bíster -tra -o prid., bístrejši in bistréjši (í ī) - 1. ki ima precejšnjo stopnjo prozornosti: bistra tekočina; voda v potoku je bistra in mrzla; ko se je gošča sesedla, je postalo vino bistro / knjiž., ekspr. bistra popoldanska svetloba
- 2. sposoben hitro dojemati, prodorno misliti: bister človek, učenec; zbral je najbistrejše duhove svojega časa / ima bister razum, um / bister odgovor / fant je bistre glave, pog. ima bistro glavo je bister, nadarjen
- 3. hiter, uren, živahen: bistri potoki; knjiž. bister vranec / bistri pogledi njenih oči / ne pojdem še spat, sem še bister nezaspan, svež
● čeprav je pil, je imel bistro glavo je mogel misliti, presojati; nič ni ušlo njenim bistrim očem vse je opazila
bístro prisl.: bistro gleda, misli; bistro je uganil bistvo stvari
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
bíti sem [səm] nedov., si je smo ste so; bóm bóš bó bómo bóste bódo, stil. bóte bójo, stil. bódem itd.; bódi bódite in bodíte; bíl bilà biló in bilò bilì in bilí bilè stil. bilé, stil. bíla itd.; nikalno nísem nísi ní nísmo níste níso (ī bọ̑m bọ̄dem nísem) - I. v osebni rabi
- 1. izraža materialno ali duhovno navzočnost v stvarnosti: še so stvari, ki jih ne poznamo; ali je kak izhod? red mora biti / poudarjeno sò znamenja, da se obrača na boljše / bolnik ne bo več dolgo; v pravljicah bil je kralj, ki je imel tri sinove
- 2. navadno s prislovnim določilom, s širokim pomenskim obsegom izraža navzočnost v prostoru ali času: tukaj je jama, v kateri je raslo drevo; hiša je sredi polja stoji; drva so na dvorišču; v vsakem človeku je kaj dobrega; v knjigi so napake; v vodi je kisik; za gozdom je travnik leži, se razprostira; ekspr. le kaj je na njej, da se je ne more nagledati / otroci so doma; biti na vrtu; čez teden sem v mestu živim, bivam; kje so domači? / biti na proslavi, na zabavi udeležiti se je; biti pri pouku; biti pri zdravniku na pregledu
// tedaj je bila vojna; v Kamniku je bil semenj; proslava bo v nedeljo / omenjena nesreča je bila včeraj se je zgodila; to je bilo lani - 3. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža lastnost ali stanje osebka
- a) s pregibno besedo: mož je poštenjak; prijatelj je učitelj; otrok je bolan, nadarjen; pšenica še ni zrela; knjiga je moja; klobuk je očetov; ura bo tri / dolžen mu je veliko vsoto; njegov načrt je bil, da bi napadli; on je odgovoren za tovariše; uspehi so rezultat trdega dela / zdaj je čas, da poveste svoje mnenje; ni bila moja dolžnost, naloga popravljati napake
- b) z nepregibno besedo: ta misel ni napak; hiša je naprodaj; obleka mu bo prav; tisoč je preveč / dekle mu je všeč
- c) s predložno zvezo: meso je brez kosti; čevlji so od blata; rana je od noža; biti pri zavesti; biti v neenakopravnem položaju, v slabem stanju; mi smo v sorodu v sorodstvenem odnosu
// to mi ni po volji mi ne ugaja, ustreza; vse bo še v redu se bo uredilo; dejanja niso v skladu z besedami se ne skladajo; ti boš za pričo / biti brez denarja ne imeti ga, brez težav; vsi so proti njemu mu nasprotujejo, ga odklanjajo; biti ob službo izgubiti jo, ob dobro ime; on je za reforme se strinja z njimi; jih podpira, se zavzema zanje; biti v dvomih; biti v skrbeh, v strahu za koga; drevo je v najlepšem cvetju / vse je na razpolago se lahko vzame - č) s kakovostnim rodilnikom: vidva sta istih let; on je vesele narave; mož je srednje postave; biti kmečkega rodu; soseda je slabega zdravja; publ. stvar je velikega pomena; mnenja smo, da se motiš
- d) s primerjavo: nebo je kakor oprano; fant ni, kakor bi moral biti; drevo je bilo, kakor bi dremalo / priden, kakor je, ne bo nikoli brez dela
// izraža istost, enakost: dvakrat dve je štiri; ena in ena je dve; dinar je sto par; kolikokrat je dve v osem / pedagogika je nauk o vzgoji / pride jutri, to je v torek
- II. v brezosebni rabi ali brezosebno v pomenih kakor pod I.
- a) z zanikanim osebkom v rodilniku: očeta še ni; jutri ne bo šole; pri tej hiši ni miru / ni ga človeka, ki bi mi pomagal
- b) s smiselnim osebkom v odvisnem sklonu: žal mi je bilo; zelo jo je bilo groza; mater je strah; z njim je slabo; star. vseh je bilo sram vse
// njej je bilo dvajset let bila je stara
// ekspr. kaj bo s teboj se bo zgodilo - c) z delnim rodilnikom kot osebkom, navadno odvisnim od izraza količine: kruha je še in mesa tudi; kupcev je bilo dosti; denarja je le malo; ali je kaj novega; pet jih je bilo; vsi, kar jih je, so pripravljeni
- č) z nedoločnikom kot osebkom: molčati je bilo težko, govoriti še težje; škoda bi ga bilo zavreči / treba je delati
- d) z odvisnim stavkom kot osebkom: očitno je bilo, da se moti; všeč mi je, če ostaneš doma; znano je, kakšno vlogo je imela Partija v osvobodilnem boju
- e) s prislovno rabljenim izrazom v povedku: dolgčas je; otroka mu ni bilo mar; skoraj bo poldne; na Bledu je bilo lepo; slabó ji je bilo; škoda ga je; jeseni je bilo tri leta, odkar je odšel minilo
- III. v osebni ali brezosebni rabi, navadno s prislovno rabljenim samostalnikom v pomenih kakor pod I.: mraz je bil ali bilo, da je drevje pokalo; zunaj je bila ali bilo tema / takrat ni bil čas za pogajanje pravi čas, ni bilo časa za pogajanje dovolj časa; zdaj ni govor o premirju se ne govori; zdaj še govora ni o premirju še misliti ni nanj
- IV. eliptično navadno za poživitev pripovedi
- a) z izpuščanjem deležnika s polnim pomenom: prišla je, seveda je; pa učil, kdo se bo? ali bi kaj jedel? Bi; vsak en kozarček ga bova; kaj bomo pa zdaj?
- b) z izpuščanjem dela povedka sploh: klop je iz kamna narejena, izdelana; fant je s Primorskega doma; ti čevlji so za v dež primerni, dobri; fant ni za šolo sposoben; ekspr. iz glave si jo izbij, pa je / hvala lepa. Ni za kaj
// v zvezi z nedoločnikom za izražanje možnosti ali nujnosti: žive duše ni bilo videti; kakor je slišati, dobimo nov zakon; knjiž. tako se je spremenila, da je skoraj ni spoznati ni mogoče; nižje pog. temu človeku ni za pomagati ni mogoče pomagati; star. te že naučim, kako se ti je vesti je treba
- V. kot pomožni glagol, z opisnim ali trpnim deležnikom za tvorbo časov, naklonov ali načinov: bo delal, je delal, je bil izdelal; bi delal, bi bil delal; je izdelan / v ekspresivni rabi stoji pomožni glagol tudi na začetku stavka sem si kar mislil, da je nekaj narobe
● ekspr. kar je, je nič se ne da spremeniti; ekspr. no, ali bo že kaj! čas je že, da se naredi; ekspr. dekle je lepo, da je kaj zelo; obleka je bila deset tisoč dinarjev je stala; ekspr. ta je pa lepa! česa takega nisem pričakoval; to mi ni prav nič všeč; ekspr. še tega je bilo treba to ni bilo prav nič potrebno; to mi je odveč; prav mu je zasluži, da se mu tako godi; ekspr. bilo mu je, da bi zavriskal, zajokal tako je bil vesel, žalosten; ekspr. o tem ni da bi govoril ni potrebno, ni vredno; zakon je za vse velja; biti na glasu biti znan, sloveti; ali vam je znano, kaj je na stvari če je res in koliko je res; knjiž. na tebi je, da spregovoriš ti si na vrsti, ti si dolžen; krompir je po sto dinarjev se prodaja, kupuje; ekspr. po njem je izgubljen je, mrtev je; otrok je po očetu ima njegove lastnosti; ne vem, pri čem smo kakšen je naš položaj; biti pri sebi zavedati se; biti krepek; ekspr. ves dan je v knjigah samo bere; fant je sam zase ne mara za družbo; ekspr. dež ni in ni nehal kar naprej je deževalo; sam.: knjiž. boj za biti ali ne biti za življenje, za obstanek; prim. bom, bil, bi, bodi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
bôžji -a -e prid. (ó) - 1. rel. ki izhaja od boga, bogu lasten: božja kazen ga je zadela; božja ljubezen, pravičnost; prositi za božjo milost; z božjo pomočjo smo se rešili; naj bo, kakor je božja volja / vznes. zaželel jim je božjega blagoslova srečo, uspeh; star. Ferdinand, po milosti božji cesar Avstrije / Sin božji Kristus; vznes. poslušati božjo besedo evangelij, pridigo; Mati božja Kristusova mati; božja previdnost ga je vodila Bog; deset božjih zapovedi / božji rop oskrumba, onečaščenje česa svetega ali posvečenega
// namenjen bogu: božja čast / star. služabnik božji duhovnik; knjiž. hiša božja, star. božji hram cerkev; služba božja maša
// božji grob vidni spomin Kristusovega groba po cerkvah za velikonočne praznike - 2. v medmetni rabi, včasih kot zapostavljeni prilastek, z oslabljenim pomenom, v zvezi z nekaterimi besedami izraža
- a) začudenje, presenečenje: križ božji, ali je to mogoče
- b) nejevoljo, nestrpnost: za božji čas, kakšno javkanje; miruj že, strela božja
- c) svarilo, opozorilo: ne govori tako, za božjo voljo
- č) podkrepitev, poudarek: človek božji, kaj govoriš! že ves božji dan sedi; na pomoč, ljudje božji; nikjer nimaš božjega miru; na vsem božjem svetu, pod božjim soncem ji ne najdeš enake
● božji mir v srednjem veku od cerkvene oblasti zaukazana prepoved bojevanja ob določenem času, na določenem ozemlju, proti določenim osebam ali nasploh; vznes. ta dogodek je bil očiten prst božji svarilo, opomin, kazen; star. živeti v strahu božjem čednostno, pošteno; iron. ne bodi tak božji volek pohleven, mevžast; ekspr. če si božji, si sit dovolj si jedel; star. božja dekla smrt; pog., šalj. božja kapljica vino; star. v kotu je visela božja martra križ s podobo Kristusa; vznes. božja njiva pokopališče; iti na božjo pot romanje; tam je slavna božja pot romarska cerkev; star. izid bolezni je še v božjih rokah neznan, nejasen; božja sodba v srednjem veku postopek v sodstvu, pri katerem je moral osumljenec za dokaz svoje nekrivde prebiti krute, smrtno nevarne preizkuse; star. stopiti pred božjo sodbo umreti; star. šiba božja velika nesreča, nadloga; ekspr. za božjo voljo jih je prosila, naj ji pomagajo zelo; vznes. pesnik po božji volji velik, nadarjen; naj gredo v božjem imenu ne branim jim; šalj. potrpljenje je božja mast, samo revež je, kdor se z njo maže; preg. ljudski glas, božji glas ljudsko mnenje je navadno pravilno, odločujoče; preg. božji mlini meljejo počasi, pa gotovo sčasoma je vsak kaznovan za svoja slaba dejanja
♦ bot. božji les ali božje drevce zimzelen grm s trnato nazobčanimi listi, Ilex aquifolium; božja milost zdravilna rastlina, ki raste na vlažnih bregovih in močvirnih travnikih, Gratiola officinalis; vrtn. božje drevo parkovno ali gozdno drevo z velikimi pernato razdeljenimi listi; pajesen; prisl.: častiti po božje; sam.: kdo si, božji? star. nima božjega v žepu denarja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
čepràv vez. (ȁ) v dopustnih odvisnih stavkih za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči: večerja nama ni teknila, čeprav je bila izvrstna;
avto bom prodal, čeprav v izgubo // za omejevanje: izdajo spremljajo tehtne, čeprav skope urednikove opombe; ponosni smo na ta svoj, čeprav skromni prispevek // za izvzemanje: priden je, čeprav ne posebno nadarjen
● ekspr. pa čeprav te nikoli več ne vidim vseeno mi je, če te še kdaj vidim ali ne
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
darovít -a -o prid. (ȋ) star. nadarjen, talentiran: darovit pisatelj, umetnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
delazmóžen -žna -o prid. (ọ́ ọ̄) zmožen za delo: v vasi je trideset delazmožnih ljudi / bil je nadarjen in delazmožen uradnik sposoben
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
dovzéten -tna -o prid., dovzétnejši (ẹ́ ẹ̄) navadno v zvezi z za - 1. sposoben dojemati, občutiti: dovzeten za glasbo, za lepoto, za šale / za kritiko je malo dovzeten; dovzeten za vzgojne ukrepe / te besede so se globoko vtisnile v njegovo dovzetno srce / star. dovzeten učenec bister, nadarjen
- 2. nagnjen k čemu, občutljiv: ti otroci so nenavadno dovzetni za bolezen / nekatera mesta na koži so bolj dovzetna za mraz
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
fabulíst -a m (ȋ) knjiž. kdor ustvarja, oblikuje fabulo v literarnem delu, pripovednik: izrazit, nadarjen fabulist
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
glávica -e ž (á) nav. ekspr. manjšalnica od glava: otrok je položil glavico mami v naročje;
drobna glavica;
glavica ga boli / glavico ji je zmešal / to je (bistra) glavica bister, nadarjen človek // lutkovna glavica / rože so obračale glavice proti soncu
● ekspr. ej, glavico pa ima, glavico je pameten, iznajdljiv
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
inteligénten -tna -o prid., inteligéntnejši (ẹ̑) nadarjen za umske dejavnosti: inteligenten človek;
v vsaki situaciji se znajde, je zelo inteligenten;
nadpovprečno inteligenten dijak;
njegova mati je naravno inteligentna / kot inteligentno bitje se mora zavedati nesmiselnosti tega dejanja / v razredu je nekaj zelo inteligentnih učencev bistroumnih, bistrih // psi te pasme so zelo inteligentni
♦ psih. povprečno inteligenten človek človek z inteligenčnim kvocientom med 90 in 110 // ki vsebuje, izraža inteligenco: lep in inteligenten obraz / zastavljati zahtevna, inteligentna vprašanjainteligéntno prisl.: inteligentno govoriti, odgovarjati, ravnati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
jeklorézec -zca m (ẹ̑) kdor dela jekloreze: umetniško nadarjen jeklorezec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
lahkožíven -vna -o prid. (ȋ) star. lahkoživ: lahkoživna in razuzdana ženska / fant je bil nadarjen, a len in lahkoživen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
mílost -i ž (ī) - 1. nav. ekspr. dobrohoten, prizanesljiv odnos, zlasti visoke, vplivne osebe do podrejene: izkazovati, uživati milost; popolnoma je odvisen od šefove milosti / biti pri kom v milosti / star. Ferdinand, po milosti božji cesar Avstrije / kot vzklik milost božja, koliko jih je
// kar je izraz tega odnosa: ne pričakuj posebnih milosti / star. carica ga je obsipala z milostmi z darovi, priznanji - 2. nav. ekspr. usmiljenje, sočutje: pri teh ljudeh ne boš našel milosti / prosil je: milost, milost / sprejeli so jo iz milosti; živijo od njihove milosti dobrosrčnosti, darežljivosti
- 3. nekdaj naslov za fevdalnega gospoda: njegova milost je prišla na svojo graščino / kot nagovor vaša milost
- 4. rel. nadnaravni dar, ki je dan človeku za dosego zveličanja: prejeti milost; dana mu je bila posebna milost / prositi za milost spoznanja
● ekspr. našli so milost v njegovih očeh z njimi je ravnal blago, prizanesljivo; usmilil se jih je; ekspr. obsoditi koga brez milosti neusmiljeno, neprizanesljivo; ekspr. vdati se na milost in nemilost brez pogojev, pridržkov; ekspr. biti na milost in nemilost izročen komu postati, biti od koga popolnoma odvisen; vznes. pesnik po milosti božji velik, nadarjen
♦ bot. božja milost zdravilna rastlina, ki raste na vlažnih bregovih in močvirnih travnikih, Gratiola officinalis
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
modélSSKJ -a m, člov. (ẹ̑) pog., zlasti v sproščenem ožjem krogu 1. kdor s svojimi posebnimi lastnostmi, značilnostmi pozitivno izstopa: On je pa res pravi model 2. moški, navadno mlajši: Ker je model zelo nadarjen, delaven in vztrajen, so trenerji nad njim navdušeni E (← nem. Modell, frc. modèle) ← it. modello 'kalup, vzorec, model' < vlat. modellus iz lat. modulus 'mera, merilo' iz modus 'način, mera'
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
múza -e ž (ú) - 1. v grški mitologiji vsaka od devetih zaščitnic umetnosti in znanosti, modrica: prositi muze za navdih; Apolon z devetimi muzami
● iron. muze ga ravno niso obdarovale ni zelo pameten, nadarjen; nima umetniškega daru - 2. ekspr. umetniški dar, umetniški navdih: njegova muza ne počiva; skromni plodovi pesnikove muze / vpeljati v domačo književnost vse oblike petrarkistične muze umetnosti, zlasti pesništva
// ženska kot vir umetniškega navdiha, zlasti pesniškega: v romanu je opisal prijateljevo nekdanjo muzo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
múzik stil. múzikus -a m (ú) glasbenik: nadarjen mlad muzik;
nastopajo jazz muziki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
nadárjen -a -o prid. (ȃ) sposoben hitro, brez večjega napora pridobiti si potrebno znanje, spretnost za dobro opravljanje kake dejavnosti: nadarjen učenec;
on je glasbeno, pesniško zelo nadarjen;
nenavadno nadarjen;
nadarjen za jezike, matematiko / nadpovprečno, povprečno nadarjen človek / ekspr. biti nadarjen z diplomatskimi sposobnostmi imeti (velike) diplomatske sposobnosti
● ekspr. za to, da ga je spravila v slabo voljo, je bila nenavadno nadarjena velikokrat mu je pokvarila veselo razpoloženje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
nadárjenec -nca m (ȃ) knjiž., ekspr. nadarjen človek: hiter napredek nadarjencev;
nadarjenec za glasbo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
nadepóln -a -o [u̯n] prid. (ọ̑ ọ́) star. poln upanja, pričakovanja: črnogledi starci in nadepolni mladeniči;
nadepoln se je vračal domov / nadepolna doba, mladost / umrl je nadepoln umetnik nadarjen, veliko obetajoč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
nadobúden -dna -o prid. (ú ū) knjiž. nadarjen, veliko obetajoč: umrl je mlad, nadobuden umetnik / ekspr.: v zibelki se je na vse grlo drl njun nadobudni potomec; njihov nadobudni sinko je pri izpitu spet padel; pren., ekspr. nadobudno pomladansko sonce
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
nadobúdnež -a m (ȗ) knjiž., ekspr. nadarjen, veliko obetajoč moški: nadobudnež se je dobro izkazal;
slikarski nadobudneži
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
nadobúdnik -a m (ȗ) star. nadarjen, veliko obetajoč moški: razočarati se nad nadobudniki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
odpréti -prèm dov., odpŕl (ẹ́ ȅ) - 1. dati kaj v tak položaj
- a) da je mogoč prehod, vstop ali izstop: odpreti okno, vrata; odpreti zapornice; odpreti za ped; hrupno, tiho odpreti; odpreti nastežaj; vrata so se nenadoma sama odprla
- b) da postane notranjost dostopna: odpreti omaro, sobo / odprla je klavir in začela igrati; odpreti predal
// navadno z dajalnikom z odprtjem vrat omogočiti komu vstop ali izstop: odprl jim je sam gospodar; kdo nam pride odpret; dolgo ji ni nihče odprl / odpreti ovcam stajo / odpreti kokoši izpustiti jih iz kurnika
// kot nagovor ljudje, odprite
- 2. z odstranitvijo določenega dela na čem narediti dostopno notranjost, vsebino: odpreti kozarec, škatlo; odpreti steklenico / odpreti pismo; oporoko so odprli na sodišču
// s prerezom narediti notranjost dostopno: odpreti pacientu glavo, prsni koš / odpreti gnojno bulo, veno na vratu / odpreti divjad odstraniti ji drobovje
// pog. bolnico so samo odprli in takoj zašili - 3. narediti, da prilegajoči se deli česa niso več drug ob drugem: odpreti školjko; na široko je odprl veke; zrel strok se je odprl / odpreti oči, usta / roža odpre cvet / pri potresu se je zemlja odprla je nastala razpoka, jama v njej
// narediti, da kaj ni sklenjeno: odpreti člen na verigi; odpreti obroček / odpreti krog pri plesu
// narediti, da kaj pride v položaj, značilen pri uporabljanju: odpreti dežnik, pahljačo; padalo se ni hotelo odpreti / odpreti knjigo; odprla je note, kakor da bi igrala / odpreti žepni nož izvleči rezilo - 4. dati del priprave v tak položaj, da ima kaj prosto pot: odpreti pipo, ventil / pog.: odpreti radio, televizor vključiti; sedel je k radiu in odprl Ljubljano poiskal zvezo z radijsko oddajno postajo Ljubljana
// na tak način omogočiti izhod česa: odpreti paro, plin / odpreti vodo v kopalnici - 5. začeti delati, poslovati: lokal, trgovino odprejo ob sedmih; blagajna se odpre čez pol ure
- 6. narediti, da se kje začne kaka (poklicna) dejavnost: odpreti nov obrat; banka je odprla dve podružnici; odpreti veleposlaništvo v kaki državi / odpreti novo linijo v avtobusnem prometu / pog. odprl je obrt postal je samostojen obrtnik
// pog. sovražnik je odprl novo bojišče začel napad drugje, na drugem ozemlju
// odpreti novo delovno mesto - 7. izročiti, dati v javno, splošno uporabo, navadno slovesno, po predpisih: odpreti dom, most; cesto bodo odprli za republiški praznik / odprli so novo smučarsko središče uredili, zgradili
// dati v uporabo: predor so po dolgotrajnem popravljanju le odprli / odpreti prekop za mednarodno plovbo / miličnik je odprl cesto, križišče
// narediti kaj dostopno za javnost, obiskovalce: odpreti grad, park / odpreti kaj za javnost / odpreti dom številnim obiskovalcem / odpreti revijo mlajšim sodelavcem - 8. narediti, da kaj začne potekati, navadno slovesno, po predpisih: kongres je odprl predsednik mednarodnega združenja; odpreti prireditev / odpreti sejo, zasedanje
// začeti kaj sploh: s tem delom so odprli letošnjo gledališko sezono / odpreti debato; publ. odpreti polemiko / publ. odpreti problem, vprašanje začeti govoriti, razpravljati o njem - 9. v zvezi odpreti pot, vrata omogočiti komu, da lahko kam gre, pride: ta poraz je odprl sovražniku pot v zaledje; s prekopom se je ladjam odprla direktna pot na morje / nova iznajdba mu je odprla pot, vrata v svet
// publ. omogočiti nastop, uveljavljanje česa: odpreti vrata tržnemu gospodarjenju; odpreti vrata novim težnjam v umetnosti / odpreti vrata mirovni konferenci; gledališče je že v prvi sezoni odprlo pot, vrata klasiki je začelo uprizarjati klasična dela - 10. voj., v zvezi z ogenj začeti močno obstreljevati določen cilj: četa je odprla strojnični, topovski ogenj; odpreti ogenj iz pušk; odpreti ogenj na sovražno postojanko
● ekspr. starši so bili pripravljeni odpreti denarnico dati denar za kaj; ekspr. odpreti komu svojo dušo, svoje srce izpovedati mu svoja čustva, misli; dijak sploh ni odprl knjige se ni učil, bral; ekspr. svojim učencem je odprl lepote domačih pesnikov pokazal, razkril; odpreti mejo dovoliti prihod, uvoz v državo, na ozemlje ali odhod, izvoz iz države, z ozemlja; publ. odpreti možnosti za kaj dati; ekspr. odpreti komu oči omogočiti mu, da zagleda, spozna stvar, kakršna dejansko je; ekspr. odprla je vse svoje registre zelo glasno je govorila, pela; odpreti usta od začudenja zelo se začuditi; ekspr. ne odpre ust nič ne (spre)govori, reče; ekspr. dobro odpri ušesa poslušaj, prisluhni; ekspr. hoteli so si odpreti vrata za morebitno vrnitev zagotoviti si možnost vrnitve; ekspr. odpreti je moral veliko vrat, da je preskrbel potrebna potrdila moral je iti v veliko uradov; ekspr. zaradi graje se učenčku glava ni odprla ni postal bolj bister, razumen; ekspr. vsak dan se odpre nov grob kdo umre; ekspr. nad vasjo se je odprlo nebo se je močno zabliskalo; ekspr. ob njej se mu je odprlo nebo zelo ga je osrečila; ekspr. prepozno so se jim odprle oči so spoznali stvari, kakršne dejansko so; preg. zlat ključ vsaka vrata odpre z denarjem se vse doseže
♦ fin. odpreti akreditiv prevzeti obveznost plačati akreditiv; odpreti konto narediti prvo vknjižbo; odpreti tekoči račun; grad. odpreti gradbišče začeti z gradnjo
odpréti se - 1. pojaviti se razprostrt v širino: na koncu doline se svet odpre / na desno se odpre Bistriška dolina / ekspr. nebo se je odprlo zjasnilo
// z vrha se odpre lep razgled je; pren. pred njim se je odprla najlepša slika prihodnosti - 2. publ. nastopiti, nastati: pri tako visoki temperaturi se odpro novi problemi / odprlo se je vprašanje tiskarne
- 3. ekspr. postati zaupljiv, zgovoren: ob kozarcu vina so se ogreli in odprli / odprl se je pred prijateljem izpovedal mu je svoja čustva, misli
// srce se srcu odpre
// knjiž. začeti se zanimati za kaj, sprejemati kaj: odprl se je estetskim idejam romantike; odpreti se modernim tokovom / knjižni jezik se je odprl tujim, zlasti slovanskim besedam začel jih je sprejemati
● pog. poleti so se posli spet odprli začeli dobro uspevati; jih je bilo veliko; pog. ni se mu odprlo, v čem bi bila tu nesreča ni dojel, spoznal
odpŕt -a -o - 1. deležnik od odpreti: ptiči so stegovali odprte kljune proti njemu; v roki je držal odprt nož; sejem je bil odprt v začetku meseca; dežnik je imela odprt, čeprav ni deževalo; odprte zapornice; cesta je odprta za ves promet; trgovina je odprta do sedmih zvečer; spati pri odprtem oknu; pusti vrata odprta; odprto imajo samo dopoldne
- 2. ki je od več ali vseh strani razmeroma lahko dostopen: na odprtih mestih je zelo pihalo / prostor za naselje so si izbrali na odprti terasi
// sorazmerno raven, neporasel: prehodili so odprt svet ob progi / spopad vojsk na odprtem polju
// ki je brez ograje, nezavarovan: odprt sejemski prostor; odprto odlagališče smeti / odprti ogenj - 3. ki je brez strehe: vozi se v odprtem avtomobilu; odprt tovorni voz; odprto kopališče
// ki ima razmeroma velik izrez, odprtino: ti čevlji so preveč odprti / za te knjige so police dovolj odprte razmaknjene
// odprta obleka; odprta posoda - 4. publ. nerešen, nedognan: odprti problemi; lotiti se reševanja odprtih zadev; vprašanje je ostalo odprto / odgovori so tu še odprti / konec novele je odprt dopušča različno razumevanje
- 5. ki mu lahko prisostvujejo, se ga lahko udeležijo tudi nečlani: odprt partijski sestanek / odprto prvenstvo v smučarskih skokih / lokal odprtega tipa
- 6. v povedni rabi ki ima do ljudi in pojavov razumevajoč, strpen odnos: je odprt in iskren človek; kot človek je odprt za vsakogar
// dovzeten, sprejemljiv: mladi ljudje so zelo odprti do sveta okrog sebe; odprt je za vse lepo, novo / organizacija mora biti odprta za nove pobude - 7. publ. iskren, odkritosrčen: z njim je imel več odprtih pogovorov; polemika med njimi je bila zelo odprta / odprta ljubezenska izpoved
// javen, očiten: odprt spopad med njima traja že dolgo / ta intervencija je dobila oblike odprte in namerne agresije / poslati komu odprto pismo; postaviti odprto vprašanje
● ekspr. ves svet ima odprt pred seboj lahko gre kamorkoli; pog. fant je odprte glave bister, nadarjen; ekspr. igrati z odprtimi kartami jasno, odkrito kazati svoje namene; knjiž. ta človek je odprta knjiga očitno kaže svoja čustva, namene; goste so sprejeli z odprtimi rokami gostoljubno, z veseljem; po svetu hoditi z odprtimi očmi dobro opažati, spoznavati stvari, pojave okrog sebe; sanjal je z odprtimi očmi bede; odprto pivo, vino pivo, vino, ki se prodaja sproti natočeno iz soda; ekspr. gledati, poslušati z odprtimi usti zelo pazljivo; zelo začudeno; ekspr. ni mogel verjeti, da je našel odprta ušesa da so ga poslušali, uslišali; pesn. odprta noč in dan so groba vrata človek lahko vsak trenutek umre; pustite mi odprto nezaklenjeno
♦ agr. odprti hlev hlev brez ene ali dveh sten; anat. odprti prelom kosti prelom, pri katerem kost predre kožo; avt. odprta cesta cesta, na kateri ni omejitve hitrosti; odprta karoserija karoserija s premično ali zložljivo streho; ekon. odprti trg trg, ki je dostopen vsem proizvajalcem; etn. odprto ognjišče od tal dvignjen prostor za kurjenje in pripravo hrane; geogr. odprto morje morje, ki je stran od obale, zalivov in otokov; gozd. odprti gozd gozd, katerega izkoriščanje je zaradi ustreznih prometnih povezav mogoče, ekonomično; jur. odprti oddelek kazenskega poboljševalnega zavoda oddelek zavoda brez posebnega nadzorstva in brez zavarovanja; politika odprtih vrat ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja politika velesil, temelječa na dogovoru o enakih pogojih gospodarskega udejstvovanja na Kitajskem in v nekaterih afriških deželah; kem. odprta veriga atomov razporeditev atomov v spojini v črti; kor. odprta plesna drža plesna drža, pri kateri se plesalca držita samo z eno roko; lov. lov na divjega petelina, srnjaka je odprt začel se je čas, ko je dovoljen lov na divjega petelina, srnjaka; mat. odprti interval interval, v katerem meji intervala nista vključeni; med. odprta telesna poškodba poškodba z rano; odprta rana rana, ki je v neposredni zvezi z zunanjim svetom; odprta tuberkuloza tuberkuloza, pri kateri so v izpljunku bacili; odprto zdravljenje opeklin, ran zdravljenje opeklin, ran brez povoja; navt. odprta luka luka, v katero je dostop mogoč ob vsakem času; soc. odprt družbeni sistem družbeni sistem, v katerem ni ovir za spreminjanje poklicnega, družbenega, razrednega položaja človeka; šport. odprta igra igra, pri kateri igrata obe moštvi predvsem napadalno; voj. odprto mesto mesto, ki ga vojskujoče se strani po sporazumu ne uničujejo, bombardirajo; prisl.: odprto gledati, opazovati; živeti odprto do vsega; sam.: zaveslal je daleč na odprto na odprto morje; na odprtem je hladno velo; hoditi po odprtem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
oponašálec -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor ravna, govori tako, kot ravna, govori kdo drug: nadarjen odrski oponašalec / oponašalec živalskih glasov
♦ zool. oponašalci drozgu podobne ameriške ptice pevke, ki oponašajo glasove drugih ptic, Mimidae
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
pésnik -a m (ẹ̑) kdor piše pesmi: na prireditvi so pesniki sami brali svoje pesmi;
deklamirati verze znanega pesnika;
pesniki in pisatelji / ekspr. on je izrazit pesnik ljubezni / ekspr. rad bere ruske pesnike ruske pesmi // knjiž. domoljubni pesnik ki piše domoljubne pesmi; ljudski pesnik ki piše ljudske pesmi; romantični, sodobni pesnik; pesnik balad, sonetov
● star. kako že poje pesnik kako se že glasi določena pesem ali odlomek pesmi; knjiž. pesnik v njem je mrtev ne piše več pesmi; ne doživlja več stvari tako kot pesnik; ekspr. ta pesnik je zelo ljudski ljudje radi berejo njegove pesmi; publ. Jakopič je pesnik barv je umetniški ustvarjalec, slikar, katerega izrazna moč, kvaliteta so barve; vznes. pesnik po milosti božji velik, nadarjen
♦ lit. epski, lirski pesnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
pévec -vca m (ẹ́) - 1. kdor poje: pevci so nenadoma utihnili / ekspr. zbor krilatih pevcev ptičev
// kdor zna peti, je nadarjen za petje: iščemo mlade pevce; že v srednji šoli je nastopal kot pevec / še on je začel peti, čeprav ni bil pevec - 2. navadno s prilastkom kdor se (poklicno) ukvarja s petjem: poklic pevcev in igralcev je naporen / cerkveni, koncertni, operni, zborovski pevci; pevec popevk
- 3. star. pesnik: pevec balad in sonetov / ljudski pevec
♦ zool. labod pevec s črnim, na korenu rumenim kljunom, Cygnus cygnus
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
pokopáti -kópljem tudi -ám dov., pokôplji pokopljíte tudi pokôpaj pokopájte; pokôpal (á ọ́, ȃ) - 1. navadno z določenim obredom dati, položiti truplo ali pepel koga v zemljo in ga pokriti: pokopati mrtve, ubite; pokopali so ga na domače pokopališče, v rodbinsko grobnico / pokopati po cerkvenem, civilnem obredu; pokopati z vojaškimi častmi / očeta smo pokopali pred desetimi dnevi
- 2. nav. 3. os., ekspr., navadno v zvezi s pod seboj pokriti s seboj in s tem navadno povzročiti smrt: plaz je pokopal pod seboj skupino turistov; zrušila se je betonska streha in pokopala pod seboj sto ljudi / konj je pokopal jezdeca pod seboj
// zasuti, prekriti: sneg je pokopal grmič pod seboj / val je pokopal čoln pod seboj zalil - 3. nav. 3. os., ekspr. povzročiti, da kdo umre: pokopala ga je huda bolezen, pljučnica / pokopala ga je pijača, žalost / dinozavre je pokopala njihova velikost
- 4. ekspr. narediti, povzročiti, da
- a) je kdo deležen neprijetnih, hudih posledic: pokopala ga je neprevidnost, oholost; s to izjavo se je obtoženec dokončno pokopal
- b) kdo ne more, ne sme več opravljati svoje dolžnosti, funkcije: ta članek je urednika pokopal; politično se pokopati
- c) se kaj ne uresniči: to je pokopalo njihove ideje, načrte, želje / s tem si pokopal našo akcijo
- č) kaj preneha biti, obstajati: ta dogodek je pokopal vso njegovo srečo / dvostopenjski študij so na fakulteti pokopali pred desetimi leti
- 5. ekspr. prenehati biti v stanju, kot ga nakazuje določilo: pokopati misli na beg; pokopati svoje upe, želje / v pijači je skušal pokopati te spomine / pokopali smo preteklost in začeli novo življenje; pokopati medsebojno sovraštvo
- 6. krajši čas kopati: konj je pokopal s prednjima nogama / še to gredico moram pokopati
● star. nismo še pokopali vsega krompirja izkopali; pokopal ga je domači župnik obred, s katerim so ga pokopali, je opravil; ekspr. globoko je pokopala svoja čustva skrila, prikrila; ekspr. ti nas boš vse pokopala boš živela dalj kot mi; ekspr. nekatere ženske so bolnega soseda že dvakrat pokopale so že dvakrat začele govoriti, misliti, da je umrl; ekspr. ta stil so nekateri kritiki že hoteli pokopati razglasiti za nesodobnega; ekspr. dve ženi je že pokopal sta mu že umrli; knjiž., ekspr. pokopati kak dogodek v pozabo zavestno, hote pozabiti, se ga nehati spominjati; ekspr. to ga je v njihovih očeh pokopalo to je povzročilo, naredilo, da ga niso več cenili, spoštovali; da od njega niso več česa dobrega, ugodnega pričakovali; ekspr. marsikateri nadarjen človek se sam pokoplje povzroči, naredi, da se njegova nadarjenost ne uresniči
pokopán -a -o: pokopani načrti, upi; v tem grobu je pokopan njegov sin; spomniti se davno pokopane ljubezni; s tem je vse naše delo pokopano
● ekspr. za nas je on pokopan ne želimo imeti z njim več nobenih stikov, ne zmenimo se več zanj; ekspr. v zaporu je doživel, kaj se pravi biti živ pokopan biti popolnoma ločen od ljudi, življenja zunaj zapora
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
polémik -a m (ẹ́) kdor polemizira: bil je nadarjen kritik in polemik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
povpréčen -čna -o prid. (ẹ̑) - 1. ki izraža srednjo vrednost dveh ali več istovrstnih količin: izračunati povprečni pospešek; povprečna hitrost, razdalja, višina; povprečna dnevna temperatura / povprečni dohodek na prebivalca; povprečni stroški / povprečna življenjska doba, starost
♦ šol. povprečna ocena ocena, izračunana iz več ocen v enem predmetu - 2. ki ne presega večine istovrstnega
- a) glede na stopnjo, količino: povprečna teža otroka; povprečno število učencev / za delo dobiva povprečen honorar; obisk gledališča je bil v tem letu povprečen; ima povprečno stanovanje / povprečna nadarjenost, sposobnost
- b) glede na lastnost, kakovost: povprečen človek; povprečen pisatelj, učenec / povprečno literarno delo / njeno življenje je precej povprečno
- 3. redko prečen, počezen: skril se je v povprečno ulico; povprečno bruno
povpréčno prisl.: odrasle živali tehtajo povprečno dvesto kilogramov; je povprečno nadarjen
♦ psih. povprečno inteligenten človek človek z inteligenčnim kvocientom med 90 in 110
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
prebíster -tra -o prid. (í ī) - 1. preveč bister, nadarjen: prebister je, da bi jim nasedel
- 2. ekspr. zelo bister, nadarjen: prebister učenec / biti prebistrega duha / prebistro razpravljanje
- 3. ekspr. zelo prozoren, čist: zagledali so prebister studenec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
prebrísan -a -o prid. (ȋ) - 1. ki zna z iznajdljivostjo, bistrostjo presenetiti, prevarati: sin je zelo prebrisan; prebrisano dekle
// ki vsebuje, izraža tako iznajdljivost, bistrost: deček s prebrisanim obrazom; prebrisan odgovor - 2. star. sposoben hitro dojemati, prodorno misliti; bister: učenec ni bil prebrisan / Za uk si prebrisane glave (V. Vodnik) bister, nadarjen
prebrísano prisl.: prebrisano ravnati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
prirojèn -êna -o prid. (ȅ é) ki ga ima osebek ob rojstvu zlasti kot posebnost: prirojena telesna napaka;
prirojeno znamenje / prirojena bolezen / prirojen talent / prirojeno mu je, da zna lepo peti posebno je nadarjen za to
♦ biol. prirojena lastnost dedna ali nededna lastnost, ki jo ima osebek ob rojstvu // ki je v skladu z naravo osebka: prirojena nezaupljivost, prijaznost, trmoglavost / prirojen gib; prirojene potrebe; prirojeno obnašanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
retórik -a m (ọ́) knjiž. govornik: bil je nadarjen retorik;
grški, rimski retoriki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
rézec -zca m (ẹ̑) knjiž. kdor vrezuje okraske, podobe v kaj: umetniško nadarjen rezec / rezec linorezov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
rísar -ja m (ȋ) - 1. kdor se poklicno ukvarja z risanjem česa: biti risar v konstrukcijskem oddelku; risar kostumov / tehnični risar risar tehničnih risb
♦ geogr. kartografski risar risar kart, zemljevidov - 2. kdor upodablja zlasti s črtami: nadarjen risar; risar karikatur / učenec je dober risar
● knjiž. biti dober risar značajev opisovalec, prikazovalec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
skrívati -am nedov., stil. skrivájte; stil. skrivála (í) - 1. dajati, imeti kaj na takem mestu, da se ne opazi, ne vidi: skrivati blago; kaznovali so ga, ker je skrival hudodelca; skrivati ranjence; skrivati pod posteljo, v kleti; skrivati kaj pred otroki; denar skriva kot kača noge / skrivati obraz v dlani, z ruto / čelo ji skrivajo lasje pokrivajo
// delati, da kdo česa ne more opaziti: skrivati svoja čustva, jezo, ljubezen, žalost
// delati, da kdo česa ne more izvedeti, odkriti: skrivati svoj pravi namen; vem, da nekaj skriva pred menoj; skrival je, da je bil že večkrat zaprt - 2. knjiž., z oslabljenim pomenom izraža lastnost, značilnost osebka, kot jo izraža določilo; imeti: gora skriva še veliko premoga
● pog. ona skriva leta videti je mlajša, kot je v resnici; noče povedati, koliko je stara
skrívati se - 1. delati se neopaznega, nevidnega: med vojno se je moral skrivati; razbojniki so se skrivali po gozdovih; pri njem so se skrivali ilegalci; ptice se skrivajo v grmovju; skrivati se pred zasledovalci; izdali so, kje se skriva / mesec se skriva za oblaki; pren. skrivati se pred dolžnostmi, vojaško obveznostjo
- 2. nav. ekspr., navadno s prislovnim določilom biti, nahajati se: potok se skriva pod ledom; vas se skriva v zelenju / v pregovorih se skriva ljudska modrost; ne ve, kaj se skriva za temi besedami; za njegovo trdo lupino se skriva plemenito srce
● ekspr. v tem fantu se skrivajo talenti je (zelo) nadarjen; ekspr. skrivati se pred soncem ne izpostavljati se delovanju sončnih žarkov; ekspr. za to razpravo se skriva veliko dela in premišljevanja zanjo je bilo potrebno
♦ etn. otroška igra, pri kateri eden od udeležencev išče druge, ki so skriti
skriváje: molčala je, skrivaje razburjenje; oprezoval je, skrivaje se za grmom
skrivajóč -a -e: skrivajoč solze, je stekla iz sobe; skrivajoč se za načela; skrivajoč se človek
skrívan -a -o: skrivana ljubezen; skrivano blago
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
srédnji -a -e prid. (ẹ̑) - 1. ki je v sredi, v sredini: vstopiti skozi srednji vhod; srednja črka v besedi; srednja miza, vrsta; srednje okno je bilo odprto / srednji del palice / srednji del mesta, vasi osrednji
// srednje obdobje zemeljske zgodovine / Srednja Amerika - 2. ki je glede na možni razpon med spodnjo in zgornjo mejo: nit srednje debeline; soba srednje velikosti / čevlji s srednjo peto; bil je srednje postave / lani je bila srednja letina; vreme je srednje / ima srednje dohodke; zaslužek je bil srednji / srednja kakovost blaga; srednja mera, stopnja, vrednost
- 3. ki izraža srednjo vrednost dveh ali več istovrstnih količin: srednja dolžina, globina, teža; izračunati srednjo hitrost; srednja letna temperatura
- 4. ki je glede na stopnjo zahtevnosti med nižjim in višjim: za to delo zadostuje srednja usposobljenost / srednja izobrazba
// v zvezi srednja šola izobraževanje (v šoli), ki daje srednjo izobrazbo: dokončati srednjo šolo; nižji in višji razredi srednje šole / povečati število srednjih in visokih šol; poučevati na srednji glasbeni šoli - 5. v razredni družbi ki pripada družbenim slojem med nižjimi in višjimi: srednji sloji prebivalstva
● srednji brat brat, ki je po starosti med mlajšim in starejšim bratom; srednji kmet kmet, ki ima navadno od 5 do 10 ha zemlje; srednja generacija generacija med mlajšo in starejšo generacijo; človek srednjih let star od 30 do 50 let; preg. srednja pot najboljša pot najbolj priporočljiva je zmernost, umerjenost v vsem
♦ agr. srednje oranje oranje v globino od 15 do 25 cm; anat. srednji možgani del možganov za urejanje gibov; srednje uho del ušesa med bobničem in notranjim ušesom; arheol. srednja kamena doba; čeb. srednja stena sata plast voska med nasproti ležečimi celicami sata; geogr. srednji tok reke del reke med zgornjim in spodnjim tokom; geol. srednji zemeljski vek vek v geološki zgodovini zemlje, ki sledi paleozoiku; lingv. srednji l l, izgovorjen s središčno zaporo, ki jo napravi jezična konica za zgornjimi zobmi; srednji način glagolski način s povračanjem dejanja na nosilca dejanja; medij; srednji samoglasnik samoglasnik, ki se izgovarja v srednjem delu ustne votline; srednji spol; lov. srednji petelin ptica, neposredna potomka ruševca in divje kokoši; mat. srednja vrednost vrednost, ki se dobi z deljenjem vsote dveh ali več istovrstnih količin z njihovim številom; rad. srednji valovi radijski valovi z valovno dolžino od 150 do 1.000 m; strojn. srednje olje olje, za stopnjo gostejše od lahkega olja; šah. srednji kmet središčni kmet; srednja igra središčnica; srednja linija središčna linija; šol. srednja ocena ocena, izračunana iz več ocen v enem predmetu; povprečna ocena; šport. srednji napadalec igralec v sredini napadalne vrste pri nekaterih igrah z žogo; srednja kategorija kategorija (težkoatletov) telesne teže med 71 in 83 kg; tek na srednje proge tek na razdaljo od 800 do 1.500 m; voj. srednja artilerija artilerija s kalibrom cevi od 75 mm do 155 mm; zgod. srednji vek obdobje fevdalizma
srédnje prisl.: grozdje je letos srednje obrodilo; predstava je srednje uspela; srednje debela črta, nit; srednje hitra hoja; srednje močna svetloba; biti srednje nadarjen; srednje razvita država; srednje težavna naloga; srednje velika soba; srednje visoko drevo
srédnji -a -e sam.: srednji je stopil naprej; pog. ima srednjo srednješolsko izobrazbo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
tajíti -ím nedov. (ī í) - 1. z besedo, kretnjo izražati, da osebek ni storilec tega, česar je obdolžen: obdolžili so ga sodelovanja pri atentatu, a je tajil; tajiti krajo; vse je tajil; tajil je, da jih je izdal; tajiti na zaslišanju; nekaj časa je tajil, nato pa vse priznal; trdovratno tajiti / tajil mu je, da je pohajkoval; za moj naslov si vedel, kaj tajiš; storil sem to, kaj bi tajil
// zatrjevati, da kako dejstvo, ki se pripisuje osebku, ne obstaja: tajiti dolg; tajiti napake / tajil je njegove zasluge
// zatrjevati, da kdo ni v določenem razmerju z osebkom: odrekajo se mu in ga tajijo; tajiti sina - 2. izražati mnenje, imeti prepričanje, da kaj ne obstaja: tajiti boj za obstanek; tajiti gospodarski polom; tajiti potrebo po duhovnosti; zla na svetu ni mogoče tajiti
♦ rel. tajiti Boga
// ekspr., z nikalnico, z odvisnim stavkom izraža pritrditev temu, kar določa odvisni stavek: ni tajil, da mu hvala godi; ne tajim, da je nadarjen za učenje tujih jezikov; ni mogoče tajiti, da je sposoben - 3. prikrivati: tajiti svoje nazore, prepričanje; ni mogel več tajiti svoje ljubezni / tajiti bolečino, skrb / tajiti smeh, solze zadrževati
● ekspr. taji leta ne pove, koliko je star; nar. ob srečanju sta tajila oči se nista pogledala v oči
tajíti se knjiž. skrivati se: skrivaj se shajata, tajita se pred ljudmi / hiša se taji sredi drevja / v očeh se ji taji jeza
● nar. ne taji se, odkrito se pogovorimo ne pritajuj se
tajèč -éča -e: taječ bolečino, je stiskal zobe; dokazovati krivdo taječega obtoženca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
talènt -ênta m (ȅ é) - 1. velika prirojena sposobnost za določeno umsko ali fizično dejavnost, dar: imeti talent za glasbo; oblikovati, razvijati svoj talent; odkriti pri kom pesniški talent; talent za matematiko
● ekspr. zakopati svoj talent narediti, povzročiti, da se ne uresniči - 2. ekspr. kdor je posebno nadarjen za kaj: iskati, odkrivati nove talente; biti velik slikarski talent / nastop mladih talentov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
talentíran -a -o prid. (ȋ) posebno nadarjen za kaj: talentiran glasbenik, pisatelj, športnik;
talentiran učenec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
účen in učán účna -o in -ó prid. (ú ȃ ú) star. nadarjen za učenje: ker je bil učen, je tuji jezik hitro obvladal / učna žival učljiva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
úmen úmna -o prid., úmnejši (ú ū) - 1. nanašajoč se na um: človek je umno bitje / knjiž. umni in čustveni razlogi razumski
// trdil je, da je svet umen z umom spoznaven, doumljiv - 2. star. pameten, inteligenten: potrebni so nam umni mladi ljudje / biti umne glave bister, nadarjen
- 3. star. preudaren, pameten: umen človek ne bi ravnal tako; umen kmet / imeti umne pogovore / pospeševati umno čebelarstvo, gospodarstvo
- 4. star. razumljiv, umljiv: vsem umna razlaga
úmno prisl.: umno govoriti, kmetovati; sam.: umni si zna pomagati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
umétniški -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na umetnike ali umetnost:- a) umetniški izraz, slog; umetniška dela; umetniško ustvarjanje / umetniški čut, dar; umetniška moč / tudi njegovi filozofski spisi so umetniški; slika velike umetniške vrednosti / umetniško ime igralke, slikarja / umetniške smeri; umetniška ustanova; kulturno-umetniško društvo / umetniška družba / umetniški svet svet, ki soodloča o usmeritvi in repertoarju umetniške ustanove; umetniški vodja gledališča kdor pripravlja predloge za izbor umetniških del kakega gledališča; večer umetniške besede prireditev, na kateri se berejo, recitirajo leposlovna dela, dramski odlomki
- b) umetniška galerija; umetniška razstava / umetniška razglednica razglednica z reprodukcijo umetniškega dela
● ekspr. on je umetniška duša zelo čustven človek z veliko domišljijo, sposobnostjo vživljanja
umétniško prisl.: umetniško opisati; umetniško nadarjen; sam.: ocenjevanje umetniškega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
uvaževáti -újem nedov. (á ȗ) zastar. - 1. upoštevati kaj, ozirati se na kaj: pri oceni uvaževati tudi vestnost / uvaževati prepoved, razmere
- 2. ceniti, spoštovati: uvažujem vas, ker ste nadarjen človek
uvaževáje: sestaviti gledališki spored, uvaževaje vzgojni in zabavni namen gledališča
uvažujóč -a -e: uvažujoče pisanje
uvaževán -a -o: uvaževana rodbina; premalo uvaževana dejstva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
verzifikácija -e ž (á) - 1. glagolnik od verzificirati: biti nadarjen za verzifikacijo
- 2. nav. slabš. delo, napisano v verzih: pisati, zlagati verzifikacije; domoljubna, priložnostna verzifikacija
- 3. ed., lit. pesništvo: raziskovati slovensko verzifikacijo; povojna verzifikacija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
vólja -e ž (ọ́) - 1. sposobnost hotenja: človek ima um in voljo; krepiti, razvijati, utrjevati voljo; ekspr. zlomiti komu voljo; slabotna, trdna volja; človek močne, ekspr. železne volje / nima lastne volje ni samostojen v odločanju
// svobodna volja
// ekspr., navadno s prilastkom človek glede na to sposobnost: oditi mora, to je ukaz najvišje volje - 2. pripravljenost prizadevati si za kaj: ko si je odpočil, se mu je vrnila tudi volja; po uspehu je spet dobil voljo do dela; nerazumevanje učiteljev mu jemlje voljo do učenja; vzbuditi v kom voljo do česa; delati brez volje, z veliko voljo / nimam volje, da bi šel ne ljubi se mi iti
// pokazati dobro voljo pripravljenost za kaj; nisem pri volji za delo razpoložen; ni bil pri volji to narediti ni maral; ekspr. kljub najboljši volji vam ne morem pomagati kljub veliki pripravljenosti
// v povedno-prislovni rabi, s smiselnim osebkom v tožilniku izraža pozitiven odnos do kakega dejanja: če vas je volja, pa začnimo; naj gre, kogar je volja kdor hoče; iron. prav volja me je prepirati se - 3. kar kdo hoče, da se uresniči: to je bila očetova volja; izpolniti voljo koga; vsiliti komu svojo voljo; delati proti volji koga; vztrajati pri svoji volji; to se je zgodilo proti moji volji ne da bi hotel
// knjiž. ženin in nevesta sta izrekla svojo voljo / v krščanstvu: naj se zgodi božja volja; vdati se v božjo voljo / delati, živeti po svoji volji kakor kdo hoče - 4. s prilastkom razpoloženje, čustveno stanje: dobra, slaba volja ga je minila, prevzela / biti dobre, ekspr. kisle volje; spraviti koga v dobro, slabo voljo / ljudje dobre, knjiž. blage volje dobri, plemeniti ljudje
- 5. v prislovni rabi, navadno v zvezi na voljo na razpolago: v taborišču ni bilo hrane na voljo; tam je vsega na voljo
- 6. zastar., v prislovni rabi, v zvezi za voljo na ljubo: narediti kaj prijatelju za voljo
// v predložni rabi zaradi, zavoljo: ne piti za zdravja voljo / za tega voljo ne bodi hud zato - 7. v medmetni rabi, navadno v zvezi za božjo voljo izraža
- a) strah, vznemirjenje, obup: za božjo, pog. kriščevo voljo, saj ga boš ubil; za božjo voljo, vzklikne mati
- b) začudenje, presenečenje: za božjo voljo, ali ste že nazaj
- c) svarilo, prepoved, opozorilo: ne govori tega, za božjo voljo; pog. za sveto kriščevo voljo, ne bodi tak
- č) nejevoljo, nestrpnost: za božjo voljo, saj ne gori voda
- d) podkrepitev, poudarek: pojdi, za božjo voljo; za božjo voljo, rešite ga
● izdelek je kupcem na voljo se prodaja; ni mi po volji, da si tak ne maram; to mi ni po volji mi ne ustreza; pridem, če bo božja volja v krščanskem okolju če se mi ne zgodi kaj, na kar ne morem vplivati; ekspr. za božjo voljo prositi koga, naj pomaga zelo; vznes. pesnik po božji volji velik, nadarjen; dati, narediti iz dobre volje prostovoljno; ekspr. znamenje dobre volje znamenje, ki kaže, da se hoče, želi dobro; drage, rade volje narediti z veseljem, prostovoljno; najej se do mile volje, po mili volji kolikor hočeš; delati s kom po mili volji kakor se hoče; star. narediti kaj iz proste volje svobodno, brez prisile; star. iz svoje volje se učiti latinščine prostovoljno
♦ filoz. volja do moči; jur. pogodbena, poslovna volja; večinska volja; izjava volje; misija dobre volje delegacija, ki jo pošlje kaka država v drugo, da izboljša medsebojne odnose
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
zmôči zmórem dov., zmógel zmôgla (ó ọ́) - 1. izraža sposobnost osebka
- a) uresničiti, opraviti kaj: delo, nalogo bom zmogel; pokaži, kaj in koliko zmoreš; ko je dobil posojilo, je nakup zmogel; velikega napora ne zmorem več / naporno pot še zmeraj zmorem; ali zmoreš sto korakov / od strahu ni zmogel niti besede / ljubezen zmore vse
- b) doseči kaj: ladja zmore precejšnjo hitrost; letalo zmore višino deset kilometrov
- c) plačati, poravnati kaj: dajatve, stroške komaj zmoremo / kdo le bo zmogel toliko denarja / dal mu je stotak, ker več ni zmogel
- č) imeti kaj: imeli smo par volov, ker dveh parov kmetija ni zmogla / ekspr. oko več ne zmore solz / ekspr. kraj ne zmore niti ene dobre gostilne nima
// z nedoločnikom izraža sposobnost osebka, da uresniči dejanje zaradi - a) svojih lastnosti: vsega tega ne zmorem pojesti; zmore se prilagajati okolju / tako zmore ljubiti samo mati; tega ne zmorem razumeti / ta človek ne zmore molčati
- b) objektivnih, zlasti materialnih možnosti: vsi skupaj bomo že zmogli to kupiti; dolgov ne zmore odplačevati
- 2. uspeti uresničiti: lani je gledališče zmoglo pet premier; ker je nadarjen, bo zmogel študij v treh letih / pot so zmogli v dveh dneh / zmogel je še toliko moči, da se je privlekel do hiše; zmogel je pogum in vprašal; malokdo bo zmogel zadosti potrpežljivosti, da prebere do konca
- 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: zmogla ga je lakota, ekspr. skušnjava in je vzel / brezoseb. zmoglo jo je in je zajokala / zmogel ga je smeh, spanec
- 4. star. premagati: trije so bili, pa so ga komaj zmogli
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.