brána -e stil. -é ž, rod. mn. brán (á) 
  1. 1. orodje z železnimi zobmi za rahljanje zemlje: branati z brano; zoral je in povlekel z brano; členkasta, lesena, železna brana
  2. 2. nekdaj velika mrežasta vrata: po gradovih so zgodaj zvečer zapirali brano
  3. 3. nar. gorenjsko del kozolca med dvema stebroma; okno: brane so natlačene s snopjem
    ♦     grad. mreža vzdolžnih in prečnih nosilcev pod cestiščem pri mostovih

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

drága2 -e ž (á) knjiž. vlačilna mreža za lov rib in drugih živalskih organizmov z morskega dna: loviti ribe z drago

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

dratén -a -o prid. (ẹ̑) nižje pog. žičen: dratena mreža

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

drédža -e ž (ẹ̑) rib. vlačilna mreža za lov rib in drugih živalskih organizmov z morskega dna; strgača, draga

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

dríftski -a -o (ȋ) pridevnik od drifter: driftska mreža

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

ênožíčen -čna -o prid. (ē-ȋ) ki je iz ene žice: mreža ima enožične zanke
♦ elektr. enožični vod vod, ki je iz ene žice, enega vodnika

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

evrovizíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na evrovizijo: evrovizijski prenos, program; prireditev bo prenašala evrovizijska mreža

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

góst -a -o tudi -ó prid., gostéjši (ọ̑ ọ́) 
  1. 1. ki je bolj v trdnem kot v tekočem stanju: belež je premalo gost, narediti je treba gostejšega; gosta tekočina; gosto blato, testo / gosta juha; gosta snov; od soli gosta voda
  2. 2. ki sestoji iz trdno sprijete snovi: gost sprimek / gost kruh
    // nav. ekspr. skozi katerega se težko vidi: gost dim, prah; gosta megla, sopara / gosta tema
  3. 3. razvrščen v majhnih medsebojnih presledkih: gosti cveti; gosti zobje; goste veje; goste zvezde; gosto bukovje, grmovje; drevje je preveč gosto / gosti lasje; gosta črna brada; pes ima zelo gosto dlako
    // ki sestoji iz enot, razvrščenih v majhnih medsebojnih presledkih: gost glavnik; gost gozd; gost šop cvetov; gosta gruča ljudi / gost dež, sneg / gosta tkanina; gosto sito z majhnimi luknjicami
  4. 4. ki se pojavlja v kratkih časovnih presledkih: gosti streli, udarci / gosti obiski pogostni
    // dela goste korake kratke, drobne
  5. 5. ki obstaja v veliki meri: gost promet; gosta naseljenost dežele / gosta senca lipe / knjiž. gost molk popoln
    // težko je poslušal gosto pripovedovanje žensk gostobesedno
    ♦     les. gost les les z gostimi letnicami; obrt. gosta petlja prvina (pri kvačkanju), pri kateri se nit ne ovije okoli kvačke

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

gugálen -lna -o prid. (ȃ) ki je za guganje: kupil je udoben gugalni stol; gugalna mreža / gugalni konj igrača v obliki konja (za guganje)

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

izíca -e ž (í) nar. prekmursko saku podobna mreža iz vrbovih vej: nastavljati izice za ščuke

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

káblovski -a -o prid. (á) kabelski: kablovska mreža / kablovski jarek

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

kanálski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na kanal: kanalski smrad / kanalski odtok / kanalske cevi; kanalska mreža kanalsko omrežje
♦ teh. kanalska sušilnica sušilnica, pri kateri se snov, ki se suši, pomika skozi sušilno komoro

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

kinematográfski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na kinematograf ali kinematografijo: kinematografska mreža / kinematografsko podjetje / kinematografski projektor kinoprojektor; kinematografska dvorana kinodvorana; kinematografska predstava filmska predstava

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

kóča -e ž (ọ́) 
  1. 1. gostišče v gorah, zlasti manjše: koča je vse leto oskrbovana; prenočila sta v koči / planinska koča
  2. 2. zasilno, občasno prebivališče: sredi gozda si je postavil kočo / drvarska, planšarska, ribiška koča
  3. 3. star. majhna, preprosta hiša, bajta: posedati pred kočo; kmečka, lesena koča
    // zelo majhno posestvo: na koči se težko živi
    ♦     rib. vlačilna mreža v obliki vreče za lov morskih rib

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

komárnik -a m (ȃ) mreža, ki varuje človeka pred komarji: spati pod komarnikom; okno je bilo zastrto s komarnikom

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

koordináten -tna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na koordinato: koordinatna mreža na milimetrskem papirju / koordinatni sistem sistem za določanje lege točke v ravnini, prostoru; polarni koordinatni sistem koordinatni sistem, v katerem je lega točke določena z razdaljo od koordinatnega izhodišča in naklonskimi koti; pravokotni koordinatni sistem koordinatni sistem z med seboj pravokotnimi koordinatnimi osmi; prostorski koordinatni sistem; ravninski koordinatni sistem koordinatni sistem za določanje lege točke v ravnini; koordinatna os premica v koordinatnem sistemu, na katero se nanašajo koordinate; koordinatna ravnina ravnina, ki jo določata koordinatni osi; koordinatno izhodišče; pren., knjiž. njegova dela so ujeta v koordinatni sistem družbene abscise in duhovne ordinate
● žarg., geom. koordinatni križ koordinatni sistem
♦ teh. koordinatni stikalnik električna naprava za vzpostavljanje zvez med priključki, ki so razporejeni v med seboj pravokotnih vrstah

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

kòš kôša m, mest. ed. tudi kóšu (ȍ ó) 
  1. 1. visoka, spodaj zožena pletena posoda za prenašanje (česa) na hrbtu: nesti, oprtati si koš; pozimi plete koše; zadeti koš na pleča; nositi gnoj v košu; star. reven kot Lahov koš zelo
    // koš stelje / oprtni koš; koš za listje
    // v zvezi gnojni koš voz s košu podobno napravo: gnojni koš sta vlekla dva vola
  2. 2. manjša, navadno pletena posoda, zlasti za odpadni papir: raztrgal je pismo in ga vrgel v koš / koš za papir, smeti
  3. 3. pletena posteljica za dojenčka: otrok je v košu lepo zaspal
  4. 4. navadno v zvezi prsni koš del telesnega ogrodja, ki ga sestavljajo rebra, prsna vretenca in prsnica: izbočiti prsni koš / preiskovati prsni koš s poslušanjem
  5. 5. šport., pri košarki naprava z obročem in mrežo, ki nima dna, v katero se meče žoga: žoga je padla v koš / metati, streljati na koš / skoki pod domačim in tujim košem
    // dejstvo, da pride žoga v to napravo: dati koš; tekmovalci so dosegli sto košev
  6. 6. navt., navadno v zvezi jamborni koš majhna zavarovana ploščad na jamboru: ladja z jambornim košem; izvidnik v košu
  7. 7. žarg., mont. košu podobna kabina dvigala pri rudniku; kletka: v jamo se spuščajo v ozkem košu / dvigalni koš
  8. 8. ekspr., z rodilnikom velika količina, množina: prinesla je cel koš novic; pošilja mu koš poljubčkov / poznal je na koše dovtipov zelo veliko
    ●     ekspr. ta nas dene v koš premaga nas, boljši je kot mi; ekspr. prošnja je romala v koš bila je odbita, neugodno rešena; niso je upoštevali; ekspr. poročilo je hotel vreči v koš uničiti, zavreči; ekspr. problema ne sodita v isti koš nista enaka; ekspr. meče vse v en, isti koš ne upošteva razlik med stvarmi, problemi
    ♦     agr. koš del stiskalnice, v katerega se da drozga; čeb. koš pleten čebelni panj, navadno kopaste oblike; gozd. (drevesni) koš drevo z gostimi, bujno razraščenimi vejami, katerega spodnje segajo do tal; teh. sesalni koš mreža, ki zapira trdnim primesem dostop v sesalno cev črpalke; zool. koš zunanje ogrodje glavoprsja rakov deseteronožcev

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

košár2 -ja m (ā) nar. vzhodno  
  1. 1. koš, košara: košar češenj
  2. 2. mreža iz vrbovih vej: nastaviti košarje piškurjem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

kristálen -lna -o prid. (ȃ) 
  1. 1. nanašajoč se na kristal:
    1. a) veliki kristalni skupki; kristalna snov / kristalna oblika, ploskev / kristalna struktura / kristalni sladkor
    2. b) kristalna gora / čudovita kristalna palača
    3. c) v omari so se svetili kristalni kozarci; kristalno ogledalo
  2. 2. knjiž., ekspr. izredno čist, prozoren: kristalni vir; med gorami leži kristalno jezero / kristalne solze; pren. kristalen značaj
    // ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: kristalna čistost, prozornost vode / kristalni hlad
    ♦     fiz. kristalni mikrofon mikrofon, ki izkorišča električno napetost, povzročeno z deformacijo kristala; kem. kristalna voda voda, ki je v kristalu vezana na molekule; min. kristalna mreža shematični prikaz notranje zgradbe kristala; kristalno zrno kristal s pravilno notranjo zgradbo in nepravilno zunanjo obliko; teh. kristalno steklo svinčevo steklo, brušeno tako, da močno lomi svetlobne žarke

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

krížavec tudi kríževec -vca m (í) 
  1. 1. zool. pajek, ki ima na zadku več belih lis v obliki križa, Aranea diadema: pravilno spredena mreža križavca
  2. 2. agr. ječmen, v katerem so zrna navidezno v štirih vrstah; štirivrstnik: posejati križavec
  3. 3. nekdaj avstrijski srebrnik s podobo križa na eni strani: odšteti ji je moral precej križavcev

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

križkrážast -a -o prid. (ā) redko nanašajoč se na križkraž: križkražaste razpoke kože / križkražasta mreža na oknu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

kvadrátast -a -o prid. (ȃ) ki ima obliko kvadrata: kvadratasta ribiška mreža; kvadrataste strehe stavb / kvadratasta soba / kvadratasta ali pravokotna oblika / ekspr. velika kvadratasta usta

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

lístje -a s (í) več (rastlinskih) listov, (rastlinski) listi: listje odpada, poganja, rumeni, se suši; koza obira listje na grmu; gosenice so obžrle listje; smukati listje z veje; kaplje padajo z listja; odpadlo, rjavo, suho, uvelo, zeleno listje; bilo jih je kot listja (in trave) zelo veliko; ima denarja kot listja zelo veliko
// bukovo, lovorovo listje; redko krompirjevo listje listi
// listje šumi pod nogami; grabiti listje; uporabljati listje za nastilj / koš, mreža za listje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

logarítemski -a -o [təm] prid. (í) nanašajoč se na logaritem: logaritemsko računanje / logaritemska enačba enačba, v kateri nastopa neznanka v logaritmandu; logaritemska funkcija funkcija, v kateri nastopa spremenljivka v logaritmandu; logaritemska baza, osnova število, na katerem temelji logaritemski sistem; logaritemska mreža funkcijska mreža, ki temelji na dveh logaritemskih skalah; logaritemska skala skala, ki temelji na logaritemski funkciji; logaritemska tabela tabela, v kateri so navedena števila in njihovi logaritmi; logaritemske tablice knjiga z logaritemskimi tabelami; logaritemsko računalo ravnilu podobna priprava za računanje, temelječa na logaritmih
♦ teh. logaritemski papir papir z logaritemsko mrežo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

lôvnica -e ž (ȏ) 
  1. 1. rib. mreža, ki se vleče ali nastavlja: polna lovnica
  2. 2. lov. past, v kateri ostane ujeta divjad nepoškodovana: jerebica, divji prašič se ujame v lovnico
  3. 3. močna ponjava za reševanje ljudi iz višjih nadstropij: gasilci so napeli lovnico

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

maníla -e ž (ȋ) tekst. trdna, groba vlakna iz manilske konoplje: ribiška mreža, vrv iz manile; neskl. pril.: manila vrv

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

máska -e ž (ȃ) 
  1. 1. predmet za zakritje obraza, glave, ki navadno nekaj predstavlja: natakniti (si), nositi, sneti (si) masko; režeča se maska; lice je negibno kot maska / obredne maske afriških plemen; pustne maske; ples v maskah ples, pri katerem nosijo plesalci maske
    // redko za maškarado se je oblekel v masko huzarja v obleko, ki predstavlja huzarja
    // kdor ima obraz zakrit s takim predmetom ali po celotni opravi nekaj predstavlja: najlepše maske bodo nagrajene; v dvorani se je nabralo veliko mask
  2. 2. knjiž. kar prikriva, zakriva pravi videz, podobo česa; krinka: zunanji blišč je le maska za strahotno notranjo revščino / z oslabljenim pomenom nadevati si masko brezskrbnosti, poguma
  3. 3. s šminko in drugimi pripomočki vlogi primerno urejen igralčev obraz: imel je zelo dobro masko / delati igralcem maske
  4. 4. predmet, ki se da na obraz ali del obraza, zlasti za zaščito: nadeti si, sneti si masko / plinska maska ki varuje dihalne organe pred strupenimi plini in parami; podvodna ali potapljaška maska ki omogoča gledanje pod vodo
    // zaščitna maska
  5. 5. navadno v zvezi posmrtna maska mavčni odlitek pokojnikovega obraza: njena posmrtna maska je ohranjena / posneti, vzeti komu posmrtno masko
  6. 6. kozm. na obraz nanesena sredstva za nego kože na obrazu: izmiti masko; sestav maske / čistilna, hranilna, oljna maska / maska za obraz
    ●     ekspr. strgati komu masko z obraza pokazati njegovo pravo, resnično bistvo
    ♦     avt. maska prednji del karoserije, navadno mreža pred hladilnikom; fot. maska okvir, ki pri kopiranju ali povečevanju omogoča spreminjanje izreza slike; gled. maska kovinska ploščica z izrezanim krogom za uravnavanje velikosti svetlobnega polja v reflektorju; med. kisikova maska za vdihavanje kisika; zaščitna maska priprava iz tkanine, ki si jo da zdravstvena oseba čez nos in usta; maska za narkozo priprava, ki se povezne bolniku na obraz in nanjo kaplja narkotik; metal. maska forma z zelo tanko steno za natančne ulitke; šport. sabljaška maska za zaščito obraza pri sabljanju; um. maska konzola v obliki fantazijsko preoblikovane živalske ali človeške glave, zlasti v grški arhitekturi; vet. maska s temnejšo dlako porasel del pasje glave okoli oči in gobca; voj. maska kar dela kaj podobno okolici in s tem neopazno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

maskíren -rna -o prid. (ȋ) voj. s katerim se dela kaj podobno okolici in s tem neopazno: maskirna obleka / maskirna mreža mreža, na katero se pritrdi maskirno gradivo
// ki dela kaj podobno okolici in s tem neopazno: maskirne vojaške enote / maskirna disciplina

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

mesečínski -a -o prid. (ȋ) knjiž.  
  1. 1. svetel od mesečine, mesečen: mesečinska noč / mesečinska pokrajina / mesečinska mreža
  2. 2. ekspr. čustven, sanjav, nestvaren: v njem je precej mesečinske romantike; mesečinsko hrepenenje in divja sla

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

metálen1 -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na metanje: metalni kiji in bumerangi; metalni stroji in topovi / metalne vaje / knjiž. metalna mreža manjša vlačilna mreža za lov rib z dna jezer, rek; metalka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

metálka -e [lk in u̯k] ž (ȃ) 
  1. 1. ženska, ki kaj meče: v cirkusu nastopa tudi metalka bodal / knjiž., redko sanje mu je razložila metalka kart vedeževalka (s kartami)
  2. 2. šport. športnica, ki goji mete: metalka kopja
    ♦     rib. manjša vlačilna mreža za lov rib z dna jezer, rek

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

mílimétrski -a -o prid. (ȋ-ẹ̄) nanašajoč se na milimeter: milimetrska razdalja / milimetrska žica; 5-milimetrsko steklo / z milimetrsko natančnostjo
♦ papir. milimetrski papir papir z milimetrsko mrežo; milimetrska mreža mreža iz vodoravnih in navpičnih črt, med katerimi so milimetrske razdalje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

mlínarski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na mlinarje ali mlinarstvo: mlinarske storitve / mlinarski delavec, tehnik / mlinarska hči / mlinarska industrija, obrt
♦ agr. (mlinarska) merica žito, ki ga vzame mlinar kot plačilo za mletje; tekst. mlinarska mreža redka tkanina v sukljani vezavi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

moskít -a m (ȋ) komar, ki živi v južnih, zlasti tropskih krajih: odganjati moskite; pik moskita; mreža proti moskitom

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

môsten tudi mósten -tna -o prid. (ó; ọ̑) nanašajoč se na most: mostni obok, steber; mostna ograja, podnica
♦ grad. mostni nosilec del mostu, ki prenaša obtežbo na podpornike; mostni opornik del mostu, ki prenaša obtežbo na temelj in podpira obrežje; mostni podpornik del mostu, ki prenaša obtežbo na temelj; mostna brana mreža vzdolžnih in prečnih mostnih nosilcev; mostna koza podpornik, navadno pri lesenem mostu; mostna konstrukcija sestav nosilnih elementov mostu; mostna soha pokončni del lesenega mostnega opornika; mostno krilo del mostu, ki zaključuje cestni nasip ob prvem oporniku; strojn. mostni žerjav žerjav, pri katerem se po nosilcu vozi maček; teh. mostna tehtnica tehtnica za vozila, zlasti železniška

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

motvózast -a -o prid. (ọ̑) raba peša  
  1. 1. ki je iz vrvice, vrvi: motvozasta mreža
  2. 2. ekspr. podoben vrvici, vrvi: motvozasti poganjki rastline

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

mréža -e ž (ẹ́) 
  1. 1. izdelek iz prekrižanih niti, vrvi, žice, med katerimi so okenca, luknjice: delati, plesti mrežo; ograditi z mrežo; gosta, redka, tanka mreža; kovinska, žična mreža; mreža iz viter, vrvi; okenca, zanke mreže / pajek prede, razpreda mrežo pajčevino
    // priprava iz tega izdelka, ki se uporablja za lov, zlasti rib: izdelovati, krpati, sušiti mreže; nastaviti, razpeti, vleči mreže; vreči mrežo v vodo; ujeti v mrežo; zajeti ribe z mrežami; najlonske mreže / ribiška mreža
    // navadno s prilastkom priprava iz tega izdelka sploh: zamenjati mreže v čistilniku; presejati pesek skozi mrežo; postelja s kovinsko mrežo z mrežasto kovinsko podlago za žimnico, blazino; nesla je kovček in mrežo torbo iz mreže
    // napeti gugalno mrežo; lasna, ležalna mreža; kovana okenska mreža; mreža za listje; mreža zoper komarje
  2. 2. navadno s prilastkom kar je po obliki podobno mreži: narediti mrežo iz testa; papir s črtno mrežo / pod seboj je videl mrežo cest in velike stavbe; mreža gubic ob očeh; pajčevinasta mreža oblakov; modrikasta mreža žil / pesn.: mreža dežja; gledati skozi mrežo solz
  3. 3. s prilastkom poti, kanali, napeljave s pripadajočimi objekti na določenem področju; omrežje: daljnovodna, električna, kanalska mreža; razdelilna mreža za plin; železniška mreža / publ., z oslabljenim pomenom izboljšati cestno mrežo ceste
  4. 4. s prilastkom objekti, stvari za kako dejavnost, načrtno razporejeni na določenem področju: izpopolniti gostinsko mrežo; organizirati knjigotrško mrežo; gosta meteorološka mreža; preskrbovalna, trgovska mreža / mreža poštnih nabiralnikov, semaforjev, osnovnih šol / publ. odkriti v družbeni stvarnosti celo mrežo zakonitosti cel sistem
    // med seboj povezane, načrtno razporejene osebe, organi, ki opravljajo kako dejavnost: vzpostaviti obveščevalno, poverjeniško mrežo; odkriti, zajeti tihotapsko, vohunsko mrežo / mreža agentov, dopisnikov / razširjati letake po svoji mreži
  5. 5. nav. mn., ekspr., navadno v zvezi z dobiti, nastavljati, ujeti kar omogoča, da kdo koga zvijačno privabi, pridobi: nastavlja mu mreže; izmotal se je iz njenih mrež; dobil ga je v svoje mreže; ujel se je v ljubezenske mreže
    ●     publ. domačini so večkrat potresli, zatresli mrežo dali gol; ekspr. policija je razpenjala mrežo čez vso deželo povsod je imela svoje zaupnike, vse je nadzirala; ekspr. povsod je imel razpredene svoje mreže povsod si je pripravil ugodne okoliščine, razmere za dosego določenega cilja; publ. vratar je rešil mrežo preprečil gol; ekspr. padel je policiji v mrežo policija ga je odkrila, ujela; ekspr. biti za mrežo biti zaprt (v ječi)
    ♦     agr. koreninska mreža vse korenine ene rastline; čeb. matična mreža pregrada, ki loči plodišče od medišča; matična rešetka; elektr. mreža elektroda med anodo in katodo elektronke; mrežica; svinčena mreža v svinčevem akumulatorju z aktivno snovjo; fiz. uklonska mreža množica ozkih, vzporednih in med seboj enako razmaknjenih rež za merjenje valovne dolžine in opazovanje spektra valovanja; geogr. stopinjska mreža iz poldnevnikov in vzporednikov na zemeljski obli; geom. mreža telesa v ravno ploskev razgrnjena mejna ploskev telesa; mat. mreža sistem črt ali točk v ravnini ali prostoru; množica z določeno urejenostjo; funkcijska mreža sistem črt, ki ponazarja dva tipa funkcij; logaritemska mreža funkcijska mreža, ki temelji na dveh logaritemskih skalah; min. ploskovna mreža ponavljajoča se razporeditev atomov, ionov ali molekul v trdni snovi v kaki ravnini ali njen grafični prikaz; prostorska mreža ponavljajoča se razporeditev atomov, ionov ali molekul v trdni snovi ali njen grafični prikaz; papir. milimetrska mreža iz vodoravnih in navpičnih črt, med katerimi so milimetrske razdalje; rib. globinska mreža ki je postavljena v globino; stoječa mreža ki se postavi na določenem območju; viseča mreža stoječa mreža, ki ne leži na dnu; vlačilna mreža ki se razpeta vleče po morskem dnu; šport. mreža del gola ali koša iz prepletenih vrvi; priprava iz prepletenih vrvi, ki pri odbojki, tenisu in badmintonu loči obe polovici igrišča; igra na mreži pri tenisu, odbojki igra, pri kateri igralec odbija ali udarja žogo v bližini mreže ali nad njo; tekst. mreža tkanina z večjimi ali manjšimi luknjicami med nitmi; voj. zaporna mreža žična ovira v vodi pred vhodi v pristanišča

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

mréžica -e ž (ẹ́) manjšalnica od mreža: obdati z gosto mrežico / mrežica za lase / mrežica drobnih gubic
♦ bot. ozkolistna mrežica rastlina z vijoličastimi cveti v latih, Limonium angustifolium; elektr. mrežica elektroda med anodo in katodo elektronke; krmilna mrežica ki uravnava prehod elektronov ali ionov v elektronki; gastr. mrežica mrenasto tkivo, prepleteno z maščobnimi progami; obrt. mrežica mrežasta prvina pri klekljani čipki; okrasna mrežica mrežasta prvina pri baročni in rokokojski čipki

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

mréžnica -e ž (ẹ̑) 
  1. 1. anat. notranja, za svetlobo občutljiva plast zrkla: žilnica in mrežnica
    ♦     med. odstop mrežnice bolezen, pri kateri se mrežnica loči od žilnice
  2. 2. knjiž. mreža (za ležanje): dati mrežnico v posteljno ogrodje; ležati na vrtu v mrežnici
  3. 3. knjiž. velika mreža za spravljanje sena, listja: naložiti mrežnice na voz; povezati seno v mrežnice / mrežnica listja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

nájlonski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na najlon: najlonsko vlakno / najlonska mreža, tkanina / najlonske nogavice

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

nakupoválen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na nakupovanje: nakupovalna mreža, torba / nakupovalni dan / nakupovalno središče / ekspr. nakupovalna mrzlica

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

nihálka -e ž (ȃ) 
  1. 1. žarg. nihalna žičnica: z nihalko so se odpeljali na vrh gore
  2. 2. knjiž., rabi se samostojno ali kot prilastek ura z nihalom: slišalo se je tiktakanje velike ure nihalke
  3. 3. knjiž. gugalna mreža: ležal je v nihalki
    ♦     bot. nihalke nitaste modro zelene alge, ki se gibljejo z vrtenjem okoli svoje osi, Oscillatoria

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

nosílen -lna -o prid. (ȋ) 
  1. 1. namenjen za nošenje, prenašanje bremen, tovora: prišel je z nosilnim drogom na rami; nosilna mreža / nosilni mehanizem
  2. 2. teh. ki prenaša obtežbo na podpore: nosilni element, steber; nosilna konstrukcija; nosilen in nošen / nosilni strop, zid / nosilni del pluga
  3. 3. publ. glavni, najpomembnejši: nosilni izraz, prizor drame; nosilne barve, linije
    ●     nar. gorenjsko (nosilna) rjuha večji kos platnenega, vrečevinastega blaga za nošenje sena, stelje
    ♦     aer. nosilna ploskev, površina letala ploskev, površina letala, na katero delujejo sile, ki držijo letalo v zraku; elektr. nosilni val elektromagnetni val visoke frekvence za prenašanje signalov nizke frekvence; fot., tisk. nosilna folija folija, na katero je nanesena določena snov; geol. nosilna sila reke sila reke, ki povzroča, da se kaj premika po vodi; grad. nosilni lok; nosilna plast vozišča trajna plast vozišča, ki se pri popravilu cest navadno ne menja; nosilna plast, tla plast, tla, ki morejo ohranjati kak objekt v določenem položaju; ptt kabelska (nosilna) vrv na oporišča obešena jeklena vrv, na katero se pritrdi nadzemni kabel; teh. nosilna raketa raketa, ki ponese vesoljsko ladjo, satelit, izstrelek na določen tir, mesto; nosilna vrv vrv pri žičnici, po kateri se premika gondola

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

obveščeválen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na obveščevalce ali obveščanje: obveščevalna dejavnost; državna, vojaška obveščevalna služba / obveščevalna postaja gorske reševalne službe / ta referat je le obveščevalen / obveščevalno gradivo; obveščevalna sredstva / obveščevalni agent, oficir; obveščevalna mreža
♦ alp. obveščevalna točka kraj, mesto, kjer se lahko prijavijo nesreče v gorah; sam.: pog. sporočilo je poslala terenska obveščevalna obveščevalna služba

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

očésce -a s (ẹ̑) manjšalnica od oko: mežikati z očesci; prikazala se je glavica z zelenimi očesci; ekspr. njena mala živa očesca / ekspr. modra očesca jezer pod gorami / očesca pri trti
● prepeljati vrv skozi očesca šotora obšite ali s pločevino zaščitene luknjice; mreža z gostimi očesci okenci, zankami
♦ tekst. zanka ali luknjica na nitnici; zool. (rdeča) očesna pega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

odkúpen -pna -o prid. (ū) nanašajoč se na odkup ali odkupovanje: odkupno poslovanje se je ugodno razvijalo / odkupna mreža; poslovodja odkupne postaje; odkupno podjetje / odkupna cena cena, po kateri odkupnik dobi blago
♦ jur. odkupna pravica izgovorjena pravica prodajalca, da sme prodani predmet znova kupiti; ptt odkupna pošiljka pošiljka, ki jo pošta izroči naslovniku proti plačilu določenega zneska

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

ográjen -jna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na ograjo: ograjna vrata / ograjna mreža
♦ jur. ograjno sodišče od 14. do 18. stoletja plemiško sodišče

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

ôkenski tudi ókenski -a -o [kən] prid. (ō; ọ́) nanašajoč se na okno: železni okenski križi; okenska mreža / okenska odprtina; motne okenske šipe; odpreti obe okenski krili / okenska polica / dolge okenske zavese / balkonske in okenske cvetlice
♦ grad. okenski okvir okvir, ki se vzida v okensko odprtino za nameščanje okenskih kril; okenski parapet stena v prostoru med spodnjim okenskim robom in tlemi; okenska preklada preklada nad oknom; obrt. okensko zatikalo priprava, ki onemogoča gibanje odprtega okenskega krila

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

omréžje -a s (ẹ̑) 
  1. 1. s prilastkom poti, kanali, napeljave s pripadajočimi objekti na določenem področju: električno, vodovodno omrežje; železniško omrežje je gosto / omrežje prekopov / okvara na telefonskem omrežju / z oslabljenim pomenom izboljšati cestno omrežje ceste
    ♦     elektr. razdelilno omrežje za razdelitev električne energije odjemalcem; ptt krajevno telefonsko omrežje ki povezuje s centralo telefonske priključke v določenem kraju; medkrajevno telefonsko in telegrafsko omrežje
  2. 2. s prilastkom objekti, stvari za kako dejavnost, načrtno razporejeni na določenem področju: računalniško, trgovsko, zdravstveno omrežje / omrežje šol
    // redko med seboj povezane, načrtno razporejene osebe, organi, ki opravljajo kako dejavnost; mreža: organizirati obveščevalno omrežje / omrežje sodelavcev
  3. 3. knjiž. (kovana okenska) mreža: omrežje na oknih banke, zapora / okensko omrežje
  4. 4. knjiž., redko, navadno s prilastkom kar je po obliki podobno mreži; mreža: omrežje žilic na roki

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

organizacíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na organizacijo: organizacijski pogoji so bili težki; ima velike organizacijske sposobnosti / organizacijske spremembe, zakonitosti; dolgo so reševali organizacijska vprašanja / organizacijska oblika delovanja / organizacijska mreža je bila široko razpredena / organizacijski odbor; delo vodijo iz organizacijskega centra; bil je organizacijski sekretar centralnega komiteja; organizacijska enota / urejal je organizacijsko glasilo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

ovadúški -a -o prid. (ū) nanašajoč se na ovaduhe: ovaduška mreža; ovaduško delovanje, poročilo / izdal ga je ovaduški sosed

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

pajčevína in pájčevina -e ž (í; ȃ) 
  1. 1. nit, skupek na določen način razporejenih niti, ki jih dela pajek: pajek dela, prede pajčevino; ometati pajčevine v sobi; muha se je ujela v pajčevino; prepresti okno s pajčevino
    ●     ekspr. lačen sem, da se mi pajčevine delajo po želodcu zelo; publ. pajčevina daljnovodov omrežje, mreža
  2. 2. publ., z rodilnikom kar ovira, zmanjšuje jasnost, preglednost česa: raztrgati pajčevino laži; odmotavati pajčevine spomina

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

pájkov -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na pajke: pajkova mreža / pajkove storitve

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

plánktonski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na plankton: planktonski organizem; planktonska ličinka / planktonske rastline, živali / planktonska mreža iz več plasti gosto tkanega blaga narejena mreža za lovljenje planktona

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

plávarica -e ž (ȃ) rib. vlačilna mreža za lov rib na odprtem morju

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

ploskóven -vna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na ploskev: ploskovna razsežnost / ploskovni kot kot med dvema ploskvama; ploskovni lik
♦ min. ploskovna mreža ponavljajoča se razporeditev atomov, ionov ali molekul v trdni snovi v kaki ravnini ali njen grafični prikaz

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

plôvec -vca m (ó) 
  1. 1. navt. zasidrana plavajoča priprava za signalizacijo ali za privezovanje manjših plovil: privezati čoln na plovec / sidrni plovec
    // rib. lahka priprava, ki preprečuje, da mreža, trnek ne potone: plovci kažejo, kje so potopljene mreže; plutovinast plovec
  2. 2. petr. luknjičasta svetlo siva predornina, ki plava na vodi: zgladiti les s plovcem
    ♦     aer. plovec čolnu podobna priprava, pritrjena na letalo, helikopter, namenjena za vzletanje in pristajanje na vodi; zool. plovci vodne ptice s plavalno kožico med prsti in ploščatim kljunom, ki je prilagojen za precejanje hrane, Anseriformes

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

podrúžničen -čna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na podružnico: podružnični obrat tovarne; podružnična knjižnica / podružnična mreža / podružnični odbor društva / podružnična cerkev
♦ šol. podružnična šola osnovna šola, ki deluje pod strokovnim vodstvom osrednje šole

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

podtálen -lna -o prid. (ȃ) 
  1. 1. ki je, se nahaja pod zemljo, zemeljsko površino: podtalni rezervoarji; podtalni studenec / podtalni jedrski poskusi podzemeljski
    ♦     geogr. podtalna voda voda, ki se nabira nad neprepustnimi plastmi pod zemeljskim površjem
    // knjiž. prikrit, skrit: podtalni tokovi človekove duševnosti / njene podtalne slutnje so se uresničile / podtalno rovarjenje / podtalna mreža tihotapcev skrivna
  2. 2. knjiž. ilegalen: podtalni krožki, sestanki / podtalni boj; podtalno delovanje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

poligónski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na poligon: poligonske vaje / poligonska mreža skupek poligonov na določenem ozemlju; poligonska točka stalna izbrana točka na zemljišču za izmero zemljišča, zakoličitev objekta

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

poliklíničen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na polikliniko: poliklinično zdravljenje / poliklinična mreža

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

poročeválski -a -o [u̯s in ls] prid. (ȃ) nanašajoč se na poročevalce ali poročanje (o čem): poročevalsko delo / poročevalska služba / velika poročevalska mreža / slog povesti je včasih preveč poročevalski

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

potegálka -e [tudi u̯k] ž (ȃ) rib. vlačilna mreža, s katero se zagradi priobalni del morja in s pritegovanjem k obali lovijo ribe; trata: loviti s potegalko

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

povérjeniški -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na poverjenike: poverjeniški posel / poverjeniška mreža

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

prekupčeválski -a -o [u̯s tudi ls] prid. (ȃ) nanašajoč se na prekupčevalce ali prekupčevanje: prekupčevalska mreža / prekupčevalska strast

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

preskrboválen -lna -o prid. (ȃ) oskrbovalen: kraj ima pet prodajaln in preskrbovalni center; dobra preskrbovalna mreža / preskrbovalno oporišče čet v puščavi; partizani so izpraznili sovražnikovo preskrbovalno skladišče
♦ rad. preskrbovalno področje področje, na katerem radijska ali televizijska postaja omogoča zadovoljiv sprejem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

projékten -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na projekt: projektni elaborat; projektni stroški / projektna organizacija projektantska organizacija
♦ arhit. projektna mreža namišljena mreža, ki določa razporeditev zidov pri objektu; ped. projektna metoda pouka metoda, pri kateri izhaja pouk iz določenih praktičnih nalog

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

prostórski -a -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na prostor: prostorski odnosi; prostorska razporeditev / sposobnost prostorskega predstavljanja / prostorsko urejanje naselij / prostorska omejenost ozemlja / prostorska stiska
♦ geom. prostorska geometrija geometrija, ki se ukvarja s prostorskimi tvorbami; stereometrija; prostorska krivulja krivulja, katere točke niso na isti ravnini; prostorska tvorba geometrijska tvorba, katere elementi niso vsi na isti ravnini; min. prostorska mreža ponavljajoča se razporeditev atomov, ionov ali molekul v trdni snovi ali njen grafični prikaz; rad. prostorski val radijski val, ki se širi od oddajne do sprejemne antene nad zemeljskim površjem; urb. prostorsko planiranje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

prótipodmórniški -a -o prid. (ọ̑-ọ̑) voj. ki je, se uporablja proti podmornicam: protipodmorniške bombe / protipodmorniška mreža, ovira

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

radiálen -lna -o prid. (ȃ) 
  1. 1. knjiž. podoben obliki žarkov, izhajajočih iz središča na vse strani; žarkast: radialna oblika česa / radialna mreža ulic in cest; radialna razporeditev krakov morske zvezde
  2. 2. les. ki gre iz središča ali skozi središče v smeri polmera: radialne razpoke v lesu / radialni prerez
  3. 3. teh. pravokoten na os: radialna smer / radialna obremenitev, sila / radialni ležaj ležaj za prestrezanje sil, ki delujejo pravokotno na gred
    ♦     avt. radialna guma guma z vgrajenim, mreži podobnim žičnatim pasom na tekalni ploskvi in mehko bočno stranjo, pasasta guma; biol. radialna simetrija simetrija, glede na umišljene črte, izhajajoče iz glavne osi živalskega telesa ali stebla, cveta rastline, zvezdasta somernost

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

rákovica -e ž (á) 
  1. 1. morska žival z okroglim apnenčastim oklepom in kleščami, ki se po kopnem premika postrani: loviti, opazovati rakovice / jesti rakovice
  2. 2. mreža za lovljenje rakov: loviti z rakovicami
    ♦     zool. rakovice višje razviti raki s petimi pari nog hodilk in slabo razvitim zadkom, Brachyura; žel. rakovica del podolžnega lokomotivnega kotla ob prehodu v pokončni kotel

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

ráster -tra m (á) 
  1. 1. tisk. steklena plošča ali folija s črtasto, pikčasto pravilno mrežo za dobivanje tonskih odtenkov: fotografirati skozi raster; z rastrom razdeljevati poltone / barvni, zrnati raster
    // mreža, nastala z uporabo take plošče, folije: fotografija, cinkova plošča z rastrom; gost, redek raster
  2. 2. urb., navadno s prilastkom tlorisna mreža česa: raster starega mestnega jedra; iz letala je lepo viden raster istrskih polj / urbanistični raster

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

rástrski -a -o prid. (á) nanašajoč se na raster: rastrski postopek / rastrska folija, plošča; rastrska mreža / večbarvni rastrski plakati; rastrski tisk / rastrski kliše kliše, ki izkazuje poltone; rastrska pika delček reproducirane slike, ki nastane pri fotografiranju skozi rastrsko mrežo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

rávšelj -šlja in -na [šəl] m (á) 
  1. 1. star. iz vrbovih vej ali žice pletena košu podobna priprava za lovljenje rib, rakov; vrša: nastaviti ravšelj v vodo
    // taki pripravi podobna mreža, past za ptiče, polhe: loviti z ravšljem
  2. 2. nav. slabš. grob, neolikan človek: ne mara imeti opravka s tem ravšljem; ta ženska je pravi ravšelj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

razdelílen -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na razdeljevanje: razdelilna črta / razdelilni načrt / razdelilna mreža za plin
♦ avt. razdelilna kapa vrhnji del razdelilnika; elektr. razdelilna doza; razdelilna omara omari podobna naprava za razdeljevanje električne energije na posamezne tokokroge; razdelilna postaja postaja za razdeljevanje električne energije v omrežju; razdelilno omrežje omrežje za razdelitev električne energije odjemalcem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

razpečeválen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na razpečevanje: razpečevalna sredstva / razpečevalna mreža

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

rédek -dka -o prid., redkéjši tudi rédkejši (ẹ́) 
  1. 1. ki je bolj v tekočem kot v trdnem stanju: redka omaka; malta je preveč redka
  2. 2. razvrščen v velikih medsebojnih presledkih: redke veje; trava je zaradi suše redka; redko drevje / redki lasje; ima zelo redko brado
    // ki sestoji iz enot, razvrščenih v velikih medsebojnih presledkih: redek glavnik; redek gozd / redka mreža mreža z večjimi luknjicami; redko blago
  3. 3. skozi katerega se lahko vidi: redka megla / ekspr. redka tema
  4. 4. ki obstaja v majhni meri: promet v tistih krajih je še redek; redka naseljenost
  5. 5. ki je glede na določeno dejstvo tak, kakršnih je v določeni skupini malo: on je eden izmed redkih ljudi, ki mu je to uspelo; to vedo le redki posamezniki
    // ki je tak, kakršnih je malo sploh: knjižnica hrani več redkih starih knjig; ta rastlina, žival je redka
  6. 6. ki se pojavlja v velikih časovnih presledkih: redki streli / njegovi obiski so postajali vse bolj redki / na redke čase se vidiva malokdaj, poredkoma
  7. 7. ki se malokdaj pojavi, ponovi: dočakati redek jubilej; taki prizori v sodobni dramatiki niso redki; izkoristiti redko priložnost / postreči z izbranimi, redkimi jedmi
    // ki ima razmeroma majhno frekvenco: to so redki primeri; slovar vsebuje tudi redke besede
    ●     ta človek je redkih besed zelo malo govori; preg. goste službe, redke suknje kdor zelo pogosto menjava delo, službe, revno živi
    ♦     les. redki les les z redkimi, širokimi letnicami; metal. redke kovine kovine, ki se zaradi dragih postopkov pridobivanja redko uporabljajo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

redoséja -e ž (ẹ̑) nar. štajersko reta: omlateno žito so čistili z redosejo
♦ agr. premikajoča se mreža pri vejalniku, kombajnu za čiščenje zrnja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

reléjen -jna -o prid. (ẹ̑) 
  1. 1. elektr. ki za delovanje uporablja rele: relejna telefonska centrala
    // ki deluje kot rele: relejna ura
  2. 2. elektr. ki ojači in prenese sprejeti radijski signal dalje: relejni satelit; postavljati po vrhovih hribov relejne postaje / radio Koper je tudi relejna postaja radia Ljubljane
  3. 3. voj. nanašajoč se na sprejemanje in posredovanje sporočil: relejna kurirska postaja / relejna mreža

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

rešêtka -e ž (ē) 
  1. 1. priprava iz vzporednih ali prekrižanih navadno železnih palic: prostor je predeljen z rešetko; jarek so prekrili z jekleno rešetko; sadike so zavarovali z rešetko iz letvic; rešetka za odtočne kanale; okvir rešetke / peči meso na rešetki
    // taka priprava v spodnjem delu kurišča: očistiti, pretresti rešetko; položiti papir in trske na rešetko; premog gori na rešetki / rešetka za peč
    // taka priprava v okenski odprtini: gledati skozi rešetke / okenska rešetka
  2. 2. redko kletka: zapreti žival v rešetko
    ●     ekspr. tat je že za rešetkami v zaporu, ječi
    ♦     čeb. matična rešetka pregrada, ki loči plodišče od medišča; min. kristalna rešetka ponavljajoča se razporeditev atomov, ionov ali molekul v trdni snovi ali njen grafični prikaz; prostorska mreža

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

ríbiški -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na ribiče ali ribištvo: ribiška vas / ribiški čoln; ribiški čuvaj čuvaj, ki skrbi za čuvanje in gojitev rib, navadno poklicno; ribiški pribor; ribiški škornji nepremočljivi škornji, ki segajo čez koleno, do pasu; ribiški turizem; ribiška družina; ribiška ladja, mreža; ribiška palica palica z vrvico in kolescem
● ekspr. nasmehnila se mu je ribiška sreča ulovil je veliko rib
♦ navt. ribiška košara signalna naprava na manjši ribiški ladji, ki opozarja, da ladja lovi ribe; rib. ribiški vozli vozli, ki se uporabljajo pri vezavah vrvice; (ribiška) vrvica; (ribiško) kolesce na ribiško palico pritrjena priprava za odvijanje in navijanje vrvice; sam.: ekspr. ta je pa ribiška to je zelo pretirano povedano; to je izmišljeno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

sêrvis -a m (ȇ) 
  1. 1. podjetje, delavnica za popravljanje, vzdrževanje strojev, tehničnih naprav: odpreti nov servis; odpeljati radio, pralni stroj v servis; mreža servisov / avtomobilski, mehanični servis; servis gospodinjskih aparatov, pisalnih strojev
    // s prilastkom podjetje, ustanova za opravljanje različnih del, uslug: gospodinjski, knjigovodski servis; servis za obdelavo, prenos podatkov / Študentski servis
  2. 2. pregled, popravilo strojev, tehničnih naprav: servis je bil drag / narediti, opraviti servis / drugi, prvi servis avtomobila; redni servis
  3. 3. šport., pri nekaterih igrah z žogo udarec, podaja žoge, s katerim se začne igra ali del igre, začetni udarec: servis in podaja / zdaj ima on servis bo on serviral; menjava servisa

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

síto -a s (í) 
  1. 1. priprava iz ogrodja z gosto mrežo, zlasti za sejanje moke: izdelovati sita; mreža, obod sita / presejati skozi sito; po sejanju ostanejo otrobi na situ; gosto, redko sito; svileno, žičnato sito; sito za belo moko / mlinsko sito
    ♦     čeb. čebelno sito priprava iz matične rešetke za ločevanje čebel od trotov; elektr. električno sito priprava, ki prepušča samo tok določenih frekvenc; fot. sito priprava iz barvnega stekla ali folije iz umetne snovi, ki prepušča v fotografsko kamero samo žarke določenih barv; filter
    // redko cedilo: pretlačiti jagode skozi sito; odcediti solato na situ
  2. 2. ekspr., navadno v zvezi z biti, dati izraža podrobno kritično obravnavo, pretres z namenom odstraniti nebistveno, slabo: danes bodo na situ njegove izjave; dati na sito vse kandidate / predlogi so šli skozi različna sita / sito cenzure, zgodovine

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

státi stojím nedov., stój stójte; stál (á í) 
  1. 1. biti v pokončnem položaju, navadno tako, da je vsa teža na nogah: nekateri so sedeli, drugi stali; ljudje so stali in se pogovarjali; pri delu stojim; več ur je stal, zato ga bolijo noge; ljudje so stali v gručah; otroci stojijo v krogu; mirno, molče, nepremično, vzravnano stati; stala sta si nasproti; začel se je prestopati, kakor da bi stal na trnju; stal je tam, kot da bi pognal korenine dolgo časa, vztrajno; stoji kot kip, kot okamenel, ukopan negibno, togo
    // nekaj krav je stalo, druge so ležale / otrok že sam stoji zna stati
    // stati na glavi; stati na eni nogi; stati na prstih; stati na rokah / premakni se, stojiš na roži / kot podkrepitev tako bo, kakor gotovo stojim tukaj
    // biti kje v takem položaju: učenec je moral za kazen stati v kotu; stal je pri oknu in opazoval življenje na ulici; stati v vrsti pred blagajno
  2. 2. biti nameščen na podlagi s krajšo, ožjo stranjo: knjige na polici ležijo in stojijo; nekaj steklenic v shrambi stoji, druge ležijo / ta sončnik ne stoji, neprestano pada / lestev stoji ob zidu je naslonjena, prislonjena ob zid
    // vsa drevesa so že posekana, le eno še stoji še ni posekano, podrto
    // vreča stoji pokonci
    // s prislovnim določilom biti nameščen tako, kot nakazuje določilo: miza stoji postrani; drog stoji poševno; postaja stoji vzporedno s tiri
  3. 3. navadno s prislovnim določilom biti, nahajati se: hiša stoji ob cesti; metla stoji za vrati; sonce stoji že visoko / ekspr. novi avtomobil že stoji v njihovi garaži ga že imajo
    // z oslabljenim pomenom: ekspr. hiša stoji zdaj prazna je; star. to stoji zapisano v knjigi je
    // v ljudskih pesmih stoji, stoji tam beli grad
    // ekspr. biti, obstajati: grad še danes stoji; rad se je vračal domov, dokler je stala njegova rojstna hiša / nova šola že stoji je že sezidana, zgrajena
  4. 4. biti v mirujočem stanju po prenehanju ali pred začetkom gibanja, premikanja: ustavil se je in stal, dokler niso šli vsi mimo; nekaj časa je stal, potem pa je spet začel teči; malo, nekaj trenutkov stati / čete so stale in čakale na povelje / avtobus, vlak še stoji
    // biti v stanju, ko kaj ne dela, ne deluje: mlinsko kolo je stalo; ura stoji / ekspr. tovarna že dalj časa stoji ne obratuje
    // z glagolskim samostalnikom izraža, da nedokončano dejanje ne poteka: delo v tovarni še vedno stoji; gradnja hiše spet stoji / promet na tej cesti je stal več dni
  5. 5. biti dolgo uporaben, užiten: ta jabolka ne stojijo; krompirjeva jed ne stoji; to pecivo stoji dalj časa
  6. 6. ne biti določen čas uporabljen zaradi pridobivanja ustreznih lastnosti: odcedek pustimo stati nekaj dni; pripravljena solata naj malo stoji, da se prepoji / testo naj pol ure stoji iz njega naj se naredi pecivo čez pol ure
  7. 7. pog. pristajati: modra barva ti ne stoji; ta kroj ti dobro stoji; obleka ti stoji, kot bi bila narejena zate
  8. 8. publ., s prislovnim določilom biti, živeti v določenih gmotnih, gospodarskih razmerah: dobro, slabo stati; ugotoviti moramo, kako stojimo / kmetija trdno stoji / bilanca je pokazala, kako delovna organizacija finančno, gospodarsko stoji
  9. 9. publ., v zvezi s pred biti v položaju, ko se mora kaj opraviti: stati pred težko nalogo / stati pred izbiro, odločitvijo
    ●     ekspr. zdelo se mu je, da čas stoji čas mu je mineval zelo počasi; ekspr. z njim stvar stoji in pade on je odločilnega pomena za stvar; tako je, odkar svet stoji od nekdaj; star. zelo sposoben je, to stoji drži; pog. ta vlak stoji na vseh postajah se ustavlja; publ. njegova zadeva še vedno stoji (na mrtvi točki) se še ni začela reševati, obravnavati; star. stati v bran skušnjavi upreti se, zoperstaviti se; pog. v podjetju stoji vse na glavi razmere so popolnoma neurejene; pog. na luči mi stojiš s svojim telesom mi zaslanjaš svetlobo; pog. stati na lastnih nogah biti samostojen; ekspr. vsa stvar stoji na majavih, trhlih nogah ni trdna, zanesljiva, ni dobro utemeljena; ekspr. stati komu na poti ovirati ga pri njegovih dejanjih, namerah; publ. stati na določenem stališču imeti določeno mnenje o čem; ekspr. stati na očetovi strani imeti, izraziti enako mišljenje o čem kot oče; ekspr. trdno, z obema nogama stoji na zemlji je zelo stvaren; ekspr. naše slovstvo stoji ob rami svetovnemu mu je enakovredno; ekspr. vse življenje mu je stala ob strani mu pomagala, ga podpirala; ekspr. pritegniti k delu tudi tiste, ki so doslej stali ob strani niso sodelovali; ekspr. kar naprej stoji pri njej je, se mudi, zadržuje; nizko stati do kolen v dreku biti v zelo neprijetnem, zapletenem položaju; ekspr. stati z obema nogama v življenju biti zelo dejaven (v družbenem življenju); ekspr. ti stojiš med menoj in mojo srečo ti si vzrok, da nisem srečen; ekspr. ta dogodek mi stoji neprestano, živo pred očmi mislim nanj; star. kmalu bosta stala pred oltarjem se bosta poročila; ekspr. on ne bo stal s prekrižanimi rokami bo kaj ukrenil; ekspr. skušali so izvedeti, kdo stoji za njim mu pomaga, ga podpira; ekspr. neprestano ji stoji za petami hodi za njo, jo zasleduje; žarg., šport. kako stoji naše moštvo na turnirju je trenutno uvrščeno; ekspr. tako sem utrujen, da komaj še stojim (na nogah) zelo sem utrujen; ekspr. lasje mu stojijo pokonci od strahu zelo ga je strah; pog. zdaj ti klobuk stoji prav ga imaš pravilno postavljenega na glavo; klin trdno stoji je trdno nameščen; ekspr. stati visoko na družbeni lestvici imeti pomemben družbeni položaj; ekspr. prazna vreča ne stoji pokonci brez zadostne hrane človek ni sposoben za delo, se ne počuti dobro
    ♦     lingv. samostalnik stoji v imenovalniku ima imenovalniško končnico; za glagoli premikanja stoji namenilnik se uporablja; lov. pes stoji na divjad s stojo, navadno z dvignjeno sprednjo nogo, opozarja lovca na divjad; šah. trdnjava stoji na a-liniji; šport. stati v predklonu; vet. samica stoji je pripravljena za parjenje; voj. stati mirno vzravnano, z rokami, iztegnjenimi navzdol in pritisnjenimi k bokom

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

stávnica -e ž (ȃ) 
  1. 1. škatla s črkami, iz katerih otrok sestavlja besede: zlagati črke v stavnico
  2. 2. tisk. oddelek v tiskarni, v katerem se stavi: delati v stavnici / ročna, strojna stavnica
  3. 3. zlasti v zahodnih deželah podjetje, ki se ukvarja z organizacijo stav: voditi stavnico; lastnik stavnice
    ♦     rib. stoječa mreža, navadno iz treh plasti, ki se uporablja zlasti za lov ob obali; teh. premične palice za zorenje, skladiščenje sira

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

stávnik -a m (ȃ) nar. sir iz neposnetega mleka: delati stavnik
♦ rib. stoječa mreža, navadno iz treh plasti, ki se uporablja zlasti za lov ob obali; stavnica

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

stopínjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na stopinjo: stopinjska lestvica / stopinjsko merjenje
♦ geogr. stopinjska mreža mreža iz poldnevnikov in vzporednikov na zemeljski obli

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

strgáča -e ž (á) 
  1. 1. priprava za strganje, odstranjevanje: postrgati umazanijo s strgačo; z železno strgačo je zgladil rob police
    // priprava za strganje, drobljenje: naribati hren na strgačo
  2. 2. nar. tanjše deblo ali vrh debla s prisekanimi vejami, ki se uporablja navadno za sušenje sena: naložiti seno na strgačo
    ♦     les. rašpa; rib. vlačilna mreža za lovljenje živalskih organizmov z morskega dna; zool. s hitinastimi zobci pokrit jezik večine mehkužcev

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

svinčén -a -o prid. (ẹ̑) 
  1. 1. ki je iz svinca: svinčena cev, krogla; svinčena pločevina, posoda / strupeni svinčeni hlapi; cinkove in svinčene barve / svinčena ruda
  2. 2. nav. ekspr. po barvi podoben svincu: njegov svinčeni obraz; svinčena svetloba; svinčeno nebo / oblaki so svinčeni / svinčena sivina neba
  3. 3. ekspr. težek, moreč: svinčen molk; svinčena tišina; v sobi je vladalo svinčeno ozračje / zbudila se je iz svinčenih sanj
    ●     ekspr. imeti svinčene noge težko hoditi; ekspr. čutila je le svinčeno utrujenost zelo veliko
    ♦     elektr. svinčeni akumulator svinčev akumulator; svinčena mreža mreža v svinčevem akumulatorju z aktivno snovjo; metal. svinčena plošča plošča za valjanje svinčene pločevine; tisk. svinčeni stavek; svinčena črka, črta

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

širòk -ôka -o prid., šírši stil. šírji (ȍ ó) 
  1. 1. ki ima med najbližjima koncema glede na dolžino razmeroma veliko razsežnost, ant. ozek: rastlina s širokimi listi; obleka s širokim pasom / klobuk s širokimi krajci; široka cesta / med oknom in mizo je širok prostor; široka luknja / širok obraz / široki presledki
    // ki ima razmeroma velik obseg: širok prsni koš; široka ramena / je široka čez boke
    // ki ohlapno stoji na telesu: široke hlače; rokavi so široki; nosi široko krilo
  2. 2. z izrazom količine ki izraža razsežnost med najbližjima koncema: dva prsta širok rob; trak je širok tri centimetre
  3. 3. ki ima veliko razsežnost
    1. a) glede na začetno in končno mejo: izognil se mu je v širokem loku
    2. b) glede na površino: široka mreža osnovnih šol; široke vojaške operacije; široko območje mesta / ekspr. široki svet / publ. osvojiti široko tržišče
    3. c) glede na število udeležencev: gibanje je imelo široko podporo; publ. za to se zanima široka javnost veliko ljudi, državljani, občani; ekspr. najširše ljudske množice / uvoz blaga za široko porabo
    4. č) glede na število sestavin, delov: širok gledališki repertoar; ekspr. trgovina s široko izbiro blaga veliko
      // publ. sodelovanje med državama je dobilo širok obseg
    5. d) glede na problematiko, vsebino: predmet obče pedagogike je širok; bil je deležen široke izobrazbe; ekspr. človek s širokim obzorjem; njegovo delovno področje je zelo široko / široki pomenski izrazi / publ.: dane so široke možnosti za razvoj; dobili so široka pooblastila
  4. 4. nav. ekspr. ki pri presojanju, vrednotenju upošteva več kriterijev, ki zajemajo pojav čim bolj v celoti: bil je širok človek; v estetskih ocenah je zelo širok / cenili so njegovo široko gledanje na stvari; široko pojmovanje kulturnih vrednot / široka svetovljanska miselnost
    ●     poklic širokega profila poklic večje zahtevnostne stopnje, za katerega je potrebno daljše strokovno izobraževanje; ekspr. rad ima njen široki smeh smeh, ki izraža veliko zadovoljstvo, sproščenost; precej glasen; pog., ekspr. je širši kot daljši zelo debel; knjiž. osrednji lik romana je široka ruska duša dober, občutljiv človek, ki odkrito izraža svoja čustva; nizko postala je široka z njim noseča
    ♦     film. široko platno filmsko platno, katerega širina je precej večja kot višina; lingv. široki samoglasnik sredinski samoglasnik nižje lege; mont. široko čelo čelo, pri katerem je stena odkopnega prostora dolga; tekst. široke statve statve za tkanje širokih tkanin; vet. široka lisa konjska lisa, ki obsega ves nosni greben; zool. široka trakulja; žel. široki tir tir z več kot 1.435 mm razdalje med notranjima robovoma tirnic

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

šóla1 -e ž (ọ̑) 
  1. 1. vzgojno-izobraževalna ustanova, ki omogoča učencem organizirano, sistematično pridobivanje znanja, spretnosti: zaradi neprimernega vedenja so ga izključili iz šole; hoditi v šolo; včeraj so jo vpisali v šolo; učiti na šoli, v šoli; mreža šol; povezanost šole s starši; varovati ugled šole; pogoji za ustanovitev šole / pritožiti se na svet šole / administrativna, delovodska, kmetijska, pomorska, vzgojiteljska šola; glasbena, plesna šola; miličniška, podoficirska šola; osemletna osnovna šola v kateri traja izobraževanje osem let; partijska, politična šola; šola za oblikovanje / ustanoviti dvojezično šolo / državna šola nekdaj ki jo ustanovi, vzdržuje in nadzoruje država; privatna šola ki jo ustanovi, vzdržuje kako društvo; samostanska šola nekdaj ki jo vzdržujejo redovniki ali redovnice
    // ekspr. vsa šola se je zbrala na proslavi učenci in učitelji
    // vzgojno-izobraževalni proces v tej ustanovi: fant je že dokončal šolo; v šoli se tega še niso učili; povezanost šole z življenjem / osnovna obvezno izobraževanje (v šoli), ki daje osnovno izobrazbo, srednja izobraževanje, ki daje srednjo izobrazbo, visoka izobraževanje, ki daje visoko izobrazbo, višja šola izobraževanje, ki daje višjo izobrazbo
    // reformirati šolo šolstvo
    // star. doma so ga namenili za šole / ekspr. nobene šole, nobenih šol nima nobene izobrazbe
    // ekspr.: gledališče bi moralo biti šola dobrega okusa; pravijo, da so nekatere jetnišnice prava šola za kriminalce
    // poslopje te ustanove: šola je imela samo eno učilnico; popraviti, prebeliti, sezidati šolo; dvonadstropna, pritlična šola
  2. 2. pog. pouk: šola se začne ob osmih; danes nimamo šole; skoraj vsak dan zamuja šolo; po šoli je šel igrat nogomet; začetek šole je prvega septembra
  3. 3. navadno s prilastkom privrženci, učenci, katerih dela imajo skupne značilnosti, izvirajoče iz doktrin, dosežkov vzornika, učitelja na filozofskem, umetniškem, znanstvenem področju: boj raznih (filozofskih) šol / ruska formalistična šola v poeziji; heglovska, pitagorejska šola; predstavniki nemške romantične šole; izhajati iz sofistične šole; zagrebška šola risanega filma
    ●     žarg., šol. špricati šolo neupravičeno izostajati od pouka, iz šole; pog. dijak je letel iz šole je bil izključen, odpuščen; iti h komu v šolo učiti se od njega; prevzemati njegove izkušnje, navade; vzeti koga v svojo šolo učiti ga; dajati, sporočati mu svoje izkušnje, navade; pog. s šolo je skregan je ne mara; ne hodi rad v šolo; črna šola nekdaj, ljudski naziv vmesna šola med šestletno gimnazijo in univerzo; ekspr. to je bila draga šola zanj za izkušnje, ki si jih je pridobil ob tem neuspehu, je moral dosti pretrpeti, žrtvovati; šalj. enajsta šola pridobivanje življenjskih izkušenj pri otrocih zunaj šole in družine; mala šola organizirana nekajmesečna predšolska vzgoja; star. osma šola osmi razred nekdanje gimnazije; ekspr. naš oče je človek stare šole v vsem se drži ustaljenih navad; ekspr. iti skozi trdo šolo življenja imeti težko življenje; ekspr. vsaka šola nekaj stane za izkušnje, ki si jih kdo pridobi ob neuspehu, je treba nekaj pretrpeti, žrtvovati
    ♦     etn. šola otroška igra, pri kateri se z različnimi kretnjami, gibi meče žoga v zid; otroška igra, pri kateri se mečejo ali skakaje brcajo ploščati kamenčki v polja na tla narisanega lika; ristanc; lit. parnasovska šola; ped. splošnoizobraževalna šola ki daje splošno izobrazbo; enotna obvezna šola obvezna šola, ki dela po enotnem učnem programu in zajema vse učence določene starosti ne glede na spol ali socialni izvor; radijska šola za nižjo, srednjo stopnjo; psih. freudovska psihoanalitična šola; rel. antiohijska teološka šola teološka šola v 4. in 5. stoletju, ki pri razlagi verskih resnic poudarja razum; šol. celodnevna šola pouk od jutra do zgodnjega popoldneva, v katerega so vključeni tudi prosti čas, učenčevo domače delo za šolo in razne prostovoljne dejavnosti; dopisna šola v kateri se opravlja pouk z dopisovanjem; dvooddelčna, enooddelčna šola; javna šola dostopna vsem ljudem ob enakih pogojih; meščanska šola do 1945 zaključna štiriletna nižja srednja šola; kmetijska nadaljevalna šola do 1945 neobvezna šola za kmečke fante z dovršeno osnovno šolo; nedeljska šola v 19. stoletju šola ob nedeljah kot nadomestilo osnovne ali strokovne šole; nižje organizirana šola osnovna šola, navadno nižja, v kateri poteka v isti učilnici hkrati pouk navadno dveh razredov; osrednja šola osemletna osnovna šola s podružničnimi šolami; podružnična šola osnovna šola, ki deluje pod strokovnim vodstvom osrednje šole; poklicna šola ki usposablja učence za poklic zlasti z urjenjem praktičnega dela; poletna šola nekaj tednov v poletnih mesecih trajajoč pouk za izpopolnjevanje v kaki stroki; ponavljalna šola do 1929 obvezna šola za učence od dvanajstega do petnajstega leta s skrajšanim učnim programom; osnovna šola s prilagojenim programom osnovna šola za duševno ali telesno prizadete otroke; stanovska šola v fevdalizmu mestna ali cerkvena šola za določen poklic; strokovna šola ki usposablja učence za delo v določeni stroki; šola v naravi večdnevno bivanje zunaj kraja šole, namenjeno pouku nekaterih predmetov in spoznavanju narave; šola s pravico javnosti nekdaj privatna šola z enako veljavnostjo kot državna; šport. visoka šola jahanja pri dresuri konj povezava tehnično zahtevnih figur ob pravilni izrabi jahalnega prostora; žel. prometna šola v kateri se učenci usposobijo za vodenje železniškega prometa

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

špekulántski -a -o prid. (ā) nanašajoč se na špekulante ali špekuliranje: špekulantski posli; špekulantsko navijanje cen / špekulantska mreža / špekulantski trgovci

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

tartána -e ž (ȃ) 
  1. 1. rib. manjša vlačilna mreža za lov ob obali: vleči tartano
  2. 2. navt., nekdaj manjša tovorna ali ribiška ladja z latinskim jadrom na glavnem jamboru in prečko na poševniku: galeje in tartane

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

televizíjski tudi televízijski -a -o prid. (ȋ; í) nanašajoč se na televizijo: televizijski signal / televizijski aparat, sprejemnik; televizijski oddajnik, pretvornik; televizijska antena; televizijska kamera; televizijska slika / televizijski prenos / televizijski dnevnik; televizijski program, spored; televizijska oddaja / televizijski film; televizijska drama, nadaljevanka / televizijski studio; publ. televizijska hiša; televizijska mreža / televizijski naročnik / televizijski gledalec

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

tihotápski -a -o prid. (ȃ) 
  1. 1. nanašajoč se na tihotapce ali tihotapljenje: mednarodna tihotapska mreža; tihotapske poti / tihotapska ladja; tihotapska trgovina / tihotapsko blago
  2. 2. ekspr. skriven, neopazen: tihotapska kretnja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

tráta2 -e ž (ā) rib. vlačilna mreža, s katero se zagradi priobalni del morja in s pritegovanjem k obali lovijo ribe, potegalka: loviti tune s trato

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

trgovínski -a -o prid. (ȋ) 
  1. 1. nanašajoč se na trgovino, trgovanje: trgovinska dejavnost / trgovinska menjava med državami / trgovinska pogodba / trgovinski ataše
    ♦     ekon. trgovinska bilanca; trg. trgovinski rabat
  2. 2. star. trgovski: trgovinsko podjetje / trgovinska mreža

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

triangulacíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na triangulacijo: triangulacijske meritve / triangulacijska mreža mreža točk, dobljena s triangulacijo; triangulacijska točka s triangulacijo določena stalna točka na zemeljskem površju; znamenje, ki označuje tako točko; triangulacijska znamenja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

tunára -e ž (ȃ) 
  1. 1. nar. primorsko čoln za lovljenje tunov; tonera: ribiči polagajo iz tunare mrežo / tunara na vesla
  2. 2. rib. navadno ob obali postavljena mreža za lovljenje tunov, tunolovka: jata tunov je zaplavala v tunaro

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

tunêra -e ž (ȇ) 
  1. 1. nar. primorsko čoln za lovljenje tunov; tonera: krma tunere / motorna tunera
  2. 2. rib. navadno ob obali postavljena mreža za lovljenje tunov, tunolovka: tuni so zaplavali v tunero / obalna tunera

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

tunolóvka -e ž (ọ̑) 
  1. 1. ladja za lovljenje tunov; tunolovec: tunolovka dviguje mrežo / motorna tunolovka
  2. 2. rib. mreža za lovljenje tunov: ladja spušča tunolovko v morje / mreža tunolovka
    // navadno ob obali postavljena mreža za lovljenje tunov: postaviti tunolovko / obalna tunolovka
  3. 3. rib. ob obali stoječa, navadno poševni lestvi podobna naprava za opazovanje prihoda tunov: sedeti na vrhu tunolovke

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

varoválen -lna -o prid. (ȃ) ki varuje, ščiti: varovalni nasip proti vetru; varovalni pas ob cesti, gozdu / varovalna čelada, obleka; varovalna mreža; pri plezanju je bil privezan na varovalno vrv / varovalni ukrepi / varovalna plast sluzi; varovalna snov / varovalna krema zaščitna krema; varovalno cepljenje zaščitno cepljenje
♦ agr. varovalni posevek posevek, ki varuje podsevek; elektr. varovalni vložek vložek varovalke, v katerem je taljivi element varovalke obdan z izolirnim plaščem; gozd. varovalni gozd gozd, ki varuje zemljišče pred erozijo; med. varovalna maska zaščitna maska; teh. varovalna podložka varnostna podložka; zool. varovalna barva barva, ki se ujema z barvo okolice; žel. varovalni vagon vagon med lokomotivo in prvim potniškim vagonom ali med lokomotivo in vagonom z vnetljivim, nevarnim blagom

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

varováti -újem in várovati -ujem nedov. (á ȗ; á) 
  1. 1. prizadevati si, skrbeti, da se odvrne nevarnost od česa: pes varuje dom; mora ostati doma in varovati hišo / otoček zapira in varuje vhod v pristanišče / votlina jih je varovala pred dežjem, zastar. dežja; varovati gozd pred požarom / varovati soplezalca pri plezanju
    // delati, da kdo ni deležen česa neprijetnega, nezaželenega: fant je duševno prizadet in ga morajo varovati; varovati se bolezni, prepiha / varovati koga pred nesrečo, udarci / dlake varujejo žival pred mrazom / premaz varuje kovino pred rjo; okno je varovala železna mreža
    // imeti v oskrbi, varstvu: pastir varuje čredo / varovati otroke
  2. 2. prizadevati si, da se kaj ohrani: mati je to posodo skrbno varovala / varovati premoženje / varovati red, samostojnost / varovati čast in poštenje hčere; varovati svoj ugled / varovati lepoto in čistost jezika; varovati skrivnost / z roko je varovala plamen sveče
  3. 3. v medmetni rabi izraža grožnjo, svarilo: fant, varuj se; varujte se ga
    ●     zastar. varuj, da ga ne zadeneš glej, pazi; star. dve veliki skrinji sta varovali materino bogastvo v njih je bilo shranjeno; nar. varovati mrliča bedeti pri njem; zastar. delo ga je varovalo pri življenju ohranjalo; star. denarnico je skrbno varovala pazila nanjo; bog varuj povedati komu bogvaruj
    ♦     alp. varovati z uravnavanjem napetosti vrvi, na katero je navezan soplezalec, in z zadrževanjem vrvi pri njegovem morebitnem padcu preprečevati, da bi se soplezalec pri plezanju ponesrečil; jur. varovati pravico ščititi pravico; šah. varovati kralja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

véja -e ž (ẹ̑) 
  1. 1. oleseneli stranski poganjek lesnatih rastlin: veja ozeleni, vzbrsti; odlomiti, odsekati vejo; drevo je pognalo veje; skakati z veje na vejo; ptič sedi na veji; plezati po vejah; debela, gola, odmrla veja; goste, košate veje; veje jablane; biti prost kot ptiček na veji; živi kot ptiček na veji svobodno, brezskrbno
    // mreža iz vrbovih vej
  2. 2. vsak od manjših, navadno stranskih delov, enot, ki potekajo od česa glavnega: živec se cepi v dve veji; žilna veja / železniška prometna veja; pren. veje zarote segajo v druge države
  3. 3. navadno s prilastkom potomstvo v zaporednih generacijah: avstrijska veja habsburške dinastije / stranska veja (rodu) osebe, ki po rojstvu izhajajo iz skupnega prednika
    // sorodniki po materini, očetovi veji
  4. 4. navadno s prilastkom samostojen del, ki z drugimi tvori določeno širšo dejavnost: to znanstveno področje se deli v več vej; razvijati različne industrijske veje; specializirane veje medicine
    ●     ekspr. žagajo si vejo, na kateri sedijo ogrožajo si (družbeni) položaj, materialno osnovo; knjiž. točiti pod vejo začasno točiti, prodajati domače vino; ekspr. biti mrtva veja nedejaven, neuspešen član kake skupnosti; ekspr. priti na zeleno vejo gmotno si opomoči; pesn. človek je kot kaplja na veji njegova usoda je negotova; je nepomemben, neznaten
    ♦     agr. ogrodne veje prve glavne veje drevesa; lov. veja glavni del roga pri jelenu, na katerem so parožki

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

viséti -ím nedov., vísel (ẹ́ í) 
  1. 1. biti oprt, pritrjen na kaj ob zgornjem delu ali nad seboj brez opore na tleh, spodaj: svetilka, zavesa visi; klobuk visi na klinu; slika visi na steni; na veji visi roj; držeč se vrvi, viseti nad prepadom; pod stropom visi lestenec / ključi visijo na obročku; na verižici visijo obeski / po listih in vejicah visijo dežne kaplje / čez ramo mu visi puška; okrog vratu ji visi ogrlica
    ♦     šport. viseti na bradlji, drogu
    // nav. ekspr. biti kje, držeč se z rokami brez zadostne opore na tleh: otroci visijo na ograji in opazujejo; ljudje so viseli na stopnicah prenapolnjenega vlaka; ranjenec je skoraj visel na tovariševi rami
    // biti v položaju, ko ima okrog vratu z lastno težo zadrgnjeno zanko vrvi: prišli so prepozno, obupanec je že visel / ekspr. ta človek bo še visel bo kaznovan z obešenjem
  2. 2. segati, razprostirati se v smeri navzdol od izhodišča: brki mu visijo; psu visi jezik iz gobca; od streh visijo ledene sveče; z oken visijo rože; roke mu negibno visijo ob telesu / viseti do pasu skozi okno sklanjati se
    // ekspr. z neba visijo oblaki
    // segati kam čez rob podlage, opore: skale visijo nad globel
  3. 3. biti nagnjen: drevo, steber nekoliko visi; viseti v levo / ladja malo visi; miza zaradi neravnih tal visi / dolina visi proti vzhodu pada, se niža; travnik precej visi; položno, strmo viseti / ekspr. po strmih pobočjih visijo njive strmo ležijo
  4. 4. navadno s prislovnim določilom biti, mirovati prosto, nepritrjen v prostoru nad tlemi; lebdeti: sipa v vodi lahko visi; telo visi v plinu, če sta teži enaki / v zraku visi postovka / ekspr. na nebu visijo težki deževni oblaki
  5. 5. ekspr., s prislovnim določilom biti opazen, viden: v očeh ji visijo solze / na licih, ustnicah mu visi nasmeh; na obrazih vseh je visel nemir
    // biti, obstajati kje: nad pokrajino visi mir, noč / v zraku še visijo kriki žrtev / med njimi visi molk
  6. 6. ekspr., s prislovnim določilom biti, zadrževati se kje: vsak dan visi pri prijatelju, v gostilni; kaj bi visel samo doma, pojdi z menoj
    // delati, kar izraža določilo: cele dneve visi na računalniku; ure in ure visi na telefonu telefonira
    // v zvezi z na skrbno obdelovati kaj: visi na vsaki besedi, vsakem stavku; pisatelj preveč visi na sami zgodbi
  7. 7. ekspr., v zvezi z med biti glede na svoje lastnosti vmes med čim: televizija visi med gledališčem in filmom; njihova družina je visela med kmeti in bajtarji
    // biti v stanju, ko se lahko uresniči slabša od dveh možnosti: svet visi med vojno in mirom; ranjenec visi med življenjem in smrtjo / visel je med ljubeznijo in sovraštvom
  8. 8. ekspr., v zvezi z nad biti v stanju, ko lahko kaj koga prizadene: nad človeštvom visi atomska vojna / nad njim visi poguba
  9. 9. preh., ekspr., v zvezi z na biti čustveno zelo navezan na koga, kaj: visi bolj na stricu kakor na očetu; kmet z vsem srcem visi na svoji zemlji; zelo visi na otrocih
  10. 10. ekspr. biti negotov: vreme visi / odločitev, pojasnilo še visi
    ●     žarg., šah. figura visi je v ogroženem položaju; pog., ekspr. tekal je po opravkih, da mu je jezik visel iz ust da se je zelo upehal; tekal je zelo hitro; ekspr. oči vseh so visele na njem nepremično, pozorno so ga gledali; ekspr. obleka kar visi na njem je zelo suh; viseti na lasu, na niti, na nitki ekspr. njegovo življenje visi na lasu, na niti, na nitki je zelo ogroženo; je zelo bolan; njegova služba visi na nitki je zelo negotova; ekspr. poslušalci so kar viseli na njegovi pripovedi zelo pozorno so ga poslušali; ekspr. vsa družina visi na njenih ramah za vso družino mora skrbeti ona; viseti na vratu ekspr. gostje so jim ves teden viseli na vratu bili v breme, nadlego; ekspr. policija mu visi na vratu ga zasleduje, nadzoruje; nar. viseti pri gostilničarju imeti dolg pri njem; viseti v zraku ekspr. trditve visijo v praznem, v zraku so neprepričljive, neutemeljene; ekspr. aretacije visijo v zraku se pričakujejo; ekspr. pomlad visi v zraku opazni so znaki pomladi; ekspr. potovanje visi v zraku še ni gotovo; nad glavo mu visi Damoklejev meč je v nenehno preteči nevarnosti; vulg. vsi mi že dol visijo vsi mi že presedajo; vulg. njihova zahteva mi dol visi mi ni prav nič mar

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

vlačílen -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na vlačenje ali vlečenje: vlačilni čoln; vlačilna vrv
♦ agr. vlačilna motika motika s širokim, spodaj ravnim rezilom; greblja; navt. vlačilna steza steza na rečnem bregu za vprego, ki vleče ladjo proti toku; rib. vlačilna mreža mreža, ki se razpeta vleče po morskem dnu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

vlačníca -e ž (í) rib. vlačilna mreža: lov z vlačnico / mreža vlačnica

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

vléčen -čna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na vleko ali vlečenje: vlečna moč motorja / vlečna ladja; vlečna žival; vlečno vozilo / vlečna veriga
♦ avt. vlečna služba služba, ki skrbi za odvoz poškodovanih in pokvarjenih vozil; gastr. vlečno testo testo iz moke, vode in malo maščobe, ki se da zelo tanko razvaljati in razvleči; rib. vlečna mreža mreža, ki se razpeta vleče po morskem dnu; teh. vlečna sila; vlečna vrv; žel. vlečna služba služba, ki skrbi za vleko vlakov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

vléčnica -e ž (ẹ̑) 
  1. 1. žičnica na smučišču, ki vleče smučarje navkreber tako, da drsijo s smučmi po snegu: vlečnica danes ne obratuje; postaviti vlečnico; peljati se z vlečnico; prenosna vlečnica / smučarska vlečnica
  2. 2. rib. vlačilna mreža: ribolov z vlečnicami / mreža vlečnica

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

vohljáški -a -o prid. (á) nanašajoč se na vohljače: vohljaška nagnjenja / ekspr. vohljaška mreža agentska, vohunska

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

vohúnski -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na vohune: vohunska dejavnost / vohunska mreža; vohunska organizacija / vohunski satelit

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

vŕvnat -a -o prid. (ȓ) redko vŕven, vrvén: vrvnata mreža, preproga

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

zádružništvo in zadrúžništvo -a s (á; ȗ) obstoj, dejavnost zadrug: gospodarski pomen zadružništva / stanovanjsko zadružništvo / mreža zadružništva zadrug

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

zadrževáti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. s prijemom ohranjati v določenem položaju, na določenem mestu: zadrževal ga je, da ne bi padel / zadrževal je konja, ko sem stopal na voz
  2. 2. delati, da kaj gibajočega, premikajočega se ne nadaljuje gibanja: nekaj trenutkov je zadrževal deblo, da ne bi zdrsnilo navzdol / zadrževati je moral preganjalce, medtem ko so tovariši bežali / počasna vozila zadržujejo promet
  3. 3. delati, da kaj ne izteka, odteka: zadrževati kri s pritiskom na žilo / zadrževati solze
  4. 4. povzročati, da kaj ne more skozi: filter, mreža zadržuje trdne delce / izolacija na zunanji strani stene zadržuje vlago
  5. 5. delati, da se kaj ne širi
    1. a) na večjo površino: korenine zadržujejo prst, da je veter ne odnaša
    2. b) v okolico: mah zadržuje vlago / šamot dobro zadržuje toploto
  6. 6. delati, da kaj ne gre takoj tja, kamor je namenjeno: zadrževati pošiljke na carini
  7. 7. z glagolskim samostalnikom delati, da kaj ne napreduje, ne dosega višje stopnje: suša zadržuje rast; neustrezna zakonodaja zadržuje gospodarski razvoj
  8. 8. z glagolskim samostalnikom delati, da se kaj ne opravi, uresniči takoj: zadrževati izplačilo zaslužka / ekspr. zadrževati zlom države
  9. 9. delati, da se kaj ne izrazi, pokaže: zadrževati jezo; veselje je težje zadrževati kakor žalost
    // z glagolskim samostalnikom ne delati tega, kar določa samostalnik: zadrževati dih, jok, kašelj / zadrževati korak
  10. 10. delati, da kdo za krajši čas ostane na določenem mestu: odšel je, čeprav so ga gostitelji zadrževali / ni mogel priti, ker so ga zadrževali neodložljivi opravki
    // povzročati, da kdo ne uresniči, kar namerava, hoče: nič ga ni zadrževalo, da ne bi mogel napraviti, kar je hotel; sram ga je zadrževal, da ni vsega povedal
  11. 11. s svojo prisotnostjo, ravnanjem ovirati koga pri njegovem delu: tu sediš samo zato, da me zadržuješ; kaj me zadržuješ s tako nepomembnimi stvarmi; ne bom te zadrževal, samo nekaj nujnega ti moram povedati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

zánka -e ž (ȃ) 
  1. 1. navadno z vozlom sklenjen del, kos vrvi, traku: narediti zanko; natakniti, zadrgniti, zategniti zanko okrog ročaja; spustiti zanko okoli debla; usnjena zanka; zanka iz vrvi, žice; okrasni vozel z dvema zankama
    // temu podobna priprava za lovljenje živali: nastavljati zanke; ujeti srno, zajca z zanko / lov na zanko, z zanko / knjiž., redko metna zanka laso
    // kar je temu podobno sploh: zanka na ovratniku suknjiča; ranjeno roko je nosil v zanki; mreža z gostimi zankami / pot je bila speljana v obliki zanke
  2. 2. osnovna prvina pri pletenju, kvačkanju, ki nastane s potegovanjem niti skozi prej narejeno enako prvino; petlja: delati zanke; snemati zanke pri pletenju
  3. 3. ekspr. kar omogoča, da kdo koga zvijačno ujame, dobi in mu ne more več uiti, se mu izmakniti: nasprotniku je nastavil zanko; izmuzniti se iz zanke; ujeti koga v zanko; zanke in pasti velemestnega življenja
    ●     ekspr. z begom se je rešil iz zanke usmrtitve z obešenjem; ekspr. zadrgniti komu zanko (okrog vratu) spraviti ga v brezizhoden položaj; ekspr. padel je policiji v zanke policija ga je odkrila, ujela; ekspr. ujeti koga v zanko prevarati, ukaniti ga; ekspr. ujel se je v lastno zanko nesreča, ki jo je pripravljal drugim, je zadela njega samega
    ♦     alp. stopna zanka ki se daje na klin, za oporo nog pri plezanju; elektr. zanka niz ukazov, ki se ponavljajo, dokler ni dosežen določen pogoj; histerezna zanka sklenjena krivulja, ki ponazarja zvezo med gostoto magnetnega pretoka in jakostjo magnetnega polja pri feromagnetnih snoveh; obrt. pobirati zanke na nogavicah popravljati sparane petlje; šol. zanka element pisane črke, pri katerem se črta elipsasto prekriža sama s seboj; šport. zanka element umetnostnega drsanja, pri katerem opravi drsalec na eni nogi polni obrat, ne da bi spremenil smer gibanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

zaúpniški -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na zaupnike: zaupniško razmerje / zaupniška mreža policije

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

zvozláti -ám dov. (á ȃ) 
  1. 1. narediti vozel, vozle na čem: zvozlati nit, trak / ekspr. zvozlati si jopico okrog pasu zavezati
    // na tak način narediti: zvozlati ribiško mrežo; zvozlati lestev iz rjuh
  2. 2. ekspr. narediti kaj težko rešljivo, zapleteno: zvozlati zadevo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

želéznica -e ž (ẹ̑) načrtno speljana pot s tirnicami za promet s tirničnimi vozili: železnica teče skozi sotesko; zgraditi železnico; stanovati ob železnici; prevažati tovor po železnici; elektrifikacija železnic; gosta mreža železnic / dvotirna, enotirna, ozkotirna železnica; gozdna, industrijska, jamska železnica; južna železnica v stari Avstriji železniška proga od Dunaja do Trsta; nadzemna, podzemna železnica; transsibirska železnica / električna cestna železnica / kupiti otroku železnico igračo, ki predstavlja železnico
♦ žel. zobata železnica za večji vzpon, pri kateri je med tirnicama zobata letev, v katero prijemlje zobnik lokomotive
// prevozno sredstvo na taki poti, zlasti vlak: potovati z letalom in železnico
// podjetje, ki se ukvarja s prometom po takih poteh: biti zaposlen pri železnici; državne železnice
● pog. hoče (iti) k železnici v železniško službo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

žíca -e ž (í) dolg, tanek kovinski izdelek, navadno okroglega prereza: žica se pretrga, stali; napeti, preščipniti žico; povezati, preplesti z žico; bakrena, jeklena žica; drobna, tanka žica; izolirana, pocinkana žica; debelina, prerez žice; svitek žice; ogrodje, mreža iz žice / bodeča žica; brzojavne, telefonske žice; parketna žica za čiščenje, drgnjenje parketa
● ekspr. glas onkraj žice je utihnil sogovornik pri telefonskem pogovoru
♦ elektr. dovodna žica ki dovaja električno energijo; pramenasta žica iz zelo tankih sukanih žic; fiz., teh. uporovna žica z veliko ohmsko upornostjo za izdelovanje uporov; metal. valjana, vlečena žica; teh. varilna žica dodajni material pri varjenju v obliki žice

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

žíčast -a -o prid. (í) 
  1. 1. podoben žici: žičasta vlakna
  2. 2. ki je iz žice: žičasta mreža

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

žíčen -čna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na žico: žična debelina / žična krtača; žična mreža, ograja; žična vrv / žični kolobar / žična ovira ogrodje, navadno leseno, prepleteno z bodečo žico; žične škarje škarje za rezanje žice; brezžične in žične zveze
♦ agr. žični kozolec kozolcu podobna naprava za sušenje krme; ptt žična telefonija, telegrafija telefonija, telegrafija s prenašanjem po vodniku; teh. žično steklo steklo z vdelano mrežo iz tanke žice

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

Število zadetkov: 121