Slovar slovenskega knjižnega jezika

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

bómba -e ž (ọ̑) 
  1. 1. z razstrelivom napolnjeno kovinsko telo: metati bombe; letala bombardirajo mesto z zažigalnimi bombami; atomska bomba; plinska polnjena s strupenim plinom, rušilna bomba; slepa bomba ki ne eksplodira; eksplozija bombe / odviti, vreči ročno bombo; nastaviti tempirano bombo; to je učinkovalo kot bomba to je spravilo ljudi v največje presenečenje, začudenje; pren. bombe smeha
  2. 2. teh. kovinska posoda za shranjevanje plinov pod visokim tlakom; jeklenka: napolniti bombe s kisikom
  3. 3. pog., ekspr. kar zaradi nenavadnosti, nepričakovanosti vzbudi presenečenje: nepričakovano je vrgla med zbrano družbo bombo: ušla je od doma / kot vzklik bomba!
    ●     publ. poslati silovito bombo v gol močno, neubranljivo brcniti žogo v gol; pog. seks bomba spolno zelo privlačna ženska
    ♦     gastr. bomba slaščica v obliki bombe; geol. vulkanska bomba zaobljena kepa strjene lave; med. kobaltova bomba aparat za globinsko obsevanje tumorjev; voj. hidrogenska bomba polnjena z jedrskim strelivom največje sile; globinska bomba za uničevanje podmornic
brášnja -e ž (ā) star. hrana za na pot: napolniti torbo z brašnjo
čáša -e ž (á) 
  1. 1. knjiž. boljši kozarec kelihaste oblike: kristalna, srebrna čaša
    // vsebina čaše: izpiti čašo do dna / pesn. čaša ljubezni
  2. 2. raba peša kozarec sploh: čaše žvenkečejo; napolniti čašo; čaša vina
    ●     vznes. dvigniti čašo nazdraviti; ekspr. zvrniti čašo izpiti brez oddiha
    ♦     bot. (cvetna) čaša zunanji listi dvojnega cvetnega odevala
číst -a -o stil. -ó prid., čistéjši (ȋ ī) 
  1. 1. ki je brez umazanije, prahu: čisti čevlji; čista posoda; obleči čisto srajco; čiste ulice; vse je pospravljeno in čisto / otroci so siti in čisti / čist planinski zrak; splakniti perilo v čisti vodi / prepisati na čist list nepopisan; čista polt brez izpuščajev in peg; čista rana ki se ne gnoji
    // čista gospodinja ki ima smisel in skrb za snago; čisto delo pri katerem se človek ne umaže
    // ki ni skaljen ali moten: čist studenec; čista gladina jezera / čisto obzorje; ekspr. jutro je bilo kristalno čisto; nebo je čisto kot ribje oko; pren. čista glava, pamet
  2. 2. ki je brez primesi: napolniti blazino s čistim puhom; čista rudnina; čisto srebro, zlato / čista pasma, rasa / piše v čistem jeziku / čista matematika teoretična, ne praktično uporabna matematika; bluza iz čiste svile prave svile; čista umetnost nepoučna, netendenčna; pren. svoje vrste hočejo imeti čiste
    // ki obstaja iz istovrstnih (duhovnih) prvin: stavba v čistem gotskem slogu; na razstavi so presenečale likovno čiste plastike; stilno čista predstava
  3. 3. ki ni hripav ali zamolkel: zapel je z lepim in čistim glasom; ekspr. srebrno čist glas
  4. 4. ekon. ki ostane po odbitku vseh bremen, dajatev ali dolgov: čisti dobiček; pravilnik o delitvi čistega dohodka; čisti donos; čista plača
  5. 5. ki ima pozitivne lastnosti v etičnem, zlasti pa v moralnem pogledu: čist človek; čist značaj / biti, ostati čist / čista ljubezen, misel; čisto življenje / čisto dekle nedolžno
    // vodili so ga čisti nameni / ima čisto politično preteklost neoporečno; pren. čisto srce
  6. 6. ekspr. ki je brez česa drugega: njegova zahteva je čisti formalizem; čista abstrakcija / hišo je prodal v čisto izgubo
    // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: njegove besede so čist nesmisel; to je čista laž; kar sem povedal, je čista resnica
    ●     zdaj imata čiste račune poravnala sta medsebojna navzkrižja; nimata več medsebojnih obveznosti; ekspr. poglej, če je zrak čist če ni nevarnih ali nezaželenih oseb; evfem. nima čistih rok je kriv; čista teža teža, v katero ni všteta teža embalaže; nima čiste vesti čuti se krivega; je kriv; ekspr. nalil, natočil mu je čistega vina povedal mu je resnico brez olepšavanja; čisti računi, dobri prijatelji poravnane medsebojne obveznosti omogočajo prijateljske odnose; čistemu je vse čisto
    ♦     farm. čisti bencin bencin za rane; filoz. čisti razum spoznavna zmožnost duha, ločena od čutnih zaznav in čustev; čisti um bistvena lastnost duha ustvarjati misel in oblikovati spoznanje; gastr. čista juha nezakuhana juha; čista mast mast brez ocvirkov; kem. kemično čist; lit. čista lirika lirika, ki izraža le čustva; čista rima rima, pri kateri se vokali ujemajo glede dolžine in širine; šol. čisti biolog biolog, ki študira sámo biologijo
eksplozív -a m (ȋ) eksplozivna snov, ki se uporablja za orožje ali razstreljevanje, razstrelivo: napolniti rov z eksplozivom; velika rušilna moč eksploziva / eksploziv za atomsko bombo
izkoristljív -a -o prid. (ī í) ki se da izkoristiti: napolniti ves izkoristljivi prostor; izkoristljivi viri energije
kántica -e ž (ȃ) manjšalnica od kanta: napolniti kantico / škropivo prodajajo v kanticah / kantica za mast
kesón -a m (ọ̑) 
  1. 1. grad. spodaj odprta velika, navadno armiranobetonska posoda za dela pod vodo: kopati v kesonu / del predora bodo zgradili s pomočjo kesonov
  2. 2. teh. zgoraj odprta, zaboju podobna priprava za tovor na vozilu, zlasti tovornem avtomobilu: napolniti keson; stranica kesona
kompóstnica -e ž (ọ̑) 
  1. 1. vrtn. prst iz dozorelega komposta: pognojiti s kompostnico; mešanica kompostnice, gnojevke in listovke
    // kompostna zemlja: saditi v kompostnico
  2. 2. agr. jama za pripravo komposta: izprazniti, napolniti kompostnico
korítce -a s (ī) manjšalnica od korito: prašičem napolniti koritca / koritce za dežnike
krúgla -e ž (ȗ) nar. večja, navadno lončena posoda za vodo: napolniti kruglo
● star. gleda kakor hudič iz krugle zelo grdo, jezno
líčkanje -a s (ȋ) 
  1. 1. glagolnik od ličkati: ličkanje jim je šlo hitro od rok / povabiti na ličkanje; razpoloženje pri ličkanju je bilo veselo
  2. 2. krovni listi, odstranjeni s koruznega storža: napolniti blazino z ličkanjem; šumenje ličkanja; copate iz ličkanja
martínovka -e ž (ī) metal. peč za pridobivanje jekla iz surovega železa, pri kateri zgorevalni plini neposredno ogrevajo vložek: napolniti martinovko
mást -í ž (ȃ) 
  1. 1. trdna, mazava, v vodi netopna organska snov, pridobljena iz maščobnega tkiva: jazbečeva, kitova, polšja, zajčja mast
    // taka snov, pridobljena iz svinjskega maščobnega tkiva: hraniti mast v hladnem prostoru; razbeliti, raztopiti mast; zabeliti z mastjo; ponev masti; posoda za mast / domača mast; ocvirkova mast / ekspr. žganci so kar plavali v masti so bili zelo zabeljeni
    // ocvreti na masti / svinjska mast
    // nav. ekspr. maščobno tkivo: očistiti zaklano kokoš in ji odstraniti mast; mož z napeto blazinico masti pod brado
  2. 2. trdna, mazava snov za
    1. a) zmanjševanje trenja: napolniti ležaje z mastjo; masti in olja / tlačilka za mast
    2. b) zaščito površine: namazati čevlje z mastjo
  3. 3. star. mazilo: namazati razbolelo mesto s posebno mastjo
    ●     slabš. mast ga zaliva zelo je debel; ekspr. nekoliko masti so ji dale počitnice zredila se je; ekspr. ne more se bahati z mastjo je razmeroma zelo suh; ekspr. namazati otroka z brezovo, leskovo mastjo natepsti z brezovo, leskovo šibo; natepsti sploh; šalj. potrpljenje je božja mast, samo revež je, kdor se z njo maže potrpežljiv človek doživlja pogosto neprijetnosti, škodo
    ♦     gastr. čista mast brez ocvirkov; teh. briketna mast za mazanje drsnih ležajev, stisnjena v različne oblike; grafitna mast z dodatkom grafita za mazanje ležajev; konsistentna mast iz mila in mineralnega olja
mazálka -e ž (ȃ) strojn. priprava za mazanje, montirana pri ležaju: napolniti mazalke / kapalna mazalka nad ležajem, iz katere priteka olje v ležaj po kapljah; Staufferjeva mazalka ki ima obliko lončka s pokrovčkom na navoj in se uporablja za mazanje z mastjo; mazalka s stenjem
mérnik -a m (ẹ̑) v kmečkem okolju prostorninska mera za žito, približno 30 l: pridelal je petdeset mernikov pšenice / meriti na mernike / polja ima samo za nekaj mernikov posevka
// večja lesena posoda z ročajema ob straneh za to mero: napolniti mernik; mernik je prazen
● bibl. ne postavljajte luči pod mernik ne skrivajte dobrih idej, lastnosti pred javnostjo; star. zvrhan mernik smeha zelo veliko; star. imeti denarja na mernike zelo veliko
môšnja -e ž (ó) 
  1. 1. vrečki podobna priprava za nošenje denarja, zlasti kovancev; mošnjiček: odvezati, zavezati mošnjo; denar spraviti v mošnjo; prazna, težka mošnja; usnjena mošnja / dal mu je mošnjo cekinov, zlatnikov
    ●     star. moja mošnja ima jetiko neprestano mi primanjkuje denarja; star. mošnja se je popolnoma osušila zmanjkalo je denarja; ekspr. stiskati mošnjo skopo plačevati; star. človek s težko mošnjo premožen, bogat človek
  2. 2. nekdaj taka priprava za nošenje tobaka, smodnika, draguljev: napolniti mošnjo s tobakom; v mošnji iz usnja ima spravljene dragocene kamne / mošnja za tobak
  3. 3. kožna vreča, v kateri sta moški spolni žlezi: vnetje mošnje
na... predpona  
  1. 1. v glagolskih sestavljenkah, včasih okrepljena z na za izražanje
    1. a) premikanja ali usmerjenosti na površino predmeta, na predmet ali v predmet: nalagati, naliti, namazati, namiliti, nanašati, napolniti, natrpati / nalepiti na steklo; naložiti na voz
    2. b) začetka, nepopolnosti dejanja: načeti, nagristi, nakljuvati, nakriviti, nalomiti, namrzniti, napokati / v zvezi s se nahladiti se
    3. c) določene količine kot rezultata dejanja: naberačiti, nacepiti, nakositi, nakrasti, nakupiti, nalupiti, namleti, napeči, nažeti / nablebetati, načenčati, natvesti
    4. č) v zvezi s se zadostne stopnje, prevelike mere, ki se kaže kot čustven odnos osebka do dejanja: nahoditi se, naigrati se, najesti se, najeziti se, namraziti se, namučiti se, napiti se, naplesati se, natrpeti se
    5. d) same dovršnosti (včasih brez pomenskega odtenka): nadrobiti, naelektriti, nagubati, namagnetiti, napadati, napasti, napisati, narisati
  2. 2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: nagovor, nalepka, napitek, naplavinski, natikalen / nakisel
  3. 3. v imenskih sestavljenkah in sestavljenih prislovih za izražanje pomena, kot ga določa predložna zveza: nagobčnik, nagroben, nahrbten, nakolenka, namizen; nahitro, nalahno
nabásati -bášem tudi -básam dov., tudi nabasájte; tudi nabasála (á ȃ) nav. ekspr.  
  1. 1. napolniti, natlačiti: nabasati nahrbtnik; nabasal si je pipo in kadil / nabasati zvezke v torbo
  2. 2. napolniti orožje z naboji; nabiti: nabasati puško, top
nabíti -bíjem dov., nabìl (í ȋ) 
  1. 1. s tolčenjem, udarjanjem spraviti na kaj: nabiti obroče na sod / nabiti kadi, škafe
    // pritrditi kam, na kaj, navadno z žeblji: obešalnik je nabil na vrata; nabiti oglas na oglasno desko / nabiti kožo, usnje na lesen okvir / nabiti žeblje na steno
  2. 2. s tolčenjem, udarjanjem napolniti kaj: nabiti kalup / jašek so nabili z gramozom
    // napolniti orožje z naboji: nabiti puško, top
  3. 3. s tolčenjem, udarjanjem narediti kaj gosto, trdno: nabiti beton, ilovico
    // s tolčenjem, udarjanjem narediti kaj iz česa: stene nabijejo iz blata / nabiti tla
  4. 4. nav. ekspr. zelo napolniti: vse žepe si je nabil; listnico je nabil z bankovci / program so preveč nabili ima, vsebuje preveč točk, sestavin
  5. 5. ekspr. natepsti, pretepsti: tako te bom nabil, da si boš za vselej zapomnil; skoraj vsak dan nabije otroke
    // premagati: naši so Nemce spet nabili
  6. 6. ekspr. dvigniti, zvišati: cene so spet nabili / nabiti carino na blago; nabiti visoke davke naložiti, predpisati
  7. 7. elektr. naelektriti: z drgnjenjem nabiti površino stekla; plošči kondenzatorja se nabijeta, ko ju zvežemo s poloma / električno nabiti kovino
    ●     pog., ekspr. nabili so mu petnajst dni zapora obsodili so ga; žarg., teh. nabiti računalnik (s podatki) dati, vložiti v računalnik podatke
    ♦     voj. nabiti puško, revolver pripraviti s strelivom napolnjeno puško, revolver za streljanje
nabúnkati -am dov. (ȗ) ekspr.  
  1. 1. natepsti, pretepsti: dobro ga je nabunkal
  2. 2. napolniti, natlačiti: nabunkati žepe s sadjem
nabútati -am dov. (ū ȗ) 
  1. 1. ekspr. napolniti, natlačiti: nabutati koš, nahrbtnik; podstrešje so nabutali s senom
  2. 2. ekspr. natepsti, pretepsti: spet ga je nabutal; nabutali so ga, da je bil ves moder
  3. 3. nar. vzhodno nabiti, zbiti: nabutati zid iz ilovice
naeléktriti -im tudi naelektríti -ím dov., naeléktri; naeléktril (ẹ̑; ī í) elektr. narediti kaj električno: naelektriti steklo; od česanja so se lasje zelo naelektrili / naelektriti kondenzator napolniti
nagáčiti -im dov. (á ȃ) napolniti, izoblikovati kožo ubite živali tako, da se doseže naravna oblika živali: nagačiti fazana, mačko; medveda je nagačil muzejski preparator
nagátiti -im dov. (á ȃ) redko  
  1. 1. napolniti, natlačiti: nahrbtnik je nagatil z vsem potrebnim / nagatiti vzorce v izložbena okna
    // zamašiti, zapreti: množica je nagatila ulico pred dvorcem
  2. 2. nagačiti: veverico so dali nagatiti
nalíti -líjem dov. (í) 
  1. 1. z vlivanjem spraviti v kaj: naliti čaja, čaj; nalila jim je juho na krožnike / gostu je nalila skodelico kave; nalil si je še malo vina; pren. to mu je nalilo nove odločnosti; bolečine naliti komu v srce
    ●     ekspr. nalil mu je čistega vina povedal nu je resnico brez olepšavanja
  2. 2. napolniti s tekočino: znova je vsem nalil kozarce; naliti do roba; naliti kozarce s šampanjcem
    // ekspr. v veliki količini dati piti (alkoholno pijačo): nalili so ga z žganjem; zelo koga naliti / naliti otroka z mlekom
napháti -phám stil. -pšèm dov. (á ȃ, ȅ) 
  1. 1. s phanjem priti do določene količine česa: naphali so veliko ječmenove kaše
  2. 2. s pehanjem, porivanjem spraviti kam: naphati seno iz senika / knjiž. veter je naphal velike zamete napihal, nanesel
    // raba peša napolniti, natlačiti: naphati kozolec s snopi / pleteno ograjo naphajo s prstjo nabijejo
napíhniti -em dov. (í ȋ) 
  1. 1. napolniti kaj z zrakom, da postane po obsegu večje: napihniti balon, ležalno blazino; napihniti z usti
  2. 2. dati čemu navzgor, navzven ukrivljeno obliko: veter ji je napihnil krilo; napihniti lica; zračnice so se na soncu napihnile / voda je napihnila truplo / pločevina konzerve se je napihnila izbočila
    // pivo ga je napihnilo / sveža detelja je kravo napihnila napela
  3. 3. ekspr. dati čemu večji pomen, obseg, kot ga ima v resnici: napihniti incident, problem; novico so pograbili in jo precej napihnili / ko je opisoval dogodek, ga je zelo napihnil
  4. 4. ekspr. povzročiti, da postane kdo domišljav, prevzeten: bogastvo jih je napihnilo; pohvala ga je napihnila
    ●     ekspr. umetno napihniti cene zvišati
napolnítev -tve [u̯n] ž (ȋ) glagolnik od napolniti: napolnitev sodov z vinom / napolnitev baterije
napolníti in napólniti -im [u̯n] dov. (ī ọ́) 
  1. 1. dati v kaj v tolikšni meri, da postane polno: napolniti košaro z jabolki; napolniti sode z vinom, steklenico z vodo; s plinom napolniti; s silo napolniti kaj / napolnil si je pipo in kadil
    // narediti, da pride kaj kam: vsak teden napolni vaze s cvetjem / ekspr. v hribih si je napolnil pljuča s svežim zrakom / napolniti program s kvalitetnimi deli / napolniti orožje z naboji nabiti
  2. 2. povzročiti, da postane kak kraj, prostor poln, zaseden: študentje so napolnili predavalnico; množica je napolnila trg
  3. 3. nav. ekspr. pojaviti se kje v veliki meri, z veliko intenzivnostjo: sobo je napolnil oster krik; prostor je napolnila močna svetloba
    // z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa osebek: dvorano je napolnil molk; hrup je napolnil vse mesto / pesn. srce ji je napolnila žalost
    ●     ekspr. afera je napolnila stolpce časopisov veliko so pisali o njej; ekspr. dvorano so napolnili do zadnjega kotička popolnoma, čisto; ekspr. lica so se mu napolnila postala so okrogla; zredil se je; ekspr. pošteno si je napolnil želodec zelo se je najedel
    ♦     elektr. napolniti akumulator, baterijo narediti, da pride v akumulator, baterijo toliko električne energije, kolikor je lahko sprejme; napolniti kondenzator narediti, da pride v kondenzator toliko elektrine, kolikor je lahko sprejme
natláčiti -im, in natlačíti in natláčiti -im dov. (á ȃ; ī á ȃ) s tlačenjem spraviti kam: natlačiti cunje v vrečo; natlačili so mu seno, sneg za srajco / natlačiti knjige v omaro / natlačiti pipo (s tobakom)
// nav. ekspr. (zelo) napolniti: kovček je tako natlačil, da ga ni mogel zapreti; natlačiti kozolec s snopjem; žepe si je natlačil z jabolki
// ekspr. povzročiti, da je množica ljudi stisnjena na kakem prostoru: jetnike so natlačili v živinske vagone; natlačiti se v avtobus; v dvorano se je natlačilo polno ljudi
natočíti -tóčim dov. (ī ọ́) 
  1. 1. spraviti kam kaj tekočega, zlasti pijačo: natočila mu je vino; natočiti žganje v kozarec / natočila mu je skodelico kave
  2. 2. napolniti s tekočino, zlasti s pijačo: natočiti kozarec, steklenico; natočiti do roba
    ●     natočiti veliko medu pridelati, dobiti; ekspr. natočil mu je čistega vina povedal mu je resnico brez olepšavanja
natŕcati -am dov. (r̄ ȓ) star. napolniti, natlačiti: natrcal je vse koše; natrcati si mošnjo z denarjem
natŕpati -am dov. (r̄) nav. ekspr. napolniti, natlačiti: natrpati slamo v slamnjačo / knjige je natrpala v omaro / kovček si preveč natrpal / jetnike so natrpali v zatohle sobe; otroci so se natrpali okrog peči
natrpážiti -im dov. (á ȃ) knjiž., ekspr. napolniti, natlačiti: natrpažiti stanovanje s starim pohištvom
navŕhati -am dov. (r̄ ȓ) nar. naložiti, napolniti čez rob: navrhati košaro, pehar
// napolniti: navrhati posodo z vinom
nažókati -am dov. (ọ́ ọ̄) ekspr. napolniti, natlačiti: nažokati vrečo; nažokal si je pipo
nougat -a [nugát tudi núgat] m (ȃ; ȗ) gastr. nadev iz zmletih lešnikov, praženih mandeljnov, sladkorja: napolniti pecivo z nougatom; neskl. pril.: nougat kocke pecivo iz oblatov kvadratne oblike v več plasteh s takim nadevom
obljúditi -im dov. (ú ȗ) knjiž.  
  1. 1. naseliti, poseliti: obljuditi deželo, otok / živali so spet obljudile rov / obljuditi zapuščeno hišo začeti prebivati, stanovati v njej
    ●     knjiž. ljudje so spet obljudili ulice in trge prišli nanje, jih napolnili
  2. 2. redko napolniti, poživiti: obljuditi svoj dramski svet z idejami; obljuditi tišino z lastnim glasom
pitálnik -a m (ȃ) agr. priprava za krmljenje, pri kateri hrana počasi sama priteka, se vsipa: napolniti pitalnike
pléva -e ž (ẹ́) trši ovoj semena pšenice, rži, ki ni tesno zrasel z vsebino: spraviti zrno iz pleve
// mn. ti ovoji, odstranjeni z mlatenjem: zeblo ga je, zato se je zakopal v pleve; napolniti blazino s plevami; vreča plev
● knjiž. ločiti pleve od zrnja ločiti, odstraniti slabo iz dobrega
♦ bot. ovršni in cvetni listi pri travah; krovna, ogrinjalna pleva
pnevmátika -e ž (á) plašč in zračnica za na kolo vozila kot samostojna elementa ali v enem delu: pnevmatika poči, se predre; napolniti, namestiti pnevmatiko; prazna pnevmatika / avtomobilska, letalska pnevmatika
♦ avt. balonska pnevmatika z nizkim notranjim tlakom
// žarg. (avtomobilski) plašč, guma: kupiti nove pnevmatike; izrabljena pnevmatika / na ovinku so zapele pnevmatike / letna, zimska pnevmatika
podsúti -sújem dov., podsúl in podsùl (ú ȗ) 
  1. 1. s sipanjem spraviti podse: sneg s strehe je podsul avtomobil; plaz je podsul hišo / podsuti rastline z zemljo
    // tako navadno povzročiti smrt: ruševine so jih podsule; kamnit strop je podsul rudarje; brezoseb. očeta je podsulo v rudniku
  2. 2. nav. ekspr. nasuti, dati: podsuti žito v stope / živini podsuj malo listja
pônvica -e ž (ó) 
  1. 1. manjšalnica od ponev: speči jajce v ponvici / napolniti ponvico z žerjavico
  2. 2. geogr. manjša kotanja iz sige v kraški jami, navadno napolnjena z vodo: pasti v ponvico; ponvice in kapniki
  3. 3. nekdaj vdolbina za smodnik na puški kremenjači: nasuti smodnika v ponvico
    ♦     anat. ledvične ponvice ledvične čašice; sklepna ponvica vbočeni konec kosti v sklepu
popótnica -e ž (ọ̑) 
  1. 1. hrana za na pot: pripraviti popotnico; napolniti torbo s popotnico / dati kaj za popotnico; pren., knjiž. to misel mu daje za popotnico v življenje
    // star. denar za na pot: navrgel mu je nekaj desetakov za popotnico
  2. 2. ženska, ki se premika iz kraja v kraj: popotnica se je ustavila v vasi; ekspr. to ti je večna popotnica
  3. 3. rel. obhajilo za umirajoče: prinesti bolniku popotnico / sveta, zadnja popotnica
    ●     vznes. zvonovi so mu zvonili zadnjo popotnico zvonili ob njegovem pogrebu
posipálnik -a m (ȃ) knjiž. posodica z luknjičastim pokrovom za posipanje: napolniti posipalnik s sladkorjem
♦ teh. naprava za posipanje ceste s peskom, soljo
posóda -e ž (ọ̑) votel predmet za prenašanje, hranjenje česa: posoda pušča; izprazniti, napolniti posodo; natočiti vodo v dve posodi; aluminijasta, lončena, pločevinasta, steklena posoda; valjasta posoda; dobro zaprta posoda; posoda iz lesa; kupiti veliko posodo za kuhanje kave; dno posode je preluknjano / nočna posoda za opravljanje male, velike potrebe v bivalnem prostoru
// najprej so mu postregli s posodo juhe; pren., ekspr. jezik je le posoda pesnikovih čustev, misli
// ed. več takih predmetov, taki predmeti: pri njih imajo dovolj posode; vso posodo moramo še kupiti
// ed. več takih predmetov, taki predmeti za pripravljanje, serviranje hrane: po kosilu je pomila in pobrisala posodo; pospraviti posodo z mize; omara za posodo; stroj za pomivanje posode / jenska posoda iz jenskega stekla
// kuhinjska, namizna posoda
♦ agr. ležalna posoda veliki sodi, cisterne za shranjevanje vina v kleteh; vinska posoda sodi, cisterne, steklenice; fiz. vezna posoda skupina posod, ki so med seboj pretočno povezane; teh. ekspanzijska posoda v katero se prelivajo presežki tekočine pri raztezanju; nepregorna posoda iz stekla ali gline, odporna proti visoki temperaturi; trg. bela iz porcelana, črna posoda iz železne pločevine
posódica -e ž (ọ̑) manjšalnica od posóda: napolniti posodice z jagodami; kovinska posodica; posodica za shranjevanje nakita
prahóvnica -e ž (ọ̑) nekdaj rog, mošnja za smodnik: napolniti prahovnico s smodnikom
predahníti in predáhniti -em dov. (ī á) knjiž.  
  1. 1. odpočiti se, oddahniti se: čas je že, da bi malo predahnil; za trenutek predahniti; rad bi se že predahnil
  2. 2. napolniti, prepojiti: pravljico je predahnil z veliko mero prisrčnosti / spomin na dom ga je vsega predahnil
predíhniti -em dov. (í ȋ) knjiž. napolniti, prepojiti: svojo pripoved je predihnil z liričnostjo
pregreválnik -a m (ȃ) strojn. del parnega kotla za pregrevanje pare: napolniti pregrevalnik
prekvásiti -im tudi prekvasíti -ím dov., prekvásil (ā ȃ; ī í) 
  1. 1. dati, dodati kvas: prekvasiti testo / kruh ni dober, gospodinja je testo prekvasila dodala preveč kvasa
  2. 2. knjiž. preoblikovati, predelati: novo gibanje v plesni umetnosti je prekvasilo klasični balet / umetnik je motiv po svoje prekvasil / upal je, da bo prekvasil svet s svojimi idejami
  3. 3. knjiž. napolniti, prepojiti: prekvasiti mladino z revolucionarnimi idejami / slovenstvo tedaj še ni prekvasilo vseh plasti
    ♦     gastr. prekvasiti divjačino povzročiti, da postane v kvaši mehkejša in dobi določen okus
prenapolníti in prenapólniti -im [u̯n] dov. (ī ọ́) preveč napolniti: kri je prenapolnila žile / prenapolniti vaze s cvetjem; prenapolniti si želodec / študentje so prenapolnili predavalnico
prenatŕpati -am dov. (r̄) ekspr. preveč napolniti, preveč natlačiti: prenatrpati sobo s pohištvom / avtor je spis prenatrpal s podatki
proviánt -a m (ā) raba peša hrana za na pot, zlasti za kako skupino, vojake: članom odprave, vojakom razdeliti proviant; napolniti nahrbtnik s proviantom; voz s proviantom in municijo
// hrana, živež sploh, zlasti za kako skupino, vojake: pripeljati proviant za partizansko bolnišnico
pútra -e ž (ȗ) nar. vzhodno lončen vrč z ozkim vratom, zlasti za vodo, vino: napolniti putro
razstrelívo -a s (í) eksplozivna snov, ki se uporablja za orožje ali razstreljevanje: razstrelivo je eksplodiralo; izdelovati, uporabljati razstrelivo; napolniti rov z razstrelivom; razstrelivo z veliko rušilno močjo; skladišče razstreliva; strokovnjak za razstreliva
♦ kem. inicialno razstrelivo s katerim se povzroči eksplozija glavnega naboja; jedrsko razstrelivo; varnostno razstrelivo ki zaradi nizke eksplozijske temperature pri eksploziji ne povzroča eksplozije metana; teh. brizantno razstrelivo ki ima veliko rušilno moč; voj. plastično razstrelivo ki se da gnesti in potrebuje za aktiviranje detonator
rdečílo -a s (í) 
  1. 1. rdeče barvilo: kupiti kilogram rdečila / broščevo rdečilo; rdečilo za markacije / rdečilo se lušči
  2. 2. ličilo rdeče barve, zlasti za ustnice: naličiti, namazati se z rdečilom / rdečilo za ustnice
  3. 3. rdeče črnilo: napolniti nalivnik z rdečilom
róg -a stil. -á m, daj., mest. ed. rôgu in rógu; mn. rogóvi stil. rógi, tož. mn. rogóve stil. rogé stil. róge, mest. mn. tudi rogéh, or. mn. tudi rogmí; im., tož. dv. rogóva tudi rogá stil. róga; tož. mn. v prislovni predložni zvezi tudi róge (ọ̑) 
  1. 1. roževinast ali koščen izrastek na glavi nekaterih živali: žival ima, odvrže rogove; kozel je nastavljal rogove in se pripravljal na trk; krava ga je sunila z rogom; gamsov, volovski rog; poln, votel rog; raven, zavit rog; konica roga; čevlji so trdi kakor rog; bila je tema kakor v rogu zelo; fant je zvit kot kozji, ovnov rog zelo
    // bik ga je nabodel, nasadil na rogove
    // ta izrastek ali temu podobna priprava kot posoda: napolniti rog z medico / pivski rog; rog za smodnik; kip boginje z rogom izobilja s sadjem in cvetjem napolnjenim rogom kot simbolom izobilja, bogastva
    // temu podobna zvočna signalna priprava: rog doni, ekspr. poje; trobiti na rog, v rog; zamolkel glas roga / pastir si je naredil rog iz lubja / slišati rog glas roga
    // bojni rog; lovski rog; poštni rog nekdaj priprava, s katero voznik poštne kočije naznani prihod pošte
    // kar je temu podobno sploh: rogova polmeseca / zastar. peči rogove rogljiče; ekspr. himalajski rogovi zelo koničasti vrhovi; ekspr. peljati kolo za rogove za balanco
  2. 2. muz. trobilo s srednje ležečim tonskim obsegom: igrati rog / angleški rog; krilni rog krilovka; lovski rog nekdaj kovinski glasbeni instrument s krožno zavito cevjo brez ventilov
    ●     ekspr. na čelu ima rog od udarca buško; ekspr. že spet kaže roge se upira; se napihuje, postavlja; ekspr. žena mu je nasadila, nataknila roge imela je spolni odnos, spolne odnose z drugimi moškimi; ekspr. on nosi roge njegova žena ima spolni odnos, spolne odnose z drugimi moškimi; slabš. odbiti roge komu doseči, da je bolj miren, manj zahteven; ekspr. polž pokaže roge tipalnice; ekspr. v isti rog trobiti s kom mu v vsem pritrjevati; ekspr. ugnal ga je v kozji rog premagal, bil boljši kot on; zgrabiti bika za roge odločno se lotiti težkega, zahtevnega dela; publ. afriški rog Somalija in del Etiopije; nar. koruzni rogi storži; rog kopita roževina
    ♦     anat. rog sivine vsak od štirih podaljšanih delov sivine; navt. rog za meglo priprava, s katero daje jadrnica v megli zvočne signale
roženíca1 -e ž (í) 
  1. 1. anat. sprednja, prozorna, nekoliko izbočena plast zrkla: vnetje roženice; roženica in beločnica / očesna roženica
  2. 2. nekdaj posoda iz roga, navadno za sol ali tekočino: napolniti roženice s pijačo
rožíček -čka m (ȋ) 
  1. 1. manjšalnica od rog: srnjak izgubi rožičke; rožički kozlička / lunini rožički / napolniti rožiček s tobakom; rožiček s smodnikom
  2. 2. nav. mn., med., nekdaj hruškasta, navadno steklena priprava za puščanje krvi: staviti rožičke
    ●     ekspr. že spet kaže rožičke se upira; se napihuje, postavlja; na fotografiji je stal za njo in ji naredil rožičke iz hudomušnosti ji je prislonil nad glavo kazalec in sredinec v obliki črke V; ekspr. žena mu je nasadila rožičke imela je spolni odnos, spolne odnose z drugimi moškimi; ekspr. on nosi rožičke njegova žena ima spolni odnos, spolne odnose z drugimi moškimi; ekspr. polž pokaže rožičke tipalnice; rožiček na modrasovi glavi kožni izrastek
    ♦     bot. rženi rožiček glivica zajedavka na rži in nekaterih travah; temna tvorba te glivice na klasih rži; zool. navadni rožiček morski polž z rožičku podobno hišico, Gourmya vulgata
sipálnik -a m (ȃ) knjiž. posodica z luknjičastim pokrovom za posipanje: napolniti sipalnik s sladkorjem
♦ čeb. priprava za ometanje čebel
sípnica -e ž (ȋ) knjiž. posodica z luknjičastim pokrovom za posipanje: napolniti sipnico / sipnica za poper, sladkor
● na mizi je bila knjiga, črnilnik in sipnica nekdaj posodica s peskom za sušenje črnila
sláčje -a s (ȃ) knjiž. alge in plavajoče rastline na stoječi vodi: ribnik pokriva slačje / zakuriti s suhim slačjem
● nar. napolniti blazino s slačjem z ličkanjem
sladkórnik -a m (ọ̑) 
  1. 1. sladkornica: napolniti sladkornik
  2. 2. knjiž. kdor ima sladkorno bolezen; diabetik: kruh za sladkornike
smodník -a m (í) eksplozivna snov v obliki prahu ali zrn, ki ima pri izgorevanju veliko potisno moč: napolniti naboje s smodnikom; izdelava smodnika
● slabš. ta prav gotovo ne bo iznašel smodnika ni posebno pameten, bister; ekspr. smodnika do zdaj še nismo povohali se še nismo bojevali; sod smodnika ekspr. biti sod smodnika vir nevarnosti; ekspr. vreči iskro v sod smodnika v zelo napeti situaciji povzročiti spor, konflikt; ekspr. sedeti na sodu smodnika biti v zelo nevarnem položaju
♦ kem. brezdimni smodnik ki ob eksploziji, vžigu ne daje dima; črni smodnik
solníca -e [u̯n tudi ln] ž (í) 
  1. 1. manjša posoda za sol: napolniti, podati solnico; lesena solnica; solnica in košarica za kruh
    ♦     lov. priprava v lovišču, v katero se daje sol za divjad
  2. 2. slanica: namakati v solnici / solnica iz solin
spodsúti se -sújem se dov., spodsúl se in spodsùl se (ú ȗ) nar. z usipanjem
  1. a) se poškodovati, uničiti: stena, strop se spodsuje
  2. b) se napolniti: rov se je spodsul
stekleníca -e ž (í) višja steklena posoda za tekočine z ozkim, podolgovatim grlom: napolniti steklenico; odpreti, zamašiti steklenico; piti iz steklenice; natočiti vino v steklenico; litrska steklenica; okrogla, ploščata, trebušasta steklenica; steklenica iz zelenega stekla; pokrovčki za steklenice / slatinska steklenica; termos steklenica steklenica z dvema stenama, ki le malo prepušča toploto; steklenica za pivo, za peneča se vina; grlo, vrat steklenice / pločevinasta, porcelanasta steklenica / steklenica olja, piva, vina
// vsebina steklenice: izpiti steklenico do dna
● ekspr. rad je segal po steklenici rad je pil (alkoholne pijače)
♦ fiz. leydenska steklenica nekdaj kondenzator v obliki steklenega valja, ki ga na obeh straneh obdaja plast kovine; gost. bordoška steklenica s kratkim vratom za temna in rdeča vina, 0,7 l; kem. reagenčna steklenica rjava ali brezbarvna steklenica za shranjevanje reagentov, kemikalij
stiskálka -e [tudi u̯k] ž (ȃ) redko tlačilka: napolniti stiskalko z mazivom / ročna stiskalka; zračna stiskalka; stiskalka za olje
♦ anat. krožna mišica, ki zapira odprtino; zapiralka
stróčnica -e ž (ọ̑) 
  1. 1. nav. mn. rastlina s plodovi v strokih: gojiti stročnice; grah, fižol in druge stročnice
  2. 2. knjiž. stroku podobna priprava: napolniti cigaretno stročnico / stročnice nabojev tulci
    ♦     teh. vpenjalna stročnica del vpenjalne naprave v obliki cevi, ki je na enem koncu lijakasto odebeljena in navadno trikrat preklana
šaržêr -ja m (ȇ) žarg., voj. priprava, navadno v obliki škatlice, za vlaganje nabojev v strelno orožje; okvir: izprazniti, napolniti šaržer; jemati naboje iz šaržerja
škrnícelj -clja m (í) 
  1. 1. pog. (papirnata) vrečka: napolniti škrnicelj; jemati bonbone iz škrniclja; dati v škrnicelj; škrnicelj s piškoti / škrnicelj kostanja, sladkorja / zviti kos papirja v škrnicelj
  2. 2. poljud. na vlažnih tleh rastoča rastlina s socvetjem, ki ga obdaja velik bel tulec, strok. kala: šopek škrnicljev
tánk -a m (ȃ) 
  1. 1. oklepno vozilo z gosenicami in zgornjim vrtljivim delom s topovsko cevjo in včasih z mitraljezom: streljati iz tanka; zlesti v tank; s tanki oborožena enota; ropot tankov; voznik tanka; napad na tanke / lahki, težki tank
  2. 2. v vozilo vgrajena posoda za pogonsko gorivo: napolniti tank z bencinom; prazen tank; tank avtomobila, letala / bencinski tank
    // velika zaprta kovinska posoda za hranjenje tekočin: imeti v tankih mleko, vino; tanki in sodi
  3. 3. navt. zaprt prostor ali del zaprtega prostora pri plovilih za shranjevanje ali prevažanje tekočin: hraniti pitno vodo v tanku; tanki za tekoči tovor; tanki na tankerju / balastni tank v katerega se načrpa morska voda za obremenitev premalo obtežene ladje; vzgonski tanki doka s katerimi se uravnava višina doka
têrmovka -e ž (ȇ) posoda z dvema stenama, med katerima je brezzračni prostor, ki zmanjšuje, preprečuje segrevanje, ohlajanje vsebine: napolniti termovko z vročim čajem; termovka kave
tíntnik -a m (ȋ) pog. črnilnik: napolniti tintnik; kovinski tintnik / pomakati pero v tintnik
túl1 -a m (ȗ) cevasta priprava za hranjenje, nošenje puščic: napolniti tul s puščicami; obesiti si tul čez rame; lesen, usnjen tul / redko vtakniti nož v tul v nožnico
// kar je po obliki temu podobno: zatakniti baklo v tul / zviti papir v tul v cev, tulec
♦ etn. pastir trobi na tul, v tul na rog, v rog iz lubja
túnjka -e ž (ū) nar. severovzhodno okrogla, spodaj širša nizka posoda, zlasti za shranjevanje masti; deža: napolniti tunjko z mastjo; vzeti klobaso iz tunjke / meso iz tunjke
usedálnik -a m (ȃ) teh. velika posoda ali priprava za ločevanje trdnih delcev iz tekočine z usedanjem: napolniti usedalnike z odplakami
♦ mont. dolg rov, v katerem se voda očisti trdnih delcev z usedanjem
vŕč -a m (ȓ) 
  1. 1. trebušasta posoda z ročajem, navadno ožjim grlom in dulcem, zlasti za nalivanje: napolniti vrč z vodo; glinast, lončen, steklen vrč / vrč za vino
    ●     knjiž. vrč hodi toliko časa po vodo, dokler se ne razbije človek toliko časa počne kaj slabega, nevarnega, dokler mu kaka nezgoda tega ne prepreči
    // vsebina vrča: izpiti vrč vina
  2. 2. večji kozarec z ročajem: piti iz vrča
    // vsebina takega kozarca: naročiti vrč piva / izpiti vrč do dna
vréča -e ž (ẹ́) 
  1. 1. priprava iz kosa tkanine, papirja, sešitega, zlepljenega na treh straneh, za shranjevanje, prenašanje česa drobnega, sipkega: napolniti, zavezati vrečo; stresti krompir iz vreče; metati, sipati v vrečo; papirnata, platnena, polivinilna vreča; polna, raztrgana vreča; vreča iz jute; padel je na tla kot vreča z iztegnjenim telesom
    // cementna vreča; poštna vreča / s težavo dvigniti vrečo; petdeset kilogramov težka vreča
    // vsebina vreče: porabiti deset vreč cementa; kupiti vrečo krompirja, moke
  2. 2. kar je po obliki podobno taki pripravi: v vrečo zašito truplo vreči v morje / obleči odejo v vrečo iz pralnega blaga v prevleko
    // spalna vreča priprava v obliki vreče za spanje zlasti na prostem
    // kožna vreča organa, žleze
    ●     evfem. držati vrečo biti soudeležen pri kraji, ropu; meče vse v eno, isto vrečo meče vse v en, isti koš; knjiž. kupiti mačka v vreči kupiti mačka v žaklju; ekspr. to stane vreče denarja zelo veliko; ekspr. prazna vreča ne stoji pokonci brez zadostne hrane človek ni sposoben za delo, se ne počuti dobro
    ♦     alp. bivak vreča spalna vreča za bivakiranje; meteor. vetrovna vreča vreči podobna priprava za približno ocenjevanje smeri vetra; zool. trebušna vreča vreči podobna kožna guba na trebuhu nekaterih sesalcev, v kateri nosi samica mladiče
vréčka -e ž (ẹ́) manjšalnica od vreča: napolniti vrečko s sadjem; jemati bonbone iz vrečke; spraviti živilo v vrečko; papirnata, plastična, platnena vrečka; vrečka z malico / umivalne vrečke; mleko v vrečki / pojesti vrečko bonbonov, kostanjev
● ekspr. bolnik je imel temne vrečke pod očmi nabrekline
♦ zool. semenska vrečka organ samic nekaterih živali, v katerem so po združitvi s samcem shranjene semenčice
vŕh -a stil. -á m, mn. vrhóvi stil. vŕhi, tož. mn. stil. vrhé, mest. mn. stil. vrhéh, or. mn. stil. vrhmí (ȓ) 
  1. 1. vsaka od vzpetin, v katere se gorovje v višjem delu razcepi: veter buči okoli vrhov; priti na najvišji vrh Himalaje / svet med vrhovi gorami
    // Mali vrh
    // vsak od delov z vejami, v katere se drevo, rastlina razrašča v smeri navzgor: jablana ima dva vrhova; pustiti drevesu več vrhov / odrezati roži šibko rastoče vrhove; utrgati vrh rožmarina vršiček, vejico; potaknjenec je pognal več vrhov poganjkov
  2. 2. zgornji, navadno zoženi del
    1. a) gore, vzpetine: ob potresu se je gori odtrgal vrh; v daljavi se bleščijo zasneženi vrhovi hribov; letalo se je zaletelo v vrh gore; kopast, stožčast vrh; skalnat vrh
    2. b) drevesa: drevesu se je odlomil, se suši vrh; veter upogiba vrhove borov / uporabljati vrhove za drva
      // zgornji del česa sploh: vrh jambora; okrašen vrh stebra; iznad hiš se dviga vrh zvonika
  3. 3. najvišja točka, najvišji del
    1. a) gore, vzpetine: zaznamovati vrh gore; razgledovati se z vrha; povzpeti se na vrh grebena; ustaviti se na vrhu klanca; razdalja od vznožja do vrha
    2. b) česa sploh: mlaj je bil tolikšen, da se je komaj videl njegov vrh; izmeriti razdaljo od tal do vrha zvonika / pasti z vrha stopnic; dimnik na vrhu strehe na slemenu
      // z oslabljenim pomenom sedi na vrhu peči na peči
      // od izhodišča najoddaljenejša točka, del česa: vrh jezika; vrh mlinske lopate
  4. 4. v prislovni rabi, s predlogom izraža površino, gladino: na vrhu kisa se je naredila tanka kožica / speljati napeljavo po vrhu stene / zajemati vodo z vrha z dela ob površini; potopil se je in kmalu priplaval na vrh
    // izraža položaj, ko je kaj glede na drugo najvišje: zloži stvari v kovček tako, da bodo srajce na vrhu / ta del okenskega krila mora biti na vrhu zgoraj; vzemite list in na vrh napišite naslov na del ob robu, kjer se začne pisati
  5. 5. v prislovni rabi, v zvezi z do izraža skrajni zgornji del ob odprtini: naliti kozarec do vrha; do vrha napolniti vrče / lava je v ognjeniku prikipela do vrha / do vrha polna posoda do roba
    // v zvezi do vrha popolnoma, zelo: do vrha natovorjena ladja / ekspr. do vrha se najesti
  6. 6. najboljši dosežek, predstavnik česa: ta drama je vrh realistične dramatike / uvrščajo se med vrhove našega pesništva / ekspr. naši tekmovalci so se prebili v smučarski vrh
    // publ. najvišji, vodilni organ: kritizirati državni vrh; stiki z vojaškimi vrhovi; spori v vrhovih organizacije
  7. 7. publ. najvišje mesto, položaj v kaki organizaciji: čakati na smernice z vrha; spremembe na vrhu
  8. 8. razvojna stopnja največje kakovosti, uspešnosti: gibanje je doseglo svoj vrh v dvajsetih letih; vsaka dejavnost ima svoj vrh / biti na vrhu pesniškega ustvarjanja / bližati se vrhu življenja najuspešnejšemu življenjskemu obdobju
    // stopnja največje intenzivnosti: kriza je dosegla vrh / število premikov na minuto je doseglo vrh bilo največje
  9. 9. publ. najboljše mesto, najvišja uvrstitev: z zadnjo zmago je moštvo na vrhu; ta klub lahko seže po vrhu / uvrstiti se pod sam vrh
  10. 10. publ. sestanek voditeljev držav: sklicati vrh / afriški vrh / konferenca, sestanek na vrhu
  11. 11. nar. vzhodno vinograd (v gričevnatem svetu): skopati vrh / iti v vrh po vino / vinski vrh
    ●     nar. še ni vrha dorasel še ni odrastel, postal mož; od vrha do tal ekspr. biti nov od vrha do tal biti oblečen v nova oblačila; ekspr. ogledal si jo je od vrha do tal od glave do nog; ekspr. hiša je pogorela od vrha do tal popolnoma; ekspr. bil je gospod od vrha do tal popoln; fotografirati z vrha od zgoraj; star. spustiti se v jašek z vrha zvrha; pog. nasprotna stranka je prišla na vrh na oblast; žarg. jemati mamila iz želje po vrhu največji omami; nar. otroke imata pod vrhom njuni otroci so že skoraj odrasli; star. ima vsega z vrhom veliko, dosti; star. natresti pšenice v mernik z vrhom zvrhano; ekspr. otresti se pritiska, ko je mera do vrha polna ko ga ni več mogoče prenašati; star. z vrhom polna mera česa zvrhoma; pog. do vrha glave te imam zelo mi presedaš; publ. ta knjiga je na vrhu najbolj branih knjig je najbolj brana; stanovanja na vrhu so najbolj hladna v najvišji etaži, na podstrešju; ekspr. strele udarjajo v visoke vrhove pomembni ljudje so najbolj izpostavljeni kritiki
    ♦     alp. vrh del gore, ki leži najvišje in se od drugih delov loči kot posebna celota; anat. pljučni vrh koničasti, zgornji del pljučnega krila; etn. vrh del avbe nad čelnikom, oblikovan iz lepenke in prevlečen z nabrano tkanino; fiz. valovni vrh točka v valu, v kateri je odmik navzgor največji; geom. vrh piramide skupna točka stranskih ploskev piramide; vrh stožca točka, v katero se zoži plašč stožca; lit. vrh del literarnega dela, v katerem se zgodba, dogajanje stopnjuje do največje napetosti; prim. povrhu
zalíti -líjem dov. (í) 
  1. 1. z zlivanjem, škropljenjem tekočine dati rastlinam vlago: zaliti cvetje, sadike / vsak večer zalije vrt; zaliti s postano vodo
  2. 2. z zlivanjem tekočine narediti kaj bolj redko: zaliti omako, rižoto / zaliti vino z vodo
  3. 3. z zlivanjem tekočine narediti kaj mokro, vlažno, da se ne zažge, zapeče: zaliti pečenko
  4. 4. z zlivanjem česa tekočega zapolniti: zaliti špranje
    // z zlivanjem kake tekočine napolniti: zaliti posodo do vrha
  5. 5. ekspr. tekoč pokriti, zakriti: valovi so zalili čoln; reka je zalila travnik / voda je zalila rove / lava je zalila vas
  6. 6. zakriti, obdati kaj s tekočo snovjo: zaliti drogove z betonom
  7. 7. ekspr. pojaviti se, razširiti se v veliki količini po telesu, delu telesa, navadno zaradi razburjenja, velikega telesnega napora: pot ji je zalil obraz / spet so ji solze zalile oči / kri, rdečica ga je zalila zardel je
  8. 8. ekspr., navadno v zvezi z z v veliki količini dati komu piti (alkoholno pijačo): sosed ga je zalil z vinom
  9. 9. ekspr. proslaviti kaj s pitjem, navadno v veliki meri: zaliti diplomo; zaliti dobro kupčijo
  10. 10. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: utrujenost ji je zalila telo / zalila jo je groza; zalili so me spomini; srce se ji je zalilo s sovraštvom / sobo je zalila svetloba
založíti -ím dov., zalóžil (ī í) 
  1. 1. s polaganjem česa zakriti, obdati kaj: založiti krompir; okna so založili z vrečami peska
  2. 2. s polaganjem česa narediti kaj neprehodno, nedostopno: založiti vhod; založiti stopnišče s starim pohištvom
    // s polaganjem česa napolniti, porabiti prostor: pisalno mizo je založil s knjigami; založiti sobo z ropotijo / založiti prazne prostore v zaboju s papirjem
  3. 3. položiti, dati kaj kam tako, da se ne ve, kje je: nekam je založil ključ; ne najdem očal, najbrž sem jih založil; dokument se je založil
  4. 4. z dajanjem, pošiljanjem narediti, da kdo lahko razpolaga s čim: založiti koga z denarjem, s hrano; dobro so jih založili za na pot / založiti trg z modnimi izdelki; v pristanišču se ladja založi z gorivom; trgovina se je založila z različnim blagom / ekspr. založil se je z lahkotnim branjem oskrbel; pren. založiti se s potrpljenjem
  5. 5. dati kaj kot plačilo za koga drugega z obveznostjo vrnitve: ti kar vzemi, bom jaz založil; založiti za darilo; založiti tisoč dinarjev
    // dati, plačati za kaj, kar se pozneje vrne: založiti varščino; založiti denar za stroške
    // star. dati, plačati za kaj: rad ima tisto, za kar je založil svoj denar
  6. 6. dati denar za izhajanje in prodajanje česa: založiti knjigo / založiti izdajo slovarja / kot del naslovne strani, kolofona založil L. Schwentner; založila Državna založba Slovenije
  7. 7. star. naložiti, vložiti: del denarja je založil v zemljo; založiti glavnico
  8. 8. star. prigrizniti, pojesti: založiti še malo kruha, pečenke / pred odhodom bi bilo dobro še kaj založiti
    ●     star. založil mu je klofuto dal; star. založil mu je eno okrog ušes udaril ga je; star. založiti besedo za koga zavzeti se za koga; jamčiti za koga; zastar. za dolg založiti posestvo zastaviti
    ♦     igr. založiti (karto) dati nezaželeno nadštevilno karto v talon
zapláviti -im tudi zaplavíti -ím dov., zaplávil (ā ȃ; ī í) 
  1. 1. prekriti, zasuti z naplavljenim materialom: reka je zaplavila strugo; naliv je zaplavil dolino z blatom
  2. 2. mont. napolniti, zaliti z materialom, pomešanim z vodo: zaplaviti odkop
zastáviti1 -im dov. (á ȃ) 
  1. 1. s postavitvijo, namestitvijo česa narediti kaj neprehodno: zastaviti cesto z ovirami / zastavil je izhod s svojim telesom / stopil je predenj in mu zastavil pot
    // s postavitvijo česa napolniti, porabiti prostor: zastaviti mizo s posodo; zastaviti sobo s starim pohištvom
    // zastar. zasesti: zastaviti trdnjavo z močno posadko / vplivna mesta so zastavili s svojimi somišljeniki
  2. 2. s postavitvijo česa kaj obdati, obkoliti: žerjavico so zgrebli na kup in jo zastavili z opekami / avtomobil so mu na parkirišču popolnoma zastavili / zastavili so ga s svojimi telesi
    // s postavitvijo česa za čim to utrditi: zaprl je vrata in jih zastavil s skrinjo
  3. 3. namestiti kaj kam v ustreznem položaju zlasti za začetek dela: zastavil je plug in pognal konje; zastaviti sveder, veslo / zastaviti violino pod brado dati
    // trdno zastaviti nogo postaviti, opreti
    // nar. gorenjsko namestiti kam, od koder napreduje pri paši: zastaviti ovce proti vrhu; trop je tako zastavil, da ni delal škode / zastaviti ovce na pašo, v pašo pustiti, dati pasti
  4. 4. nav. ekspr. narediti začetni, temeljni del pri izdelavi česa: košaro sam splete, le zastaviti je ne zna; izbral je doge in zastavil sod / zastaviti novo brazdo
    // narediti, ustvariti prva, osnovna dela v kaki dejavnosti: zastavili so več del, končali pa nobenega; sin je nadaljeval, kar je zastavil oče / novo cesto so zastavili spomladi začeli graditi; ko bo topleje, bodo zastavili hišo začeli zidati; moški glas je zastavil pesem začel peti
    // nepreh.: žetev se je že začela, kdaj boste pa pri vas zastavili začeli žeti; po kosilu so malo počivali, nato pa so spet zastavili začeli delati; nekaj časa je bil v službi, potem pa je zastavil na svoje začel delati kot samostojen obrtnik, podjetnik
    // narediti, pognati to, iz česar se razvije cvet, sad: trta je zastavila grozde; sadno drevje je spomladi dobro zastavilo
  5. 5. s prislovnim določilom dati vsebino, obseg kaki dejavnosti, kot jo izraža določilo: januarja so v podjetju dobro zastavili; kmetovanje je treba zastaviti drugače; moderno zastaviti vzgojno delo / narobe je zastavil pogovor
  6. 6. nar. na začetku dela določiti površino, na kateri kaka dejavnost poteka: žanjice so zastavile pol njive; kosci so na dolgo zastavili
  7. 7. seznaniti koga s čim, pričakujoč odgovor, rešitev: zastaviti komu uganko, vprašanje / v tem delu je zastavil več problemov
    // seznaniti koga s čim, kar mora narediti, doseči: zastaviti komu nalogo; zastaviti si cilj
  8. 8. star. zaustaviti, prestreči: zastaviti vodni curek; drevo je zastavilo plaz / kašelj ji je zastavil besedo
    ●     ekspr. ni vedel, kako naj zastavi besedo, da bo prav kako naj reče; ekspr. odkašljal se je in znova zastavil besedo začel govoriti; ekspr. uspešno je zastavil pero začel pisateljevati; nar. zastavil je proti vrhu začel iti; knjiž. sam dež, kakor se je na začetku tedna zastavilo začelo
zašáriti -im dov. (á ȃ) 
  1. 1. ekspr. pobrskati: zašariti po žepih / zašariti po zeliščih
  2. 2. slabš. založiti, napolniti kak prostor s predmeti, navadno odvečnimi: zašariti hodnike s starim pohištvom
zatláčiti -im, in zatlačíti in zatláčiti -im dov. (á ȃ; ī á ȃ) 
  1. 1. s tlačenjem spraviti kaj za kaj: zatlačiti rjuho za žimnico / zatlačiti bluzo za hlače
    // s tlačenjem spraviti kaj kam sploh: zatlačiti vato v ušesa; ekspr. roke je zatlačil v žepe dal
    // redko v nahrbtnik je zatlačil še pulover in srajco stlačil
  2. 2. s tlačenjem zadelati, zapolniti: razpoke v čolnu so zatlačili s cunjami / z gazo zatlačiti krvavečo rano
  3. 3. ekspr. zapolniti, popolnoma napolniti: hodnik so zatlačili s pohištvom
zatŕpati -am dov. (r̄) nav. ekspr.  
  1. 1. zatlačiti, zapolniti: za prevoz so med opeko zatrpali slamo / jetnike so zatrpali v barako; vse vojašnice so zatrpali z vojaki
  2. 2. zapolniti, popolnoma napolniti: avtomobili so zatrpali ulice; sobo so zatrpali s pohištvom; križišče se je popolnoma zatrpalo
zráčnica -e ž (ȃ) 
  1. 1. gumijasta cev, napolnjena z zrakom, za na kolo vozila: zračnica poči, se predre; krpati zračnico; napolniti zračnico; zračnico je razneslo; izpustiti zrak iz zračnice; prazna, predrta zračnica / avtomobilska zračnica; zračnica za kolo
  2. 2. nav. mn., zool. cevka pri žuželkah in stonogah, po kateri pride zrak do organov: zračnice in dihalnice
zrakoplòv -óva m (ȍ ọ̄) naprava za letenje po zraku: zrakoplov leti; graditi, konstruirati zrakoplove; pristanek zrakoplova; vožnja z zrakoplovom; baloni, cepelini, letala, zmaji in drugi zrakoplovi
// knjiž. s plinom napolnjena podolgovata vodljiva naprava, lažja od zraka, za zračni promet; cepelin: napolniti zrakoplov s plinom; ogrodje zrakoplova
zvŕhati -am dov. (r̄ ȓ) knjiž. napolniti bolj kot do vrha, roba: zvrhati mernik, pehar
// ekspr. do vrha, roba napolniti: zvrhati kozarce
žákljič -a m (ā) nar. vrečka: napolniti žakljič / porabiti žakljič moke
želódec -dca m (ọ̑) 
  1. 1. vrečast prebavni organ med požiralnikom in tankim črevesom: želodec ga boli; mastno hrano želodec težko prebavi; želodec poči, se razširi, se skrči; že dalj časa krvavi iz želodca; pokvariti si želodec; v želodcu mu kruli, ga tišči; imeti povešen želodec; počasno delovanje želodca; zdravila za želodec; rak na želodcu; slabost v želodcu; težave z želodcem / suniti koga v želodec predel ob tem organu
    // puranovi želodci; napolniti svinjski želodec z mesom / prežvekovalski želodec želodec prežvekovalcev, sestavljen iz vampa, kapice, devetoguba in siriščnika
    ●     ekspr. želodec se mi obrača, če vidim kri slabo mi je, na bruhanje mi gre; ekspr. oglasil se mu je želodec postal je lačen; pog. dobiti kaj toplega v želodec pojesti kako toplo jed; šalj. treba je poskrbeti tudi za želodec jesti; pog., ekspr. tega človeka imam v želodcu zaradi kakega svojega dejanja mi je zoprn, mi vzbuja odpor; ekspr. gobo ima v želodcu zelo dosti pije; jed mi je obležala v želodcu ostala dalj časa neprebavljena; pog. piti na prazen želodec ne da bi prej jedel; ekspr. lačen sem, da se mi pajčevine delajo po želodcu zelo; ekspr. oči so bile bolj lačne kot želodec želel si je kaj jesti zaradi lepega videza, ne pa zaradi lakote; vzel si je več jedi, kot je je mogel pojesti; šalj. ljubezen gre skozi želodec če ženska moškemu dobro kuha, je tudi njegova ljubezen trdna; za ohranitev ljubezni je potrebna materialna podlaga
    ♦     med. izprati želodec s tekočino, navadno z vodo, odstraniti iz želodca strupene ali odvečne snovi; čir na želodcu
  2. 2. gastr. izdelek iz želodca živali, navadno svinjskega, z nadevom iz mesa in dodatkov: postreči s prekajenim želodcem / gorenjski želodec z nadevom iz svinjskega mesa, kaše in začimb; savinjski želodec z nadevom iz svinjskega mesa, slanine in začimb
  3. 3. ekspr., s prilastkom človek glede na potrebo po hrani: lačnim želodcem gre vse v slast; težko je kuhati za tako izbirčne želodce
žèp žêpa m, mest. ed. žêpu in žépu (ȅ é) 
  1. 1. majhni vreči podoben del na oblačilu za spravljanje manjših predmetov: žep se mu je strgal; napolniti žep z bonboni; vzeti ključe iz žepa; dati robček v žep; nositi denarnico v žepu; predpasnik z velikim žepom; dno žepa / obrnil je vse žepe, da bi našel denar; iskati ključe po žepih; hoditi z rokami v žepih / hlačni žep; našiti, všiti žep; notranji, prsni žep suknjiča; žep na zadrgo; žep za uro; podloga za žepe / napolniti žepe nahrbtnika; viseči žepi za krtače; šotor z našitimi žepi
  2. 2. kar je po obliki temu podobno: narediti med mesom in rebri žep za polnjenje; očistiti rano in vse žepe v njej; ozek žep med skalami
  3. 3. na čelu razširjen del površine, ki sega v kaj: žepi ravnega sveta se zajedajo v hribovje; rečni žepi
    // voj. na strnjeno nasprotnikovo ozemlje segajoče manjše, z ozkim pasom z zaledjem povezano območje z vojaškimi silami, ki se branijo: umakniti čete iz žepa; delati obkolitveni obroč okoli žepa
  4. 4. ekspr. kupna sposobnost: kupi, če ti žep dopušča, dovoljuje; izdelek ustreza okusu in žepu kupcev / hiša ni dosegljiva za moj žep
    ●     ekspr. avtomobil mu je precej olajšal žep zanj je potrošil precej denarja; ekspr. ta izdelek polni trgovcem žepe jim prinaša velik zaslužek; pog. tu in tam mu kaj kane (v žep) dobi, zasluži majhno vsoto denarja; ekspr. globoko poseči, seči v žep veliko plačati; ekspr. vtakniti medaljo v žep dobiti jo; pog. obljubil mu je, v žepu pa je držal figo obljube ni nameraval izpolniti; pog. če le more, drži roke v žepu lenari, ne dela; žarg. ima diplomo v žepu je uspešno končal šolanje; ekspr. imeti kačo, luknjo, sušo v žepu biti brez denarja; ekspr. iti z levo roko v desni žep lotiti se stvari napačno, neustrezno; ekspr. vsi nimajo enako globokih žepov nimajo enako veliko denarja; plitev žep ekspr. imeti plitev žep malo denarja; publ. počitnice za plitev žep poceni; ekspr. imeti prazen žep biti brez denarja; ekspr. plačati iz svojega žepa s svojim denarjem; ekspr. ta stvar ni za vsak žep ni dostopna vsakomur; ni poceni; ekspr. obrnili so mu vse žepe natančno so ga preiskali; žarg., aer. letalo je zašlo v zračni žep v območje spuščajočega se zraka; poznam ga kot svoj žep zelo dobro, zlasti po slabih lastnostih
    ♦     mont. žep jalovine manjša gmota prvotne kamnine, ki je niso nadomestile rudne raztopine; obrt. vrezani žep pri katerem se odprtina vreže v oblačilo
žlahtnína -e ž (ī) 
  1. 1. agr. trta z navadno petdelnimi listi, srednje velikimi grozdi in jagodami rdeče ali rumeno zelene barve: zasaditi žlahtnino / bela z rumeno zelenimi, rdeča žlahtnina z rdečimi grozdi
    // belo vino iz grozdja te trte: piti žlahtnino
  2. 2. knjiž., ekspr. izbrana, kakovostna pijača, zlasti vino: vi svojo kislico dražje prodajate kot jaz žlahtnino; napolniti kozarce z žlahtnino
    ●     star. skrinja, polna žlahtnin dragocenosti
Število zadetkov: 98