Jezikovna svetovalnica, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
Zelo preprosto: Ali se izgubi nadzor nad vozilom ali oblast nad vozilom (ali čemerkoli drugim)?
Zelo mi bo dobrodošlo vaše pojasnilo besedne zveze: Ali je pravilno, da govorimo in pišemo o anketnem vprašalniku? Bi bilo bolj prav, da govorimo in pišemo samo o anketi ali bi bilo bolj prav, da govorimo in pišemo samo o vprašalniku?
Spoštovani, gre za precej nenavadno dilemo, o kateri smo se davi pogovarjali z otroci. V šoli se učijo o samostalnikih, stavek, v katerem ga/jih morajo najti, se glasi: Soline so prostor ob morju, ki je urejen za pridobivanje soli iz morske vode. Jaz naštejem naslednje samostalnike: Soline, prostor, morje, sol, voda. Hčerki pa pravita, da so jih v šoli učili, da so samostalniki tudi besede na -nje in da je torej pridobivanje prav tako samostalnik. Ne bi jih rad napačno naučil, moram pa priznati, da mi takšno pravilo iz moje šole ni ostalo v spominu. Prej bi rekel, da je v tem stavku pridobivanje glagolnik, kot pravi tudi SSJK. Hvala za pomoč.
Pozdravljeni. Dilema se glasi: Ali je lahko spremni stavek premega govora obenem tudi napovedni? Teorija namreč, vsaj kolikor mi je uspelo najti v knjigah in na spletu, omogoča le tri variante: Napovedni stavek: "...?" "...," spremni stavek. "...," spremni stavek, "...?"
Kar naprej pa se pojavljajo primeri tipa: "Ste iz Slovenije?" je vprašal in takoj nadaljeval: "Tudi jaz prihajam od tam."
Po pravilu spremnega stavka bi moralo biti to zapisano takole: "Ste iz Slovenije?" je vprašal in takoj nadaljeval, "tudi jaz prihajam od tam."
Nekako se zdi bolj logična prva varianta, ki se tudi večinoma uporablja. A v stroki zanjo ne najdem niti primera, kaj šele potrditve. Žal enako velja za drugo varianto.
Zanima me, ali gre v spodnjem primeru za vrstni ali lastnostni pridevnik.
Če bralce razdelimo v tri kategorije - najmlajši (torej otroci), mladi, odrasli, potem lahko rečemo, da lahko gre za vrstni pridevnik, čeprav je pridevnik v zgornji povedi v presežniku. Zdi se mi, da je v tem kontekstu rabljen vrstno, čeprav ima značilnosti lastnostnih pridevnikov (se stopnjuje). Menim, da bi se težko vprašal kakšnim. Imam prav?
Zanima me, ali gre v spodnjem primeru za vrstni ali lastnostni pridevnik.
Če bralce razdelimo v tri kategorije – najmlajši (torej otroci), mladi, odrasli, potem lahko rečemo, da lahko gre za vrstni pridevnik, čeprav je pridevnik v zgornji povedi v presežniku. Zdi se mi, da je v tem kontekstu rabljen vrstno, čeprav ima značilnosti lastnostnih pridevnikov (se stopnjuje). Menim, da bi se težko vprašal kakšnim. Imam prav?
Že dlje me zanima, ali je prav, da medmet hvala bogu pišemo (tudi) skupaj. V SSKJ-ju je pisan narazen, kar mi je logično, a v veliko besedil ga najdem napisanega skupaj kot hvalabogu. Torej, kaj je dejansko pravilno?
V nekem lokalu visi tablica, na kateri piše: »Topli sendvič za domov«. Nekako mi to ne gre v ušesa. »Topli ...«! Ok, če bi bilo mišljeno v množini. Vroč – vroči, topel – topli, hladen – hladni. Bolj mi gre v ušesa »Topel sendvič«. Sem že krepko čez sedemdeset in posledično »stara šola«, a bi Vas vseeno prosil, da me razsvetlite.
Brala sem razlago v SSKJ za samostalnik ujec in lušno piše – starinsko mamin brat. Zasledila sem, da je razlaga ujne – da je to mamina sestra. Kolikor mi je znano je ujna ujčeva žena in ni krvno sorodstvo, tako kot je strina, žena od strica in ni krvno sorodstvo. Teta je mamina ali očetova sestra, a tu se mi zdi, da se je že izgubilo, po kateri strani – mamini ali očetovi. Njen mož maj bi bil tetec, a tudi to se je izgubilo.
Lahko kako preverite za ujno?
Že leta opažam, da na MMC uporabljajo izraz sredni namesto sredin. Danes mi je spet padel v oči članek z isto besedo https://www.rtvslo.si/sport/kosarka/drzavno-kosarkarsko-prvenstvo/stavka-kosarkarskih-sodnikov-odnesla-sredne-in-cetrtkove-tekme/687408 Vprašal sem več starejših slavistov in noben se ne strinja s tako rabo. Na Radiu in TV Slovenija vedno uporabljajo sredin, tako kot smo se učili v šoli še v prejšnjem tisočletju.
Poznamo množinske neštevne samostalniki (npr. možgani) in neštevne edninske samostalnike (npr. zrak).
Ali obstajajo mogoče tudi neštevni dvojinski samostalniki?
Mi lahko prosim, poveste, kako se pravilno zapiše facebook − z malo ali veliko začetnico?
Zanima me, kako je z edninsko obliko samostalnika vilice. Zdi se mi, da je, vsaj ko gre za jedilni pribor, oblika vilica precej v rabi, tako v pogovorih kot v pisanih besedilih. Slovarji pa pravijo, da so vilice množinski samostalnik. Ali je torej napaka, če zapišemo Z vilico je iz lonca dvignil klobaso?
Zanima me, ali sta džamija in mošeja v slovenščini vedno sopomenki, kot naj bi bili v arabščini. V Turčiji in Bosni džamija imenujejo stavbo z minaretom, molilnico brez minareta pa masjid, torej mošeja. V Istanbulu imenujemo znamenito stavbo Modra mošeja, v Ljubljani in Sarajevu pa imamo džamijo. Tudi Gigafida 2.0 v okolici mošeje navaja pridevnik moder, v okolici džamije pa ne. Torej razlika verjetno obstaja.
V angleščini je slovnična kategorija quantifiers: all, neither, either, both, none ...
Kako se imenujejo ti zaimki v slovenščini?
Zanima me, kako je z navajanjem oz. povzemanjem, ko gre za avtorja ženskega spola. Ali je prav, da se zapiše ... Volk pravi, da je ... Ali je morda bolje, da zapišemo Volkova pravi ...? Se mi zdi prav, da se vidi, ali je avtor, ki ga citiramo, moškega ali ženskega spola?
Ali beseda sčasoma predstavlja prislovno določilo časa ali načina? Namreč, ne glede na to, kako se vprašam (Kdaj ali Kako), se mi odgovor zdi smiseln.
Sčasoma se vse izve.
Obe besedi, kolikor vem, nista glagola, sta pa izpeljanki iz glagola reči. V rabi se pa v nečem razlikujeta. Besedni zvezi s tema besedama, ki jih bom spodaj napisal, se razlikujeta v tem, da je ena besedna zveza obdana z vejicama, kot vrinjen stavek, medtem ko druga ne. Primera:
*Te cene so, milo rečeno, absurdne.
On si je s to potezo tako rekoč sam sebi izkopal jamo.*
Kot vidite, je v zgornjem primeru besedna zveza milo rečeno obdana z vejicama, v spodnjem tako rekoč pa ni.
Vir informacij glede rabe vejice pri teh besednih zvezah je bil kar SSKJ. Pa tudi drugod po spletu to opažam.
Ali mi lahko razložite, v čem se besedni zvezi razlikujeta, da je pri eni potrebno uporabiti vejice, pri drugi pa ne?
Aktivna sem na področju zaščite živali. Pred nedavnim sem po elektronski pošti prejela oglas s sledečo vsebino: »IŠČEM ZAVEDNO DOM Tudi Sunny, kot na tisoče drugih, išče čisto svoj, »zavedno« dom.«
Gre za mačko, ki ji pošiljateljica išče stalni dom. Predlagala sem ji, da bi vsebino oglasa spremenila v stalni dom ali kakšen drugi izraz, ki bi bil primeren, brez narekovajev, pa je zavrnila, češ da se ji zdi »jezikovna igrica simpatična« in da ne gre le za stalnost doma, saj se »mačka tudi zaveda, da išče dom« in podobno. Ker razlaga po mojem mnenju ni bila ustrezna, sem ji odgovorila, da se mi zdi zavedanje mačke glede doma čisto etološko vprašanje in kot takšno ni bistveno za oglas, ki bi moral biti pregleden in jasen in vsaj za silo slovnično in slogovno pravilen.
Oglas je ostal isti, mene pa zanima vaše mnenje.
V časopisih in tudi drugje se pogosto uporablja zveza delovni pogoji. Glede na moje razumevanje bi bilo boljše uporabiti zvezo delovne razmere, ki se tudi precej uporablja.
Mi lahko odgovorite, ali je moj občutek pravilen?
Spodnje vprašanje me zaposluje že dolgo časa – mislila sem že, da končno poznam odgovor, pa se mi čedalje bolj zdi, da drugi poznajo drugačen odgovor ;-)
Gre za besedni red v velelnih stavkih v navodilih za uporabo–- tukaj izmišljen primer:
To je moja predstava o tem, kje točno se v takšnih kontekstih uporablja povedek (v velelnem načinu), namreč na začetku stavka, sledijo mu že znani sestavni deli naprave X (kot "tema"), tem pa sledijo nove informacije (tako da je vse skupaj trdno pritrjeno kot rema).
Namen takšne stavčne strukture je seveda, da bralci a) takoj prepoznajo velelni stavek (zato je povedek na začetku) in b) takoj prepoznajo novo informacijo, saj se ta pojavi na koncu, za znanimi informacijami (tukaj: deli naprave A, B, C in D).
Smem?
Ali bi bilo bolj pravilno pisati tako (velelnik za delom "teme"):
Med pisanjem elektronskega sporočila v brskalniku v okolju Windows mi je sistem moj zapis besede Bretanja podčrtal z rdečo in predlagal zapis Bretanija. Sem preveril s Franom in je dal prav meni. A vendarle - domnevam, da si Google ali pa Microsoft črkovalnika za slovenščino nista sama izmislila, pač pa ga tako ali drugače dobila iz slovenskih logov, kar pomeni, da ima kdo pri nas drugačno mnenje kot Fran. Na Gigafidi ima (pravilna) Bretanja sicer 461 konkordanc, (napačna?) Bretanija pa tudi kar 252.
Kaj menite? Bi kazalo dopustiti obojno rabo? Po moje bi bila pisava Bretanija celo bolj skladna s sistemom slovenskega jezika, saj se imena držav in pokrajin pogosto končujejo na -ija, tudi tiste, ki se v izvirniku končujejo na -nja (kot Sardegna = Sardinija). Kaže, da je Bretanja (Bretagne) tu izjema.
Zanima me, katere skupine besed so nenaglasnice.
Zanima me tudi, ali je beseda najgloblji več naglasnica. Uporabljena je v kontekstu: V najglobljem delu so varovali Minotaura ... Gre namreč za t. i. lektoriranje besedila za govorni nastop, pa ne znam najti pravil za naglaševanje predpon oziroma kako s to zadevo sploh je.
Zanima me slovenska kratica za: certificirana elektronska posta. V Italiji uporabljamo kratico »PEC« - Posta Elettronica Certificata. V Vasem odgovoru, prosim, da mi poleg slovenske kratice omenite se anglesko kratico.
V dilemi sem, kaj je pravilno:
In ja, zahvalila sem se.
ali
In, ja, zahvalila sem se.
Sama bi se odločila za drugo različico, ker se mi zdi, da je tisti »ja« zgolj vrinjen, v člankih pa nenehno opažam primeri, kot so, denimo: In ja, zahvalila se je. Ampak ne, ne bom šla.
Zanima me kako se pravilno uporabi vejice pri datumu brez letnice. Npr.: jutri, 12.8. bomo izvedli preiskavo... ali Jutri, 12.8., bomo izvedli preiskavo...
Kjer se uporabi letnico je pravilna uporaba vejic pred in po datumu, Npr.: danes, 11.4.2013, bomo posredovali ... Zanima me, kje so vejice pri datumu brez letnice. Zdi se mi čudna postavitev vejice po piki.
Ali je treba pri decimalno zapisanih številih vedno uporabiti rodilnik ednine? Zdi se mi, da se v prvem primeru spodaj rodilnik nekako »zatakne« pri branju, (še posebej, če bi bila številka npr.
5,5 milijona). Na primer:
1. Turčija več kot 2,5 milijonA sirskim beguncem zagotavlja gostoljubnost in pomoč. 2. Turčija več kot 2,5 milijonOM sirskim beguncem zagotavlja gostoljubnost in pomoč.
Večkrat se ustavim ob zagati, ko ne vem, katero obliko pridevnika, izpeljanega iz glagola prenesti izbrati: prenesen ali prenešen. Primer: Datoteka je že uspešno prenesena/prenešena na namizje. Čeprav se zavedam, da je fonetično gledano prva oblika bolj ustrezna, se mi druga zdi nekoliko bolj naravna. Podobno se sprašujem tudi glede pridevnikov iz glagola okrasiti: okrasen/okrašen, izraziti: izrazen/izražen in iz glagola opaziti: opazen/opažen.
Zanima me, kako se pravilno deli besedo nekakšnega, če jo moramo deliti pri -kš-. Nekak-šnega ali nekakš-nega? Pravilnejše se mi zdi prvo, vendar to ne zadosti pravilu, da mora biti v drugi vrstici zlog, na katerega se začne neka beseda. Na šne- se ne začne nobena knjižna beseda.
Uporaba rodilnika mi večinoma ne dela težav, a ko moram kaj napisati, se včasih znajdem v zadregi. Dal mu je vode in podobno nalil mu je mleka ali nalil je olja v cisterno.
Zakaj se v slednjih primerih uporablja rodilnik namesto tožilnika. Gre zgolj za izjeme? Ali obstaja kakšno pravilo, s katerim bi si lahko pomagal?
V spodnjih dveh povedih se mi pojavi dilema glede postavitve vejic. Bega me, ker ne vem, ali bi celoten (spodaj poševno označen) del povedi smatral kot skupni večbesedni veznik ali bi ga ločim z vejicami, kot sem spodaj tudi storil. Kaj vi menite? Kako je pravilno?
Za zdravnike ne želi niti slišati, kaj šele, da bi šel tja na pregled.
Letos bodo češnje slabo obrodile, še zlasti, če se napoved o morebitni petkovi pozebi uresniči.
Pozdravljeni, zanima me, kako je pravilno (npr. v naslovu članka):
Miha Zupanič najbolje uvrščeni član Judo kluba Bežigrad
ali
Miha Zupanič najbolje uvrščen član Judo kluba Bežigrad
Lepo prosim za odgovor. Ali se donavska regija piše z veliko začetnico ali z malo? Bolj se nagibam k mali, a nisem prepričana. Tudi drugače mi zapis regij dela težave, po SP naj bi bila mala začetnica, v praksi opažam vse pogostejšo rabo velike začetnice ...
Na kaj se nanaša oziralni zaimek »ki«?
a) Npr., da je stavčni člen podredni:
b) Npr., da je stavčni člen priredni:
Kaj lahko preučim, da mi bo bolj jasno tudi glede podobnih primerov?
Zanima me, kako je z rabo dovršnega glagola pri zanikanem velelniku. Nekaj sem o tem brala v Slovenski slovnici (2000) na straneh 397 in 519, vendar nisem mogla razbrati, kakšna so trenutna priporočila glede tega. Osebno imam občutek, da je dovršnik v določenih primerih bolj naraven in ustrezen. To je seveda samo občutek, zato bi prosila, da malo bolj obširno razložite, kako je rabo dovršnega in nedovršnega glagola v zanikanih velelnikih in ali so kakšne pomenske razlike.
Glede na zbiranje podatkov bi rekel, da je zorenje ustrezen in edini pravilen termin za sam proces. Npr.: zorenje vina, zorenje sira, zorenje mesnin, zorenje salam. Po tej analogiji bi bili izdelki: zoreno vino, zoreni siri, zorene salame.
Ker pa sem na vašem portalu dobil tudi drugo pojasnilo, da obstaja zorjeno vino, se sedaj sprašujem, če je pa morda končni izdelek vendarle zorjen in ne zoren. Npr.: zorjeno vino, zorjeni siri, zorjene klobase.
Ali sem že kar zgoraj prišel do pravih zaključkov, da obstaja proces zorenja in da so izdelki, ki so šli skozi ta proces, zorjeni? Bi mi znali na kratko pojasniti pravilno rabo termina zorjen in zoren?
zorênje -a s (é) glagolnik od zoreti: zorenje grozdja; čas zorenja / zorenje uskladiščenega sadja / zorenje mesa, sira, vina / biološko, čustveno, duševno, spolno zorenje mladostnika; zorenje osebnosti / leta režiserjevega zorenja
barík baríka; tudi barrique samostalnik moškega spola [barík] 1. sod za zorenje, staranje vina, navadno hrastov, v katerem vino dobi poseben okus 1.1. vino, zorjeno, starano v takem sodu 2. kot pridevnik ki je v zvezi z barikom 1., 1.1.
ETIMOLOGIJA: ↑barrique Celotno geslo eSSKJ Kliknite, če želite geslo skopirati v odložišče barrique glej barík
Pred kratkim sem zasledil zanimivo rabo dovršnega glagolnika glagola natisniti v rodilniški obliki:
"do konca natiskanja"
Osebno se mi zdi, da je ta raba napačna, saj ta dovršni glagol že predvideva zaključitev dejanja. Kakšno je mnenje strokovnjakov?
Kaj je pravilno ? S cepljenjem preprečimo, da bi zboleli. S cepljenjem preprečimo, da ne bi zboleli.
Pri čemer vsebinsko menim, da cepljenje pomaga pri ohranjanju zdravja posameznika. Hvala za odgovor.
Kateri zapis priimka je v slovenščini pravi: Kašokdži, Kašogdži, Hašogdži, Hašokdži, Hašogi ali kaj tretjega?
Božjast je, kot veste, sinonim za epilepsijo. Se pa meni, kot bolniku z epilepsijo, zdi izraz božjast nekoliko zastarel in s slabšalnim prizvokom. To je zgolj moje osebno mnenje, kar še seveda ne odloča o samem statusu besede. V SSKJ-ju ni nobene opombe, kot da bi bil ta izraz zastarel ali slabšalen, medtem ko izraz epilepsija ima opombo za medicinski izraz. Torej sklepam, da je izraz božjast še vedno bolj v rabi kot epilepsija? Že sam izraz božjast pove, da so imeli v preteklosti bogovi prste vmes, ampak danes je vsem jasno, da temu ni tako. Zato se mi zdi ta izraz bolj zastarele narave.
Kaj vi menite?
Etimološki slovar pravi, da se je beseda emancipacija v slovenskem jeziku pojavila v 20, stoletju, jaz sem jo pa slučajno zasledil v časopisu, ki je izšel že v 19. stoletju, in sicer "Kmetijske in rokodelske novice" iz dne 12. 04. 1871, ki ga najdete na naslovu: https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-NJK7EO74/9074a577-43c6-4ce9-940e-772498a796f5/PDF Citat iz 117. strani: "Vsem je gotovo želeti, da se same emancipirajo vseh slabosti, vseh strasti in hib, ktere podkopavajo njih lastno in rodovin srečo, in ko se to zgodi v polno meri, bodo tudi najbolj sebični moški prav radi priznavali samostalnost ženskega spola in neodvisnost od vseh pomanjkljivosti. Zanima me, ali gre v slovarju za napako ali pa slovar ne navede časa prve pojavnosti, temveč čas, v katerem je beseda prešla v vsakodnevno rabo. Čeprav se mi zdi čudno, da bi časopis, ki je namenjen neizobraženi kmečki družbi, pisal besede, ki jih ne bi nihče razumel.
Te dni se na eni od komercialnih radijskih postaj vrti reklama, v kateri slišimo stavek Za naravno kozmetiko se ne rabiš pripeljat na Kras. Tukaj me zelo moti raba glagola rabiti. Frazo se dokaj pogosto sliši tudi drugje. Ali je sploh pravilna?
Izraza gimnastičarka ni v SSKJ in ne v pravopisu. Izraz mi je zelo blizu in se mi je do zdaj zdel povsem ustrezen, ker se v praksi redno uporablja. Zato me zanima, kaj je z njim "narobe". Kako torej ustrezno poimenujemo športnico, ki se ukvarja z gimnastiko?
Vključen sem v diskusijo, povezano z določbo nekega pravilnika, kjer je pri določanju nekega kriterija piše, citiram: vodenje mednarodnega projekta. Po eni od razlag je jasno, da je zahteva v sedanjiku, kar pomeni, da mora kandidat v času oddaje vloge izpolnjevat ta kriterij. Sam zagovarjam stališče, da zapis ni časovno determiniran, ampak je v tem smislu bolj nedoločne narave. Pri tem izhajam tudi iz same definicije pojma menedžment, ki je planiranje, organiziranje, vodenje in kontroliranje dela v organizaciji (Možina in drugi, 2002). To definicijo vam navajam zgolj kot primer in osnovo mojega razmišljanja.
Imam torej problem, kjer vas kot jezikoslovce prosim, da mi ga pomagate rešiti (razjasniti). Osnovno vprašanje je, ali obstoječa beseda vodenje resnično tako jasno določa zgolj sedanje stanje?
Brala sem vaš odgovor glede uporabe besed 'treba je'/'potrebno je' + nedoločnik. Zanimivo se mi zdi, da so nas v OŠ učili ravno obratno, da je 'treba je' hrvatizem in v tem smislu napačen, da je njegova raba zgolj pogovorna, 'potrebno je' pa je knjižno in bolj pravilno. Še zdaj imam "oprane možgane" glede tega, 'potrebno je' mi deluje lepše, bolj knjižno oz. uradno in nekoliko težko zapišem, da je 'treba nekaj narediti...' A če prav razumem, 'je potrebno + nedoločnik' ni toliko napačno kot je slogovno manj primerno, ali se motim?
Me pa zanima, kako je v primeru stavka: Za zagotavljanje sledljivosti zdravila je pomembno v kartoteki bolnika zabeležiti lastniško ime in številko serije zdravila. Torej, je ta stavek pravilen ali manj primeren? Če je ta stavek pravilen, zakaj bi bilo npr. 'je potrebno zabeležiti' manj primerno?
Pozdravljeni, mi lahko pojasnite, zakaj je pri glagolu vreči toliko sprememb (črke č, ž, g: vreči, vržem, vrgel sem).
Kakšen je izvor »govorjenja na fanta« v nekaterih krajih na Gorenjskem?
V raznih letopisih avtorji omenjajo neka dejstva, vezana na število prebivalcev, ki so/prihajajo iz določene pokrajinske enote (npr. Spodnja Gorenjska, Prekmurje, SevernaPrimorska ...).V zvezi s tem vas prosim za razlago o pravilni raba velike začetnice in predloga (iz ali s/z). Po občutku bi rekla, da živimo V neki regiji, zato me ne moti, da prihajamo IZ neke regije (npr. Prebivalci iz štajerske regije obiskujejo bližnja zdravilišča.) in v tem primeru ne gre za zemljepisno lastno ime. Moteče pa mi zveni, ko o nekom trdimo, da je npr. oskrbovanec z Zgornje Gorenjske.
Domnevam, da Dolenjci prihajajo z Dolenjske, saj so se naselili na Dolenjskem. Težko pa sprejmem trditev, da Gorenjci prihajajo z Gorenjskega in da so naseljeni na Gorenjski?
Zelo mi boste pomagali, če razpletete nakazane dileme.
Ali se (ang.) Hyogo Framework for Action pravilno piše: 1. akcijski načrt iz Hyoga ali 2. akcijski načrt iz Hjoga?
Nagibam se k drugemu, in sicer po analogiji s Kjotom (pri čemer je Kjoto je mesto, Hyogo oz. Hjogo pa upravna enota, tj. prefektura), tj. po Pravopisu (par. 1131).
Zanima me tu prid. oblika -- na spletu se pojavljata:
1. hyoški in
2. hyoški
Npr. vladno gradivo, ki sicer zvenita pravilno (gl. sklop -ški), nisem pa prepričana, da sta tudi slovnično pravilni, namreč zdi se mi, da bi prid. lahko bil hyogovski oz. hjogovski (pa analog. s Togom?) ali celo hyogski oz. hjogski (čeprav zveni sklop -ogski povsem tuje).
Imam nekaj dilem v zvezi s poimenovanjem praznika, ki je zdaj že za nami. Ali je pravilno:
Še dilema pri sopomenskem poimenovanju praznika:
Že pri samem poimenovanju se mi zdi nenavadno, da ima SP 2001 zapisano Sveti trije kralji (tudi npr. Sveta družina), medtem ko gre pri besedi sveti dejansko za naziv (pišemo npr.: sv. Janez, sv.Barbara itd.).
Na fakultetah se je z bolonjsko reformo uveljavilo pisanje imen študijskih predmetov z veliko začetnico. Po analogiji s šolskimi predmeti (matematika, slovenščina ipd.) mislim, da se tudi imena predmetov na fakulteti (npr. mladinska književnost, didaktika slovenskega jezika 1) pišejo z malo začetnico. Podobno opažam, da se imena programov in smeri pišejo z veliko začetnico. Prosim Vas, če mi odgovorite, ali pišemo imena študijskih predmetov, študijskih programov in smeri z veliko ali z malo začetnico.
Zanima me, kako z vidika ločil zapisovati imena zavodov in društev (oziroma stvarnih lastnih imen na splošno) s pristavkom. Primer je npr. zavod Maska, katerega polno ime vsebuje stalno (in registrirano) določilo zavod za založniško, kulturno in producentsko dejavnost, torej Maska, zavod za založniško, kulturno in producentsko dejavnost: (1) Če uporabimo vejico, ali je potem druga vejica obvezna kot sicer pri pristavkih ali pa je na to smiselno gledati kot na enoto, zato druge vejice ni (tako kot je ne bi bilo v primeru: Roman Pes, moj najboljši prijatelj je že postal velika prodajna uspešnica). Oziroma ali gre pri odločitvi za rabo druge vejice za razliko v pomenu: a. Maska, zavod za založniško, kulturno in producentsko dejavnost, vabi na predstavitev nove knjige. b. Maska, zavod za založniško, kulturno in producentsko dejavnost vabi na predstavitev nove knjige. (2) Če pa bi namesto vejice uporabili pomišljaj, se mi zdi, da dileme ni in da je možna rešitev samo: Maska – zavod za založniško, kulturno in producentsko dejavnost vabi na predstavitev nove knjige.
Zanimovo se mi zdi poimenovanje pokrajin ob reki Sotli. Zakaj se e pojavi vmes (PosotElje in ObsotElje)? Zakaj se recimo pokrajini ne imenujeta Posotlje in Obsotlje?
Zanima me, zakaj v spodnjem primeru, sodeč po trenutnih pravilih, ni vejice, ki je v oklepaju, čeprav se pri drugačni razporeditvi besed, izkaže, da bi bila ustrezna in utemeljena? No, vsaj po mojem mnenju.
Neka raziskava je pokazala, da(,) če pijemo alkohol in hkrati kadimo, povečamo tveganje za nastanek Alzheimerjeve bolezni.
V tem primeru postavitev vejice pred veznikom če ni ustrezna. Zdaj pa bom besede razporedil drugače:
Neka raziskava je pokazala, da povečamo tveganje za nastanek Alzheimerjeve bolezni, če pijemo alkohol in hkrati kadimo.
V tem primeru pa se jasno vidi, da sta dela povedi da povečamo tveganje za nastanek Alzheimerjeve bolezni in če pijemo alkohol in hkrati kadimo striktno ločena z vejicami tako od glavnega stavka kot preostalega dela povedi. V zgornjem primeru je v bistvu del če pijemo alkohol in hkrati kadimo vrinjen. Splošno znano je, da se vrinjen stavek na obeh straneh loči z vejicama od ostalega dela povedi. No, v zgornjem primeru pa to ne velja. Pri taki razporeditvi vejic izgleda, kot da je veznik da del vinjenega stavka, čeprav to ni, kar je dobro vidno v spodnjem primeru.
Ali mi lahko obrazložite to dilemo?
Poved, kot je spodnja, mi dela sive lase. Predmetni odvisnik naj bi bil v sedanjiku, zanima pa me, ali se prilastkova ravnata po sedanjiku iz odvisnika ali po logiki, pretekliku. Hvala in lep pozdrav. Ni vedel, da so okna v resnici balkonska vrata, ki so vodila na balkon, ki je bil povezan s sobo za kartanje.Ni vedel, da so okna v resnici balkonska vrata, ki vodijo na balkon, ki je povezan s sobo za kartanje.
Zanima me, ali naj kot profesor slovenščine na gimnaziji naslednje primere štejem za neustrezne ali za ustrezne:
Vse to je na podlagi pravopisa v šolah strogo prepovedano, na maturi sledi zato odbitek točk.
Velikokrat kje zasledim primere, »proti doplačilu vam nudimo voden ogled«. Proti doplačilu se mi zdi čisto napačno. Je pravilno za doplačilo ali ob doplačilu ali oboje? Zakaj se izogibamo besedi nuditi in s čim jo nadomeščamo?
Prosil bi za razlago situacije, kjer nisem prepričan, ali naj se uporabi besedno zvezo v luči ali vokviru. Primer je naslednji:
ali
Še dodatna razlaga: na ponedeljkovi seji predsedstva določene organizacije je med drugim tekla razprava o vandalizmu v okolici stavbe, kjer ima organizacija prostore. Eden od članov organizacije je nato naslednji dan odgovorno osebo v organizaciji obvestil o dogajanju v okolici te stavbe.
Prosil bi, če mi lahko poveste, katera besedna zveza je v tem primeru točna za uporabo in zakaj je to tako.
Prosil bi vas, če mi lahko poveste/pošljete...
Ali je raba veznika če v zgornji povedi res napačna in bi jo bilo treba nadomestiti s Prosim, da mi poveste/pošljete...?
Zanima me, ali je obrazilo -mo v besedi prepustimo v spodnji povedi rabljeno pravilno: Letošnji gosti so dokazali, da smo Slovenci po duši romantiki, ki se radi prepustimo toplini glasbe svojih južnih sosedov.
Nekako mi v tem primeru zveni pravilneje prepustijo. Torej:
Prilastkov odvisnik tukaj bolj razumem kot neko splošno stanje bitja, kot da se je poved postopoma skladalo.
Imam vprašanje. Otroke so včasih popravljali, da se ne sme reči bom bila na morju, na primer. Svojo babico pa slišim reči včasih sem bila delala tam. Zdi se mi, da je škoda, da je ta oblika preteklika izginila. Zanima me, od kdaj ni več pravilna, ali je bil v uporabi tudi tak prihodnjik in ali bi razmišljali o ponovni uvedbi tega časa. Je podoben kot continuous v angleščini ali v romanskih jezikih, kajne?
Ali je možna izgovarjava ozkih e in o če tadva nista naglašena. Na primer, v besedi zakon (naglašeno a), se mi zdi, ni ozkega o. Ampak, v rodilniku, torej, besedi zakona (naglašeno o), o je ozko.
Zanima me tudi, se reče pevca ali peuca (gre za rodilnik besede pevec), kopalnica ali kopaunica.
Že dlje časa razmišljam o pogosto rabljeni besedi partnerstvo.
Predvidevam, da njena raba v slovenskem jeziku ni sporna, vendar si jaz vseeno želim preveriti, če se besedo da nadomestiti s kakšno drugo besedo z bolj slovenski korenom.
Veliko bi mi pomenilo, če bi lahko izvedela koren te besede ter njen nastanek.
Ime mi je CC [anon. moderator], sem italijanski državljan in raziskujem izvor svojega priimka, ki v Italiji (še posebej v okolici Pesara) ni preveč prisoten. Zanima me, če bi lahko bilo poreklo lahko slovensko, saj v italijanščini ne pomeni nič, v slovenščini pa bi lahko pomenilo Črna Marija, morda zapisano Cermarija. Najstarejši dokumenti naše družine v Italiji so iz leta 1850, v Pesaru. Na koga se lahko obrnem za dodatne informacije?
Gora Mengore pri Tolminu me že nekaj časa muči s svojim imenom. Spraševal sem po Turističnih agencijah tam okoli in sem dobil razlago za izvor tega imena v besedni zvezi 'med goram', kar pa me ni prepričalo. In spomnil sem se na Menino planino, iz katere bi lahko dobil kakšen namig (npr. Menina gora). Poklical sem agencijo v Celju in prejel odgovor, da se je planina prvotno imenovala Menišna gora, ker so na njej menihi benedektinci zgradili cerkev, z opustitvijo š-ja, je nastala Menina. Zelo razumljivo in logično.Torej Mengore nimajo nič z Menino (za kar sem sklepal, da bi bilo lahko tudi lastno ime.) Kaj vi menite o imenu Mengore?
Zanima me izvor in izgovorjava besede solnce.
Vem, da je to starinska oblika besede sonce. Zanima pa me kdaj se je pojavila oziroma opustila. Kar se izgovora tiče pa sem to vedno bral z glasom l, vendar sem se pred kratkim vprašal, če se morda ni izgovarjalo z u, kot sounce. To bi mi bilo tudi smiselno.
Že nekaj časa razmišljam, kako in zakaj se beseda konjiček uporablja kot sopomenka besede hobi za označevanje prostočasne dejavnosti. Mi lahko, prosim, pomagate?
Zanima me izvor in pomen priimka Merše. Najstarejši zapis tega priimka sem našel na enem dokumentu iz leta 1499 z območja Kamnika. Eden od podpisnikov dokumeta je bil "Märsche zu Goditsch". Iz najstarejših dosegljivih matičnih knjig župnije Vodice pri Ljubljani je tudi razvidno, da je bilo na začetku 17. st. na tem območju več družin s tem priimkom. Kaj več mi ni znanega.
Dandanašnji je vsevprek v uporabi izraz intervencija. Po mojem je to 100 % hrvaški izraz. Slovensko bi morali napisati intervenca po zgledu: urgenca, konferenca, referenca itd. Po vzorcu intervencije bi morali napisati tudi urgencija, konferencija itd. Kaj menite o tem?
Vljudno Vas prosim, če mi lahko podate etimološko razlago pogostega koroškega priimka Wakounig, katerega nosilci so večinoma Slovenci. Osebno sem skoraj prepričan, da je v zvezi s slovenskim priimkom Bakovnik (37 nosilcev, od tega 22 na Gorenjskem po podatkih statističnega urada (junij, 2021); domnevam tudi, da je priimek v zvezi z istoimenskim krajevnim imenom v neposredni okolici mesta Kamnik, s katerim danes tvori skupni mestni areal. Najlepša hvala za pomoč in želim Vam še naprej uspešno delo, polno izzivov, ki jih gotovo nikoli ne zmanjka.
Bi mi lahko razložili, od kod izhaja priimek Čadež?
Mi lahko prosim pomagate, sem ze imel vse knjige doma in nikjer ne najdem od kod izvira moj priimek Čahuk.
Že nekaj časa se ukvarjam z ustvarjanjem družinskega drevesa. Zanima me ali je priimek Črtalič slovenskega izvora (po božanstvu Velesu) ali so s tem poimenovali tujce na področju Grobelj pri Prekopi (Crucium), od koder izhaja moj rod. Prosim, če mi lahko pomagate pri moji raziskavi. Vesel bi bil tudi če mi navedete kakšno gradivo o etimologiji, kjer bi kaj našel.
Na Vas se obračam s posebno prošnjo. Zelo vesela bom, če mi boste lahko pomagali. Ali ste se morda kdaj dotaknili izvora priimka Delčnjak. Po podatkih SURS nas je trenutno le 38 nosilcev tega priimka v Sloveniji. Število oseb s priimkom Delčnjak: 38 Med vsemi priimki je priimek Delčnjak po pogostnosti uvrščen na 9010. mesto. Po ustnem izročilu naših starejših sorodnikov, izvira naš priimek s Češke. Baje naj bi pred mnogimi leti nekdo s tem priimkom kot potujoči tkalec tekstila prišel s Češke v kraj Ruše pri Mariboru. Ker so v tistih časih tkali po domovih, je ta naš prednik Delčnjak, prišel tudi v vas Trnovlje pri Socki pri Novi Cerkvi. Tam mu je bilo tako všeč, da je tam kupil posestvo. Delčnjakovi tam živijo še danes. Verjetno se je začetni priimek Delčnjak takrat zapisoval drugače, morda kot DELCHNAK, DELCHNIK ... Zagotovo pa se je priimek Delčnjak v tej obliki zapisa enako kot danes zapisoval že leta 1929, iz časa ko obstaja poročni list mojega dedka in babice.
Mi lahko, prosim, pojasnite izvor priimka Erbus?
Mi lahko, prosim, pojasnite izvor priimka Gantar?
Na spletu sem enkrat zasledila priimek Golhleb. Zdel se mi je nenavaden. S prosnjo, da mi razlozite izvor tega priimka, se obracam na Vas.
Lepo vas prosim, če mi lahko pomagate pri iskanju korenin mojih prednikov. Rada bi vedela za izvor priimka Kupec.
Že dlje časa si prizadevam ugotoviti izvor priimka Plankar. Kot mi je znano, nas nosi ta priimek nekaj čez 100 prebivalcev v Sloveniji, najdemo ga od Dolenske prek Posavja do Štajerske.
Vesel bom, če lahko izvem karkoli o izvoru našega priimka.
Zanima me, ali mi lahko prosim pojasnite izvor priimka Poličnik.
Zanima me izvor priimka Pompe.
Nikjer nisem zasledila izvor priimka Starbek. Mi lahko pomagate.
Ali mi lahko, prosim, pojasnite izvor priimka Štante?
Zasledil sem odgovor na vprašanje o priimku Vesnaver. Imam podobno vprašanje, ki se nanaša na priimek Umer, ki je dokaj redek celo na našem obalnem področju. Nisem zasledil nekih virov, ki bi mi pojasnili kaj dosti. Ali mi lahko pomagate?
Zelo bi bila vesela, če mi lahko pojasnite izvor priimkov Juvančič in Lapanja.
Mi lahko razložite izvor priimka Petrič in Binter? Iz katerih področij bi ta dva priimka lahko izhajala?
Zanima me, če mi morda lahko poveste kaj o izvoru (pomenu?) priimkov Slana ter Štumberger.
V našem rodovniku imamo priimka Terčelj in Krečič. Oba sta primorska. Mi lahko, prosim, napišete malo več o izvoru teh priimkov? Ali je Krečič v kaki povezavi z apnom (kreč)? Rovtar pe je verjetno nekdo iz rovt?
Zanima me, kako je nastal priimek Trkman in kako priimek Škvarč.
Oba mi zvenita precej neslovensko, čeprav so moji stari starši nedvomno Slovenci. Gre za slovenska priimka? Kaj pomenita?
Na sodiščih imamo sistematizirano delovno mesto "Sodni zapisnikar". Pogovorno se delovno mesto imenuje "strojepisec".
Informacijski sistem sodišč, ki služi med drugim za pisanje, izpolnjevanje tipskih uradnih dokumentov (vabil, dopisov, ipd. - le-ti se naslavljajo strankam), v nogi dokumenta uporablja privzet naziva strojepisec.
Moja želja je, da avtorjem informacijskega sistema argumentirano predlagam zamenjavo naziva strojepisec z nazivom sodni zapisnikar. Prvi argument je, da strojepisec ni enak nazivu v aktu o sistematizaciji delovnih mest.
Pri drugem argumentu se mi zatakne in prosim za vašo pomoč oz. pojasnilo o tem KAJ JE ZASTARELI IZRAZ. Menim, da je strojepisec zastarel izraz in ne sodi v 21. stoletje. Strojepisci ne pišejo na pisalni stroj in ne stenografirajo. Četudi gre za pogovorni izraz, menim da bi na sodiščih lahko malo posodobiti svoje izrazoslovje. Izraz strojepisec in izraz sodni zapisnikar sta si po pomenu celo stoletje narazen. Na sodiščih na sploh nismo zgledni pri rabi lepe slovenščine in če želimo karkoli spremeniti, je prvi korak naš lasten jezik.
Danes sem odkril jezikovno svetovalnico ISJFR in moje vprašanje, s katerim se ukvarjam že kaj nekaj časa, je končno našlo svoje mesto. Vprašanje pa bi rad pričel z obrazložitvijo, kako sem do njega sploh prišel.
Že v času na osnovni in srednji šoli so me učiteljice slovenskega jezika večkrat opomnile, da se zjutraj nisem zaspal, temveč sem preprosto zaspal, saj da glagol v tem primeru ni povratno svojilen. Meni se je stavek Opravičujem se, ker zamujam, zaspal sem. slišal nadvse čudno, kakor tudi ostalim sošolcem in sošolkam, ki so prihajali iz Celja ali okolice. Pri nas se glagol zaspati namreč uporablja ob večerih, ko se odpravljamo spat, medtem ko glagol zaspati se pomeni, da smo se zbudili kasneje, kot je bilo predvideno. Od tu dalje neprestano razmišljam, kdo v jeziku postavlja normo, jezik ali človek? Menim, da so t. i. dialekti jeziki sami po sebi in notranjega pomena, ki ga govorec pripiše neki besedi ali izrazu ne gre omejiti z normo, ki jo je kasneje postavil neki govorec drugega dialekta, češ da se sliši smešno in zato ne more biti del zbornega jezika. Samo v razmislek.
Zaznamovan s tem glagolom sem večkrat prišel v situacijo, kjer je slovenska jezikovna norma govorila tako, živ in govorcem lasten jezik pa spet drugače. In v tem znamenju sem ob rednem kupovanju ajdove kaše naletel na problem: Le zakaj se nihče ne ukvarja z ustreznostjo prilagajanja pridevnika samostalniku? Ajdova kaša?! Od kdaj je ajda moškega spola? Kot očitno je že lahko.
In sem povprašal prijatelje. "Ajdina kaša pač ne more biti," je odgovoril prvi, "saj bi vendar ajdina kaša pomenila svojilnost, in sicer da ta ajda pripada osebi po imenu Ajda." Tega odgovora nisem mogel jemati resno, saj mi je bilo nadvse smešno, da je ta bil mnenja, da sam te možnosti že nisem pretehtal. "Res je čudno. Sama ne to nisem nikoli pomislila," je odgovorila druga in se nasmehnila. Nato pa me je prešinila zamisel. Pravzaprav bi se t.i. ajdovi kaši moralo reči ajdna kaša. Ta oblika pridevnika je edina res pravilna in menim, da bi morali to upoštevati. Besedna zveza ajdova kaša se namreč ne sklada z nobenim temeljnim načelom slovenskega jezika. Ajda je samostalnik ženskega spola, ajdova pa je pridevnik, ki nakazuje na samostalnik moškega spola. Zdi se mi čudno, da tovrstve pogovorne različice ostajajo v pravilni zborni rabi, medtem ko se glagola zaspati ne sme uporabljati v povratno svojilni obliki.
Kaj pa Vi menite?
Pozdravljeni, zanimam me, ali je pravilno poimenovanje za človeka, ki upravlja s svetilniki: svetilničar ali svetilnikar. Nenavadno pa se mi zdi tudi uveljavljeno poimanovanje za posadko, ki biva na svetilniku in upravlja svetilnik: uveljavljeno poimenovanje je namreč svetilničarska posadka. Ali predlagate kakšno bolj ustrezno poimenovanje, npr. svetilniška posadka?
Zanima me, ali je v povedi Prireditev poteka od leta 1980 števnik 1980 glavni ali vrstilni. Po njem se vprašamo z vprašalnico »od katerega leta« in bi tako moral biti vrstilni, ampak se mi dvom poraja zato, ker ni na prvem mestu (pred samostalnikom, na katerega se navezuje).
Zanima me, kaj je pravilno: Izberite si eno izmed opcij in mi prosim sporočite, kar ste si izbrali.Izberite si eno izmed opcij in mi prosim sporočite, kaj ste si izbrali.
Nekaj glede rabe vezniške rabe besede kako sem našla v SSKJ. Zanima pa me, ali je v spodnjih primerih kakšna razlika v pomenu, če je uporabljen veznik da oziroma kako. Zdi se mi, da je vsaj včasih v navedenih povedih bilo bolj zaželjeno, da se uporabi da, ne pa kako. Ali to še vedno velja? Ali bi kako lahko pomenil tudi na kakšen način?
Iz znanih razlogih se vsepovprek govori o vavčerjih. Pojavljata se tudi vrednotnica, bon. Osebno mi je vrednotnica všeč in sprašujem, ali je ustrezna sopomenka, ki bi lahko prevladala nad (po mojem mnenju) zapisno nenavadnim vavčerjem?
Ne vem, ali vprašanje naslavljam na pravi naslov ? Če ne, mi, prosim, povejte, kateri je pravi. Nisem slovenist in sem običajen državljan. Včasih me kaj v medijih zmoti glede načina rabe slovenščine, vendar danes sprašujem prvič (seveda ne vem, če so moji dvomi upravičeni). To reklamo sem zasledil v medijih:
Telefoni, vključeni v VELIKEM PRAZNIČNEM PAKETU LG Optimus 4x na paketu VELIKI PRAZNIČNI PAKET
Zanima me, ali je pravilno napisano »na paketu« ali se pravilno piše »v paketu«? Na paketu mi zveni nekako srbsko. Po moje Simobil ponuja nek paket, »v« katerem so neki izdelki (in niso »na« paketu).
Zanima me tudi, kdo je odgovoren za nadzor rabe slovenskega jezika v javnosti in na koga je treba naslavljati takšne dvome?
Razlaga v etimološkem slovarju za besedo kaj je na del mojega vprašanja glede vseh teh različnih oblik iste vprašalnice že odgovorila, še vedno pa se mi poraja vprašanje, od kod pogovorni vprašalnici kva in kuga. Je res kaj na tem, da so kva k nam prinesli Francozi (quoi?), ali se je tisti v vrinil v besedo kot del naravnega razvoja jezika? In kuga, ki skorajda nima nobene podobnosti z ostalimi oblikami?
Zanima me glede besede blog ali spletnik. Katera je v našem prostoru bolj v uporabi oziroma bolj pravilna?
Zanima me, ali določena stvar ali ideja nekam spada (to se mi zdi po občutku primernejše) ali sodi (težava z dvojnikom soditi tekmo)? Hvala in lep pozdrav.
Kaj je pravilno oz. ustreznejše: ... mi ne daje pravice, da ga kakor koli nadzorujem. Se piše skupaj ali narazen?
kakorkoli ali kakor koli
Ali se pravilno zapiše kaj je tu zanimivega (nenavadnega, lepega) ali kaj je tu zanimivo (nenavadno, lepo)? Meni bolje zveni kaj je tu nenavadnega, a se mi zdi, da to ni prav. Po neki logiki samostalnika bi bilo vprašanje verjetno kaj je tu lepo in odgovor tu ni nič lepega. Kaj pa če bi tam sicer bilo nekaj lepega? Bi bil potem odgovor tu je dosti lepega?
Kako je prav: strižemo ali režemo s škarjami?
Nekateri strokovni delavci so mnenja, da je pravilno, ko rečemo, da nekdo striže s škarjami in ne reže (njihova razlaga je ta, da režemo z nožem in strižemo s škarji). Meni se zdi, da strižemo takrat, ko nekaj želimo npr. krajšati (papir, blago, lasje ali trava).
Že od mladih let od starejših ljudi slišim izraz oba troje, po več letih iskanja še vedno nisem naletel na odgovor. Če bi mi katera bistra glava bila zmožna pojasniti njen pomen in izvor, bi ji bil večno hvaležen.
Zanima me, katera beseda je ustrezna za poimenovanje kroglastega božičnega okrasja za smrečico. Našla sem več izrazov, ki se uporabljajo: bunka, bunkica, kroglica itd. Ali mi, prosim, svetujete, kateri je pravilen?
Prosim, če mi lahko poveste, v katerem aktualnem jezikovnem priročniku lahko najdem fonetični zapis posamezne besede SKJ.
Npr., kam naj pogledam, če želim izvedeti, kako se pravilno zapiše (v oglatih oklepajih) izgovor besede PREDVSEM?
Opazil sem, da televizijski novinarji in napovedovalci izraz cvetna nedelja (letos je bila 20. marca) izgovarjajo kot cv'tna nedelja (s polglasnikom). Vsaj za osrednjo in severozahodno Slovenijo vem, da je med ljudmi ustaljena izgovarjava cvetna nedelja (torej z e). Zanima me, kaj je pravilno z vidika slavistike.
Podoben primer se mi zdi izraz svetla zvezda. Po mojem se pravilno izgovarja kot svetla zvezda, čeprav je res, da nekateri govorijo tudi sv'tla zvezda. Ampak tudi če je pravilno sv'tla zvezda, to še ne pomeni, da mora tudi cvetna nedelja postati cv'tna. Ali pač?
Kako je najbolj ustrezno?
Znanje bomo preverjali:
Preko videoklica se mi ne zdi ustrezno.
Sem študentka razrednega pouka na Pedagoški fakulteti v Ljubljani in pri predmetu uvod v književnost iščemo odgovor na naslednje vprašanje: Kakšen je izvor besede 'drozgobrad'?Beseda izhaja in pravljice Kralj Drozgobrad bratov Grimm in me zanima kako je nastala. Sklepam da gre za sestavljenko, če pa bi mi lahko povedali še kaj več, bi bila zelo vesela.
Je človek z disleksijo disleksik ali dislektik?
Katera množinska oblika je pravilna: joške ali joški?
Na zavoju znamke Bio natura, ki sem ga nedavno kupila, piše »Bio kvinoja«, medtem ko se v angleški verziji na istem zavoju pojavlja zapis »Quinoa«, v ruski in makedonski različici pa je v ime v cirilici pravilno fonetizirano kot »kinoa«. Zakaj se torej v slovenščini vsiljuje povsem napačna izgovorjava?
Katera oblika stavka je pravilna:
Ne bom sugeriral, katero obliko uporabljam sam oz. katera se mi zdi edina logična, vendar pogosto slišim uporabljeno tudi alternativno varianto, kar je v meni v zadnjem času vzbudilo dvom o pravilnosti lastnega izražanja. Prosil bi tudi za argumentirano podkrepitev odgovora in/ali protiargumente alternativi.
Po Franu naj bi se pač pisalo pravzaprav, to je, skupaj.
Toda zdi se mi, da sem nekje zasledil, da po splošnem pravilu naj bi se sestavljenke, kot je sporna, pisale narazen, če je le mogoče. Za konkretno besedo (prav za prav oz. pravzaprav) pa sem menda pred kratkim slišal, da je pravilno, da se piše narazen (prav za prav).
Primer: Prekomerno uživanje alkohola vam škoduje/škodi.
Katera oblika glagola je pravilna/pravilnejša?
Zanima me, ali je kakšna razlika v pomenu in rabi teh glagolov. Glede na slovarje sta videti sopomenki, vendar se mi zdi, da zadnje čase večkrat slišim vzpodbuditi.
Pred kratkim sem se priselila v Ljubljano, natančneje v ali za Bežigrad. No in ravno tukaj se mi zatakne ... kako je prav – v ali za Bežigrad? Domačini govorijo za, ampak, noben ne ve zakaj, ker je tako že od nekdaj. Mlajši priseljenci govorijo v, ker je tko logično. Nastane pa zmešnjava, ko vprašam, kako je prav. Zanimivo bi bilo vedeti razlago in vnaprej se zahvaljujem za odgovor!
Ob požaru na Krasu se v medijih pojavljajo različne oblike imena za gasilsko letalo znamke Canadair. Kako besedo pravilno naglasimo (in zapišemo) in izgovorimo?
Par dni nazaj, kje drugje kot v bifeju za šankom, je nek možakar naročil deci malvazije. Natančneje rečeno, je naročil deci malvázije. Seveda je bil »celinec«. Mi seveda nato družno v smeh, vendar smo možakarja tudi korektno poučili o pravilnem poudarku. Naročil je namreč malvazíjo in nikakor ne malvázije. Poudarek je izključno na i, tako v slovenščini, hrvaščini, kot tudi v italijanščini. Ker pa smo po naravi konec tedna popoldne za šankom zelo študiozni in ima že vsak »kafič« dostop do spleta, se je ena brihtna glava spomnila in se povezala na spletni slovar slovenskega knjižnega jezika. To je bil šele smeh.
Tako piše — »copy-paste« s spletne strani:
Moje dobrohotno priporočilo je, da malvázijo preprosto odstranite iz slovarja. Kot sem že omenil, obstaja in se pravilno izgovarja samo malvazíja, torej je poudarek na črko 'i'. To velja za trto in za vino.
Res je sicer, da pri nas poznamo samo belo malvazijo, vendar, obstaja tudi črna malvazija. Par let nazaj jo je prinesel moj kolega iz Albanije, pridelujejo pa jo tudi v srednji in južni Italiji, verjetno pa še kje drugje na mediteranskem območju. Torej je razlaga v SSKJ pomanjkljiva, ko v zvezi z malvazijo omenja samo belo grozdje in belo vino. In za konec še pripomba na točko dva, kjer kot vino omenjate malvazijca. Ja moj bog, le kje ste to pobrali. Sicer je ob malvazijcu tudi pristavek »redko«, vendar bi pripomnil, da redko ni pravi pristavek. Bolj bi ustrezal »barjansko«. Pa šalo na stran. Točko dva, torej malvazijca, je potrebno v celoti črtati iz SSKJ.
Prosim za odgovor, na kakšen način pišemo naslednjo skovanko: vancouverski stil ali vankuverski stil (čikaški ali chicaški). Običajno se uporablja izraz čikaški stil, po tej logiki naj bi se uporablja tudi izraz vankuverski stil, vendar mi deluje tuje.
V magistrski nalogi na muzikologiji hčerka piše o Merkuju. Razen v prvem sklonu -- pišemo z naglasom priimek Merku?
Slovenski Camino
Vedno več romarjev odhaja tudi iz Slovenije v španski Santiago de Compostela k relikvijam sv. Jakoba. Hodijo po pešpoti, imenovani Camino. To je spodbudilo romarje številnih držav, da tudi v svoji domovini vzpostavijo podobno pot, ki jih vodi od ene do druge cerkve sv. Jakoba.
A kako je treba zapisati ta imena v različnih povezavah? Bil sem na Caminu ali na caminu? Prehodil sem Slovenski camino ali Slovenski Camino? Ali pa kar kamino, kakor je pizza medtem že postala pica: Kamino mi je spremenil življenje?
Vljudno prosim za nasvet, ali je pravilnejše vzhodno partnerstvo ali Vzhodno partnerstvo.
Raba niha: malo začetnico npr. uporabljajo institucije EU, časopisi, STA, velika začetnica pa je uporabljena na spletnih straneh slovenske vlade.
To partnerstvo je sicer uradno največkrat opisano kot »pobuda« (za tesnejše sodelovanje med EU in njenimi šestimi vzhodnimi sosedami), vendar menim, da gre v resnici za stvarno lastno ime, tj. ime meddržavne zveze (ustanovljeno 9. maja 2009 z izjavo, na angl. strani Wikipedia označeno kot »medvladna organizacija«, pogosta besedna zveza je npr. vrh v/Vzhodnega partnerstva/države v/Vzhodnega partnerstva). To je tudi edino poimenovanje (ni poljudno, nadomestno ali skrajšano, za katerega pravopis predvideva, da se piše z malo začetnico), zato se mi zdi ustreznejše pisanje z veliko začetnico.
Kakšno je vaše mnenje?
Zanima me ali se v imenih nagrad ohranja velika začetnica za imena organizacij ali ne? Kot primer bi dal Pushcart Prize. Nagrada je poimenova po založniški hiši Pushcart Press. Precej slovenskih strani nagrado zapisuje z malo začetnico - nagrada pushkart. Glede na ta odgovor sicer sklepam, da se Pushcart zapiše z veliko začetnico, ker imena podjetij zapisujemo z veliko začetnico, se pravi nagrada Pushcart. Hkrati pa lahko ime vzamemo kot poslovenjeno in je preprosto le ime nagrade, ki se piše z malo začetnico.
Po drugi strani pa bi bil najbrž ustrežnejši prevod Pushkartova nagrada, saj jo le to podjetje podeljuje in se po njem tudi imenuje.
Na splošno mi je zapis nagrad z malo začetnico že od osnošolskih dni nelogičen in nepraktičen, saj so prav tako lastna imena - imena nagrad. Hkrati pa smo tudi izjeme kar se takšnega zapisa tiče, ker ostali (tudi slovanski) jeziki zapisujejo imena nagrad z veliko začetnico. Če se malce pošalim ... Smo tako zavistni, da še imena nagrad pišemo z malo začetnico, da jim zmanjšamo vrednost?
Naslednji teden bo zares pester. V četrtek, 5. februarja, bomo odprli razstavo o življenju in delu Evalda Flisarja. Vsekakor lepo vabljeni.
V vabilu me je zmotila besedica vsekakor v zvezi z vabljeni – zveni mi nekako takole: kljub vsemu pridite ..., pa ne vem, ali imam prav.
Že nekajkrat sem gledal in poslušal prenos nogometne tekme nogometnega kluba Triglav Kranj z nasprotnimi moštvi. TV prenos v zadnjem času izvaja Planet TV.
Komentator je kar pogostokra t uporabljal izraz: Triglavani za igralce moštva NK Triglav. Razumljivo mi je, da ne more uporabljati zgolj naziva "Kranjčani", saj niso vsi igralci iz Kranja. Ampak izraz Triglavani je res čuden.. Nekako je kar negativno slišen. Ne vem, sicer zakaj, ampak morda pa le obstaja boljši izraz. (npr: Triglavci, Triglavčani ...) Razumljivo mi je, da se uporablja izraz npr.: Celjani za igralce NK Celja, itd. Ampak kaj pa npr.: v primeru NK Olimpije: Olimpijaši, Olimpijani, Olimpijci? Ali pa v primeru NK Mure iz Murske Sobote, kjer pa je izraz Muraši bolj slišen kot v primeru Triglavani? Ali pa v primeru igralcev NK Bravo: ali so Bravani, Bravaši...?
Pripombo sem naslovil tudi na športno uredništvo TV Planet, odgovorili so mi, da so jo posredovali uredništvu oz. komentatorju.
Zadnje čase se veliko govori o konceptu Zero waste, nekateri so poslovenili v Brezodpadkov, drugi v Nič odpadkov. Zanima me, kako se prav napiše angleška verzija (Zero Waste, Zero waste), v kakšnem primeru se obe besedi pišeta z malo začetnico; ali slovensko pišemo nič (kar bi bil kalk) ali brez (bolj »slovensko") odpadkov ter kako pisati, z veliko začetnico ali ne, v primerih, ko na primer pišemo koncept, pobuda ... Brez odpadkov/Nič odpadkov.
Gledal sem prispevek v oddaji Studio City na SLO1 in se sprašujem, kako je z izrazom janšizem. Menim, da sem se ravno jaz pri objavah na spletnih forumih in socialnih omrežjih prvi spomnil tega izraza. Mi lahko o tem izrazu poveste kaj več?
V zadnjem času se je razmahnila uporaba električnih skirojev, v zvezi s tem pa se mi je porodilo vprašanje, kako ustrezno poimenovati osebo, ki vozi skiro. V obstoječih slovarjih namreč nisem našla ustreznega poimenovanja, zato vas vljudno prosim za pomoč. Morda skiroist?
Zanima me, ali je v tožilniku pravilna oblika mol ali mola (npr. največji dovoljeni ulov za mol/mola). Čeprav se mola sliši nenavadno, se mi zdi pravilno. Gre tu morda za problem živosti in neživosti:
Nekaj virov, v katerih je v tožilniku uporabljena oblika mola: – zbiranje podatkov za mola – (gre) morda za mola – ocena stanja za mola
Lepo prosim, če mi lahko sporočite, kako se sklanjajo dvojni moški priimki, na primer Mirko Vasle Kramar.
Medtem ko v SP-ju berem pravila za zapis vejice, me moti to, da ne znam razbrati kaj sploh je »nestavčno-stavčni del povedi« oziroma, katere besedne vrste torej smatramo za nestavčne, so to tiste ki jih ne uvrščamo med stavčne člene? Na primerih iz SP-ja mi ni popolnoma jasno ...
Kako sklanjamo samostalnike drva, sence in tla?
Na vas se obračam s prošnjo za pomoč glede pravilne rabe besed diskriminacijski/diskriminatoren. Preverila sem tudi vašo spletno stran, kjer pišete o razmerju med pridevnikoma diskriminatorski in diskriminatoren, vendar pa mi raba omenjenih besed vseeno ni popolnoma jasna. Zelo bi vam bila hvaležna, če bi lahko preverili pravilnost rabe besede diskriminacijski v spodnjih petih primerih.
1. V septembru 1895 so se zopet obrnili na parlament s prošnjo, da naj ne sprejme nadaljnjih diskriminacijskih zakonov proti Kitajcem.
2. Takrat je bila kralju King Edward VII. poslana še ena peticija, s katero so želeli izpostaviti diskriminacijsko naravo zakonodaje.
3. V veljavi je bilo tudi nekaj diskriminacijskih zakonov, kar je vplivalo na nastanek kitajske skupnosti.
4. Ko so se dela končala, je vlada želela omejiti priseljevanje Kitajcev – uvedla je pravzaprav diskriminacijske pogoje.
5. V obeh državah je bila glavarina le ena oblika diskriminacije, s katero so se kitajski priseljenci soočali (le-ti so se v obeh državah soočali z diskriminacijskimi zakoni, z nasiljem in podobno).
Zanima me zakaj sta v knjižnem jeziku za ribo Thunnus prisotni le besedi tun in tuna. Avtohtoni slovenski ribiči nad Trstom namreč tej ribi pravijo ton. Zdi se mi, da bi bilo prav, da ta beseda postane del knjižnega jezika in da nadomesti besedi tuna in tun, ki nista ne ljudski in ne izvorno slovenski.
Pri prevajanju nem. izraza »2-in-1« se pogosto pojavlja neposredna oblika »2-v-1« (jakna 2-v-1), sama pa se zadnje čase sprašujem, ali za vezaja pred in za črko »v« obstaja pravopisna razlaga? Zdi se mi, da se vezaja prevzemata iz (pravilno zapisane) nemške strukture »2-v-1-samostalnik«, torej npr. »2-in-1-Radio«, in sicer tudi, ko se »2-v-1« pojavlja za svojo odnosnico (»radio«). Takšen radio bi sama najraje prevedla kot »radio 2 v 1«, saj ta izraz pravilno odraža razmerja med svojimi deli tudi brez vezajev. Smem? In če da, zakaj?
Zanima me, kako ustrezno zapišemo različne vrste sporočil: jaz-sporočilo ali jazsporočilo (in po enaki logiki za ti-, mi- sporočila).
Pozdravljeni, za znanstvene namene me zanima kako zapisati ime pripadnikov pro-life in pro-choice prepričanj. Da bi zmeraj pisala pro-life pripadniki... se mi zdi predolgo. Zato sem razmišljala o nekakšnem poslovenjenju npr. pro-liferji/ pro-choicerji, vendar se mi sliši nekoliko neprofesionalno. Vseeno pa želim ohraniti korena pro-life in pro-choice. Ponovno se mi zatakne pri zapisu: pro-liferji/ pro-life-erji ...
Prosim za pomoč kako bi lahko okrajšala ime pripadnikov teh dveh prepričanj in sklanjatev le-teh.
Pri branju glasbenih člankov sem mi je porajalo naslednje vprašanje, kako pravilno zapisujemo taktovske načine? Npr.: tričetrtinski taktovski način; 3/4?
Prosim, če mi lako potrdite, da se visoki komisar ZN za begunce pravilno piše z malo začetnico.
V Zakonu o ratifikaciji Sporazuma med Vlado Republike Slovenije in v/Visokim komisarjem Združenih narodov za begunce (MVKB) je v besedilu samega sporazuma uporabljena velika začetnica, v uvodnem stavku pa mala, pri čemer je naslov malo nenavaden, saj bi bilo bolj logično, da bi bil sporazum sklenjen med Vlado RS in Visokim komisariatom ZN za begunce:
Menim, da pri visokem komisarju ne gre za poimenovanje organa (kot npr. pri Varuhu človekovih pravic, pri katerem je ime organ/institucije enako poimenovanju funkcije), zato je pravilno pisanje z malo.
Spoštovani, nikjer ne najdem izjemno pomembne besede, ki definira prezir do prestiža. MI lahko pomagate? Ali lahko inštitut razvije besedno zvezo ali besedo, ki definira recimo slovensko tolmačenje besede preseravanje? Hvala.
Opazil sem razpravo o zapisu krajevnega imena Carigrad na vašem forumu. To me že nekaj časa zanima in bi se rad pridružil s svojim mnenjem. V mojih mladih letih s/m/o skoraj vsi uporabljali ustaljeno ime Carigrad, ki ima za nas Slovence tudi nek poseben pomen. Sploh ne vem, kdaj se je spremenilo, ampak zdaj poslušam skoraj samo turško obliko imena. Očitno mnogo prispevajo turistične reklame, s katerimi smo dnevno zasuti. Menim, da bi se morali znotraj območja slovenščine držati že v mnogih stoletjih ustaljenega imena Carigrad. Ne nazadnje ima to ime tudi globlji zgodovinski in čustveni pomen, kot na primer Dunaj ali Rim. Pa še nekaj. Menda najstarejše mest na svetu, omenjeno že v Bibliji, je Jeriha. Seveda se v Bibliji pojavlja v ženski samostalniški obliki. Najbrž pod vplivom angleščine zdaj vedno pogosteje poslušamo Jeriho v moški obliki. Vzrok za to spremembo mi ni znan. Zelo me zanima vaše mnenje.
Zanima me spol, konkretno kratice nemškega združenja VDM. Ponekod v besedilu je avtor oziroma prevajalec dodal združenje, ponekod pa piše samo VDM. Kadar je poleg združenje, ni težav glede spola, zanima pa me, kako je s spolom, kadar stoji kratica sama, npr.:
SP pravi, da so tovrstne kratice nečeloma moškega spola, vendar v tem primeru nisem prepričana, kako kratico obravnavati, saj je iz besedila razvidno, da gre za združenje, ki je srednjega spola. Mi lahko, prosim, svetujete, kako naj to kratico obravnavam? Zgled bi bil najbrž OZN, vendar je ta kratica splošno znana in uveljavljena, VDM pa ne.
Nisem pa prepričana, če zveni lepo, če nekje napišem združenje VDM je izrazilo in drugje VDM je izrazil.
Zanima me, katera oblika je pravilnejša: Levant ali Levanta?
Moška oblika je npr. uporabljena v Slovenskem velikem leksikonu, zdi se mi tudi, da prevladuje v praksi (poizvedovanje v Gigafidi, tudi analogija z Orient), medtem ko žensko obliko zapovedujeta SSKJ in Slovenski pravopis.
Zanimata me besedi olimpiada in olimpijada.
Prvo sem našla v SSKJ iz leta 1979 (pet knjig), ki ga imam doma, ker pa mi je beseda olimpijada nekako bliže in jo tudi zasledim ponekod, sem pogledala v spletni slovar novejšega besedja in v njem našla drugo besedo – olimpijada (olimpiade pa seveda ne). To verjetno pomeni, da sta obe besedi pravilni. A katera je bolj ustrezna/primerna po vašem mnenju? Ali pa sta kar obe – odvisno od uporabnika pač in jaz le kompliciram?
Prosim, če mi lahko pojasnite, kateri znak IPA ustreza knjižnemu slovenskemu /a/, saj je le-ta za slovenščino tradicionalno označen kot centralni glas, ne prednji ne zadnji?
V povezavi s tem me zanima tudi, ali je pri uporabi znakov IPA mogoč/primeren/sprejemljiv tudi ležeči zapis? Dvom se mi poraja, ker se pri uporabi Times New Roman ležeče zapisan znak za prednji [a] od pokončnega zelo razlikuje, in sicer tako, da sta ležeči [a] in ležeči [ɑ] (skoraj) enaka?
Pri bakterijah poznamo t. i. sisteme toksin-antitoksin, pri katerih imamo nek toksin ter pripadajoči antitoksin, ki nevtralizira toksične učinke toksina. Zanima me, kateri zapis za sistem toksin-antitoksin je pravilen: z vezajem ali pomišljajem? V angleščini je mogoče zaslediti obe različici, nekateri zapisujejo z vezajem, drugi s pomišljajem.
V publikacijah srečujem različen zapis za svet/Svetstaršev in svet/Svetšole. prosim vas, če mi lahko pojasnite, kakšen je pravilen zapis – z veliko ali z malo začetnico.
V besedilu sem naletela na zloženko zdravstveno negovalni tim. Zapis se mi zdi napačen, menim, da gre za podredno zloženko, ki izhaja iz zveze zdravstvena nega, torej naj bi se to pisalo skupaj. Sicer obsega tako zdravljenje kot nego (zapis z vezajem), a gre vendarle za samostojno disciplino znotraj zdravstva, torej zdravstveno nego. Kakšno rešitev predlagate?
Prosim za odgovor glede zapisa besede Vodopivec ali vodopivec v naslednji stavčni zvezi: Vesel sem, da sem nekaj časa bil Vodopivec (mišljeno kot zborovodja tega PZ).
Zapis sem popravila v vodopivec po meni znanem pravilu, da pripadnike strank, društev, organizacij ... pišemo z malo začetnico, a mi to računalnik ves čas podčrtuje in tudi v vseh dostopnih člankih, pa tudi v knjižnih objavah je zapisano Vodopivci ... Kaj je torej prav?
Prosila bi za pomoč pri lektoriranju, saj nisem gotova ali je naslednji stavek pravilen. Posnetki so lahko umeščeni vmes ali na začetku pogovora ob vsebini.
Lepše se mi sliši na začetek pogovora, ne znam si pa razložiti, zakaj bi bilo to bolj pravilno.
V Mestni občini Ptuj je ena izmed četrti tudi Četrtna skupnost Breg - Turnišče. Kako pravilno sklanjamo ime Turnišče (pri Ptuju)? V Krajevnem leksikonu Slovenije najdemo le »prekmursko« Turnišče (srednji spol, v Turnišču, iz Turnišča). Ali je mogoče »ptujsko« Turnišče (domačini ga vežejo s predlogom »na«) sklanjati kot množinski samostalnik ženskega spola -- grem na Turnišče, prihajam s Turnišč?
Zanima me, kako je z okrajšavami pri zapisih šolskih ocen v OŠ in SŠ. Zastavlja se mi tudi vprašanje, ali številko ob okrajšavi zapisati v oklepaju, ali uporabiti malo/veliko začetnico, kako sploh okrajšati te oblike. Ponekod gre za eno besedo, ponekod za dve besedi ...
Pri odl. 5 ni težav, le mala/velika začetnica me bega, pri preostalih pa so že, npr. pri štirici: p. d. ali p. db. ali ...
Izjemno cenim vaše delo, ki omogoča hitro najti odgovore na jezikovna vprašanja, ki jih potrebujemo, da bi vzdrževali svoj jezik na dostojni ravni.
Ene od knjig slovenskega založnika sploh nisem mogel zbrano brati zaradi napačne rabe namenilnika. Prosim vas za obrazložitev, ali sem jaz stara šola in se namenilnik po novem uporablja drugače ali pa prevajalec in lektor te založbe ne opravljata svojega dela prav. Podoben način rabe namenilnika sem opazil tudi v gledališkem listu dramske predstave enega od ljubljanskih gledališč. Primeri rabe namenilnika, ki se meni zdijo v omenjeni knjigi napačni:
str. 82: To bi moral vprašat dedka Ottavia. str. 82: Mogoče je hotel povedat, ... da imaš preveč dvomov. str. 82: Samega sebe ne moreš prisilit, da verjameš. str. 83: Lahko poskušaš razumet, zmeraj prit do dna svojih čustev ter ostat dosleden do sebe. str. 83: Če želiš opravit svojo bar micvo, se moraš o tem samo pogovorit s svojimi. str. 166: Ni moglo bit lahko. str. 166: Zdaj moramo mislit na prihodnost. str. 170: Smeli smo sedet na lesenih klopeh. str. 170: Odveč je zapravljat čas. str. 171: Kaj hočeš povedat? str. 172: Prihajate iz situacije, ki si je niti predstavljat ne morem. str. 172: Drugi prijatelji se ne morejo vrnit v Trst.
Nato prevajalec naredi salto mortale in v podobnem stavku uporabi nedoločnik: str. 226: Kmalu se bo morala vrniti v sobo.
In spet naprej po starem: str. 226: Ne morem več sedet pri mizi. str. 226: Ne morem pustit, da mi tam strežejo. str. 226: Ne zanima me, kaj ima za povedat. str. 235: Jutri zjutraj moram oddat. str. 235: Nočem bit vsiljiv. str. 235: Tega si ne morem privoščit. str. 236: Samo kavo znam skuhat. str. 236: Tole znam skuhat. str. 236: Je v redu, če mi začneš govorit o deželi? str. 237: Preden prideva do jedra, si želim zvedet. str. 237: Iz nič je uspel postat lastnik tovarne. str. 237: Judje so morali zbežat. str. 243: Vem, ampak moram začet delat. Tako se ne morem več vzdrževat. str. 243: Nehal bi plačevat najemnino. str. 243: Nočem te izkoriščat. str. 243: Ne moreš si predstavljat, koliko bi s tem pridobila. str. 252: Ti se moraš poročit z moškim iz svojega kroga. str. 252: Nikoli me ni znal razumet. str. 252: Učiš me obešat perilo. str. 252: Jaz znam samo študirat, igrat klavir in se sprehajat. str. 253: Daj mi svobode, ki nima nič opravit z denarjem.
Večkrat prevajam iz italijanščine in tokrat sem naletela na izraz congeniale (pomen: 'nekaj, kar mi leži, mi je vrojeno') in da ne bi vedno uporabljala izraze, ki sem jih dala v oklepaj, sem uporabila kongenialen. Ko pa sem šla preverjat na SSKJ, sem opazila, da ima v slovenščini drugačen pomen in sicer pomen enakovrednosti, kar se seveda ne sklada z italijanskim pomenom. Zanima me, kako je s prenosom istih besed, ki potem spremenijo pomen ... ali pa je vzeta iz kakega drugega jezika?
Mi lahko, prosim, pojasnite, kakšna so pravila glede ležečega tiska za dele besedila v tujem jeziku? Ležeči tisk načeloma uporabljamo za naslove knjig in časopisov ter tujih besed, ki se pojavijo ob slovenskih. Kako pa je z ostalimi primeri, denimo pri nazivih organizacij ali naslovih uredb, standardov, stavb in podobno?
Mene zanima ali se nogometno evropsko ligo prvakov piše z veliko ali malo začetnico. Opažam, da skoraj vsak članek piše drugače. Zdelo bi se mi, da se piše z veliko, saj je ime prireditve, vendar se mogoče motim. Kakšno je vaše mnenje?
Zanima me, kako ločimo osebkov odvisnik od predmetnega, kadar se odvisni stavek začne z veznikom da. Na primer, zanima me, zakaj so to osebkovi odvisniki in kako to ugotovimo:
Videlo se je, da je razočaran. Uspelo ti je, da si opravila preizkus. Veselilo ga je, da je bil povabljen na rojstni dan. Ali je res, da so dinozavri izumrli že pred mnogimi leti. Moti me, da mi nisi povedal resnice.
Kako je z ločili (natančneje vejicami) pri zapisu uganke Šviga švaga čez dva praga?
Vem, da ste o ločilih pri začetnih in končnih pozdravih že govorili, vendar me kljub temu zanima, ali se pri uvodnih nagovorih v uradnih dopisih tolerira tudi pika? Klicaj mi deluje kot premočno ločilo, uporaba vejice mi pa ni všeč, ker se nova vrstica začne z malo začetnico. Prilagam dva primera s piko in enega brez ločil.
Pozdravljeni, g. Kovač. Pošiljam vam ...
Spoštovani naslovniki. Dovolite mi pripombo k ...
Spoštovanemu naslovu sporočam svojo odločitev ...
Srečali smo se z nenavadno težavo v razlagi pomena besed, in sicer lokalizirati in locirati avto na primer. V SSKJ je le pri besedi lokalizirati naveden pomen 'ugotoviti, določiti kraj, mesto česa', vendar je po mojem mnenju ustrezneje reči, da v tem pomenu nekaj lociram, ne lokaliziram. Pregledala sem pomene v SSKJ in Pravopisu in ne morem se strinjati z razlagami v obeh virih. Ko namreč ugotovim, da je avto v mestu, ga tam lociram, lokaliziram pa požar (ga omejim) ali pa programsko opremo (prevedem v drug jezik); da bi lokalizirala avto (ugotovila, kje je), mi je kot rojeni govorki slovenščine povsem tuje. Glede na to, da sta tako locirati kot lokalizirati glagola iz tujega jezika, se mi zdi smiselno pogledati, kako se prevajata iz ang. besede. Ugotovim lahko, da je za oba izhodišče glagol localize, ta pa se prevaja enakovredno kot locirati in lokalizirati ter določiti kraj. Pogledala sem tudi po Gigafidi, katera raba prevladuje: na prvi pogled je videti, da se lokaliziranje zelo pogosto uporablja za 'omejevanje' ali 'obvladovanje' požarov in ognja ter lokalizacijo v smislu prenosa v neki jezik. Lokaliziranje na primer avta mi je tuje, lociranje avta, težave ('ugotoviti, kje je avto oz. težava') ipd. mi je pa po mojem občutku edino domače. Kaj pa menite vi - predvsem ob razlagah pomena v SSKJ?
V zadnjem času sem se v dveh različnih primerih spraševal o uporabi velike oziroma male začetnice:
Kakšen je pravilen zapis v primerih križevniške cerkve, šentjakobske cerkve, frančiškanske cerkve, stolnice in tako dalje? "Uradna" imena teh cerkva so namreč drugačna, poleg tega pa pridevniki "frančiškanski", "križevniški" itd. označujejo bolj red, ki mu cerkev pripada (čeprav vsaj na področju Ljubljane ta poimenovanja delujejo tudi kot njihova imena). V nedavnih člankih na temo križevniške cerkve so se Delo, Dnevnik in portal MMC RTV Slovenija vsi odločili za malo začetnico ...
Drugo vprašanje zadeva kartico Urbana. Celo na strani LPP v nekaterih sestavkih uporabljajo tako zapis "Urbana" kot tudi "urbana", ob čemer mi razlogi za tako odločitev niso povsem jasni. Ali je to razlikovanje upravičeno in kako bi ga utemeljili?
Pri prevodu romana irskega pisatelja Johna Boyna The Boy at the Top of the Mountain imam dilemo glede zapisa Führer za Adolfa Hitlerja, ki je eden ključnih likov romana. V besedni zvezi »mein Führer«, ki se pojavlja v premem govoru, mora tudi v slov. prevodu ostati izvirni nemški zapis. Za druge primere pa se mi zdi ustrezen slovenski zapis firer – in to z malo začetnico, kakor ima SP in kakor najdem v vrsti primerov v korpusu Nova beseda. Glede tega pa je morda mogoče imeti pomisleke. Poimenovanje Hitlerja s Führerjem/firerjem je v romanu zelo pogosto, nikoli pa kontekst ne upravičuje slabšalnega prizvoka, ki ga zapisu firer pripisuje SP. Če bi bil dopusten zapis Firer, bi ta slabšalni prizvok morda odpadel, vendar zapisa z veliko začetnico v Novi besedi nisem našel. Zaradi zame nujne primerjave s prevodom »Dečka v črtasti pižami«, pripomnim, da se tam pojavlja Furer (iz otroških ust), pisano z veliko začetnico – vendar sta tam tako pisana tudi Mama in Očka, medtem ko sem v svojem prevodu odločen, da sta maman in papa zapisana z malo začetnico (v izvirniku sta z veliko).
Zanimive se mi zdijo pomanjševalnice samostalnikov srednjega spola, ki v pomanjševalni obliki postanejo samostalniki moškega spola. Primeri:
jabolček (jabolko) jajček (jajce) drevešček (drevo)
Kako in zakaj je prišlo do tega zanimivega pojava?
V različnih učbenikih za matematiko za osnovno šolo smo opazili različna zapisa: vdrti kot in udrti kot. Zanima nas, kaj je prav. Govorimo o kotu kot geometrijskem pojmu. Kot pri matematiki je oz. leži v neki ravnini.
Prosil bi za kakšen nasvet o pisanju esejev, npr. kako napisati dober uvod in zaključek, kako gladko povezati odstavke v jedru ter kako napisati stavke, v katerih bo bralec užival. Vaš odgovor bi mi zelo pomagal, saj letos opravljam maturo.
Imam par vprašanj iz letošnje pole. Upam da mi boste lahko pomagali.
Živimo v vasi Tabor nad Dornberkom. Pred mnogimi leti smo v enem od slovarjev (ne vemo katerem) prebrali, da se pridevniki in prebivalstvo zapisujeta kot je raba v kraju samem. Primer v slovarju za naš Tabor je bil: Tabrci, Tabrka, Tabrc, na Tabru, tabrški ipd. Takšna je tudi dejanska uporaba v vsakdanjem življenju in označuje točno "naš Tabor". Otroci v šoli, novinarji idr. pa morajo pisati oz. uporabljajo izraze Taborci, Taborka..., na Taboru, po Taboru, taborški ... Ker takšni zapisi delujejo v lokalnem okolju izredno tuje, mnogi iščejo kompromis ter skušajo zapisovati narečno - torej tab'rc, tab'rški ipd., kar pa v določenih besedilnih oblikah spet ni ustrezno oz. morda sploh ni potrebno, če je naše mnenje pravilno. Torej, ker mi menimo, da je pravilna dejanska raba in nas motijo splošni izrazi, ki odvzemajo lokalno edinstvenost, šola in novinarji pa vztrajajo pri svoji uporabi, vas prosimo za vaše strokovno mnenje. Torej ali nas Tabrce zbuja tabrški zvon ali taborski zvon?
Zanima me, kdaj se uporablja medpovedno priredje, ki je na kratko predstavljeno v Toporišičevi slovnici na strani 650/651. Za stavčna priredja so nam v šoli rekli, da naj ne začenjamo stavkov s prirednimi vezniki, kot so: toda, zato, in ... Pa tudi v slovnici na strani 647 piše tako. V medpovednem priredju pa se povedi začnejo z vezniki: ali, toda, zato, in ... Zanima me še, kdaj torej lahko uporabljam medpovedna priredja in začnem nov stavek z veznikom. Sprašujem pa se tudi za podredja, če je kakšno pravilo, ali lahko stavek kar prosto začnemo s podrednimi vezniki. Prosim, če mi navedete še kakšne primere.
Kot urednica in prevajalka sem se znašla v nemajhni zadregi. V prevodnem gnezdu se namreč greje besedilo, ki se posveča sirenskim bitjem, povečini morskim deklicam. Pa vendar: izročilo, kot veste, pripoveduje tudi o moških predstavnikih vrste (tako v morjih kot sladkih vodah). Izvirnik omenja pojem merman.
Mi lahko svetujete, kako naj opredelim moško obliko? Je v vaših virih najti naslombo, ki sem jo na svoji raziskovalni poti spregledala?
Zanima me, zakaj prihaja do premene iz strešice in krativca v ostrivec pri sklanjanju nekaterih samostalnikov (vzhòd-vzhóda, sprejèm-spréjema). Zdi se mi, da se pri vsakodnevni rabi marsikaterega od njih to opušča (Kako je šlo na nastôpu?), uporaba pa zveni bolj ko ne stilizirana (Kako je šlo na nastópu?) Ali se morda obetajo kakšne spremembe v normiranju (zdi se mi, da sem pri nekaterih besedah že zapazil obe možnosti kot pravilni) ali se skuša ohraniti ozke vokale v sklonih?
Na RTV Slovenija sem protestiral, ker novinarji naglašajo besedo Prekmurje na u in ne na e. Hladnokrvno so mi odgovorili, da tako zahteva norma vašega jezikovnega spleta Fran.
Ali ste kdaj gledali, na primer pogovor med Prekmurcem, gospodom Kučanom, in novinarko, na generalki proslave ob stoletnici priključitve Prekmurja k Sloveniji. Novinarka je naglaševala na u, g. Kučan pa vztrajno na e. Kdo je imel prav?.
Prosim, da mi takoj odgovorite, kdo je zakuhal to skropocalo? Prilagam še pesmico, ki jo je objavilo Delo.
Prekmurje po PrešernuAl ´prav Prékmurje ali Prekmúrje se naglaša, človek ob stoletnici se danes vpraša. Na u vesoljna Slovenija vztrajno naglašuje, domačinom pa to zveni resnično tuje, saj vsak Prékmurec dobro ve, da pravi je naglas na e. Morda bo treba let še sto, da to Slovencu jasno bo. Da pa prej prišel zadevi bo do dna, naj s prékmursko gibanico se posladka. Mag. Andrej Janc, Beltinci
V slovarju SSKJ2 sta navedena dva tipa naglaševanja besede podrast (podrást -i in -í). Druga varianta je shematična in je jasna. Malo se mi je zapletlo pri naglaševanju prve variante, in sicer predvsem pri dajalniku, mestniku in orodniku dvojine (in množine).
Katera od naslednjih oblik naglaševanja za dvojino je pravilna?
ali
ali
Tretja se mi zdi še najmanj primerna. Ali sta naglaševanji različni le pri ednini in se za dvojino in množino v obeh primerih uporabljajo:
Ne vem sicer, ali se obračam na pravi naslov, a v zadnjem času se mi je ob poslušanju raznih medijev večkrat zastavilo vprašanje o pravilni rabi našega jezika - zanima me, ali je za naslavljanje poslušalcev določeno, v kateri obliki naj moderator le-te nagovarja?
Včasih je bilo to običajno v 3. os. mn, danes pa vedno večkrat v 1. os. ed... kar je vsaj mojim ušesom tako tuje, da tega skoraj ne morem "sprejeti" (včasih npr.: »Vsi poslušalci, ki ste z nami ...«, danes pa: »Ti, ki nas poslušaš ...«)
Upam, da se obračam na vas kot na pravi naslov in se vam za odgovor že v naprej lepo zahvaljujem!
Beseda dalje proti besedi naprej. Nekako boljša se mi zdi uporaba besede naprej, tako da v svojih besedilih uporabljam kratico itn. (in tako naprej) namesto itd. (in tako dalje). Prednost besedi naprej proti besedi dalje pa dajem zato, ker je uporaba besede dalje nekoliko zamrla v pogovornem jeziku. Malokdo reče, recimo, Grem dalje, ampak marsikdo pa reče Gremnaprej.
Kakšno je vaše mnenje glede tega?
Kaj naj upoštevam SSKJ 2 ali SP?
Enako vprašanje se mi postavlja tudi pri besedah citrarka ali citrarica, mišak ali mišek.
Mi lahko poveste, ali je pravilno napisano:
Ker je glagol pri uporabi namenilnika velikokrat nejasen.
V zadnjem času sem na TV in sicer večkrat slišala: narediti nekaj tako, kot se za gre (ne vem, ali naj bi se pisalo skupaj ali narazen).
Vsebinsko naj bi to pomenilo delati nekaj 'kot se šika'. Ta zveza – za gre – se mi zdi res neustrezna. Kaj menite vi?
Saj sem poiskal odgovor o narekovajih v vaših dosedanjih odgovorih, a imam vseeno vprašanje. Rad bi vaše mnenje, ali je glede narekovajev sprejemljiv način, ki ga uporabljam pri izdajanju revij in knjig pri založbi Novi svet.
Narekovaje ribja kost » « uporabljam samo za premi govor. Za navednice besedila, ki ni premi govor, uporabljam vejične narekovaje “ ”, te prav tako za notranje navajanje. Če pa pridejo navednice še znotraj teh, dam enojne vejične narekovaje ʻ ʼ. Znak za apostrof mi oblikovno ni všeč. Primer: Tedaj mu je Tone zabičal: »Mar ti nisem že tolikokrat rekel: “Ne hodi mi po mojih ʻtacahʼ, saj imaš svoje!”«
Zanima me, zakaj je glede na Pravopis pravilno samo »Ta neumnost bi nas lahko stala življenje«, ne pa tudi »Ta neumnost bi nas lahko stala življenja«. Kot nepravilne so označene tudi naslednje zveze:
Njegovo hazardiranje jih je stalo hiše.
Zamujanje na delo ga je stalo službe.
Ta napaka jih je stala zmage.
Občutek imam, da v okolici, v kateri živim, prevladuje uporaba rodilnika v teh zvezah. Tožilnik pa večini zveni nenaravno in prisiljeno. Prosim, če mi lahko pojasnite razloge, zakaj naj bi bil pravilen samo tožilnik. Najlepša hvala!
Na delovnem mestu večino časa komuniciram z naročniki prek e-maila, pri čemur gre bodisi za poznane kot tudi nepoznane (nove) naročnike. Držimo se ustaljene prakse kjer za naziv osebe uporabljamo "g./ga. + Priimek" oz. samo "Ime", ko se z osebo bolje spoznamo. Občasno pa me z odgovorom presenetijo nagovori, ki se začnejo z "g.+ Ime". Raba te besedne zveze se mi zdi neustrezna oz. nerodna vendar pa za njo ne najdem utemeljitve. Kakšen je vaš komentar na rabo omenjene besedne zveze oz. nagovora?
Zanimivo se mi zdi, da so znotraj Evrope tudi ugrofinski jeziki, obkroženi z germanskimi in/ali slovanskimi jeziki. Madžarska je recimo zanimiva. Kot nek 'otok' sredi Evrope, kjer govorijo ugrofinski jezik. Kako to, da tam ne govorijo recimo germanskega ali slovanskega jezika?
Pišem sicer knjigo v angleščini, vendar se mi postavlja vprašanje navajanja dvojezičnih toponimov. Zanima me, kako se pišejo dvojezična imena krajev? Ali se dvojezične oblike navede le ob prvi omembi, kasneje se odloči za eno, ali je potrebno ves čas navajati enako. Ali je to stvar odločitve urednika? Npr. Rijeka/Fiume, Koper/Capodistria. Ali jih je prav pisati na tak način ali je bolj pravilno s pomišljanjem? (Koper-Capodistria)? Ali morda veste, če je uraden zapisa tudi za Trst Trieste/Trst (ali le za slovenske vasi v okolici?).
Zanima me, v katero skupino besednih vrst spadajo spodnji združki besed?
Zanima me pa še, kako pogosta je raba tovrstnih združkov? Zgornji primeri se mi zdijo, da so v rabi kar pogosti in da se bolj poredko pišejo narazen. Ali pač? Kako pa je s spodnjimi, (po mojem mnenju bolj "specifičnimi") primeri? Ali se v rabi pogosteje pišejo skupaj ali narazen?
Gre za navodila za uporabo nekega programa. Naj sklanjam ali ne: Vstopi v "Konfiguracija" in označi "Lokacija"? Kako bi zamenjali besedo sekcija? Na primer: Več si preberite v naši sekciji "Pomoč". Pravopis in SSKJ ne poznata te besede v takem kontekstu. Je tak zapis z veliko začetnico in narekovaji sploh v redu?
Zanima me, ali obstaja pomenska razlika med nobeden in nihče.
Vesela sem, da obstaja možnost vprašati za strokovno mnenje, kadar smo v dilemi glede kakšnega jezikovnega ali pravopisnega vprašanja.
Imam dve vprašanji. Prvo je o uporabi besede rabiti. Npr. Knjiga mu je rabila kot priročnik za ... (primer sem si izmislila, slišimo in beremo pa tako uporabo besede rabiti v medijih). Kot razumem namen uporabe besede, bi bila primerna beseda služila (namesto rabila) ali pa bi isto povedali kako drugače, manj nerodno. Sama rada uporabljam besedo potrebovati namesto rabiti (po priporočilu J. Gradišnika), npr. Ne potrebuješ nove obleke. Beseda rabiti mi nekako ni ljuba.
Drugo vprašanje pa je o ustavi. V četrtem poglavju (podpoglavje Državni zbor) piše v 82. členu (poslanci) tako: Poslanci so predstavniki vsega ljudstva in niso vezani na kakršna koli navodila. Ni mi jasna beseda kakršna koli. Pomeni mogoče, da so vezani le na določena navodila? Ali pa je mišljeno, da niso vezani na nikakršna navodila?
Mi lahko, prosim, pojasnite, zakaj iz vsakodnevne rabe »preganjate« (*) pridevniške oblike možen, možna, možno in prislov možno (nadomestile naj bi jih besede mogoč, mogoča in mogoče), obenem pa v Slovenskem pravopisu ostaja povsem »nedotaknjena« izpeljanka možnost (tu ne ponujate nobene mogočnostı ali česa podobnega).
Zakaj se je bilo treba oddaljiti od češko-slovaške oblike in preiti k hrvaško-srbski? Je bila naša beseda možno preveč podobna češki možna in zato raje zagovarjate rabo besede mogoče, ker je drugačna od hrvaške oblike moguče? Res me zanima, kaj je botrovalo vaši odločitvi.
Menim, da takšne (sistemske) nedoslednosti v normativnih priročnikih ne prispevajo k trdnosti slovenskega jezikovnega sistema in bogastvu njegovega besedišča, ampak med govorci slovenščine dodatno spodbujajo močno zakoreninjene frustracije, da ne poznajo/obvladajo maternega jezika.
Zakaj pravijo, da besedni zvezi v kolikor in v slučaju nista ustrezni, zakaj naj bi ju nadomestili s če? SSKJ navaja, da je to neustaljena raba, SP2001 pa nič.
V (a)socialnih medijih sem opazila domiselno uporabo besede droniranje / dronirati. Iz konteksta domnevam, da pomeni približno tako: ciljni napad na tarčo/osebo, kar je jasno, da je v zvezi z droni.
Beseda droniranje / dronirati se mi zdi domiselna, ustrezna času, prostoru, alforitmom in domnevno umetni inteligenci [AI].
V OŠ učimo učence po učnem načrtu za športno vzgojo. Učni načrt za športno vzgojo je uraden dokument (daje nam smernice, cilje in minimalne standarde znanja...) in po mojem mnenju mora biti napisan v slovenskem knjižnem jeziku.
Pred nekaj dnevi sem se bolj temeljito lotil njegovega prebiranja in pri standardih znanja za prvo triado prišel do zame nerazumljive besede zviralnik. Učni načrt za športno vzgojo ga omenja na strani 31, pod gimnastično abecedo. V besedilu piše: "...pleza po letveniku, zviralniku in poševni klopi, preskakuje kolebnico."
Ker sam nikoli prej nisem zasledil te besede, sem malo raziskoval. Prišel sem do ugotovitve, da omenjena beseda izvira iz Športno terminološkega slovarja, ki ga je izdal dr. Silvo Kristan. Gre za delovno verzijo njegovega slovarja, v kateri avtor v obsežnem teoretičnem uvodu razmišlja o vlogi strokovnega izrazja, v katerega vključi tudi priporočilo terminološki komisiji. Po moji oceni neka delovna verzija slovarja, ki je plod razmišljanja človeka, ki razmišlja o nečem in to tudi javno objavi, še ne more biti zagotovilo, da je beseda zviralnik tudi uradno sprejeta in priznana. Morda se motim in ravno zato bi rad razčistil zadevo. Namreč o tem, kaj je zviralnik sem povprašal tudi svetovalko za šport, ki deluje na Zavodu republike Slovenije za šolstvo (je tudi ena izmed več soavtorjev Učnega načrta za športno vzgojo). Odgovorila mi je, da gre za pojem iz Športno terminološkega slovarja, kjer avtor zvirala opisuje kot nepogrešljivi del otroških igrišč (sam jim pravim plezala).
Na naši šoli nihče ni vedel, kaj je to zviralnik. Ena učiteljica je rekla, da gre za zviralo, a je ni znala povsem pojasniti. Torej, tudi beseda zviralo, je v športnem smislu mišljena kot plezalo za otroke.
V času mojega študija na Fakulteti za šport zviralnik ni bil nikoli omenjen, niti ga nismo obravnavali na vajah in predavanjih. Tudi kasnejši študenti ga niso obravnavali. Torej, če zaključim, kaj menite vi o tem problemu? Ali se beseda zviralnik lahko uporabi v uradnem dokumentu kot priznana slovenska beseda ali ne?
Slovenski pravopis ima, tako so nas učili, v abecedi tri šumnike – č š ž. Po raztrosu pokojnika, ki ima v priimku ali imenu enega od šumnikov, polovica strešice na spominski ploščici odpade. Ker me o spremembi zapisa ni nihče predhodno obvestil, je bil to zame šok. Vsi dokumenti z uradnimi podatki so bili dostavljeni iz KP ŽALE. Ko sem protestirala glede zapisa, so mi pojasnili, da ima za moj oziroma osebni priimek mojega pokojnega moža, avtorske pravice spoštovani arhitekt gospod Marko Mušič. Pridobila sem mnenje odvetnika, ki mi odgovarja, da nihče ne more pridobiti avtorskih pravic nad osebnimi imeni in priimki. Razumem, da ima avtorske pravice za obliko spominskega parka, obliko ploščic, ki so lahko okrogle, kvadratne, trikotne itd. Le kdo ima pravico dodeliti tretji osebi, da spremeni slovenska imena in priimke. Nisem edina prizadeta, ampak še stotine drugih živih sorodnikov, ki so se odločili za raztros pokojnika in ima v imenu ali priimku Č Š Ž. Zapisan je pravilno le mehki ć. Ko obiščem spominski park, imam občutek da sem na pokopališču nekje na Slovaškem in ne sredi Slovenije. Slovenci se za svoj pravopis borimo že stoletja, ko pa smo končno samostojni, anomalije tiho trpimo. Verjetno ne bom dočakala kakšno spremembo, za nami pa so naši potomci, ki so ravno tako prizadeti. Torej vprašanje je, kdo lahko spreminja naša osebna imena in priimke brez našega soglasja?
Na eni izmed otroških knjig znane založbe sem zasledila besedo rasem (Zbirka, ki RASE skupaj z otrokom). Res se mi zdi nenavadno, da bi naredili takšno napako. Ali se v kakšnem primeru uporablja glagol rasti tako?
Prosim, če mi lahko pomagate pri tem: ali so živali velikega okvirja ali okvira?
Pregledala sem več spletnih virov (publicističnih, poljudnih) o pozdravu osti jarej, ki naj bi bil najstarejši znani slovenski zapisani pozdrav. Mi lahko, prosim, pojasnite izvor in rabo tega pozdrava.
Nikjer nisem zasledil pravila o tem, kako se je treba v besedilih, ki vsebujejo enačbe (enačbe so ob desnem robu strani označene s številko v oklepaju), znotraj besedila sklicevati nanje – ali lahko oznake za enačbe pri sklicevanju nanje pišemo brez oklepaja ali je raba oklepaja obvezna? Npr.: V tem primeru uporabimo enačbo 5.4/…uporabimo enačbo (5.4). Zapis brez oklepaja (znotraj besedila) se mi – glede na pravopisna pravila, po katerih oklepaj loči ponazoritve oziroma dopolnitve pred tem povedanega – zdi ustreznejši oziroma se mi zdi ustrezen le ob zapisu posamične enačbe, torej ob desnem robu, kjer je z njim ločena oznaka zanjo.
Če je določena enačba v besedilu najprej poimenovana z besedno zvezo in je potem ob njej v oklepaju zapisano še, za katero enačbo gre (npr. II. Newtonov zakon (enačba (5.4)), lahko pride tudi do kopičenja oklepajev, kar je nekoliko »moteče«. Zanima me torej, ali je pri tovrstnem sklicevanju možen zapis brez oklepaja ali ne.
Imam vprašanje, ki se mi je pojavilo pri prevajanju teksta iz brazilske portugalščine. Ko želimo navesti neko besedo v tekstu in beseda izhaja iz "standardne" portugalščine uporabimo kratico port., kakšna pa je krajšava, ko beseda prihaja izrecno iz brazilske portugalščine? Se tukaj prav tako uporabi port. ali kako drugače?
V Slovenskem pravopisu 2001 piše, da vrstna poimenovanja industrijskih izdelkov, nastalih iz imen podjetij oz. trgovinskih znamk, pišemo z malo začetnico, če niso v vlogi imenovalnega prilastka.
Zanima me, ali bi lahko bila zgleda za to tudi primera v povedih:
Zanima me tudi, ali sta potemtakem nivea in Nivea enakozvočnici.
Med poukom slovenščine sem slišal izraz njihovi zanamci in se mi je zdelo malo čudno, saj so zanamci naši potomci oziroma tisti, ki so za nami. Torej bi morali biti njihovi potomci zanjimci, saj so oni tisti, ki so za njimi. Ali bi se izraz zanjimci lahko uveljavil?
Je ustrezen zapis - 20 % popust na celoten nakup? Ali ni ustrezneje 20 % popust na celoten nakup. Ta minus oziroma vezaj pred 20 mi ni popolnoma razumljiv. Razumem ga pri stopinjah - 20 stopinj, pri odstotkih pa ne. Torej kateri zapis je ustreznejši?
V nekem pisanju sem hotel uporabiti besedo šlamastika. Ker sem podvomil v to, ali bom besedo smiselno uporabil, sem šel na spletu pogledat v SSKJ kjer je navedeno, da je šlamastika 'neprijeten, zapleten položaj'... . Pri nas (na kmetih) besedo šlamastika uporabljamo v smislu "neodgovorno, površno dejanje ali ravnanje". Če nekdo neko delo opravi površno, slabo ipd, pravimo: »To je šlamastika«. Kaj menite, je izraz pravilno uporabljen, ali za to obstaja druga beseda?
Večkrat se vozim mimo Kraljestvene dvorane Jehovih prič in vedno mi pade v oči kraljestvena. Zveni mi zelo tuje. Prosim za vaše mnenje.
Zanima me, če je res po novem dovoljeno opustiti zlog pri rodilniku, konkreten primer, da rečeš V trgovini ne dobiš vedno vse, kar hočeš namesto V trgovini ne dobiš vedno vsega, kar hočeš? Trditev je postavila oseba, ki se spozna na te stvari, pa vendar se mi zdi neobičajno in me resnično zanima, kako je s tem.
Pri pripravi besedila sem naletel na besedno zvezo 'na način da' pa me zanima, ali gre v konkretnem primeru lahko za večbesedni veznik (kar mi deluje bolj 'naravno') ali 'navadni' veznik da:
Zanima me, ali bo morda pika za začetnim nagovorom dovoljena v novem pravopisu oz. ali jo je v uradnih dopisih treba strogo preganjati. Osebno se mi zdi pika na tem mestu čisto ustrezno ločilo:
Zanimalo me je, ali pri navajanju angleških naslovov umetniških del znotraj slovenskega besedila upoštevamo angleško pravilo pisanja osebnega zaimka I z veliko začetnico. Rečeno mi je namreč bilo, da pri navajanju besedil, kot so naslovi umetniških del, ne upoštevamo angleških slovničnih pravil velikih začetnic, temveč naša, torej pišemo veliko začetnico le za prvo besedo naslova in morebitna lastna imena znotraj naslova. Se to pravilo nanaša tudi na besedo I, ki je v slovenščini ne bi imeli razloga pisati z veliko začetnico? Kot primer te dileme lahko vzamemo naslov knjige Tell the wolves I'm/i'm home.
V Primorskem dnevniku je potekala v rubriki »pisma uredništvu« neke vrste polemika okrog vprašanja šoah ali šoa? V prvem pismu je gospod FF, član judovske skupnosti v Trstu, ki ga je skupaj z družino prizadela šoa, skušal pojasniti, zakaj bi bilo po njegovem bolj primerno, da bi se v slovenščini namesto besede šoah uporabljala beseda šoa. 20. februarja sem se v to debato vključila še jaz osebno, ker mi je bila pred letom dni v enem izmed mojih znanstvenih člankov zavrnjena uporaba besede šoa. Naj dodam, da – podobno kot g. Fischer – tudi jaz osebno zagovarjam uporabo besede šoa in to prav tako v ženski obliki. Tako se jo piše ne le v hebrejščini, ampak tudi v francoščini, nemščini in italijanščini. Primorski dnevnik je v svojih »pripisih uredništva« tako predloge g. Fischerja kot tudi moje pritrdilne pripombe k uporabi besede šoah zavrnilo.
Naj vam v ilustracijo navedem le pripis uredništva, ki ga najdete v današnjem Primorskem dnevniku:
»Pripis uredništva: [...] Kar pa zadeva besedo šoah, je v modernem pisanem jeziku v Sloveniji uveljavljena že dolgo. Kot samostalnik moškega spola ni zapisana samo v Verbinčevem slovarju tujk, temveč je navedena tudi med novimi besedami v pisnem korpusu slovenščine, ki ga sestavlja Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša pri Znanstveno-raziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti« (podčrtala ).
Pogledala sem in ugotovila, da sta v pisnem korpusu navedeni kar dve besedi: to je beseda shoah (iz časopisnih odlomkov jasno izhaja, da napeljuje beseda na francoskega režiserja C. Lanzmanna oz. na njegov celovečerni dokumentarni film Shoah; nato še beseda šoah, v kateri pa so citirani le izvlečki iz časnika Delo. Ker se že dalj časa ukvarjam s to oz. zelo sorodno tematiko, vem, da obstajajo še druge oblike pisanja termina (npr. šo'ah) in da se v zadnjih nekaj mesecih polagoma uveljavlja tudi pojem ŠOA.
»Šoa – spominjajmo se« – se denimo glasi naslov prispevka ob letošnjem dnevu spomina na »holokavst« v sobotni prilogi Večera z dne 24.1.2009:
http://web.vecer.com/portali/vecer/v1/default.asp?kaj=3&id=2009012405399872
In tudi v drugih člankih Večera sem besedo šoa vsaj dva- ali trikrat zasledila.
Prav 27. januarja letošnjega leta pa je RTV Slovenija na 1. programu prvič predvajala dokumentarni film z naslovom »Šoa. Teža molka«:
http://www.rtvslo.si/odprtikop/dokumentarci/soa-teza-molka Gre za film, ki bo deležen še več ponovitev, tudi zunaj televizijske hiše.
Hočem povedati, da stvari okrog pojma šoah ali šoa le niso tako enoznačne. Pa tudi o dozdevno »dolgi« uveljavljenosti besede šoah v »slovenskem modernem jeziku«, kot to sugerira Primorski dnevnik, bi se dalo verjetno marsikaj reči.
M. J. P.
Vprašanje se nanaša na zapisovanje stvarnih lastnih imen. Za primer navajam osvežilno pijačo Schweppes. Kdaj jo pisati po domače, kdaj z veliko in kdaj z malo? Pojavljajo se namreč vse tri oblike.
Če se zgledujem po kokakoli, bi si naročila šveps. Ker pa ta ni tako znan kot kokakola, ga ni v pravopisu in mi ga računalnik podčrta. Kadar nastopa kot imenovalni prilastek k vrstnim imenom trgovske znamke, moram verjetno napisati: Naročila sem si osvežilno pijačo Schweppes/Šveps. Ali takšen prilastek lahko pišem po domače?
Kako torej:
Naročila sem si šveps/schweppes/Schweppes ali Naročila sem si osvežilno pijačo šveps/Šveps/schweppes/Schweppes?
S kolegi si nismo edini, kako zapisovati različne številske in črkovne kombinacije (presledek, skupaj ali vezaj):
a) člen 3(1)(4) = 4. točka prvega odstavka 3. člena \– ali morajo biti med oklepaji presledki (v angleški predlogi jih ni);
b) skupina G7 ali G 7 ali G-7,
EU27 ali EU 27 ali EU-27;
c) trdota 2B, HB-2, HB=21/2 (neposredni prepis s treh svinčnikov);
č) hišna številka: Maistrova 12A ali 12 A.
Pod »format« je v slovarskem delu SP mogoče prebrati format A 4 in A4-format – bi morali tako ravnati v vsakem črkovno-številskem primeru? Čemu presledek v prvem primeru med A in 4? Kaj pa, če kje drugje naletimo na kombinacijo 4A? Po matematični logiki presledka ni v pomenu štirikrat A.
H. Š.
Zanima me, kako se pišejo imena iger – z malo ali veliko začetnico. Različni lektorji so mi namreč različno svetovali. Nekateri vztrajajo, da gre za lastno ime igre z jasno določenimi pravili, zato bi moralo biti npr. Štiri v vrsto ali Človek, ne jezise, drugi pa pravijo, da spadajo med občna imena in se zato pišejo z malo. To utemeljujejo tudi tako, da se npr. tudi rokomet, košarka, tarok itd. pišejo z malo.
Naročnik želi, da napišem katoliškaCerkev, pri čemer je iz besedila jasno, da ni mišljeno vrstno ime (v smislu različnih cerkva: katoliške, protestantske in pravoslavne). Sama načeloma mislim, da je to napačno. Ampak raba v verskih besedilih daje prednost temu zapisu.
Pravopis ima dva zapisa: Katoliška cerkev in Rimskokatoliška cerkev (samo zadnji zapis dejansko predstavlja uradno ime), skrajšano potem lahko zapišemo tudi Cerkev (mišljeno kot organizacija). Ker je uradni naziv pravzaprav Rimskokatoliška cerkev in ne Katoliška cerkev (pri čemer pa v rabi niso dosledni niti predstavniki Cerkve), je zmeda še večja in se mi poraja še več vprašanj.
1. Znamke in imena izdelkov
V spletni jezikovni svetovalnici sem opazila težjo po pisanju z veliko začetnico pri vseh znamkah, ki sicer po trenutno veljavnih pravopisnih pravilih (lahko) padejo v skupino izdelkov, omenjenih v členu 147 (imena industrijskih izdelkov, kadar se ne uporabljajo kot imenovalni prilastki: kodak, kalodont, ford ...; tudi poimenovanja zdravil).
Skupina takih poimenovanj se je z v pravopisu naštetih izdelkov močno razširila (vsa imena namenoma pišem z malo začetnico):
Pri facebooku je še vprašanje velike začetnice v primeru pisnega podomačenja(fejsbuk), kar na splošno odpira vprašanje podomačevanja teh izrazov;
Izjema bodo verjetno ostali primeru generičnih poimenovanj, ki so pa tudi vprašljivi (pril, edigs ...).
2. Kategorija živosti
Zanima me še stališče pravopisne komisije o kategoriji živosti pri naslednjih primerih: Ali uporabljam apple ali appla, mac/maca, samsung/samsunga, ipod/ipoda, nikon/nikona ... Uporabljam word, powerpoint; gmail; facebook, twitter – to je po mojem mnenju ustaljeno s kategorijo neživosti. Pri googlu je kategorija živosti najverjetneje vezana na preneseni pomen oz. poosebitev: Vprašaj googla - vprašaj strica Googla. Tudi posamezni drugi primeri so vprašljivi, kot npr. robot, okostnjak, model (moška oseba v svetu mode), fotomodelkonjiček (v pomenu 'hobi') ... – zanje velja kategorija živosti ali ne? Zasledila sem rabo »uporabljam frana« – torej živo in zapisano z malo začenico.
Prosim vas za nasvet gled velike/male začetnice pri pisanju lastnih imen v množini: Osimski ali osimskisporazumi, ženevske ali Ženevskekonvencije?
Zdi se mi, da je bila včasih v takšnih primerih običajnejša mala začetnica (osimski sporazumi, haaškekonvencije, ženevske konvencije – tako npr. v SSKJ in DZS-jevem Velikem splošnem leksikonu), da pa se danes vse bolj uveljavila velika začetnica: Osimski sporazumi so večinoma zapisani z veliko, haaškekonvencije zanimivo še vedno veliko z malo, pri Ženevskih konvencijah pa je pol-pol (raba vsekakor ni dosledna, tako imamo npr. :
vendar tudi
V zadnjem času sem zasledil nekaj novic o uporabi velikih začetnic, oziroma o spremembi slovničnih pravil s tega področja. Na eni od spletnih strani sem kot vzorčni primer zasledil prav ime naselja, kjer živim že več kot petdeset let. Iz tega sledi, da so moja šolska leta, ko smo »se učili« kaj se piše v veliko začetnico in kaj z malo že preteklost. Zato se v naprej opravičujem, če bom s svojim pisanjem »udaril mimo«. Gre za naselje Pri cerkvi-Struge. Odkar pomnim, smo ime naselja pisali kot sem navedel v prejšnjem stavku, torej »cerkvi« z malo začetnico. Naselje dejansko leži v neposredni bližini farne cerkve, dodatek Struge pa naj bi dobilo zato, ker je naselij z imenom Pri cerkvi v Sloveniji več. Logično je (vsaj meni), da se cerkev, kot objekt, piše z malo začetnico. Po kakšni logiki se torej v imenu naše vasi »cerkvi« piše z veliko? Kot sem dejal, gre tu za objekt s kamnitimi zidovi, lesenim ostrešjem, glinasto kritino, oziroma bakreno kritino, s katero je pokrita streha zvonika. Če bi cerkev smatrali kot institucijo, npr. Rimokatoliško cerkev, bi pisanje »cerkev« z veliko začetnico še razumel, tako pa mi je zadeva v primeru moje vasi, pisanje »cerkvi« z veliko začetnico povsem nelogična. Tudi omenjena uporaba v zvezi cerkve kot institucije se na spletu pojavlja enkrat z veliko začetnico (https://katoliska-cerkev.si), v naslednjem primeru (https://sl.wikipedija.org), pa je cerkev napisana z malo začetnico. Pa naj razume, kdor more. Ko že pišem, naj omenim še eno cvetko, ki je po mojem mnenju vredna nekaj besed, se pa ne nanaša na problem uporabe velike ali male začetnice, temveč na uporabo lastnega imena kot takega. Kot je razvidno iz imena naše vasi prihajam iz Strug. Na zemljevidih oz. kartah je ta dolina omenjena kot Struška dolina oziroma Struge. Prebivalci se imenujemo Stružanci. V Struški dolini oz. Strugah (~ 420 m. n. v.) se nahaja 10 vasi s tem da je res, da se naselje Tisovec, ki upravno spada v Struge, ne nahaja v dolini, temveč na cca 4 km oddaljeni planoti z nadmorsko višino ~ 570 m. n. v.. Zakaj to omenjam. Ko smo (ko sem bil še zaposlen na Občini Dobrepolje) želeli postaviti krajevne table ali cestne smerokaze z napisom Struge, nam pristojni na DRSC tega niso dovolili, češ, ime Struge ne obstaja. Drugi primer (bilo jih je še več) je (ne)uporaba krajevnega imena Struge ob poplavi leta 2010. Ni bilo novinarja, da bi pogledal zemljevid in napisal ali poročal korektno o lokaciji poplave. Omenjali so vse, razen Strug niso omenili. Opravičujem se vam, da sem vas obremenil z zadnjim odstavkom. Verjeto se vas res ne tiče, vendar je po eni strani čudno, da se uradna zemljepisna imena ne smejo uporabljati povsod. Glede zapisa imena naselja, v katerem živim, vas pa le prosim za vaše strokovno mnenje.
Pripravljamo razlago pojmov rešitev eZdravja. Zaradi različnih tolmačenj vas prosim za nasvet in pojasnitev glede pisanja naslednjih izrazov. Mi smo izbrali zapis, tako kot sledi spodaj: e-naročanje je elektronski način naročanja; eNaročanje je nacionalna informacijska rešitev za namene elektronske napotitve in elektronskega naročanja na zdravstvene storitve iz primarne na sekundarno in terciarno raven in znotraj sekundarne in terciarne ravni; e-naročilo je pacientu dodeljen termin za izvedbo zdravstvene storitve predpisane z e-napotnico; e-napotnica je elektronska različica dokumenta napotnice. Ali v okviru rešitve eNaročanje uporabljamo e-naročilo ali eNaročilo, e-napotnica ali eNapotnica? e-recept je digitalni zapis o predpisanih in/ali izdanih zdravilih na recept; eRecept je nacionalna rešitev za elektronsko predpisovanje in izdajanje zdravil
Vse izraze sem napisala z malo začetnico, čeprav se zavedam, da se na začetku stavka pišejo izrazi z vezajem z veliko začetnico, torej: E-naročanje, vendar pa eNaročanje.
Mogoče mi lahko pomagate pri vprašanju, ali se ime naselja SENČNI KRAJ (Schattenberg) na avstrijskem Koroškem pravilno piše Senčni kraj ali Senči Kraj.
Pri pisanju daljšega leposlovnega dela sem v dilemi, kdaj pisati v pretekliku in kdaj v sedanjiku. Doslej sem vse pisala v pretekliku, kar se mi zdi primerno, težava pa nastane, ko želim opisati neko splošno dejstvo in v istem (ali naslednjem) stavku uporabiti preteklik, ki ga sicer uporabljam v celem besedilu. Na primer:
Prosila bi tudi še za kakšen primer, ko je primerno vplesti sedanjik v literarno delo, ki je sicer v celoti napisano v pretekliku.
Osebna imena (Ime Priimek) se pišejo z veliko začetnico. Ali je osebno ime dovoljeno pisati tudi kako drugače, na primer s samimi velikimi črkami (IME PRIIMEK), kot to redno pišejo na položnicah in njihovih kuvertah ter podobno?
Kolikor razumem Slovenski pravopis (člen 41) je zapis osebnega imena z velikimi začetnicami edini možen, saj se same velike črke - smiselno v zvezi z vprašanjem - uporabljajo za poudarjanje besedil ali posameznih besed v njih (člen 117). Ne zdi se mi potrebno, da bi na kuvertah, dopisih, sklepih in podobnem bilo potrebno poudariti osebno ime, ki je že poudarjeno, saj se za razliko od ostalega teksta piše z velikimi začetnicami.
Ali je pisanje osebnega imena (Ime Priimek) s samimi velikimi črkami (IME PRIIMEK) dovoljeno?
Zanima me, kakšen je pravilen zapis zveze pasivno agresiven (pasivno agresiven odziv; Do njega se je vedla zelo pasivno agresivno; Celo popoldne je bil pasivno agresiven): z vezajem (pasivno-agresiven), skupaj (pasivnoagresiven) ali narazen (pasivno agresiven)?
Sam bi rekel, da zapis z vezajem ni ustrezen, saj ne gre za odziv, ki je pasiven in agresiven, vendar odziv, ki je agresiven na pasiven način. Se potem piše narazen (bil je agresiven, a nikoli aktivno, le pasivno > bil je pasivno agresiven)? Ali pa gre pridevnik izpeljevati iz zveze pasivna agresija in gre potem za enak primer kot literarnozgodovinski?
Še en primer so tipi delovanja pri Webru, ki med drugim govori o "smotrno racionalnem" in "vrednotno racionalnem" delovanju. Kateri zapis je ustrezen v tem primeru? V zvezi s tem se govori o smotrni racionalnosti in vrednotni racionalnosti: mar lahko iz zveze smotrna racionalnost tvorimo pridevnik smotrnoracionalni (glede na to, da je beseda racionalnost sama izpeljana iz racionalen oz. bi bil pridevnik iz racionalnost prej racionalnostni)? Tu poleg omenjenih treh potencialnih možnosti (vezaj, skupaj, narazen) vidim še eno, in sicer kot zvezo dveh pridevnikov: smotrnega racionalnega delovanja. Zdi se mi, da je včasih težko presoditi, ali je smiselno tako zvezo izpeljevati iz samostalniške zveze.
Kateri so kriteriji, s katerimi lahko take zveze preverjamo? Vprašanje s kako, pretvorba v prislovno zvezo, zamenljivost (vrstnega reda) sestavin itd.? Kadar gre za deležnik, gre najbrž vedno za zvezo prislova in pridevnika, ki se piše narazen: ročno izdelati > ročno izdelan/izdelan ročno (tega ne bomo izpeljevali iz ročna izdelava).
Imam vprašanje glede pisanja izraza visoko usposobljen skupaj ali narazen. Lektor mi je namreč popravil in zapisal skupaj, na Gigafidi sem sicer našla več zadetkov za pisanje narazen, pa tudi kar nekaj zadetkov visokousposobljen.
Zakaj se med medmeti ko ko ko in podobnimi, ki so sestavljeni iz večjega števila ponavljajočih se besed, ne piše vejice? Kdo si je to izmisli? Kdaj je ta sprememba nastala? Zakaj ni vnesena v pravopis?
Kakšna je smiselnost in logika omenjenega pisanja? Koliko ponovljenih medmetov mora biti brez vmesne vejice? Če napišem ko ko ko, je pravilno, če pa napišem ko ko ko ko, pa mora biti pred zadnjim ko vejica? Zakaj se v gimnaziji poučuje, da je cap, cap sprejemljiv zapis, čiv, čiv pa ne? Je pri pisanju medmetov sploh kako pravilo, ali je vse bolj ali manj podvrženo presoji učiteljev oziroma lektorjev.
Zame ni vseeno, če napišem ha, ha, ha ali hahaha, sploh pa se mi zdi neumno pisati ha ha ha, saj gre vendar za melodijo stavka in njegovo dramatičnost, ki jo z zapisom ha ha ha ne dosežem. Kako medlo izgleda, če zapišem cop cop cop in koliko več dramatike je v zapisu cop, cop, cop. Prvo izgleda, kot da se je nekdo zatipkal, drugo pa dramatično poudarja dogajanje, ko se nekaj neznanega približuje.
Lepo prosim, če mi lahko napišete kaj več o tem, ali pa mi pomagate najti primerno literaturo. Naj poudarim, da na internetni strani slovenskega pravopisa ni zapisov medmetov brez vmesne vejice. Kje torej iskati pravilno, zapovedano pisavo medmetov.
R. Č.
Imam vprašanje v zvezi s pisanjem tipa AD pretvornik (tj. digitalno-analogni pretvornik). V tehničnih strokah je podobna raba kratic precej razširjena. Pravopis ureja pisanje tovrstnih zapisov z vezajem, in sicer na podlagi opredelitve takih besednih zvez kot podrednih zloženk (tip TV-program, paragraf 496, delno tudi 417) oz. z obrnjenim besednih redom (program TV). V rabi opažam množično razširjeno rabo na način, kot sem zapisala zgoraj, AD pretvornik, torej brez vezaja. Zanima me, ali se razmišlja o spremembi tega pravila, v nasprotnem primeru pa prosim za dodatno utemeljitev, zakaj so tovrstne zveze razumljene kot podredna zloženka. Po mojem razumevanju gre namreč za precej vsakdanje besedne zveze pridevnika in sámostalnika, v katerih je ena sestavina okrnjena/skrajšana, to pa po mojem razumevanju ne vpliva toliko na obnašanje cele zveze, da bi jo lahko opredelili kot zloženko -- vsaj jaz še vedno čutim obe sestavini kot dve različni besedni enoti. Utemeljitev o potrebi po pisanju tovrstnih zvez z vezajem se mi zato ne zdi prepričljiva in zdi se mi, da je tudi uporabniki niso zares privzeli. Tudi obračanje v tip program TV se mi ne zdi primerno v vseh primerih, saj bi to v našem primeru pomenilo pretvornik analogno-digitalni, tako pa ne govorimo. To nas privede do problema, da so tovrstne »zloženke« različnih tipov, naš je (izhodiščno): pridevnik (analogno) pridevnik (digitalno) (oba skrajšana v enotno kratico) samostalnik; v tipu C-vitamin, ki ga navaja pravopis, imamo samostalnik samostalnik, in oboje sta po mojem razumevanju dva zelo različna tipa. Predpostavljam pa, da so morda v praksi rabljene še kakšne bolj kompleksne zveze, npr. prva kratica pridevnik druga kratica samostalnik jedro samostalnik.
Skratka, prosim vas za odgovor, kako se na Inštitutu gleda na tovrstne zveze in ali lahko pričakujemo v prihodnosti kakšno spremembo norme v zvezi s tem.
Pri lektoriranju preglednic (tabél) sem v dilemi, katere besede pisati z veliko začetnico, če sploh katere. Problem se mi pojavi tudi pri naštevanju v enem okencu. Kdaj sploh velika začetnica v tabelah?
primer:
Učitelj/učitelj?Udeleženci/udeleženci?Dejavnost/dejavnost Ana Ban?Učenci/učenci?S/spoznavanje ...
Vljudno prosim za pojasnilo glede pisanja velike oziroma male začetnice pri zapisu večbesednih stvarnih lastnih imen.
Pri stvarnih imenih z občnoimenskimi začetki je dopustno občno ime pisati z malo začetnico, npr. hotel Union, hotel Slon, hotel Turist; grad Strmol, grad Turjak. Pogosto pa zasledimo primere, kot so Vila Bled, Vila Podrožnik, Vila Jadranka. Prosim, če mi pojasnite, ali je raba velike oz. male začetnice v omenjenih besednih zvezah pravilna.
Za odgovor se Vam vnaprej lepo zahvaljujem.
Prosim, če mi pomagate pri zapisu znaka za odstotek (%), in sicer me zanima, ali se piše za številko s presledkom ali brez presledka.
Prosim, da mi razložite, kakšna je razlika med pisavo in črkopisom.
Spet se oglašam s prošnjo. Je pravilno: osebni podatki se zbirajo in potem v tekstu naprej potem pa jih trajno izbrišemo? Torej, oni SE zbirajo, mi jih pa izbrišemo! In se: gostovanje pevk in pevcev SE BO IZVEDLO. Je v redu? Rad imam nas jezik in bi želel vas komentar.
Navedel bom dva primera, v slovničnem smislu, zelo podobnih samostalnikov, ki pa se v posameznem sklonu sklanjata/jo različno.
Prvi primer: prejem in predujem
Skupne značilnosti: prva moška sklanjatev, ista končnica v imenovalniku
Sklanjatev v rodilniku: prejema predujma
Zakaj se pri samostalniku predujem drugi e izpusti?
Lahko dodam še to, da se mi izgovorjava predujma sliši smešna oziroma čudna. Se mi z e-jem sliši veliko lepše, in tudi mislim, da je raba z e-jem v izgovorjavi pogostejša, kot pa brez.
Drugi primer: smrt, skrb in obrt
Skupne značilnisti: 2. ženska sklanjatev, polglasnik pred r-jem
Sklanjatev v dajalniku ali orodniku dvojine: smrtma, skrbema in obrtma/obrtema
Zakaj različno sklanjanje v dajalniku oziroma orodniku dvojine pri samostalnikih smrt in skrb? Pri samostalniku obrt pa sta možni celo dve možnosti. Vsaj tako navaja moj vir informacij. Ali obstaja kakšno pravilo, na podlagi katerega veš, kako se sklanjajo takšni in podobni samostalniki v orodniku in dajalniku dvojine? Kako veš, kje sta možni obe rešitvi, kot recimo pri samostalniku obrt?
Da namesto Graz napišemo ali rečemo Gradec se mi zdi razumljivo – skozi stoletja se je ime udomačilo, oz. poslovenilo. Za Lausanne in Provence pa to menda ne velja. Ali?
Zanima me, ali naj ohranim poimenovanje izdelovalca glasbil ali naj zapišem, kot se mi zdi prav: žvrgolc – žvrgolec, drumlica – drumljica, fičefaj – fičafaj, čivink? Kako predlagate vi?
Pripadniki organizacij ... so v pravopisu pisani z malo začetnico, kajne?
Če pa je moj otrok v skupini Ježki, je pravilno, da napišem: ježki so šli na sprehod? Ali je pravilno Ježki (bi se mi zdelo veliko bolj logično)?
v Jezikovni svetovalnici je bilo objavljeno stališče https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/5800/druga-moška-sklanjatev-ujemanje-samostalnika-vojvoda. Pri književnem prevodu, ki ga pripravljam, se srečujem z dilemo, za katero sem našel odgovor v tem stališču. Upam, da pravilen.
V izvirniku igra pomembno vlogo skupina/klub nogometnih navijačev, ki so si nadeli ime Iron Weasels. V svojem prevodu sem se odločil za ime Jeklene podlasice. V besedilu se prvič pojavijo s tem polnim imenom, pozneje pa bodisi z njim ali samo kot podlasice, posamezni član skupine pa kot podlasica. Ni nepomembno, da so vsi do zadnjega moški. Tu sem se srečal z vprašanjem ujemanja glagola s slovničnim spolom samostalnika kot subjekta (ali tudi objekta) povedi. (Izvirnik je za ta problem, glede na angleška slovnična pravila, seveda neobčutljiv.)
In zdaj k mojim vprašanjem v zvezi s citiranim stališčem:
Ne zamerite mi še vprašanja o veliki začetnici, ki sicer nima nobene zveze s citiranim stališčem iz Jezikovne svetovalnice. Za slovensko sceno sem preveril uporabo pisave z veliko in malo začetnico za najpomembnejša kluba nogometnih navijačev. Skupina Green Dragons se dosledno pojavlja pisana z veliko začetnico pri obeh delih imena. (Mimogrede, za svoj prevod ne razmišljam o tem, da bi ohranil ime iz izvirnika, ker ni govor o neki dejanski tuji navijaški skupini.) Ime skupine Viole se (na portalu Nova beseda) večinsko pojavlja zapisana tako, torej z veliko začetnico, včasih pa tudi z malo.
V primeru polnega imena (prej pod 2.a) ne dvomim o pravilnosti velike začetnice samo za prvi del imena. V drugih treh primerih pa nisem čisto prepričan, ali je – v edninski, dvojinski ali množinski obliki – za člane te skupine pravilen zapis z malo (k čemur se očitno nagibam), ali z veliko začetnico. Prosim za vaše mnenje oz. nasvet.
Pojasnilo k temu sporočilu: iščem odgovor na vprašanje: kaj je pravilna slovenščina (polglasniki, akcent in tudi uporaba metafor/hiperbola).
Na strani ISJFR sem malo brskal ali bi kje našel odgovor na vprašanje o pravilni izgovorjavi določenih slovenskih besed.
Polglasniki in akcent Slovenski dialekti so mi zelo všeč, ampak vprašanje je: kaj pa sploh je pravilna izgovorjava, ki mislim, da bi jo morali uporabljati tudi na javni TV. Prihajam iz MB in iz mojih osnovnošolskih časov imam v spominu eno samo besedo na katero so nas opozarjali, nas popravljali in to je beseda: pes. Tako kot se piše, se na Štajerskem še zmeraj pogosto tudi izgovarja, včasih že kar namerno! Ne torej ps (žal, znaka za polglasnik nimam). Pred kratkim sem v mestnem parku naletel na skupino otrok, katerim je vzgojiteljica ravno nekaj razlagala in izgovorila besedo dež. In se takoj popravila: dž. Nisem se mogel zadržati in sem se oglasil: »Otroci (tudi ta beseda lahko da se v določenem sklonu pogosto napačno izgovarja: otroki), dež je pravilno!*« Vzgojiteljica me je podučila, da gre za polglasnik.
Predvsem pri »vremenskih izrazih« vremenarji v glavnem uporabljajo polglasnike, tako, da se mi zdi, kot, da govorijo angleško: dž, mgla, tema, In tu je še poudarek na zaključek: dober primer je tudi beseda, ki smo jo pogosto slišali v času dopustov: ČAKANJE (na mejnih prehodih). Mogoče se v vsem motim in imam le alergijo na prestolnico, zato se mi zdi, da na javni TV govorijo »ljubljanščino« in ne slovenščino, mogoče se je slovenščina v letih, potem ko sem končal s svojim šolanjem (slovenščino so nas učili itak le v OŠ!) zelo spremenila ali so nas tudi napačno učili? Nimam pojma.
Pretiravanje (hiperbula), metafore: tu so torej še pretiravanja, ki jih najpogosteje uporabljajo športni novinarji. Pa ne vem kako bi ta njihov govor sploh bilo pravilno imenovati, ker se mi zdi velikokrat prav absurdno (celo v smislu: zelena zelenica, npr.). Trenutno se niti ne spomnim posameznih primerov, ker sem se tega pisanja lotil čisto spontano. Pa tudi program hitro zamenjam, ko se začne tisto drenje in čudno govorjenje. Naš profesor slovenščine na 2. gimnaziji v MB je rekel: »Stavek mora biti kratek, jasen in razumljiv« (se mi zdi, kolikor se še spomnim). Sicer s temi mojimi sigurno ne bi bil zadovoljen.
Glede dialektov še naslednje: sem kar dober v nemščini, kjer obstaja seveda tudi veliko dialektov, od bavarskega do severnonemškega ali v Avstriji, od štajerskega pa do dunajskega ... Ampak na javni TV pa uporabljajo: hoch Deutsch.
Ali je v besedah videz in (z) ognjem normativno izgovarjati polglasnik namesto nenaglašenega /e/ ali pač? V SP-ju ni videti polglasnika v izgovorjavi (zaglavju), pa vendar se mi dozdeva, da bi naj akustično realizirali polglasnik, v drugem primeru najbrž zaradi redukcije pri pregibanju?
Pomen besede gurbet
Vljudno Vas naprošam, če mi lahko pošljete razlago besede ne glede, saj razlage na internetu ne najdem, potrebujem pa jo za šolo.
Zanima me pomen fraze oz. frazema reci piši. V otroštvu sem ga slišala med pogovorom odraslih in mi v zadnjem času velikokrat pride na misel, pa se ne spomnim v kakšnem konteksu oz. kakšen je pomen za tem frazemom. Primer stavka bi lahko bil:
(Nisem pa 100% prepričana, da sem uporabila pravi kontekst.)
Po pohajkovanju v Franu sem zasledil, da je pod besedo pokriviteljski naveden le ta, ki se nanaša na pokrovitelja, torej zaščitniški oz. tak, ki gmotno podpira nekoga/nekaj - projekt. Pod kvalifikatorjem ekspresivno je prav tako navedena ta beseda le v primerih, ni pa razlozeno, kdaj se uporablja. Sprašujemo se torej, kaj na tem mestu pomeni, torej kot prislov in v ekspresivni rabi. Osebno se mi zdi, da to lahko povezujemo z neko mero arogance in občutka večvrednosti, ko nekako rahlo slabšalno obravnavamo drugega. Kakšno poljudno "definicijo" pa predlagate vi? Kako bi lahko to v slovarju popravili ne glede na to, da je že zakljucena izdaja? Bi lahko predlagal sopomenko patronističen. Ne, besede na Franu še ni, a kaj o tem menite vi? Ter nenazadnje, kako nastane geselski članek? O tem vem bore malo, le nekaj o leksikografih.
Prosim, če mi lahko odogvorite na naslednja vprašanja. Kaj pomeni kvalifikator stil. (stilno) pri besednem geslu? Če pomeni stilno isto kot narečno, zakaj pri nekaterih besedah piše stilno pri drugih narečno? Zanima me tudi pomen kvalifikatorja ekspresivno.
Primer:
nájti nájdem dov., nášel nášla, stil. nájdel nájdla (á)
Kot ocenjevalka EU projekta sem v angleščini zasledila pojem – post-Jugoslavija (post-Yugoslavia) in postjugoslovanski npr. kontekst / prostor (Post-Yugoslavia / Post-Yugoslavian), tudi književnost v post-Jugoslaviji ("(L)iterature in post-Yugoslavia"). Iz konteksta domnevam, da gre za šest republik bivše SFRJ (1945–1991), danes je to šest/sedem držav kot npr. Bosna in Hercegovina, Črna Gora, Hrvaška, Kosovo (delno priznanje), Slovenija, Severna Makedonija, Srbija.
Na portalu Fran nisem našla pojma, na Gigafidi je beseda 71-krat omenjena.
Zastavlja se mi vprašanje, ali pojem jezikovno in/ali politično korekten oz. ali je izraz nostalgije ali post-nostalgije.
Zanima me, ali je pravilno izreči večina ali večinoma. Malo me moti beseda večinoma, saj se mi ne zdi ravno »slovenska beseda«, a večino je slišim na televiziji.
Pri izrazu poškodovati me vedno strese, saj se mi zdi, da to ni primerno izražanje za rane, ki jih utrpijo človeška bitja. Menim, da ni mogoče reči, da si človek poškoduje del telesa. Poškodujejo se predmeti, stvari, n. pr. pohištvo, orodje, prometna signalizacija; ljudje pa se po mojem čutenju ranimo, saj naše telo ni zgolj nek predmet, ki je utrpel poškodbo, temveč del mene samega. Zato tudi ne morem reči, da sem jaz poškodovan, temveč sem ranjen ali pa imam zlomljeno nogo ali pa trpim za določeno boleznijo ... Tudi v tujih jezikih lahko opazimo podobno razlikovanje med človeškimi ranami in poškodbami stvari. Zato morajo naši slovarji vedno navesti pojasnjevalno opombo, n.pr.: >poškodovati (raniti) - verletzen, verwunden.<
Zavedam se, da v slovenščini morda manjka kakšen dodaten izraz (kot na primer: to injure, to hurt), ki bi opisal splošno poškodbo</>ranjenost< ljudi v primerih, ko ne gre za odprte telesne rane. Toliko bolj ironično je, če v primeru strelskih ran govorimo o poškodbah. Govoriti pavšalno o poškodbah, močno spominja na policijska poročila o dogodku, kjer uporabijo pač eno in isto službeno formulacijo zgolj z namenom, da standardizirajo poročilo.
Zato menim, da bi bilo dobro opozoriti na razliko v uporabi besedišča za primere človeških žrtev, saj menim, da s tem posredno izrazimo človeško dostojanstvo. Samo želim si lahko, da bi tako razlikovanje postalo del merodajnih slovenskih slovarjev.
Ali bi bilo primerneje v zgodovinskopravnem znanstvenem besedilu uporabljati besedno zvezo uporniška organizacija ali odporniška organizacija (upor ali odpor), vezano na delovanje organizacije med II. svetovno vojno, ko je bilo ozemlje Slovenije okupirano?
Ali sta upor in odpor sopomenki?
Angleščina uporablja besedo resistance (npr. znanstvena knjiga z naslovom: Europe on Trial. The Story of Collaboration, Resistance, and Retribution During World War II.). Ali angleški resistance v naslovu knjige prevedemo in razumemo kot odpor ali upor?
Vem, da se pri nas pogosto uporablja »upor proti okupatorju«, iz česar bi lahko izpeljali, da so bile to uporniške organizacije. A nekako se mi zdi, vezano na angleško besedo resistance, primernejši prevod odpor in iz njega odporniška organizacija. Morda se motim?
Zanima me, kakšna je razlika med besedama prebolelost in prebolevnost. SSKJ mi sicer besede prebolelost niti ne najde, ampak vidim, da se v praksi pogosto uporablja.
Pred nami so prazniki, v katerih imajo osrednjo vlogo tudi pirhi.
Velikokrat preberem, da bomo barvali pirhe, pa se mi zdi, da takšna zveza ni pravilna. Pirh je namreč po SSKJ (že) 'pobarvano, poslikano jajce, pripravljeno za veliko noč'. Torej je pravilno reči, da bomo delali pirhe ali pa barvali (velikonočna) jajca. Se motim?
Kolikor mi je znano obstajata dva glagola – reagirati in odreagirati, z zelo različnim pomenom.
Prosim za razlago o uporabi teh dveh glagolov.
Danes se mi je zastavilo vprašanje, kako z besedo/besedama pravilno zapisati uro 24.00. Zanima me pomenska razlika med besedama: opolnoči in obpolnoči.
S kolegom imava že nekaj časa debato o tej temi. Bolj specifično se ne strinjava glede vprašanja: Ali je glagol operirati podpomenka besede zdraviti ali ne?
Jaz trdim, da operirati ne pomeni nujno zdraviti, saj obstajajo primeri, ko z operacijo človeka ne pozdraviš. Na primer: lepotna operacija, ali pa eksperimentalna operacija na živih primerkih živali (kruto, vem, ampak obstajajo). Jaz pravim, da mora nadpomenka VEDNO veljati za podpomenko. Da mora vedno pokriti celotno množico, ki jo podpomenka vsebuje. Primer: Marelica bo vedno sadje. Vrtalnik bo vedno orodje. V jezikovnem smislu torej beseda operirati nikoli ne more biti podpomenka besede zdraviti, saj ta druga, ne pokrije celotne množice, ki jo vsebuje beseda operirati.
Medtem pa moj kolega (sicer študent medicine) trdi, da operirati vedno pomeni tudi zdraviti. To pa utemeljuje z razlago, da so bile tudi plastične operacije prvotne namenjene zdravljenju in ne lepotnim popravkom.
Prosil bi vas, če mi lahko enkrat za vselej poveste, kdo izmed naju ima prav.
O denarni enoti LEJ ste sicer lani že odgovarjali, a skrajno neprepričljivo. Ker je izvirno romunsko en LEU, mi ni jasno, kako ste prišli do LEJ-a. Po mojem skromnem mnenju gre za napačno slovenjenje besede LEI, ki pa je množinska oblika, kot npr. en tolar - 10 tolarjev. To vnaša precej zmede npr. med avtorje križank, ki se za (napačno?) rabo sklicujejo na pravopis. Bi kazalo priznati napako, ali imate kakšno logično pojasnilo?
Potrebovala bi izraz za umirjeno posameznico, ki najraje izbira dobro poznane, preverjene oz. klasične stvari / aktivnosti, saj ne mara tveganja in adrenalina, ki pride z njim. Na portalu Fran sem med iskanjem tovrstnega izraza naletela na tvegavka, adrenalinec in hazarderka, ampak pri dodajanju predpone ne noben od izrazov po mojem mnenju ne zveni najlepše. Vseeno pa se mi zdi najustreznejši od treh neadrenalinka, vendar ne vem, če je taka ženska oblika izraza pravilna, saj je na portalu Fran nisem zasledila. Morda obstaja še kakšen ustreznejši izraz po vašem mnenju in če ne, je neadrenalinka slovnično pravilna oblika?
Moje vprašanje se nanaša na naslednji odgovor:
Slovenski priimki moških oseb z nenaglašenim e v zadnjem zlogu se po Slovenskem pravopisu praviloma sklanjajo tako, da e v stranskih sklonih ni obstojen, razen če bi izpad tega e-ja (ki je v zadnjem zlogu izgovorjen večinoma polglasniško), povzročil neizgovorljivost. Vaše primere je torej treba sklanjati Slatinjek – Slatinjka, Černec – Černca, Črnčec – Črnčeca, Štuhec – Štuhca in Kocbek – Kocbeka.
Marko Snoj (januar 2013)
Moje vprašanje: Ali se Štuhec sklanja tako kot pišete, tudi ko priimek naglasimo kot se naglaša na Štajerskem, torej na e, kjer e ni izgovorjen polglasniško, ampak široko. Tako naglašajo priimek tudi osebe, ki tukaj imajo ta priimek. Zdi se mi, da se ob upoštevanju sklanjanja kot ga opisujete ta priimek Štuhec (naglas na e) spremeni v neki čisto novi, neprepoznaven priimek – s Šthucem v našem delu dežele.
In ali je v tem primeru torej prav s Štuhecom ali s Štuhecem?
Pišem diplomsko nalogo na temo zanikanega rodilnika. Skozi čas, v razvoju jezika in v pogovoru dajalnik in rodilnik izginjata in njuno vlogo prevzema tožilnik. Jezik se čedalje bolj poenostavlja. Zanima me, kako bi vi zapisali naslednje stavke:
Grem po vino. ali: Grem po vina.Učim se slovenščino. ali: Učim se slovenščine.Ne smeš brati knjige ali: Ne smeš brati knjigo.
In podobni primeri.
Potem pa še malo drugačen primer. Ali bi dvakrat zanikali tale stavek, ali je enkrat dovolj: Ne smem ne brati knjige/knjigo. Ali mora biti po Vaše pomožnik zanikan ali ne. Zanima me, zakaj tako menite, in Vas prosim, če svoje odgovore lahko utemeljite.
Zanima me, ali sta povezani slovenska beseda volk (žival) in nemška beseda Volk (ljudje)?
Zdi se mi, da sem nekoč že nekaj slišal o tem, vendar sem pozabil.
Vem, da je bilo o občasni zamenjavi svojilnih povratnih zaimkov s svojilnimi zaimki že veliko govora, ampak o tem, kaj je boljše in kaj je slabše, ni bilo nič opredeljeno. Moj jezikovni čut mi pravi, da je v spodaj navedenem primeru boljše, če uporabimo osebni svojilni zaimek, namesto povratnega, kar tudi podpira pravilo. Kaj je torej pravilno oziroma boljše? Npr: 1. Očetu je mar za svoje sinove. / Očetu je mar za njegove sinove. / Ali mu je mar za svojo hčer? / Ali mu je mar za njegovo hčer? 2. Žal ji je za svoje napake. / Žal ji je za njene napake. (Še bolj zanimivo: Žal jim je za vse svoje napake. / Žal jim je za vse njihove napake.) 3. Pokažite, da vam je žal za svoje prestopke. / Pokažite, da vam je žal za vaše prestopke.
Rad bi vedel, kako pravilno sklanjamo tuja imena krajev, predvsem taka kot so Brescia ali Perugia. Je pravilno Brescii in Perugii za dajalnik oziroma mestnik? Ker sem namreč pred kratkim tako zapisal, pa so mi pred objavo na časopisu "popravili" v Bresci ...
Včeraj sem v eni od štajerskih gostiln na steni prebrala spodnji zapis:
Babica Marica! Motika je bila tvoja življenska družica še iz mladosti, iz tistih časov, ko so ljudje vedeli, da si brez nje lahko lačen! In v tvoji hiši, pri Kupčičevih v Zg. Voličini, nihče ni bil lačen, nihče ni nikoli odšel brez kruha, iskrenega nasveta ali prijazne besede!
Najbolj me je seveda »zbodel« zapis življenski in diskretno sem lastnike opozorila na napako, prepričana, da jim pomagam. Vendar so mi razložili, da so okoli tega zapisa imeli precej polemičnih razprav, tudi s slovenisti, ki so na podlagi SSKJ dokazali, da je pridevnik mogoče zapisati tudi tako. Seveda sem se zadevi doma ponovno posvetila in nikjer ne najdem teoretične razlage ali podlage za upravičenost tega zapisa. Mi lahko, prosim, pomagate? Obstaja morda vendarle kakšna možnost za tak zapis? Tudi zapis v celoti bi nekoliko predrugačila. Predvsem bi izpustila tolikšno rabo klicajev. Moj predlog bi bil:
Babica Marica, motika je bila tvoja življenjska družica ŽE iz mladosti, iz tistih časov, ko so ljudje vedeli, da si brez nje lahko lačen. In v tvoji hiši, pri Kupčičevih v Zg. Voličini, nihče ni bil lačen, nihče nikoli ni odšel brez kruha, prijazne besede ali iskrenega nasveta. Hvala ti za to!
Zanima me, če mi lahko obrazložite zakaj je napis New Orleans je premagal z 125 : 120 napačen. Na kaj moramo paziti pri izbiri pravilnega predloga?
Liiterarni liki v so temeljna sestavina mladinskih književnih besedil. Delimo jih v sedem kategorij: otroci/osebe (Juri Muri?), poosebljene igrače/predmeti (Zzzbudilka ?), poosebljene živali (Maček Muri ...), poosebljena narava/nebesno telo/pojav (Zvezdica Zaspanka), like iz ljudskega izročila (čarovnica, vila, zmaj ?) in izvirne like (kosovirji?). Tipološko gre za enobesedna (Ciciban, Pedenjped, Sapramiška idr.), večbesedna (Maček Muri, Zvezdica Zaspanka idr.) in večdelna imena (Možiček med dimniki, Tri botre lisičice, Zverinice iz Rezije). Literarno slogovno so najbolj izvirni neologizmi (bžraumps, mba, ščeper idr.).
Na osnovi analize slovenske mladinske književnosti, od njenega začetka v reviji Vedež 1848/50 do današnjega časa so se pojavljali različni literarni liki v obdobjih (1848-1918, 1918-1941/45, 1945-1991, 1991-2004, 2004-), vendar so prostor slovenske mladinske literarne kulture najbolj zaznamovali naslovni liki: Ciciban, Maček Muri, Mojca Pokrajculja, Muca Copatarica, Pedenjped, Zvezdica Zaspanka, Juri Muri, Sapramiška, Pek Mišmač, Zverinice iz Rezije, kosovirja in Piki Jakob. Na osnovi analize slovenske mladinsei književnosti obstaja več kot 300 literarnih likov, ki so mladinsko branje (npr. Martin Krpan), navezujejo na slovensko ljudsko izročilo (čarovnica, čarovnik, škrat, vila, zmaj ipd.), posodabljajo ljudsko slovstvo (Vila Malina, Škrat Dobrošin, Zmaj Direndaj ipd.), poganjajo razvoj avtoske književnosti in ustvarjajo nove literarne like, ki so že folklorizirani (Ciciban, Maček Muri, Kosovirja, Sapramiška, Zvezdica Zaspanka idr.).
Mladinski literarni liki so imaginarna bitja, ki imajo pomembno vlogo v slovenski literarni kulturi, saj so v procesu literarne recepcije s primarnega področja književnosti, diseminirali preko slikaniške knjižne oblike (npr. Martin Krpan, Mojca Pokrajculja, Zvezdica Zaspanka idr.). Vprašanje se glasi: Kako pisati poimenovanja literarnih/pravljičnih likov, z malo in/ali z veliko začetnico, kako jih sklanjati in kako jih opredeliti? Uveljavljena literarna terimonologija na področju mladinske literarne vede je -- literarni liki (M. Kobe: Sodobna pravljica, 1999–2000).
Najbolj znani literarni liki:
http://centerslo.si/wp-content/uploads/2015/10/32-Blazic.pdfhttps://sl.wikipedia.org/wiki/Seznam_slovenskih_mladinskih_literarnih_likov (v nastajanju)
Morebitni primeri rabe termina v besedilih ali povezave do njih: Zanima me, kako pisati in/ali sklanjati neologizme (ali delne neologizme):
V kazenskem zakoniku so tudi kazniva dejanja, storjena zaradi malomarnosti. V pravnih besedilih se večkrat pojavi besedna zveza malomarno kaznivo dejanje, včasih pa tudi malomarnostno kaznivo dejanje.
Prva varianta se mi ne zdi primerna, ker je njen dobesedni pomen drugačen od tega, kar ta pojem pomeni. V drugi varianti pa je na novo skovana beseda, ki je morda zelo abstraktna in ni v nobenem slovarju.
Kakšno je vaše mnenje?
Naklanci, Nakljanci, Nakelčani ali Naklani?
Zadnji slovenski pravopis (Slovenski pravopis, 2003) potrjuje prvo besedo. Torej Naklo. Logično razmišljujoči človek bo dejal v Naklem živijo Naklanci. In od kod so se vzeli Nakljanci?
Geolog Ljubo Žlebnik je v strokovni reviji Geologija (št. 14, 1971, str. 5–51) objavil prispevek »Pleistocen Kranjskega, Sorškega in Ljubljanskega polja«, v katerem je na precej realnih temeljih zapisal ugotovitve, da je suha naklanska (ne nakljanska!) dolina stara savska struga iz časa prodnega zasipa v zadnji ledeni dobi (več kot 10.000 let nazaj). Tržiška Bistrica, ki se je prej izlivala v Savo južno od današnje vasi Žeje, je po prestavitvi savske struge na današnje mesto še nekaj časa tekla po svoji stari strugi. Torej ime Naklo, doslej ga ni uspelo še nikomur dokončno razvozlati, po vsej verjetnosti pripada vodi, močvirju, kalu, zagotovo pa ne klancu.
Prvi avtorji naklanske zgodovine in časopisnih prispevkov so do zadnje četrtine 20. stoletja uporabljali različne oblike imena vasi in njenih prebivalcev:
Starejši zgodovinarji so razlagali, da naj bi ime vasi izhajalo iz besed na kalu, to je močviren kraj, kjer naj bi bilo nekoč tudi jezero oziroma naj bi voda zaradi ozke soteske Temnik zastajala.
Zadnji Slovenski pravopis, ki sta ga izdala Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in ZRC SAZU leta 2003, ime vasi Naklo sklanja z dvema možnima oblikama zapisa:
Lektorji danes uporabljajo pravila veljavnega pravopisa. S kakšno utemeljitvijo so strokovnjaki na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU Naklancem dodali sporni j (Nakljanci) ne vemo. Dobro pa vemo, da se ob vsaki novi publikaciji med Naklanci vnamejo polemike o sporni črki.
Podpisani Damijan Janežič se že petindvajset let ukvarjam z raziskovanjem krajevne zgodovine, predstavitvijo pomembnih Naklancev in z zbiranjem folklornih in spominskih pripovedi. V tem času sem se pogovarjal z več Naklanci. Med njimi je bil tudi Henrik Jošt, po domače Be(g)mostr iz Naklega, katerega spomin je segal do prve svetovne vojne. Toda nobeden ni rekel za Naklance, da so Nakljanci.
V krajevnem narečju so naši predniki vasi rekli:
Tako menimo, da so edino pravilne oblike imena Naklo naslednje:
Veljavni slovenski pravopis tudi za nekatere sosednje vasi uporablja oblike, ki jih pri nas še nismo slišali in jih nikoli nismo uporabljali. Tako kot za Naklo navajamo izgovorjavo vasi v krajevnem narečju in oblike, ki bi jim moral slediti slovenski pravopis:
Okroglo: Okrogu/lga/lmo; na Okrogləm; z Okroglega; Kateri? okroglansk; Okroglanc/Okroglanke; Okroglo/-ega/-emu/-em, Čigav? okroglanski (pravopis okrogelski), na Okroglem, z Okroglega, Okroglanec/-ka, Okroglanca/-ki, Okroglanci/-ke (pravopis Okrogelčani);
StrahinjStrahən/-na/-ə; u Strahin; s Strahina; Kateri? strahinsk; Strahinc/Strahinke Strahinj/-a/-u, Čigav? strahinjski; Strahinjec/-ka, Strahinjca/-ki, Strahnjci/-ke (pravopis Strahinjčani);
Zgornje DupljeZgorne/Spodne Daple/Dapəl/-ah; Kateri? daplansk; Daplanc/-ə/Daplanke Zgornje/Spodnje Duplje/-lj/-ah; Kateri? dupljanski; Dupljanec/-ka, Dupljanca/-ki, Dupljanci/-ke (pravopis Dupeljci)
CegelnicaCegunca/e/Cegunc; na Cegunco; s Cegunce; Kateri? cegvarsk; Cegvarjə/ke Cegelnica/-e/-i; na Cegelnico; s Cegelnice; Kateri? cegvarski/cegelniški; Cegvarji/-ke / Cegelničani
PolicaPolica, na Polici, s Police; Poličani/-ke Pivka, na Pivki, s Pivke; Pivčani/-ke.
Spoštovani strokovnjaki Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša na ZRC SAZU Naklanci menimo, da je ob pripravi pravopisa prišlo do nekaterih netočnih oblik imen vasi in poimenovanj prebivalcev teh vasi. Popravke utemeljujemo z rabo ljudskih oblik poimenovanja vasi in prebivalcev teh vasi. Nikdar do izdaje zadnjega pravopisa se niso uporabljale naslednje oblike: Nakljanci, okrogelski, Okrogelčani, Strahinjčani, Dupeljci. Zadnja še ni bila uporabljena v nobeni publikaciji.
Lepo se vam zahvaljujemo za prijaznost in vas pozdravljamo.
Že precej časa me bega vprašanje zapisa osebnih imen, ki so izvirno zapisana v cirilici (ruski, ukrajinski ipd.). Seveda vem, da naj bi se prečrkovala po zvočni podobi s črkami za slovenske glasove. Toda obstaja težava: ko to vidijo živi ljudje, za katerih imena gre, recimo tu živeči priseljenci (ali pa obiskovalci) iz zadevnih dežel, protestirajo in hitijo kazati svoje potne liste, v katerih pa poleg zapisa v cirilici stoji še ime, prečrkovano v latinico, ki pa je drugačno od našega prečrkovanega. Tako je AnaAnna in ŽanaZhanna, Viktorija je pa Viktoriya. In podobno s priimki: Zhukov, Shevchenko, Gayun ipd. In ti še povedo, da pri njih veljajo »uradna« pravila za prečrkovanje. Nekateri od njih imajo tudi že slovensko državljanstvo, v naših dokumentih pa so njihova imena, zapisana »v neskladju« s slovenskim pravopisom.
Lahko pustim ob strani publicistično zapisovanje imen politikov, kulturnikov in športnikov (ki imajo seveda tudi svoje potne liste), ki jih zapisujejo kakor kdaj – ali »po naše«, še večkrat pa tako, kot je v (angleškem) viru, iz katerega povzemajo. Ostaja pa vprašanje, kako ravnati z ljudmi, o katerih govorim zgoraj. Gre ne le za vprašanje jezika, temveč tudi identitete oziroma do pravice do neokrnjene rabe osebnega imena teh ljudi. Tako kot meni, ne le da mi ni ljubo, če vidim zapisano »Franc Jamnik« namesto »France Jamnik«, temveč prvega zapisa niti ne razberem kot svoje osebno ime, ker je tako po pisni kot po zvočni podobi drugačno od mojega, enako ne bo ljubo niti Viktoriyi niti Zhanni, če jo bom – po njenem – preimenoval v Viktorijo ali Žano.
Zanima me pravilna raba predloga 'do' v primeru časovnega obdobja dveh mesecev. Predlog 'do' ob sebi zahteva rodilnik. V Gigafidi pa sem zasledila različne primere. Gre za napake ali za posebne primere/dopustno rabo? Npr. (iz Gigafide): ... tisti, ki so s sončenjem vzdrževali barvo en do dva meseca na leto, verjetnost za razvoj NHL-ja tri... ...o prekrških zoper javni red in mir: Z zaporom do dveh mesecev se kaznuje za prekršek: kdor se klati... ..., da je denarna kazen za nepravočasno oddano napoved (do dveh mesecev od poteka roka za oddajo) ...Po nekaterih ocenah se preiskovalni postopek lahko zavleče do dva meseca... ...stalnih strank, ki so pripravljene na izdelek čakati tudi do dva meseca in zanj odšteti precej denarja... ...Za statistične namene in obveščanje so roki določeni in trajajo do dva meseca po zaključku poslovnega leta, odvisno od tega...
Konkretno pa me zanima stavek: Če v času jemanja zdravila in do 2 meseca po zaključku zdravljenja opazite neželeni učinek, obvestite svojega zdravnika. Osebno bi se mi zdelo bolj prav do dveh mesecev po zaključku.
Pri pisanju magistrske naloge sem mi je postavilo vprašanje, in sicer, kako je pravilno oblikovana poved: ... saj so pri pred-testu s pojmom imeli težave ... ali ... saj so na pred-testu s pojmom imeli težave...
Ali je pravilno pri testu ali na testu?
Po SP naj bi se glede predlogov pri številkah ravnali glede na zapis, pri izgovoru pa glede na izgovor, kako pa je v tem primeru, ko zapišemo npr. 11/4 ZPIZ-2. To pomeni četrti odstavek enajstega člena ZPIZ-2.
Ali je prav v skladu s 11/4 ZPIZ-2 ali v skladu z 11/4 ZPIZ-2?
Kateri predlog uporabimo v spodnjem primeru in podobnih -- 'iz', ki ga narekuje glagol (vezava), ali 'z', ki ga narekuje samostalnik (zdi se mi, da rečemo, da smo 'na izhodišču', ne 'v izhodišču').
Izhajati iz/z izhodišča?
Izhajati z Jesenic?
V biologiji je uveljavljen izraz naravni sovražniki za plenilce, parazite, ... nekega organizma. V tujini za to uporabljajo izraz natural enemies in biological control ali biocontrol. Izraz naravni sovražniki se mi z biološkega vidika ne zdi najbolj primeren, zato iščem ustrezno drugo knjižno slovensko poimenovanje.
V mislih sem imela naravni regulatorji, vendar nisem prepričana, ali je beseda regulator knjižna slovenska. Poleg tega naj bi imel glagol regulirati bolj pomen nadzora nad delovanjem nekoga, ali nečesa.
Druga možnost je naravna kontrola. Beseda kontrola naj bi pomenila usmerjanje ali omejevanje nekoga ali nečesa, zato se mi zdi primerna, vendar tudi tu ne vem, če je beseda kontrola knjižna slovenska.
Tretja možnost je naravni nasprotniki. Beseda nasprotnik sicer je knjižna slovenska, ampak se mi izraz ne zdi najbolj posrečen. Nasprotnika se na primer borita za isti cilj, v primeru plenilca in plena pa plenilec napade plen in ga s tem ovira – tega jaz ne vidim kot nasprotovanje ...
Zanima me premikanje naglasa v velelniku nekaterih glagolov. Pogosto se pojavlja zapis, ki je na primer pri besedi reči: rêci, recíte.
Prosim, če mi lahko razložite, kako je potem v ostalih osebah in številih. Ali bo naglas ostal na e (strešica) ali bo na i (ostrivec)? Vprašam za dvojino: reciva, recita in množino: recimo.
Prosim za mnenje o naslednji izjavi: Poslovni subjekt preneha s poslovanjem dne .... (sledi določen datum, npr. 1. 4.). Ali to pomeni, da na navedeni datum subjekt še posluje (torej ni več aktiven šele na datum 2. 4.) ali da ne posluje več (torej je zadnji dan njegove aktivnosti 31. 3.)? Na tako formulacijo sem naletela v uradnem postopku in se mi zdi dvoumna. Uradnikova razlaga je bila, da na navedeni datum subjekt še posluje, moja pa, da na ta dan ne posluje več, ker preneha s poslovanjem. Boljša formulacija bi bila npr.: Zadnji dan poslovanja subjekta je ... (datum).
Zataknilo se mi je pri iskanju ustreznega prevoda angleške besede perspective. Dictionary.com navaja tri možne pomene te besede, od katerih se dva ujemata z razlago besede perspektiva v SSKJ. Tretji pomen je "the ability to see meaningful interrelationships". Zanima me, ali je sprejemljivo ta slovenski izraz pomensko razširiti in podobno uporabiti, ali pa je to "lažni prijatelj", kateremu se je treba izogniti?
Na vas se obračam z nasledno dilemo, o kateri bi želel vaše mnenje/kritiko. V času, ko so nastajali prevodi Haškovega Švejka, si prevajalci še niso dovolili skoraj nobenega odmika od kodificirane norme. Prevajali so ga iz jezikovno nekorektne, žive češčine v jezikovno zelo korektno knjižno slovenščino. Z velikim spoštovanjem do vseh Haškovih prevajalcev, posebej na tem mestu do Vogla in Zupančiča, trdim naslednje: tudi njuni prevodi so jezikovno več kot očiten (in slab) kompromis. Predlagam torej, da bi si prevajalec namesto knjižnega jezika izbral korektno obliko pogovornega jezika ali enega od pokrajinskih govorov ali nadnarečij. Samo takšen, živi jezik bi bil lahko ekvivalent Haškovemu jeziku. Poskusil sem, kako bi deloval prenos v nadnarečni pogovorni slovenski jezik, v približno ljubljanščino, čeprav sem nanjo le za silo priučen. Nisem naravni govorec/'native speaker' .../ ljubljanščine, torej bi potreboval še jezikovnega svetovalca-lektorja za ljubljanščino.
PRIMERJAVE:
1. primerHašek: »Tak nám zabili Ferdinanda,« řekla posluhovačka panu Švejkovi, který ....Vogel: »Pa so nam ubili Ferdinanda,« je rekla strežnica gospodu Švejku, ki se je ...Zupančič: »Torej Ferdinanda so nam počili,« je rekla gospodinja Švejku, ki ...PK: »(No), pa so nam ubil/počl/fental Ferdinanda,« je gospodinja/snažilka/čistilka rekla Švejku, ki ...Komentar:
2. primerHašek: »Kerýho Ferdinanda, paní Müllerová?« otázal se Švejk, nepřestávaje si masírovat kolena, „já znám dva Ferdinandy.« ...Vogel: »Katerega Ferdinanda, gospa Müllerjeva?« je vprašal Švejk, ne da bi si nehal masirati kolena, »jaz poznam dva Ferdinanda.« ...Zupančič: »Katerega Ferdinanda, gospa Müllerjeva?« je vprašal Švejk, ne da bi si nehal masirati kolena, xxx »poznam dva Ferdinanda.«PK: »Ja kerga Ferdinanda pa, gospa Müller,« vpraša Švejk, ne da bi si nehal masirat kolena, »jest poznam dva Ferdinanda ...«
Med pogrebom Kraljice Elizabete sem na portalu RTV zasledil spodnje besedilo:
"Po slovesnosti v Westminstrski opatiji se je sprevod odvil po promenadi Horse Guards Parade, ulici The Mall, ki povezuje trg Trafalgar Square in Buckinghamsko palačo, in nato do slavoloka Wellington Arch v Hyde Parku. "
Zdi se mi, da so zapisi nekonsistentni. Glede na to, da se je novinar odločil za prevod Westminster Abbey, bi pričakoval, da bi se tudi ostala imena prevajala kot "trg Trafalgar" ali "Trafalgarski trg" in slavolok Wellington, brez pripisa Square oz. Arch, saj je to beseda za trg oz. slavolok.
Pri Hyde Parku me zbega velika začetnica besede "Park", saj bi sam zapisal park z malo in s tem dal vedeti, da gre za slovenski prevod, tako kot je zapisana Buckinghamska palača.
Kakšno je vaše stališče glede zgornjega zapisa in kaj predlaga pravopis, ko je potrebno našteti več tujih imen, kjer imajo nekateri jasne prevode, nekateri pa ne.
Naletela sem na problem pri zapisovanju računalniških izrazov. Citiram izraze z računalniškega ekrana npr. Default Client Settings, v oklepaju pa razložim pomen tega ukaza. Težava je, ali naj zapišem z veliko ali malo začetnico. Sama bi zapisala (privzete nastavitve odjemalca). Sploh mi težave povzroča zapis računalniških izrazov, če jih citiram z ekrana: Domov ali domov, Pošlji ali pošlji, Razvrsti ali razvrsti?
Kako ravnati pri zapisovanju tujih zemljepisnih imen, kadar obstajajo nasprotujoče si smernice za posamezne jezike iz katerih izhaja ime? Vprašanje se mi je porodilo ob objavljenem prevodu članka o gori z izvirnim zapisom Rysy na slovenski Wikipediji (https://sl.wikipedia.org/wiki/Rysy).
Goro si delita Poljska in Slovaška. V jezikih obeh držav je ime gore zapisano kot Rysy. Glede zapisovanja imen iz poljščine in slovaščine sta v Slovenskem pravopisu prisotni nasprotujoči si smernici glede zapisa črke ⟨y⟩.
Pri slovaščini črko ⟨y⟩ zamenjujemo z ⟨i⟩. V SP je podan tudi primer: Banská Bystrica – Bánska Bístrica. Tudi poljski trdi i, zapisan s črko ⟨y⟩ v slovenščini še najbolj ustreza i-ju in ga tako tudi izgovorimo. SP pravi, da lastna imena iz poljščine večinoma ohranjamo zapisana tako, kot so v poljščini, nekatera lastna imena pa so poslovenjena zaradi zgodovinskih okoliščin, izročila in dogovora.
Pri konkretnem primeru velja omeniti še, da v delu Poljske, kamor sega gorovje Visoke Tatre, živi tudi slovaška manjšina.
V besedilu o ruskih čipkah iz mesta Vologda sem naletela na besedno zvezo vologdska čipka in vologdska regija. Kot diplomirano rusistko me je zbodel pridevnik "vologdski", saj je v ruščini zaradi lažje izgovorjave oblika pridevnika, ki se nanaša na mesto Vologda (naglas na prvem o) vologodski (волого́дский), zato se mi zdi smiselno, da bi takšno obliko pridevnika izpeljali tudi v slovenščini. Ko sem iskala besedila v slovenščini, ki bi se nanašala na omenjena krajevna imena, sem naletela na besedilo Mirjam Mencej (prilagam internetni vir), ki prav tako uporablja pridevnik vologodski (npr. pastirji iz kadnikovskega okraja vologodske gubernije). Kako je torej v slovenščini pravilno – vologdski ali vologodski?
Kakšna je razlika med zapisoma Drugim je svetoval in Ostalim je svetoval? Drugi primer mi je lektor zavrnil, a ne razumem, zakaj.
Pri pisanju diplomske naloge sem pri treh virih zasledila rabo izraza konopljen papir, kar se mi zdi čudno, saj sem navajena na izraz konopljin. Preverila sem še na Gigafidi, kjer je raba konopljin bolj pogosta. A vseeno nisem prepričana, katerega naj uporabljam.
Sončev mrk, Lunin mrk, Saturnovi naravni sateliti, Sončeve pege, Jupitrove lune itd.
Kot vidite, so v rabi večinoma svojilni pridevniki, kar se tiče nebesnih teles, kar potrjuje tudi velika začetnica pri pridevnikih.
Sprva sem mislil, da so to vrstni pridevniki, ampak mi velika začetnica ni šla v iz glave, nato pa sem le dojel, da gre za svojilne.
Kako to, da so svojilni pridevniki pri nebesnih telesih bolj prisotni v rabi kot pa vrstni pri tej tematiki (zemljepisna lastna imena)?
V Skupini SIJ so se odločili dosedanji praznik dan metalurga oz. prireditev, poimenovano Dan metalurga, preimenovati, kot so zapisali, v SIJev dan (uporaba verzalk zaradi prepoznavnosti). Ker gre za izpeljanko svojilnega/vrstnega pridevnika iz kratice (imena družbe), menim, da je to napačno, in da sta le spodnji dve možnosti:
Če kratica preide med stvarna lastna imena, torej ohrani veliko začetnico: Sijev dan Lahko pa uporabimo vezaj, ker se kratica konča na soglasnik, torej SIJ-ev dan. Imam prav? Hvala za hiter odgovor, ki mi bo pomagal prepričati odgovorne.
Tujka radikalno je izrazno zelo močna, ne čutim pa iste moči v dveh slovenskih izrazih temeljito in korenito. Mi lahko pomagate najti slovensko besedo ali pa tudi frazo s katero bi lahko prevedla radikalno. Stavek je naslednji (del zaobljube): V odgovor na tvojo ljubezen se zavezujem, da bom radikalno živela po dani zaobljubi ...
Sprašujem se o pravilnem zapisu besedne zveze "anti-HER2 zdravila". Kontekst je takšen: rak dojke je HER2-pozitiven, če so prekomerno izraženi receptorji, ki se imenujejo HER2. Večina bolnic s HER2-pozitivnim tumorjem prejme torej zdravila, ki zavirajo te receptorje, za katera pa ne vem, kako naj jih 'oblikujem'. Anti-HER2-zdravila? Zdravila anti-HER2 menda ne gre, ker to ni njihovo ime, ampak opis. Mi lahko svetujete?
Je bil bom pravilna oblika? Npr. Bili bomo najboljši na igrišču. Če je pravilna, zakaj je bom bil nepravilno?
Zasledila sem svojilni pridevnik Sartrejev. Ta oblika mi je zelo tuja, saj imam v ušesu Sartrov. Preverjala sem na internetu, kjer sem našla tudi rodilniško obliko Sartreja. Ali sta možni obe obliki? Če upoštevam pravopisno pravilo 772, je pravilna oblika Sartra, torej potem tudi Sartrov (kot WildeWilda). Ali pa morda Sartre napačno izgovarjamo in e ni nemi?
V medijih sem zasledil izraz, da se »nad Slovenijo podijo črni koronaoblaki«. Tako izražanje se mi zdi nenavadno in me zato zanima, ali se tudi priložnostne zveze uvrščajo med frazeološke enote?
Ali v povedi Prireditev je primerna za otroke od tretjega leta. manjka prislov dalje? Ali bi se torej morala glasiti: Prireditev je primerna za otroke od tretjega leta dalje? Kolegica trdi, da prislov ni potreben, meni pa se sliši čudno, preprosto mi na koncu nekaj (z)manjka. Kako je s pravilom?
Zanima me, ali gre v primeru Pred učiteljico slovenščine vedno išče prave besede za predmet ali prislovno določilo kraja, saj ima prislovno določilo praviloma prednost pred predmetom, a se mi vprašanje, kje išče besede, ne sliši najbolje. Kaj pa v primeru Pred učiteljico slovenščine mu je vedno nerodno, ko gre za nekakšen prenesen pomen? Primer pa bi lahko pretvorili celo v časovni odvisnik: Kadar stoji pred učiteljico slovenščine, mu je vedno nerodno.
Zanima me besednovrstna pripadnost besede lepo v primeru
Lepo je, da se me spominjaš.
Končniški naglas mi daje vedeti, da gre za prislov, hkrati pa se sprašujem, ali se ta ugotovitev sklada z dejstvom, da odvisnik opravlja vlogo osebka.
Sprašujem predvsem zato, ker želim povedkovo določilo stopnjevati. V tem primeru ni težave (Še lepše pa bi bilo, če bi me obiskal.)
Kaj pa: Pomembno je, da se zavedamo preteklosti. (Zavedanje (o) preteklosti je pomembno.) Še pomembneje je, da se iz nje tudi česa naučimo. (Učenje iz preteklosti je še pomembnejše.)
Katere so v slovenščini protipomenke za besedo ločen. Možne odgovore sem našel na spletu, vendar se mi ne zdijo dovolj strokovni.
Na primer: ABC Slovar sopomenk
mešanico, premešamo, premešamo, združiti, poenotiti, povezavo, skupaj, se pridružijo, skupnih, pridružile, priloženi, povezani, enoten, združeno, neprekinjeno.
Zanima, me torej katere bi bile možne uporabljene besede z nasprotnim pomenom v izrazu država in cerkev sta ločeni, poleg izraza nista ločeni seveda.
Prosim za pomoč oz. razlago besednih zvez odnosi z javnostmi ter stiki z javnostmi v smislu javnosti kot množinskega samostalnika. Osnova za besedni zvezi je bila verjetno prenesena iz angleščine – public relations –, kjer množinski samostalnik public pač nima množinske oblike. Menim, da gre za namerno napačno rabo, s katero nas zadnje čase bombardirajo – in zavajajo – od vsepovsod.
A. K.
Na koncu tv oddaje Panopticum s podnaslovom Pametni novi svet na TV SLO 1 je bila med naštetimi sodelavci pri oddaji navedena tudi teleprompter operaterka. Izraz sem srečala prvič. Poskusila sem poizvedeti v SSKJ. Kaže, da gre za nov izraz, neposredno povzet iz tujega – skoraj gotovo angleškega jezika. Mislim, da bi se na nacionalki morali potruditi, da bi našli ustrezno slovensko besedo. Sicer pa – ali obstaja? Teleprompter mi nič ne pove.
V dilemo me je spravil naslednji stavek - ali uporabiti navadni ali povratni svojilni zaimek. Po mojem občutku bi morali uporabiti sebi, vendar se mi nekako ne sliši prav:
Tožnik mora obvestilo poslati na zadnji njemu/sebi znani avtorjev naslov.
V več znanstvenih člankih o otroškem govoru sem opazila zapis starosti npr. 6;6 ali 7;11 let v pomenu '6 let in 6 mesecev' ali '7 let in 11 mesecev'. Ta zapis se mi zdi posrečen in me zanima, ali bo v novi izdaji pravopisnih pravil tudi normiran.
Zanima me tudi to, v katerem sklonu zapišemo samostalnik leta za takim zapisom.
Imam pripombo glede imena vasi Nabrežina v SP, ki ga dobimo v Franu. Menim, da je pri tem prisotna napaka, načeloma naj bi bilo ime vezano s predlogom v – v Nabrežini, in ne na Nabrežini, kot je zapisano na portalu, dvom je potrdila tudi slovenistka Vera Tuta.
Bi mi lahko svetovali, kako dalje, kako naj bi ukrepali, če obstaja možnost kake "uradne pripombe" ali podobnega? Čeprav je vas izven slovenskih meja, tu živi veliko Slovencev, ki gojijo slovenski jezik, in bi bilo primerno to popraviti, oz. izbiro oblike na Nabrežini utemeljiti.
Prosim za pomoč pri oblikovanju povedi, kjer mi težave delata predloga iz in z. Gre za primere, kot je ta: Gostje so bili iz Italije, Madžarske, Hrvaške in Nemčije. Je dovolj ta en iz, ali bi morala pred vsako državo pisati predlog? Če bi bile to le države, v katere gremo, ne bi bilo dileme; ker pa gremo na Madžarsko* in na Hrvaško, nisem prepričana. Bi bilo torej bolje: Gostje so bili iz Italije, z Madžarske, s Hrvaške in iz Nemčije?
Postavlja se mi (nam) vprašanje o pravilni rabi predloga "na" oziroma v ob besedi razstavišče. konkretno ali je bolje na priznanih razstaviščih ali v priznanih razstaviščih.
Zanima me, ali obstaja pravilo glede uporabe predloga za potovanje (nakazovanje denarja, pisanje pisem, pošiljanje paketov) v/na določene države.
Po občutku se mi zdi, da se v glavnem potuje v države (recimo v Španijo, v Nemčijo, ampak tudi na Nemško ...) in na otoške države (na Kubo, na Jamajko...), vendar mi moj občutek govori, da ni vedno tako (v veliko Britanijo, na Švedsko...)
Me zanima, kadar uporabljamo glagol iti , 4 sklon, šla v ali na ... Kdaj uporabimo v kdaj na? Mi ni jasno, zakaj sem šla na Madzarsko, a ne sem sla v Madzarsko?
Prosim za komentar oz. vaše mnenje glede pravilnosti uporabe pridevnikov velik/visok, ko ju uporabljamo ob fizikalnih veličinah. V nadaljevanju navajam lektorsko razlago:
Pridevniški par majhen/velik po slovničnih pravilih uporabljamo za izražanje velikosti ali vrednosti fizikalnih veličin, ki niso v miselni zvezi z ravnijo ali potencialom.
Koncentracija/masa/množina/dolžina/ploščina/prostornina/energija/moč/napetost/sila/valovna dolžina itd. so osnovne fizikalne veličine, ki so odvisne od količine snovi, zato uporabljamo pridevnika velik/majhen ali večji/manjši in ne nizek/visok.
Je to pravilna razlaga in se naj držimo npr. velike/majhne koncentracije, velikega/majhnega pH in ne npr. nizkega pH, znižanja pH, kot je recimo kar zakoreninjeno v našem strokovnem jeziku)?
Zanima me, če je v določenih primerih tožilnik zamenljiv z rodilnikom. Pri prošnjah (npr. Bogu) se pojavljata obliki s tožilnikom ali rodilnikom: daj nam milost ali daj nam milosti. Če to pretvorim v druge samostalnike, recimo daj mi sok, vem, da daj mi soka ni knjižno pravilno. Toda pri pojmih se mi zatakne. Daj mi ljubezen ali daj mi ljubezni? Kako se lahko utemelji, kdaj je pravilno daj nam to ali daj nam tega? (Podobno je z glagolom imeti – Imam ljubezni, kolikor hočem.)
Na spletni strani RTV Slovenija sem zasledil naslov: Boste še hodili k vašemu peku? Zdi se mi, da je uporabljen napačen svojilni zaimek -- pravilno bi se naslov moral glasiti: Boste še hodili k svojemu peku?
Imam prav?
Ali v primeru str. 1-2 (kadar citiramo samo dve strani, ne več) zapišemo pomišljaj (od − do) ali vezaj (in)? Ali je uporaba vezaja v takem primeru sploh dopustna?
Vprašanje se glasi, če je naslednja poved pravilna in ustrezna (kar zadeva rabo vez. kamor):
Preverit smo šli, kaj natanko je tam, kamor sonce nikoli ne posije.
Razum in občutek mi govorita, da je vez. kamor uporabljen napačno oziroma je pravilno tam, kjer sonce nikoli ne posije in tja, kamor sonce nikoli ne posije. Ne pa ... tam, kamor .... Ali pač?! In zakaj?
Pri pisanju strokovnega članka iz geografije se mi poraja vprašanje, kako zapisati zemljepisna imena kot so npr. Zahodni Karpati ali Francoske Alpe? Torej, oboje z veliko začetnico ali ne?
Pozdravljeni,
imam nekaj vprašanj o uporabi velikih začetnic v (PowerPoint) predstavitvah in miselnih vzorcih.
Ali se naslov prosojnice obvezno piše z veliko začetnico?
Ali moramo vsako alinejo zapisati z veliko začetnico?
Ne glede na to ali pišemo v obliki stavka (1. primer), naštevanja povezanih elementov (2. primer), ali naštevanja nepovezanih elementov (3. primer)? Vse primere sem namenoma napisal z veliko začetnico, čeprav se mi ta način ne zdi pravilen.
Primeri:
1. Predstavitev mora biti privlačna na pogled.
Predstavitev ne sme vsebovati preveč besedila.
2. Pri urejanju besedila moramo biti pozorni na:
- Barvo,
- Velikost in
- Ločila.
3. Pomembno pri predstavitvi (naslov prosojnice)
- Barva ozadja
- Grafični elementi
- Količina besedila
Zanima me pravilna raba zaimka v naslednjih primerih: »Ne pustiš miblizu« ali »Ne pustiš me blizu« in »Kdo si upa upreti« ali »Kdo seupa upreti«.
Že vnaprej hvala za odgovor.
Zanima me, kako izgleda sestavljen stavek, da razbitje na enostavne stavke ne spremeni pomena oz. predvsem da ne dobiš nesmiselnih stavkov. Torej, rada bi prepoznavala tiste sestavljene stavke, pri katerih umaknem veznik in že dobim dva smiselna stavka.
Zanima me, če sta spodnja zapisa slovnično ustrezna – besedna zveza nekaj mi je pomembno in nekaj je pomembno zame.
Spodaj gre za kontekst, v katerem se želi poudariti dejstvo, da se veliko pozornosti pri prevajanju namenja kakovosti (in npr. manj času).
– Kakovost nam je pri prevajanju pomembna.
– Kakovost pri prevajanju je za nas pomembna.
Prosim, če mi lahko opišete, kaj pomeni stara beseda obrtalo ali vrtača. Ti besedi, ki imata verjetno enak opis, sem našel v francosko-slovenskem slovarju pod besedo moulinet.
Poznam to himno že iz mladih let. Je kitica v tej pesmi, ki je ne razumem. Bi lahko mi razložili kaj sploh pomeni?
Živi, živi duh slovanski,
bodi živ na veke,
grom in peklo, prazne vaše
proti nam so steke.
Za besedo peklo vem, da je stara oblika za pekel. Naprej pa ne morem uganiti, kaj pomeni sledeči stavek.
Zanima me ali mi lahko pomagate pri pomenu besede tarzanizem? Pri članku Marka Zajca z naslovom Jezikovni tarzanizem, sem najprej poskušala najti informacije kaj pomeni beseda tarzanizem. Te besede še nisem nikoli slišala. Na spletu o tej besedi nisem zasledila podatkov. Po prebiranju članka pa menim, da gre za neko bistvo članka, kjer je prikazan pogled na slovenščino. Ponižujoč pogled na slovenščino v primerjavi z drugimi jugoslovanskimi jeziki, v sklopu jezikovnega razsodišča. Tarzanizem kot nek tarzan, ki živi v džungli, nekaj slabega, pa čeprav sploh ni slab, ga okolica ne sprejema, zavrača, sploh mu ne dajo možnosti.
Dovolite mi prosim, da se po tej poti obrnem na vas s prošnjo za razlago sledečega stavka: Na vsakih 5 ha površin je dovoljenjo zgraditi enega od naslednjih objektov. S sodelavci stavek razumemo kot omejitev navzgor in sicer, da se lahko zgradi samo en objekt, če površina ne dosega 5 ha; ali pa morda velja, da mora biti najprej izpolnjen pogoj, da je zemljišče veliko 5 ha in se šele potem lahko zgradi en objekt?
Pri pisanju nekega učnega gradiva sem poskusil vključiti pregovor V mlinu se vsaka stvar trikrat pove, saj ta pregovor lepo ilustrira naivno metodo, ki omogoča zanesljivo komunikacijo v prisotnosti šuma. Vendar sem pri hitrem pregledu svetovnega spleta naletel na več različic tega pregovora (kar je najbrž pri pregovorih običajno), pa tudi na vsaj dve razlagi pomena.
Ena razlaga je, da se mora v mlinu zaradi hrupa besede večkrat ponoviti, da nas razumejo. To je razlaga, ki bi mi “ustrezala” za ilustracijo snovi, ki jo predavam študentom.
Druga razlaga, na katero sem naletel in ki se mi zdi zelo zanimiva, pa se nanaša na posebno mesto, ki naj bi ga v socialnem življenju na podeželju igrali mlini. Ti naj bi namreč bili kraj, kjer so si ljudje, ko so čakali, da se njihovo žito zmelje, izmenjevali novice. Ker so ljudlje v mlin prihajali in odhajali ob različnih trenutkih, naj bi se zato vsaka novica povedala večkrat - vsakić, ko je v mlin prišel kdo nov. Ta razlaga torej nima nobene zveze s hrupom v mlinu.
V moji stroki, knjižničarstvu, je v novo nastajajočih priporočilih za splošne knjižnice večkrat omenjen pridevnik "proaktiven", ki zveni, kot da se bo vsak čas razpočil od aktivnosti. Seveda se ni prvič pojavil v knjižničarstvu, na Wikipediji npr. že obstaja članek pod naslovom Proaktivnost na delovnem mestu. Kot nasprotni izraz proaktivnosti je v prispevku omenjena reaktivnost, citiram: "Nasprotno proaktivnemu vedenju je reaktivno vedenje. Reaktivno vedenje vključuje pasivno čakanje, da se nekaj zgodi ..." Poleg proaktivnega vedenja v Wikipediji navajajo tudi proaktivno osebnost, ki jo avtor seveda detajlno obrazloži. Moje vprašanje se glasi: Kakšna je pomenska razlika med pridevnikoma AKTIVEN in PROAKTIVEN? Meni se na prvo žogo zdi "proaktiven" samo napihnjena pogruntavščina z željo, napraviti besedilo bolj imenitno, v duhu z novimi (neoliberalnimi?) časi, v resnici pa gre zgolj za dobri stari aktivni odnos, aktivno osebnost ipd. Tudi mi ni jasno, kako da se kot nasprotni izraz pojavi reaktivnost. Kaj je z neaktivnostjo oziroma pasivnostjo?
Zanima me, kako bi si lahko razlagal nastanek priimka VRTOVEC oz. VERTOVEC ali izpeljanke Vertouz itd. In kdaj naj bi priimki na Slovenkem (in Primorskem) časovno nastali. Gre namreč za moj priimek; izhajam z Vipavskega in tam je tudi največ Vrtovcev v Sloveniji. Kar preveč preprosta se mi zdi razlaga, da bi nastal iz besede VRT; prej morda od naselja VRTOVIN (Ortoana) na Vipavskem, ki je z listinami dokazano obstajalo že l. 1001. (Je pa orto v italijanščini zelenjavni vrt, v latinščini pa Hortus...).
Večkrat vidim vabila restavracij, na katerih piše npr. meniji za zaključene družbe, pa ne vem čemu se dodaja pridevnik zaključene. Kakšen pomen ima?
Zanima me razlika med glagoloma zavedati se in zavedeti se. Katera izmed možnosti je pravilna v spodnji povedi? Menim, da prva, čeprav se sliši malo »nenavadno«.
Danes, ko gospodarska kriza prerašča v splošno politično krizo, smo se tudi v Sloveniji zavedeli/zavedli potrebe po spremembi vrednot.
Kako je s pravilno rabo glagolov v teh primerih:
Da mi ne bi začeli težiti, lepo prosim, ali pa je pravilneje: Da mi ne bi začeli težit, lepo prosim.
Hkrati pa ta moški noče nehati spati z njo, ali morda: Hkrati pa ta moški noče nehat (nehati?) spat(spati?) z njo ...
A mi lahko na naslednjem primeru objasnite kaj je koren besede, kaj je končnica in kaj priponsko obrazilo? (agent, asistent) A je agen (koren)-t (končnica), agent-a (priponsko obrazilo)? Kako, da vem pri moškem samostalniku kaj je končnica?
Prevajam neko besedilo iz angleščine v slovenščino in sem se pri nekem stavku znašel v dilemi, zato potrebujem vaš strokoven nasvet.
Ali je pravilnejše, da stavek People you may know prevedem v Ljudje, ki jih mogoče poznaš ali pa v Ljudje, katere mogoče poznaš? Moje vprašanje se torej nanaša na razmerje med ki jih in katere.
O razmerju med ki in kateri ste že pisali, pa tam nekako ne najdem odgovora na moje specifično vprašanje. Ne vem, kaj je ustreznejše v mojem primeru.
Ko sem sam pri sebi ter brez strokovne literature razmišljal o razmerju med ki in kateri, se mi je zdela smiselna hipoteza ta, da podredni stavek uvedemo s ki, kadar glavni stavek izraža neki predmet oziroma stvar; podredni stavek s kateri pa uvedemo, kadar glavni stavek izraža živo bitje (torej človeka ali pa žival).
Imam denarnico, ki sem jo dobil za rojstni dan. (Denarnica je predmet oziroma stvar.) inImam prijatelja, kateri me zmeraj razume. (Prijatelj je živo bitje oziroma človek.)
Poleg odprave moje prevajalske dileme bi rad prejel tudi vaše strokovno mnenje glede mojega razmišljanja o razmerju med ki in kateri. Ali se vam zdi ta moja hipoteza vsaj malo smiselna z vidika vaše strokovnosti?
Kateri izraz je najprimernejši (v pravnem besedilu): diskriminatorno/diskriminacijsko/diskriminatorskoravnanje? Zdi se mi, da je najbolj uveljavljen prvi izraz, vendar ga ni niti v SSKJ niti v pravopisnem slovarju.
Pišem vam za pomoč oz. vaše strokovno mnenje glede uporabe besede podzemni (podzemna voda, habitat, ipd.) oz. podzemeljski. Uporabljata se sicer oba termina, oba sta v Franu, v SSKJ je naveden podzemeljski, in sama se striktno držim podzemeljska favna, habitat, itd., seveda pa sprejmem tudi drugo obliko. Zdi se mi, da je izraz podzemen izpeljan iz podzemeljski, direktno pa etimologije ni mogoče razbrati, ker »podzem« ali »podzema« nič ne pomeni. A jezik je živ in taki izrazi nenehno nastajajo. Strokovno se mi zdi edini ustrezen izraz »podzemeljski«, literarno pa me prav nič ne motijo še kaki drugi izrazi. Kakšno pa je vaše mnenje?
Ker pogosto pišem kolumne, kjer je potrebna besedna raznovrstnost, me zanima, kakšen je glagol iz pridevnika "razposajen"; v intervjujih sem že nekajkrat opazil glagol razposaditi, a mi Fran ponudi to obliko le kot nadomestni glagol za razporejati. Kakšno je vaše mnenje?
Pri zanikanih povedih uporabljamo rodilnik, a vendar je tudi nekaj izjem, pri katerih je pravilna raba tožilnika. Je morda spodnja poved ena izmed njih? Je »veliko ustanov ne uspe narediti« pravilno ali je treba zamenjati v »veliko ustanovam ne uspe narediti«?
V Kranju so si za letošnje praznovanje Prešernovega dne izmislili slogan Vsak dan prešernovo. Ni (mi) jasno, kaj bi vsak dan prešernovo sploh lahko pomenilo, je pa očitno, da so samostalnik skovali po vzoru na valentinovo, gregorjevo, jožefovo, čeprav poimenovanje nobenega ne izhaja iz priimka. Zanima me, ali si lahko prav vsak (v tem primeru Mestna občina Kranj in "njeni" javni zavodi), ki ima pet minut časa in priložnost, "prisvoji" ime slovenskega pesnika ali drugih pomembnih žena in mož in kuje iz njihovih priimkov nove besede, v tem primeru – po mojem – celo spakedranko, ki ne pove prav nič! Premišljujem, da bi jim, da bodo bolj v skladu z rabo, predlagala slogan: vsak dan francetovo.
Zanima me, zakaj barve spadajo samo med pridevnike (rdeč, črn) in ne tudi med samostalnike. Samostalniki poimenujejo vse elemente stvarnosti (stvari/bitja/pojme/dejanja, stanja - glagolniki/lastnosti - izpridevniški ...), zato me čudi, da v splošnem slovarju nimamo samostalniških imen za barve. Ali ne moremo poimenovati barv samostalniško - rdeča, črna, bela? Je smiselno govoriti samo o lastnosti? Moja jezikovna izkušnja je, da se v rabi barve imenujejo poenoteno (v ženskem spolu) in samostalniško (s kakšno izjemo - roza, rožnata ipd.), zato bi to tudi dala v premislek tistim, ki odločajo o dodajanju novih gesel. Rdeča bi po mojem mnenju upravičeno poimenovala barvo kot samostalnik, trenutno pa predstavlja le lastnostni pridevnik za ženski spol ednine.
Primer: Zmanjkalo mi je rdeče. (Najbrž bi to razložili kot izpust samostalnika oz. posamostaljeni pridevnik, vendar ne vidim prepričljivega razloga, da tega ne bi upoštevali kot poimenovanje barve per se.)
Zanima me, kakšna je razlika med naslednjima dvema stavkoma:
Počasi sem vozil in pazil, da tovor ne zdrsne dol.Počasi sem vozil in pazil, da tovor ne bi zdrsnil dol.
Ali je prva oblika, torej tista s sedanjikom v odvisnem stavku, res bolj slovenska in značilna za lepše izražanje v slovenščini? Ali pa gre le za odtenke in za razliko v pomenu – in dopušča stavek s pogojnikom »več verjetnosti«, da bo tovor zdrsnil dol?
Angleška beseda shrinkflation se ponekod prevaja kot skrčflacija. Podoben pojem je skimpflation, za katerega še nisem zasledila slovenske ustreznice. Kaj pravite na škrtflacija?
V prvem primeru vam trgovci za isto ceno prodajo manj izdelka. Količina se je skrčila, zato skrčflacija. V drugem primeru se dražje sestavine zamenjujejo s cenejšimi. Torej varčujejo, skoparijo ali po domače škrtarijo. To bi se lahko imenovalo škrtflacija.
Ne en ne drug slovenski izraz mi nista všeč, ampak skimpflacija se mi zdi še slabša izbira.
Včasih slišim, da kdo opiše izgubo glasu ali pa močno hripavost z metaforo, da je na slabem glasu. Je to napaka ali drug pomen frazema v zvezi z izgubo dobrega slovesa, spoštovanja?
Medmetna raba besede prosim:
V zadevnem članku navajate kot primer stavek:
Mi lahko, prosim, odgovoriš še danes?
Ali lahko uporabimo ta medmet tudi v stavkih, kjer je osebek v množini? Oziroma ali lahko medmetno rabimo tudi 1. osebo množine?
ali
ali
Kako se sklanja večbesedno arabsko ime Hafis ben Šejk al Ahram?
Hafisa ben Šejka al Ahram(a) Hafisu ben Šejku al Ahram(u) Hafisa ben Šejka al Ahram(a) Hafisu ben Šejku al Ahram(u) Hafisom ben Šejkom al Ahram(om)?
Kako sklanjamo dvojna moška imena, konkretno me zanima za ime Gaj Lan.
Učitelji v šoli ime sklanjajo kot Gaj Lana, Gaj Lanu. Je to pravilno? Se ne sklanjata obe imeni, torej Gaju Lanu, Gaja Lana?
Prosim, če mi odgovorite na naslednje vprašanje: Kako sklanjamo Franz Listz? Problem je, ker se zapis razlikuje od izgovorjave. V slovenščini bi sklanjali: I Franc R Franca Kakšen pa je zapis in izgovorjava pri prevzetih imenih?
Za nalogo imam ugotoviti kako se sklanjajo Helsinki. Ali mi lahko pokažete?
Kako se sklanja tuje ime Matthew?
Je v 6. sklonu - z Matthewem ali zMatthewom? Računalnik mi kaže prvo različico, slovar drugo (ker naj bi se sklanjalo po sistemu imen James, Holmes itd; toda za e-jem ne sledi soglasnik v izgovorjavi, ampak samooglasnik).
zanima me, kakšna je pravilna uporaba ameriškega mesta Savannah?
Ali lahko rečemo: V Savannahu je zelo vroče? in Savannaško poletje je bilo neznosno soparno.
Oboje se mi zdi čudno, toda v nekem tekstu je točno takole napisano ... Že vnaprej hvala!
Zanima me, kako se sklanja ime igre World of Warcraft, npr. v besedni zvezi *Lik iz xy *. V virih opažam, da se sklanja beseda Warcraft, kar mi zveni zelo nerodno (https://siol.net/digisvet/igre/prihaja-peta-razsiritev-za-world-of-warcraft-149856, http://www.rtvslo.si/znanost-in-tehnologija/napovedan-ze-drugi-dodatek-za-wow/74651).
Prosil vas, če mi lahko napišete pravilno sklanjatev skandinavskega moškega imena Vike. Glede na nekatere spletne vire bi bilo pravilno Vike Vikeja Vikeju, našel pa sem tudi pravila za sklanjanje Vike Vika Viku.
Zanima me, kako se omenjeno sklanja Wassily Kandinsky; še posebej se mi zatakne pri priimku.
Zanima me, kako se sklanja ime Petar. Raba kaže, da se v pogostejših zvezah (npr. Grašo, Zrinjski, Ugrin …) sklanja kar enako kot Peter, kar se sicer sliši naravno, ni pa najbolj logično glede na druga podobna lastna in občna imena, ki jih sklanjamo drugače, npr. Bučar, Cerar, rakar, fijakar … Med podobnimi imeni mi pride na misel še Mitar. Kako bi torej sklanjali Petar, Mitar in druga podobna imena?
Navezal bi se še na sklanjanje kraja Podkoren. Nedavno sem zasledil, da zapišemo v Podkorenu. V spominu imam, da se ime kraja izgovarja s polglasnikom in pričakoval bi v Podkornu, kar očitno ne drži. Ali to pomeni, da tudi prebivalci kraja tako izgovarjajo ime?
Kaj se zgodi pri sklanjanju nemih glasov v imenih, kot so Sarah, Hannah? Jih sklanjamo Sarah, Sare?
Tole ni vprašanje, pač pa zgolj jezikovna poslastica. Na MMC se zelo strogo držijo pravila, da vse kratice, ne glede na podstavo, sklanjajo po moškem vzorcu (EU-ja, SDS-a, LMŠ-ja). Ponavadi se mi srce para, ko prebiram njihove interpretacije slovenskega jezika, ampak pri tem primeru sem se pa iz srca nasmejal. Morda bo zabaven tudi vam.
Kako na MMC sklanjajo ime podjetja Gen-I:
Gen-I Gen-I-ja Gen-I-ju Gen-I-ja Gen-I-ju Gen-I-jem
Vir: https://www.rtvslo.si/gospodarstvo/vrtovec-politika-se-v-kadrovanja-v-podjetjih-ne-vmesava/601261
Kako sklanjam lastno ime »Osho«?
Povejte mi, ali je v katerem koli primeru možno sklanjanje Berke Berkeja ali je edino možno sklanjanje Berke Berketa.
Prosim, da mi odgovorite, kako se sklanja priimek Hutinski ženskega spola.
Pozdravljeni, zanima me kako se sklanja priimek Šumec? Na primer, če bi ga želeli uporabiti v stavku obiskali smo Šumčeve ali bi rekli obiskali smo Šumcove? Ali rečemo mi smo Šumčevi ali morda mi smoŠumcovi?
Sklanjanje priimkov ob moških osebnih imenih nam povzroča precej težav. Npr. pri priimku Slatinjek se zatakne. Sam sem mnenja, da se sklanja ta priimek tako, da v končnici priimka odpade črka e: Stanislava Slatinjka, Stanislavu Slatinjku, Stanislava Slatinjka, pri Stanislavu Slatinjku, s Stanislavom Slatinjkom.
Kot duhovnik uporabljam pri pisanju mašnih namenov tožilniško obliko: za Stanislava Slatinjka.
Tudi priimki: Černec, Črnčec, Štuhec, Kocbek in podobni so trd oreh.
Vem, da pri sklanjanju imen in priimkov za ženski spol ni težav, saj se priimek pri ženskah ne sklanja.
Prosim Vas, da mi odgovorite in razrešite tudi dvome ostalih.
Kako bi pravilno povedali, da me boli nekaj v mečih leve noge, oziroma, ali je še kakšna druga možnost kot ta? Boli me levo ....???Bolijo me leva meča mogoče? Nekako mi je vse hecno, zato prosim za vaš nasvet.
Danes sem v reklami zasledil besedno zvezo šoba za prhanje spreminja barvo vodnega toku. Sprva se mi je zdela popolnoma napačna, kasneje pa je prijatelj izpostavil arhaično obliko tokú (tudi mostú). Zanima me, ali je tašna oblika dopustna.
Bolj kot prebiram razno razne članke o pravilni sklanjatvi besede 'dno', bolj se mi odpira vprašanje: je torej res, da se DNO in DAN enako sklanjata v tožilniku dvojine? (Vidim dve dni, a ni morda pravilno -- vidim dve dnesi? / DAN: preživim dva dni (glede na jezikovni forum), a ni bolje: preživim dva dneva ...?)
Ali imajo samostalniki 2. ženske sklanjatve, ki se končajo na -ost, v dajalniku in orodniku dvojine možni obe končnici, tj. -ma in -ima, ali le eno (-ma)?
Primer: z odvisnostma/z odvisnostima
V Slovenskem pravopisu iz leta 1962, ki ga imam zdajle pri roki, so zapisane tele besede:
nédra, néder s mn,
nédrje s, mn nédrja, néderij (iz néderij).
V Pravopisu iz leta 2001 pa berem:
nédrje -a s, rod. mn. -rij.
Ker ni zapisana cela beseda rodilnika sem v dvomu. Kako je nazadnje rodilnik množine besede nédrja? Néderij ali *nédrij? Bral sem tale stavek: te je iz nedrji rdečih izdiralo, pri katerem bi morala biti beseda zapisana nederij/nedrij in ne: nedrji.
Bil bi Vam hvaležen, če mi odgovorite in rešite iz tega dvoma.
Lepo prosim, če mi lahko pomagate v zvezi z dilemo glede krajevnega zapisa, in sicer: Med Mariborom in Kraljevim. Ali je oblika Kraljeva pravilna? Ravnala sem se po podobnih zgledih - npr. Vransko, Tomečavo ipd., vendar kljub temu nisem povsem gotova.
V svetovalnici ste na podobno vprašanje že odgovorili, vendar vas vljudno prosim za natančnejše pojasnilo. Zanima me namreč, kako je s sklonljivostjo besede Azerbajdžan v naslednjem stavku:
Predstavniki Republike Armenije, Republike Azerbajdžan(a), Republike Belorusije …
V prej omenjenem odgovoru pišete, da obstaja podskupina samostalniške besedne zveze z desnim samostalniškim prilastkom, ki se lahko sklanja ali ne.
Iz članka Martine Križaj Ortar "O samostalniškem prilastku v imenovalniku", na katerega se sklicujete v odgovoru, razumem, da glede tega, ali se sklanja ena ali obe sestavini, ni pravega pravila. Glede tipa mesto Ljubljana v zaključku na str. 85 piše:
Zdi se mi, da takšen zaključek potrjujejo pravopisna pravila § 846 oz. § 853 in 854 (pa tudi § 855):
§ 846 Če lastno ime sestoji iz besed, ki se slovnično ujemajo, se sklanja v obeh (vseh) delih; § 853 Deli poimenovanj se ne ujemajo: § 854 1. Če se del lastnega imena ne ujema, se ta sestavina ne sklanja, npr. Hotel Turist, Hotela Turist, ker to poimenovanje izvajamo iz zveze »hotel z imenom Turist«. § 855 Pomni
Hotel in Turist se tu v imenovalniški obliki ujemata v spolu, sklonu in številu. Ne pa tudi v podspolu. Ali je to tisto neujemanje, zaradi katerega se v tem primeru druga sestavina ne sklanja?
Če povzamem – zanima me, ali je naslednje sklepanje pravilno: načeloma (ali vsaj: pogosteje) se sklanjajo vse sestavine večbesednega lastnega imena, če se te sestavine slovnično ujemajo (tj. v spolu, sklonu in številu, pa tudi podspolu – kot v primeru Hotel Turist). Zato je v zgornjem stavku pravilneje, da se beseda Azerbajdžanne sklanja.
Prosim za sklanjatev kraja Medno. Padlo mi je v oči naslednje sporočilo: V začetku januarja 2023 je bilo v gozdu na območju Medna najdeno neznano moško truplo.
Uporabljam ta nadimek že vrsto let, a mi je šele sedaj kapnilo, da ga ne znam sklanjati. Ugotavljam, da je ime samo po sebi lahko moškega spola, čeprav sem ženska. Pri izgovorjavi uporabljam polglasnik med "d" in "n", "a" izgovarjam po angleško, in sicer [eldǝnsej] ali [eldnsej]. Ime je izmišljeno.
Prosim, če mi odgovorite na vprašanje, v katerem sklonu je beseda monarhija v povedi: Norveška je ustavna monarhija s parlamentarnim sistemom vodenja.
Prosila bi vas za mnenje o pravilnosti zapisa imena pravne osebe, in sicer je v Aktu o ustanovitvi ustanove (fundacije), h kateremu naj bi pristojno ministrstvo v skladu z Zakonom o ustanovah izdalo soglasje, določeno ime ustanove: Ustanova »Fundacija Vesna Rožič«.
Menim, da je pravilen zapis takle: Ime ustanove je: »Fundacija Vesne Rožič, ustanova«.
Zanima me vaše mnenje o tem, ali lahko pred izdajo soglasja zahtevamo, da se v ustanovitvenem aktu popravi ime ustanove tako, da bi bilo zapisano v skladu s slovničnimi pravili. Ta dilema se mi poraja zaradi tega, ker ne gre za pravno nepravilnost ampak slovnično, ki ni zanemarljiva, ker se bo ime te ustanove uporabljajo v pravnem prometu, zato menim, da moramo skrbeti tudi za to, da so imena pravnih oseb tudi slovnično pravilno zapisana in ne samo s pravnega vidika. V naprej se zahvaljujem za vaš odgovor. Vesela bi bila za še kakšen nasvet oziroma namig v zvezi s tem vprašanjem.
Kljub vašim obširnim odgovorom o podobnih dilemah mi še vedno ni povsem jasno, ali gre pri makrodestinaciji za zloženko ali sestavljenko in ali naj jo pišem skupaj, narazen ali je prav oboje. Na enak problem naletim tudi pri mikrodestinaciji. Mi lahko pomagate, prosim?
Zanima me, kako se pravilno zapiše naravoslovnoznanstven. Zasledim zapis narazen, z vezajem, a najbolj blizu mi je skupaj (saj je naravoslovna znanost). Kaj je prav?
Nekateri lektorji so mi dejali, da je takšen način napačen, in mi svetovali, naj zamenjam:
Kateri način je pravilen ali pa morda kar oba?
Kako v slovenščini zapisati npr. imena in priimke tenških igralcev Miloša Raonića in Andree Petković?
Prvi je rojen v Črni gori, pri treh letih se je preselil v Kanado in je državljan Kanade, druga pa je rojena v Tuzli in od šestega meseca živi v Nemčiji in je tudi državljanka Nemčije.
Kanadčani Raonića zapisujejo Milos Raonic, Nemci Petkovićevo Andrea Petkovic, kar mi je razumljivo. Ampak kako naj v slovenščini pravilno zapisujemo oba igralca, s šumniki ali brez? To sta sicer le dva od številnih primerov.
Kako pa je z zapisi imen klubov kot so Fenerbahče (Fenerbahçe), Bešiktaš (Beşiktaş) (oba turška kluba) in recimo grški Olympiacos, ki ga v medijih najdemo poslovenjenega in v izvirniku?
Mi lahko prosim pomagate, kakšen je pravilen zapis: pizza ali pica oz. pizzeria, pizzerija ali picerija?
Zanima me kako se pravilno napiše Ekstremadura (španska pokrajina) po slovensko? Je pravilno zgolj Estremadura, kakor mi prikaže v slovarju ali je pravilno tudi Ekstremadura?
Pri lektoriranju kuharske knjige sem se znašla v zagati pri zapisu nekaterih tujih imen. Lepo prosim, da mi pri rešitvi teh vprašanj pomagate.
Med pregledom več voščilnic ob rojstvu otroka se mi je porajalo naslednje vprašanje. Kateri izmed spodnjih zapisov je pravilen? Dobrodošla sreča! ali Dobrodošla, sreča!
Koncept je verjetno enak, kot npr. pri pozdravu, kjer je slovnično pravilen zapis Živijo, Ana! in ne Živijo Ana!
Zapisi z vmesno vejico se mi zdijo bolj pravilni, pa vendar vas rajši vprašam za mnenje, saj jih v poplavi voščilnic v fizičnih in spletnih trgovinah zelo redno najdem. Najlepša hvala za obrazložitev in razjasnitev vprašanja že vnaprej!
Že nekaj let me pesti vprašanje o vrstnih pridevnikih. Pravilo, da vrsto predmeta poimenujemo takrat, ko povemo, od kod prihaja ter komu ali čemu je namenjen, poznam in razumem. Težave imam s pridevniki, ki govorijo o materialu določenega predmeta, na primer bombažne nogavice ali plastičen kozarec. Ne morem se odločiti, če gre za vrsto ali lastnost teh predmetov.
V zvezi s tem sem poskusila rešiti nekaj vaj, v katerih je bilo treba besedne zveze pretvoriti v vrstne pridevnike. Ko sem naletela na besedno zvezo tak iz volne, sem že mislila, da je mojih dvomov konec, a rešitev, ki sem jo napisala, volnen, je bila napačna. Pravilna rešitev naj bi bila volneni, kar se zdi čudno. Nikdar ne bom rekla, da je moj šal volneni, razen če ga bom hotela ločiti od dveh drugačnih. Kaj naj torej sklepam iz tega?
V delovnem zvezku Gradim slovenski jezik 5 sem zasledila poved Sloni živijo v hladnih gorah in vročih puščavah. Avtor je verjetno hotel izpostaviti raznolikost življenjskega prostora slonov. Pridevnika sem določila kot lastnostna, pa vendar se mi zdi, da bi pri vročih puščavah lahko šlo tudi za vrsto puščave, saj vemo, da obstajajo tudi zelo hladne, ledene. Rešitve nalog sem žal izgubila.
VečpomenkeNaslednje vprašanje se ne tiče vrstnih pridevnikov, pač pa večpomenk. Rekla bi, da gre pri besedah prst, ki je ženskega spola, in prst, ki je moškega spola, za dve različni besedi, zato tu ne morem govoriti o večpomenkah. Imam prav?
V delovnem zvezku Gradim slovenski jezik 4 sem zasledila, da naj bi bili besedi fant in smrkavec sopomenki, pa se mi ne zdi povsem tako, saj imata le deloma enak pomen. Kako je s takimi pari besed? Dalje me zanima, v kolikšni meri se (kratke) metafore šteje za sopomenke.
Prosim, če bi mi lahko svetovali ali skušali razjasniti naslednjo dilemo:
Kemik s priimkom Zeise je v 19. stoletju pripravil kemijsko spojino, poimenovano z njegovim imenom. Na spletu naletimo na dvojico zadetkov: Zeisova sol oz. Zeisejeva sol. Toda v nemško govorečem prostoru in tudi drugje sta v rabi dva priimka: (1) Zeis; v tem primeru bi se zdel zapis Zeisova sol nedvoumen ali morda ne (podobno kot naš Zois/ova)! in (2) Zeise; sklepal bi, da tu Zeisova sol odpade (protislovje glede na zgoraj). Kaj nam preostane: Zeiseva ali Zeisejeva sol?
Dve sopomenki z eno razliko, ki mi ni povsem/popolnoma jasna. Opažam, da tisti, ki popravljajo besedila, besedo povsem prečrtajo in jo nadomestijo s sopomenko popolnoma. Zakaj je temu tako? Kaj je pri besedi povsem tako napačnega, da se jo smatra kot nepravilno? Če recimo povzamem povzetek iz SSKJ-ja, ne vidim nobenega izstopanja, da bi bila ta beseda v čemerkoli drugačna od besede popolnoma. Niti ni nobene opombe, da bi bil to npr. pogovorni, narečni, ekspresni ipd. izraz.
Primer: Uporabi samo belo moko za testo. Zanima me, kdaj uporabljamo samo in kdaj le. Po SSKJ-u sta besedi enakovredni, vendar mi kljub temu vsake toliko časa lektorji popravljajo besedico.
Kako sklanjati ime mesta Chichén Itzá?
Recenzent naše revije pravi, da se mesto izgovarja z naglašenim a na koncu in da ga je po njegovem treba sklanjati po sistemu apartma, torej v Chichén Itzáju. Ob tem še argumentira, da se mu ne zdi prav, da se v primeru, če sklanjamo »Chichén Itze«, »Chichén Itzi« itd., poudarek prestavi na predzadnji zlog, to je po njegovem neprimerno in nepotrebno prirejanje (tako kot bi npr. sklanjali »Emila Zóle« in ne »Zolája«). Ne nazadnje, »Chichén Itzá« pomeni »Ob ustju vodnjaka (rodovine) Itzá«. »Itzá« je torej ime ljudstva ali roda in ga sklanjam »Itzáji«, »Itzájev« itd. Lektorica je opozorila na to, da je v Pravopisu v preglednici španskih pisav prav zapisano, da se pri ženskih samostalnikih z naglasom na končnem -a naglas premakne zlog naprej, navedene pa so Bogota, Parana, Panama (str. 161). Skratka, zanima me, kako bi vi sklanjali to mesto?
Iz radia sem zvedel, da pripravljate novo izdajo Slovenskega pravopisa, zato bi vas rad opozoril na zame problem v sedaj veljavni izdaji SP. Ob geslu Santa Fe (mesto v ZDA in še kje) stoji, da je moškega spola in se sklanja Santa Feja ... Fe v izvirniku španščini je ženskega spola, ženskega spola pa je tudi v slovenskem prevodu: nada, vera, ali morda srednjega: upanje. Ko sem pred kakimi desetimi leti pri svojem poklicnem pisanju naletel na to vprašanje, sem se za razlago, po katerem pravilu bi naj bil Santa Fe moškega spola, obrnil na takratno oddajo Minute za jezik na TV Slovenija. Več kot pol leta so mi obljubljali odgovor, a ga nikoli nisem dobil. Povprašal sem tudi nekaj znanih slovenistov, a mi niso znali pojasniti. Ko sem sam brskal za odgovorom, sem ugotovil, da je enako navajal že pravopis iz leta 1962, zato sumim, da so urejevalci SP 2001 geslo enostavno prepisali. Zato vas prosim, da pri urejanju nove izdaje tega vprašanja ne spregledate! Vesel bom, če mi boste zadevo pojasnili osebno, že pred izdajo nove izdaje SP.
V novem pravkar izdanem slovarju sem na 280 strani pod pojmom domobranci zasledil, da so domobranci; protirevolucionarna vojaška organizacija v Sloveniji med narodnoosvobodilnim bojem od kapitulacije Italije naprej.
Zgodovina domobrance pozna kot pomožne SS enote, katere so zaprisegle nacistični Nemčiji. Žalostno, neresnično, potvarjanje zgodovine.
Na strani 612 pod pojmom kolaboracija imate to razčiščeno, ravno tako na strani 493, pod pojmom, izdajalec.
Prosim vas, da mi razložite, kako je lahko nekdo, kateri je od okupatorja prejemal, plačo,orožje, municijo, zaprisegel pred B-gom, da bo moril lasten narod, protirevolucionar. Saj pišete, da se je vršil narodnoosvobodilni boj. Upam, da boste izvedli popravek, kateri bo odgovarjal resnici, saj vas filmski posnetek zaprisege domobrancev nacistični Nemčiji na Hitlerjev rojstni dan postavlja na laž.
Dajanje prednosti citatno zapisanim občnim besedam v SSKJ2 se mi ne zdi posrečeno, saj bomo le še bolj zmedeni, ker bo vedno več izjem.
Lepo prosimo za pomoč pri razlagi/utemljitvi male začetnice za martinovo gos (in podobne besedne zveze). Pri zapisu praznikov in posebnih dnevov/datumov ni dvoma glede zapisov, torej z malo začetnico. Poznamo teorijo tudi za veliko začetnico: ko je v besedni zvezi svojilni pridevnik (Prešernov dan, Marijino vnebovzetje, Martinova gos), prvo sestavino besedne zveze pišemo z veliko začetnico. V SSKJ2 pa smo našli posebnost: ob martinovem je še Martinova gos (in podobne besedne zveze), pozornost pa nam je vzbudila martinova gos, dopušča torej obe možnosti: M/martinova gos.
In prav tu se nam začne zatikati. Predvidevam namreč, da se po vzorcu martinovega dopusti tudi možnost martinove gosi, pojedine ipd. Druga možnost pa je, da se lahko svojilni pridevnik Martinova gos razume v pomenu svojilnosti kot 'gos od Martina' ali 'gos, ki jo ima Martin na mizi', to bi seveda pisali z veliko začetnico, če pa želimo izraziti drugi, vrstni pomen, torej 'gos, kot (ali ki) se pripravi za martinovo', v takem primeru je smiseln zapis z malo začetnico. Zdi se mi, da je pri tem še najbolj ustrezen zapis martinova gos, prav zaradi vrstnosti.
Vendar sem nam pri tem odpre novo vprašanje – Silvestrov večer (za silvestrovo ni dvoma). V tem primeru pa ne ločujemo svojilnosti od vrstnosti in ohranjamo v vseh pomenih ('od Silvestra' proti '31. 12. zvečer') veliko začetnico; SSKJ2 navaja primera Silvestrov večer in Silvestrovo jutro.
Zanima me, katera beseda se priporoča v primerih, kot so osrediniti se/osredotočiti se, otvoritev/odprtje razstave, bodoči/prihodnji zdravnik (zdaj še študent medicine).
V SP 2001 je v slovarskem sestavku z geslom osredotočiti z ležečimi črkami napisano osrediniti se, kar pomeni, da je ta v knjižnem jeziku nevtralna ali navadnejša dvojnica.
V SSKJ2 v slovarskem sestavku z geslom osredotočiti ni nobenega kvalifikatorja, ki bi označeval zaznamovanost te besede, v slovarskem sestavku z geslom osrediniti pa je v pomenski razlagi za podpičjem sopomenka osredotočiti se, kar v skladu z Uvodom v SSKJ2 (člen 49) pomeni, da je beseda za podpičjem »nadrejeni (po rabi močnejši) […] sinonim«. Ali to torej pomeni, da je po SSKJ2 bolje/priporočljivo/nevtralneje uporabljati osredotočiti se? Mimogrede, priporočanje glagola osrediniti se (po SP) se mi zdi puristično.
V primeru otvoritev je v SP primer otvoritev razstave opremljen s kvalifikatorjem pešajoče, nevtralnejše je po SP odprtje razstave, v SSKJ2 pa je primer nezaznamovano naveden v obeh slovarskih sestavkih otvoritev in odprtje.
Kako uporabljati dvojnico sedaj ali zdaj? Zdi se mi, da je popravljanje sedaj v zdaj prav puristično. Kako torej razumemo ležeče zapisane dvojnice v SP, SSKJ2 – kdaj jih upoštevamo, kdaj ne?
Zanima me, ali je med angleškim kavbojskim vzklikom yeehaw (in podobnimi ustreznicami v drugih jezikih) ter slovenskim vzklikom jiha ali ija, ki naj bi spodbujal konja k delu, kakšna povezava. Za kako staro besedo pravzaprav gre in kje ima svoj izvor?
Kako je z rabo besede starš? Jo je dovoljeno uporabljati? Prevajalec namreč vztraja pri edninski obliki, ki je v SP 2001 označena s kvalifikatorjem neknj. pog. Res pa se ta oblika danes že pogosto pojavlja v časopisih, knjigah, na radiu itd. Zveza eden od staršev je podana v SP 2001, a se mi zdi, da v nekaterih primerih deluje okorno, tudi prevajalec je noče sprejeti.
Imam poved: Ob toplem popoldnevu se je na atletski olimpijadi zbralo mnogo tekmovalcev ter obiskovalcev. Imam možnosti, da je krepko napisan stavčni člen: a) osebek b) predmet v tožilniku c) predmet v rodilniku Kateri odgovor naj izberem? – Vsi sošolci mi pravijo, da je to sigurno osebek, a se jaz s tem vsekakor ne strinjam, ker mi vprašanje kdo se je zbralo nikakor ni smiselno.
Prosim za razlago stavčnih členov pri naslednji povedi:
Zanima me, kateri stavčni člen je pred nami. – Ali je to prislovno določilo ali del povedka (oz. povedkovo določilo in ga podčrtamo z nepolnopomenskim glagolom bo, kot povedek)?
Še en primer, kjer sem negotov je sledeč:
V tej povedi je pri raziskovalni nalogi prislovno določilo ali predmet v rodilniku?
Ustvarjam obrazce za območje z dvema uradnima jezikoma (slovenščina in italijanščina). Ali je poševnica stična ali nestična, ko zapišem izraz v obeh jezikih.
Ali je prav
a) Ime in priimek / Nome e cognome
ali
b) Ime in priimek/Nome e cognome?
In kaj, če že sam izraz vsebuje poševnico npr.:
c) Ime/priimek / nome/cognome
Že vnaprej se vam zahvaljujem za odgovor.
Zanima me, kako v povedih uporabiti oz. zapisovati naslov literarnega dela Košarkar naj bo! Primoža Suhodolčana glede na to, da se naslov konča s končnim ločilom – klicajem.
1. Po nekih novih pravilih (ne vem, kdo naj bi jih postavil, ampak zdaj vse tajnice govorijo o tem) naj se v formalnih pismih ne bi več v istem besedilu pisalo Zadeva: ... in Spoštovani, temveč le eno ali drugo. Morda veste, kako je s tem?
2. Katere možnosti imamo pri pisanju pozdravov, še posebej v kombinaciji s podpisom, npr.
Lep pozdrav,direktornova vrstica Jože Novak
Lep pozdrav.DirektorJože Novak ...
Lepo vas pozdravljam.
Lepo pozdravljeni.
Zdi se mi, da imamo tukaj pravzaprav ogromno možnosti in ni treba, da se omejujemo samo na eno, vendar ljudje pričakujejo, da jim daš le en odgovor.
3. Za to trditev pa bi samo potrebovala vašo potrditev: če v dopisu napišemo položaj človeka v podjetju/organizaciji, je prav, da ženskam pripišemo žensko obliko poklica, kajne? Npr.
Maša Kovač,nabavna referentka (in ne nabavni referent).
Zanima me, ali je veznik bolj ko – bolj ali bolj kot – bolj. Ali takšno stopnjevanje velja za vse primere tega tipa, na primer dlje ko – bolj ali več ko – globlje ali kar se pač že da sestaviti skupaj v slovenščini? Hvala lepa.
Zanima me, od kje izraz delati kot svinja z mehom. Sicer mi je jasno, da naj bi pomenilo malomarno ravnanje, zanima pa me od kod izvira oz. za kakšen meh gre in kaj naj bi svinja z mehom počela.
Kako je prav in zakaj: Škofjeloški pasijon ohranjati živ ali Škofjeloški pasijon ohranjati živega?
Za besedo tapas navajate opis prigrizek ... V ednini torej. Ker mi je zadeva »sumljiva«, sem na Googlu malce preverjal – v angleščini, iskalni niz tapa tapas plural. Menim, da je pravilno tapa, tapas pa je množina. Tudi v Španiji sem pred leti povprašal. Sem namreč »hud jezikovni firec« kamorkoli pridem.
Povezavi:
What Are Tapas in Spanish Cuisine? – TripSavvywww.tripsavvy.com › http://tripsavvywww.tripsavvy.com/
17.dec. 2018 - Tapas: Plural or Singular'? In Spanish, you can have one 'tapa' and two or more 'tapas.' The word is undoubtedly plural. In English ...
Zanima me, ali so naslovi TV vsebin, kot so recimo Igra prestolov, Harry Potter, Umori na podeželju, James Bond ..., števni?
Primeri:
Ali ste si ogledali vse Igre prestolov? Gledal sem vse Harryje Potterje. Umorov na podeželju že dolgo ni bilo na sporedu. Jamesi Bondi mi niso všeč.
Ali so neštevni in mora biti pred njimi ustrezna števna beseda? Npr.:
Ali ste si ogledali vse sezone Igre prestolov? Gledal sem vse filme Harryja Potterja. Serije Umori na podeželju že dolgo ni bilo na sporedu. Filmi Jamesa Bonda mi niso všeč.
Zanima me, ali se lahko reče, da je čast števni samostalnik, čeprav ga v dvojini recimo ne uporabljamo? Se uporablja samo v frazemih? SP ga označuje kot števnega, ampak še nikoli nisem slišal, da bi nekdo rekel/zapisal, da je recimo zaradi dveh časti nekaj naredil ... Vedno ga uporabljamo v primerih biti v čast/časteh, izpod časti, v čast mi je ..., nikoli recimo z dvema častema.
Ker načeloma so pojmi neštevni oziroma edninski.
Pred kratkim sem na spletu odkrila Jezikovno svetovanje, kjer odgovarjate na vprašanja povezana s slovnico in pravopisom. Ker imam tudi sama nekaj vprašanj, pri katerih bi potrebovala pomoč, dvomim pa, da bi bila le-ta dovolj zanimiva za širši krog jezikovnih uporabnikov, sem izkoristila ponujeno možnost individualnega svetovanja. Upam, da ni s tem nič narobe in da mi boste pomagali pri odgovorih na vprašanja, ki me težijo.
V fantazijskii literaturi se pogosto srečujemo z izmišljenimi jeziki. Kako torej podomačevati (oz. ali sploh podomačevati) imena bitij in pripadnikov narodov, še zlasti tam, kjer je v prevodu literarnega dela zaželjeno prikazati tudi razliko med dvema jezikoma, resničnim in izmišljenim, in njunimi jezikovnimi značilnostmi? Do kakšne mere je smiselno ali nujno podomačevati besede iz takšnih jezikov in kakšna bi bila njihova najpravilnejša oblika?
Kot primer bi navedla Tolkienova dela (predvsem Silmarillion) in njegova poimenovanja bajeslovnih bitij (Ainur, Valar, Maiar) ter narodov (Noldor, Sindar, Teleri) v jeziku quenya (Quenya). Tukaj je nekaj primerov (osebnih lastnih imen) v edninski in množinski obliki:
Ainu (ed.) --> Ainur (mn.)
Vala (m. sp., ed.) --> Valar (m. sp., mn.)
Valië (ž. sp., ed.) --> Valier (ž. sp., mn.)
Maia (ed.) --> Maiar (mn.)
Noldo (ed.) --> Noldor (mn.)
Elda (ed.) --> Eldar (mn.)
Teler (ed.) --> Teleri (mn.)
Quende (ed.) --> Quendi (mn.)
Množinske oblike teh poimenovanj v besedilu močno prevladujejo, zato me zanima, po kakšnem vzorcu je treba to množino sklanjati v slovenskem prevodu?
Je potrebno:
1. izhajati iz edninske oblike samostalnika in množino sklanjati po 2. moški sklanjatvi: Vale-Val-Valam-Vale-o Valah-z Valami
2. za množino vzeti kot osnovo originalno množinsko obliko Valar in besedo nato sklanjati po 1. moški sklanjatvi: Valarji-Valarjev-Valarjem-Valarje-o Valarjih-z Valarji (kot so to naredili nekateri slovenski prevajalci)
3. za množino vzeti kot osnovo originalno množinsko obliko Valar in ji v vseh sklonih dodati končnico -ø: Valar-Valar-Valar-Valar-Valar-Valar
4. bi lahko morda v kakršnemkoli primeru po tem pravilu iz SP 2001 (Tujke, tuje besedne zveze ter polcitatna lastna imena imajo v imenovalniku ednine in enakem tožilniku (nepregibne besede in zveze pa sploh) lahko pisno citatno obliko (Shakespeare, corpus delicti, à propos), tj. pišejo se kakor v jeziku, iz katerega jih jemljemo.) kaj podobnega naredili tudi z besedo Valar, čeprav gre tu za množino in ne ednino? Valar bi potem sklanjali kot:
Valar-Valarjev-Valarjem-Valar-o Valarjih-z Valarji. Ali pa je to še najslabša rešitev izmed vseh oz. popolnoma napačna?
Ker imamo v knjigi tudi primere, kjer najdemo edninsko obliko besede v quenyi, množinska oblika pa je podana v angleškem jeziku (recimo Silmaril (ednina v quenyi) in Silmarils (množina v angleščini); v quenyi je množinska oblika Silmarilli, iz česar potem tudi izhaja naslov knjige Silmarillion, namreč zgodba o Silmarilih (treh draguljih, ki imajo v zgodbi osrednjo vlogo)), sem mnenja, da bi to razliko bilo treba tudi na nek način v prevodu poudariti. Sama sicer nisem jezikoslovka, še manj pa prevajalka, a vseeno se mi zdi, da če vse prevajaš po istem kopitu (Silmarils (ang.) --> Silmarili (slo.), Valar (quenya) --> Valarji (slo.)), se to razlikovanje med dvema jezikoma v prevodu popolnoma izgubi. Kako torej najustrezneje ravnati v takšnih primerih?
Kot drugo me potem zanima tole: je potrebno besede Ainu, Ainur, Quendi, Maia in Maiar podomačiti in spremeniti v Ajnu, Ajnur, Kvendi, Maja in Majar? Sama nisem najbolj navdušena nad tem, še zlasti ker v primeru Maia --> Maja (iz očitnega razloga) v slovenščini lahkopride do zmede. (primer: Gandalfje Maja. Maja Sauron je izdelal Prstan.) Ker se je prevajalec slovenskega prevoda Silmarilliona iz leta 2003 ravno temu kot kaže skušal izogniti, smo zato za žensko pripadnico rodu Maiar(jev) dobili nekaj, čemur ne morem reči drugega kot zmazek, namreč Majarka. To se (vsaj meni) zdi enako, kot da bi množini Libanonci prilepili -ka in za besedo Libanoncika trdili, da je to prebivalka Libanona. Podobno se je zgodilo pri množinski obliki za ženske pripadnice rodu Valar(jev). Čeprav se ime Valar skozi celotno knjigo pojavlja kot skupno ime za moške in ženske pripadnice rodu, torej Valar in Valier, so ženske pripadnice tega rodu (Valier) nazadnje končale kot Valarke. To je vseeno boljša rešitev kot prej omenjena Majarka, a vseeno menim, da bi se dalo priti do še kakšne boljše, kot da iz Valië (ed.) --> Valier (mn.) v slovenščini kar naenkrat dobimo Valarke. Bi bilo torej bolje ta imena (tudi v množini) pustiti v originalni obliki (tako kot recimo ime Pia)?
In pa še eno vprašanje: kakšni bi bili najpravilnejši ali vsaj najustreznejši (po Vašem mnenju) podomačeni obliki za imeni dveh najpomembnejših jezikov v Tolkienovih delih, quenyo (Quenya) in sindarin (Sindarin)? Zaenkrat imamo v slovenščini ti dve besedi prevedeni oz. podomačeni kot 'kvenja', 'kvenjščina' in 'quenjščina' ter 'sindarinščina' in 'sindarin'.
V nekem katalogu sem opazil, da so tožilnik besedne zveze električni pastir pustili enak imenovalniku, verjetno zaradi neživosti artikla. Amebis Besana pa pri tožilniku zvezo pregiba kot nekaj živega (torej električnega pastirja). V SSKJ in SP tožilnik ni nikjer naveden, zato me zanima, ali je prav: kupil bom električni pastir/električnega pastirja.
Ni mi vseeno za slovenščino in precej reči me moti pri njeni pisni in govorni rabi. Ko sem se vprašal, kaj pa najbolj zbode mojo jezikovno občutljivost, so na vrh brozge priplavale tri nemarnosti:
v kolikor, torej razpasla se, hiperkorektnostna in nepotrebna zamenjava za veznik če, ki je na dobri poti, da izumre;
z teboj, torej nepravilna raba predlogov s in z, v govoru napačna celo dvakrat: najprej zaradi same nepravilne izbire potem pa še zaradi nepovezanega izgovora; po drugi strani je prav to, da govorci predlog in njemu sledečo besedo izgovarjajo ločeno, razlog, da ne zaznajo napačne izbire, saj bi sicer spoznali, da, recimo, zteboj ni mogoče izgovoriti;
vprašanje, na katerega, torej izgubljanje občutka, da gre za samostalnik srednjega spola in sklanjanje po moški sklanjatvi.
Se strinjate, da gre za precejšnje težave, na katere bi kazalo bolj opozarjati?
Slov. ustreznica (ang.) Houtis oz. Hutis (ime za člane uporniške skupine, dejavne v Jemnu; več o tem na http://en.wikipedia.org/wiki/Houthis)
Na spletu (v slov. medijih) se največkrat pojavlja različica hutiji ali celo samo huti oz. hutijevci;
vzporedno naletimo tudi na bes. zveze tipa
Gibanje pa naj bi ime dobilo po (l. 2004 umrlem) voditelju, imenovanem Husein Badredin al Huti. Katera ustreznica (če sploh) je bolj pravilna? Zdi se mi, da bi tukaj morali slediti Toporišičevi slovnici (na 178. str) in tvoriti navadno izpeljanko za »člana ali uda organizacije, ideologije [...]«, nekako tako kot ničejanec (prim. izpeljanko z -ist po vzoru idealist, ki tukaj domnevno ne bi funkcionirala ...)?
V zadnji Delovi prilogi Svet kapitala novinarka Pija Kapitanovič piše o tem, kako so Jugoslovani hodili nakupovat v Trst. Mimogrede omeni še Udine in udinski sporazum. Udine bi še nekako požrla, ampak udinski sporazum me je pa močno zbodel. V moji maloobmejni prepustnici je nekoč pisalo Videmski sporazum in doslej sem živela v veri, da je to edino ime tega sporazuma. Sprašujem se, kje je meja slovenjenja tujih krajevnih imen. Za glavna mesta je jasno. Pišemo Rim, Pariz, Bruselj itd, ne pa Roma, Paris, Bruxelles. Tudi večja zamejska mesta so poslovenjena – Trst, Gorica, Celovec, Beljak. Tudi za nekatere manjše kraje se mi zdi raba ustaljena. Ponavadi rečemo Opčine in ne Villa Opicina. Vas Dolina pri Trstu je običajno Dolina in ne San Dorligo della Valle. Tudi Pliberk ni Bleiburg. Za nekatere druge kraje pa se čedalje bolj uveljavlja tuje poimenovanje: Udine namesto Videm, Monfalcone namesto Tržič, Grado namesto Gradež. Kaj svetujete vi?
Zanima me, katerega spola mora biti glagolska oblika, če sta v osebku stavka samostalnika ženskega in srednjega spola. Primera: Žena in dete sta slonela ob drevesu. – Menim, da mora tu biti moški spol. Žena in dekle sta sloneli/sta slonela ob drevesu. – Tu se mi vsiljuje ženski spol.
Pozdravljeni, prosim, če mi pojasnite rabo glagola v naslednjem primeru:
Jaz bi napisala je predstavljena, saj mislim, da se glagol prilagaja prvemu samostalniku, ki mu sledi.
Prosim Vas za pomoč pri naslednji jezikovni dilemi. Zanima me, katera glagolska oblika v povedku je pravilna, če imamo osebek, zložen iz dveh samostalnikov srednjega spola, katerih jedri sta enaki, prilastka pa sta različna.
Ministrstvo za kulturo in Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport sta se strinjala/sta se strinjali ...
Slovensko in hrvaško mesto sta bila/sta bili ...
Zavedam se, da kadar sta v osebku dva različna samostalnika srednjega spola, je spol glagola v povedku moški (mesto in podeželje sta bila), razumljiva mi je tudi glagolska oblika v povedku, ki sledi osebku s samostalnikom srednjega spola v dvojini (dve mesti sta bili). Rada pa bi vedela, katera oblika glagola je pravilna v primeru, da imamo osebek iz dveh samostalnikov srednjega spola, katerih jedri sta enaki, prilastka pa različna.
Težave imam z ujemanjem spola pri besedi računovodja v dvojini. Ali pravilno sklepam, da če uporabimo 2. moško sklanjatev (torej žensko sklanjatev) se potem tudi deležnik ravna po ženski obliki (čeprav je beseda računovodja moškega spola in čeprav sta dejanski računovodji moška), na primer:
Računovodji sta preverili dokumentacijo.
Mislim, da je pravilno tudi: Računovodja sta preverila dokumentacijo, medtem ko se mi mešanje obeh vzorcev, npr. Računovodji sta preverila dokumentacijo, ne sliši pravilno.
Ne vem, zakaj ob primeru Izbruh koronavirusa in njegova razširitev v Evropo imata veliko medijsko odmevnost, razmišljam, ali je prav IMATA ali IMA (veliko medijsko odmevnost). Nekaj se mi ne sliši v redu.
O sestavljenem osebku in ujemanju s povedkom ste že veliko pisali, vendar med vprašanji nisem našla odgovora, kaj je pravilno v spodnjih primerih. Zanima me, v kakšnem številu mora biti povedek, če ob njem stoji osebek sestavljen iz zvez niti - niti ali ne - ne. Najlepša hvala za odgovor.
Prosila bi za pomoč pri določitvi glagola v povedi: Kajenje in uporaba elektronski cigaret sta/je prepovedano/i/a v vseh prostorih.
Odločila bi se, da gre za edninski osebek, saj se kajenje in uporaba elektronskih cigaret pomensko ujemata. Težave imam pri določitvi spola. Bolje mi zveni prevlada srednjega spola (kajenja), čeprav je to na prvem mestu. Uporabila bi: je prepovedano. Zanima me vaše mnenje in teorija, ki stoji zadaj.
Ali smem – če se mi zdi neka beseda primernejša in je hkrati tudi razumljiva – uporabiti le-to, namesto one, ki je ustaljena?
Vzemimo za primer besedo motór. Izmislil sem si besedo, ki se mi zdi bolj sorodna slovenskemu jeziku, to pa je (novo)beseda poganjálo. Sem privrženec rabi lep(š)ih slovenskih besed in prosim za vaše dovoljenje za uporabo te besede v javnem izražanju. Poleg besede motór, pa to isto besedo, tokrat v pomenu motórno koló, želim nadgraditi v (novo)besedo poganjálnik.
Ali mi je ta svoboda dopuščena?
Vljudno vas prosim, če mi lahko odgovorite, uporaba katerega časa (preteklega ali sedanjega) je pravilna pri pisanju zapisnikov raznih sestankov, sej uprav, nadzornih svetov, odborov, komisij, …
Nekaj primerov: »Uprava se seznani z …« ali »Uprava se je seznanila z …« »Nadzorni svet nalaga upravi, da …« ali »Nadzorni svet je naložil upravi, da …« »Komisija soglaša z …« ali »Komisija je soglašala z …« »Odbor zavrača predlog, s katerim …« ali »Odbor je zavrnil predlog, s katerim …«
Zanima me, v kateri osebi pišemo raziskovalne, diplomske ipd. naloge?
V navodilih je pogosto navedeno, da je treba uporabiti 1. os. množine, vendar se mi zdijo primeri: v nalogi raziskujemo/v nalogi bomo opisali/preučili smo čudni, saj je jasno, da je raziskoval/opisal/preučeval samo eden. Prosim za pojasnilo.
V naboru že odgovorjenih vprašanj mi ni uspelo najti razlage, kako je z vejico, kadar pri naštevanju uporabljamo od ... do.
Primer:
Revija bo pokrivala različne tematike: od arheologije, zgodovinopisja, geografije, etnologije do digitalne humanistike.
ali
Revija bo pokrivala različne tematike: od arheologije, zgodovinopisja, geografije, etnologije, do digitalne humanistike.
Ali se pred do zapiše vejico ali ne?
Zanima me, če obstaja pravilo, kdaj se lahko uporabi zaimek le-ta, kdaj pa je tisti le odveč in je dovolj zgolj ta. Mogoče tudi, kdaj je nujno uporabiti zvezo le-ta? Npr.: Včeraj smo pili sok, le-ta/ta mi je bil všeč.
Bi lahko v tem primeru zamenjali tudi s slednji? In še en primer:
Pravljice berem redno otrokom, le-teh/teh se nikoli ne naveličajo.
Hvala za odgovor.
V Jezikovni svetovalnici sem našla dve obliki pridevnika, izpeljani iz samostalnika poker, in sicer pokrski in pokerski. Iskala sem ju na Franu, a ju nisem našla. Ko sem si ogledala sklanjanje samostalnika poker (rod. pokra in pokerja), mi je postalo jasno, da je upravičena tudi pridevniška dvojnica. Poiskala sem še eno podobno besedo, tj. pufer (rod. pufra in puferja) in spet na Franu nisem našla pridevnika, razen v besedni zvezi púferska kapacitéta vôde. Ko sem si ogledala samostalnik pufer, sem videla, da ga farmacevti sklanjajo le pufer pufra (tako je tudi v korpusu Gigafida 2.0). V korpusu Gigafida 2.0 je mogoče najti obe obliki, pufrski in puferski. Začeli so me zanimati pridevniki, izpeljani iz samostalnikov na -er. Tako sem v korpusu našla tudi take, kot so čartrski, gangstrski, helikoptrski, celo hekrski, na Franu pa opazila, da je rodilnik samostalnika bager tudi bagerja, pridevnik pa poleg do zdaj veljavnega bagrski tudi bagerski. Kako si vse to razlagati?
S čim nadomestiti glagol obeležiti v primeru svetovnih dni, obletnic, praznikov itd.? (V bolnišnici so obeležili svetovni dan medicinskih sester.) Vedno se mi zdi, da je nekako na silo popravljeno.
V Razvedrilnem programu TV Slovenija sredi septembra začnemo s projektom EMA FREŠ, ki je sestavni del razpisa, oziroma projekta Slovenski izbor za pesem Evrovizije 2020.
Akcija EMA FREŠ je namenjena mladim neuveljavljenim glasbenikom, starim od 16 do 26 let, ki še niso izdali vsaj treh javnih skladb, zanjo pa smo se odločili po velikem uspehu, ki ga je imela med mladimi letošnja zmagovalna skladba EME, Sebi, Zale in Gašperja. Akcija Ema Freš bo potekala zgolj na spletu.
Pri poimenovanju tega dela projekta EMA 2020 smo med mladimi iskali ustrezen izraz, ki v njihovem slengu najbolj natančno, a dovolj široko opisuje svež glasbeni pristop, novost, inovativnost in obenem pojasnjuje tudi kakšne nastopajoče si želimo, mlade, sveže, neuveljavljene. V manjši fokus skupini tako imenovanih vplivnežev, oziroma influenserjev, ki bodo v spletnih oddajah vodili ta del izbora, se je enotno pojavilo ime freš, med mladimi razširjena pisna oblika angleške besede fresh, kot najprimernejši skupni opis zgoraj navedenih zahtev. Še posebej so poudarili, da mora biti beseda zapisana s š na koncu in ne v angleški obliki.
Njihov predlog smo v Razvedrilnem programu TV Slovenija sprejeli, saj ta projekt naslavlja zgolj mlade na spletu, opis freš pa najbolje med mladimi ponazarja, kakšno glasbo in nastopajoče želimo dobiti.
V tem sicer malce zapoznelem dopisu vas prosimo za mnenje o jezikovni ustreznosti besede, freš, v jezikovnem kontekstu naslavljanja mladih v okviru tega projekta.
V službi smo obravnavali pravilnik, v katerem je bila zapisana beseda računovodenje, in vprašanje ali gre za slovensko besedo oziroma če je v slovarju slovenskega knjižnega jezika. Oseba, ki je na svojem področju strokovna, to je finančno-računovodskem, podpira to besedo, vendar vseeno je dilema tistih, ki ne poznajo te stroke, ali gre za slovensko besedo. Naj vam citiram cel odstavek:
Pri poslovanju in računovodenju uporablja :
V izogib dilemam vas prosim, ali mi lahko posredujete vaše mnenje, katero bi poslala v vednost moji delovni sredini, ali pa me vsaj usmerite, kam se lahko obrnem za reševanje to vrstnih težav.
pretežen – ki obsega, predstavlja večji del česa večina – del kake skupnosti, celote Ali bi lahko torej besedno zvezo pretežna večina (ki jo predlaga celo SSKJ) imeli za slogovno manj ustrezno? Če ne, kakšna je razlika med večino/pretežnim delom in pretežno večino? Bi slednjo lahko pojmovali kot stopnjevanje?
Prosimo vas za pomoč pri uporabi besede »vmavčiti«- pisno, kar se izgovarja umaučiti. Pomeni pa, dati nekaj v mavec.
Na naši Fakulteti, to je Zdravstvena fakulteta, imamo študijsko smer Laboratorijska zobna protetika, kjer študente učimo izdelave umetnih zob, enostavno rečeno. Pri tem delu pa moramo modele za izdelavo »vmaučiti« v artikulator (priprava,ki nadomesti čeljustni sklep). Sedaj sem ugotovil, da se v praksi v bistvu uporabljata oba izraza, tako »vmaučiti« in »umavčiti«. Želeli bi namreč, svoje strokovno izrazje malo popraviti in izboljšati, sploh pa dati pravilna navodila študentom, ki pripravljajo diplome. Ali pustimo, da se še naprej uporabljata oba izraza?
Za pomoč in nasvet se Vam iskreno zahvaljujemo!
Lep pozdrav, pred. Franc Rojko
Odgovor oz. razlago svetovalnice v zvezi D/d-evinskim gospostvom sem že poznal, vendar jedro mojega vprašanja ostaja neodgovorjeno, zaradi česar sem se obrnil na vas.
Če sem vas prav razumel, razlagate uporabo velike oz. male začetnice glede na preteklo, tj. zgodovinsko rabo, zlasti zgodovinarjev. Ker je le-ta raznolika in mi ne daje odgovora, sem se tudi obrnil na vas. In vas prosim za odgovor, če je ta seveda mogoč, kakšna je norma pravilne rabe začetnice v besedni zvezi "Loško/loško gospostvo" z vidika jezikoslovne stroke danes?
Ob tem priznam, da za rabo z desnim prilastkom (G/gospostvo Škofja Loka) ali rabo na način besedne zveze Š/škofjeloško gospostvo doslej nisem vedel oz. zanju prvič slišim. Predvidevam, da gre za novejšo rabo, podobno kot se za sicer uveljavljeno zvezo Loški grad iz komercialnih nagibov dandanes pogosto uporablja zveza Škofjeloški grad.
Kot rečeno, vas prosim za strokovno utemeljitev pravilne rabe.
zanima me, kako je s postavitvijo vejic v primeru, ko imamo vrinjeni odvisnik:
Med dvema podrednima veznikoma ni vejice (SP 327), SP 328 pa pravi takole: Kadar prideta skupaj priredni in podredni veznik pred vmesnim odvisnikom, pišemo vejico samo pred prvim veznikom: Pridem sam, in če bo le mogoče, pripeljem še koga. Ali bi morale biti vejice potemtakem takole postavljene:
Ali takole (v skladu s pomenom povedi):
Katera različica je pravilna? Poved je iz prevoda pesmi, če se mogoče zdi malo nejasna.
Vejica in večbesedni vezniki: »toda kaj«
V enem zgledu ste že obravnavali priredni veznik »namreč«, ki »zastopa opuščeni nadredni stavek«. Primer: Povedali so, da se strinjajo, namreč (strinjajo se o tem), da tudi oni mislijo ...
Kaj pa pri veznikih: toda, vendar, ampak? Ali ti v spodaj navedenih primerih »opuščajo nadredni stavek«? Ali je dovolj, da je »toda« z vejico ločen od drugih veznikov samo zato, ker želimo izraziti nasprotje in ga poudariti. Pri prislovnih zaimkih namreč to lahko naredimo. Nasploh se mi zdi »toda« na začetku stavka poudarjalen. Primeri: a) Peter je Jezusu sicer sledil. Toda, ko so ga spraševali, je začel rotiti in prisegati, da ga ne pozna.
Menim, da ta »toda« poudari nasprotje glede na prejšnji stavek, se pravi: Toda, (čeprav mu je sledil), ko so ga spraševali, je začel rotiti in prisegati, da ga ne pozna.
b) Zato ga ni bilo potrebno upravičiti. Vendar, bolj ko o tej zadevi razmišljam, bolj se mi zdi, da bi ga morali.
Menim, da ta »vendar« poudari nasprotje glede na prejšnji stavek, se pravi: Vendar, (čeprav ga niso upravičili), bolj ko o tej zadevi razmišljam, bolj se mi zdi, da bi ga morali.
c) Ampak, kaj se je zgodilo zatem? Ta stavek sledi nekemu opisovanju dogodka. Menim, da lahko dam vejico za »ampak«, ker poudarim nasprotje, kaj se bo zgodilo zatem. Menim, da lahko napišem tudi brez vejice: Ampak kaj se je zgodilo zatem?
d) Prevarala si očeta, deklica, toda, kaj si res mislila, da boš tudi mene. Sem prav postavila vejico?
Sem tehnično izobražen in imam ker nekaj težav pri postavljanju vejic. Zlasti mi delajo težave povezave: zato da/upam da... Kje se tu postavi vejica ali med veznika ali takoj na začetku. Primer: Pri prenosu sile se uporabili vzmet, zato da se izogne sunkovitemu začetnemu pospeševanju.
Lepo prosim za pomoč pri razrešitvi zagate glede stave vejice. Nikakor se ne dokopljem do odgovora, ki bi mi dal nekaj gotovosti. Sprašujem se (tudi kolegice v šoli), kdaj je pred ZAKAJ vejica in kdaj je ni. Izpisala sem si nekaj primerov:
Kje se je mogoče o tem še podučiti? Nekaj sem našla v členu 331 (Slovenski pravopis, 2001). Zasledila sem tudi nekaj debat na spletu (o »primeru NLB«: Vem(,) zakaj), a ni kakšnega merodajnega odgovora – mogoče pa sem ga kako spregledala.
Želela bi zastaviti vprašanje glede postavljanja vejice v zvezi podpogojem da.
Ali se ta zveza (lahko) uporablja kot večbesedni veznik in bi bila torej upravičena vejica ali pred pod pogojem ali pred da (ne pa na obeh mestih)?
Če je tako, ali je v naslednjem konkretnem primeru katera od postavitev ustreznejša:
Ali pri tej zvezi sploh ne gre za večbesedni veznik (pri katerih so prvi deli ponavadi prislovi ali členki, v tem primeru pa seveda ni tako) – in če je tako, ali bi morali uporabiti dve vejici:
Ali sploh zastavljam napačno vprašanje – naletela sem namreč tudi že na mnenje (v nobenem viru pa nisem našla potrditve), da se je zvezi pod pogojem da bolje izogniti in namesto tega uporabiti preprosto če. Ali je zveza vseeno sprejemljiva oz. neproblematična, če želimo poudariti ta pogoj?
Prosim, če mi lahko pojasnite, kako pravilno pišemo vejice v naslednjih primerih.
Koliko vejic mora biti v spodnji povedi? Turisti gredo lahko plavat ali se vozit s kočijo okrog jezera ali si ogledajo grad.
V rabi pogosto zasledim, da ljudje ne pišejo vejice pred prosim, npr. Mi lahko prosim odgovoriš še danes?. Pravilno bi bilo Mi lahko, prosim, odgovoriš še danes?. Ali se lahko vejica v takih primerih opušča?
V SP 310 piše, da pišemo vejico pred in, kadar in uvaja stavek, ki izraža posledico. Običajno se veznik in ne navaja kot veznik posledičnega priredja, zato sem pogosto negotova, ali naj pišem vejico ali ne. Prosim za pomoč v naslednjih primerih. Delo je bilo dobro organizirano in podjetje je uspešno poslovalo.Uči se in boš znal.
Kaj menite – ali je med stavkoma vezalno ali posledično razmerje? Ali mi lahko svetujete, kje si lahko preberem kaj več o stavčnih razmerjih? Brskam po Toporišičevi slovnici, SP, osnovnošolskih in srednješolskih učbenikih.
Vprašanje vejice v sledeči povedi je razklalo mojo družino in nekaj znancev:
Na stran vejice so se razen mene postavili vsi, ki so vprašanje prejeli. Trdijo namreč, da gre za dve osebni glagolski obliki, med katerima bi stala vejica, če bi bil, kar imajo oni za odvisni stavek, razširjen, torej: ... vidi, namesto da bi jo pogledal. Na drugi strani stojim le jaz. Čutim, da tu vejice ni, saj si glagolski obliki delita obvezno tožilniško dopolnilo, torej morata biti priredno vezani polovici povedkovne fraze (žal terminologije, ki jo uporablja tvorbena slovnica, v slovenščini ne poznam), če želimo obdržati pomen. Zanima me, ali se slovnica strinja z mano ali se je tudi sama zarotila proti meni.
Vnaprej se zahvaljujem za vsakršen odgovor!
Zanima me, kako je s postavitvijo vejice pred veznikoma ko in če v spodnjih primerih. Ali (pa), ko bomo stali v vrsti na blagajni. Kaj (pa), če bi tudi mi ravnali podobno?
Sodeč po rezultatih v Gigafidi sta možni in pogosto rabljeni obe različici.
Pri dobro znanem citatu iz Sneguljčice: "Zrcalce, zrcalce, na steni povej ..." na spletu opažam, da pred predlogom na ponekod zapišejo vejico, medtem ko drugod ne. Ali se torej vejico tam zapiše ali ne?
V dilemi sem glede postavitve vejice v povedi: Luže prihajamo. Zdi se mi, da če so luže osebek in napovedujejo vsled dezja, da prihajajo, je poved brez vejica. V kolikor mi napovedujemo lužam, da prihajamo skakat po njih, pa je poved z vejico. Imam prav?
Prosila bi vas, če mi lahko poveste pravilo v zvezi z odvisniki in vejico pred veznikom in, ki temu odvisniku sledi. Večkrat sem namreč v zagati, kdaj pred veznikom in uporabiti vejico v daljših povedih. Če sem zastavila preobsežno vprašanje, prosim, če me lahko le usmerite na literaturo, ki zajema tovrstna pravila.
Zanima me, ali je v samostalniških besednih zvezah, ki so sestavljene iz osebnega zaimka in drugega samostalnika, med elementoma vejica. Na primer: pri nas(,) Kovačih(,) je lepo; življenje je težko nam(,) nevednim. Kaj pa, če besedni red zamenjamo? Na primer: življenje nam je nevednim težko.
Po dolgih letih stalnega pisanja v angleščini se mi nekoliko mešajo štrene glede pisanja vejic pri odvisnih stavkih. V mislih imam take povedi:
Je za besedo profilne treba pisati vejico? Ne gre namreč za vrinjen element tipa Galerija je, mislim, v drugem razdelku.
Nadalje, če zgornjo poved primerjamo s to povedjo:
Ali je vejica tukaj odsotna, čeje to pravilno, ker se oba odvisna stavka nanašata na samostalnik možnosti*?
Vem, da ste se s to tematiko že ukvarjali, a vseeno dovolite vprašanje, povezano z zapisom kolesarske Dirke po Sloveniji. Na vaših straneh sem videl možnost zapisa v dveh oblikah, kar se tiče velike začetnice, torej Dirka po Sloveniji in dirka po Sloveniji (oboje pravilno). Moje vprašanje pa se nanaša na zapis samega organizatorja dirke, ki vztrajno že nekaj let povsod piše, da gre za dirko Po Sloveniji. Mi lahko potrdite, da gre za napačen zapis (veliki Po) ali ima organizator v takšnih primerih toliko 'umetniške svobode', da si lahko dovoli zapis dirka Po Sloveniji in bi ga morali upoštevati tudi drugi? Morda podobno velja za blagovno znamko Adidas, ki jo že nekaj let – zaradi odločitve podjetja – mnogi pišejo adidas.
Kako se pravilno zapiše začetnico uradnih evidenc, kot je zemljiški kataster, kataster stavb ali register nepremičnin v slovenskem jeziku?
Na primer: Na geodetski upravi je Sektor za zemljiški kataster, ki vodi evidenco zemljiški kataster.
Geodetska uprava na svojih straneh piše vse evidence z malo začetnico, vendar pa ima v angleških prevodih vse evidence napisane z veliko začetnico, kar mi je tuje.
Spoštovani!
Zanima me, ali pišemo imena oddelkov v knjižnici z malo ali veliko začetnico. Prebrala sem vaš odgovor na (podobno) vprašanje o K/kulturni redakciji, vendar še vedno nisem prepričana o pravilnosti zapisa, predvsem zato, ker smo z novo signalizacijo v knjižnici oddelke tudi (uradno?) poimenovali in ta poimenovanja dosledno uporabljamo – tako takrat, ko o njih govorimo, kot takrat, ko o njih pišemo –, zato bi se mi zdel zapis z veliko začetnico primernejši. Na tabli pred vstopom na oddelek je, denimo, napis ODDELEK ZA MLADE – v člankih, poročilih itd. ne govorimo enkrat o mladinskem oddelku, drugič o oddelku za mladino, tretjič o oddelku za mlade.
Menite, da bi bilo narobe, če bi uporabljali veliko začetnico (Oddelek za mlade, Časopisni oddelek, Oddelek s strokovnim gradivom), kljub temu da posamezni oddelek nima svojega žiga, ki bi bil lahko, kot beremo v odgovoru o K/kulturni redakciji, merilo uradnosti in upravičenosti do pisanja z veliko začetnico?
Če bi imena oddelkov pisali z veliko začetnico, kako bi pa potem zapisali manjše enote znotraj njih, kot sta P/pravljična soba, ki je fizično ločen prostor na Oddelku za mlade, in R/računalniški kotiček na Oddelku s strokovnim gradivom?
Najlepša hvala za odgovor.
Prosila bi za razjasnitev glede zapisovanja lastnih imen, ki jih zasledujem v zapisih oziroma prevodih evropskih institucij oziroma organov. In ne vem, zakaj se enkrat odločajo za zapis z malo, drugič z veliko začetnico? IATE to povzema. Podajam nekaj primerov, kjer se uvaja ta praksa. Rada bi vedela, zakaj je tako. Zakaj je enkrat zapisano z malo začetnico in drugič z veliko, čeprav gre za en in isti organ ali akt, v naslednjih primerih:
(1) Porto declaration = Izjava iz PortaPorto declaration on social issues = izjava iz Porta o socialnih vprašanjih
(2) Komisiji pomaga odbor, imenovan Odbor za evropska čezmejna združenja.
Under the procedure referred to above, the Committee on Employment and Social Affairs has been asked to submit an opinion to your committee. = Odbor za zaposlovanje in socialne zadeve je bil v okviru postopka iz naslova zadolžen, da pripravi mnenje in ga predloži vašemu odboru.
(3) Authority for Anti-Money Laundering and Countering the Financing of Terrorism = Organ za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma / organ za preprečevanje pranja denarja / organ AML
(4) convention = konvencijaConvention = konvencija (z malo!)
The Convention requires Members to ensure easy access ... = Na podlagi konvencije morajo ...
PIC Convention = konvencija PIC Espoo Convention = Konvencija iz Espooja
STCW Convention = konvencija STCW WCPF Convention = Konvencija WCPF
Navedla sem primere zgolj za jasnejšo sliko, da mi boste podali odgovor, zakaj je takšna praksa v slovenskih besedilih EU institucij, ki jih povzema IATE. In ali je sploh pravilna praksa s takim variiranjem velikih in malih začetnic? Angleško je jasno, kdaj je velika in kdaj mala, pri slovenskih prevodih pa kot da strogo izhajajo iz "da se samo polno ime pravnega akta/organa šteje za lastno ime in se zato piše z veliko začetnico, vse drugo pa je navaden samostalnik".
Iz te prakse zelo težko ugotoviš, kdaj torej pisati z veliko začetnico in kdaj z malo. Zakaj taka variiranja? V angleščini je jasno, tam je z veliko, ko je z veliko – in pika.
Najlepša hvala za vašo strokovnost in odgovore, ki jih objavljate. Fran in Jezikovna svetovalnica sta IZJEMNO orodje in pomoč.
Zanima me, kako pravilno zapisati imena športnih organizacij:
Olimpijski komite Slovenije – Zveza športnih zvez (OKS-ZŠZ) Zveza za šport invalidov Slovenije – Slovenski paralimpijski komite (Zveza ŠIS-SPK)
Se pišejo z vezajem ali pomišljajem, stično ali nestično? Je v primeru kratice zapis drugačen kot v primeru zapisa celotnega imena?
Brskala sem po vašem arhivu, a nisem znala priti do nedvoumnega odgovora. Zanima me, ali se morda razmišlja o kakšni poenostavitvi pravil na tem področju. Zdi se mi, da je pravilna raba vezaja in pomišljaja postala preveč zapletena, da bi jo lahko usvojili ljudje, ki se ne ukvarjajo poklicno z jezikom.
Kateri zapis je pravilen?
To je bil pakt Hitler-Stalin.
To je bil pakt Hitler – Stalin.
Najbolje se mi sicer zdi: To je bil pakt med Hitlerjem in Stalinom. V rabi je pogosto prvi zapis s stičnim vezajem, a se mi ne zdi pravilen. Ne znam ga utemeljiti. Drugi zapis se verjetno nanaša na člen 396 v SP 2001, a ga v rabi ni zaslediti. Prosim za pomoč.
Ali je v zvezi LRN-turbulentni model ustrezno uporabiti vezaj? V zvezi LRN-model se mi zdi raba vezaja (glede na pravopisna pravila) povsem ustrezna. Kako je torej z vezajem v prvem primeru? Lahko število π zapišemo tudi v obliki π-število?
Prosim za pojasnilo, zakaj pišemo z vezajem C-vitaminski napitek (npr.)? Ali ni tudi tu črka sestavina levega prilastka kot v že obravnavanem primeru LRN turbulentni model (to mi je jasno in smiselno)?
Zadnjič sem zasledila oglas ker si vsi zaslužite zabavo. Dobila sem vprašanje ali bi lahko bilo pravilno tudi ker si vsi zaslužite zabave, po principu prinesite mi/želim si kave namesto kavo itd. Tako me zanima ali je pravilno oboje ali ne ter zakaj.
Zanima me, ali je poleg oblike zaokroževanje na desetine pravilna tudi zaokroževanje na desetinah, prosim, da mi pojasnite jezikovno rabo in njen pomen.
Ali mi lahko kdo razloži nianso med pasivom (viden je kot nesrečen; v smislu XZ ga vidi kot srečnega) in videti je srečen?
Sama menim, da je razlika v tem, da se v brezosebni rabi popolnoma zabriše agens, medtem ko je le-tega v pasivni rabi nekako mogoče identificirati. Vseeno pa mi to še ne pojasni, zakaj se v teh primerih uporablja glagol "BITI". In še: je ta tip stavkov soroden stavkov s pasivnim "SE" (se sliši, se naredi ...)?
Zanima me, v katero besedno vrsto spada beseda to (npr. v stavku Z nedoločnim zaimkom izražamo to, česar ne poznamo.) in tudi v katero podvrsto spada.
Prosim, da preverite in vnesete v SSKJ tudi besedico FUTSAL. Zakaj? Futsal označuje igranje malega nogometa v dvorani (dvoranski nogomet) s vratarjem in štirimi igralci v polju. Igra se v dvorani. Ime izhaja iz Futebol Sala (brazilsko ali špansko). Pri organizaciji UEFA je označen kot tekmovalni šport in prvenstva http://www.uefa.com/futsal/ Tudi pri nas imamo pod okriljem Nogometne Zveze Slovenije 1. in 2. Slovensko futsal ligo http://www.futsal.si/ Odpiram futsal klub in mi na UE Nova Gorica nočejo priznati imena Futsal v nazivu rekoč, da to ni slovenska beseda, kar je mogoče res, ampak je le-ta že, glede na vse dokaze, ki sem vam posredoval, zelo v uporabi.
Zakaj v SSKJ ne obstaja beseda prositeljica, prositelj pa obstaja. Pri pisanju mi tudi računalnik z rdečim podčrta besedo prositeljica.
Zdi se mi, da je novodobna uporaba besedne zveze vlak se je iztiril neustrezna in prisilno uvedena. Glagol iztiriti ne označuje zgolj aktivne povzročitve, da vlak iztiri, kot je zapisano v SSKJ, pač pa tudi dejstvo, da je vlak zdrsnil s tirov, torej iztiril. Nobeno aktivno dejanje ni potrebno za to, lahko je posledica slabe železniške infrastrukture. Tako kot rečemo, da je avto zdrsnil s ceste ali da je letalo strmoglavilo. V teh dveh primerih je očitno nepravilno, če bi rekli avto se je zdrsnil s ceste ali letalo se je strmoglavilo. Enako je tudi pri iztirjenju. Namerna povzročitev iztirjenja vlaka je pravzaprav šele drugotni pomen glagola iztiriti, ki je tudi možen, ni pa edini. Mislim, da je treba to v slovarju ustrezno opredeliti.
Pri razumevanju definicij gesel (slovar), sem nalela na težave. Moje znanje na področju slovnice je laično. Težave imam z razumevanjem gesel, ki vsebujejo naštevanja. Kolikor razumem lahko ima vejica (pri naštevanju) vlogo veznika in/ali. Včasih je iz uporabe veznika pred zadnjo našteto enoto razvidna vloga vejice: Pr. 1: Zmešajte jajca, sol in vodo. Pr. 2: Za pranje uporabimo Ariel, Persil ali Vanish. So pa primeri, kjer so enote samo naštete, brez uporabe veznika pred zadnjo našteto enoto.
Kako naj v takšnem primeru vem, kakšen pomen ima vejica pri nekem konkretnem naštevanju? Vloga vejice je včasih sicer razvidna iz konteksta, ne pa vedno. Še posebej, če ne poznaš nekega področja.
V SSKJ je pod geslom sistem med drugimi navedena naslednja definicija (8.):
Kako to tolmačimo?
celota družbenih enot, sestavin in odnosov Glede na veznik in bi sklepala: sistem = družbene enote + družbene sestavine + družbeni odnosi. Kaj je družbena enota, kaj družbena sestavina? Ni to enako? Zakaj bi našteli enako stvar dvakrat?
celota temelji na med seboj povezanih načelih, pravilih Načelih in pravilih? Načelih ali pravilih?
Upam, da sem napisala dovolj razumljivo.
Kako pisati ločila v spodnjih primerih, predvsem vejic znotraj stavkov za citiranimi deli in pred narekovaji?
Pa še nasvet za uporabo predloga k – je bolje z njim ali brez njega:
Kot sem že v naslovu omenil, me zanima, ali se posoda v pomivalnem stroju pomiva ali pere. V rabi sta namreč pogosti obe možnosti, zato sem v dilemi. Jaz bi rekel, da je pravilna opcija pomivanje, saj se posodo pomiva. Zanimivo mi je pa to, da je raba pranje posode bistveno pogostejša. Še celo pri navodilih pomivalnih strojev ponavadi piše: "pranje posode v pomivalnem stroju".
Kaj je pravzaprav pravilno? Ali sta pravilni obe možnosti?
Moje vprašanje se nanaša na vlogo Jezikovne svetovalnice. Nekoč sem nekje zasledila (morda v okviru kake predstavitve, pogovora itd.), da bo to, kar je navedeno v Jezikovni svetovalnici (na Franu), pozneje prešlo in/ali bilo uporabljeno pri pripravi posodobljenih pravil za novi Pravopis. Z drugimi besedami, da so rešitve na vprašanja, ki rešujejo kakšne težje zadeve, odpravljajo vrzeli v zdajšnjih pravilih ipd., ob objavi v Svetovalnici pretehtane in da jih torej lahko upoštevamo kot normativne. Ali če hočete drugače, da je Jezikovna svetovalnica do objavljenih novih pravil nekakšna desna roka zdajšnjega pravopisa. Ali to (še) drži?
Za primer: Facebook ipd. bi po pravopisu iz 2001 (odstavek 147) pisali z malo zač., ker bi pač spadal med znamke, ki se lahko lastnoimensko obravnavajo le v vlogi imenovalnega prilastka. Enako smo dolgo časa šteli, da ne moremo piti znamke (zato pijemo kokto), pijemo pijačo te znamke (zato pijemo osvežilni napitek Cockta). Skladno z novo razlago, uporabljamo Facebook (ne torej striktno facebook).
Razumem razmišljanje glede Facebooka, vendar mi odpre vprašanje o tem, ali smem (naj bi?) razlage in novosti iz Jezikovne svetovalnice uporabiti kot novo normo, da to torej prenesem v prakso. Med lektorji je praksa zelo neenotna. Nekateri menimo, da so (nove) rešitve iz Jezikovne svetovalnice tehtno premišljene in torej merodajne, da jih lahko vnesemo v prakso (posebno ob malce zastarelem Pravopisu), drugi vztrajajo, da novih pravil ne bi smeli prenašati v prakso, dokler ne dobimo posodobljenih pravil (Kdaj pa bo to? Kaj pa do tedaj?). Kaj nam lahko svetujete v zvezi s tem?
Prosim, če mi lahko pomagate določiti vrsto spodnjega odvisnika: Poleg tega še piše, da je današnji čas drugačen od časa nastajanja slovarja.
Zanima me, za katero vrsto pridevnika gre v primeru užitne ribe. Ali bi lahko bil vrstni, če ga razumemo kot vrsto užitnih rib v opoziciji od strupenih oz. v povedi Ribiški čoln pluje po velikem jezeru in lovi užitne ribe?
Zanima me, zakaj se spremeni vrstni red pomožnega glagola biti in osebnega zaimka, ko poved v pretekliku prestavljamo iz ednine v dvojino ali množino. Na primer, zakaj je osebni zaimek mi pred pomožnim glagolom, če rečemo: rekel mi je in zakaj je v frazi rekli so mi osebni zaimek na zadnjem mestu? Vnaprej hvala za vaš odgovor!
Vnukinja obiskuje 5. razred. Pri učni snovi o samoglasnikih mi je povedala, da je vrstni red samoglasnikov i, e, a, o, u. Ni mi znala razložiti, zakaj tako. Zakaj je "sporno" a, e, i, o, u?
Prijava je možna vsake/vsakega/vsaka pol leta?
Kaj je prav? Giga fida navaja vsake pol leta in vsakega pol leta kot najpogosteje uporabljeni varianti. Zanima me slovnična utemeljitev.
Po posluhu se mi (Celjanu) najbolje sliši vsaka pol leta in zdi se mi, da tako govorimo na Celjskem. Glede na ujemanje končnic, se mi to zdi smiselna raba: vsakO letO, vsakI dve letI, vsakA tri letA ... vsakA pol letA ...
Ali torej obstaja slovnični predpis ali pa moramo slediti rabi (giga fida), kjer pa mogoče prevladajo druge regionalne variante? Ali je potem »celjska« manj merodajna?
Lepo bi prosila za pomoč pri rabi velike in male začetnice. Kako zapisujemo npr. osnovno šolo, gimnazijo in fakulteto v življenjepisu, npr.:
Obiskovala sem O/osnovno šolo Ledina v Ljubljani, nato sem odšla na G/gimnazijo Moste, pozneje sem se vpisala na F/filozofsko fakulteto v Ljubljani.
Z veliko ali malo?
Imeni osnovna šola in gimnazija bi še sprejela z malo, ker ju občutim kot občni imeni, pri imenu filozofska se mi zatakne. Saj je v Ljubljani le ena F/filozofska fakulteta; utemeljitev, da mislimo na vrsto in ne na ime (člen 104 v SP 2001), se mi ne zdi povsem prepričljiva. To je, seveda, osebno mišljenje. Seveda pa je OŠ Ledina prav tako ena in bi ju morali verjetno pisati z veliko?
Razumem (vsaj mislim) primere:
Kako pa je z rabo v raznih časopisnih člankih, revijah, leposlovju? So tu kakšni interni dogovori? Raba je namreč zelo raznolika.
Zanima me, kateri zaimek je pravilno uporabiti v spodnji povedi. Ali pa sta morda pravilna oba? Najlepša hvala za pomoč.
Videli ste, kaj mi je naredila soseda. Videli ste, kar mi je naredila soseda. Videli ste to, kar mi je naredila soseda.
Zahvaljujem se vam za odgovor glede kvinoje. Ker pa se beseda quinoa izgovarja kínoa, še vedno ne razumem, zakaj predlagate poslovenjeno obliko kinoja, torej z vrinjanjem soglasnika j, ki ga v izvirniku ni ne v pisni obliki ne v izgovorjavi. Zdi se mi nekako tako, kot če bi morali reči boja namesto boa, oboja namesto oboa ali celo Samoja namesto Samoa.
Zanima me, ali je pravilna raba Ne bom uspel uporabiti kart. Opozorjen sem namreč bil, da ta zapis ni pravilen in da bi se moral izraziti nekako takole: Ne bo mi uspeli uporabiti kart. Zanima me torej, ali sta možni obe obliki oziroma zakaj prva oblika ni ustrezna.
Prvi primer je primer iz SSKJ, drugi primer sem izmislil. Zakaj se mi sliši kajti delavci so v redu, medtem ko se saj so delavci čuje narobe? Zakaj v prvem primeru naslonka so stoji na 3. mestu v stavku, ne pa na drugem? Zakaj pri določenih veznikih naslonka ne stoji na 2. mestu v stavku (recimo toda, namreč, kajti.)
Na spletu sem našla pojasnilo, da so kozaki »poimenovanje za skupino več ljudi, ki živijo v južnih stepah Vzhodne Evrope in Azijske Rusije, znanih po samozadostnosti in vojaški spretnosti, še posebej v konjeništvu« (na vaši strani je podobna razlaga: kozak).
Prijateljičinemu sinu lektoriram seminarsko nalogo iz zgodovine, v kateri raziskuje Kozake in jih zapisuje z veliko začetnico. Priznam, da mi deluje čudno, če je beseda zapisana z malo, a do pred kratkim sem bila prepričana, da so Kozaki ljudstvo. Sva se pa dogovorila, da z veliko zapišem Zaporoške kozake in Donske Kozake (ki sami sebe opredeljujejo kot ljudstvo).
Kaj je torej bolj prav?
Zanima me, kaj je strokovna utemeljitev odločitve za zgornja zapisa (in enako tudi volivec, usesti, itd.), ki sta mi kot govorcu mariborske slovenščine nepričakovana, saj bi glede na izgovorjavo v svojem in drugih narečjih pričakoval zapisa "glodalec" in "vkraden".
Slovenski pravopis je na splošno zelo dobro konstruiran tako, da lahko govorci vseh narečij konsistentno preberemo zapisano besedo v svojem narečju oz. govoru.
Zapisa "glodavec" in "ukraden" kršita to pričakovanje. V narečjih, kjer v izgovorjavi razlikujejo priponi -lec in -vec, se reče glodalec, ne glodavec. V narečjih, kjer v izgovorjavi razlikujejo začetni v- in u- pred soglasniki, rečejo vkraden (ali fkraden), ne ukraden.
So to sploh merila, ki se zares upoštevajo pri izbiri pravilnega zapisa? Če so, zakaj je v teh primerih prišlo do odstopa?
Pri delu in na splošno ugotavljam, da državni organi in njih govorci, uporabljajo besedo nula, namesto besede nič. Aktualni primer: Ministrstvo za zdravje je preventivni akciji nadelo ime "Slovenija piha nula, nula". Menim, da to ni prav. Vse preveč se uporablja javno in v žargonu. Nula je del slenga, kar mi tudi ni všeč.
Meni je beseda nula grda, dokler imamo Slovenci štetje urejeno z nič, ena, dva, tri, zato slednje besede ne sprejemam v slovenski knjižni jezik, saj bolj sodi v srbohrvaščino.
Prosim za vaše ugotovitve oziroma stališče.
Veliko gledam TV in na enem podnapisu je bil napisan stavek, pri katerem mi ni jasno, zakaj je bila vejica pred in. Stavek se je glasil:
Ti imaš že veliko svojih težav, in ena izmed njih je tvoj alkoholizem.
Kaj porečete na to, da je prevajalec pred veznikom in napisal vejico? Ali se je mogoče zmotil ali ne? Mar ni to vezalno priredje? Če se ni zmotil, me seveda zanima obrazložitev.
Pozdravljeni, ali je v spodnjih primerih zanikanja v zvezi s "kot" pravilen rodilnik ali tožilnik? Ustreznejši se mi zdi tožilnik, ker zvezo "razumeti kot kaj" razumem kot povedkovo določilo, zato zanikanje nanjo po mojem občutku ne vpliva. Skladenjsko pa si ne znam pojasniti.
Pišem Vam z vprašanjem, povezanim s Slovarjem slovenskega knjižnega jezika.
Pred kratkim sem se prvič spoznal z besedo "hranivo", ki je naravni govorci jezika ne uporabljamo, zakaj beseda je umetnega izvora in nekako ne odgovarja načelom glasoslovja slovenskega jezika. Zato Vas na tem mestu vljudno prosim, da mi razložite, na podlagi katerih virov ste se odločili, da to besedo uvrstite v besednjak slovenskega jezika. Verjamem, da se kot raziskovalka slovenskega jezika zavedate, da se jezika ne ustvarja, temveč se sledi njegovi notranji naravi in spremembam, ki se v jeziku dogodijo naravno. Ker beseda "hranivo" v naravnem besednjaku nima svojega mesta, ni odgovorno in spoštljivo do govorcev jezika, da to umetno besedo uvrstite v slovar slovenskega knjižnega knjižnega jezika.
Skladno z tem me prav tako zanima, zakaj se beseda "glodavci" črkuje glodavci, ko pa po besedotvornem preverjanju lahko ugotovimo, da bi reč, ki gloda poimenovali glodalo in ne glodavo. Tako živali, ki glodajo, niso glodavci, temveč glodalci.
Pozdravljeni, že nekaj časa se ukvarjam z usklajevanjem azijskih zemljepisnih imen na slovenski Wikipediji, pred kratkim pa sem naletel na zanimivo težavo in sicer otok "Iwo Jima" (angleški zapis).
Kot opažam gre za eno izmed redkih japonskih zemljepisnih imen, ki se v skoraj nobenih publikacijah ne prečrkuje po Pravopisu 2001 v "Ivo Džima". Sicer najde Gigafida 8 zadetkov, kar pa je v primerjavi z nekaj sto zadetki na "Iwo Jima" pljunek v vodo.
Precej jasno je, da je takšen zapis imena otoka dandanes v slovenščini prevladujoč, na kar so nedvomno vplivali mnogi filmi (recimo Pisma z Iwo Jime). S tem sicer ne bi imel nikakršnega problema, ampak je to preprosto narobe in za slovenske bralce zavajujoče, kajti J mi izgovorimo kot J, angleži pa kot Dž, torej [Ivo Džima] in ne [Ivo Jima].
Zanima me kakšno je vaše strokovno mnenje glede zapisa imena otoka? Naj se ravnavam po Pravopisu ali je "Iwo Jima" že preveč ustaljeno ime in bi njegovo spreminjanje prineslo le do več zmede?
V naprej hvala in lep pozdrav.
V rabi najdemo zapise: kulturno-umetniško društvo, kulturno umetniško društvo in kulturnoumetniško društvo. SP 2001 vsebuje zapis kulturno-umetniško (gibanje).
V vseh teh zapisih gre pravzaprav tudi za pomenske razlike, čeprav verjetno o tem ljudje, ki društvo ustanavljajo, niti ne razmišljajo; pa tudi sicer se sprašujem, koliko te odtenke pomenov dejansko zaznavamo. Kaj naj naredimo v teh primerih lektorjih? Pustimo preprosto ime zapisano tako, kot je društvo registrirano?
Pri zapisu kulturno umetniško društvo se sklanjajo vse sestavine, kajne? Torej: prišli so člani kulturnega umetniškega društva.
Pojavlja se mi tudi vprašanje pri samem pomenu besed kultura in umetnost. Dejansko je kultura nadpomenka, saj zajema tudi področje umetnosti. Ni v tem primeru najustrezneje zapisati umetniškokulturno društvo ali umetniško kulturno? Če je društvo registrirano kot kulturno umetniško, si zapisa seveda ne bi upala tako spreminjati, ker se mi ne zdi primerno. Ampak vseeno zastavljam to (hipotetično) vprašanje.
Prosim, če mi lahko pojasnite, kako je z zapisom letnice na javnem vabilu (plakatu) za odprtje razstave in na vabilu, ki ga pošiljamo gostom ali medijem. Zapišemo na primer:
Odprtje razstave bo v torek, 11. februarja 2014 ...
Je 2014 dovoljeno zapisati ali moramo letnico izpustiti?
Prosila bi za pojasnitev zapisa polglasnika v besedi sejemski. Po analogiji minister – ministra – ministrski mi ni jasno, zakaj se tu ohranja: sejem – sejma – sejemski.
Zanima me, kakšen je pravilen številski zapis, ki se nanaša na razmerje povečav in premer objektiva pri strelnih daljnogledih. V mislih imam takšne zapise:
1–4x24
3–9x40
5–25x56
števili pred znakom "x" predstavljata razmerje povečav. 1–4 torej pomeni, da lahko sliko približamo štirikrat. 3–9 pomeni, da lahko sliko približamo trikrat (9 deljeno s 3 = 3), slika pa je že v osnovi povečana trikrat. Število po znaku "x" predstavlja premer leče v objektivu, pri prvem je torej ta premer 24 mm, pri drugem 40 mm itd.
Kombinacije se izgovorijo tako: 1 do 4 krat 24, 3 do 9 krat 40, 5 do 25 krat 56. Pri prvem delu mi je jasno, da gre za stični pomišljaj, saj je zamenljiv s predlogoma od in do. Pri drugem delu mi je manj jasno. Raba kaže, da pred in po znaku "x" ne zapisujemo presledkov, Slovenski pravopis pa bi temu najverjetneje nasprotoval.
Ker pišem magistrsko nalogo s tega področja (terminologija), me zanima, kakšen zapis predlagate.
Zanima me pravilen zapis parcelne številke. Primer:
Ali se zapiše z vejico, ali brez? Zapis z vejico se mi zdi logičen po zgledu zapisa za uradni list:
Ali je mogoče zapisati tudi: na parceli 220/2? (brez besede številka) Na Protokolu za izmenjavo podatkov med zemljiško knjigo, zemljiškim katastrom in katastrom stavb sem namreč zasledila slednji primer. Ali je to tudi slovnično pravilno?
V knjigah in časopisih najpogosteje srečujem obliko pozdrava živjo, toda v SSKJ-ju obstaja zgolj živijo. Tudi moja prijateljica lektorica mi vztrajno moje živjo, kadar jih napišem v kakšnem tekstu, ki ji ga dam za pregledat, spreminja v živijo.
Kako je s tem?
Je možno, da živjo uporabimo v tekstih/knjigah, ki so modernejše, bolj »populistične"?
Zanima me, ali obstaja kakšno pravilo, zakaj se za kdove ne piše vejica, za kdo ve pa?
Kdove kaj se mu plete po glavi. Kdo ve, kaj se mu plete po glavi.
Vem sicer, da je v drugem primeru vejica zaradi dveh stavkov (osebkov odvisnik). Pri prvem primeru, kjer je cel stavek združen v eno besedo, mi pa ni povsem jasno, zakaj se tam vejica ne piše. Morda zaradi tega, ker združek igra vlogo prislova?
Zanima me, če bi mi lahko odovorili na naslednje vprašanje oziroma, da bi vprašanje naslovili na osebo, ki bi mi znala nanj odgovoriti. Za odgovor bi bil izjemno hvaležen. Sem v precepu pri postavljanju vrstnega reda imen in priimkov. Recimo, da ima neka oseba 2 imeni in 2 priimka.
Ko se je oseba rodila ji je bilo ime: JANEZ IVAN NOVAK, n njegova mama in oče sta se poročila in odločila, da bo tudi otrok imel 2 priimka, poleg že 2 obstoječih imen. Npr.: JANEZ IVAN NOVAK DEBEVC
Se drugi priimek piše oziroma spada k prvemu imenu ali ne? Obstajajo tu kakšna pravila? Je zgornji zapis pravilen, ali se v kakšnem primeru piše: IME PRIIMEK IME PRIIMEK za primer ene osebe? In kako bi se pisalo z inicialkami, če bi se ta oseba odločila uporabljati 1 ime in 1 priimek? Npr. uporabljal bi se: JANEZ DEBEVC, bi se potem pisalo: JANEZ I. D. NOVAK?
Sem iz Loga pri Brezovici. Raziskujem krajevna imena. Na osnovi jezika- etimolosko ne najdem gotove razlage za ime Rosovše oziroma Rosovče. Bi bil lahko izvor besede v besedi rožiček – rosovžek?
Imam vprašanje, ki se sicer ne dotika SSKJ, temveč bolj pravopisnih pravil, upam pa vseeno, da mi boste odgovorili.
Na več spletnih straneh, mdr. tudi na strani Statističnega urada RS in Geopedie, sem našel zapise naselja Sv. Duh na Ostrem Vrhu, v katerih je zadnji del imena (vrh) pisan z veliko začetnico. Poraja se mi vprašanje, ali je tak zapis pravilen, saj je v nekem opisu dotičnega kraja navedeno, da je Ostri vrh hrib, torej bi morali vrh pisati z malo začetnico. Nikjer namreč nisem zasledil, da bi Ostri vrh bilo naselbinsko ime.
Kakšno pa je vaše stališče?
Jasno mi je, da se zloženke, katerih prva sestavina je črka ali kratica, pišejo z vezajem (C-vitamin, CRP-test), kaj se pa zgodi, če se vmes vrine pridevnik: CRP hitri test?
Pozdravljeni, kot sem se že pozanimala, znanstvene nazive zapisujemo pred imenom in sicer z malo začetnico, npr. asist. dr. Janez Novak ali izr. prof. dr. Janez Novak. V enem od odgovorov ste izpostavili, da okrajšave strokovnih in znanstvenih nazivov pišemo vedno z malo začetnico, razen kadar veliko začetnico zahteva skladenjski položaj, npr. na začetku povedi ali v prvi vrstici naslova v glavi dopisa. Kaj je torej pravilno, kadar gre za napis na vizitki, na štampiljki ali na napisu na tabli na vratih? Uporabljamo takrat še vedno malo začetnico ali prvo črko napišemo z veliko?
Nekje sem zasledila, da ima slovenščina tudi sedmi sklon ZVALNIK, vendar je v vseh srednješolskih učbenikih za slovenščino vedno navedenih samo šest sklonov. Mi lahko prosim poveste kaj več o zvalniku in njegovi rabi.
Imam vprašanje: Kako se (pravo)piše vitamin B 12 (in vsi ostali B-vitamini)? Kočljiva mi je številka. (1) Med črko (B) in številko (12) je presledek. Mar ne? (2) Kaj pa pisava številke? Mora biti po pravopisu podnapisana (subscript) ali je vendarle v isti liniji kot črka B? Torej ali B 12 ali B 12? (V prvem primeru bi celo bilo bolje pisano skupaj, brez presledka B 12). Toda – kaj je prav?
J. K.
Velikokrat sem že lahko prebral npr. imel je napredovalo bolezen. Tak način izražanja mi nikakor ne gre v račun in se mi pravzaprav sploh ne zdi sprejemljiv. Veliko bolje bi bilo napisati napredovana bolezen pri tem in tem človeku, čeprav je tudi takšno pisanje še vedno čudno. Edino sprejemljivo se mi zdi, da je npr. bolezen napredovala – je napredovala, napisano S POMOŽNIM GLAGOLOM IN NE KAR BREZ. Pred nekaj deset leti takšnega izražanja in pisanja nisem nikjer zasledil, sedaj pa tako ali tako opažam kronično pomanjkanje celo najosnovnejšega pravopisnega znanja, kolikor bi ga moral imeti vsak, ki je uspešno zaključil osnovnošolsko izobraževanje, žal pa sploh ne gre za kakšne malenkostne napake, npr. popolnoma napačna uporaba predlogov s in z. Sumim, da je s strani stroke ta napredovala bolezen ni požegnana, pa vas zato prosim za pojasnilo.
S kolegi se dostikrat obregnemo ob obliko ženske dvojine; prihajam namreč z Notranjske in v vsakdanji rabi slovenskega jezika uporabljam žensko obliko dvojine (npr. midve sve šle). Za ostale, iz drugih delov Slovenije, je taka raba dvojine nesprejemljiva, sama pa zagovarjam, da je uporaba ženske dvojine stvar narečne posebnosti. Recimo, moja babica prihaja iz okolice Vrhnike, kjer pa sploh uporabljajo posebno obliko dvojine, npr. midve bovi šle. Seveda vem, da taka uporaba slovnično ni pravilna, vendar me zanima, kakšen odnos ima npr. Inštitut Frana Ramovša do tovrstne oblike dvojine v pogovornem jeziku?
Kako se glasi ženska oblika besede mislec?
Kako bi se glasila ženska oblika beseda mislec? https://m.facebook.com/story.php?story_fbid=481580622356726&id=100015143769532
Nekoliko popravljam in dopolnjujem vprašanje, ki sem ga zastavil včeraj. Sem še malo brskal po virih, pa se mi kar odpirajo vprašanja. Gledal sem v Pravopis, pravila 994 in 1001–1005, pa si nisem ravno najbolj na jasnem.
V otroški pesmi Danila Gorinška Okrog sveta (revija Galeb, leto IV, št. 4, Trst 1959/60; https://galeb.it/public/uploads/2018/01/Galeb-6-4-red.pdf) sta uporabljeni besedi za dečka, ki odpotuje, golorokec in bosopetec. Golorokca ni mogoče najti v kakšnem slovarju, bosopetca pa je.
Za bosopetca je kot žensko obliko mogoče najti bosopetko (Pravopis, tudi SSKJ). Bi bilo za žensko obliko mogoče tudi uporabiti bosopetico? Ali pa je oblika na *petka edina sprejemljiva (prim. tudi dolgopetka; Pravopis in SSKJ)?
Kako pa bi lahko opisali deklico golih rok? Bi to lahko bila tudi golorokica [po analogiji s primeroma z interneta, kjer sem našel zadetka za enorokico (v enem forumu; https://www.alter.si/tema/v-upanju-na-bogato-odskodnino-si-je-namerno-odrezala-roko.2669188/page-3) in trdorokico (v eni kolumni; https://odkrito.svet24.si/clanek/kolumna/cao-bionda-620248)] oziroma goloročica ali pa bi lahko bila le goloročka (slednja po analogiji z enoročko; Pravopis)? Primerov, ki se nanašajo na druge samostalnike moškega spola, ki vključujejo roke (brezrokec, četverorokec, črnorokec, dolgorokec, hitrorokec, kosmatorokec, samorokec in težkorokec), nisem ne v slovarjih ne na internetu našel za žensko obliko. Sem pa našel primer dvoročke v Pleteršnikovem slovarju, vendar se ta nanaša na vrč. V Pleteršnikovem slovarju je navedena tudi beloročka, vendar brez opisa. Iz nemškega pojma "die Weißhändige" pri iskanju po internetu najdem Izoldo in domnevam, da opisuje beloroko žensko.
In podobno v primeru opisovanja deklice glede na druge dele telesa, npr. zlati lasje – zlatolaska (Pravopis in SSKJ) ali lahko tudi zlatolasica, rdeča lica – rdečelička (Besedišče) ali lahko tudi rdečeličica, bose noge – bosonožka (Pravopis) ali lahko tudi bosonogica (po analogiji z dolgonogica iz Nove besede)/bosonožica, modre oči – modroočka (po analogiji z enoočka; Pravopis) ali lahko tudi modrookica/modroočica (po analogiji z zlatoočica; Besedišče)?
Iščem pravilno obliko ženske različice besede duh.