naklépen -pna -o prid. (ẹ̑) jur. pri katerem se storilec zaveda dejanja, ki ga izvršuje, in hoče njegove prepovedane posledice: naklepni uboj, umor / naklepno kaznivo dejanjenaklépno prisl.: naklepno povzročiti škodo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
ubòj -ôja m (ȍ ó) glagolnik od ubiti 1: zagrešiti uboj;
biti obsojen zaradi uboja / uboj iz koristoljubja, ljubosumnosti; uboj na zahrbten način
♦ jur. naklepni uboj naklepna povzročitev smrti človeka; umor; uboj na mah v močni razdraženosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
umòr -ôra m (ȍ ó) glagolnik od umoriti 1: umor se je zgodil v gozdu;
storiti, zagrešiti umor;
obsoditi zaradi umora;
zahrbten umor;
poročilo o umoru / ritualni umor v nekaterih religijah za pridobitev skrivnostnih božanskih moči
♦ jur. (naklepni) umor naklepna povzročitev smrti človeka; justični ali sodni umor zmotna sodba, s katero se izreče smrtna kazen in je ta tudi izvršena; politični umor; roparski umor iz koristoljubja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.