nabúhel -hla -o [nabuhəu̯] prid. (ú) 1. ki ima navzgor, navzven ukrivljeno obliko: čebulni listi so spodaj nabuhli;
nabuhlo jadro / ekspr. nabuhli nevihtni oblaki // zabuhel: od vodenice je ves nabuhel; njen obraz je postal nabuhel / nabuhlo telo utopljenca 2. nav. ekspr. ki ima, vsebuje (zelo) veliko, navadno okrasnih, za vsebino nepomembnih prvin: nabuhel slog;
njegove besede so bile nabuhle in celo neresnične; prim. nabuhniti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
nabúhniti -em dov. (ú ȗ) dati čemu navzgor, navzven ukrivljeno obliko: veter je nabuhnil jadro;
rjuha se je nabuhnila od zajetega zraka // nabrekniti, oteči: zapestja so mu nabuhnila od tesnih vezi; ves je nekam nabuhnil nabúhnjen -a -o:
nabuhnjeni listi; čepica z visoko nabuhnjenim vrhom;
prim. nabuhel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
žmúlast -a -o prid. (ú) star. 1. poln izboklin, nabuhlin: žmulasta bukev 2. nabuhel, debel: žmulaste ustnice
♦ alp. žmulasta skala, stena skala, stena, v kateri so trebušaste izbokline; teh. žmulasti zvar rahlo odebeljen zvar, ki nastane pri uporovnem varjenju z večkratnim pritiskanjem, stiskanjem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.