Slovar slovenskega knjižnega jezika

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

avt in out -a [áu̯t] m (ȃ) šport. prostor za mejno črto igrišča: žoga je padla v avt; metanje iz avta / žarg. sodnik je zapiskal avt s piskom naznanil, da je žoga padla v ta prostor
balísta -e ž (ȋ) v starem in srednjem veku vojaška priprava za metanje kamenja
bómbnik -a m (ọ̑) veliko letalo, namenjeno za metanje bomb na cilj: bombniki so bombardirali vojaške centre; nad mestom so leteli bombniki; atomski bombnik; težki bombniki; jata bombnikov; oporišče za ameriške bombnike
čòk čôka m (ȍ ó) 
  1. 1. nerazsekan večji kos debla; panj: na ognjišču so noč in dan goreli smolnati čoki; tramovi za sode ležijo na čokih; zaspal je ko čok trdno
    // stal je za čokom in sekal meso; sekati drva na čoku na tnalu
    // nar. primorsko po podiranju drevja preostali del debla; štor: ruvati čoke
  2. 2. velik kos kakega materiala: odlomil je čok premoga; visoko štrleči granitni čoki / na pultu so bili razvrščeni čoki sladkorja
  3. 3. ekspr. čokat ali neroden človek: je še trden čok, čeprav je dosti pretrpel; slabš. ne zna postreči, je tak čok
    ♦     arhit. čok lesena kocka za tlakovanje; geogr. gorski čok osamljena gora ali gorska skupina, nastala ob prelomih; petr. čok manjša gmota globočnine; šport. čok orodje z ročajem in drsno ploskvijo za metanje pri kegljanju na ledu
dísk -a m (ȋ) 
  1. 1. šport. okrogla lesena, okovana plošča za metanje: vreči disk / tekmovanje v metu, metanju diska; metalec diska; pren., knjiž. rumeni disk sonca
  2. 2. teh. disku podoben del priprave, naprave: vrteči se diski brane drobijo kepe zemlje; zavorni disk zavorni kolut
fičafáj -a m (ȃ) pog., šalj.  
  1. 1. priprava iz ukrivljene palice in tetive za proženje, metanje puščic; lok: napeti fičafaj; otroci so streljali s fičafaji; ekspr. orožja ni, kaj se bomo branili s fičafaji
  2. 2. igrača v obliki rogovilice z elastiko za proženje, metanje kamenčkov; frača: zbiral je elastiko za fičafaje
  3. 3. slabš. puška: kako naj streljamo s temi fičafaji
fráča -e ž (á) 
  1. 1. igrača v obliki rogovilice z elastiko za proženje, metanje kamenčkov: dečki so s fračami razbijali izolatorje; streljati s fračo
  2. 2. nekdaj pehotno orožje za metanje kamnitih ali kovinskih krogel; prača: oboroženi so bili s fračami in sulicami
    ♦     med. obveza za brado ali nos
grenadír -ja m (í) v nekaterih državah vojak elitne vojaške enote: četa grenadirjev; čedna je, hodi pa ko grenadir pokonci, ponosno
// sardinski grenadirji
// nekdaj vojak, izurjen za metanje ročnih bomb
kamnomèt -éta m (ȅ ẹ́) 
  1. 1. grad. plast večjih kamnov za utrditev brega, nasipa, opornika: narediti, položiti kamnomet
  2. 2. v starem in srednjem veku vojaška priprava za metanje kamenja
katapúlt -a m (ȗ) 
  1. 1. v starem in srednjem veku vojaška priprava za metanje zlasti kopij: metati s katapulti; katapulti in baliste
  2. 2. aer. naprava na ladji, ki da letalu pri vzletu potrebno hitrost: katapult potisne letalo; paluba s katapulti / parni katapult
    // priprava za urjenje letalcev, ki omogoča podobne pospeške, kot jih ima letalo: uporabljati za vajo katapulte
kládivo tudi kladívo -a s (á; í) 
  1. 1. orodje za tolčenje iz držaja in na njem nasajenega navadno železnega kosa: udariti s kladivom; s kladivom zabiti žebelj v steno; težko kladivo; kladivo in nakovalo; besede so padale trdo kot udarci kladiva; srce mu je bílo kakor kladivo zelo, močno
    // čevljarsko, kleparsko, mizarsko kladivo; leseno kladivo za meso; kladivo za klepanje / kladivo se je snelo z ročaja; nasaditi kladivo
    ●     srp in kladivo simbol proletarske revolucije, komunizma; ekspr. znašel se je med kladivom in nakovalom v zelo neprijetnem, zapletenem položaju
  2. 2. kladivu podoben del kake naprave: na vratih je udarilo kladivo / kladivo pri uri kembelj
    ♦     alp. ledno kladivo ki se rabi pri plezanju po ledenih stenah; mont. odkopno kladivo stroj za odkopavanje rude, premoga; vrtalno kladivo stroj, s katerim se delajo vrtine za odstreljevanje, razstreljevanje; strojn. strojno kladivo stroj, pri katerem se kladivo dviga in spušča mehanično; šport. (atletsko) kladivo na žico pritrjena kovinska krogla za metanje
kópje -a s (ọ̄) 
  1. 1. pri primitivnih ljudstvih tanka lesena palica z zelo ostro kovinsko konico za bojevanje: kopje ga je zadelo v srce; sovražniki so metali kopja iz razdalje dvajset korakov / bojno kopje; pren., pesn. reko je razparalo kopje svetlobe
    // publ., v zvezi lomiti kopja zelo si prizadevati za kaj; bojevati se: lomiti kopja za pravico / zaradi tega se z njim ne splača lomiti kopja prepirati se
  2. 2. šport. lesena ali kovinska, v sredini navadno z vrvico ovita palica za tekmovanje: vreči kopje; kopje za moške tekmovalce / metanje diska in kopja
  3. 3. star. drog za zastavo: na kopju je visela zastava
krógla -e ž (ọ̑) 
  1. 1. geom. telo, ki ga omejuje ploskev, katere točke so enako oddaljene od središča: polmer krogle; izračunati površino in prostornino krogle / koncentrične krogle krogle z istim, skupnim središčem; očrtana krogla najmanjša krogla, v kateri leži dano telo; včrtana krogla največja krogla, ki leži znotraj danega telesa
  2. 2. predmet take ali podobne oblike: izrezljal je kroglo iz lesa; zakotaliti kroglo; jeklena, kovinska, steklena krogla; votla krogla / poškodovati površje krogle
    // s prilastkom tak predmet, ki se uporablja pri različnih (športnih) igrah: balinarska, kegljaška krogla; biljardne krogle so udarjale druga ob drugo
    // šport. tak predmet z določeno težo za metanje, suvanje: metalci diska in krogle / dosegel je nov rekord v metu krogle
  3. 3. ekspr. nebesno telo, navadno zemlja: naša krogla postaja prenaseljena / z oslabljenim pomenom: nebesna krogla; sončna krogla sonce; zemeljska krogla zemlja
  4. 4. del naboja, ki ob vžigu zleti iz ročnega strelnega orožja: krogla leti; krogla ga je zadela v ramo in mu prebila kost; ekspr. krogle so sikale in žvižgale nad njihovimi glavami; kot krogla je švignil mimo / ekspr. krogle kar dežujejo veliko jih leti po zraku; ekspr. nobena krogla se ga ne prime ga ne zadene, rani
    // dumdum krogla; topovska krogla granata
    ●     ekspr. dobiti kroglo v glavo biti ustreljen; biti ranjen v glavo; ekspr. padel je pod sovražnimi kroglami bil je ubit (v vojni)
    ♦     strojn. mlin na krogle stroj, ki drobi grude z jeklenimi kroglami; voj. prebojna krogla težja krogla z močnejšo jekleno konico; svetilna krogla
lók -a m (ọ̑) 
  1. 1. priprava iz ukrivljene palice in tetive za proženje, metanje puščic: na plečih je imel lok in tul; napeti lok; streljati z lokom; mišice so napete kot lok; pren., knjiž. avtor je zelo napel lok zgodbe
    // kar je po obliki temu podobno: lok pri žagi / past na lok
  2. 2. priprava, s katero se poteguje po strunah: lok drsi po strunah; mazati lok s kolofonijo; vleči lok po strunah / violinski lok
  3. 3. usločen nosilni gradbeni element z dvema opornima mestoma: lok pri mostu se je podrl; polkrožni loki; zidanje lokov in obokov / okenski lok
  4. 4. delu krožnice podobna linija: narisati lok / lok mavrice, ovinka / žoga je opisala, zarisala (velik) lok je letela v (velikem) loku
    // v loku reka teče v širokem loku; v loku zamahniti; kamen je v velikem loku zletel v vodo; pren., pesn. zvezde se pnejo v svetlem loku
  5. 5. knjiž., navadno s prilastkom potek česa, prikazan navadno kot vzpon in upadanje: v predstavi ni čutiti dinamičnega loka; pretrgan lok dejanja v romanu; publ., z oslabljenim pomenom: lok igralčeve kariere se je bleščeče vzpel; razvojni lok umetnosti
  6. 6. knjiž., navadno s prilastkom obseg, razpon: časovni lok prve knjige zgodovine sega čez več tisočletij / pisani lok motivov; lok spoznanj
    ●     knjiž., ekspr. nič več ni mogoče napenjati loka dolgoletnega trpljenja še naprej dopuščati, povzročati trpljenje; knjiž., ekspr. doslej v svojih zahtevah še nisem napel loka čez mero nisem preveč zahteval; ekspr. teh tem so se vsi ogibali v velikem loku niso jih hoteli obravnavati; ekspr. ognil se ga je v velikem loku nikakor ga ni hotel srečati; pesn. sinji lok (neba) nebo, nebesni obok
    ♦     anat. aortni lok usločeni del aorte tik po izstopu iz srca; kostni lok nad očesom; rebrni lok spodnja, med seboj zraščena rebra; refleksni lok; zobni lok položaj in razvrstitev zob v čeljusti; arheol. sveder na lok preprosta vrtalna priprava, ki se vrti s pomočjo loka; arhit. košarasti lok; šilasti lok; geom. lok krivulje, krožnice del krivulje, krožnice med dvema njenima točkama; grad. nosilni lok; oporni lok; les. lok polkrožen okvir pri ročni žagi; muz. lok ukrivljena črta za označbo vezave not iste višine, za označbo legata in fraziranja; šol. lok element pisane črke v obliki (navzgor ali navzdol) odprte elipse; šport. lok element umetnostnega drsanja, pri katerem vozi drsalec po notranjem ali zunanjm robu drsalke naprej ali nazaj v obliki kroga; plužni lok lik, pri katerem smučar med poševnim smukom s pluženjem zavije od brega
lučálnica -e ž (ȃ) 
  1. 1. tekst. nit z zanko ali žica z luknjico, skozi katero je vdeta osnovna nit; nitnica: lučalnice so pritrjene v listih
  2. 2. v starem in srednjem veku vojaška priprava za metanje kamenja, goreče smole
lúčanje in lučánje -a s (ū; ȃ) metanje: lučanje kamenja
metálec -lca [lc in u̯c] m (ȃ) 
  1. 1. kdor kaj meče: dober metalec kamna zadene cilj / v cirkusu nastopa tudi metalec nožev
  2. 2. šport. športnik, ki goji mete: metalec diska, kladiva
  3. 3. voj., v zvezi metalec min orožje za izstreljevanje min pod strmim kotom na cilj v zaklonu; minometalec: obstreljevali so jih z metalci min in topovi
    // v zvezi metalec plamenov, ognja orožje, ki pod pritiskom brizga gorečo snov: pri napadu so uporabili tudi metalce plamenov
  4. 4. v starem in srednjem veku vojaška naprava za metanje kamenja, goreče smole: metalce so postavili nedaleč od obzidja / metalec kamnov, smole
  5. 5. zastar., v zvezi metalec luči, svetlobe žaromet: v svetilniku se je prižgal metalec luči
metálen1 -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na metanje: metalni kiji in bumerangi; metalni stroji in topovi / metalne vaje / knjiž. metalna mreža manjša vlačilna mreža za lov rib z dna jezer, rek; metalka
metálnica -e ž (ȃ) v starem in srednjem veku vojaška naprava za metanje kamenja, goreče smole: pri napadu na utrdbo so uporabili tudi metalnice
metálo -a s (á) v starem in srednjem veku vojaška naprava za metanje kamenja, goreče smole: metala in lučala
♦ navt. metalo za vrv obtežilna vrečica z vrvico za metanje vrvi z ladje
metánje -a s (ȃ) glagolnik od metati: metanje bomb, kamenja / zmagati v metanju diska, krogle; ta košarkar mora metanje na koš še izboljšati / to je samo metanje peska v oči
práča -e ž (á) 
  1. 1. nekdaj pehotno orožje za metanje kamnitih ali kovinskih krogel: vojaki z meči in pračami
  2. 2. knjiž. igrača v obliki rogovilice z elastiko za proženje, metanje kamenčkov; frača: s pračo je razbil sosedovo okno
vŕv -í ž (ȓ) izdelek iz spletenih ali sesukanih rastlinskih vlaken, žic za povezovanje, privezovanje: vrv se je pretrgala; prerezati, razplesti vrv; voditi žival na vrvi; zvezati z vrvjo; dolga, močna vrv; jeklena, konopljena, žična vrv; vrv iz najlona; dolžina vrvi / odvezati vrv / plezalna vrv; vprežna vrv zaprežnica; vžigalna vrv vžigalna vrvica
// tak izdelek, napeljan po zraku za določen namen: hoditi po vrvi; pobrati perilo z vrvi / knjiž. plesalec na vrvi vrvohodec
// ekspr. temu izdelku podoben rastlinski del; steblo, vitica: buča je pognala vrvi; hmeljeve vrvi
● ekspr. najraje bi si dal vrv za vrat se obesil; ekspr. s tem dejanjem si je sam zadrgnil vrv okoli vratu se je sam spravil v brezizhoden položaj; preg. kogar je kača pičila, se boji zvite vrvi; preg. zdravje po niti gor, po vrvi dol zdravje se pridobi počasi, izgubi pa hitro
♦ alp. pritrjena vrv za stalno ali občasno zavarovanje nevarnega dela poti pri hoji, plezanju; navt. jadrovodna vrv za obračanje jadra v smeri krme; pritezna vrv za premeščanje ladje v določen položaj, na določeno mesto; privezna vrv za privezovanje ladje, čolna k obali; metalo za vrv obtežilna verižica z vrvico za metanje vrvi z ladje; ptt kabelska (nosilna) vrv na oporišča obešena jeklena vrv, na katero se pritrdi nadzemni kabel; šport. lavinska vrv vrv žive barve, ki si jo smučarji navežejo za pas in jo vlečejo za seboj, kadar so na ogroženem področju; teh. nosilna vrv vrv pri žičnici, po kateri se premika gondola; vlečna vrv vrv pri žičnici, ki vleče breme po nosilni vrvi
Število zadetkov: 23