo električne energije: graditi novo linijo; sovražnik je uničil linijo; vzdrževati linije / kabelska ali podzemna linija; nadzemna linija; telefonska, telegrafska linija
// kar ta omogoča: motnje na liniji / medkrajevne, mednarodne linije / žarg.: linija je prekinjena, zasedena zveza; za poročanje s svetovnega prvenstva bo na voljo osemdeset linij zvez; ostanite na liniji ne prekinite zveze, ostanite pri telefonskem aparatu
5. teh. sistem naprav, strojev, ki omogoča popolnoma avtomatiziran delovni postopek: montirati linijo za polnjenje in zapiranje steklenic; proizvodnja pekovskih linij / proizvodna linija
6. voj. prvi, najbolj izpostavljeni del položaja: napasti sovražnikovo linijo / obrambna linija / boriti se v prvi liniji; pren. v takratnem položaju je bil vsakdo bojevnik v prvi liniji
7. navadno s prilastkom oblika, podoba, videz: aerodinamične linije letala; elegantna linija avtomobila; moderna linija frizure; klasične linije kostima / pog. linija oblek je oprijeta obleke so oprijete
// to je najbolj značilna linija v fiziognomiji njegove duševnosti poteza, črta
// obris, kontura: linija profila, nosu
// pog. vitko telo, postava: ima linijo; v teh letih ženske navadno že izgubijo linijo / zelo pazi na linijo trudi se, da se ne zredi
// vitka linija
8. publ. smer, usmeritev, zlasti kake dejavnosti, politike: linija se je zdaj spremenila; določiti politično linijo; idejna, partijska, uradna linija; kreatorji nakažejo samo linijo mode za novo sezono; boj med dvema linijama v kulturnem gibanju / z oslabljenim pomenom: programska linija založbe se ne spreminja program
// žarg., polit. biti na liniji v skladu z veljavno politično smerjo
9. knjiž., navadno s prilastkom tok, potek: linija dejanja v drami; razstava kaže linijo slikarjevega razvoja / kompozicijska linija romana
10. potomstvo v zaporednih generacijah: španska linija rodu / moška linija moški potomci; potomci moškega; ravna linija osebe, ki po rojstvu neposredno ali posredno izhajajo drug od drugega; stranska linija osebe, ki po rojstvu izhajajo od skupnega prednika
// po materini liniji je Slovenec njegova mati je Slovenka
● žarg., polit. iti na linijo odločnega odpravljanja napak začeti odločno odpravljati napake; ekspr. podpreti, premagati koga na vsej liniji popolnoma, v celoti; žarg., polit. vztrajati na liniji oportunizma v oportunizmu; publ. znajti se na isti liniji imeti skupni cilj; po liniji pog. naloge po partijski liniji partijske; pog. delati po politični liniji politično, v politiki; pog. iti na potovanje po privatni liniji privatno, ne službeno; pog. dobiti vstopnice po sindikalni liniji s posredovanjem sindikata; publ. ta boj v skrajni liniji koristi tudi mednarodnemu delavskemu gibanju nazadnje, končno; pog. narediti kaj po liniji najmanjšega odpora tako, da se porabi čim manjši trud ali vzbuja čim manjši odpor pri drugih
♦ jur. demarkacijska linija začasna meja med državami ali armadami, navadno po sklenitvi premirja; muz. melodična, pevska linija potek melodije, petja; navt. tovorna linija črta na boku ladje, ki kaže, koliko natovorjena ladja sme biti ugreznjena; obl. takrat je bila moderna A linija so bile moderne obleke, katerih zunanji obris je podoben črki A; H linija v modi vrečaste obleke; šah. linija vsaka od navpičnih vrst polj na šahovnici; kmet na b-liniji; šport. igra na liniji pri tenisu in badmintonu igra, pri kateri odbija igralec žogo z osnovne črte; vet. linija skupina živali določene vrste, ki ima moškega ali ženskega prednika izbranih genskih lastnosti

ločníca tudi lóčnica -e ž (í; ọ̑) knjiž. meja: Slovenci na obeh straneh politične ločnice / reka je bila ločnica med pokrajinama / ločnica med bogatimi in revnimi je tam izrazita / črta ločnica; meja ločnica
● težko je potegniti ločnico med zdravo presojo in domišljijo ugotoviti, kaj sodi k enemu in kaj k drugemu
♦ geogr. ločnica večnega snega višinska ali polarna meja, onstran katere sneg nikoli ne skopni; gozd. gozdna ločnica višina, do katere sega strnjen gozd

mápen -pna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na mapo: urejena mapna zbirka / mapna meja
♦ geod. mapni arhiv arhiv katastrskih načrtov in drugih elaboratov, ki se nanašajo na zemljišča; mapna kopija preris mejnih črt kake parcele ali skupine parcel s pripadajočimi številkami iz katastrskega načrta; kopija katastrskega načrta

mèddržáven -vna -o prid. (ȅ-á) ki je, poteka med državami: meddržavni dogovori / meddržavni odnosi; meddržavne pogodbe; meddržavna meja meja med državama, državami
♦ jur. meddržavno pravo pravo, ki ureja pravna razmerja med državami; šport. meddržavna tekma tekma med reprezentancami dveh ali več držav

mêja -e stil. -é ž, rod. mn. mêj in mejá (é)

1. črta, ki ločuje, razmejuje države ali ozemlja: meja poteka, teče po vrhovih gor; označiti mejo; državna, občinska meja / Jugoslavija in Madžarska imata zelo dolgo skupno mejo; prestopiti mejo / ta meja je strateška, utrjena / publ. položaj na meji je napet mejni državi sta na meji pripravljeni za morebiten spopad
// črta, ki ločuje, razmejuje zemljišča, parcele: kositi čez mejo; meje po katastrski mapi / soseda se tožita zaradi meje / meje igrišča so slabo označene
2. s prilastkom kar ločuje, razmejuje kaj sploh: jezikovne, pojmovne meje; meja med poezijo in prozo; meja med vzdrževalnimi in obnovitvenimi stroški je bolj ali manj premična / knjiž. meja ločnica
3. mn., publ., s prilastkom področje, območje: država je po vojni razširila svoje meje / z oslabljenim pomenom: Slovenci zunaj meja Jugoslavije v tujini, tujih državah; meje znanja se širijo / pisar. delati, ukrepati v mejah predpisov po predpisih
4. navadno s prilastkom določena najvišja ali najnižja stopnja, velikost česa: meja se je premaknila navzdol, navzgor; prekoračiti predpisano starostno mejo / kritična, spodnja meja / določiti meje, v katerih občine predpisujejo višino prispevkov / poslovati na meji rentabilnosti komaj še rentabilno
5. nezoran, travnat del med njivami: sosed je tudi letos preoral mejo; na mejah je nakosil za kopico sena
6. navadno v zvezi živa meja vrsta strnjeno nasajenega nizkega grmičevja, navadno za ograditev, razmejitev: negovati, zasaditi živo mejo; drenova, gabrova živa meja
● odpreti mejo dovoliti prihod, uvoz v državo, na ozemlje ali odhod, izvoz iz države, z ozemlja; ekspr. vsaka stvar ima svoje meje pri vsakem dejanju, ravnanju je treba upoštevati določene norme; ekspr. to presega vse meje izraža nedopustnost česa; ekspr. brez meje razpravljajo, ne naredijo pa nič zelo veliko, dolgo razpravljajo; ekspr. biti do skrajne meje pošten zelo pošten; to je res le do določene, neke meje le deloma, delno; ekspr. iti do zadnjih mej storiti vse, kar se da, ne glede na težave, posledice; pog. čez mejo jo je popihal odšel je ilegalno v tujino
♦ fiz. meja elastičnosti največja obremenitev, ki še ne spremeni trajno oblike telesa; geogr. datumska meja na kateri se spremeni datum za en dan; zgornja gozdna meja višina, do katere sega strnjen gozd; gozd. drevesna meja nadmorska višina, do katere še raste drevje; zgod. borci za severno mejo udeleženci bojev za priključitev slovenske Koroške in Štajerske k Jugoslaviji od 1918 do 1919

mejíca -e ž (í) manjšalnica od (živa) meja: pristriči mejico

mejíšče -a s (í) knjiž., redko

1. navadno s prilastkom kar časovno ločuje, razmejuje kaj; mejnik: to je važno mejišče v razvoju modernega pesništva
2. meja: mejišče med poezijo in prozo / preorati mejišče

mejníca tudi méjnica -e ž (í; ẹ̑) knjiž. meja, mejna črta: mejnica med vzhodnim in zahodnim področjem / mejnica med zavestjo in podzavestjo / mejnica se je pomaknila navzdol, navzgor

mejník -a m (í)

1. kar označuje črto, ki ločuje, razmejuje zemljišča, države, navadno kamen: postaviti, premakniti mejnik / to drevo je mejnik med travnikoma / O, kaj bo z vami, vi mejniki štirje, Celovec, Maribor, Gorica, Trst? (O. Župančič)
// redko obcestni kamen: sesti na mejnik ob cesti
2. navadno s prilastkom kar časovno ločuje, razmejuje kaj: ta dogodek je zgodovinski mejnik; rojstvo otroka je bilo pomemben mejnik v njenem življenju
3. knjiž., redko določena najvišja ali najnižja stopnja, velikost česa; meja: z vajami in vztrajnostjo je presegel mejnike svoje sposobnosti

napáka -e ž (ȃ)

1. kar ni v skladu
1. a) z določenim pravilom, določeno normo: narediti, popraviti napako; huda, majhna, velika napaka; njegova naloga je brez napak; napake časnikarskega jezika / jezikovna, metodološka, pravopisna, slovnična napaka / glavna napaka tega filma je razvlečenost
2. b) z resničnostjo, dejstvi: v knjigi je dosti napak in celo potvorb; napaka v datumu / narediti napako pri seštevanju
3. c) z zahtevanimi lastnostmi, zahtevano kakovostjo: napaka v materialu / tovarniška napaka nastala pri izdelavi, proizvodnji; blago, izdelki z napako
  // navadno s prilastkom lastnost, značilnost, ki ni v skladu z normalnim, zdravim stanjem, delovanjem organizma: daljnovidnost, kratkovidnost in druge očesne napake; organska, telesna napaka; napaka od rojstva / ima govorno napako, jeclja motnjo
  // bradavice in druge lepotne napake
2. navadno s prilastkom slaba, nezaželena lastnost, značilnost koga, zlasti v moralnem pogledu: njegova največja napaka je lažnivost; vsak človek ima kako napako; majhne napake drugih vidi, svojih velikih pa ne / pijančevanje, nasilnost in druge njegove napake
3. dejanje, ravnanje, ki ni v skladu z določenim ciljem, položajem: izkoristil je nasprotnikovo napako in zmagal; s tem dejanjem je naredil napako; zagrešiti hudo, usodno napako / politična, strateška, taktična napaka
4. teh. razlika med dejansko, zaželeno in izmerjeno, dobljeno vrednostjo količine: približno oceniti napako; napaka pri merjenju, osvetlitvi ni velika; spodnja, zgornja meja napake
● ekspr. na napakah se učimo če kdo pri kakem delu, opravilu naredi napako, bo drugič bolj pazil, da bo pravilno ravnal
♦ anat. napaka leče; fiz. absolutna napaka razlika med dejansko in izmerjeno količino; relativna napaka količnik med absolutno napako in dejansko količino, izražen navadno v odstotkih; mat. absolutna napaka razlika med pravo in približno vrednostjo; relativna napaka količnik med absolutno napako in približno vrednostjo; med. srčna napaka nepravilen razvoj ali bolezenska sprememba srčnih zaklopk; šport. osebna napaka pri košarki nedovoljeno oviranje, odrivanje nasprotnega igralca; tisk. tiskarska napaka

narejênost -i ž (é) lastnost, značilnost narejenega: govoril je brez narejenosti; težko je reči, kje je meja med njegovo narejenostjo in pristnostjo; bil je nasprotnik vsake zlaganosti in narejenosti / narejenost vedenja

nèprekoračljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í) ki se ne da, ne sme prekoračiti: neprekoračljiva razpoka / neprekoračljiva meja, pregrada / ekspr. neprekoračljiva vsota ki se ne sme preseči

nèvidljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í) knjiž. ki se ne vidi, ne opazi; neviden: v stepi se je prebujalo nevidljivo življenje / med njima je nevidljiva meja / rad bi se naredil nevidljivega / odšel je skozi nevidljiva vrata skrivna

nivó -ja m (ọ̑)

1. višina (ravne) površine česa: nivo cestišča, pločnika; nivo vode se dviga; zmanjšati razlike v nivojih; kletni prostori pod nivojem zemljišča / križišče cest na različnih nivojih
♦ geogr. morski nivo povprečna zgornja meja, črta morja kot izhodišče za merjenje nadmorske višine; morska gladina
2. publ., navadno s prilastkom kar opredeljuje kvalitativno vrednost pojava, raven: drama dosega evropski nivo; dvigati izobrazbeni, kulturni, življenjski nivo prebivalstva; nivo časopisa je nizek; nekateri filmi so zdrknili na nivo obrti
// kar opredeljuje kvantitativno vrednost pojava: produkcija je padla na lanskoletni nivo; nivo gospodarskega razvoja
3. publ., s prilastkom stopnja v razvrstitvi po položaju, pristojnosti, pomembnosti, raven: razprava bo tekla na vseh nivojih; analize so bile opravljene na nivoju občine, republike / konferenca na najvišjem nivoju konferenca vodilnih oseb, navadno šefov držav
● publ. pisec neprepričljivo prehaja z estetskega nivoja na sociološki področja; publ. biti na nivoju biti dober, kvaliteten; publ. pojava sta na istem nivoju sta enakovredna; sta istovrstna; publ. biti pod nivojem biti podpovprečen, nekvaliteten, slab

norvéški -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na Norvežane ali Norveško: norveški film / norveška meja
♦ agr. norveški soliter umetno gnojilo, ki vsebuje dušik in kalcij; obl. norveški vzorec večbarvni vzorec na pletenini, navadno športni, z desnimi petljami; zool. norveški rak večji morski rak svetlo rožnate barve z okusnim mesom; škamp

obála -e ž (ȃ) pas zemlje ob morju, jezeru: urediti, utrditi obalo; kamnita, peščena obala / usmeriti ladjo k obali; stati na obali; voziti se ob obali / morska obala
// svet ob morju, jezeru: obala se počasi spušča proti morju; več sto kilometrov dolga obala; gričevnata, razčlenjena obala / slovenska obala
♦ geogr. obala meja med kopnim in morjem, jezerom; navt. operativna ali pristajalna obala urejena za pristajanje ladij

običájen -jna -o prid., običájnejši (ȃ) ki se pogosto pojavlja na istem mestu, v enaki obliki, na enak način: taki zastoji v prometu so običajni; običajna meja, mera; običajna oblika boja / avtomobil je parkiral na običajnem mestu / sprejela nas je s svojo običajno vljudnostjo / to je običajen pojav, prizor navaden
// ki se rabi za določene prilike: po običajnih pozdravih se je začel delovni del simpozija; spregovoril je nekaj običajnih fraz / običajna darila
// knjiž. vsakdanji, pogost: učitelj je bil v njihovi hiši običajen gost / te stvari so na deželi že čisto običajne
♦ jur. običajno pravo nezapisano pravo, ki temelji na ustaljeni rabi in pravnem prepričanju o njegovi obveznosti

običájno

prisl.:

običajno dela dopoldne

ob odhodu jih običajno spremlja do vrat

/ v povedni rabi izgovoril si je, kakor je to običajno, živež in stanovanje

obméjek -jka m (ẹ̑) knjiž. nezoran, travnat del med njivami; meja: kositi na obmejku; po obmejkih raste grmovje / obmejek gozda rob, obrobje

obrézati -réžem dov. (ẹ́ ẹ̑)

1. z rezanjem narediti, da na čem ni več kakih delov, zlasti nepotrebnih: obrezati gnilo jabolko / obrezati repo / obrezati desko
2. z rezanjem odstraniti: obrezati poganjke, veje
// z rezanjem odstraniti dele rastline zaradi redčenja, oblike, rodnosti: obrezati drevo, trto, vrtnico / obrezati vinograd
3. z rezanjem dati določeno obliko: krpo lepo obrezati; s škarjami obrezati rob
4. v židovskem in muslimanskem okolju odrezati sprednji del kožice na spolnem udu: obrezati otroka
♦ metal. obrezati ulitek odstraniti robove na ulitku; vet. obrezati kopito z nožem odstraniti odvečno kopitno roževino; zal. obrezati knjigo

obrézati se

raniti se s čim ostrim:

s črepinjami se je obrezal

obrezala si je roko

obrézan

-a -o:

rdeče obrezana knjiga

lepo obrezana živa meja

obrís -a m (ȋ) navadno s prilastkom

1. nejasno, neostro vidna meja, rob česa: razločiti v daljavi obrise mesta; obrisi oddaljujočih se predmetov; gore različnih obrisov / ugotoviti obrise nekdanjih gradov velikost; temen obris drevesa silhueta; skozi dež je videl le obrise ljudi; pren., ekspr. kažejo se prvi obrisi resnice
// črta, risba, ki prikazuje zunanji rob, robove česa: izpolniti obris z oljnato barvo; narediti obris stopala; odtis in obris
2. nav. mn. kar kaže, nakazuje kaj brez podrobnosti: v deklaraciji so nakazani obrisi poti za zagotovitev miru / publ., z oslabljenim pomenom: odtujenost je dobivala določnejše obrise je postajala določnejša; argumentacija se je gibala v meglenih obrisih je bila neprepričljiva, nejasna
// v prislovni rabi, v zvezi v obrisih brez podrobnosti: stvar je povedal le v obrisih / v glavnih obrisih razložiti načrt; problem so prikazali le v grobih obrisih
3. redko opis, oris: bežen obris sodobnega filozofskega dogajanja
♦ geom. navidezni obris črta, ki omejuje projekcijo telesa; pravi obris črta na telesu, katere projekcija je navidezni obris

okóli prisl. (ọ̑)

1. izraža položaj v (širšem) krogu, ki v celoti obdaja kaj v središču: okoli stoji vrsta stebrov; okoli se zavrteti / okoli se obrniti, ozreti / ekspr.: okoli in okoli je gosta živa meja; okoli in okoli se zasukati
// izraža neurejenost premikanja ali stanja v (širokem) krogu, ki v celoti ali delno obdaja kaj v središču: okoli hoditi, letati / okoli poizvedovati, praviti / daleč okoli / ljudje iz vasi okoli
// ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja neurejenost premikanja: okoli se klatiti, potepati, potikati / poglejmo, kaj je novega okoli po svetu
2. z izrazom količine izraža približnost: od takrat je minilo okoli deset let; okoli pet stopinj pod ničlo; tehta okoli sto kilogramov; okoli tri metre blaga / dohodke so zvišali za okoli tri odstotke
● pog. teden je hitro okoli hitro mine; pog. ne govori tako okoli povej naravnost; govori o jedru stvari; star. to je bilo takrat, ko sem še bos okoli letal ko sem bil še otrok; ekspr. jaz moram ves dan okoli, če hočem kaj prodati iskati kupce; nižje pog. od slabosti okoli pasti omedleti; pog. koga okoli prinesti ogoljufati, prevarati

okrájek -jka m (ȃ)

1. knjiž., navadno s prilastkom rob, obrobje: okrajek gozda / ovce na okrajku črede so se vznemirile / za okrajki hribov leži mesto / razvleči testo in obrezati debele okrajke
// redko rob, konec: nasloniti komolec na okrajek naslonjala / potegniti okrajke plašča k sebi
2. redko nezoran, travnat del med njivami; meja: pustiti voz na okrajku
3. nav. mn., knjiž., redko krajevec, krajec: klobuk s širokimi okrajki
// del pokrivala, ki se da zavihati; naušnik: potegniti si okrajke kape na ušesa
4. knjiž., redko obroba, obšitek: nosili so suknje z rdečimi, širokimi okrajki
● star. med kosi kruha v košarici je izbral okrajek krajec; knjiž. obrezal je liste in okrajke pometel obrezke; zastar. napisati opombe na okrajek rob; knjiž. golobi so sedali na okrajke stavbe poličke, nadzidke; redko zabiti odprtino z okrajki krajniki
♦ alp. ozek prečni pomol v steni; anat. končni del dolge cevaste kosti; epifiza

okróžen2 -žna -o prid. (ọ́) knjiž., redko krožen: okrožna cesta naj bi bila meja mestnega naselja

oméjek -jka m (ẹ̑) knjiž. nezoran, travnat del med njivami; meja: kositi na omejku; po omejkih se je zaraslo grmovje / v omejku je pel slavček
// travnat del med cesto in njivo, vrtom: živina se pase po omejku ob cestnem jarku

parcéla -e ž (ẹ̑) odmerjeni del zemljišča, določen glede na lastništvo ali namen uporabe: izmeriti parcelo; prodal je vse svoje parcele; gozdne in travniške parcele; meja parcele / gradbena parcela na kateri je (lahko) stavba
// razdeliti zemljišče na parcele
♦ jur. odpisati parcelo

parcélen -lna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na parcelo: parcelna meja / parcelna razporeditev zemljišča
♦ geod. parcelna številka številka parcele v katastrski mapi; polit., soc. parcelni kmet kdor se preživlja z obdelovanjem lastnega majhnega zemljišča in z delom v industriji ali kmetijstvu; parcelno kmetijstvo kmetijsko gospodarstvo, ki temelji na majhnih, razdrobljenih kmečkih zemljiščih

plafón -a m (ọ̑)

1. knjiž. strop: pod plafonom je visel kristalni lestenec; obokan, poslikan plafon; plafon s freskami
2. publ., navadno s prilastkom najvišja stopnja, meja česa: določiti plafon cenam kmetijskih pridelkov; preseči plafon osebnih dohodkov; nizek, visok plafon / športnik je z vztrajno vajo dosegel svoj plafon vrh

plástičnost -i ž (á) lastnost, značilnost plastičnega: plastičnost gline; steklo nima plastičnosti; nekatere snovi se zaradi plastičnosti dajo dobro oblikovati / občudoval je plastičnost oseb na sliki; plastičnost njegovih kipov je izrazita; plastičnost reliefa / plastičnost pesnikovega izraza, jezika / ekspr. pisatelj je pokazal svoje junake v vsej plastičnosti
♦ fiz. meja plastičnosti najmanjša obremenitev, ki obliko telesa trajno spremeni

podivjáti -ám dov. (á ȃ)

1. začeti živeti svobodno v naravi: pes mu je ušel in podivjal / kulturne rastline lahko podivjajo
2. postati nekultiviran, neciviliziran: zaradi življenja v samoti je popolnoma podivjal
// postati neobdelan, nenegovan: ni zmogel dela in vinograd mu je podivjal; vrt hitro podivja
// ekspr. začeti bujno, nepravilno rasti, se razvijati: trte ni obrezal, zato je podivjala / živa meja je podivjala / nekatere vrtnice preveč podivjajo, če niso dovolj obrezane se preveč bujno razrastejo; pren. gospodarstvo je po vojni podivjalo
3. začeti divje, razposajeno tekati sem ter tja: otroci so ob pogledu na žogo podivjali; ko je psa izpustil z vrvice, je podivjal; splašena žival je podivjala
// ekspr. začeti se zelo hitro premikati: avtomobil je na ravni cesti podivjal
4. priti v stanje, ko se ne obvladujejo negativne lastnosti: namesto da bi se poboljšal, je še bolj podivjal; med vojno so nekateri ljudje popolnoma podivjali / slaba družba ga je podivjala
// začeti v dejanju kazati svojo jezo, togoto: ni se mogel več premagovati in je podivjal; pri kartah je naravnost podivjal / podivjati od jeze
// postati neukrotljiv, nediscipliniran: otroci so med počitnicami podivjali; pes mu je v naravi podivjal / letalo je zaradi nevihte podivjalo

podivján

-a -o:

ukrotiti podivjanega konja

podivjani vojaki

zaraščen, podivjan vrt

raste kot kulturna rastlina ali pa podivjana

póljski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na Poljake ali Poljsko: poljski jezik; poljska država, vlada; poljsko-litovski slovar / poljska meja, pokrajina / poljski Židje; poljsko plemstvo

póljsko

prisl.:

govoriti (po) poljsko

poprávek -vka m (ȃ)

1. kar spreminja, popravlja napisano, tiskano: vpisati popravke in dopolnitve; spis so natisnili brez popravkov; naloga z nekaj popravki; jezikovni popravki / popravek volilnega imenika
♦ tisk. popravki seznam tiskarskih ali avtorjevih napak z ustreznimi spremembami
// kar spreminja, popravlja kaj sploh: meja je v glavnem ostala - s popravki od pet do deset metrov
2. razglasitev vesti, trditve za netočno, pomanjkljivo, navadno v časopisu: avtor članka je zahteval, naj se objavi popravek; preklici in popravki / poslati uredništvu popravek
3. zastar. popravilo: porabiti denar za popravek hiše
4. mat. postopek, s katerim se popravi pokazana vrednost: narediti popravek
// vrednost, za katero se popravi pokazana vrednost, da se dobi pravilna vrednost

potékati -am nedov. (ẹ̑)

1. približevati se koncu trajanja: dopust mu že poteka; rok za prijavo poteka / knjiž. dan je že potekal mineval
// bližati se stanju, ko kaj ni več na razpolago; pohajati: stelja poteka; živila so začela potekati / potrpežljivost ji je vedno bolj potekala
2. s prislovnim določilom izraža
1. a) obstoj v prostoru zlasti glede na smer: državna meja poteka blizu naselij / ograja je potekala od enega konca dvorišča do drugega; tekmovalna steza poteka od začetka do konca stadiona / vodovodne cevi potekajo vzporedno; živca potekata vzporedno
2. b) z glagolskim samostalnikom obstoj dejanja v prostoru in času: akcija je hitro in dobro potekala; preiskave so potekale več let; v državi potekajo velike družbene spremembe / vse poteka po načrtu / publ., z oslabljenim pomenom: boji so potekali ves dan bojevali so se; pogovor je potekal brez prič pogovarjala sta se; pouk poteka v slovenščini poučuje se
3. knjiž. izvirati, izhajati: več pisateljev poteka s Primorske / astrologija poteka iz Mezopotamije

potekajóč

-a -e:

od severa proti jugu potekajoče gorovje

krožno potekajoče mišice

pràg prága m, mn. prági in pragóvi (ȁ á)

1. navadno dvignjen spodnji del vratne odprtine med podbojema: narediti prag; prestopiti prag; pomesti čez prag; spotakniti se ob prag; kamnit, lesen prag; visok prag / hišni prag; vežni prag / s praga se je oziral po dvorišču z vhoda; priti na prag; pojaviti se na pragu / vratni prag
// ekspr. dom, (domača) hiša: nihče ne bo lačen zapustil mojega praga / spomnil se je domačega praga
2. podolgovat, štirikoten nosilni element iz betona, lesa, železa za pritrjevanje tirnic: polagati prage; tesati prage; betonski pragi; bukovi, hrastovi pragi; železniški pragi
3. knjiž., redko, navadno s prilastkom določena najvišja ali najnižja stopnja, velikost česa; meja: spodnji, zgornji prag kvalitete; prag človekove vzdržljivosti
4. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi na pragu izraža čas pred bližnjim nastopom česa: to se je zgodilo na pragu jeseni; razpoloženje na pragu novega leta / na pragu zmage je odnehal ko je že skoraj zmagal
● prestopiti prag ekspr. že dolgo ni prestopil domačega praga ni bil doma; ekspr. letos je prestopil šolski prag letos je šel prvič v šolo; ekspr. ne bom več prestopil praga te hiše ne bom več šel k tem ljudem; ekspr. oče ga je pognal čez prag napodil od doma; ekspr. vreči koga čez prag s silo ga spraviti iz prostora; vsak naj pometa pred svojim pragom naj uredi najprej svoje zadeve; naj se ne vtika v tuje zadeve; preg. ti očeta do praga, sin tebe čez prag slabo ravnanje s starši se zelo maščuje
♦ alp. gorski prag mesto, kjer se gorsko pobočje strmo prelomi; ekon. prag pokritja stroškov obseg dejavnosti, pri katerem so prihodki izenačeni s stroški; fiz. slušni prag najmanjša jakost zvoka, ki je s sluhom še zaznavna; prag bolečine največja jakost zvoka, ki še ne povzroči bolečine v ušesu; geogr. prag skalnata pregraja v rečni strugi; podmorski prag zelo dvignjen del morskega dna; psih. dražljajski prag najnižja jakost dražljaja, ki še povzroči občutek

premírje -a s (ȋ) dogovor o začasnem prenehanju oboroženih spopadov: kršiti, skleniti premirje; pogoji za premirje / podpisati premirje
// stanje začasnega prenehanja oboroženih spopadov: sedaj je premirje; prenehanje premirja; pogajanja med premirjem / ekspr. premirje med nasprotnima taboroma
♦ jur. črta premirja začasna meja med državami ali armadami ob prekinitvi oboroženih spopadov

prepóren -rna -o prid. (ọ́ ọ̄) zastar. sporen: sedanja meja je preporna / preporen spis

preslédkast -a -o prid. (ẹ̑) ki ima presledke: presledkasta živa meja / presledkasto pokanje v daljavi
♦ čeb. presledkasta zalega zalega, pri kateri so med zaleženimi celicami prazne celice

proporcionálnost -i ž (ȃ) sorazmernost, skladnost: proporcionalnost telesa; lepota stavbe je v njeni proporcionalnosti in funkcionalnosti
♦ fiz. meja proporcionalnosti največja obremenitev, do katere je deformacija telesa premo sorazmerna s silo

proti predl., z dajalnikom

1. za izražanje cilja, h kateremu je usmerjeno premikanje: iti proti domu; dim se vzdiguje proti nebu; pluti proti obali; veter piha proti severu / cesta proti Celju / pisati od leve proti desni
// za izražanje splošne usmerjenosti: obrnil se je proti občinstvu; držati steklo proti svetlobi; sedel je s hrbtom proti vratom / meja proti Italiji / okno gleda proti jugu na jug
// kot pojasnilo pod fotografijo od leve proti desni stojijo
2. za izražanje premikanja, ki je nasprotno drugemu premikanju: jadrati, pluti, veslati proti toku; vso pot so vozili proti vetru / gladiti proti dlaki
3. za izražanje bližine, približevanja časovni meji: napad pričakujejo proti jutru; pride proti večeru; bilo je proti osmi uri
4. za izražanje odpora, sovražnosti: nastopiti proti rasni diskriminaciji; gibanje proti fašizmu / upreti se proti okupatorju okupatorju; bojevati se proti sovražniku s sovražnikom
// publ. Olimpija je igrala proti Hajduku s Hajdukom
// za izražanje nasprotovanja, nesoglašanja: pritožiti se proti odločbi; glasovati proti predlogu / proti predlaganemu kandidatu je skupina izbrala svojega kandidata
5. za izražanje česa negativnega, čemur se je treba izogibati, česar delovanje, vpliv je treba preprečiti, odvrniti: cepiti proti davici / ukrepi proti draginji; tablete proti glavobolu; boj proti raku; rakete proti toči / braniti se proti očitkom pred očitki
6. za izražanje neujemanja z merilom, vodilom: to je proti moji navadi; storiti kaj proti pravilom; delati proti predpisom; to se je zgodilo proti njegovi volji / ekspr. uspeti proti vsem oviram kljub
7. za izražanje odnosa do česa: biti neodporen proti infekciji; snov je odporna proti ognju; obstojnost barve proti sončni svetlobi
8. za izražanje razmerja, navadno čustvenega; do: proti revežem je trdega srca; politika Avstrije proti Slovencem / biti pozoren proti starejšim
9. za izražanje omejitve na navedeno osebo: proti meni se je tako izrazil; tako se je pohvalila proti sošolki
10. za izražanje sorazmerja: domače moštvo je zmagalo s pet proti tri; načrt v merilu ena proti dvesto [1 : 200] / ni čudno, da se je tako končalo, saj sta bila dva proti enemu; ekspr. stavim sto proti ena, da ga ne bo
// za izražanje primerjave z drugačnim; v primeri z: proizvodnja se je proti lanski povečala za pet odstotkov; proti njemu sem jaz pritlikavec; moje skrbi so majhne proti tvojim
11. publ. za izražanje okoliščin, pogoja za uresničitev kakega dejanja: vrniti proti nagradi, odškodnini / vstop proti vabilu z vabilom; pisar. delati, opravljati kaj proti plačilu za plačilo
● ekspr. dvigniti roko proti komu udariti, (pre)tepsti ga; ekspr. dela gredo počasi proti koncu se končujejo; pog. proti sedemdesetim gre kmalu bo star sedemdeset let; pog. kaj imate proti meni zaradi česa mi nasprotujete, zakaj me ne marate; vsi so proti njemu mu nasprotujejo, ga odklanjajo; ekspr. on je muha proti tebi zelo nepomemben; zelo slaboten, šibek; ekspr. plavati proti toku ne misliti, ravnati tako, kakor misli, ravna večina, vodilni ljudje
♦ fot. fotografirati proti svetlobi naravnati objektiv tako, da je usmerjen proti viru svetlobe; navt. obrniti jadro proti vetru obrniti ga tako, da se veter močno upira vanj

próžnost -i ž (ọ́)

1. lastnost prožnega telesa ali snovi: prožnost jekla / s starostjo koža izgublja svojo prožnost
2. lastnost gibljivega dela telesa: prožnost prstov, sklepov; prožnost v kolenih
3. lahkotnost, gibčnost: prožnost hoje
4. ekspr. sposobnost prilagajati se času, razmeram: prožnost stališča
♦ fiz. meja prožnosti največja obremenitev, ki še ne spremeni trajno oblike telesa

púšpanov -a -o prid. (ū) nanašajoč se na pušpan: pušpanov grm; pušpanov les / pušpanova živa meja

razméjek -jka m (ẹ̑) knjiž. meja, mejna črta: razmejki med vasmi

razméjnica -e ž (ẹ̑) knjiž. meja, mejna črta: razmejnica med dvema področjema / razmejnica med likovno umetnostjo in književnostjo

romúnski -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na Romune ali Romunijo: romunski jezik / romunska meja

rúbikon -óna in -a m (ȗ ọ̑; ȗ) publ. meja, mejnik: prekoračiti rubikon / vesoljci so leteli čez vse časovne rubikone

séč2 -í in -i ž, daj., mest. ed. séči (ẹ̑) star.

1. živa meja: seč je delila vrt od polja; obrezati seč; gabrova, smrekova seč
2. travnik, košenica: za hišo je bila prostrana seč

séča -e ž (ẹ́) nar. severozahodno

1. travnik, navadno v hribovitem, gorskem svetu, ki se kosi enkrat na leto; košenica: pokošene seče; seča z mehko travo
// košnja: seče v gorah ni hotel zamuditi
2. živa meja: ptiči so se zbirali po sečah
● star. padel je v krvavi seči v boju, bitki

silábičen -čna -o prid. (á) lingv. zlogoven: silabična meja / silabična pisava
♦ lit. silabični metrični sistem verzni sistem, ki temelji na številu zlogov in ima določena mesta stalno poudarjena, zlogovni metrični sistem

sírijski -a -o prid. (í) nanašajoč se na Sirijce ali Sirijo: sirijska meja / sirijska vlada

skládati -am nedov. (ȃ)

1. dajati kaj skupaj v urejeno obliko, zlasti drugo na drugo: skladati deske, drva / skladati na kup; skladati v kopo, skladovnico / skladati stvari v kovček zlagati
2. ustvarjati, pisati glasbeno delo, skladbo: skladati opere / skladatelj veliko sklada
// star. ustvarjati, pisati, zlasti umetniško delo sploh: skladati pesmi, povesti / skladati verze

skládati se

biti tak, da s čim drugim sestavlja

a) urejeno, prijetno celoto: barve se lepo skladajo; ta hiša se ne sklada z okolico
b) logično urejeno celoto: ta izjava se ne sklada z njegovimi prejšnjimi trditvami / prepis se sklada z izvirnikom se ujema
● redko fant in dekle se skladata se ujemata, se razumeta; državna in narodnostna meja se ne skladata se prostorsko ne pokrivata, nista isti; zastar. sreča se sklada iz malenkosti sestoji; s sogovornikom se ne sklada se ne strinja

skrájen -jna -o prid., skrájnejši (ȃ)

1. ki je najbolj oddaljen od izhodišča, začetka
1. a) glede na prostor: skrajni del gorovja, palice; razdalja med skrajnima koncema; skrajni rob ceste; voznik na skrajni desni ima prednost; skrajna točka / skrajni del jezika, oči, ust; mezinec je skrajni prst / ekspedicija na skrajni sever
2. b) glede na čas: skrajni čas za prijavo; določiti skrajni rok za oddajo rokopisa
2. ki je zelo različen od povprečnega, navadnega: skrajni nazori; to so skrajni primeri negativnega odnosa do kulture; skrajne ideje; skrajno stališče / skrajni individualizem, subjektivizem
// ki zagovarja, zastopa take nazore, taka stališča: razstava skrajnih modernistov; pripadnik skrajne radikalne smeri
♦ polit. skrajna desnica, levica
3. največji ali najmanjši: to je skrajni znesek, ki bi ga še plačal; določiti skrajne stopnje prispevka; skrajna vrednost količine / skrajna meja kazni za ta prekršek je pet tisoč dinarjev
4. nav. ekspr. ki dosega najvišjo mogočo mero, stopnjo: premagovati skrajne napore; skrajna malomarnost, razdraženost; za to delo je potrebna skrajna natančnost, zbranost; v skrajni sili bi mu že pomagali; s skrajnim zaničevanjem odgovoriti
● zastar. obiskal je tudi skrajne hiše v vasi zadnje, najbolj oddaljene; publ. stvar je razvil do skrajnih konsekvenc do najvišje možne stopnje, mere; publ. pisatelj tudi v skrajni konsekvenci ne zanika tega problema sploh ne, nikakor ne; publ. ta boj v skrajni liniji koristi tudi mednarodnemu delavskemu gibanju nazadnje, končno; ekspr. biti do skrajne meje pošten zelo

skrájno

prisl.:

hoditi skrajno desno, levo

skrajno resno govoriti

skrajno gostoljuben človek

skrajno kratek dialog

skrajno neprijetna stvar

skrajno različni nazori

biti skrajno utrujen

slíšnost -i ž (í) lastnost, značilnost slišnega: izboljševati slišnost radia na srednjih valovih; dobra slišnost; spodnja, zgornja meja slišnosti; slišnost in razumljivost igralčevega govorjenja

snég -á m (ẹ̑)

1. padavine v obliki snežink: sneg naletava, je ponehal; pog. sneg gre sneži; v hribih bo padal sneg bo snežilo; burja nosi sneg; dež s snegom; dež in sneg / verjetno bo spet sneg; kaže na sneg; ekspr. diši po snegu / pri označevanju krajevnosti ali časovnosti: ne stoj na snegu; les so spravljali tudi v snegu in mrazu
// te padavine kot bela snov na podlagi, zemlji: sneg kopni, se tali, se udira; sonce topi sneg; gaziti sneg, po snegu; kidati sneg; otresti sneg s plašča; drevje se je polomilo zaradi snega; avtomobil je obtičal v snegu; hribi so pokriti s snegom; sipek, trd sneg; svež sneg; knjiž. bleščeč, lesketajoč se sneg; sneg je na površini zmrznjen / stopiti v cel sneg nepregažen, neprehojen; južen sneg razmehčan, topeč se; moker sneg; plazovit sneg ki se (rad) loči, odtrga od celote; puhasti sneg; večni sneg ki stalno pokriva površje zemlje
// mn., knjiž. visoki snegovi so začeli kopneti
2. stepen beljak: umešati sneg / beljakov sneg
● ekspr. sneg se kadi (močno) sneži z vetrom; ekspr. sneg se ponuja začenja rahlo snežiti; drva so pripravili do snega do zime; publ. zimske počitnice so preživeli na snegu vse počitnice so se smučali, sankali; knjiž., ekspr. ekspedicija je bila izgubljena v snegu in ledu v pokrajini, pokriti s snegom in ledom; žarg., šport. sneg je hiter dopušča, omogoča velike hitrosti pri smučanju, sankanju; žarg., rad. sneg na ekranu svetle, migotajoče pike na televizijskem zaslonu zaradi šibkega vhodnega signala; marčev sneg je siromakov gnoj
♦ alp. gnili sneg otajan, star sneg, ki se seseda; jamičasti sneg z jamicami, ki nastajajo zaradi taljenja snega; geogr. ločnica večnega snega višinska ali polarna meja, onstran katere sneg nikoli ne skopni; meteor. južni sneg ki pada pri temperaturi okoli 0°C

snéžen -žna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na sneg:

a) iti skozi snežni metež; snežni vihar; presenetila jih je snežna ploha / snežne padavine / zasul jih je snežni plaz; prebijati se skozi snežne zamete; snežna brozga / ekspr. snežne krpe; knjiž. snežna odeja / snežni plug naprava za odstranjevanje snega; snežna ograja ograja na strehi, ki zadržuje sneg
// v težkih snežnih razmerah so se povzpeli na vrh; zima je bila hladna in snežna snežena
b) snežna belina njene kože
♦ avt. snežne verige; gastr. snežne kepe slaščica iz kuhanega snega kepaste oblike in z dodatkom kreme; geogr. snežna meja meja, onstran katere sneg nikoli ne skopni; med. snežna slepota kratkotrajna oslepitev zaradi močnega bleščanja; vrtn. snežna modrica rastlina s suličastimi listi in številnimi modrimi cveti, Chionodoxa luciliae; zool. snežni leopard velika visokogorska himalajska zver z gosto dolgo dlako, Uncia uncia; snežna jerebica ptica, ki živi visoko v gorah in je poleti rjava, pozimi bela; belka

snéžno

prisl.:

snežno beli zobje

snežno čist

sorazmérnost -i ž (ẹ́) lastnost, značilnost sorazmernega: sorazmernost zgradbe ga je navdušila / premajhna sorazmernost poročanja o razstavah / med predmeti ni bilo prave sorazmernosti sorazmerja
♦ fiz. meja sorazmernosti največja obremenitev, do katere je deformacija telesa premo sorazmerna s silo; lingv. veznik če se uporablja za izražanje primerjave ali sorazmernosti dejanja v nadrednem in odvisnem stavku; mat. obratna, prema sorazmernost obratno, premo sorazmerje

sorazmérnosten -tna -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na sorazmernost: sorazmernostna delitev denarnih sredstev
♦ fiz. sorazmernostna meja meja sorazmernosti; mat. sorazmernostni faktor faktor, ki izraža spremembo kake količine; sorazmernostni koeficient

sovpádati -am nedov. (ā ȃ)

1. pojavljati se istočasno: jubilej univerze sovpada z reorganizacijo visokošolskega študija; predavanja obeh profesorjev sovpadajo / publ. najtoplejši dan tedna je sovpadal s prvim pomladanskim dnevom je bil na prvi pomladanski dan
// publ. pojavljati se na istem mestu kot kaj drugega: narodnostna in državna meja na več mestih sovpadata / najvišja točka krivulje sovpada z začetkom njenega padanja je hkrati začetek
2. publ. postajati enak: obe stališči sta počasi sovpadali / besedi sta začeli pomensko sovpadati / koristi delavcev sovpadajo s koristmi družbe se ujemajo
● publ. ta ustanova delno sovpada z vzgojno posvetovalnico ima nekatere naloge enake
♦ geom. biti del ali element druge geometrijske tvorbe; imeti enako obliko in velikost in vse točke skupne

sovpásti -pádem dov., stil. sovpàl sovpála (á ā)

1. pojaviti se istočasno: gospodarske težave so sovpadle s povečanjem mednarodne napetosti
// publ. pojaviti se na istem mestu kot kaj drugega: državna meja na tem mestu sovpade z narodnostno
2. publ. postati enak: minimalno estetsko ugodje sovpade z minimalnim estetskim neugodjem / glasova sta sovpadla; besedi sta pomensko sovpadli

spánje -a s (á)

1. stanje telesnega in duševnega počitka s popolnim ali delnim zmanjšanjem zavesti: spanje ga je okrepilo; zbudili so ga iz globokega, ekspr. sladkega spanja; ekspr. pogrezniti se, potoniti, utoniti v spanje zaspati; nemirno, rahlo, trdno spanje; nočno, popoldansko spanje; spanje brez sanj; noči brez spanja; prostor za spanje; potreba po spanju; meja med budnostjo in spanjem / govoriti, jokati v spanju / imeti dobro, mirno, slabo spanje / hipnotično spanje / šalj., kot vljudnostna fraza sedite, da nam ne odnesete spanja; pren. gozd se je prebudil iz spanja
● ekspr. ropot ga je vrgel iz spanja zaradi ropota se je prebudil; ekspr. čas je, da se zbudite iz spanja da nehate biti nedejavni, nedelavni; knjiž., ekspr. spati nevzdramno, smrtno, večno spanje biti mrtev; ekspr. spati spanje pravičnega mirno, trdno spati
♦ med. letargično spanje
2. zool., v zvezi zimsko spanje dolgotrajno spanju podobno stanje nekaterih toplokrvnih živali pozimi, v katerem je presnavljanje zelo zmanjšano: zimsko spanje medveda, polha / spati zimsko spanje; pren. narava se je že zbudila iz zimskega spanja

spódnji -a -e prid., spódnjejši in spódnejši (ọ̑)

1. ki leži, je nižje: spodnji del obraza, trupa; spodnji del zidu je vlažen; na spodnjem delu okovana palica; njegova hiša stoji v spodnjem koncu vasi; spodnji prostori hiše; spodnji rob jopice; spodnje police so prazne / spodnji mlinski kamen; spodnji zobje; pog. spodnja stranka se pritožuje, ker kričimo stranka, ki stanuje pod našim stanovanjem
// Spodnja Dobrava
// ki je, leži najnižje: spodnji gumb se je odtrgal; spodnja stopnica; dosegel je spodnjo vejo
2. ki je, se nahaja pod čim drugim, pod površino: spodnji del usnja; spodnja plast ceste / spodnje usnje usnje za spodnje in notranje dele obutve
// ki se nosi neposredno na telesu: spodnje hlače; moško, žensko spodnje perilo / spodnje krilo
3. v zvezi spodnja stran stran, ki ima manj izdelan, manj lep videz kot druga stran: spodnja stran preproge, usnja / spodnja stran listov
4. nanašajoč se na najnižjo stopnjo, velikost česa: spodnja starostna meja; spodnja dovoljena teža; spodnja vrednost
● spodnji dom angleškega parlamenta dom, ki ga sestavljajo voljeni poslanci; sedeti na spodnjem koncu mize delu mize, ki je nasproti čela; star. potovati po spodnjih krajih po južnejših, južnih krajih; zastar. spodnji sloji prebivalstva nižji sloji; star. Orfej se je odpravil v spodnji svet v podzemlje; spodnji veter veter, ki piha s spodnje strani, iz doline
♦ anat. spodnja čeljustnica; spodnja okončina noga; fiz. spodnja meja frekvence zvoka najmanjša frekvenca zvoka, ki je s sluhom še zaznavna; geogr. spodnji tok reke zadnji del reke blizu izliva; geol. spodnja kreda najstarejši del krede; mat. spodnja aproksimacija približna vrednost, ki ne presega prave vrednosti; navt. spodnji krov krov pod glavnim krovom, ki zapira skladišča; spodnje jadro križno jadro, nameščeno najnižje na jamboru; zool. spodnji grgavec organ ptic ob prehodu sapnika v oba dušnika, s katerim se tvorijo glasovi; sam.: pog. spodnji pravijo, da preveč ropotate; star. bil je sam ta spodnji hudič

spóren1 -rna -o prid. (ọ́ ọ̄)

1. ki zaradi določene lastnosti povzroča spor: sporna zadeva; sedanja meja je sporna / sporna trditev, zahteva
2. publ. dvomljiv, negotov: uspeh akcije je zelo sporen / sporna kakovost

stríči strížem nedov., strízi strízite; strígel strígla (í) krajšati, odstranjevati lase, dlako: frizerka jo striže; striči ovco; strižejo jih kar doma; nerad se striže
// nav. ekspr. s škarjami rezati: striči živo mejo, travo; striči si nohte / iz papirja striže različne figurice izrezuje; pren. lastovica s perutmi striže zrak
● konj striže z uhlji, ušesi dela z njimi gibe naprej in nazaj; pog. striči komu peruti omejevati, onemogočati mu dejavnost, svobodo; publ. striči proračun omejevati, zmanjševati

strížen

-a -o:

na kratko striženi lasje

strižena živa meja

štájerski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na Štajerce ali Štajersko: štajerski hribi; štajerska dežela / štajerska narečja / štajerska kokoš kokoš jerebičaste, rjave ali bele barve, ki se goji zaradi jajc; štajerska vina / štajersko-koroška meja
♦ vet. štajerska pasma pasma kokoši jerebičaste, rjave ali bele barve, ki se goji zaradi jajc

štájersko

prisl.:

govoriti (po) štajersko

têči têčem nedov., têci tecíte; tékel têkla (é)

1. premikati se z neprenehnim gibanjem svojih delov, ki nimajo svoje oblike: tekočine tečejo; voda teče čez jez, med skalami; vino teče v sod; teči po cevi, strugi; teči v curku; počasi, ekspr. leno teči; teči in kapljati / iz rane teče gnoj, kri; solze ji tečejo po licih / brezoseb.: iz noge, rane mu teče; iz nosu mu teče; ob odjugi teče s streh / po ceveh teče plin / skozi vas teče potok; Sava teče v Donavo
// premikati se z neprenehnim gibanjem svojih delov, delcev: pesek, žito teče v posodo / električni tok teče po žici
2. neprenehoma, brez prekinitve premikati se po čem: jermen, speljan po kolesu stroja, že teče / vrv se odvija in mu teče skozi dlani / predal teče po tirnicah, žlebičku / promet spet teče / ekspr., redko ladja teče po mirni gladini sorazmerno hitro plove, se premika
// neprenehoma, brez prekinitve premikati se sem in tja, gor in dol ali neprenehoma vrteti se: če so kolesa dobro namazana, tečejo; žaga teče; gladko, lepo teči; teči in ustavljati se
// neprenehoma, brez prekinitve premikajoč se, vrteč se delovati: kolovrat teče; motorji, stroji spet tečejo; ropotajoč, tresoč se teči / navita ura teče
3. trajati v času z neprenehnim, rednim sledenjem svojih enot: po kratkem molku pogovor spet teče; priprave za zborovanje tečejo; razprava še teče / radijska oddaja teče že dva meseca / publ., z oslabljenim pomenom: tekel je boj za človeško življenje bojevalo se je; v dvorani teče predvajanje filmov se predvajajo filmi
4. neprenehoma, brez prekinitve nadaljevati se, razvijati se: dela tečejo po načrtu; misli, stavki gladko tečejo / grški filozof je rekel: Vse teče / pripoved, zgodba teče; življenje teče dalje
5. trajati v neprenehnem sledenju svojih časovnih enot: peto leto teče, odkar je odšel; čas hitro teče
6. s prislovnim določilom obstajati v prostoru v neprenehnem sledenju svojih točk v določeni smeri: cesta teče med njivami, skozi gozd; meja teče po reki / vrstice tečejo do roba strani; na licih mu plitvo tečejo gube / cevi, žice tečejo vzporedno
7. neprenehoma, brez prekinitve slediti si: oznake tečejo po abecednem redu; lihe številke tečejo po drugi strani ulice
8. premikati se s hitrejšimi koraki tako, da sta v določenem trenutku obe nogi odmaknjeni od podlage: otrok teče po cesti; teči po stopnicah; teči domov; teči komu naproti; teči in hoditi; teči kot zajec hitro
// teči na avtobus / konj, pes je začel spet teči / teči na smučeh premikati se s smučmi na nogah s hitrejšimi koraki
// teči pred zasledovalci bežati
// gojiti tek, ukvarjati se s tekom: teče že več let; teči in plavati
// nastopati, tekmovati v teku: teklo bo deset tekmovalcev; teči na tekmovanju / teči za stavo
9. ekspr. hitro iti: nimam časa, tečem kupit kruh / teči po opravkih / pojdi hitro! Že tečem / dov. ko je pospravila, je tekla v trgovino
● ekspr. denar teče v blagajno neprenehoma, v večji količini prihaja; ekspr. jezik ji (gladko) teče, ji teče kot namazan izraža se spretno, z lahkoto; ekspr. tudi v tej deželi teče kri ljudje se bojujejo in umirajo; nar. ta lonec teče pušča; ekspr. plača mu vseeno teče osebne dohodke dobiva, čeprav dela dejansko ne opravlja; pog. laže, kot pes teče zelo; pogosto; publ. rok za pritožbe še teče še ni potekel; ekspr. še bodo tekle solze še bodo ljudje jokali, trpeli; ekspr. vino je teklo v potokih spili so zelo veliko vina; ekspr. zdaj mu pa že voda v grlo teče je v hudi časovni stiski zaradi kakega dela; evfem. tečejo mu zadnje ure kmalu bo umrl; knjiž. zibelka mu je tekla v kmečki hiši rodil se je; je kmečkega rodu; ekspr. ura teče, nič ne reče čas hitro in neopazno mineva
♦ šport. teči sto metrov pod desetimi sekundami; teči na deset kilometrov

tekóč

-a -e:

tekoč domov, je srečal soseda

promet je tekoč

tekoča hrana

poročati o tekočih zadevah

voda, tekoča iz pipe

učenec, sposoben tekočega branja

tekoče gorivo

tekoče leto

●

tekoči trak delovni postopek, pri katerem se predmet pomika od enega delovnega mesta do drugega, vmes pa mora vsak delavec opraviti svoj del delovnih opravil; ekspr. težave so si sledile kar na tekočem traku, po tekočem traku hitro druga za drugo; tekoča številka številka, ki brez prekinitve v določenem redu sledi številki prejšnje enote; tekoče vode naravne vode, ki tečejo zaradi višinske razlike; publ. tekoče zlato nafta

♦

ekon. tekoči izdatki izdatki v tekoči krajši časovni enoti; fin. tekoči račun račun, ki ga odpre banka ali kaka druga organizacija za medsebojne obračune s strankami; bančni račun, s katerega izplačuje banka tudi na kredit; tekoče obresti obresti od enega do drugega obračuna; fiz., kem. tekoče agregatno stanje agregatno stanje, v katerem snov nima sama svoje oblike, ima pa gladino; mont. tekoči pesek z vodo prepojen pesek v zemeljski skorji, ki pod pritiskom zasipava rove, jaške; teh. tekoči kisik pri nizki temperaturi utekočinjeni kisik; tekoči kristali tekočina iz molekul, ki so v prostoru urejene; tekoče stopnice stopnice, ki delujejo na principu tekočega traku; tisk. tekoča paginacija paginacija, ki se nadaljuje v naslednji številki revije, zvezka; trg. tekoči meter enota za merjenje dolžine ne glede na širino; prisl.: tekoče brati, govoriti; sam.: priti z delom na tekoče v stanje, ko se delo opravlja brez zaostanka, sproti; biti z dogodki na tekočem biti seznanjen z dogodki brez zamude, sproti

tŕdnost -i ž (ŕ)

1. lastnost, značilnost trdnega: obzidje je zaradi trdnosti še dobro ohranjeno / trdnost niti, vozla / trdnost ogrodja / varovati trdnost države / občudoval je obtoženčevo trdnost / trdnost glasu, korakov / trdnost dokazov, spoznanja / neomajna trdnost odločitve, sklepa, volje
2. lastnost česa glede na največjo obremenitev, ki jo prenese: določiti, povečati, ugotavljati trdnost mostu, temeljev; majhna, velika trdnost česa; meja, preizkus trdnosti / trdnost kamna, lesa
3. lastnost česa glede na sposobnost vzdržati negativne vplive: povezanost med trdnostjo političnega sistema in gospodarskimi uspehi; spreminjanje trdnosti zdravja v različnih življenjskih obdobjih
4. lastnost česa glede na sposobnost za opravljanje svoje funkcije: večanje trdnosti korenin z rastjo; zmanjšanje trdnosti zobovja
♦ elektr. prebojna trdnost lastnost dielektrika, da se upira preboju; fiz., teh. natezna trdnost največja mogoča obremenitev, ki jo telo prenese, ne da bi se pretrgalo; teh. tlačna trdnost največja mogoča obremenitev, ki jo telo prenese, ne da bi se zdrobilo, zmečkalo; udarna trdnost največja mogoča obremenitev, ki jo telo prenese pri udarcu, ne da bi se zdrobilo, prelomilo

ujémati -am nedov. (ẹ̑) (uspešno) loviti: ujemati žoge / pajki ujemajo muhe / ekspr. uho ujema različne glasove

ujémati se

1. biti tak, da s čim drugim sestavlja
1. a) urejeno, prijetno celoto: barve se ujemajo; glasovi pevcev so se lepo ujemali / njihovi gibi, koraki so se ujemali
2. b) logično urejeno celoto: podatki, trditve se ujemajo; oblačila igralcev so se dobro ujemala s časom in krajem dogajanja; njegova dejanja se ne ujemajo z njegovim nazorom / njihov nenadni prihod se ni ujemal z načrtom
2. biti tak, da se drug drugemu prilega: zobje kolesa se ujemajo; izbokline se morajo ujemati z vboklinami
3. biti drug drugemu enak
1. a) po obliki, velikosti: trikotnika se ujemata v dveh stranicah in kotu med njima
2. b) po zvočnosti: v pesmi se glasovi na koncu vrstic navadno ujemajo
3. c) količinsko: računi, številke se ujemajo; ponudba se ujema s povpraševanjem
4. č) vsebinsko: prepis se ujema z izvirnikom; poročila se glede tega, v tem ujemajo / vse se ujema: ime, letnica, kraj — prav on je
4. biti s čim drugim prostorsko, krajevno isti: področji teh dveh pojavov se ujemata; slovenska narodnostna meja se ne ujema z državno
5. pojavljati se, biti v (približno) istem času: koledarska jesen se ujema z jesenskim vremenom / dogodka se časovno ujemata
6. biti s kom pri kaki dejavnosti, ob skupnem bivanju v takem odnosu, da ni medsebojnega nasprotovanja, motenj: z ženinimi starši se dobro ujema / ujemati se po navadah, značaju
7. biti s kom enakega, zelo podobnega mnenja, mišljenja: glede vrednosti dela se kritiki ujemajo; v nečem pa smo se ujemali: hoteli smo pravičnejši svet; z njim se v glavnih trditvah ujemamo / ujemati se v mnenju, nazoru
// zastar. soglašati, strinjati se: molče se je ujemal z ostalimi / naročniki se z odločitvijo niso ujemali
♦ lingv. ravnati se po kakem stavčnem členu v spolu, sklonu, številu in osebi; pridevnik se ujema s samostalnikom v spolu, sklonu in številu

ujemajóč

-a -e:

ujemajoči se gibi

ne ujemajoči se liki

barvno ujemajoči se deli

uživálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na uživanje: uživalne navade / uživalna meja meja zemljišča, do katere sega uživanje; uživalna pravica na nacionaliziranem zemljišču
♦ zgod. uživalni lastnik v fevdalizmu imetnik pravice do uživanja določenega dohodka od nepremičnin

várnosten -tna -o prid. (á) nanašajoč se na varnost: varnostna meja; varnostno področje / varnostni ukrepi; varnostna naprava / varnostni predpisi / varnostni inženir, tehnik inženir, tehnik, ki skrbi za varnost pri delu; varnostni organi države organi, ki skrbijo za državno, javno varnost; varnostni pas pas ozemlja, ki zagotavlja varnost; elektronski varnostni sistem; varnostna ključavnica ključavnica, ki s tem, da se lahko odpira samo z določenim ključem, zagotavlja večjo varnost; varnostne sile milica, vojska; varnostna služba služba, ki skrbi za javno, državno varnost; varnostna verižica verižica na notranji strani vrat, ki se za večjo varnost pred nezaželenim obiskovalcem pritrdi tako, da se odprta vrata ne morejo na široko odpreti; varnostne vžigalice vžigalice, ki se vžgejo le pri drgnjenju ob ploskev, ki vsebuje rdeči fosfor; knjiž. varnostna zapona del strelnega orožja, ki varuje pred slučajnim, nehotenim sproženjem; varovalka; varnostna zaponka zaponka v obliki upognjene igle, katere konica se zatika v žlebiček
● Varnostni svet organ Organizacije združenih narodov za ohranjanje mednarodnega miru in varnosti
♦ aer., avt. varnostni pas pas za pripenjanje potnikov na sedeže med vožnjo, letenjem zaradi večje varnosti ob nenadnem sunku; avt. varnostni trikotnik prometno znamenje v obliki trikotnika, ki se postavi na cesto ob zadrževanju vozila na njej, navadno zaradi okvare, ali s katerim se označita vozili med vleko; varnostna razdalja razdalja med voziloma, potrebna za zaustavitev vozila, da ne bi trčilo v spredaj vozeče vozilo; varnostno ogledalo ogledalo na slabo preglednem cestišču za večjo prometno varnost; elektr. varnostni stik stik električne naprave, namenjen zaradi večje varnosti za zvezo z zaščitnim vodnikom; varnostna vtičnica vtičnica z varnostnim stikom; jur. varnostni ukrep ukrep sodišča, da se zaradi varnosti odpravi stanje ali odstranijo okoliščine, ki bi lahko vplivale, da bi storilec ponavljal kaznivo dejanje; varnostni ukrep izgona tujega državljana iz države; kem. varnostno razstrelivo razstrelivo, ki zaradi nizke eksplozijske temperature pri eksploziji ne povzroča eksplozije metana; mont. varnostni stebri deli nahajališča premoga, rude, ki se zaradi varnosti površinskih objektov, rovov ne smejo odkopati; varnostna proga proga v premogovniku, rudniku, v kateri se zaradi večje varnosti redno ugotavlja možnost vdora vode, pojavitve plinov; varnostna svetilka svetilka, katere plamen z velikostjo, jakostjo kaže koncentracijo metana v zraku in s tem zagotavlja večjo varnost; strojn. varnostna sklopka sklopka, ki se ob preobremenitvi stroja izklopi; šport. varnostna vez vez, ki se smučarju zaradi večje varnosti pred poškodbo ob padcu odpne; teh. varnostni faktor število, ki pove, kolikokrat mora biti kak pojav močnejši od dejanskega, normalnega, da se kaj poškoduje, uniči; varnostni ventil ventil, ki se avtomatično odpre, ko tlak tekočine, plina preveč naraste; varnostna podložka podložka, ki varuje, da se matica zaradi tresenja ne odvije; varnostno steklo proti udarcem odporno navadno večplastno steklo, ki se ob razbitju zdrobi v drobce brez ostrih, nevarnih robov; zgod. Varnostno-obveščevalna služba [VOS] med narodnoosvobodilnim bojem do 1944 služba Komunistične partije Slovenije in Osvobodilne fronte, ustanovljena za varnost narodnoosvobodilnega gibanja zlasti pred notranjimi sovražniki in za obveščanje o sovražniku

vegetacíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na vegetacijo: vegetacijska doba / vegetacijski pas; vegetacijska karta / vegetacijska inverzija pojav, da v kraških vrtačah zaradi posebnih klimatskih razmer nastopajo vegetacijski pasovi v obratnem zaporedju; vegetacijska točka korenine embrionalne celice, ki omogočajo rast korenine
♦ geogr. vegetacijska meja nadmorska višina, do katere sega vegetacija

vesólje -a s (ọ̑)

1. celota nebesnih teles, sistemov teles in prostor, v katerem so: teorija o nastanku vesolja; red, zakoni v vesolju
2. prostor, v katerem so nebesna telesa: vesolje se širi; ekspr. neizmerno vesolje; kroženje nebesnih teles v vesolju / rob vesolja meja vidnega, zaznavnega vesolja
// prostor zunaj zemeljske atmosfere: izkoriščati, osvajati vesolje; izstreliti satelit v vesolje
● ekspr. podrlo se mu je njegovo otroško vesolje njegov otroški svet

vzporédnik -a m (ẹ̑)

1. geogr. vsak od umišljenih krogov na zemeljski površini, vzporeden ekvatorju: kraja ležita na istem vzporedniku; državna meja teče po 38. vzporedniku; poldnevniki in vzporedniki / krajevni vzporednik vzporednik določenega kraja; vzporedniki južne, severne zemljepisne širine / zemeljski vzporednik
● publ. potoval je skoraj po vseh vzporednikih in poldnevnikih po vsem svetu
♦ astr. nebesni vzporednik vsak od umišljenih krogov na nebesni krogli, vzporeden nebesnemu ekvatorju; geom. vzporednik krožnica, v kateri seka vrtenino ravnina, pravokotna na osi; navt. višinski vzporednik umišljen krog, vzporeden z obzorjem
2. knjiž. umetnik, ki ima glede na kakega drugega umetnika enake, podobne lastnosti, značilnosti: pesnikovi vzporedniki in posnemovalci; stilni vzporednik slikarja

zapréti -prèm dov., zapŕl (ẹ́ ȅ)

1. dati kaj v tak položaj
1. a) da ni mogoč prehod, vstop ali izstop: zapreti okno, vrata; zapreti zapornice; vrata so se s treskom zaprla / zapreti vrata z zapahom
2. b) da postane notranjost nedostopna: zapreti predal / zapreti klavir, omaro; zapreti kuverto / zapreti dvigalo vrata dvigala
  // z namestitvijo določenega dela na čem narediti nedostopno notranjost, vsebino: zapreti steklenico; zapreti s pokrovom; neprodušno zapreti / zapreti torbico / zapreti komu usta z roko zatisniti
2. narediti, da so prilegajoči se deli česa tesno drug ob drugem: zapreti zadrgo; zapreti tok / zapreti oči, usta; oči so se mu spet zaprle / zapreti pismo
// narediti, da pride kaj v položaj, značilen po uporabljanju: zapreti dežnik / zapreti knjigo / zapreti nož
3. dati del priprave v tak položaj, da kaj nima proste poti: zapreti pipo, ventil / pog. zapreti radijski, televizijski sprejemnik izključiti
// na tak način onemogočiti izhod česa: zapreti plin; zapreti vodo
4. narediti kaj neprehodno: zapreti prehod s pregrado / tovornjaki so zaprli cesto / zapreti mejo ne dovoliti prihoda, uvoza v državo, na ozemlje ali odhoda, izvoza iz države, z ozemlja
5. z zaprtjem vrat, izhoda narediti, da kdo ne more iti od kod: zapreti otroka v sobo; zapreti kokoši v kurnik
// narediti, povzročiti, da kdo nima več prostosti: če ga ujamejo, ga bodo zaprli; zapreti zločinca; zapreti za tri mesece; ekspr. zaprli so ga ob kruhu in vodi / zapreti koga v ječo / zapreti ptiča v kletko
6. prenehati delati, poslovati: gostilno, trgovino so že zaprli; zapreti ob enajstih
// narediti, da kje preneha kaka (poklicna) dejavnost: zapreti nekatere delovne obrate; zaradi premajhnega števila otrok so zaprli šolo; zapreti veleposlaništvo / zapreti premogovnik
// narediti, da kaj preneha biti v uporabi: zapreti cesto, most
// narediti, da kaj preneha biti dostopno za javnost, obiskovalce: zaradi zavarovanja kapnikov so zaprli kraško jamo; zapreti starodavno svetišče / zapreti razstavo, sejem
7. publ. preprečiti, onemogočiti: zapreti vojski prehod čez reko / policisti so zaprli promet
8. v zvezi zapreti pot, vrata onemogočiti komu, da lahko kam gre, pride: ograja mu je zaprla pot; osebni avtomobil je zaprl pot tovornjaku / s tem je zaprl otrokom pot, vrata v svet
// publ. onemogočiti nastop, uveljavljanje česa: zapreti vrata sodelovanju / zapreti izdelku pot, vrata na trg onemogočiti prodajanje; nesreča mu je zaprla pot do umetniške kariere mu je preprečila umetniško kariero; pazil je, da si ni nikjer zaprl vrat onemogočil uveljavljanja
9. poljud. povzročiti nenormalno redko, težavno iztrebljanje: ta jed bo bolnika zaprla
● ekspr. strah mu je zaprl dih od strahu ni mogel normalno dihati; žarg., šport. zapreti igro onemogočiti nasprotnim igralcem, da bi dobili žogo; ekspr. zaprl je trudne oči umrl je; pog. pacienta so samo odprli in zaprli naredili so pri njem s prerezom dostopen del za operacijo in prerez zašili, ne da bi jo opravili; ekspr. kar sapo ji je zaprlo zelo je bila presenečena; ekspr. spis je zaprl v predal njegovo rešitev je odložil; ekspr. zapreti srce pred kom ne izpovedovati mu več svojih čustev, misli; ne hoteti mu pomagati; pog., ekspr. če je tako, pa lahko kar zapremo štacuno prenehamo delati, delovati; ekspr. zapri že enkrat usta nehaj govoriti, molči; ekspr. zapreti komu usta z učinkovitim dejanjem, izjavo doseči, da kdo preneha kritizirati, opravljati; ekspr. vrata mu je pred nosom zaprla očitno je pokazala, da ga ne želi sprejeti
♦ igr. zapreti talon prekiniti jemanje kart iz talona; šol. zapreti učenca nekdaj po pouku ga za kazen nekaj časa zadržati v šoli

zapréti se

1. preiti v visok, hribovit svet: tukaj se dolina zapre; svet se na severu zapre
2. z zaprtjem vrat onemogočiti komu drugemu vstop v svoj prostor: zapreti se v hišo, sobo
3. ekspr. postati zadržan, nezaupljiv: družina se je zaprla pred njim / po prvih pesniških poskusih se je zaprl vase je prenehal izpovedovati svoja čustva, misli v pesmih; društvo se je preveč zaprlo samo vase je prekinilo, omejilo stike z drugimi
● krog plesalcev se je zaprl sklenil; bibl. nebo se je zaprlo za več mesecev ni deževalo več mesecev; evfem. po prvem otroku se ji je telo zaprlo ni mogla več roditi; poljud. voda se mu je zaprla ne more več odvajati seča; publ. vrata razstave so se zaprla razstave ni več

zapŕši

zastar.:

zaprši vrata, se ogleduje naokrog

zapŕt

-a -o

1. deležnik od zapreti: biti zaprt za samostanskimi zidovi; biti po nedolžnem zaprt; zaprta cesta, meja; zaprta steklenica; v kabinete zaprta znanost; gostilna je danes zaprta; zaprta vrata / kot opozorilo zaradi inventure zaprto
2. ki ima streho in stene: zaprti avtomobil; zaprta kočija / delati v zaprtem prostoru
// ki ima razmeroma majhen vratni izrez: zaprta bluza; do vratu zaprta jopica
// ki ima razmeroma majhno odprtino za obuvanje: zaprt čevelj
3. ki je od vseh strani obdan s čim: mesto z zaprtimi trgi; zaprto dvorišče / ta dolina je zelo zaprta
4. ki ima malo stikov z drugimi: zaprta družba; univerza ne sme biti zaprta organizacija / vase zaprta stroka
5. ki mu lahko prisostvujejo, se ga lahko udeležijo samo določene osebe, člani: podrobnosti z zaprtega sestanka niso prišle v javnost; o tem bodo razpravljali na zaprti seji / počitniški dom zaprtega tipa / zaprta predstava / filmi za zaprt krog gledalcev / časopis je za pristaše take politike zaprt pristaši take politike ne morejo v njem sodelovati
6. knjiž. težko razumljiv: odprta in zaprta umetnost; zaprto pesništvo moderne dobe
7. ki ne izpoveduje svojih misli, čustev: tih, zaprt človek / vase zaprt otrok; preveč je zaprt sam vase
8. poljud. ki se nenormalno redko, težavno iztreblja: nosečnice so pogosto zaprte
9. strojn. ki je pri svojem zaključenem delovanju ločen od okolice: zaprt hladilni sistem pri avtomobilih; kroženje vode v zaprtem obtoku
● ekspr. stvari se vrtijo v zaprtem krogu potekajo tako, da njihove posledice povzročijo nove, nerešljive probleme; semafor je zaprt na semaforju sveti rdeča luč; knjiž. glasba je bila zanj zaprta knjiga mu je bila popolnoma nepoznana; publ. predsednika sta se pogovarjala za zaprtimi vrati imela sta pogovore, z vsebino katerih javnost ni bila seznanjena; ekspr. ta vrata so zanj za zmeraj zaprta to mu je nedostopno, nedosegljivo
♦ anat. zaprti prelom kosti prelom, pri katerem kost ne predre kože; bot. zaprti plod plod, ki ima osemenje; ekon. zaprti trg trg, ki ni dostopen vsem ponudnikom in povpraševalcem; fin. imeti zaprt žiro račun ne imeti pravice izplačevati z določenega žiro računa; geogr. zaprto morje morje, ki ga ožina loči od oceana; jur. zaprti kazenski poboljševalni zavod kazenski poboljševalni zavod s posebnim nadzorstvom in zavarovanjem; lingv. zaprti zlog zlog s soglasnikom za samoglasnikom; mat. zaprti interval interval, v katerem sta meji intervala vključeni; med. zaprta rana rana, ki se celi in iz nje ne teče več gnoj; šah. zaprta otvoritev otvoritev, ki se ne začne z dvojno potezo kraljevega kmeta; prisl.: zaprto se držati; sam.: ta roža cvete tudi v zaprtem v zaprtem prostoru; zaprti in obsojeni

zasájati -am nedov. (á)

1. s sajenjem delati, da kaka površina ni prazna: zasajati njive s krompirjem
// s sajenjem delati, da začenja kje kaj rasti: zasajati trte, vrtnice; živa meja se zasaja v dveh vrstah / zasajati gozdove, vinograde; pren. zasajati ljubezen v mlada srca
2. delati, da kaj z ostrim, koničastim delom pride v kaj: neutrudno zasajati kramp, motiko v ilovnato zemljo / ekspr. zasajati vesla v gladino
// delati, da kaj z ostrim, koničastim delom pride v kaj in tam ostane: zasajati drogove, kole; delavci zasajajo lopate v tla in odhajajo

zasájati se

z ostrim, koničastim delom prihajati v kaj in tam ostati:

nož se je počasi zasajal v les

brana se pod težo zasaja v zemljo

zeleníkov -a -o prid. (í) pušpanov: zelenikov grm; zelenikova vejica / zelenikova živa meja

zgórnji -a -e prid., zgórnjejši in zgórnejši (ọ̑)

1. ki leži, je višje: zgornji del zidu se kruši; zgornji prostori hiše; poškodovan zgornji rob omare; zgornje police so prazne / doma je v zgornjem koncu vasi; pog. zgornja stranka se je odselila stranka, ki je stanovala nad našim stanovanjem
// zgornji del telesa; zgornji mlinski kamen; zgornji zobje; zgornja hiša soba v nadstropju kmečke hiše; zgornje jasli lestvi podobna naprava, pritrjena na steno v hlevu, da živina puli seno izza nje
// Zgornja Slivnica
// ki je, leži najvišje: zgornji kavelj se je odlomil; padel je z zgornje stopnice
2. ki je, se nahaja nad čim drugim, na površini: zgornja plast zemlje / zgornje usnje usnje za zgornje dele obutve
3. v zvezi zgornja stran stran, ki ima bolj izdelan, lepši videz kot druga stran: zgornja stran preproge / zgornja stran listov
4. nanašajoč se na najvišjo stopnjo, velikost česa: zgornja starostna meja; zgornja dovoljena teža; zgornja vrednost
5. ki je v dotakratnem besedilu že napisan: iz zgornjega opisa je razvidno sedanje stanje; to potrjujejo zgornje ugotovitve; pisar. prosimo, da zgornje obvestilo sprejmete z razumevanjem
● ekspr. zgornjih deset tisoč najbogatejši in najvplivnejši družbeni sloj; zgornji dom angleškega parlamenta dom, ki ga sestavljajo lordi; sedeti na zgornjem koncu mize delu mize, ki je blizu čela; publ. zgornji sloji družbe višji sloji; nar. zgornji veter veter, ki piha z zgornje strani, s hribov
♦ anat. zgornja čeljustnica; zgornja okončina roka; fiz. zgornja meja frekvence zvoka največja frekvenca zvoka, ki je s sluhom še zaznavna; geogr. zgornji tok reke začetni del reke blizu izvira; zgornja gozdna meja višina, do katere sega strnjen gozd; geol. zgornja kreda najmlajši del krede; mat. zgornja aproksimacija približna vrednost, ki ne presega prave vrednosti; navt. zgornji podaljšek vrhnji del sestavljenega jambora; sam.: pog. zgornjih ni doma; iz zgornjega sledi, da je delo končano

zgrája -e ž (ā)

1. zastar. zgradba, sestava: zgraja teh plasti je drugačna
2. nar. vzhodno živa meja: okrog vrta je zgraja

zlogóven -vna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na zlog: zlogovna dolžina, meja / zlogovno znamenje / zlogovna križanka križanka, pri kateri se besede vpisujejo v vodoravne in navpične vrste po zlogih; zlogovna pisava pisava, pri kateri znaki zaznamujejo zloge
♦ lit. zlogovni metrični sistem verzni sistem, ki temelji na številu zlogov in ima določena mesta stalno poudarjena

znàn in znán znána -o prid. (ȁ á; á)

1. ki zanj zlasti zaradi kake lastnosti, značilnosti ve dosti ljudi: v svojem času je bil znan govornik; najel je znanega odvetnika; na prireditvi so nastopali znani športniki; daleč naokrog znana gostilna; svetovno znana slika; ekspr. znana spogledljivka; obiskati znano letovišče / predaval bo znani ekonomist / kraj je znan po marmorju; znana je po gostoljubnosti / znan je kot velik razgrajač
2. ki se zanj ve, da obstaja: dozdaj znani ostanki izumrlih živali; znane in nanovo odkrite rastline; objavil je vsa znana pisateljeva pisma
// ki se zanj ve sploh: o nesreči je znanih le malo podatkov; ponavljal je same znane stvari; afera je že splošno znana / iz znanih podatkov narediti zaključek / storilec dejanja še ni znan odkrit
// kot podkrepitev znana stvar, polomil ga je
3. katerega lastnosti, značilnosti kdo osebno pozna iz izkustva, študija: v znanem kraju se dobro počuti; vsak prostor v tem mestu mu je bil znan; vsebina knjige mu je le deloma znana / pravna stran zadeve mu ni znana je ne pozna
// sredstva za investicije bodo znana po obračunu takrat se bo vedelo, koliko jih je
// za katerega se ve, kdo je, kateri je: na cesti je srečal dosti znanih ljudi; igral se je samo z znanimi otroki; povzročitelj bolezni ni znan
// ki vzbudi v osebku občutek identičnosti s tem, kar pozna, ve: po telefonu se je spet oglasil znani glas; bil mu je znan, vendar se ni spomnil njegovega imena; kraj se mu je zdel znan; pisava v pismu mu je bila znana / znan mi je le po obrazu
4. navadno v povedni rabi s katerim se kdo pozna in ima z njim osebne stike: za pomoč je prosil le znane ljudi; že dolgo sta znana / bil je znan z vsemi veljaki v kraju; z dekletom sta si znana; z njim je osebno znan
5. navadno v povedni rabi, s prislovnim določilom ki je, obstaja na kakem prostoru, v kakem času: v alpskem svetu znani plesi; ti običaji so znani na kmetih; iz te geološke dobe so znani predniki orangutana / v tem času znano orodje
● v mestu ni bil znan se ni spoznal
♦ mat. znani člen enačbe člen enačbe, katerega vrednost je dana

znáno

prisl.:

bila je znano najimenitnejša gostilna v okolici

/ v povedni rabi: kolikor je meni znano, ne bodo prišli po tem, kakor sem jaz obveščen; ni nam znano, kaj nameravajo ne vemo; znano vam je, da tega ne želimo veste; ni znano, kam je izginil ne ve se; alkohol, kot je znano, zmanjšuje prištevnost izraža neosebnost trditve

znáni

-a -o sam.:

nobenega znanega ni srečal

meja znanega in neznanega

♦

ped. načelo od znanega k neznanemu

žív -a -o stil. -ó prid. (ȋ í)

1. sposoben rasti, razmnoževati se: vsaka živa stvar umre / enovitost živega sveta; človek in druga živa bitja / živa narava živali, rastline, človek
2. ki je v stanju, v katerem potekajo življenjski procesi: z bojišča so odnašali žive in mrtve tovariše; ranjenec je še živ; vrnil se je živ in zdrav; ekspr.: biti napol živ; pol mrtev, pol živ se je zatekel v vas / ustvariti videz, da je lutka živa / ta žival se hrani z živim plenom; živi in mrtvi organizmi v zemlji / žive in suhe veje; dajanje živega tkiva drugi osebi; ekspr.: kavelj mu je trgal živo meso; sežgali so ga pri živem telesu
3. ki je iz živih bitij, zlasti ljudi: voziti živi tovor / ekspr.: postaviti živi zid; živa veriga se je pretrgala / risati po živem modelu
// v katerem so zanj značilne živali, rastline: reka v spodnjem toku ni več živa / živa zgornja plast zemlje
4. ki še deluje: živ izvir; živi in ugasli vulkani / ekspr. v dolini je živ samo še en mlin / ekspr. biti strokovno še živ dejaven
// živo oglje še tleče
// živa rana ki se še ne celi
// pazi, če je ogenj kje še živ
5. ki vpliva, vzbuja zanimanje: še vedno živ avtor; žive ideje / njegovo ime je tam še zmeraj živo še znano, uveljavljeno
// ki se uporablja: učiti se žive jezike; ti običaji so ponekod še živi; žive besede
6. ki obstaja (v resničnosti): živa družbena stvarnost; opisovati živo življenje
// ki izhaja iz življenja, temelji na njem: živa izobrazba; to je globoka, živa psihologija
// ki obstaja, je: vojna je pustila žive sledi; v vseh je živa ista misel / publ. sovražnosti so še žive vojaške operacije, oboroženi spopadi še trajajo
// aktualen, pereč: živa problematika našega časa; potreba po društvu je zelo živa
7. ki ima izrazite poteze, značilnosti, podobne kot v resničnosti: živi umetniški liki / žive podobe trpljenja
// ki zaradi svoje prepričljivosti, verjetnosti zelo prevzame: knjiga je živ dokaz tistih dni; opisovati z živo in iskreno besedo / predstava je bila zelo živa
8. za katerega je značilna življenjska sila, veselje, volja do udejstvovanja: sproščen, živ fant; biti živ kot živo srebro
// nav. ekspr. ki izraža, kaže življenjsko silo, veselje, zanimanje za kaj: živ pogled; pogledati z živimi očmi / v živem pogovoru so prišli domov; živa razprava o kakem vprašanju
// ekspr., v povedni rabi ki kaže veliko nagnjenje do spolnosti: premalo je živ zanjo; ne bo ga čakala, preveč je živa
9. živahen: otroci so bili na izletu zelo živi; bodi malo bolj živ / med najbolj živimi žuželkami je kobilica / živi koraki / živ tok reke; živa ulica / živ promet med prazniki / kopališče je bilo ves dan živo
10. ekspr., navadno v povedni rabi ki se zaradi velike prožnosti težko oblikuje, uredi: po umivanju so lasje zelo živi; živo blago; suho seno je živo
11. ekspr. intenziven, močen: jutro, polno živega sonca / žive barve svetle in intenzivne
// živi in temni pasovi na obleki z živimi barvami; živa pisanost oblačil
12. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: spomin se je spremenil v živo bolečino; iz oči mu je brati živo prošnjo; molil je z živo vero / starost je živo nasprotje mladosti / v živem spominu so mu ostali tisti dnevi
13. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: priseči pri živem bogu; tisti je živ norec / tam se je začel živ pekel; domišljija je postala živa resnica
● ekspr. živ človek ga ni več videl nihče; ekspr. tega še svoj živ(i) dan nisem videl še nikoli; ekspr. za vse svoje žive dni si bom zapomnil za vse življenje; ekspr. tukaj te živ hudič ne stakne nihče; ekspr. živega krsta nisem videl nikogar; ekspr. on je živ(i) leksikon je zelo razgledan, načitan; ekspr. bolnik je živ mrlič zelo bled, shujšan; ekspr. dekle je živi ogenj zelo živahno, ognjevito; knjiž. z živo in pisano besedo je opozarjal na nevarnosti vojne govorjeno; ekspr. živi duši tega ne povej nikomur; ekspr. tega ne smem povedati za živo glavo pod nobenim pogojem, nikakor ne; ekspr. podiranje stropov nad živimi jamami nad jamami, v katerih (še) teče voda; ekspr. ta človek je živa kronika se dobro spominja dogodkov; knjiž. narediti komu živo lestvico nastaviti komu sklenjene roke, ramena, da nanje stopi in se tako povzpne; živa meja vrsta strnjeno nasajenega nizkega grmičevja, navadno za ograditev, razmejitev; knjiž., ekspr. sin je živa podoba očeta je zelo podoben očetu; ekspr. priti pri kopanju do žive skale do skale, ki je na prvotnem mestu, trdno zraščena z zemljo; ekspr. pred hišo ima živo vodo tekočo vodo, navadno studenec; živo apno negašeno apno; ni udarjal konja po hrbtu, ampak je izbiral sama živa mesta najbolj občutljiva, boleča; živo opazovanje pri pouku pozorno, skoncentrirano; živo srebro tekoča žlahtna kovina srebrno bele barve; pog. v teh dneh se je živo srebro močno dvignilo je temperatura zelo narasla; ekspr. v zaporu je doživel, kaj se pravi biti živ pokopan biti popolnoma ločen od ljudi, življenja zunaj zapora; ekspr. najraje bi jo živo požrli zelo so jezni nanjo; ekspr. živega ga ne morejo (videti) zelo ga sovražijo; boji se ga kot živega vraga zelo; bil je bolj mrtev kot živ od mraza zelo ga je zeblo; ekspr. vrnil se je bolj mrtev kot živ zelo utrujen, izčrpan; živemu človeku se vse pripeti, mrtvemu pa samo jama dokler je človek živ, lahko doživi zelo različne stvari; živa vera gore prestavlja kdor trdno veruje, lahko napravi skoraj nemogoče stvari
♦ agr. živa teža teža žive živali; cepljenje na živo oko cepljenje, pri katerem odžene oko cepiča še isto leto; biol. živo svetlikanje sevanje za živali in rastline značilne svetlobe zaradi življenjskih pojavov v organizmu; ekon. živo delo tekoče delo, ki ustvarja dobrine; geogr. živi pesek peščeni delci, navadno v večji količini, ki se zaradi delovanja vetra, vode premikajo z enega mesta na drugo; gled. živa slika prizor, v katerem se igralci ne gibljejo in ne govorijo; les. živa grča grča, ki je vrasla v les; lingv. živi jezik jezik, ki ga kak narod, ljudstvo še govori; med. živo cepivo cepivo, ki vsebuje žive mikroorganizme; mont. živi pesek z vodo prepojen pesek v zemeljski skorji, ki pod pritiskom zasipava rove, jaške; tisk. živa pagina podatek o avtorju, naslovu dela ali o abecednem obsegu strani, naveden na strani nad besedilom; voj. živa sila za boj usposobljeni ljudje; zool. živi fosil žival, ki se je nespremenjena ohranila iz geološke preteklosti; živa nit zelo tanka glista, ki živi v sladki vodi, Gordius aquaticus

žívo

tudi živó prisl.:

živo goreti, se lesketati

živo pripovedovati

živo poslikana skrinja

/ piše se narazen ali skupaj: živo rdeča ali živordeča barva; živo modro nebo

/ v povedni rabi: pred kratkim je bilo tam še vse živo; v pristanišču je bilo živo kot v panju

●

ekspr. živo ga je pogrešala zelo; ekspr. tam je bilo vse živo otrok zelo veliko

♦

muz. živo označba za hitrost izvajanja vivace

žívi

-a -o sam.:

nar. kositi do živega, v živo do tal

ekspr. suša koruzi ni mogla do živega je ni ovirala v rasti

ekspr. ni mu mogel priti do živega izraža nesposobnost osebka, da bi koga bistveno prizadel

ekspr. priti resnici, stvari do živega popolnoma jo spoznati

knjiž. rad bi jo videl, kakšna je bila za živega za življenja

ekspr. kričati, piti, tepsti na žive in mrtve zelo

ekspr. opravljati koga na žive in mrtve zelo

ekspr. to problematiko so preiskali bolj v živo natančno, temeljito

ekspr. jermeni so ga rezali v živo v golo kožo

pog., ekspr. rezali so jo v živo, pri živem operirali brez omrtvičenja

ekspr. misel na to jo je v živo zabolela zelo

ekspr. te besede so jo zadele v živo so jo zelo prizadele

ekspr. vsaka krogla je zadela v živo smrtno

ekspr. s tem vprašanjem je zadel v živo je pravilno nakazal problem, bistvo stvari

ekspr. njega ni več med živimi je že umrl

star. učitelji bi se morali na živem seznaniti s tem delom na kraju samem; praktično

žarg. vse živo ga preganja vsi ga preganjajo

nevihta je prinesla uničenje vsemu živemu

razvoj živega

ekspr. oddaja v živo oddaja, pri kateri sodelujoči nastopajo neposredno

♦

gozd. smolarjenje na živo pridobivanje smole, zaradi katerega drevo ne odmre

žívelj -vlja m (ī) publ., s prilastkom

1. prebivalstvo, prebivalci: kmečki, mestni živelj; meja med nemškim in slovenskim življem
2. ljudje, ljudstvo: povezanost našega življa v tujini / življenje dijaškega življa dijakov
3. organizmi, bitja: obstoj morskega življa
● zastar. o kulturnem življu ni sledu življenju

živíca -e ž (í)

1. živa meja: ob cesti raste živica; striči živico; gabrova živica; gosta, visoka živica; živica iz smrek / zasaditi živico
2. star. studenec: kalna, plitva živica / voda živica studenčnica
3. agr. zgornja, navadno obdelana plast zemlje s humusom in živimi organizmi: dati h koreninam drevesa nekaj živice; živica in mrtvica
4. bot. poganjek, ki se lahko razvije v samostojno rastlino: rastlina požene živice; živice jagod

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika

Slovar novejšega besedja