avanzmá -ja m (ȃ) zastar. prehod, povišanje z nižjega službenega mesta na višje; napredovanje: končno je dočakal avanzma
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
avtomátičen -čna -o prid.(á) 1. nanašajoč se na avtomate ali avtomatizirane naprave, samodejen: avtomatični stroji;
avtomatične prestave, zavore;
avtomatična tehtnica / avtomatična telefonska centrala; avtomatično prevajanje; avtomatično usmerjanje prometa 2. ki se zgodi sam od sebe, po lastnih zakonih: avtomatičen prehod pravic in dolžnosti;
avtomatična valorizacija pokojnin;
avtomatično napredovanje v službi // nanašajoč se na človekovo dejanje, ki poteka brez njegove volje, zavesti: avtomatični gibi; njegovo pripovedovanje je bilo čisto avtomatično / osebe v njegovi povesti so preveč avtomatične avtomátično prisl.:
naprava deluje avtomatično; s tem bo avtomatično izgubil svoj položaj; avtomatično mu je pritrdil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
avtomatizácija -e ž (á) glagolnik od avtomatizirati:a) avtomatizacija se v tovarnah vedno bolj razvija;
avtomatizacija proizvodnje;
avtomatizacija telefonskih central;
napredovanje avtomatizacije b) avtomatizacija gibanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
fiksírati1 -am dov. in nedov. (ȋ) 1. trdno namestiti kaj v določenem položaju ali na določenem mestu, pritrditi: fiksirati anteno;
fiksirati reflektorje // trdno določiti: fiksirati datum ekskurzije; fiksirati pozicijo kamer / publ.: v pogodbi fiksirati minimalne mezde; fiksirati naloge inšpekcije 2. knjiž. določiti čemu dokončno podobo, zlasti v umetniški dejavnosti: portretist fiksira gib;
režiser je fiksiral situacijo 3. nedov.,
pog. napeto, nepremično gledati koga: fiksirati sogovornika;
ostro ga je fiksiral in tehtal 4. fot. kemično odstraniti za svetlobo občutljivo snov z neosvetljenih delov filma: fiksirati film / fiksirati fotografijo 5. biol., kem. kemično obdelati kaj, da se ohrani v določenem stanju: fiksirati preparat;
fiksirati s formalinom
♦ gled. fiksirati besedilo dokončno pripraviti, obdelati ga za uprizoritev; med. fiksirati zlomljeni ud z oporami ga napraviti negibljivega; šah. fiksirati kmeta preprečiti mu napredovanje; tekst. fiksirati tkanino s toplotnim ali kemičnim postopkom doseči, da se tkanina pri nadaljnji predelavi ne krči ali razteza; um. fiksirati barvo površinsko utrditi, zaščititi barvno plastfiksíran -a -o:
dajatve so bile fiksirane v urbarjih; nezadostno fiksirane meje / fiksirani pojmi ustaljeni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
indikácija -e ž (á) 1. med., navadno s prilastkom bolezenska znamenja in okoliščine, ki nakazujejo določene medicinske ukrepe: pretehtati, ugotoviti indikacije in kontraindikacije za obsevanje / medicinska, socialna indikacija splava, za splav; vitalna indikacija za operacijo zdravstveni znaki, po katerih je operacija nujna za ohranitev življenja2. nav. mn., knjiž. nakazovanje, napredovanje, opozarjanje: njihove indikacije temeljijo na statističnih podatkih;
indikacija razvoja / za tako rešitev ni prepričljivih indikacij znakov / o svojem stališču niso dali nobenih indikacij izjav, pojasnil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
indolénca -e ž (ẹ̑) knjiž. malomarnost, neprizadevnost: velika ovira za napredovanje je njegova indolenca;
prirojena indolenca // ravnodušnost, brezbrižnost: zbuditi koga iz indolence; to je dokaz za indolenco v kulturnem življenju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
inhibírati -am nedov. in dov. (ȋ) knjiž. zavirati1,
zadrževati: zdravila so dolgo inhibirala napredovanje bolezni / odlični skoki prvih tekmovalcev so druge skakalce inhibirali nespodbudno vplivali nanje / oblasti so prireditev inhibirale prepovedale, preprečileinhibíran -a -o:
inhibirane sile v gospodarstvu
♦ psih. inhibirani otrok otrok, ki v izražanju, vedenju kaže zmanjšano aktivnost; zavrti otrok
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
kmèt kméta m, im. mn. kmétje stil. kméti (ȅ ẹ́) 1. kdor ima zemljo in jo obdeluje ter se s tem preživlja: kmetje so zemljo že zorali;
siromašni kmetje / ekspr. kmet je kralj / po poklicu je bil kmet / mali kmet ki ima navadno do 5 ha zemlje; srednji kmet ki ima navadno od 5 do 10 ha zemlje; veliki kmet ki ima navadno nad 10 ha zemlje / do odprave tlačanstva: podložni, svobodni kmetje; kmet tlačan; upori kmetov / po rodu je kmet pripadnik kmečkega sloja2. slabš. neroden, neuglajen človek: ne bodi tak kmet / kmet je kmet; dopovej mu, ko pa je tak kmet neumen, omejen človek3. mn., nav. ekspr., s predlogom dežela, podeželje: prišel je s kmetov;
iti na kmete;
na kmetih, po kmetih je teh imen še dosti 4. šah. šahovska figura, ki se giblje v pravokotni smeri naravnost: dobiti, izgubiti, žrtvovati kmeta / blokirati kmeta zapreti mu pot; fiksirati kmeta preprečiti mu napredovanje; forsirati kmeta izsiliti kmetu prosto pot; izolirati kmeta ločiti ga od ostalih kmetov iste barve; dvojni kmet dva kmeta iste barve na isti liniji; gambitni kmet; prosti kmet; kmet na b-liniji v drugi navpični vrsti z leve strani; dobitek kmeta osvojitev nasprotnikovega kmeta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
lansírati -am dov. in nedov. (ȋ) 1. potisniti in usmeriti s startne naprave proti cilju; izstreliti: lansirati raketo, torpedo / lansirati vesoljsko ladjo, umetni satelit 2. publ. dati na tržišče nov proizvodni in trgovski predmet, navadno z veliko reklamo: lansirati nove modele čevljev;
lansirati dirkalno vozilo;
lansirati v serijah;
pren. lansirati lažne vesti 3. publ. omogočiti komu hitro napredovanje, uspeh: lansirati igralca / ta film jo je lansiral med filmske zvezde lansíran -a -o:
lansirana raketa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
ljubosúmje -a s (ȗ) 1. bojazen koga, da bi izgubil ljubezen, naklonjenost kake osebe: svoje ljubosumje je očitno pokazal;
muke ljubosumja;
to je storil v navalu ljubosumja 2. nezadovoljnost zaradi uspehov, prednosti koga: poklicno ljubosumje;
čutiti ljubosumje na napredovanje kolegov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
napredovánje tudi naprédovanje -a s (ȃ; ẹ̑) glagolnik od napredovati: napredovanje človeštva / napredovanje učencev / napredovanje bolezni / napredovanje gradbenih del / predlagati koga za napredovanje / napredovanje čet proti nasprotnikovemu položaju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
odlikovánje -a s (ȃ) 1. priznanje za državljanske, vojaške zasluge: podeliti, prejeti odlikovanje;
predlog za odlikovanje / visoko vojaško odlikovanje // kovinski predmet z reliefno podobo kot znamenje tega priznanja: na prsih nosi odlikovanje; pripeti si odlikovanje 2. glagolnik od odlikovati: odlikovanje padlih herojev / truditi se za napredovanje in odlikovanje v službi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
povzpétništvo -a s (ẹ̑) hitro, brezobzirno napredovanje: nasprotniki mu očitajo povzpetništvo, snobizem in bogastvo sumljivega izvora;
novodobno povzpetništvo;
politično povzpetništvo;
opojnost povzpetništva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
progrés -a m (ẹ̑) publ. napredek, napredovanje: delati za progres;
družbeni progres;
progres znanosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
promócija -e ž (ọ́) 1. širjenje poznavanja, ugleda koga, česa v javnosti: turistična promocija;
zastavo uporabljajo države pri svoji promociji / promocija nove plošče javna predstavitev nove plošče s posebno prireditvijo2. slovesna podelitev doktorskega naslova: promocija je bila v slavnostni dvorani univerze;
iti na promocijo // dosega doktorskega naslova: po promociji se je zaposlil na univerzi
● knjiž. socialna promocija napredovanje na lestvici družbenega ugleda
♦ šah. promocija kmeta sprememba kmeta v figuro
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
rabíti in rábiti -im nedov. (ī á) 1. delati, da kaj opravlja določeno delo, nalogo in s tem zadovoljuje potrebe koga; uporabljati: stroj dosti rabijo;
plug je zarjavel, ker se ni rabil / to orodje še danes rabijo po hribovitih kmetijah; to zdravilo se že dolgo rabi proti malariji / pri prevajanju ni smel rabiti slovarja; dereze se rabijo pri hoji po ledenih strminah / pšenico rabijo za kruh; kavčuk se rabi za izolatorje / lahkomiselno rabiti denar trošiti, zapravljati; preudarno rabiti naravna bogastva izkoriščati / videlo se je, da zna rabiti sekiro delati z njo// delati, da kaj nastopa v sporočilu: govornik je rabil same domače besede; ta izraz rabimo le v strokovnih besedilih; ta zveza se ne rabi več / vsak ima pravico rabiti svoj materni jezik imeti za sredstvo sporazumevanja2. knjiž. biti koristen, dober pripomoček: uničevali so vse, kar je rabilo sovražniku;
ti članki so mu rabili pri sestavljanju knjige;
nahrbtnik mu je dobro rabil / ta knjiga bo rabila njegovim namenom koristila, pomagala; to mu je rabilo za napredovanje, pri napredovanju // biti uporaben, koristen: vse je urejeno tako, da bo olimpijski kompleks rabil tudi kasneje / noge mu ne rabijo več ne more več hoditi3. z oslabljenim pomenom, v zvezi s kot, za izraža namenskost, kot jo določa samostalnik: ta del hiše rabijo za skladišče;
lubje te rastline se rabi kot dišava / kot orožje so jim rabili kiji so uporabljali kije// z glagolskim samostalnikom izraža, da je kaj predmet dejavnosti, ki jo določa samostalnik: kamen so rabili za obtežitev; stole rabimo za sedenje; ta ključ se rabi za odpiranje vhodnih vrat / elipt. te skodelice rabimo za čaj so za serviranje čaja4. pog. potrebovati: za gradnjo hiše bi rabil še veliko cementa;
da bi delo opravila, rabi čas in prostor;
za to pecivo rabite moko, sladkor in maslo / otroci rabijo vitaminsko hrano; te rože rabijo veliko vode / za v šolo rabi novo obleko / kadar ga rabi, ga pokliče / tovarna rabi nove delavce 5. zastar., s prislovnim določilom delati, ravnati: slabo rabiti z ujetniki / grdo rabijo z jezikom
● pog. posestva nimam za kaj rabiti mi ni potrebno; bal se je, da bo moral rabiti silo ravnati s silo; prisiliti koga, da kaj stori; ekspr. še ne zna rabiti svoje pameti samostojno misliti; ekspr. zna spretno rabiti jezik govoriti; pog., ekspr. ničesar ne rabim od vas ne maram, ne želim; pog., ekspr. zdaj se ne da pomagati, drugič pa pamet rabi ravnaj, misli pametno, preudarno; pog. dolgo (časa) si rabil, da si se spomnil nisi se hitro spomnil; pog. avtomobil veliko rabi porabi veliko goriva
♦ jezikosl. pridevnik rabimo, se rabi v stavku za prilastek ali povedkovo določilo je v stavku prilastek ali povedkovo določilorabíti se in rábiti se navadno s prislovnim določilom
postajati poškodovan, obrabljati se: pri pisanju se svinčnik rabi; avtomobilske gume se na slabih cestah hitro rabijo; tkanina se na komolcih zelo rabi
rábljen -a -o
1. deležnik od rabiti: pogosto rabljene besede; splošno rabljeno ime
2. ki se je že uporabljal, uporabil: kupim rabljen avtomobil; prodaja rabljenega pohištva / rabljena znamka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
razstrelílen -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na razstrelitev, razstreljevanje: razstrelilna snov;
razstrelilno sredstvo / vrtanje razstrelilnih lukenj / napredovanje razstrelilne tehnike
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
stopnjevít -a -o prid. (ȋ) knjiž. ki poteka po določenih stopnjah, v določenem zaporedju; postopen: stopnjevit razvoj;
stopnjevito napredovanje // terasast, stopničast: stopnjeviti skladi; stopnjevit vinograd
● stopnjevito pojemanje navdušenja stopnjevano, hitrostopnjevíto prisl.:
stopnjevito naraščati; svet se je stopnjevito spuščal proti reki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
ustáviti -im dov. (á ȃ) 1. narediti, povzročiti, da se kaj preneha gibati, premikati: ustaviti avtomobil, ladjo;
ustaviti konja / policist je ustavil avtobus; z roko, znakom ustaviti vozilo; elipt. voznik je ustavil pred hišo / avtostoparju je ustavil že prvi avtomobil / ustavil je prvega človeka na cesti in ga vprašal // narediti, povzročiti, da kaj preneha teči: ustaviti ranjencu kri / ekspr. ustaviti solze 2. narediti, povzročiti, da kaj preneha delati, delovati: predica je ustavila kolovrat;
ustaviti motor, stroj / ustaviti obrat, tovarno 3. narediti, povzročiti, da kdo preneha delati, kar določa sobesedilo: komaj je začel delati, pripovedovati, so ga že ustavili;
če se ona kaj nameni, je nihče ne ustavi ji nihče ne prepreči / ustaviti govornika / ustaviti vprašanja vsiljivih novinarjev 4. narediti, povzročiti, da dejanje, dogajanje, kot ga izraža dopolnilo, preneha: zaradi pomanjkanja surovin ustaviti delo;
ustaviti dobavo, pomoč, prodajo;
ustaviti poskuse / ustaviti izpadanje las; ustaviti krvavitev / ustaviti promet; razvoja ni mogoče ustaviti / elipt.: ustaviti časopis prenehati ga izdajati; ustaviti kredit, pokojnino prenehati dajati, izplačevati; ustaviti ogenj preprečiti njegovo širjenje; pogasiti ga / ekspr. ustaviti korak ustaviti se
♦ avt. znak ustavi znak v križišču, pred katerim mora voznik vozilo ustaviti; pravn. ustaviti kazenski, sodni postopek; ustaviti preiskavo; voj. ustaviti ogenj, oborožen spopad ustáviti se
1. prenehati se gibati, premikati: avtomobil, dvigalo se ustavi; vlak se na tej postaji ne ustavi; ustaviti se sredi ceste, pred hišo; hodi težko, zato se večkrat ustavi; nepričakovano, sunkovito se ustaviti / ko se avtobus ustavi, izstopijo / kazalec tehtnice se je ustavil pri osemdesetih kilogramih / ekspr. koraki se ustavijo pred vrati
// prenehati teči: kri se mu ni hotela ustaviti / ekspr. solze so se ji ustavile
2. prenehati delati, delovati: motor, stroj se nenadoma ustavi; ura se mi je ustavila, naviti jo je treba / če ne bo surovin, se bo tovarna ustavila bo prenehala obratovati / ekspr. sredi stavka se mu pero ustavi neha pisati
// prenehati delati kaj sploh: ustaviti se sredi dela
3. prenehati potekati, se razvijati: delo, napredovanje se je ustavilo; z modernizacijo vasi se je odseljevanje ustavilo / na tej stopnji se je razvoj ustavil / dolžina kril se je ustavila pod kolenom se ni naprej krajšala
4. s prislovnim določilom prekiniti pot in se določen čas zadržati kje: mimogrede se ustavi pri stricu; za en teden se je ustavil pri prijatelju / v tem hotelu se večkrat ustavim
5. s širokim pomenskim obsegom zaradi podrobnejše obravnave, obdelave ostati daljši čas ob čem, pri čem: ustaviti se ob odgovoru, pri bistvenih vprašanjih; ta znanstvenik se ni ustavil samo pri atomu / razprava se je ustavila tudi ob tem vprašanju je zajela tudi to vprašanje; misel se mu je ustavila pri očetu spomnil se je očeta; začel je razmišljati o očetu
6. nav. 3. os. povzročiti stanje, ko kdo česa ne more, ne želi več uživati: meso se mu je ustavilo; že po nekaj žlicah se mi je ustavilo / najedel se je štrukljev, da se mu je ustavilo
7. star. upreti se: ustaviti se obsodbi, predlogu / ustaviti se komu v obraz
● ekspr. zdelo se ji je, da se je čas ustavil da mineva zelo počasi; ekspr. v tej deželi se je čas ustavil ni nikakršnega napredka; ekspr. kadar se mu delo ustavi, odide na sprehod kadar ne more, ne zna več delati naprej; ekspr. pogled se mu ustavi na neznancu začne gledati neznanca; ekspr. srce se ji je ustavilo, ko jih je zagledala zelo se je prestrašila
ustavívši zastar.:
ustavivši kolovrat, reče
ustávljen -a -o:
ustavljen promet; preiskava je ustavljena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
ustávljati -am nedov. (á) 1. delati, povzročati, da se kaj preneha gibati, premikati: ustavljati avtomobil, konja / policisti so ustavljali vsa vozila; z roko ustavljati; elipt. ustavljam, ustavljam, pa noben voznik ne ustavi / ustavljati mimoidoče // delati, povzročati, da kaj preneha teči: ustavljati ranjencu kri / ekspr. s šalami ustavljati solze 2. delati, povzročati, da kaj preneha delati, delovati: ustavljati motor, stroj / zaradi pomanjkanja surovin ustavljati tovarne 3. delati, povzročati, da kdo preneha delati, kar določa sobesedilo: ni mogel brati, pripovedovati, ker so ga ves čas ustavljali / ljudje so govornika pogosto ustavljali / ekspr. ponos mu je ustavljal korak 4. delati, povzročati, da postaja dejanje, dogajanje, kot ga izraža dopolnilo, počasnejše ali da preneha: tovarne ustavljajo delo, proizvodnjo / ustavljati krvavitev / policisti so ustavljali promet / elipt.: ustavljati kredite, pokojnine prenehavati jih dajati, izplačevati; ustavljati ogenj preprečevati njegovo širjenje; gasiti gaustávljati se
1. prenehavati se gibati, premikati: na vrhu klanca so se težko naloženi vozovi ustavljali / na tej postaji se ustavljajo vsi avtobusi, vlaki / ustavljati se s pogledom na kom
// prenehavati teči: kri se ranjencu že ustavlja
2. prenehavati delati, delovati: kolovrat, stroj se ustavlja / ura se pogosto ustavlja, nesi jo k urarju / mlini, žage se ustavljajo prenehavajo obratovati
// prenehavati delati kaj sploh: pripovedovalec se je večkrat ustavljal; ne ustavljajte se na pol poti, ampak uresničite svoj načrt / taki ljudje se ne ustavljajo niti pred zločinom
3. prenehavati potekati, se razvijati: bolezen se že ustavlja; napredovanje, odseljevanje se ustavlja
4. s prislovnim določilom prekinjati pot in se določen čas zadrževati kje: turisti se v mestu ob jezeru radi ustavljajo / v tej gostilni se redko ustavljam
5. s širokim pomenskim obsegom zaradi obravnave, obdelave ostajati daljši čas ob čem, pri čem: razpravljavci se ustavljajo pri različnih vprašanjih / misel se mu ustavlja tudi pri znancih
6. povzročati stanje, ko kdo česa ne more, ne želi več uživati: enolična hrana se človeku začne kmalu ustavljati; pijača, žganje se mu ustavlja
7. star. upirati se: ustavljati se napadalcu, oblasti; ustavljati se nasprotniku z besedami, orožjem; odločno, uspešno se ustavljati komu / hrast se ustavlja vsem neurjem kljubuje
● ekspr. televizijska kamera se ustavlja na obrazih, rokah snema obraze, roke; ekspr. ob teh dogodkih, podatkih se človeku ustavlja pamet teh dogodkov, podatkov človek ne more razumeti; ekspr. kadar se ti delo začne ustavljati, prenehaj in se odpočij kadar ne moreš, ne znaš več delati naprej
ustavljáje :
ustavljaje voz se spotakniti; ustavljaje se na vsakem koraku, priti na vrh
ustavljajóč -a -e:
stati ob robu ceste, ustavljajoč avtomobile
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
zapečátiti -im dov. (á ȃ) 1. dati, pritisniti pečat, zlasti za dokaz nedotaknjenosti zapore: zapečatiti pošiljko;
zapečatiti stanovanje;
zapečatiti zavitek z voskom / zapečatiti kuverto zalepiti; pren., ekspr. strah mu je zapečatil usta 2. ekspr. potrditi sklenitev česa: s to kretnjo sta zapečatila kupčijo / s tem golom je zapečatil poraz gostov 3. ekspr. narediti, da se kdo ne more rešiti iz kakega neprijetnega položaja: niso mu omogočili šolanja in s tem so ga zapečatili za vse življenje;
z najetjem prevelikega kredita se je zapečatil
● profesor je učenca zapečatil mu z negativno oceno onemogočil napredovanje v višji razred; ekspr. s tem je zapečatil svojo usodo jo dokončno določil; pog. prijeli so ga in zapečatili za dve leti zaprlizapečáten -a -o:
zapečaten paket; če ne dobimo pomoči, smo zapečateni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
zaprávljati -am nedov., tudi zapravljájte; tudi zapravljála (á) 1. z nepremišljenim ravnanjem delati, da ni več razpoložljive materialne dobrine: zapravljati denar;
zapravljati dediščino;
z veseljačenjem zapravljati premoženje staršev 2. zaradi kakega negativnega, nepremišljenega ravnanja izgubljati: zapravljati čast, ugled;
zapravljati zdravje // ekspr. ne izrabljati, ne izkoriščati: zapravljati možnosti za napredovanje / zapravljati čas nekoristno porabljati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
zaslužíti in zaslúžiti -im dov. (ī ú) 1. navadno s prislovnim določilom dobiti kaj, navadno denar, za opravljeno delo, službo: ti ljudje dobro, slabo zaslužijo;
koliko zaslužiš na mesec, uro;
zasluži komaj za stanovanje in hrano;
ekspr. veliko zasluži postrani;
zaslužiti si za življenje / na lahek način zaslužiti denar; ekspr. tu in tam zasluži kak dinar 2. pog. imeti stalen vir dohodkov: starejši sin že zasluži;
oba zakonca zaslužita 3. imeti dobiček pri dejavnosti, kot jo izraža določilo: zaslužiti pri prodaji, s prodajo / zasluži tri odstotke od sklenjene kupčije; s tem blagom se ne da zaslužiti 4. nedov. in dov. zaradi določenih dejanj, lastnosti biti upravičen dobiti kaj, biti deležen česa: zaslužil je prvo mesto na tekmovanju, a ga ni dobil;
zaslužiti nagrado, pohvalo;
menili so, da zasluži boljšo oceno / zaradi te nerodnosti zaslužiš grajo, kazen / ekspr. takega konca si ni zaslužil / povedal mu je, kar zasluži; imamo tako okolje, kakršno zaslužimo / ne zasluži pozornosti, usmiljenja; zaslužil je, da je član reprezentance; zaslužil si je napredovanje / v bitki si je zaslužil odlikovanje prislužil; vsak človek zasluži spoštovanje 5. ekspr., z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža primernost, upravičenost česa: njihovo delovanje zasluži temeljito analizo;
ta odločitev zasluži kritiko;
cerkev zasluži ogled
● ekspr. šla sta skozi gozd, ki ne zasluži tega imena skozi zelo slab gozd; ekspr. še neslanega kropa ne zasluži zelo malo, slabo dela; ekspr. zaslužil bi medaljo pri kakem delu, dejanju je bil zelo požrtvovalen; ekspr. ta človek še za sol ne zasluži zelo malo zasluži; slabo delazaslúžen -a -o:
pošteno zaslužen denar; zaslužena kazen, zmaga
● ekspr. že dve leti uživa zasluženi počitek je upokojen; prisl.: zasluženo zmagati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
zavréti2 -vrèm dov., zavŕl (ẹ́ ȅ) 1. z zavoro povzročiti, da se vozilo, kolo premika počasneje ali da se ustavi: voznik je zavrl in ustavil;
zavreti avtomobil;
na hitro zavreti / avtomobil, vlak zavre / zavreti voz s coklo; zavreti z nožno, ročno zavoro; zavreti kolo z verigo // narediti, povzročiti, da je premikanje počasnejše: zavreti korak / debel sneg ga je zavrl in ublažil padec zadržal / zavreti hitrost 2. narediti, povzročiti:a) da poteka kaj počasneje: tema je zavrla iskanje / megla je zavrla promet / pospešiti in zavreti proces b) da se kaj ne začne, ne uresniči takoj: zavreti akcijo, pohod;
urednik je zavrl objavo dela / njihovih načrtov ne more nič zavreti c) da kdo kaj naredi, uresniči težje, pozneje: pri končanju dela ga je zavrla bolezen / zavrli so ga v njegovih prizadevanjih 3. narediti, povzročiti, da kaj ne napreduje, ne dosega višje stopnje: nizka temperatura je zavrla rast rastlin;
zavreti razvoj znanosti / zavreti cene narediti, povzročiti, da se počasneje, manj zvišujejozavŕt -a -o
1. deležnik od zavreti: zavrte gospodarske možnosti; kolesa avtomobila so zavrta; napredovanje je bilo zavrto
2. oviran v normalnem razvoju, delovanju: zavrt človek; biti zavrt; spolno zavrt
♦ psih. zavrti otrok otrok, ki v izražanju, vedenju kaže zmanjšano aktivnost; psihično zavrta osebnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.