bíceps -a m (ȋ) anat. mišica, ki ima na enem koncu dva kraka, dvoglava mišica: napet biceps nadlakta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
ciliáren -rna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na ciliarnik: ciliarna mišica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
črévničen -čna -o (ẹ̑) pridevnik od črevnica: črevnična mišica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
déltast -a -o prid. (ẹ̑) podoben trikotni obliki velike črke delta: deltasto ustje reke;
deltasta krila letala
♦ anat. deltasta mišica parna ramenska mišica trikotne oblike
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
dŕsa -e ž (r̄) sled od drsanja, spodrsavanja na tleh: deblo je napravilo velike drse / zbrisati drse na parketu // redko drsalnica, drsnica: z drsanjem ne bo nič, je drsa preveč slaba
● ekspr. mu že drsa poje zaradi starosti, oslabelosti hodi drsaje
♦ agr. (plužna) drsa nekdaj opora, na kateri sloni prednji del gredlja; anat. drsa žleb na kosti, po katerem drsi kita ali mišica; geol. drsa od tektonskih premikov zglajena ploskev kamnine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
dvóglàv in dvógláv -áva -o prid. (ọ̑-ȁ ọ̑-á; ọ̑-ȃ) ki ima dve glavi: dvoglavo tele / v pravljicah dvoglavi zmaj; pren. dvoglava gora
● dvoglavi orel podoba orla z dvema glavama, zlasti v državnih grbih
♦ anat. dvoglava mišica mišica, ki ima na enem koncu dva kraka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
golénji -a -e prid. (ẹ̑) nanašajoč se na golen: golenja kost;
golenja mišica
♦ med. golenja razjeda razpadanje tkiva na goleni zaradi prehranitvenih motenj pri krčnih žilah
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
izhodíšče -a s (í) - 1. točka, mesto, iz katerega kaj izhaja, v katerem se kaj začne: vračati se na izhodišče; izhodišče gibanja, valovanja; izhodišče za vojaške napade / kraj je znano izhodišče za gorske ture
♦ anat. izhodišče mišice mesto na kosti, kjer se mišica začenja; geom. koordinatno izhodišče iz katerega se merijo koordinate - 2. kar predstavlja osnovo, temelj česa: postaviti za izhodišče napačno trditev; dokument bo služil kot izhodišče za pogajanja; družbena, idejna izhodišča; izhodišče dokazovanja; ta služba je bila zanj le izhodišče za nadaljnjo kariero; izhodišče za razpravo
- 3. redko izhod: iskati si izhodišče iz porušene hiše / boj jim je bil edino izhodišče iz težkega položaja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
iztegoválka -e [tudi u̯k] ž (ȃ) anat. mišica, ki izteguje del okončine: palčna iztegovalka;
iztegovalka stegna, zapestja;
iztegovalke in upogibalke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
iztézen -zna -o prid. (ẹ̄) knjiž. na katerem se mišice ob upogibu iztegnejo: iztezna in upogibna stran nadlakta
♦ anat. iztezna mišica iztegovalka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
jerménast -a -o prid. (ẹ́) ki je iz jermenov: jermenaste sandale / jermenasti korobač
♦ anat. jermenasta mišica mišica, ki je po obliki podobna jermenu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
kapúcast -a -o prid. (ȗ) ekspr. podoben kapuci: kapucasti vrhovi
♦ anat. kapucasta mišica mišica, ki povezuje vrat in hrbet
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
kímavka -e ž (í) anat. mišica, ki omogoča gibe glave navzdol in navzgor
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
krojáški -a -o prid. (á) nanašajoč se na krojače ali krojaštvo: krojaški salon;
krojaška delavnica / krojaška obrt / krojaški likalnik težji likalnik za oblikovanje krojnih delov, razlikavanje šivov in končno likanje; krojaška kreda mastna kreda za risanje krojev na blago // krojaški vajenec
♦ anat. krojaška mišica dolga, ozka mišica na sprednji strani stegna; obrt. (krojaška) lutka model človeškega trupa za pomerjanje oblačil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
króžen -žna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na krog ali kroženje: krožni izsek, lok;
prehajati iz krožne oblike v spiralo / krožna cesta; krožna planinska pot / stavba ima krožni hodnik; krožni trdnjavski zid / krožno dirkališče, tekališče / satelit je opravil krožno pot okoli zemlje
♦ anat. krožna mišica mišica, ki zapira in odpira odprtino; ekon. krožno gibanje denarja; fiz. krožno gibanje gibanje po krožnici; krožno valovanje valovanje, ki se v ravnini širi enakomerno na vse strani; les. krožna žaga stroj z nazobčano okroglo rezilno ploščo; strojn. krožno hlajenje hlajenje stroja s sklenjenim tokom zraka ali vode; šport. krožni obrat obrat okrog dolžinske osi pri metanju diska, kladiva; krožna (kolesarska) dirka dirka po krožni progi; tur. krožno potovanje potovanje, pri katerem se na izhodišče ne vrača po isti potikróžno prisl.: krožno se gibati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
ledén -a -o prid. (ẹ̑) - 1. ki je iz ledu: sneg je bil pokrit z ledenimi kristali; ledena ploskev stadiona; ledene plošče na reki; na vodi se dela ledena skorja / ledena gora velika gmota ledu, plavajoča po morju; ledene rože cvetlicam podobne tvorbe iz ledu na šipah; od streh visijo ledene sveče podolgovate tvorbe iz ledu
// knjiž., ekspr. ladja se je komaj rešila iz ledenega objema
// pokrit z ledom: spodrsniti na ledeni cesti; smučišče je ledeno - 2. nav. ekspr. ki ima zelo nizko temperaturo: leden curek vode; voda je ledena / njene roke so ledene / Severno Ledeno morje
// ki vzbuja, povzroča občutek hudega mraza: ledena burja; pozimi je njegova soba ledena / leden pot mu je stopil na čelo - 3. ekspr. ki vsebuje, izraža veliko nenaklonjenost, odklanjanje: odgovoriti z ledenim glasom; iti z ledenim obrazom mimo; ošvrkniti z ledenim pogledom; doživeti leden sprejem; ledene besede / odnosi med njima so ledeni
- 4. ekspr. ki se sploh ne da vplivati čustvom: to je leden človek; prosili so jo, pa je ostala ledena / ukrepati z ledenim mirom; njeno ledeno srce
// ki sploh ne izraža čustev: nobena mišica se ni zganila na njegovem ledenem obrazu; pogledati z ledenimi očmi - 5. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: leden mraz je nastopil / leden obup, strah; to ga navdaja z ledeno grozo
● ledeni možje ali ledeni svetniki čas zadnjih pomladanskih ohladitev od 12. do 14. maja, ko so na koledarju Pankracij, Servacij, Bonifacij
♦ agr. ledeni drobir umetno pridobljen led v obliki lusk; gastr. ledena bomba slaščica v obliki bombe iz sladoleda; ledena kava kava z dodatkom sladoleda in stepene smetane; geogr. ledena jama kraška jama, v kateri se ohrani led vse leto ali velik del leta; geol. ledena doba starejša doba kvartarja; šport. ledeni stadion ledni stadion
ledéno prisl.: od gor je ledeno pihalo; kaj mi je vse to mar, je rekel ledeno; ledeno zavrniti koga; ledeno hladni odnosi; ledeno modra barva svetlo modra z belkastim odtenkom; voda je ledeno mrzla; ledeno mirno pojasniti / v povedni rabi: na pločniku je bilo ledeno; danes je zunaj ledeno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
méčen in mêčen -čna -o (ẹ̑; ȇ) pridevnik od meča s: mečna mišica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
miokárd -a m (ȃ) anat. srčna mišica: vnetje miokarda
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
míšica -e ž (ȋ) organ, ki s krčenjem omogoča gibanje telesnega dela: mišica se iztegne, napne, skrči;
z delom, telovadbo krepiti, razvijati mišice;
ohraniti, sprostiti mišice;
mlahave, napete, prožne mišice;
močne, šibke mišice;
delovanje, napetost, sila mišic;
mišice in kosti / dihalne, žvekalne mišice; golenske, obrazne, trebušne mišice; srčna mišica
♦ anat. gladke mišice mišice notranjih organov, ki se krčijo neodvisno od človekove volje; krožna mišica ki zapira in odpira odprtino; ploščata, trikotna, vretenasta mišica; progaste ali skeletne mišice ki se krčijo po človekovi volji; zool. letalne mišice ki ptici pri letanju gibljejo peruti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
nadkomólčen -čna -o [u̯č] prid. (ọ̑) nadlakten: nadkomolčna kost, mišica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
nasadíšče -a s (í) anat., v zvezi nasadišče mišice mesto na kosti, kjer se mišica končuje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
obračálka -e [tudi u̯k] ž (ȃ) anat. mišica, ki obrača del telesa: obračalka glave, nadlakta, zrkla
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
odmikálka -e [tudi u̯k] ž (ȃ) anat. mišica, ki odmika del okončine: odmikalka nadlakta, palca, stegna;
odmikalke in primikalke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
odtegoválka -e [tudi u̯k] ž (ȃ) anat. mišica, ki odmika del okončine: odtegovalka in pritegovalka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
okostenéti -ím dov. (ẹ́ í) - 1. spremeniti se v kost: hrustanec okosteni
// med. bolezensko otrdeti zaradi zakostenitve ali poapnenja: mišica okosteni - 2. ekspr. postati nesposoben za sprejemanje novosti: bil je eden redkih filologov, ki ni okostenel; okostenel je v svoji stroki / navade lahko okostenijo / publ. tradicionalna logika je okostenela v shemo je postala shema
okostenèl in okostenél -éla -o deležnik od okosteneti: okostenel hrustanec; okosteneli predpisi; to je okostenel človek; okostenela vojna taktika zastarela
// ekspr. zelo suh: okosteneli otroci; okostenele roke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
oprávljati1 -am nedov., stil. opravljájte; stil. opravljála (á) - 1. biti dejaven
- a) pri kakem delu, opravilu: opravljati izpit, tečaj; vse opravlja sam / opravlja mizarska in vrtnarska dela; opravljati poljska dela
- b) pri čem zahtevanem, pričakovanem: dobro opravlja svoje dolžnosti, naloge / revija uspešno opravlja svoje poslanstvo
- 2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: opravljati izvidniške polete; opravljamo prevoze po naročilu; opravljati nadzorstvo nadzorovati; publ. plačila se opravljajo v dolarjih plačuje se
// opravljati pogrebni obred / maturo je opravljal v juniju maturiral je
// natančno, strokovno opravljati delo / opravljati učiteljsko službo; opravljati službo oskrbnika biti oskrbnik
// bila je zdravnica, a poklica ni opravljala / mišica opravlja delo / opravljati malo, veliko potrebo - 3. imeti določen namen, določeno vlogo: to funkcijo opravlja investicijska banka / vse te naloge opravlja hrbtenica / informatorsko službo opravlja druga poslovalnica
- 4. star. oskrbovati, skrbeti za: opravljati čebele, živino / kdo ti bo opravljal vrt / opravljati komu dediščino
- 5. star. oblačiti: opravljati otroka; opravljati se za v mesto; zelo počasi se je opravljala / rad se je gosposko opravljal
● publ. vrsto let je uspešno opravljal naloge vodenja podjetja je uspešno vodil podjetje; zastar. sinovi so mu opravljali sitnosti povzročali; star. vse, kar je opravljal, je opravljal z ihto delal, počel
♦ fiz. sila opravlja delo; rel. opravljati devetdnevnico; opravljati božjo službo
opravljajóč -a -e: delal je kot čuvaj deset let, natančno opravljajoč svojo službo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
otrdéti -ím dov. (ẹ́ í) - 1. postati trd, trši: po gnetenju je snov otrdela / nekaterim žuželkam so krila popolnoma otrdela
- 2. postati manj gibljiv, manj prožen: prsti, udje so mu z leti otrdeli / otrdeti od mraza, od dolge vožnje
// ekspr. postati negiben, tog: od strahu smo otrdeli / obraz mu je v trenutku otrdel - 3. ekspr. postati trd, brezčuten: v tem poklicu je čisto otrdel / srce ji je otrdelo
♦ lingv. otrdeti izgubiti palatalni element; med. mišica otrdi postane napeta in manj prožna
otrdèl in otrdél -éla -o: otrdela koža; otrdela plast zemlje; otrdelo koleno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
pláti póljem nedov., pôlji poljíte; plál in plàl (á ọ́) - 1. s sunkovitim zajemanjem spravljati vodo iz česa: plati vodo iz čolna, korita
// knjiž. s sunkovitimi gibi delati, da kaj prehaja na drugo mesto: plal je dim v luknjo, da bi izgnal lisico / srčna mišica polje kri v žile poganja, potiska - 2. agr. odstranjevati pleve s sunkovitimi premiki posode: plati oves, pšenico
- 3. napenjati se in upadati: konjem so plale lakotnice; nosnice so mu nemirno plale / knjiž. prsi so ji hitro plale
// knjiž. gibati se, valoviti: klasje polje v vetru; morje je mirno plalo / v žilah polje kri teče, kroži; na trdnjavi so plale zastave plapolale, vihrale - 4. knjiž., ekspr., s prislovnim določilom širiti se, prihajati: skozi okno je plala svetloba; v sobo je plal vonj sveže trave / za njo je plal duh po kavi
// izraža navzočnost česa čutno zaznavnega v prostoru: glas zvonov je plal nad vasjo; v zraku je plal sladek vonj - 5. knjiž., ekspr. biti, obstajati v veliki meri: po tej zmagi polje v njem nova moč; razburjenje je plalo po mestu; brezoseb. v njej je plalo od sreče / strah polje po moji duši strah me je; v srcu mi polje obup obupan sem
● knjiž. kri ji je začela plati hitreje vznemirila se je; knjiž., ekspr. srce mu je močno plalo, ko je čakal nanjo bílo; knjiž., ekspr. srce mu kipi in polje zelo vesel, srečen je; knjiž., ekspr. v mestu polje življenje v mestu je zelo živahno, razgibano; knjiž., redko z zajemalko je plala vzkipelo kavo zajemala in zlivala nazaj; zastar. plal mu je vodo na čelo zlival
poljóč -a -e knjiž.: poljoče prsi; njive, poljoče v vetru
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
pléčen tudi plêčen -čna -o prid. (ẹ̑; ȇ) nanašajoč se na pleče: plečna mišica
♦ vet. plečna kost plečnica; plečna višina psa višina, merjena od tal do vrha plečnice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
ploščàt -áta -o prid. (ȁ ā) ki ima razmeroma majhno debelino: ploščat kamen;
ploščati predmeti;
ploščate ribe;
ploščata steklenica / ploščate klešče klešče s ploščatimi čeljustmi // ploščat nos, obraz
♦ anat. ploščata kost, mišica; obrt. ploščati vbod; strojn. ploščata sklopka torna sklopka z eno ali dvema ploščama na gredi; teh. ploščati jermen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
podpláten -tna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na podplat: podplatna mišica
♦ usnj. podplatno usnje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
potískati1 -am nedov. (í) - 1. s prislovnim določilom s sunki spravljati
- a) na drugo mesto, v drug položaj: potiskati ročico na levo in desno; potiskati šivanko skozi blago; potiskati naprej, navzgor; pogosto si je potiskal klobuk nazaj / srčna mišica potiska kri v žile; črpalka potiska vodo po ceveh
- b) z določenega mesta, položaja: potiskati koga s klopi
- c) kam sploh: potiskati slamo v slamoreznico; začela ga je obzirno potiskati v vežo
- 2. s sunki (od zadaj) povzročati premikanje, hitrejše premikanje: ena lokomotiva vleče, druga potiska; potiskati voziček / potiskati pred seboj
- 3. delati, povzročati, da kaj spremeni položaj: potiskati jezikovno mejo proti jugu; sonce potiska meglo v dolino / sovražnika potiskajo čez reko
- 4. nav. ekspr., v zvezi z v spravljati koga v določen položaj, stanje, navadno brez njegove vednosti, privolitve: potiskali so ga v to, sam tega ne bi storil / s tem so domačine potiskali v revščino; to jih je potiskalo v mezdno razmerje
● publ. potiskati koga v kot, v ozadje dajati, pripisovati komu majhno pomembnost, vrednost; ekspr. stvar so trdovratno potiskali nazaj ovirali, zavirali; ekspr. grenko sedanjost so potiskali stran niso hoteli misliti nanjo
potiskáje: odpiral je vrata, potiskaje jih s komolcem
potiskajóč -a -e: hodil je počasi, potiskajoč pred seboj voziček
potískan -a -o: knjiž. biti potiskan v revščino in izrinjen iz družbe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
pregibálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na pregibanje: pregibalna sposobnost udov / pregibalna mišica / pregibalna naprava
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
pretegníti in pretégniti -em dov. (ī ẹ́) - 1. zelo iztegniti in s tem sprostiti: pretegnil je odrevenele prste; vstal je in pretegnil roke; dobro je pretegnil ude; pretegniti si noge / maček je pretegnil kremplje
- 2. ekspr. s čezmernim delom zelo utruditi, izmučiti: pretegniti konje, živino; pretegniti se od garanja / za nikogar se ne bom pretegnil
- 3. nar. gorenjsko začeti peljati, voziti; potegniti: kobila noče pretegniti / vlak je pretegnil
- 4. nar. opraviti težka dela: dosti vam je pretegnila, sirota; kdaj boste vi toliko pretegnili, kot sem jaz
pretegníti se in pretégniti se zelo iztegniti roke, noge in telo: vstal je, zazehal in se pretegnil; stopila je iz avtomobila in se pretegnila / pretegnil se je po stolu iztegnil
● ekspr. ne pretegni se, saj se tako ne mudi ne trudi se, ne prizadevaj si preveč, pretirano; boli me v križu, ker sem se pretegnil se poškodoval pri dviganju nečesa težkega; redko to blago se ne mečka in ne pretegne razvleče, raztegne; nar. ko se je megla pretegnila, so zagledali vas razkadila, umaknila; nar. kača se je pretegnila čez skalo zlezla; ekspr. pri delu, z delom se ne pretegne ni zelo delaven; ekspr. pretegnem se lahko, pa tega ne bom dosegel tudi z velikim trudom, prizadevanjem tega ne bom dosegel; ekspr. grem na sprehod, da se malo pretegnem razgibam
♦ anat. pretegniti si kite, mišice, sklepne vezi s prevelikim iztegovanjem, napenjanjem poškodovati
pretégnjen -a -o - 1. deležnik od pretegniti: prispeli so s pretegnjenimi konji; pretegnjena mišica; pomečkana in pretegnjena obleka
- 2. ekspr. zelo velik in suh: pretegnjen fant; pretegnjena postava / iztegoval je svoj pretegnjeni vrat / pretegnjen pes
● v pasu je pretegnjena kot osa zelo ozka, stisnjena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
primikálka -e [tudi u̯k] ž (ȃ) anat. mišica, ki primika del okončine: primikalka nadlakta, palca;
primikalke in odmikalke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
prirásti -rástem in -rásem dov., prirásel in prirástel (á) - 1. z rastjo postati večji
- a) po obsegu, količini: to drevo je letos le malo priraslo / sekati v gozdovih več kot priraste
- b) po teži: v dveh mesecih biki niso skoraj nič prirasli
// povečati se, pomnožiti se z novimi osebki: čreda je čez poletje prirasla za nekaj telet / v zadnjem letu je prebivalstvo precej priraslo
// dodatno, zraven zrasti: posekal je drevesa, ki so prirasla / ekspr. v trgu so v teh letih prirasle nove hiše so jih postavili
- 2. rastoč seči kam: trta je prirasla do vrha strehe / ekspr. brada kralja Matjaža je že sedemkrat prirasla okoli mize se rastoč ovila
// rastoč priti, pojaviti se iz česa: iz zemlje je prirasla vrtnica / prvi zob mu je že prirasel iz čeljusti
prirásti se z rastjo postati povezan, združen s čim: mišica se priraste na kost; odrezani prst se je že prirasel / bršljan se je prirasel na drevo
● ekspr. fant jim je kmalu prirasel k srcu vzljubili so ga; ekspr. ti kraji so mu prirasli k srcu rad zahaja vanje, živi v njih; obstal je, kakor bi k tlom prirasel mirno, nepremično; šalj. duša se mu je prirasla kljub starosti še ne bo kmalu umrl
priráščen -a -o: bukev je trdno priraščena na skalo
● ekspr. ta pa nima priraščenega jezika spretno in veliko govori
♦ med. priraščeni jezik; priraščena pljuča; prim. prirasel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
prirastíšče -a s (í) anat., v zvezi prirastišče mišice mesto na kosti, kjer se mišica končuje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
priráščati -am nedov. (á) z rastjo postajati večji- a) po obsegu, količini: nekatere vrste drevja hitro priraščajo
- b) po teži: govedo te pasme počasi prirašča
// povečevati se, pomnoževati se z novimi osebki: prebivalstvo še prirašča
priráščati se z rastjo postajati povezan, združen s čim: mišica se prirašča na kost / bršljan se prirašča na steno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
pritegoválka -e [tudi u̯k] ž (ȃ) anat. mišica, ki primika del okončine: pritegovalke in odtegovalke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
raztézati -am nedov. (ẹ̄) - 1. delati, povzročati, da postaja kaj večje po prostornini: raztezati kovino s segrevanjem; kovine se različno raztezajo; para, plin se razteza / toplota razteza vsa telesa
// z vlečenjem povzročati, da doseže kaj- a) večjo, največjo dolžino: raztezati elastiko / ta mišica razteza usta
♦ tekst. raztezati pramene z nategovanjem, vlečenjem jih daljšati in tanjšati - b) večjo, največjo površino: raztezati kože
- 2. spravljati v položaj, ko sosednji deli tvorijo med seboj določen kot: raztezati krake šestila / mladiča sta raztezala peruti, vzleteti pa si nista upala; mišice se krčijo in raztezajo
- 3. povzročati, da traja kaj dalj časa: raztezati svoje pripovedovanje
● ekspr. hrast razteza na široko svoje veje ima dolge, široke veje; slabš. ne ljubi se mu več raztezati čeljusti govoriti; bahati se
raztézati se - 1. postajati večji po dolžini, širini: to blago se rado razteza
// nav. ekspr. segati, trajati: drugo razdobje se razteza do prve svetovne vojne / minute so se raztezale v večnost - 2. nav. ekspr., s prislovnim določilom biti, obstajati na razmeroma veliki površini: po pobočju se razteza gosto borovje / gozd se razteza prav do ceste sega; padavinsko področje se razteza čez vse ozemlje / vzdolž dvorišča se raztezajo hlevi so
raztezajóč -a -e: ob vznožju hriba raztezajoči se gozd
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
rigíden -dna -o prid. (ȋ) knjiž. neprožen, tog: po bolezni je ostala mišica rigidna / rigidno vedenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
sedálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na sedenje: sedalna ploskev
♦ anat. sedalna mišica zadnjična mišica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
sedálka -e [tudi u̯k] ž (ȃ) anat. zadnjična mišica: obolenje hrbtnega mišičevja in sedalke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
sfínkter -ja in -tra m (í) anat. krožna mišica, ki zapira odprtino, zapiralka: analni sfinkter
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
sŕčen1 -čna -o prid. (ȓ) nanašajoč se na srce: srčni utrip;
srčna mišica / srčni bolnik; dobiti srčni napad / srčni kirurg / srčna bolečina, rana; srčne skrivnosti / knjiž. srčni izlivi; srčne težave ljubezenske; srčne vezi; rad se pogovarja o srčnih zadevah o ljubezenskih čustvih; srčno nagnjenje / srčni mir; srčna dobrota; to je moja srčna želja; srčno veselje / srčna kultura / srčna devetka
● srčna kri pesn. žrtvovati srčno kri za domovino življenje; pesn. s srčno krvjo je rosil zemljo bil je smrtno ranjen; ekspr. sedi na mojo srčno stran levo
♦ anat. srčni prekat vsaka od dveh sprednjih srčnih votlin; srčni pretin mišična pregrada med levim in desnim delom srca; bot. srčna korenina najmočnejša korenina, iz katere rastejo stranske korenine; glavna korenina; srčna moč zdravilna rastlina z rumenimi cveti, Potentilla erecta; igr. srčna desetica, osmica; med. srčni infarkt; srčni kolaps; srčni krč angina pectoris; srčni spodbujevalnik priprava, ki z električnimi impulzi spodbuja bitje srca; srčna kap; srčna napaka nepravilen razvoj ali bolezenska sprememba srčnih zaklopk; srčna nevrozasŕčno - 1. prislov od srčen: srčno se vam zahvaljujem za prijaznost
- 2. ekspr. izraža veliko stopnjo, intenzivnost čustvene prizadetosti: srčno ljubiti koga; biti srčno dober; srčno rad jo ima
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
stiskálka -e [tudi u̯k] ž (ȃ) redko tlačilka: napolniti stiskalko z mazivom / ročna stiskalka; zračna stiskalka; stiskalka za olje
♦ anat. krožna mišica, ki zapira odprtino; zapiralka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
sukálka -e [tudi u̯k] ž (ȃ) delavka, ki suka: zaposlena je kot sukalka / predilniška sukalka
♦ anat. mišica, ki obrača del telesa; obračalka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
trapézast -a -o prid. (ẹ̑) ki ima obliko trapeza: obleka s trapezastim izrezom;
trapezaste ploščice / trapezast kup; trapezasta obleka obleka, ki se v smeri navzdol enakomerno širi // trapezasta oblika
♦ anat. trapezasta mišica mišica, ki povezuje vrat in hrbettrapézasto prisl.: trapezasto krojena obleka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
treníti trénem dov. (ī ẹ́) - 1. hitro zapreti in odpreti oči: zamahnil mu je pred očmi, pa ni trenil; gledal ga je, ne da bi trenil / treniti z očmi / njene oči so trenile
// narediti hiter, kratek gib: treniti s trepalnicami; treniti s prstom / obrv mu je trenila; niti mišica mu ni trenila na obrazu - 2. nar. s kratkim gibom udariti: treniti z bičem, vajetmi po konjih / kot vzklik da te treni, kam se ti pa tako mudi
● ekspr. obsojeni ni niti trenil, ko je slišal obsodbo ni pokazal nobene prizadetosti, vznemirjenosti; ekspr. podpisal je, ne da bi trenil (z očesom) brez obotavljanja, neprizadeto; ekspr. ni trenil z očesom, z očmi od nje neprestano jo je gledal; star. treniti z očmi po kom na hitro pogledati; kot bi trenil, je bilo vsega konec zelo hitro
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
tríceps -a m (ȋ) anat. mišica, ki ima na enem koncu tri krake, triglava mišica: triceps meč, nadlakta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
tríglàv in trígláv -áva -o prid. (ȋ-ȁ ȋ-á; ȋ-ȃ) ki ima tri glave: triglavo božanstvo;
pren. triglava gora
♦ anat. triglava mišica mišica, ki ima na enem koncu tri krake
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
trikótast1 -a -o prid. (ọ̄) ki ima obliko trikota: trikotasto znamenje / trikotasti zobje
♦ anat. trikotasta mišica trikotna mišica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
trikóten -tna -o prid. (ọ̑) ki ima tri kote: trikotna ruta;
plošča je trikotna;
trikotno jadro / trikotna pila / trikotna kompozicija slike
♦ anat. trikotna mišica; elektr. trikotna vezava vezava, pri kateri so tokokrogi vezani v obliki trikotnika; teh. trikotni noži
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
tróglàv in trógláv -áva -o prid. (ọ̑-ȁ ọ̑-á; ọ̑-ȃ) ki ima tri glave: troglavo božanstvo / v pravljicah troglavi zmaj; pren. troglava gora
♦ anat. troglava mišica mišica, ki ima na enem koncu tri krake
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
tŕzniti -em dov. (ŕ ȓ) - 1. sunkovito se premakniti zaradi nehotenega skrčenja mišice, mišic: obrvi, ustnice mu trznejo; bolestno, nervozno trzniti / krak žabe je ob dotiku trznil / nekaj je trznilo v njej
// nehoteno sunkovito se skrčiti: nobena mišica na obrazu mu ni trznila / brezoseb. na licih, obrazu mu je trznilo
// v zvezi s s, z narediti sunkovit premik, gib s kakim delom telesa: trzniti z glavo, rameni / konj trzne s kožo - 2. preh. sunkovito, na kratko potegniti: trzniti vajeti / trzniti ribiško palico kvišku
● ekspr. avtomobil je trznil in odpeljal se sunkovito premaknil; žarg., šport. vratar ob golu ni niti trznil se ni niti premaknil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
upogibálka -e [tudi u̯k] ž (ȃ) anat. mišica, ki upogiba del okončine: palčna upogibalka;
upogibalke in iztegovalke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
usúkati -am in usúčem dov., tudi usukájte; tudi usukála (ú) s sukanjem narediti: usukati nitusúkati se - 1. zaradi sukanja, vitja postati krajši, skrčiti se: vrvica se je usukala / ob krču se mu je mišica usukala
- 2. s sukanjem zviti se, uvihati se: psu se je rep usukal navznoter
usúkan -a -o: oven z usukanimi rogovi
♦ gastr. usukani močnik močnik iz usukancev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
vratár -ja m (á) - 1. kdor poklicno nadzoruje vstopanje in izstopanje skozi vhodna vrata, daje informacije: vratar ga ni spustil v stavbo; vprašati vratarja / hotelski, samostanski vratar; nočni vratar / nebeški vratar v krščanskem okolju sv. Peter, ki odpira dušam umrlih vrata v nebesa
- 2. šport. igralec, ki brani vrata: vratar je strel ubranil / biti hokejski, nogometni, rokometni vratar
♦ anat. odprtina med želodcem in dvanajstnikom; krožna mišica, ki zapira to odprtino
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
vretênast -a -o prid. (é) podoben vretenu: vretenasto telo kita, lastovke / vretenasta oblika
♦ anat. vretenasta mišica mišica, ki je v sredini odebeljena, na koncih pa zožena; bot. vretenasta razvrstitev listov vretenčasta razvrstitev listovvretênasto prisl.: vretenasto odebeljeno telo ribe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
vrtílka -e [tudi u̯k] ž (ȋ) anat. mišica, ki obrača del telesa; obračalka: vrtilka glave
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
vzdražljív -a -o prid. (ī í) ki se da vzdražiti: vzdražljiv živec;
ta del telesa je zelo vzdražljiv;
vzdražljiva mišica // knjiž. razdražljiv, razburljiv: vzdražljiv človek; po bolezni je precej vzdražljiv / vzdražljivo doživetje vznemirljivo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
vzigráti -ám dov. (á ȃ) knjiž. - 1. nehoteno se skrčiti: nobena mišica mu ne vzigra
- 2. pojaviti se: na obrazu mu vzigra nasmeh
- 3. razvneti: ponos vzigra dušo / ples mu vzigra kri
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
vztrepetáti -ám in -éčem dov. (á ȃ, ẹ́) - 1. stresti se od vznemirjenja ali mraza: ko ga je zagledala, je vztrepetala; vztrepetati od groze, v grozi; vztrepetati po vsem telesu / roke, ustnice so ji vztrepetale; ekspr. nobena mišica mu ni vztrepetala, ko so mu brali obsodbo / ekspr. zadeta ptica je vztrepetala in mrtva obležala
- 2. ekspr. na kratko, rahlo se premakniti iz določene lege v drugo in nazaj: listi vztrepetajo v vetru; plamen sveče vztrepeta / zrak vztrepeta od strela / strune žalostno vztrepetajo
// rahlo, komaj zaznavno zamahniti s perutmi: ptica vztrepeta v zraku - 3. ekspr. začutiti strah, skrb zaradi koga, česa: vztrepetati za hčer, za sinovo usodo / saj bo padel, vztrepeta mati / pred njim marsikdo vztrepeta
- 4. ekspr. v kratkih časovnih presledkih večkrat rahlo se spremeniti v višini ali jakosti, navadno zaradi vznemirjenosti: glas mu vztrepeta
// navadno s prislovnim določilom pojaviti se kje, rahlo spreminjajoč se v jakosti, opaznosti: na licih mu vztrepeta nasmešek
vztrepetàl -ála -o: vztrepetale ptice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
zádnjičen -čna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na zadnjico: zadnjična mišica / zadnjična odprtina
♦ med. zadnjična lega ploda v maternici lega z zadnjico naprej
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
zapirálka -e [u̯k tudi lk] ž (ȃ) - 1. anat. krožna mišica, ki zapira odprtino; sfinkter: zapiralka zadnjika / mišica zapiralka
- 2. bot. vsaka od dveh celic, ki s spreminjajočo se obliko zapirata, odpirata listno režo: zapiralki ob listni reži / celica zapiralka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
zatílen -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na zatilje: zatilni del glave;
zatilna mišica
♦ anat. zatilna kost zatilnica; zatilna rupa zatilnična rupa; med. zatilna vstava plodu v maternici
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
zlásti prisl. (ȃ) - 1. izraža, da je kaj na prvem mestu glede na druge nenavedene stvari: tehnične predmete so si ogledovali zlasti fantje; prstne odtise uporabljajo zlasti v kriminologiji; suša je izrazita zlasti tam, kjer je zemlja plitva / mišica postavi las pokonci zlasti ob neprijetnih dražljajih; piše se tudi z vejico: priporočajo sončenje, zlasti ob morju; sadja je bilo dovolj, zlasti zato, ker je drevje dobro obrodilo / v noge ga rado zebe, zlasti kadar ima mokre
// izraža, da je kaj dodanega na prvem mestu glede na prej navedeno: razpravljali so o vprašanjih urbanizma, zlasti o cestah; primeri iz svetovne, zlasti francoske književnosti; otroka, zlasti še mladostnika, ni mogoče vzgajati brez poznavanja njegove duševnosti; samota ni zmeraj prijetna, zlasti takrat ne, ko je človek bolan - 2. izraža visoko stopnjo, intenzivnost: v razpravi so zlasti poudarjali pomanjkanje surovin; pri mleku je vprašanje embalaže zlasti pereče; za oprijemanje je zlasti pomemben gibljiv sklep / nasprotja so obstajala že od začetka, zlasti pa so se poglobila ob krizi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
žvekálka -e [lk tudi u̯k] ž (ȃ) anat. žvečilna mišica: žvekalke in obrazne mišice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.