agnóstičen -čna -o prid. (ọ́)
nanašajoč se na agnostike ali agnosticizem: agnostični nauk; njegovo agnostično stališče
♦ med. agnostična motnja agnozija
anksiózen -zna -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na anksioznost: poskušal je zmanjšati anksiozne simptome; anksiozna motnja; anksiozno stanje / anksiozni ljudje; biti anksiozen
anksióznost -i ž (ọ̑)
1. psiht. duševna motnja, ki se kaže v neprijetnem stanju vznemirjenosti, napetosti zaradi občutka ogroženosti, strahu brez stvarnega zunanjega razloga: zdravljenje anksioznosti
2. neprijetno stanje vznemirjenosti, napetosti zaradi občutka ogroženosti, strahu brez stvarnega zunanjega razloga: obšla ga je anksioznost
anoreksíja -e ž (ȋ)
duševna motnja, ki se kaže v pretiranem zavračanju hrane: imeti anoreksijo; pojav anoreksije; razvoj anoreksije; ljudje z anoreksijo
asfiksíja -e ž (ȋ)
med. huda motnja v dihanju ali zastoj dihanja zaradi pomanjkanja kisika: smrt je nastopila zaradi asfiksije; asfiksija novorojenčka
avtízem -zma m (ī)
psiht. duševna motnja, ki se kaže v zaprtosti vase, nezanimanju za okolico, izogibanju stikom ter ustaljenih in ponavljajočih se vzorcih vedenja: oblike avtizma; simptomi, znaki avtizma; osebe z avtizmom / nastanek, vzroki avtizma; pojav, uganka avtizma
bípoláren -rna -o prid. (ȋ-ȃ)
ki ima dva pola, dvopolen: bipolarni tranzistor, vod; bipolarna elektroda / bipolarni politični sistem; bipolarni svet v času hladne vojne; bipolarna delitev sveta, Evrope, Slovenije; bipolarna nasprotja; bipolarno tolmačenje problema
♦ anat. bipolarna živčna celica celica z dvema podaljškoma; psiht. bipolarna motnja duševna bolezen, ki se izmenično pojavlja v obliki manije in depresije
bolézen -zni ž (ẹ̑) 1. motnja v delovanju organizma: bolezen se prenaša z dotikom;
nalesti se bolezni;
dobiti bolezen;
kakšno bolezen pa ima;
ozdraviti, preboleti bolezen;
huda, neozdravljiva, smrtna bolezen;
dedna, nalezljiva, poklicna bolezen;
duševna bolezen;
bolezni dihal, srca;
povzročitelj bolezni je virus;
bolnišnica za ženske bolezni / bolezen se me loteva, se me prijemlje, me napada; bolezen jo je zdelala; nakopati si bolezen / star. francoska bolezen sifilis / v osmrtnicah po mučni bolezni nas je zapustil naš dragi oče / rastlinske, živalske bolezni / bolezen norih krav nevarna bolezen zlasti goveda, ki prizadene možgane in se prenaša tudi na človeka / peta bolezen in peta infekcijska bolezen virusna bolezen otrok, za katero so značilni rdeči izpuščaji brez povišane telesne temperature / šesta bolezen in šesta infekcijska bolezen virusna bolezen otrok, za katero so značilni rdeči izpuščaji in visoka telesna temperatura
● preg. dolga bolezen, gotova smrt
♦ med. angleška bolezen rahitis; gorska bolezen slabost zaradi zredčenega zraka; kronična bolezen; legionarska bolezen hujša oblika legioneloze, za katero sta značilni močno povišana temperatura in pljučnica; morska bolezen slabost zaradi guganja ali tresenja; sladkorna bolezen bolezen, pri kateri se zaradi nepravilne presnove ogljikovih hidratov čezmerno poveča količina sladkorja v krvi; med., vet. Bangova bolezen bruceloza2. ekspr. pomanjkljivosti, napake: stara bolezen slovenske politike / otroške bolezni uvajanja novega sistema
brnênje -a s (é)
glagolnik od brneti: sliši se drdranje in brnenje; brnenje televizijskih kamer, motorja; brnenje strune, brzojavnih žic; pesn. brnenje poletja
♦ rad. motnja, ki jo pri sprejemu povzroča omrežna frekvenca
bulímičen -čna -o prid. (í)
nanašajoč se na bulimijo: bulimična motnja / bulimična dekleta
bulimíja -e ž (ȋ)
duševna motnja, ki se kaže v pretirani potrebi po hrani, jedenju in bljuvanju: imeti bulimijo; simptomi, zdravljenje bulimije; bolniki, osebe z bulimijo; bulimija in anoreksija
defékt -a m (ẹ̑) okvara, poškodba, zlasti na vozilu: imeti, popraviti defekt;
defekt na pnevmatiki;
na cilj je pripeljal brez defekta / pog. gumi defekt // pomanjkljivost, motnja, napaka: duševni, etični, telesni defekt
disleksíja -e ž (ȋ)
med. motnja sposobnosti branja in pisanja: trpeti za disleksijo; otrok, učenec, odrasli z disleksijo; posamezniki z disleksijo ne kažejo enakih vzorcev težav; imel je težjo obliko disleksije; učne težave zaradi disleksije; disleksija in avtizem
distoníja -e ž (ȋ)
med. motnja mišičnega ali žilnega napona: iskati zdravniško pomoč zaradi distonije
flashback -a [flêžbek] m (ȇ)
1. lit. pripovedni postopek, ki pretrga časovni potek dogajanja in temelji na vključevanju hipnega spomina na pretekle dogodke, ki so v povezavi s sedanjimi in jih pojasnjujejo: uvoden flashback pojasni travme iz preteklosti
2. hipen spomin na pretekle dogodke, ki so v povezavi s sedanjimi in jih pojasnjujejo: hodil je na skupinske terapije, kjer so se mu kot flashbacki razkrivali dogodki iz otroštva
3. psiht. perceptivna motnja, ko se spontano pojavljajo učinki, podobni tistim, ki jih je uživalec doživel med uživanjem droge: mnogi uživalci doživljajo redne flashbacke, v katerih podoživljajo občutja, čeprav droge ne užijejo nikoli več
funkcíjski in fúnkcijski -a -o prid. (ȋ; ú)
nanašajoč se na funkcijo: funkcijska dolžnost; funkcijska doba ljudske skupščine poslovna / funkcijska klasifikacija naselij / funkcijska motnja organa / funkcijska vrednost
híba -e ž (í) pog. napaka, motnja: govorna, prirojena, telesna hiba / tehniki so hitro odpravili hibe v mehanizmu / roman ni brez večjih hib pomanjkljivosti
híperaktíven -vna -o prid. (ȋ-ȋ)
1. med. ki kaže neobičajno zvečano aktivnost, zlasti telesno: hiperaktiven otrok / hiperaktivna motnja; hiperaktivno vedenje
2. zelo, pretirano aktiven: generacija hiperaktivnih modnih ustvarjalcev
hipertenzíven -vna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na arterijsko hipertenzijo: hipertenzivni bolnik; hipertenzivna arterioskleroza, kriza, motnja, srčna bolezen; hipertenzivno zdravilo
kompulzíven -vna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na ponavljajoče se obnašanje, ki se mu oseba ne more upreti: kompulzivno prenajedanje; kompulzivno vedenje
♦ psiht. obsesivno-kompulzivna motnja duševna bolezen, ki se v obliki manije ali depresije pojavlja v presledkih
môtnja -e ž (ó)
pojav, ki ni usklajen s pravilnim, normalnim delovanjem
a) organizma: odpraviti, odstraniti motnje v rasti, razvoju; motnje prebave / duševne, fiziološke motnje; govorne motnje; motnja hranjenja duševna motnja, ki se navadno kaže v nezadostnem zauživanju hrane ali v prekomernem zauživanju hrane in bljuvanju
b) radijskih, televizijskih naprav, zlasti sprejemnikov: v radiu so bile zvečer hude motnje; slabo vreme povzroča motnje; zaradi motenj ni mogoče poslušati radia / atmosferske motnje pri radijskem sprejemu zaradi razelektritve v atmosferi
c) ozračja: včeraj so že nastale motnje v vremenu / vremenske motnje
♦ meteor. frontalne motnje pojavi, ki nastanejo na mejah različnih zračnih gmot in ki prinašajo močen veter, padavine
č) ekspr. družbenih dejavnosti: motnje v mednarodnem financiranju; motnje v preskrbi s hrano
motnjáva -e ž (ȃ) nav. ekspr. 1. nejasnost, zamegljenost ozračja: luči so le slabo prodirale skozi motnjavo / noč se je prelila v motnjavo dneva / gledati v motnjavo brezkončne ravnine / oči so ga pekle od motnjave slabe svetilke; pren., knjiž. motnjave prividov; iz motnjave, v kateri sem živel zadnje čase, se mi že kažejo resnični obrisi sveta 2. knjiž. kar povzroča nejasnost, zamegljenost gledanja, vida: motnjava ni hotela z njenih oči / na oči mu je legla nekaka motnjava / gledati skozi motnjavo solz
♦ med. motnjava v steklovini 3. motnja: ta dogodek utegne povzročiti motnjave tudi drugod / biti odvisen od slučajnih gospodarskih motnjav
ortoreksíja -e ž (ȋ)
motnja hranjenja, ki se kaže v izogibanju določeni hrani, ki jo bolnik dojema kot nezdravo: trpeti za ortoreksijo; ljudje z ortoreksijo se osredotočajo na kakovost hrane; bulimija, anoreksija in ortoreksija
paramnezíja -e ž (ȋ)
psih. motnja spomina, ki se kaže v zamenjevanju domišljijskih in resničnih dogodkov:
perturbácija -e ž (á) knjiž. pretres, motnja: doživeti hudo perturbacijo / perturbacije v družbenem življenju
preobjédanje -a s (ẹ́)
glagolnik od preobjedati se: praznično preobjedanje / preobjedanje z mesnimi jedmi
// prehranska motnja, ki se kaže v večkratnem, navadno ponavljajočem se pretiranem jedenju: biti nagnjen k preobjedanju; znaki kompulzivnega preobjedanja / otroci z motnjo preobjedanja
preslúh -a m (ȗ)
elektr. motnja na telekomunikacijskih vodih in napravah, ko se signali, ki normalno potekajo po enem vodu, zaznavajo tudi na drugem, vzporednem vodu: odpraviti presluh
rotacízem -zma m (ī)
1. jezikosl. sprememba nekaterih soglasnikov v glas r: može je po rotacizmu prešlo v more
2. med. govorna motnja, pri kateri je glas r izpuščen, zamenjan z drugim glasom ali izgovorjen nepravilno: rotacizem in jecljanje
šók -a in šòk šôka m (ọ̑; ȍ ó)
1. med. zelo močen odziv organizma na hujšo telesno poškodbo, na duševni pretres: ponesrečenec je doživel šok; motnje v krvnem obtoku, dihanju in drugi znaki šoka / biti v šoku / psihični šok kot posledica duševnega pretresa; travmatski šok kot posledica hujše telesne poškodbe; živčni šok katerega glavna motnja je v delovanju osrednjega živčevja
// psiht. tak odziv organizma, povzročen umetno: pripraviti duševnega bolnika na šok; zdravljenje s šokom / inzulinski šok
2. veliko presenečenje, osuplost: taki prizori vzbudijo pri gledalcih šok / dogodek je bil zanjo šok; v prid. rabi:, pog. šok soba soba za intenzivno nego
šúm -a m (ȗ) 1. neizraziti, nezveneči, med seboj pomešani glasovi: delati, povzročati šume;
zaslišati šum;
vznemiriti se zaradi vsakega šuma;
glasen, pridušen, rahel, tih, zamolkel šum / brez šuma oditi iz sobe; s šumom pasti na tla // šumenje: šum listja v vetru; šum morja, reke / igranje je prešlo v nerazločen šum 2. ekspr. šumu podobni glasovi, nastali zaradi govorjenja, premikanja, navadno več osebkov: iz razreda je bilo slišati pritajen šum;
v dvorani je nastal velik šum;
z ulice je prihajal šum množice 3. knjiž. živahno, vznemirljivo, razburljivo dogajanje; hrup: njena poroka je povzročila velik šum / njegovi nastopi so povzročili veliko šuma
● nar. šum pada v globino slap
♦ fiz. šum zvok, v katerem so sestavine s širokega frekvenčnega območja; jezikosl. soglasniški šum glasovna prvina, značilna zlasti za izgovor nezvočnikov; med. šum zvok, ki se sliši pri avskultaciji; ptt šum prostora skupek zvokov v prostoru, ki motijo telefonski pogovor; rad. šum šumenju podobni glasovi v radijskem, televizijskem sprejemniku kot motnja zaradi šibkega vhodnega signala
trávma -e ž (ȃ) 1. med. sprememba, prizadetost tkiva, organa, organizma zaradi nenadnega delovanja zunanje sile; poškodba: udarec je povzročil travmo;
zlomi, opekline in druge travme / akustična travma ki jo povzroči hrup, pok; porodna travma ki nastane pri porodu2. psih. duševna motnja zaradi (duševnega) pretresa: osvoboditi, rešiti se travme;
očitki so v njem povzročili travmo;
preboleti travmo / duševna travma 3. knjiž. zelo hudo, zelo težko doživetje: vojni poraz je bil dolgo narodna travma;
spremlja ga travma grozovitega prizora;
travme iz otroških let
trófičen -čna -o prid. (ọ́)
med. nanašajoč se na prehranjenost organizma, organa, tkiva: trofična motnja organa / trofični živec
žívčen -čna -o prid. (ȋ) 1. nanašajoč se na živec, živce: živčna debelina, dolžina / živčni sistem / živčna bolezen, okvara; živčna izčrpanost, preobčutljivost / živčni napad; živčna napetost / živčno-mišični sistem; živčno-mišična bolezen, koordinacija; živčno-mišično obolenje 2. ki je v stanju velike napetosti, ki se izraža kot nemir, strah, zlasti pred pomembnejšimi dogodki: živčen človek;
ne bodi živčen / živčen obraz; živčne roke / ekspr.: živčen gib, korak; živčen glas, smeh
● živčni zlom stanje nenadne popolne duševne izčrpanosti zaradi duševnih naporov, čustvenega pretresa; publ. živčna vojna prizadevanje, pri katerem skušata nasprotni strani z grožnjami, dezinformacijami doseči, da katera od obeh popusti, se ni sposobna več obvladati
♦ anat. živčni center ali živčno središče del možganske skorje ali hrbtenjače, ki ima določeno funkcijo; živčni končič razcepljeni konec živčnega vlakna; živčni pleksus skupek prepletajočih se živcev; centralni živčni sistem možgani in hrbtenjača; periferni živčni sistem živčevje, ki povezuje možgane in hrbtenjačo z organi, deli telesa; živčni vozel skupek živčnih celic v možganih ali v obrobnem živčevju; ganglij; živčna celica celica, ki prevaja dražljaje; živčna proga skupek živčnih vlaken v osrednjem živčevju; bela, siva živčna snov; živčno tkivo; živčno vlakno daljši izrastek živčne celice; biol. (živčni) impulz vzburjenje, ki se širi iz osrednjega živčevja; farm. živčni strup bojni strup, ki že v zelo majhni količini ohromi živčni sistem; med. živčni prenašalec kemična snov, ki prenaša impulze med živčnimi celicami ali med živčnimi in mišičnimi celicami; nevrotransmiter; živčni šok šok, katerega glavna motnja je v delovanju osrednjega živčevja; živčna slabost bolezen, ki nastane zaradi izčrpanosti živčevja; nevrastenijažívčno prisl.:
živčno govoriti, hoditi, mežikati; živčno bolan, oslabel; živčno napet, občutljiv