dóktorski -a -o prid. (ọ́) nanašajoč se na doktorje:- a) podelili so mu doktorski naslov; doseči doktorsko čast / kandidat je oproščen doktorskega izpita / doktorska diploma
- b) v teh hribih je doktorska služba precej naporna / ekspr. ima doktorski podpis težko čitljiv, nerazločen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 7. 2024.
izmozgávati -am nedov. (ȃ) ekspr. - 1. izčrpavati, slabiti: naporna vožnja izmozgava konje / tujina izmozgava mlade ljudi
- 2. izrabljati, izkoriščati: vojaki so ropali in izmozgavali podjarmljene dežele
izmozgávan -a -o: izmozgavano ljudstvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 7. 2024.
napóren -rna -o prid., napórnejši (ọ́ ọ̄) za katerega je potreben velik napor: naporen trening;
naporna pot, tura;
ima zelo naporno službo;
vožnja v megli je izredno naporna;
naporno delo / pog., ekspr. imel je naporen dan za seboj / celodnevna vožnja je bila zelo naporna utrujajočanapórno prisl.: naporno delati; gubal je čelo in naporno premišljal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 7. 2024.
nètreníran -a -o prid. (ȅ-ȋ) ki ni treniran: za netreniranega atleta je vaja precej naporna;
težko smo se vzpenjali, ker smo bili netrenirani
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 7. 2024.
ósemúren -rna -o [səm] prid. (ọ̄-ȗ) ki traja osem ur: naporna osemurna hoja / osemurni delovni čas, delovnik / delati v treh osemurnih izmenah
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 7. 2024.
péšhója in péš hója -e ž (ẹ̑-ọ́) ekspr. hoja, pešačenje: pešhoja ga je utrudila;
dolga, naporna pešhoja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 7. 2024.
péški -a -o prid. (ẹ̑) nar. vzhodno nanašajoč se na pešce ali pešačenje: peški most / peška pot pešpot
● nar. vzhodno pot bo za peške noge naporna za hojo, pešačenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 7. 2024.
pléža -e ž (ẹ́) knjiž. plezanje, pleza: pleža v steni je bila naporna
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 7. 2024.
prepoznáva -e ž (ȃ) glagolnik od prepoznati ali prepoznavati: prepoznava ponesrečencev je bila zelo naporna / prepoznava po glasu / prepoznava bolezni ugotovitev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 7. 2024.
prigrévica -e ž (ẹ̑) knjiž. pripeka, vročina: zaradi prigrevice je bila pot zelo naporna;
julijska prigrevica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 7. 2024.
razgrévati -am nedov. (ẹ́) - 1. delati kaj (zelo) toplo: razgrevati peč / poletno sonce razgreva zemljo; skale se razgrevajo
- 2. povzročati občutek (velike) toplote: naporna hoja razgreva
- 3. ekspr. razvnemati: taka glasba razgreva strasti; razgrevati zavist; med pripovedovanjem se je vse bolj razgreval / razgrevati domišljijo / častihlepje jih razgreva
// zelo razburjati, jeziti: krivica človeka razgreva; ne razgrevaj se zaradi stvari, ki jih ni mogoče spremeniti / domov pojdi, se je razgreval
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 7. 2024.
težáven -vna -o prid., težávnejši (á ā) - 1. za katerega je potreben velik trud, spretnost, sposobnost: težaven vzpon; težavna naloga; težavna proga; težavna mesta pri plezanju / težavna hoja v hrib naporna
// svetovanje je zelo težavna reč težka, zahtevna - 2. ki zelo otežuje življenje, delo: opraviti delo v težavnih okoliščinah; težavne razmere po vojni / biti v težavnem položaju
- 3. poln težav, neprijetnosti, trpljenja: težavno življenje / težavni časi, dnevi / težaven polet poln neugodnih okoliščin; težaven porod
- 4. ki se nerad prilagaja okolju, zahtevam: težaven otrok, učenec / težaven značaj / težaven bolnik nepotrpežljiv
težávno prisl., v povedni rabi težko: od njega je težavno dobiti odgovor / težavno mu je svetovati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 7. 2024.
tjàkaj tudi tjákaj prisl. (ȁ; ȃ) star. tja, tjale: oditi tjakaj / tjakaj do meje, obzorja / pot tjakaj je bila naporna
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 7. 2024.
túra -e ž (ȗ) - 1. navadno daljša, napornejša pot, potovanje z določenim ciljem: končati, narediti turo; hoditi na ture; dolga, naporna tura / avtomobilska, smučarska tura; gorska, plezalna tura
- 2. knjiž. skupek brez premora si sledečih plesov, navadno napovedanih vnaprej, (plesni) krog: z njim je plesala prvo turo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 7. 2024.
vádba -e ž (ȃ) glagolnik od vaditi: vadba traja eno uro;
naporna, vsakodnevna vadba;
vadba na prostem, v vodi / vadba teka; vadba v izgovoru tujih glasov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 7. 2024.
vôžnja -e ž (ó) - 1. glagolnik od voziti: vožnja je trajala več ur; upočasniti vožnjo; avtobusna vožnja; drzna, hitra, počasna, ekspr. divja vožnja; nočna vožnja je zelo naporna; ekspr. polževa vožnja po mestnih ulicah počasna; varna vožnja; vzvratna vožnja; omejena hitrost vožnje; smer vožnje; obvladati tehniko vožnje / ekspr. bila je vsa trda od vožnje / vožnja po desni strani; vožnja v ovinek; vožnja v koloni; vožnja z avtomobilom, s kolesom, z ladjo; vožnja z dvigalom, žičnico / do mesta je pol ure vožnje; sani so pripravljene za vožnjo / za vožnjo goden junec
- 2. krajevno, časovno omejeno voženje: dnevno opravi štiri vožnje; brezplačna vožnja / žarg.: voznik je šel na vožnjo; preživljati se z vožnjo s prevažanjem, prevozništvom
// črna vožnja nedovoljena uporaba službenega vozila v svojo korist; izredna, poskusna vožnja; avtomobil za službene vožnje
● pog. vožnja je za otroke znižana voznina; pog. opravil je več ur praktične vožnje praktičnega pouka vožnje
♦ avt. defenzivna vožnja pri kateri voznik v največji meri upošteva cestnoprometne predpise, razmere na cesti in se etično vede do drugih udeležencev v prometu; film. vožnja gibanje kamere med snemanjem; šport. hitrostna, izločilna vožnja; spretnostna vožnja s kolesom, motornim vozilom, ki zaradi umetnih ovir zahteva veliko spretnosti; žel. dvovprežna vožnja z dvema lokomotivama na čelu vlaka; koristna vožnja z natovorjenimi vozili
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 7. 2024.
živínče -ta s (í) - 1. nav. ekspr. navadno večja domača žival, ki se redi, vzreja zaradi gospodarskih koristi, zlasti manjše govedo: živinče se pase; pomolsti, vpreči živinče; bolehno, preplašeno živinče; dela kot živinče, pa še ni dovolj zelo, hudo
// vprežno živinče
// ed., redko manjšalnica od živina: skrbi za konje in drugo živinče - 2. ekspr. kdor opravlja zelo težka, naporna dela: otrok ni živinče / ali misliš, da sem tovorno živinče
- 3. slabš. kdor dela, kar se naroči, zahteva: neumno živinče mu seveda ni ugovarjalo
- 4. ekspr. nasilen, surov človek: to živinče jo bo uničilo / kot psovka pusti me, živinče
- 5. ekspr., navadno s prilastkom kdor ima pomembnejši družbeni položaj: na lov je prišlo nekaj imenitnejših živinčet
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 7. 2024.