aktualizírati -am dov. in nedov. (ȋ) narediti aktualno, sodobno, posodobiti: aktualizirati pouk;
aktualizirati dramo, revijo / aktualizirati vprašanje mladinskega prestopništva načeti, sprožitiaktualizíran -a -o: nova, aktualizirana izdaja knjige
alkalizírati -am dov. in nedov. (ȋ) kem. narediti kaj alkalno: alkalizirati raztopino
anestezírati -am dov. in nedov. (ȋ) med. narediti, dati anestezijo; omamiti, omrtvičiti: anestezirati ranjencaanestezíran -a -o: anesteziran bolnik; anesteziran ud
atentát -a m (ȃ) morilski napad na vodilno osebnost, navadno iz političnih vzrokov: narediti, pripravljati atentat; atentat na predsednika; poskus atentata; žrtve atentata; pren. to je pravi atentat na moralo
banalizírati -am dov. in nedov. (ȋ) narediti kaj pusto vsakdanje, plehko, nepomembno: v drami je zgodovinske dogodke banaliziralbanalizíran -a -o: beg iz banaliziranega življenja v namišljeni svet
bankrotírati -am dov. in nedov. (ȋ) v kapitalistični ekonomiki narediti bankrot, gospodarsko propasti: trgovec je bankrotiral // ekspr. idejno, moralno propasti: družba je etično bankrotiralabankrotíran -a -o: politično bankrotirana reakcija
beséda -e ž, rod. mn. stil. besedí (ẹ̑) - 1. jezikovna enota iz glasov za označevanje pojmov: kaj pomeni ta beseda? delati, ustvarjati nove besede; izgovoriti, naglasiti besedo; iskati v slovarju neznane besede; izpisati število z besedami; nenavadna, stara beseda; izgovorjena, zapisana beseda; domače, tuje besede; narečne besede; dolga beseda; beseda z več pomeni; v današnjem, najožjem, pravem, prenesenem, slabem pomenu (te) besede; v najglobljem, v širšem smislu besede / prevajati od besede do besede
// s to enoto označeni pojem: vsaka njegova druga beseda je žaljivka; ne pride mu na misel primerna beseda; iskal je besed, da bi jo potolažil; v jezi ne izbira besed; nenadoma mu je zmanjkalo besed; govori z izbranimi besedami; grde, nespodobne besede; ljubkovalna beseda; žal beseda; ekspr. ploha, poplava besed; Prijatelj! to je beseda vseh besed (O. Župančič) / skrb govori iz vsake njene besede; ujel je le nekaj besed o tem / ed., ekspr.: da ne črhneš, ne zineš niti besede! niti besede ni spregovoril; niti z besedo, z eno samo besedo ni omenil, kaj se je zgodilo - 2. ed. in mn. misel, izražena z besedami: beseda ga je razžalila, spekla, zbodla; besede letijo, merijo nanjo; besede so ji segle, šle do srca; te besede so veljale njej; rad slišim take besede; zameril mu je to besedo; hude, iskrene, nepremišljene, odkrite, ostre, pametne, prazne, prijateljske, tehtne, tolažilne, trde besede; ekspr., navadno v povedni rabi: to je beseda! to je moška, prava, poštena beseda! / nav., mn.: tvoje besede so se izpolnile; njegovih besed ne jemlje resno; pritrjevati, zaupati njegovim besedam; prekliči svoje besede! sovraštvo zveni iz njegovih besed; malo bolj pazi na svoje besede! ob očetovih besedah mu je odleglo; po govornikovih besedah sklepati, soditi; vztrajam pri svojih besedah; pesnikove besede o ljubezni; ekspr. to so bile njegove zadnje besede pred smrtjo
// kot nasprotje dejanja: preiti od besed do dejanj, k dejanjem; ostalo je samo pri besedah; pomoč je treba izkazovati z dejanjem, ne le z besedami; ekspr.: to so same besede! besede, besede, besede! - 3. nav. ed., ekspr. zagotovilo, obljuba: ne more narediti drugače, ker ga veže beseda; dati komu besedo; držati, prelomiti, spolniti besedo; posojati, verjeti na besedo / dati častno besedo zagotovilo, obljubo, da je rečeno res, da bo obljubljeno storjeno; biti zvest dani besedi
// ed., star. dogovor: biti, ostati v besedi s kom; fant in dekle sta si v besedi sta dogovorjena za poroko - 4. izražanje misli z govorjenjem: beseda mu gre, teče gladko; beseda se mu zatika; obtičati sredi besede; skočiti, vpasti komu v besedo / v besedi je vsakomur kos; z besedo je ne boš ugnal / po besedah spoznati koga po načinu govorjenja; po izgovarjavi; vznes. bojevati se za kaj z besedo in s peresom; svoboda besede
// knjiž. sposobnost za to izražanje: beseda loči človeka od živali / dar besede govorjenja, govora - 5. ed. in mn. govorni ali pismeni nastop v javnosti: sklepna, zaključna beseda govornika; spremno besedo h knjigi je napisal urednik zbirke; uvodne besede je imel predsednik društva
// nav. ed. možnost, pravica do govorjenja, zlasti v javnosti: tovariš ima besedo; dati, prepustiti, vzeti komu besedo; zahtevati besedo; prositi za besedo / oglasiti se, pozvati, priglasiti se k besedi / pusti ga do besede - 6. ed., knjiž. izmenjava mnenj, misli; pogovor, govor: na sestanku je bila beseda o osebnih dohodkih; beseda je nanesla na partizane; beseda se je razvnela, stekla; beseda teče o gospodarskih problemih; o tem ni bilo besede; napeljati, zasukati besedo na kaj; čez nekaj časa je poprijel, povzel besedo gost; vmešati se v besedo / o tem bo beseda v drugem poglavju
- 7. ed., nav. vznes. sistem izraznih sredstev za govorno in pisno sporazumevanje; jezik: ljudstvu povedati v njegovi besedi; domača, materina beseda; naša beseda; slovenska beseda / govorjena, pisana beseda; ekspr. mojster besede pisatelj ali pesnik, ki piše v lepem jeziku
// uporaba tega sistema na določenem področju človekovega udejstvovanja; zvrst jezika, stil: odrska beseda; strokovna, tehniška, umetniška beseda / Cankarjeva beseda - 8. besedilo, tekst: v kamen vklesane besede; kantata na Gregorčičeve besede / navajati Župančičeve besede
- 9. nav. ed. vloga pri odločanju: biti brez besede v hiši; zdaj so prišle ljudske množice do besede; ali si imel tudi ti kaj besede pri tem? / dokončno, odločilno besedo imeti; vselej hoče imeti glavno, prvo besedo; pren. na ledenem snegu je prišel tudi cepin do besede
// mnenje, sodba: njegova beseda veliko velja, zaleže; o tem sem ti povedal svojo besedo; veliko da na njegovo besedo / založiti, zastaviti besedo za kaj
● beseda je dala besedo razvil se je pogovor; ekspr. zob za zob, to je naša beseda geslo, parola; te besede so mu šle težko iz ust, z jezika nerad, težko je to povedal; beseda mu je ostala v grlu, na jeziku ni povedal tega, kar je mislil; bibl. beseda je padla na kamen nauk, nasvet ni imel zaželenega uspeha; bibl. beseda je meso postala kar je bilo govorjeno, se je uresničilo; star. marca trava ne raste, če bi jo iz zemlje vlekel, pravi stara beseda pregovor, izrek; ekspr. besede mu kar vro z jezika, iz ust veliko in z lahkoto govori; ta človek je kratkih, redkih besed zelo malo govori; evfem. pazi, kako se boš vedla, da ne bo kakih besed opravljanja, obrekovanja; ekspr. saj ni vredno besed ni vredno govoriti; za brata nima lepe besede ni prijazen, dober z njim; pog., ekspr. niti besede ni dal od sebe, ni spravil iz sebe prav ničesar ni rekel; ekspr. niti besede mi ni rekel, naj ne grem prav nič mi ni branil; ekspr. o tem sem brez besed, nimam, ne najdem besed od osuplosti nad tem ne morem nič reči; ekspr. ne izgubljajva več besed o tem ne govoriva več o tem; ekspr. ne obračaj, ne zavijaj besed! razumi, obravnavaj misli tako, kot so izrečene; ekspr. niti besede mu ni privoščil prav nič ni govoril z njim; nikoli mu ne zmanjka besed kar naprej (lahko) govori; molčal je, čeprav je imel besedo že na jeziku je hotel že spregovoriti; položiti komu besedo na jezik, v usta pomagati komu, da bi povedal, kar je treba, kar se pričakuje; ekspr. učenci kar požirajo učiteljeve besede z velikim zanimanjem poslušajo, kar pripoveduje; ekspr. požreti, snesti besedo ne narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; težko je spravil te besede iz ust težko, nerad je to povedal; ekspr. strah mu je vzel, zaprl besedo od strahu ni mogel govoriti; besedo mi je vzel z jezika, iz ust rekel je prav to, kar sem hotel reči jaz; pog. vzeti besedo nazaj preklicati obljubo, sklep, izjavo; ekspr. še besedo, dve o tem še nekaj malega bi rad povedal o tem; ekspr. izginil je brez besede ne da bi komu povedal, da gre; ekspr. sedeli so brez besede molče; pripraviti koga do besede povzročiti, da govori; evfem. glej, da ne pride do kakih besed do prepira, spora; ekspr. zapomnil si je vse do besede, vsako besedo prav vse; uboga na (prvo) besedo takoj; ekspr. držati, prijeti koga za besedo zahtevati, da obljubo izpolni; ekspr. lovi se za besedo išče primernih izrazov; obnoviti, povedati kaj po svojih besedah, s svojimi besedami po svoje, na svoj način; ekspr. rad opleta z besedami veliko, a vsebinsko prazno govori; ekspr. na dan z besedo! povej, kaj misliš; elipt., knjiž. z drugimi besedami isto na drugačen način povedano; ekspr. z eno besedo (povedano) na kratko; vznes. poslušati božjo besedo evangelij, pridigo; reci zanj dobro besedo priporoči ga, zavzemi se zanj; z dobro, z lepo besedo pri njem nič ne opraviš s prijazno izraženo željo, zahtevo; ekspr. nobena beseda je ne gane vse prepričevanje je brez uspeha; nobena njegova beseda ji ni ušla prav ničesar ni preslišala; ekspr. nobene besede! niti besede več! nočem, ne dovolim, da bi še govorili o tem; ekspr. nikomur niti besede! ne povej nikomur nič o tem; ekspr. same besede so ga samo govori, naredi pa malo ali nič; ekspr. tu je vsaka beseda zastonj se ne da nič doseči, spremeniti; vsako besedo so morali vleči iz njega ker je bil molčeč, so ga morali vsako stvar posebej vprašati; zadnja beseda mode najnovejši modni domislek; zadnja beseda znanosti najnovejše dognanje; ekspr. to je moja zadnja beseda sklep, ki ga ne bom preklical; ekspr. biti mož beseda narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; ekspr. konec, mir besedi! nočem, ne dovolim, da bi še govorili o stvari; ekspr. škoda besed ni vredno govoriti; ekspr. ima polna usta besed veliko govori; se (rad) hvali; ekspr. beseda ni konj reči, prositi, vprašati še ni nič hudega; preg. besede mičejo, zgledi vlečejo; preg. lepa beseda lepo mesto najde
♦ lingv. dvozložna beseda; pogovorne, žargonske besede; pregibna beseda; samostalniška beseda; zložena beseda; koren besede; deljenje besed prenos dela besede na koncu vrste v naslednjo; tvorba besed; lit. nevezana beseda proza; vezana beseda poezija
bóljši -a -e prid. (ọ̑) - 1. primernik od dober: drugi osnutek je boljši kot prvi; skrbeti za boljšo kakovost; zdaj ima boljše pogoje; on je dosti, mnogo, precej boljši kot mi / zamudili so najboljši čas za setev najbolj ugoden
// letos je v šoli boljši kot lani ima boljši uspeh - 2. ki je višje, bolj kakovostne vrste: ves boljši les izvažajo; knjiga je tiskana na boljšem papirju / gojimo same boljše vrste
// namenjen za posebne, bolj svečane prilike: kupiti boljše čevlje; pripraviti boljše kosilo - 3. ekspr. družbeno, družabno višje stoječ: soba za boljše goste; zahajal je v boljše kroge; dekle iz boljše družine
● ekspr. biti v najboljših letih od 30. do 50. leta; šalj. to je moja boljša polovica žena; tega pri najboljši volji ne morem narediti kljub veliki pripravljenosti; sporočite jim naše najboljše želje želje za osebno srečo ob kakem dogodku, prazniku; preg. premislek je boljši kot dan hoda vsaka stvar naj se pred začetkom temeljito premisli; preg. boljši je vrabec v roki kakor golob na strehi koristneje je imeti malo, a zares, kakor pa veliko pričakovati, a ne dobiti; preg. srednja pot najboljša pot najbolj priporočljiva je zmernost, umerjenost v vsem; preg. boljša je prva zamera kot druga najbolje je medsebojne odnose kljub morebitni zameri urediti čimprej
bólje in bóljše prisl.: bolje bi bilo za vas, če bi takoj odpotovali; zdaj že bolje dela; on zna bolje gospodariti kot oče; začel se je bolje oblačiti; to morate bolje razložiti
● zdaj mu je že bolje se počuti bolj zdravega; preg. bolje drži ga, kot lovi ga bolje se je zadovoljiti s slabšo, a gotovo možnostjo
bóljši -a -e sam.: natočil jim je najboljšega najboljšega vina; povejte nam kaj boljšega / kot voščilo za rojstni dan, god želim vam vse najboljše; prim. dober
brezímnost -i ž (ȋ) stanje brezimnega človeka: pisec se je skril za brezimnost / brezimnost ovadbe / sklenil je narediti konec svoji povprečnosti in brezimnosti
budálost -i ž (á) ekspr., raba peša neumno govorjenje ali ravnanje: ne pripoveduj takih budalosti; kako je mogel narediti to budalost / ne berem takih budalosti
bypass -a [bájpás] m (ā-ȃ) žarg., med. obvod, ki nadomešča obolelo žilo, oboleli del prebavnega trakta: bolnik z bypassom / narediti bypass; dvojni bypass
celodnéven -vna -o prid. (ẹ̑) ki traja cel dan: narediti celodnevni izlet; celodnevna hoja; celodnevna zaposlenost kmečkega prebivalstva / v ceni je všteta soba in celodnevna prehrana
♦ šol. celodnevni pouk delo šole v dveh izmenah; pouk istih učencev dopoldne in popoldne
cŕka -e ž (r̄) pog. - 1. poginula žival: kam naj zakopljem to crko?
// onemogla, zanemarjena žival: moj konjiček je proti tvojemu prava crka; krmežljava crka - 2. nizko slaboten, šibek, onemogel človek: si pa tudi crka, če tega ne moreš narediti / kot psovka molči, ti crka stara
čàs čása m (ȁ á) - 1. neomejeno trajanje: prostor in čas; čas teče; ekspr. čas beži, se vleče; meriti čas; enota časa / v teku časa / s časom se bo marsikaj spremenilo sčasom
- 2. navadno s prilastkom omejeno trajanje kot del neomejenega trajanja: zdaj ni časa za take stvari; za kratek čas je skočil k sosedu; gradnja je odložena za nedoločen čas; ves čas je stal; že dalj, dolgo časa ni bilo dežja; že nekaj časa ga čakam; čez nekaj, nekoliko časa sem ga zopet srečal; pog. vsake toliko časa je treba stroj očistiti od časa do časa; imeli smo toliko časa, da smo si ogledali najnujnejše; narediti kaj v doglednem, rekordnem času; delo je opravil v istem času kot drugi; veliko časa je porabil za učenje; med tem časom, ko ga ni bilo doma, se je marsikaj spremenilo / star. ta čas tajnik zdaj, sedaj
// čez čas je spet spregovoril čez nekaj časa; določen čas ga ne bo nekaj časa; pog.: en čas bom čakal, dolgo pa ne nekaj, malo časa; čez en čas se je spet oglasil čez nekaj časa
// pred časom so bili še vsi njegovega mnenja do nedavnega, ni dolgo od tega
// od časa do časa je drget prešinil zemljo v manjših časovnih presledkih; ves čas, odkar je prišla, samo klepeta kar naprej, neprestano
// za čas nam je izginil izpred oči za kratek čas, za trenutek; umakniti se za časa začasa
// točka v neomejenem trajanju: objavili so datum, čas in kraj prireditve, odhoda / napovedovalec v radiu je povedal točen čas koliko je ura
// od tistega časa ni več govoril - 3. omejeno trajanje
- a) s katerim človek razpolaga: pridem, če bo čas; nima časa za razvedrilo; s pridom izrablja svoj čas; nočem vam krasti dragocenega časa; ekspr. po gostilnah trati, ubija, zapravlja čas; zmeraj najde čas za branje; pog. utrgala, vzela si je čas za vzgojo otrok; takrat ni bilo časa za pogajanje dovolj časa
// ker ni v službi, ima dosti časa prostega časa; izgubljen, zapravljen čas nekoristno porabljen
// prosti čas s katerim človek po opravljenem poklicnem delu lahko sam razpolaga - b) s prilastkom ki je dogovorjeno ali določeno za kaj: čas za povračilo dolga je pretekel; opravil je vse v prej določenem času; za prijavo je že skrajni čas; zadnji čas je, da to storiš; dali so mu čas za premislek; ni še čas za kosilo / obratovalni čas / vrnil se je o pravem času, ob času pravočasno
// trgali so pred časom, zato je grozdje kislo predčasno; zaradi nezadostne hrane umre dosti ljudi pred časom prekmalu, prezgodaj
// delovni čas uradno določeno trajanje (dnevne ali tedenske) zaposlitve; deljen, izmeničen delovni čas; osemurni delovni čas - c) s prilastkom ki je ugodno, primerno za kaj: bo že prišel čas, ko bova obračunala; spregovoril je ob nepravem času, v ugodnem času; do koče smo prišli ravno pravi čas, potem se je ulila ploha; to ni primeren čas za obiske, učenje; takrat ni bil čas za pogajanje pravi čas
// naš čas še ni prišel; njegov čas je minil / ekspr. čas je že, da poveste svoje pripombe potrebno, nujno je; čas je pozabiti stare razprtije - č) s prilastkom v teku dneva, leta: vsak dan odhaja ob istem času; čas košnje, čas največjega dela; v času glavne sezone; v času od zgodnje jeseni do začetka zime; poletni, zimski čas; predpustni čas; zdravnik mora k bolniku ob vsakem času kadarkoli
// vsak čas se lahko vrne kmalu, vsak hip
// pomlad je najlepši letni čas / z oslabljenim pomenom: v večernem času se je zrak prijetno ohladil zvečer; v času počitnic med počitnicami, o počitnicah - d) s prilastkom v življenju, bivanju: čas mladosti, staranja; v času zorenja
- 4. tudi mn., navadno s prilastkom omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred: ta čas mi bo ostal za vedno v spominu; to je bil za narod usoden, odločilen čas; poznata se iz partizanskih časov; razvoj gospodarstva v povojnem času; v prejšnjih, davnih, starih časih; bil je eden največjih umetnikov vseh časov; v času okupacije, turških vpadov / to je nenavadno za naš čas sedanjost; tu je vse tako kot prejšnje čase nekdaj, v preteklosti
// za časa Rimljanov / v zadnjem času, zadnje čase si se zelo spremenil; prve čase je imela še nekaj upanja sprva; svoj čas svojčas, svoje čase je bil velik gospod nekoč, prej
// razmere, okoliščine, stvarnost v omejenem trajanju: danes niso časi za tako brezskrbno življenje; ni se mogel prilagoditi novemu času; za tiste čase so bile njegove ideje napredne; v teh časih tak človek ne more najti razumevanja; današnji, dobri, stari časi; težki, žalostni časi; pesn. grenki časi; ekspr. obetajo se mu zlati časi / gledališče je ogledalo časa; delo je napisano v duhu časa; odnesel ga je tok časa / ekspr. to so bili časi! dobri, imenitni
● odločite se, še je čas ni še prepozno; prišel bom, če mi bo čas dopuščal če bom imel čas; ker so dela prepozno začeli, jih bo lovil čas bodo morali hiteti; stavbo je že načel čas, ekspr. zob časa zaradi starosti začenja razpadati; pri delu ga je čas prehitel dela ni utegnil dokončati; ekspr. s tem ne bom izgubljal časa se ne bom ukvarjal; s petjem si krajša čas se zabava, odganja občutek praznote; ekspr. bogu čas krasti lenariti; s klepetanjem si preganja čas se kratkočasi, se zabava; presti čas z igro prstov kratkočasiti se, zabavati se; vidita se na redke, ekspr. svete čase malokdaj, poredkoma; ekspr. na, za (vse) večne čase se mu je zameril za zmeraj; publ. pridobiti na času storiti kaj prej kot v določenem času; imeti časovno prednost pred kom; iti, hoditi s časom prilagajati se razmeram; biti napreden; ekspr. že lep čas nismo videli dobrega filma precej dolgo; dolg čas dolg čas mu je dolgčas; ekspr. dolg čas prodajati dolgočasiti se; iz dolgega časa si žvižga iz dolgočasja; od dolgega časa je ves bolan od dolgočasja; kratek čas delati komu kratek čas kratkočasiti, zabavati ga; slikanje mu je le za kratek čas za razvedrilo, v zabavo; ekspr. ima pisan, zlat, židan čas veliko prostega časa; star. bliža se ji njen čas porod; redko svoj čas je preživel mirno svoje življenje; star. bolnik ima svoje čase obdobja, ko ga bolezen napade; vsako delo potrebuje svoj čas se ne da opraviti v prekratkem roku; njegovo delo v svojem času ni našlo razumevanja ob nastanku; bilo je ob tistem času, ko se mu je rodil otrok tedaj; toliko časa je delal, pa nima svojega kotička dolgo, daljši čas; ekspr. dober, lep del časa je zapravil v gostilni večino časa; kolo časa se ne more obrniti nazaj preteklost se ne vrne; knjiž., ekspr. bil je pravi otrok svojega časa človek s tipičnimi značilnostmi časa, razmer, v katerih je živel, ustvarjal; ekspr. je na tesnem s časom ima zelo malo časa (za kaj); ekspr. za božji čas! izraža nejevoljo, nestrpnost; čas celi rane; čas prinese svoje po daljšem trajanju se stvari omilijo; pustimo času čas pustimo, da se stvari normalno razvijajo; vse ob svojem času; vsaka reč le nekaj časa traja vse se spremeni, nič ni večno; njegov odstop je samo še vprašanje časa moral bo odstopiti, samo ne ve se še, kdaj; preg. čas je zlato
♦ astr. sončni čas po Soncu merjeno trajanje; krajevni ali lokalni čas po krajevnem poldnevniku merjeno trajanje; fiz. nihajni čas čas, ki ga porabi nihajoče telo za pot od ene skrajne lege do druge in nazaj; fot. čas osvetlitve trajanje osvetlitve filma pri fotografiranju; aparat z več časi z napravami za uravnavanje trajanja osvetlitve; geogr. greenwiški čas; jur. čakalni čas; čas zastaranja; kem. razpolovni čas čas, v katerem razpade polovica atomov radioaktivne snovi; lingv. čas gramatična kategorija za izražanje sedanjosti, preteklosti in prihodnosti glagolskega dejanja; sedanji, pretekli, prihodnji čas; prislovno določilo časa; tvorba časov; šol. učni čas trajanje pouka; šport. dosegel je dober, rekorden čas rezultat pri hitrostnem športu
čŕta -e ž (ŕ) - 1. nepretrgana vrsta točk: narediti, potegniti črto; pisati od črte do črte, čez črto; debela, tanka črta; navpična, poševna črta; cikcakasta, kriva, ravna črta; črti nista vzporedni / notna črta; pog. nogavice brez črte šiva, roba; blago z belimi črtami / cesta je speljana v ravni črti po ravnini v smeri, liniji
- 2. črti podobna zareza: črte na dlani; ostra črta ob ustih / črte njenega obraza so razodevale žalost poteze, izraz
- 3. drug poleg drugega stoječi predmeti ali objekti; vrsta, linija: strnjena črta hiš / bojna, obrambna črta
- 4. kar ločuje, razmejuje: nosil je pošto iz naše cone preko črte; prekoračiti mejno črto; črta, do katere seže gozd
- 5. obris, kontura: črta gorá na obzorju; profilna črta obraza; pren. dogodek je prikazal v skopih črtah
- 6. nav. mn. osnovna lastnost ali značilnost, poteza: odbijajoče črte njegovega značaja; skupne stilne črte med srednjeveškim kiparstvom in slikarstvom / osnovne črte oktobrske revolucije
● ekspr. vojna je napravila črto čez njegove načrte jih je onemogočila, prekrižala; ekspr. potegnil je črto pod svojim dosedanjim življenjem napravil je obračun, pregled nad njim; opombe navaja pod črto na koncu strani pod tekstom; publ. pod črto razmišljanja bi zapisal še tole priporočilo ob koncu bi še dodal, pripomnil; ekspr. propadli so na celi črti popolnoma, v celoti; ekspr. drama je uspela na celi črti popolnoma, v celoti; publ. v debati sta se znašla na isti črti sta bila enakega mnenja, naziranja; publ. razvojna črta našega gospodarstva načela, smernice; zračna črta najkrajša razdalja med dvema krajema
♦ avt. neprekinjena črta vzdolž ceste, čez katero voznik ne sme zapeljati; gled. črta izpuščanje, črtanje besedila v dramskem delu; dramaturška, režijska črta; jur. demarkacijska črta začasna meja med državami ali armadami, navadno po sklenitvi premirja; mat. ulomkova črta vodoravna ali poševna črta, ki loči števec in imenovalec; navt. ločna črta nekdaj merska enota na kompasu, 11°15'; vodna črta ravnina, v kateri seka mirna vodna gladina bok ladje; šport. ciljna, startna črta
čŕtica -e ž (ŕ) - 1. manjšalnica od črta: lestvica na termometru je zaznamovana s črnimi črticami; pozabil je narediti črtico na t / v vsaki črti in črtici obraza je tičala samozavest
- 2. lit. kratek (liričen) leposlovni spis: Cankarjeve črtice; spominska črtica
dáti dám dov., 2. mn. dáste, 3. mn. stil. dadó, dadé; dál (á) - 1. napraviti, da preide kaj k drugemu: dati komu knjigo, kos kruha, rožo; dati sinu denar za kino; daj sem tisto knjigo / dati komu kosilo, jesti, piti / dati posestvo sinu / dati komu kaj na posodo, v dar, v last, v najem, v zakup; dati za doto; zastonj dati / višji organi so dali nižjim navodila za delo / pog.: za koliko daš fotografski aparat? dajte mi tri kile fižola prodajte
// pog. nazaj dati vrniti
// podariti, pokloniti: tega ni treba plačati, ampak ti kar dam; dati za rojstni dan, za spomin; ekspr. dela se revnega, da bi mu človek dinar dal dela se zelo revnega
// narava mu je dala telesno moč / dati vbogajme
// napraviti, da preide kaj drugemu v uporabo: dati komu stanovanje za nekaj mesecev; dati popotniku zavetje / daj svinčnik, da se podpišem
// napraviti, da lahko kdo kaj dela, s čim razpolaga: predsednik je dal besedo diskutantu; dati komu čas za premislek / dati na izbiro, na razpolago; dati na vpogled / dati komu časten naslov; dati otroku ime / pog. dajte mi potrdilo, da sem vam plačal izdajte, sestavite
// kakšno zdravilo ti je dal zdravnik? predpisal - 2. napraviti, da česa, kar je kdo prej imel, nima več: kar smo imeli, smo dali; dati svoj delež za kaj; mnogo krvodajalcev je dalo kri / ekspr. dati glavo, življenje / kot podkrepitev glavo dam, da je tako / krava ne da mleka zadržuje mleko pri molži
- 3. narediti, ustvariti čemu kako lastnost: dati besedi nov pomen; dati čemu dokončno, ustaljeno obliko, ustrezne razsežnosti / uspeh mu je dal novega poguma
- 4. s širokim pomenskim obsegom napraviti, da pride kaj kam z določenim namenom
- a) s prislovnim določilom: dati predlog na glasovanje; dati čevlje v popravilo; dati kaj v promet; dati osnutek zakona v javno razpravo; dati otroka v rejo; dal je sina v šolo / dati pismo na pošto; tovarna je dala na trg nov izdelek; dati denar v banko, pog. na knjižico; dati oglas v časopis; malo pšenice je dal v mlin / pog. na sodnijo ga bom dal vložil bom tožbo proti njemu
- b) z namenilnikom: dati delat obleko; dati meso prekajevat; dati sina učit poslati
// z nedoločnikom napraviti, povzročiti, da se s kom kaj zgodi: dati otroka ostriči; dati si napraviti obleko / dati se fotografirati, operirati, ostriči
- 5. pog. plačati: koliko si dal za avto? dati za mašo; dati na račun / dati komu denar na roko neposredno izplačati
// kot klic pri dražbi kdo da več? - 6. ustvariti kaj kot rezultat svoje sposobnosti, dejavnosti: nekatere rude dajo velik odstotek železa; polje je dalo obilen pridelek; konferenca je dala važne rezultate; mastna hrana da veliko kalorij / pog. gledališče je dalo dobro predstavo / dati odsekan, tleskajoč, zamolkel glas / dati dober, slab zgled; dati povod
// povzročiti, da kdo kaj dobi, ima: boljšega zaslužka mi ne dajo / dati možnost, pravico, priliko, priložnost / ekspr. letos je bog dal dobro letino / knjiž. usoda ne daj, da bi tako zgodaj umrl
// z združitvijo postati nova celota: ti podatki dajo visoko številko; račun da rezultat; pog. koliko dá to? znese
// zadnje vrstice posameznih kitic glose dajo zaključno misel - 7. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: dati brco, klofuto; dati garancijo, kazen, pobudo, pomoč, poudarek, prisego, priznanje, slabo oceno, slovo, soglasje, zagotovilo; dati svoj glas za odbornika; dati bolniku injekcijo; dati izjavo izjaviti; dati obljubo obljubiti; dati odgovor odgovoriti; dati odpoved odpovedati službo; dati komu poljub; dati transfuzijo krvi; dati znak, znamenje; dati komu dobro vzgojo; dati na posodo posoditi
// dati gol / ta vas je dala mnogo žrtev; publ. v delo so dali mnogo truda vložili
// ekspr. dati častno besedo zagotoviti, da je rečeno res; obljubiti, da bo obljubljeno storjeno - 8. napraviti, da pride kaj na določeno mesto: dati knjigo na mizo, obleko v omaro, robček na usta, roko okrog vratu; grižljaj se da naenkrat v usta / daj to proč / dati na seznam, v zapisnik; dati v oklepaj / pog. dati psa na verigo prikleniti
// pog. dati stroj narazen razstaviti ga (na dele)
// pog. prosim, dajte mi tovariša XY (k telefonu) pokličite ga k telefonu; uredite, omogočite, da bom telefonično govoril z njim - 9. navadno z nikalnico napraviti, da se kaj more goditi: ozke razmere mu ne dajo delovati; delo mu ne da počitka; skrbi mu ne dajo spati; zvedavost ji ni dala, da ne bi vprašala; tega si ne dam reči; ne da si dopovedati
- 10. nedov., ekspr., v zvezi z na prisojati komu vrednote; ceniti: sosed da veliko name, nase / veliko da na poštenost, prijateljstvo; jezi ga, da ne dajo na njegovo besedo / na to nič ne dam
- 11. z nedoločnikom ukazati, naročiti: dal je poklicati k sebi služabnike, prinesti jedi na mizo; župan je dal zapreti pretepače
// pog., v medmetni rabi, z nedoločnikom izraža omiljen ukaz, željo, spodbujanje: dajva kupiti liter vina; dajmo si ogledati še to oglejmo si; pog. dajte se pomakniti naprej pomaknite se
// kot poziv pri pitju dajmo ga! - 12. v medmetni rabi, z oslabljenim pomenom, v zvezi z bog izraža
- a) nejevoljo, nestrpnost: zakaj molčiš, bog te je dal
- b) upanje: če bog da, se bomo kmalu videli
- c) svarilo, prepoved: bog ne daj, da bi storil kaj takega
- č) najboljšo željo: bog daj srečo, zdravje; bog daj, da bi bilo res
- d) zlasti v kmečkem okolju pozdrav: dober dan, dober večer bog daj
● beseda je dala besedo razvil se je pogovor; nikomur ne da blizu je nedostopen; nikomur ne da dobre, lepe, prijazne besede je osoren; z nikomer ne govori; ekspr. dati duška svoji jezi, veselju sproščeno izraziti svojo jezo, veselje; ekspr. zanj ne dam roke v ogenj nisem prepričan, da je pošten, sposoben; knjiž. dala je življenje otroku rodila ga je; pog., ekspr. dali smo jim (jih) po grbi natepli smo jih; premagali smo jih; ekspr. ne dam se jim v roke ne pustim, da bi me ujeli, da bi o meni odločali; pog. dal se je ljudem v zobe povzročil, omogočil, da ga opravljajo; pog. dal mi je čutiti, razumeti, vedeti, da me ne mara očitno, v neprimerni obliki mi je to pokazal; pog., ekspr. daj mu eno okrog ušes, za uho, po nosu udari ga; ekspr. ne da si dvakrat reči napravi brez obotavljanja; pog., ekspr. ženske so si dale opraviti okoli dojenčka so se ukvarjale z njim; ekspr. ti bom že dal! kaznoval te bom; tepen boš; ekspr. (jaz) ti bom dal popra, vetra nabil te bom; napravil ti bom kaj neprijetnega; ekspr. dušo bi dala zanj vse bi žrtvovala za njegove koristi; na vsak način si ga želi pridobiti; dal je sosedu hčer (v zakon, za ženo) privolil je v poroko z njim; žarg., šport. dati glavico odbiti, zbiti žogo z glavo; pog. dati komu košarico zavrniti njegovo ponudbo za ples; zavrniti ponudbo; ekspr. daj mi mir ne moti me, ne nadleguj me; dal je prednost karieri pred znanstvenim delom raje se je odločil za kariero kot za znanstveno delo; knjiž. dal ji je prstan zaročil se je z njo; dal mi je proste roke dovolil mi je, da ravnam po svojem preudarku; dati komu roko prijeti koga za dlan desnice, zlasti v znamenje pozdrava, prijateljskega odnosa; ekspr. dati komu srce čustveno, zlasti ljubezensko se navezati na koga; pog. dajte, da si vas ogledam dovolite; pog. dati čez izbruhati, izbruhniti; pog. sinu posestvo čez dati izročiti, prepisati; ni mi dal do besede ni mi pustil govoriti; ekspr. dati vajeti iz rok nehati opravljati vodilno delo; pog. dati vse iz sebe, od sebe do skrajnosti se potruditi; pog., ekspr. niti besede ni dal od sebe prav ničesar ni rekel; ekspr. ni dal glasu od sebe ni spregovoril; se ni javil, ni pisal; pog. ta pa ne da do sebe, k sebi vztraja pri svojem; je nedostopen; ekspr. veliko da na obleko posveča veliko pozornost in skrb oblačenju; pripisuje veliko pomembnost oblačenju; pog. dal je nov sod na pipo začel je točiti pijačo iz novega soda; pog. od plače lahko še kaj na stran da prihrani; star. knjigo na svetlo dati izdati, objaviti; dati na znanje sporočiti, pojasniti; pog., ekspr. dali smo ga na zob pili smo alkoholno pijačo; ekspr. tatove so dali pod ključ zaprli so jih v ječo; pog., ekspr. dati (jih) komu pod nos zavrniti koga, spraviti ga v zadrego zaradi njegove napake; pog. dali so ga v časopis pisali so o njem v časopisu; ekspr. v koš te dam, kadar hočem premagam te, boljši sem kot ti; pog. dati komu posestvo v roke prepustiti mu ga v upravljanje; ekspr. nima kaj v usta dati reven je; strada; pog. dati za liter, za pijačo plačati pijačo v kaki druščini; pog. gledala ga je, a ni vedela, kam bi ga dala ni se mogla spomniti, kdo je; ekspr. ne ve, kam bi se dal od dolgega časa kaj bi počel; ne vem, koliko (let) bi ti dal po tvojem videzu ne morem sklepati, koliko si star; pog. prav ti dam soglašam s teboj; nižje pog. med vojno je veliko skozi dal pretrpel; pel je, kar mu je duša dala z vsemi močmi; teci, kar ti noge dajo kolikor hitro moreš; obljubiti in dati je dvoje obljubiti je lahko, obljubo izpolniti težje; preg. čič ne da nič, stalo pa malo počivanje, brezdelje ne prinaša koristi, premoženja; preg. dvakrat da, kdor hitro da hitra pomoč je največ vredna
♦ rel. dati odvezo; šah. dati mat
dáti se - 1. z nedoločnikom izraža
- a) osebkovo dopustitev, dovolitev, da se z njim kaj zgodi: dati se motiti, odpraviti, potolažiti, pregovoriti, preprositi; daj se prepričati / pog. daj se kaj videti pridi (na obisk)
// ekspr. ni se jim dal kar tako; ekspr. ne dajte se - b) možnost, da se z osebkom kaj zgodi: to se ne da brati; snov se da cediti; stvar bi se dala bolje urediti, s pridom uporabiti; vrata se ne dajo zapreti / brezoseb.: ne da se povedati z besedami; nič se ne da opraviti, spremeniti; z njo se ne da živeti; ekspr. o tem bi se dalo (še) govoriti ni še vse razčiščeno; ne mislijo vsi tako; ne da se mu pomagati ni mu mogoče
- 2. s smiselnim osebkom v dajalniku izraža pripravljenost koga za kako dejanje: ne da se mu delati; pridi, če se ti da / elipt. ne da se mi v kino
- 3. v prislovni rabi, v zvezi kar se da izraža zelo visoko stopnjo: kar se da srečni smo; kar se le da natančno poglej; teci, kar se le (najbolj) da kolikor moreš; kar se da hitro, lep karseda
dán -a -o: ne jemlji nazaj dane stvari; to ni bilo dano iz prijaznosti; to je bilo dano vam v varstvo; na dano znamenje so začeli teči / knjiž.: tolikšna sreča mi ni bila dana; ni mi bilo dano, da bi ga spoznal; ni mi bilo dano tako lepo peti ne morem, ne znam; vsakomur je dano na voljo, kam pojde / star., pri datiranju dano v Ljubljani, dne 23. novembra 1866; prim. daj, dan prid.
dekoltírati -am dov. in nedov. (ȋ) narediti velik izrez pri ženski obleki: dekoltirati oblekodekoltíran -a -o: dekoltirana večerna obleka / dekoltirana dama v obleki z dekoltejem
detajlírati -am dov. in nedov. (ȋ) navesti, prikazati detajle: pri slikanju okolja pisatelj detajlira;
detajlirati predlog / konstruktor je naredil načrt in ga detajliral izdelal posamezne deledetajlíran -a -o: detajlirani opisi spomenikov; detajliran proračun; narediti detajlirane zaključke
diagnóza -e ž (ọ̑) med. ugotovitev in določitev bolezni: narediti, postaviti diagnozo; napačna, pravilna diagnoza; klinična diagnoza / kardiografska diagnoza / zdravnik je prebral diagnozo na bolniškem listu; pren. pisateljeva diagnoza sodobne družbe
♦ psih. psihološka diagnoza spoznavanje posameznikove osebnosti ali njenih osebnostnih lastnosti; soc. socialna diagnoza ugotovitev glavnih povzročiteljev socialnih težav pri posamezniku
dinamizírati -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. narediti kaj dinamično, razgibati: angažirati in dinamizirati javnost / pesnik dinamizira besede, ker odkriva v njih nove pomenske možnosti
distancírati se -am se dov. in nedov. (ȋ) publ. pokazati, izraziti odklonilno stališče do česa, nepovezanost s čim: precej udeležencev se je distanciralo od uvodnega govora;
distancirati se od politike sile / z begom v preteklost se hoče distancirati od vsegadistancírati teh. narediti razmik, razmakniti: distancirati konstrukcijske elemente
divinizírati -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. narediti kaj za božansko, pobožanstviti: svoje junake je diviniziral
dóber dôbra -o prid., bóljši (ọ́ ó) - 1. ki ima pozitivne lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: dober človek; fant je dober in pošten / daje jim dober zgled; ima veliko dobrih lastnosti; dobro dejanje, delo / pog. bodi dober z menoj prizanesljiv, usmiljen; je iz dobre družine; ima dobro vzgojo
// ki ima pozitivne lastnosti v odnosu do ljudi: dober sosed; vedno je bil dober z nami; srčno dober; dober kot duša, kot kruh / živijo v dobrih odnosih; želi si kake dobre besede / v nagovoru bodite tako dobri in nas obvestite - 2. s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželeno lastnost, kakovost v precejšnji meri: dobri čevlji; dober papir ne vpija črnila; dober radijski sprejem; dober zrak; povsod so speljane dobre ceste; dobra zemlja / dobra hrana okusna; izdatna, obilna; točimo dobro vino / operacijo bo prenesel, ker ima dobro srce zdravo, močno
// knjiga je pisana v dobrem jeziku pravilnem, izrazno bogatem
// kot voščilo pri jedi dober tek, pri kakem delu dobro srečo želim; žarg., lov., kot voščilo za uspešen lov dober pogled
// ki v precejšnji meri izpolnjuje dolžnosti ali delovne zahteve: dober državljan; on je dober oče / dober delavec bi to naredil v polovičnem času / biti dober delavec prizadevno, uspešno delati; ta zdravnik je dober diagnostik / dober prevodnik toplote
// glede na določene zahteve uspešen, učinkovit: naredil je dober načrt za delo; dal mu je dober nasvet; vodi dobro politiko / dober začetek - 3. ki glede na možni razpon dosega precejšnjo pozitivno stopnjo: dobra kakovost; dobra prehranjenost organizma; dobro razumevanje snovi / dosegli so dobre rezultate; hiša je v dobrem stanju / midva sva dobra znanca, prijatelja / po eni uri dobre hoje smo prišli na cilj hitre, urne
// precejšen, obilen: ima dobre dohodke; delo je težko, zaslužek je pa dober; dobra letina / predstava je imela dober obisk - 4. ki prinaša ugodnosti, veselje: dobra novica; poznam dobre in slabe strani potovanja z avtomobilom; to je za vas dobro znamenje / živi v zelo dobrih razmerah; pri njem ima dobro življenje / film je doživel dobro kritiko pozitivno, pohvalno; ohranili so ga v dobrem spominu; o njem imam dobro mnenje / kot pozdrav: dober dan! dober večer! dobro jutro!
// ki prinaša precejšnje gmotne koristi: ima dober poklic, položaj; napravil je dobro kupčijo - 5. navadno v povedni rabi ki glede na kak kriterij, normo, zahtevo ustreza, zadovoljuje: pritisk imate dober, ni se vam treba zdraviti; sin je še kar dober, hči je slabša; naloga bo dobra, lahko jo oddaste / za kuharja bo že dober; nizki čevlji niso dobri za v hribe; ta obleka je še čisto dobra za v šolo
- 6. navadno v povedni rabi veljaven, uporaben: stari vozni listek ni več dober; ta znamka ni dobra za pismo / kolo je še dobro; mleko ni več dobro je pokvarjeno, neužitno
- 7. v povedni rabi ki ugodno vpliva, koristi: počitek po delu je dober; čaj je dober proti prehladu; mleko je dobro za otroke / prevelika strogost ni dobra / gumijasti podplati so dobri za v dež
- 8. z izrazom količine ki nekoliko presega točno mero: dober meter visok steber; posoda drži dobrega pol litra; do mesta je dobro uro / tako sodi dober del naše kritike precej velik, precejšen; opravila sta dober kos poti / star. čakam ga že dober čas precej dolgo
- 9. pog., v povedni rabi, s širokim pomenskim obsegom izraža
- a) stanje, ki je v nasprotju s prejšnjim, navadno pozitivno: še dva dni boš ležal, pa boš dober zdrav; ti si že dober, mene pa še vse čaka si prestal neprijetnosti, težave; še ta izpit, pa sem dober; s tobakom sem dober za pol leta založen, preskrbljen; ekspr. če te zalotijo, si dober za dve leti boš zaprt; še malo se bo jezila, pa bo dobra pomirjena
- b) občudovanje, priznanje: dober je, da je zdržal toliko časa; dober je, da ni povedal / dobra je, da si upa pogumna
- c) ekspr. nevoljo, grajo: ti si pa dober, lahko bi mi prej povedal; ta je pa dobra, vsak bi že rad gospodaril!
● igralec je imel včeraj dober dan dobro je igral; ta hiša je na dobrem glasu ljudje imajo ustaljeno pozitivno mnenje o njej; pog. ima dober jezik spretno govori, dober nos bistro, pravilno predvideva; star. prodati dober kup poceni; pog. vedno so si bili dobri v prijateljskih odnosih; pog. že dalj časa sta si dobra se imata rada; v sili sem mu bil tudi jaz dober je mene prosil za pomoč; pog. on je dober za družbo družaben, zabaven; reci zanj dobro besedo priporoči ga; zavzemi se zanj; z dobro besedo pri njem nič ne opraviš s prijazno izraženo željo, zahtevo; ekspr. ima dobro glavo se lahko uči; pog. ona je dobrih rok radodarna; otrok je v dobrih rokah zanj skrbijo skrbni ljudje; to je storil v dobri veri v prepričanju, da je tako prav; posodil jim je v dobri veri, da bodo vrnili v trdnem prepričanju; biti dobre volje veselo razpoložen; pokazati dobro voljo za kaj pripravljenost; zgubil je dobro ime ni več spoštovan; on je dobrega srca, ima dobro srce je usmiljen, dobrohoten; konec dober, vse dobro; naglica ni nikjer dobra ni koristno, če se kaj opravi hitro, brez preudarka; prisiljena reč ni dobra če mora kdo kaj storiti proti svoji volji, ima to navadno slabe posledice
♦ bot. dobra misel zdravilna rastlina z drobnimi škrlatnimi cveti, Origanum vulgare; jur. misija dobre volje delegacija, ki jo pošlje kaka država v drugo, da izboljša medsebojne odnose; rel. dobro delo dejanje, narejeno iz ljubezni do ljudi; šol. dober uspeh uspeh s povprečno oceno dobro; prav dober uspeh uspeh s povprečno oceno prav dobro
dôbro - 1. prislov od dober: dobro gospodariti; dobro misliti o ljudeh; sadje je letos dobro obrodilo; dobro postavljeno vprašanje; vročino dobro prenaša; umil si se dobro, še počeši se; dobro vzgojen otrok; dobro zaslužiti / vse se je dobro končalo srečno, uspešno; rad dobro jé in pije; dobro kuha; blago se dobro nosi je trpežno in se ne mečka; za v sneg se dobro oblecite v topla oblačila; udarce ste dobro prenesli; dobro prodati po visoki ceni; vidi in sliši dobro razločno, jasno; tu ljudje dobro živijo v izobilju, lagodno
- 2. izraža precejšnjo temeljitost dejanja: posodo dobro očistite in posušite; dobro je poslušal, kaj bo povedal; publ. iz dobro poučenih krogov se je zvedelo; dobro znan obraz / dobro pritrditi močno, trdno; dobro shranite varno
// ekspr.: dobro si ga ugnal; dobro ste se držali / kot podkrepitev dobro veš, da ne morem
// star. precej, zelo: dobro dolgo smo ga čakali; dobro hitro je hodil - 3. z dovršnim glagolom poudarja pravkaršnjo izvršitev dejanja: ni še dobro sedla, že so ji dali novo delo; zbudili so jo, ko je komaj dobro zaspala
- 4. v povedni rabi izraža
- a) primernost, koristnost česa: zate bo dobro, če boš delal; najbrž bi bilo dobro, če bi mu dali injekcijo; dobro bi se bilo posvetovati še z drugimi / če boš govoril resnico, bo dobro / zdaj ni dobro molčati ne sme se
- b) v zvezi z bi (obzirno) željo, trditev: dobro bi bilo malo manj govoriti, pa več delati; ta njegov predlog bi bilo dobro upoštevati; dobro bi bilo, da bi začeli
- c) precejšnjo zadovoljivost razmer, okoliščin: pri vas je zdaj dobro, ne morete se pritoževati
- č) s smiselnim osebkom v dajalniku precejšnjo zadovoljivost psihičnega, zdravstvenega ali gmotnega stanja: dobro mi je; malo si odpočij, pa ti bo bolje
- 5. nav. elipt. izraža
- a) zadovoljstvo nad čim: dobro, da si ostal doma; dobro, da ni zamudil
- b) začudenje, presenečenje nad čim: dobro, da vse zmore; še dobro, da ga poslušajo
- 6. v medmetni rabi izraža
- a) soglasje, privolitev: mi bomo tudi šli z njimi. Dobro; dobro, pa naj bo po tvojem
- b) zadržano pritrjevanje: dobro, drugače tudi narediti nisi mogel; dobro, kaj si pa drugega hotel
- c) nevoljno sprijaznjenje s čim: dobro, bom vsaj vedel, pri čem sem; dobro, zdaj vsaj vidim, kaj je na stvari
● pijača mu je dobro dela prijala, koristila; dobro mu dene, če ga hvalijo všeč mu je, ugaja mu; dobro se jim godi so, živijo v dobrih gmotnih, zdravstvenih razmerah; ne počuti se dobro ne čuti se zdravega; pri vas se dobro počuti se mu zdi prijetno, domače; pog. v matematiki je dobro podkovan jo temeljito obvlada; pog. pri meni je dobro zapisan o njem imam ugodno mnenje; dobro se mu zdi, da ste prišli veseli ga; z njim ni dobro češenj zobati imeti opravka
♦ šol. fizika: dobro; zemljepis: prav dobro
dôbri -a -o sam.: pomagal je dobrim in slabim; ekspr. ta je pa dobra! česa takega nisem pričakoval; dobro in zlo; pri omenjanju pokojnega sosed, bog mu daj dobro, je bil čuden mož; do dobrega se seznaniti s problemom temeljito, popolnoma; delati za dobro naroda blaginjo, blagostanje; pog. on vse za dobro vzame ne pripisuje slabega namena ravnanju, dejanjem ljudi, čeprav so zanj neugodna; v njegovo dobro sem to storil korist, prid; 100 din imam še v dôbrem in dóbrem jih moram še dobiti; storil je dosti dobrega; to ne pomeni nič dobrega / kot nagovor kaj bo dobrega kakšne novice prinašate; kaj želite
♦ fin. v dobro desna stran, kolona v knjigovodskih kontih, kamor se vpisujejo odobritve; knjižiti v dobro; šol. dobiti dobro v matematiki pozitivno oceno, ki je za eno stopnjo višja od zadostne; dobiti prav dobro iz fizike drugo najvišjo pozitivno oceno; prim. boljši
dognáti -žênem dov., doženíte (á é) - 1. z razmišljanjem, raziskovanjem priti do česa: premišljeval je, a dognati ni mogel ničesar; poskušal je dognati kaj stvarnega; dognati resnico; zdravnik je dognal vnetje; hotel bi dognati, če dogovor še drži; dognal je, da mora nalogo opraviti čimprej; brez težave je dognal, kaj pomeni njeno vedenje; dognati s poskusi
♦ jur. dognati istovetnost osebe; dognati krivdo - 2. knjiž. izoblikovati popolnoma, do konca: prevajalec je prevod res dognal / misli ni mogel vselej do kraja dognati; nekatere pesmi je dognal do take popolnosti, da so neprevedljive
- 3. star. narediti, izvesti kaj do konca: delo je srečno dognal; dognati kupčijo, pravdo
● star. rad bi umrl, dognal sem prišel sem do konca življenja; star. dognala je svoje življenje umrla je - 4. star. skleniti, dogovoriti se: starši so dognali, naj se fant in dekle vzameta
dognán -a -o: Prešernov vpliv na druge pesnike je dognan; to je že dognana resnica; ta novela je najbolj dognana; pravda je dognana; stvar še ni dognana; oblikovno in vsebinsko dognan prevod; film je po izrazu dognan
● redko opazil sem, da so čevlji že močno dognani ponošeni, obrabljeni; redko ljudje so bili od dolge poti dognani do konca zelo utrujeni, izčrpani
dokončáti -ám dov. (á ȃ) - 1. narediti, izvesti kaj do konca: slikar je dokončal portret / dokončati začeto delo; dokončati partijo šaha; pravdo smo dokončali / učenec je dokončal šolo
● vznes. dokončal je svojo življenjsko pot umrl je - 2. zastar. skleniti: zbor je soglasno dokončal, da je treba stvar urediti
dokončán -a -o: po dokončanem obredu so se ljudje razšli; ali je preiskava dokončana? ta roman ni dokončano delo; njeno življenje je dokončano
doktorát -a m (ȃ) - 1. doktorski naslov: za docenta se zahteva doktorat; doseči, imeti, podeliti doktorat znanosti; doktorat iz ekonomskih ved / za zasluge so mu podelili častni doktorat iz medicine
- 2. delo, izpit za dosego doktorskega naslova: delati, narediti doktorat; pripravlja se na doktorat
dólg -a -o stil. -ó [u̯g] prid., dáljši (ọ̑ ọ́) - 1. ki ima med skrajnima koncema razmeroma veliko razsežnost, ant. kratek: dolg hodnik; stopa z dolgimi koraki; nosi zelo dolge lase; pes z dolgimi visečimi uhlji; zadnji predor je bil izredno dolg; dolga cesta; dolga palica, vrv; vojaki so stali v dolgi, ravni vrsti / ima dolg obraz podolgovat; ekspr. fant je res dolg zelo velik in suh; dolg kakor prekla / šalj. Ljubljana je bila takrat še dolga vas majhno, provincialno mesto
// dolga večerna obleka obleka, ki sega (skoraj) do tal; dolge hlače hlače, katerih hlačnice segajo približno do gležnjev
// žarg. avtomobilist je imel pri srečanju prižgane dolge luči luči, ki osvetljujejo cesto približno 100 m naprej
// obširen, obsežen: v zadnji številki je objavil o tem dolg članek; dolga pesem; napisal mu je dolgo pismo - 2. z izrazom količine ki izraža razsežnost med skrajnima koncema: stavba je dolga dvajset metrov; kilometre dolg sprevod; meter, pol sežnja dolg
- 3. ki traja razmeroma veliko časa: dolgi zimski večeri; dolga bolezen; jesen je bila dolga in lepa; utrujen od dolge poti; dolgo deževje, življenje / ozrl se je za njo z dolgim pogledom; dolg poljub / pil je z dolgimi požirki; mitraljezec je sprožil dolg rafal / po dolgem času sta se spet srečala; dolg rok
// s časovno enoto ki se zdi, da traja veliko časa: čaka ga že dolge mesece; dan mi je bil strašno dolg; dolgo uro je premišljeval celo; tiste ure so bile zelo dolge; od tedaj so pretekla že dolga leta mnogo let - 4. z izrazom količine ki izraža razsežnost v času: predavanje je lahko dolgo največ deset minut; dolg čas bilo mu je zelo dolg čas dolgčas; od dolgega časa je ves bolan od dolgočasja
● slabš. imeti dolg jezik biti opravljiv, odrezav; veliko govoriti; ekspr. oditi z dolgim nosom osramočen; ne da bi kaj opravil; ekspr. narediti dolg obraz z mimiko na obrazu izraziti razočaranje, žalost; evfem. imeti dolge prste krasti; pog. mesec je še dolg treba je varčevati (z denarjem), ker ne bo še kmalu naslednje plače; pog. saj ne bova dolga hitro bova opravila, se pogovorila; pog., ekspr. je širši kot daljši zelo debel; ekspr. padel je, kakor je dolg in širok tako, da je bil ves na tleh; ekspr. dolgi lasje — kratka pamet ženske niso posebno pametne, razsodne; preg. ni tako dolg dan, da ne bi bilo večera vsaka stvar se kdaj konča; preg. dolga bolezen, gotova smrt
♦ lingv. dolg glas; dolgi nedoločnik nedoločnik na -ti ali -či; navt. ladja dolge plovbe ladja, ki ima dovoljenje za plovbo po vseh morjih; rad. dolgi valovi radijski valovi z valovno dolžino od 1.000 do 2.000 m; šport. tek na dolge proge tek na razdaljo, večjo od 1.500 m
dólgo prislov od dolg: dolgo smo ga čakali; ljudje že dolgo govorijo o tem; dolgo je ostal doma; ne dolgo potem se ga je spomnil nedolgo; ekspr. tega ne bom več dolgo prenašal; že dolgo časa ni bilo dežja; ekspr. dolgo v noč ni mogla zaspati / v povedni rabi dolgo je še do večera
// izraža trajanje sploh: kako dolgo boš ostal tukaj / ekspr. uro dolgo ga je čakal
● evfem. slab je, ne bo dolgo kmalu bo umrl; pog. to imam že dolgo na jeziku že zdavnaj sem hotel povedati
♦ lingv. dolgo naglašen samoglasnik
dólgi -a -o sam.: pog. še dvajset ur se bomo vozili, dolga bo; časopis je na dolgo pisal o tem; pripoveduje na dolgo in široko zelo obširno, s številnimi podrobnostmi; nevihta ni ponehala za dolgo; po dolgem jih je le pregovoril; prerezati kumaro po dolgem podolgem; prim. daljši; dalj, dalje, dlje
doskočíti -skóčim dov. (ī ọ̑) končati skok: padalec je doskočil in si odpel padalo
// šport. narediti doskok: skakalec je lepo doskočil / doskočil je pri sto metrih
dozoríti -ím dov., dozóril (ī í) narediti, da postane kaj zrelo: vročina je dozorila žito;
pren. trpljenje jih je dozorilodozorjèn -êna -o: dozorjen sir
drobnaríja tudi drobnjaríja -e ž (ȋ) - 1. droben, navadno malo vreden predmet: sam si je znal narediti marsikako drobnarijo; vse drobnarije iz žepov je zložil na mizo; trgovec z drobnarijami / ekspr. objavil je že vrsto drobnarij krajših literarnih sestavkov
// ed. več drobnarij, drobnarije: pospravi vso to drobnarijo; predali so bili polni različne drobnarije - 2. kar je malo pomembno, nepomembno: takšne drobnarije naj te nikar ne vznemirjajo; pripovedovala jim je vse mogoče drobnarije; zaradi drobnarij pozabljajo na velike stvari; rad se je pogovarjal o vseh teh drobnarijah
dublírati -am nedov. in dov. (ȋ) - 1. knjiž. na osnovi ene stvari, predmeta narediti enega ali več prav takih: dublirati film
- 2. film., gled. nadomeščati pravega igralca v prizorih, ki zahtevajo kako posebno spretnost ali znanje: dublirala jo je v več filmih
dvígniti -em dov. (í ȋ) - 1. premakniti z nižjega mesta, položaja na višjega: dvignil je klobuk v znak pozdrava; dvigniti slušalko pri telefonu; dvigniti otroka v naročje; z lahkoto dvigne sto kilogramov / dvigniti sidro, zaveso / dvigniti nogo, roko / dvigniti potopljeno ladjo
- 2. napraviti kaj višje: dvigniti bregove z nasipavanjem; pog. dvigniti hišo za dve nadstropji nadzidati; voda v bazenu se je dvignila za dva metra / na poti so se dvignili nad tisoč metrov; za ovinkom se pot nekoliko dvigne vzpne
// da je lahko gledal, se je moral dvigniti na prste - 3. napraviti, da kaj pride iz ležečega ali sedečega položaja: dal mu je roko in ga dvignil; moški so se drug za drugim dvignili in odšli vstali
// dvigniti podrt drog; trava se je po neurju hitro dvignila / ekspr. novica ga je takoj dvignila iz postelje; pog. sredi noči so ga dvignili zbudili, poklicali - 4. spraviti z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost: dvigniti cene, davke, hektarski donos, proizvodnjo; število naročnikov se je dvignilo; temperatura se je močno dvignila narasla
// priznanje je dvignilo delovni elan; pog. njegova pripomba je v hipu dvignila razpoloženje; morala v četi se je dvignila / dvigniti kvaliteto izdelkov; kritika se je dvignila na višjo raven
// spraviti na višjo stopnjo glede na kakovost, pozitivne lastnosti: dvigniti domačo industrijo; posestvo je dvignil z delavnostjo izboljšal, razvil; gospodarsko, kulturno dvigniti deželo / dvigniti ljudi iz zaostalosti / nova družba ga je dvignila poplemenitila, izboljšala; moralno dvigniti koga
// dati čemu višjo stopnjo glede na pomembnost: dvigniti diplomatski predstavništvi na rang veleposlaništev / dvigniti narodni jezik v literarnega / dvignili so ga v plemiški stan povzdignili - 5. sprejeti pripadajoče, naročeno, shranjeno po (uradno) določenih predpisih: dvigniti denar iz banke, v banki; dvigniti plačo; dvigniti prtljago v garderobi; pravočasno dvigniti vstopnice
- 6. napraviti, da se kdo upre: dvigniti ljudstvo proti gosposki; če se razmere ne bodo zboljšale, se bodo dvignili uprli
// dvigniti ljudi k uporu, v upor - 7. povzročiti, narediti: policija je dvignila preplah; članek je dvignil ogorčenje; zaradi tiste malenkosti so dvignili proti njemu pravo gonjo
● pog. ves čas je bil miren, a nesramna opazka ga je dvignila razburila, vznevoljila; dvigniti duha vojakom jih opogumiti; ekspr. tudi on je dvignil svoj glas povedal svoje mnenje; žarg., voj. partizani so dvignili most razstrelili; ekspr. odkar živi v mestu, je precej dvignila nos je postala domišljava; ekspr. nič ni rekla, samo nos je dvignila z izrazom je pokazala, da je nezadovoljna, užaljena; šele ko je zaprl vrata, je dvignila oči k njemu ga je pogledala; afera je dvignila mnogo prahu povzročila je razburjanje, govorice; ob vsaki priložnosti dvigne prst svari; nikoli ni dvignil roke na sestanku zaprosil za dovoljenje, da bi lahko govoril; že po prvih težavah so mnogi dvignili roke izgubili upanje na uspeh; opustili delo; ekspr. dvigniti roko nad koga, proti komu udariti, (pre)tepsti ga
♦ lov. dvigniti divjad spoditi, prepoditi jo z ležišča, iz skrivališča
dvígniti se - 1. premakniti se navzgor, kvišku: iz vinograda se je dvignila jata škorcev; letalo se je hitro dvignilo; megla se še ni dvignila / nalivaj previdno, da se gošča ne dvigne
- 2. knjiž. nastati, pojaviti se: v želodcu se mu je dvignila slabost; v ljudeh se je dvignilo sovraštvo do trgovca; nenadoma se je dvignil silovit vihar
● kruh se je lepo dvignil shajal; v teh dneh se je živo srebro močno dvignilo temperatura je narasla; hotel se je dvigniti nad druge doseči pomembnejši položaj od drugih; dvigniti se nad osebne prepire ne dopustiti, da bi ti vplivali na ravnanje, odločanje
dvígnjen -a -o: žugal je z visoko dvignjeno pestjo; zavesa v dvorani je že dvignjena
dvójnik -a m (ọ̑) - 1. kdor je komu izredno podoben, zlasti po zunanjosti: kralj je poslal na zborovanje svojega dvojnika / v njem je odkril svojega duševnega dvojnika
// film., gled. kdor nadomešča pravega igralca v prizorih, ki zahtevajo kako posebno spretnost ali znanje: najnevarnejše scene je v filmu odigral igralčev dvojnik, izurjen plezalec - 2. drugi izvod, drugi primerek originalne listine ali predmeta: policija je na pošti poiskala dvojnik brzojavke; dal si je narediti dvojnik ključa / poročila je treba oddati v dvojniku v dveh izvodih
- 3. redko dva vzporedna kozolca, zvezana s skupnim ostrešjem; dvojni kozolec, vezani kozolec: pogorel je dvojnik; kozolec dvojnik
efektuírati -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž., redko uresničiti, narediti: predlagane železnice ni mogoče efektuirati z lastnimi sredstvi
egalizírati -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. narediti stvari enake, enako vredne; izenačiti, izravnati: umetnik je namenoma egaliziral vse elemente na sliki
♦ teh. s stružnico egalizirati izobličen strojni del vrniti mu pravilno obliko; egalizirati kože dati jim enakomerno debelino; egalizirati pločevino poravnati njeno neravno površino
eksteriorizírati -am dov. in nedov. (ȋ) filoz. narediti, da postane kaj zunanje, vnanje; povnanjiti: eksteriorizirati svoje ustvarjalne zmožnosti
enostáven -vna -o prid. (á ā) - 1. preprost, nezapleten: enostaven problem; navidezno enostavno vprašanje / narediti kaj na enostaven način; postopek je zelo enostaven; stvar je popolnoma enostavna / življenje v mestu ni bilo tako enostavno, kot si je predstavljal / enostavne gimnastične vaje
- 2. ki ima malo sestavnih delov ali enake sestavne dele: enostaven lik, stroj; enostavna spojina; enostavno rezilo / enostavni rastlinski listi
♦ biol., kem. enostavna beljakovina beljakovina, sestavljena samo iz aminokislin; protein; ekon. enostavna blagovna proizvodnja blagovna proizvodnja manjšega obsega, pri kateri je proizvajalec sam lastnik proizvajalnih sredstev; enostavno delo delo, ki ga lahko opravlja človek brez posebne izobrazbe, kvalifikacije; elektr. enostavno oporišče oporišče električnega voda z enim drogom; kem. enostavni sladkor osnovni ogljikov hidrat, katerega molekule se ne dajo razcepiti v manjše; monosaharid; mat. enostavni sklepni račun sklepni račun, pri katerem nastopajo tri znane in ena neznana količina; enostavno razmerje razmerje dveh količin
enostávno prislov od enostaven: enostavno in elegantno opremljena soba
// pog. poudarja trditev: nekateri o teh stvareh enostavno ne govorijo; smeti so metali enostavno skozi okno kar; tega enostavno ni mogla prenašati nikakor
fáktor -ja m (á) - 1. kar deluje, vpliva na kaj ali povzroča določeno dogajanje; dejavnik, činitelj: glavni, pomembni, važni faktorji; kulturni, politični, vzgojni faktor; narediti kaj pod pritiskom zunanjih faktorjev; faktor gospodarstva, napredka, razvoja; morala je važen faktor človeškega duha / publ. odgovorni, odločilni faktorji bodo vso stvar proučili za to pooblaščeni organi
♦ biol. biotični faktorji; ekon. produkcijski faktorji produkcijska sredstva in delovna sila; med. Rh ali Rhesus faktor lastnost človeških eritrocitov, da morejo povzročiti v krvi, ki te lastnosti nima, tvorjenje proti sebi delujočih protiteles; imeti pozitivni Rh faktor - 2. mat. število, ki se množi ali s katerim se množi: produkt je neodvisen od vrstnega reda faktorjev
fatírati -am dov. in nedov. (ȋ) zastar. narediti davčno napoved, prijavo: obrtnik je prenizko fatiral dohodke
faux pás faux pása [fopa -ja] m (ȃ) knjiž. dejanje, ki je v nasprotju z družabnimi normami; spodrsljaj, napaka: narediti, zagrešiti faux pas
fíga -e ž (í) - 1. nizko južno drevo z dlanastokrpimi listi ali njegov sočni, sladki sad: med trtami so rasle tudi fige; jesti, obirati fige / suhe fige
- 2. pog., pri zavrnitvi, zanikanju pest s palcem, položenim med kazalec in sredinec: narediti, pokazati figo; pomolil mu je figo; star. moliti fige komu
- 3. nav. mn. okrogel iztrebek, zlasti konjski: pobirati fige po cesti
- 4. pog., ekspr. kar je malo vredno, nepomembno: vsako figo si zapiše; joka za vsako figo; ljudi so kaznovali za najmanjšo figo; prepira se za prazno figo
// nizko malo vreden, nepomemben človek: ti si figa proti njemu - 5. nižje pog., ekspr., v prislovni rabi izraža
- a) navadno v zvezi z en močno zanikanje ali zelo majhno mero: vi me figo brigate; doma je eno figo dobil; to je eno figo vredno
- b) v povedni rabi omalovaževanje: figa je vse skupaj / elipt. prava figa, če me premestijo
- 6. nižje pog., v medmetni rabi izraža močno zanikanje: figo, tebe že ne bom ubogal; saj smo pridni. Figo ste pridni
● pog., ekspr. ista figa je, če grem ali ne vseeno je; pog. držati figo za koga želeti komu, da bi se mu kaj uresničilo, posrečilo; pog. obljubil mu je, v žepu pa je držal figo obljube ni nameraval izpolniti; pog. zmeraj je na cesti kot konjska figa vedno hodi okrog, nikoli ga ni doma
fotokopírati -am dov. in nedov. (ȋ) narediti fotokopijo česa: fotokopirati članek
fúga2 -e ž (ú) grad. presledek med dvema gradbenima elementoma, reža: fuge med ploščicami obloge / narediti lepe fuge
fugírati -am nedov. in dov. (ȋ) grad. narediti fuge, reže: fugirati betonsko cestišče
// zalivati, zadelavati fuge zaradi zaščite ali olepšave: fugirati zid
ga rod., tož. od on, nav. ekspr. - 1. pog. stvar, ki se ne mara ali ne more imenovati: nalezel se ga je opijanil se je; precej sta ga že čutila bila sta vinjena; imeti ga pod kapo biti vinjen; dosti ga nese spiti more mnogo alkoholne pijače, ne da bi se upijanil; ta ga pa pihne je zabaven, domiseln; vzbuja občudovanje zaradi kakega dejanja, uspehov; polomiti ga narediti nerodnost, neumnost; elipt. to smo ga spili smo mnogo alkoholne pijače; zelo, hrupno smo se zabavali
- 2. navadno v nikalnih stavkih krepi predmet ali smiselni osebek: ni ga človeka, ki bi tega ne vedel to vsakdo ve; ni ga človeka, ki bi mi pomagal nihče mi noče pomagati, mi ne pomaga; pog. čez to vino ga ni ni boljšega vina
// v vzkliku: glej ga, glej domišljavca; poglejte ga navihanca; prim. jih, jo, on
ganíti in gániti -em dov. (ī á; gānjen) - 1. vzbuditi čustven odziv: film nas gane; niti jok ga ne gane; njeno pripovedovanje ga je ganilo; pismo ga je ganilo do solz / pesn. ganiti srce
- 2. raba peša, navadno z nikalnico narediti gib, premakniti: ganiti roko v slovo; z nogami ne more ganiti / po cele ure sedi in ne gane se ne gane
● ekspr. niti z mezincem, s prstom ni ganil za to čisto nič ni naredil, prispeval za to
ganíti se in gániti se z nikalnico spremeniti položaj, stanje: ob oknu stoji in se ne gane; zrak je bil tako miren, da se nobena bilka ni ganila; nisva se upala ganiti
// ekspr. iti stran, oditi: več dni se ni ganil iz sobe; da se mi ne ganeš od doma; podnevi in ponoči se ni ganil od sinove postelje; ni se ganil s svojega mesta
● ekspr. dajmo, ganimo se! naredimo, ukrenimo že kaj
gánjen -a -o: biti ganjen; globoko ganjen / spregovoril je z ganjenim glasom
● ekspr. ganjen do solz zelo, močno
gládek -dka -o, stil. gladák gládka -o in -ó prid., gladkéjši tudi glájši (á; ȃ á) - 1. ki ima površino brez izboklin, vdolbin: gladek les; bel, gladek papir; gladka cesta; gladka površina, stena; tla so bila gladka kakor marmor / v gladkih gubah padajoče zavese / imela je gladko, belo polt / gladka puškina cev cev, ki nima znotraj spiralastih žlebov
// preprosto oblikovan: dala si je narediti gladko obleko / nazaj počesani, gladki lasje ki niso kodrasti, skodrani; gladko blago enobarvno; brez vzorcev
// drsen, spolzek: spodrsniti na gladkem ledu - 2. slovnično, stilno zelo izoblikovan: skrben, gladek prevod; gladki verzi; jezik v romanu je lep, gladek / gladek dialog drame; govorila je z gladkimi, ubranimi besedami
- 3. ki poteka brez težav, ovir: gladek potek dogodkov; mislili so, da bo opravek bolj gladek / publ. gladka zmaga naših košarkarjev
● njegov glas je bil sladek in gladek pretirano vljuden, prijazen; ima lep, gladek nastop uglajen, brezhiben
♦ anat. gladke mišice mišice notranjih organov, ki se krčijo neodvisno od človekove volje; bot. gladki bor bor z mehkimi iglicami in sprva gladko skorjo, po izvoru iz Severne Amerike, Pinus strobus; film. gladka stran filma stran filmskega traku, ki ni prevlečena z emulzijo; gastr. gladka omaka omaka, ki je enakomerno gosta
gládko stil. gladkó prisl.: ta učenec gladko bere; gladko obrit; lase ima gladko nazaj počesane; pesem je lepo, gladko prevedena; gladko tekoči verzi; vse je šlo gladko kot po maslu
● gladko govori več jezikov dobro, brez napak; delo jima je šlo gladko od rok hitro, uspešno; ekspr. to si je gladko izmislil popolnoma, čisto; ekspr. ponudbo je gladko odklonil odločno, brez premišljanja
gódba -e ž (ọ̑) - 1. skupina ljudi, ki igra na glasbila: godba je zaigrala slavnostno koračnico; ciganska, vojaška godba / godba na pihala skupina ljudi, ki igra na pihalne instrumente
- 2. igranje na pihalne instrumente: godba je potihnila; slišati je bilo godbo; hrupna godba
// star. izvajanje glasbenih del; glasba: poslušati godbo / godba za ples; pren., pesn. godba dežja
● slabš. narediti komu mačjo godbo dražiti, jeziti koga s škripajočim, cvilečim igranjem
góltniti -em [u̯t] dov. (ọ́ ọ̑) ekspr. - 1. hitro, sunkovito kaj reči, spregovoriti: ves prestrašen je nekaj goltnil
- 2. narediti požirek: parkrat je goltnil žganje, pa mu je odleglo
góst -a -o tudi -ó prid., gostéjši (ọ̑ ọ́) - 1. ki je bolj v trdnem kot v tekočem stanju: belež je premalo gost, narediti je treba gostejšega; gosta tekočina; gosto blato, testo / gosta juha; gosta snov; od soli gosta voda
- 2. ki sestoji iz trdno sprijete snovi: gost sprimek / gost kruh
// nav. ekspr. skozi katerega se težko vidi: gost dim, prah; gosta megla, sopara / gosta tema - 3. razvrščen v majhnih medsebojnih presledkih: gosti cveti; gosti zobje; goste veje; goste zvezde; gosto bukovje, grmovje; drevje je preveč gosto / gosti lasje; gosta črna brada; pes ima zelo gosto dlako
// ki sestoji iz enot, razvrščenih v majhnih medsebojnih presledkih: gost glavnik; gost gozd; gost šop cvetov; gosta gruča ljudi / gost dež, sneg / gosta tkanina; gosto sito z majhnimi luknjicami - 4. ki se pojavlja v kratkih časovnih presledkih: gosti streli, udarci / gosti obiski pogostni
// dela goste korake kratke, drobne - 5. ki obstaja v veliki meri: gost promet; gosta naseljenost dežele / gosta senca lipe / knjiž. gost molk popoln
// težko je poslušal gosto pripovedovanje žensk gostobesedno
♦ les. gost les les z gostimi letnicami; obrt. gosta petlja prvina (pri kvačkanju), pri kateri se nit ne ovije okoli kvačke
gósto in gostó prisl.: gosto kuhan riž; gosto razpredena tihotapska mreža; gosto tekoč; gosto zazidana površina
gósti -a -o sam.: nič gostega ne sme jesti; mešati do gostega; na gosto saditi nagosto; po gostem mu je pisal pogostem
grešíti -ím dov. in nedov., gréši (ī í) - 1. rel. kršiti božjo ali cerkveno zapoved: grešiti proti peti božji zapovedi; grešiti v mislih, v dejanjih / smrtno grešiti narediti smrtni greh
- 2. ekspr. napraviti prekršek, prestopek: grešiti proti postavi; grešiti zoper bonton / grešiti nad človekom prizadejati mu krivico, ga zlorabiti
// narediti napako, zmotiti se: starši pri vzgoji včasih grešijo
gugálnica -e [tudi u̯n] ž (ȃ) priprava za guganje, navadno v obliki visečega sedeža: narediti gugalnico; sesti na gugalnico; gugali so se na gugalnicah in se vrteli na vrtiljakih
gúmbnica -e ž (ȗ) luknja za gumb na oblačilu: narediti gumbnico; gumbnice pri srajci; sukanec za gumbnice / obšiti gumbnico / zataknil si je rožo v gumbnico v zanko na fazoni plašča ali suknjiča
hipnóza -e ž (ọ̑) spanju podobno stanje, v katerem se umetno uspavani vdaja vplivom uspavajočega: buditi iz hipnoze; spraviti v hipnozo; narediti kaj v hipnozi; hoditi kakor v hipnozi
// hipnotiziranje: hipnoza se je posrečila / ekspr. podleči hipnozi igralke
hítrica -e ž (ȋ) - 1. sorazmerno velika hitrost pri opravljanjiu kakega dela: zaradi hitrice je nastalo precej napak
● delu se pozna hitrica zaradi prehitrega delanja, opravljanja je delo manj kvalitetno; hitrica ni prida
// v prislovni rabi, s predlogom izraža veliko hitrost: brez hitrice se je odpravil; na hitrico narediti, pripraviti kaj; v hitrici je napisal odgovor; delati z največjo hitrico - 2. redko hitrost, brzina: povečati, zmanjšati hitrico
hotéti hóčem nedov., hôti hotíte; hôtel hotéla; stil. čèm [tudi čəm] čèš [tudi čəš] čè čêmo čête čêjo, tudi čmò čtè čjò; nikalno nóčem stil. nêčem (ẹ́ ọ́ nọ́čem néčem) - 1. izraža voljo, željo osebka
- a) z nedoločnikom da sam uresniči dejanje: dokler živim, hočem biti gospodar v hiši; z njim noče imeti nobenega opravka; oče mu noče izročiti posestva; ni me hotel spoznati; on hoče storiti to; otrok se noče učiti / s poskusom so hoteli dognati, če je teorija pravilna; ravnokar vam je hotel telefonirati / že večkrat smo vam hoteli kaj dati; spet bi hotel biti srečen želel
// elipt., v glavnem stavku človek marsikaj hoče, a ne more vsega uresničiti; saj veš, zakaj hočem (iti) v tujino; v odvisnem stavku: lahko daš, kar sam hočeš (dati); ne gre, da bi hodil, kadar in kamor bi hotel; ni se mogel upijaniti, četudi je hotel / pa pojdi, če hočeš; udaril sem te, ne da bi hotel; pren. odprl sem knjigo, kjer se je sama hotela; pesn. srce, kam hočeš - b) z odvisnim stavkom da kdo drug uresniči dejanje: hočejo, da bi bil jaz gospodar; po vsej sili so hoteli, da bi jim izdal tovariše; tako bo, kot jaz hočem / ali hočeš, da ga pokličem / elipt.: če hočeš, ti preberem kako pesem; pomagala jim je, dokler so hoteli; ubogati jo boš moral, kadar bo hotela
// ekspr. izraža možnost uresničitve česa, navadno nezaželenega: glej ga, vse mi hoče pojesti; ali res hočeš, da plačava kazen zaradi tvoje lahkomiselnosti
// ekspr., v zvezi z bi izraža omiljeno zapoved, prošnjo: bi mi hotel dati vode; ali bi se hotel malo lepše obnašati
- 2. imeti voljo, željo, zahtevo po čem: hoče več prostega časa; otrok hoče kruha; hoče novo obleko; ali hočeš večerjati, večerjo / v vljudnostnem vprašanju »hočete še malo vina?« »Prosim.« / hočejo ga za predsednika; njo hoče za ženo / za to delo hoče preveliko plačilo zahteva; pog. koliko hočeš za hišo koliko jo ceniš; pren. vojna hoče žrtev
// ekspr., z dajalnikom, navadno v zvezi s kaj, nič delati, prizadejati, navadno kaj slabega: kaj se jeziš, kdo ti pa kaj hoče; pustite človeka, če vam nič noče / hoče mu samo dobro prizadeva si za njegovo korist - 3. nav. ekspr., navadno v nikalni obliki, z nedoločnikom izraža, da dejanje kljub zaželenosti (razmeroma dolgo časa) ne nastopi: dežja noče biti; te noči noče in noče biti konec; jed se noče ohladiti; otroci se niso in niso hoteli prebuditi; ko bi sonce že hotelo zaiti; brezoseb. noče se zdaniti / mokra drva nočejo goreti; otrok noče rasti
- 4. ekspr., z nedoločnikom izraža nastopanje dejanja: prestregel sem ga, ko se je hotel zrušiti s konja; elipt. odpravili smo se, ko je sonce že hotelo za goro / obleka se hoče že trgati; čeprav se mu je že hotelo dremati, je pogovor slišal; brezoseb., pog. slabo mi če biti / hoteli so popokati od smeha; od strahu ji je hotela zastati kri v žilah
- 5. pog., v vprašalnem stavku, z nedoločnikom izraža možnost, negotovost, nujnost: kaj č(e)mo mu pa dati kaj (naj) mu pa damo, kaj bi mu pa dali; ali č(e)mo iti; kako ti čem pomagati; ne vem, če jim čem sporočiti / elipt. molčal sem, kaj sem pa hotel
// ekspr., z vprašalnim prislovom izraža nemožnost, nepotrebnost: kako čem iti, saj nimam čevljev kako naj grem; kaj mi češ denar pošiljati, ko ga še sam nimaš kaj bi mi denar pošiljal; kako ti čem pomagati, če sam nič nimam - 6. pog., ekspr., z dajalnikom, v zvezi s kaj pomagati, koristiti: kaj mi če zdaj denar, prej bi ga potreboval; kaj mi (ho)če hiša, če ne morem stanovati v njej; kaj ti če to
- 7. v zvezi z reči uvaja
- a) povzetek bistvene vsebine povedanega: hočem reči, da to ni res; ti torej hočeš reči, da nič ne delamo / kaj hočeš reči s temi besedami
- b) natančnejšo določitev, dopolnitev povedanega: bilo je dobro, hočem reči, zelo dobro; ljudje, hočem reči, nekaj znancev, mi pravi Anton
- 8. v medmetni rabi, v zvezi s kaj izraža sprijaznjenje z danim dejstvom: ukaz je, kaj hočemo; res je, kaj pa hočem, ko je res; kaj se hoče, star sem že; to je žalostno, a kaj se hoče
- 9. v prislovni rabi, v tretji osebi, z oziralnim zaimkom ali prislovom izraža nedoločnost, poljubnost, posplošenost: kakor pač hoče, naj bo, meni je vseeno; naj stori, kakor hoče kakorkoli; naj se zgodi, kar se hoče; naj stane, kolikor hoče kolikorkoli
// piše se tudi brez vejice naj stane kar hoče
● ekspr. nesreča je hotela drugače po nesreči se je zgodilo drugače; ekspr. usoda je hotela, da je tisto noč umrl moralo se je zgoditi; zgodilo se je; ta človek ve, kaj hoče načrtno deluje, da bi dosegel svoj cilj; pog., ekspr. »vzemi njega za pomoč.« »Kaj če on!« v tej zadevi mi ne more nič pomagati, koristiti; pog., ekspr. spodletelo nam je, kaj č(e)mo zdaj kaj naj ukrenemo, kako naj si pomagamo; ekspr. o tem noče nič slišati o tem noče z nikomer razpravljati; tega ne dopusti, ne dovoli; ekspr. noge ga niso hotele nositi ni mogel hoditi; star. nekateri sosedje so hoteli vedeti, da ni bil vojak so pravili, pripovedovali; ekspr. novica mu ni hotela v glavo ni mogel verjeti, da je resnična; ekspr. hotel je z glavo skozi zid izsiliti, doseči nemogoče; ima denarja, kolikor (ga) hoče zelo veliko; pog., ekspr. če tu nismo varni, pa nič nočem prepričan sem; živim, kot drugi hočejo ne morem uveljavljati svojih želj, svoje volje; zastar. bog hotel, da bi tako ne bilo bog daj; star. še to bi se hotelo, da zapade sneg, pa nam res ni pomoči še tega bi se manjkalo, še tega bi bilo treba; največji slepec je tisti, ki noče videti; čim več človek ima, več hoče človek ni z doseženim nikdar zadovoljen; kdor noče zlepa, mora zgrda na vsak način mora (narediti); če hočete, če hočeš ekspr. to je moj sorodnik ali, če hočete, moj nečak natančneje povedano; ekspr. da, na te stvari gledamo, če hočete, predvsem praktično uvaja dodatno trditev, ki popušča sobesedniku; hočeš nočeš to moraš napraviti hočeš nočeš izraža podkrepitev nujnosti; hočeš nočeš moraš; hotel ne hotel knjiž. hotel (ali) ne hotel, moral se je umakniti
hotéti se s smiselnim osebkom v dajalniku izraža voljo, željo osebka, da sam uresniči kako dejanje: videl sem, da se ji noče govoriti; ni se nam še hotelo iti dalo, ljubilo
// hotelo se ji je plesa in petja / z njim so ravnali, kakor se jim je hotelo
hoté star.: pospravljala je svoje reči, hote oditi
hotèč -éča -e: pograbila je torbico, hoteč oditi; knjiž. dežela, hoteča se osvoboditi
hotèn -êna -o: stavek je kljub hoteni jasnosti meglen; govoril je s hoteno počasnostjo; hoteno dejanje
♦ med. hoteni splav splav, ki ga nosečnica želi
hudík -a m (í) evfem. hudič: hudik ga skuša / hudik, da je res / kateri hudik si je le upal to narediti / namesto nageljna je zrastel pritlikavi hudik / meso ima, pa hudika brez zob ne more jesti / »Saj vendar ve.« »Hudika ve!« / vedel je, da je od hudika mojster
í m neskl., tudi sklonljivo, zlasti v izgovoru, í íja (ī) deseta črka slovenske abecede: napisati i; narediti, zapisati piko na i; čitljivi iji
● ekspr. postaviti piko na i z majhnim, a pomembnim dejanjem zadevo končati
// samoglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: kratki i
♦ lingv. samostalniki s končnico -i v rodilniku; i-osnova ijevska osnova; mat. i število, katerega kvadrat je -1; neskl. pril.: metal. profil I in I profil profil, katerega presek je podoben veliki tiskani črki I
idealízem -zma m (ī) - 1. navdušenje za ideale in ravnanje po njih: to je bridko razočaralo njegov idealizem; goreč idealizem; ekspr. kačurjevski idealizem; ob ustanovitvi je bilo treba mnogo idealizma / narediti kaj iz idealizma
- 2. filozofska smer, ki izhaja iz nauka o primarnosti duha, ideje: pristaš idealizma; idealizem in materializem
♦ filoz. objektivni idealizem ki trdi, da se svet idej da spoznati; subjektivni idealizem ki trdi, da se svet idej ne da spoznati; um. idealizem umetnostno načelo, ki poudarja predvsem idejo
igráča -e ž (á) - 1. predmet, ki ga uporablja otrok za igranje: kupovati otroku igrače; polomljene, razbite igrače; igrača iz blaga, lesa / trgovina z igračami / medvedek je njena najljubša igrača; otroška igrača
// ekspr. kar služi komu samo za (lahkomiselno) zabavo: ves čas je bila njegova igrača / ljubezen ji je le igrača / otroka imajo le za igračo; nož ni za igračo - 2. ekspr. lahkotno, igrivo delo, zlasti literarno: ustvaril je tudi več literarnih igrač
- 3. ekspr., z rodilnikom kar je v popolni oblasti koga, česa: on je igrača svojih čustev, strasti / ladja je postala igrača valov
- 4. zastar. igranje, igra: dnevi brezskrbnih igrač
● ekspr. puška postane v njegovih rokah igrača zna jo zelo dobro uporabljati; ekspr. to (narediti) je zanj igrača mu je zelo lahko (narediti); ekspr. potegavščina je le nedolžna igrača ni nič hudega; ekspr. ubijalske igrače orožje
igračkaríja -e ž (ȋ) ekspr. neresno, nekoristno, vsebinsko prazno ravnanje ali govorjenje: takih igračkarij resen človek ne bi počel / ljubezenske igračkarije
// kar ima neresne, nekoristne funkcije: ti strojčki so za zdaj same igračkarije
● ekspr. to (narediti) je zanj prava igračkarija mu je zelo lahko (narediti)
igríšče -a s (í) prostor za športne igre: napraviti, urediti igrišče; kot, meja, rob igrišča / igrati, tekmovati na domačem, tujem igrišču / nogometno, teniško igrišče; šolsko igrišče; igrišče za golf, košarko / športno igrišče
● publ. domače moštvo je gospodarilo na igrišču vodilo, usmerjalo igro; publ. sodnik je pokazal na sredino igrišča priznal gol in odločil nadaljevanje igre s sredine igrišča
♦ šport. izčrtati igrišče narediti, narisati vse črte, ki so potrebne za tekmovanje v nogometu, atletiki
// navadno v zvezi otroško igrišče prostor, namenjen otrokom za igranje: sodobno opremljeno otroško igrišče; rekviziti za otroško igrišče
íhta -e ž (ī) - 1. močna, krčevita jeza: lotevala se ga je ihta; ihta ga je minila; ekspr. popadla ga je divja, uničevalna ihta / v ihti kaj narediti, reči; ekspr. z vso ihto je izgovoril te besede
- 2. ekspr. velika vnema, zagnanost: polotila se ga je delovna ihta; ves je gorel od ihte / z veliko ihto je tolkel po grči
- 3. močen, krčevit jok: prevelika ihta mu je vzela besedo / v ihti ji je drgetalo telo
- 4. ekspr. ihtav človek: pusti to ihto / počivaj malo in ne bodi taka ihta / kot nagovor ihta ihtava
ikebána -e ž (ȃ) skupek navadno nesimetrično razporejenih, harmonično učinkujočih cvetlic, rastlin: aranžirati, narediti ikebano
// tako urejanje cvetlic, rastlin: pravila ikebane
ilustrácija -e ž (á) - 1. risba, slika kot pojasnilo, okras (tiskanega) besedila: izdelati, narediti ilustracije; knjižna ilustracija; ilustracija povesti; ilustracija k pesmim; knjiga z ilustracijami / slikar je razstavil svoje ilustracije
// redko ilustrirana revija: brala je stare ilustracije - 2. glagolnik od ilustrirati: ukvarjal se je z ilustracijo knjig
- 3. kar zaradi svoje nazornosti pripomore k boljšemu razumevanju obravnavanega, ponazoritev: ta dogodek je dobra ilustracija razmer; služiti kot ilustracija; kot ilustracijo svojih misli je navajal njegove besede / v ilustracijo, za ilustracijo kaj navesti, povedati; elipt. razvoj matematike je velikanski — samo primer za ilustracijo / njegove slike so sugestivna ilustracija tistega časa / glasbena ilustracija glasba, ki spremlja, dopolnjuje uprizoritev ali nastop; odlomek glasbenega dela, ki predstavlja posameznega skladatelja, celo dobo
ilustrírati -am dov. in nedov. (ȋ) - 1. izdelati, narediti ilustracije: knjigo je ilustriral domači slikar; ilustrirati novelo, povest / pozna se mu, da je že dosti ilustriral
- 2. napraviti, da kaj zaradi svoje nazornosti pripomore k boljšemu razumevanju obravnavanega, ponazoriti: te številke najbolje ilustrirajo stanje poljedelstva; ilustrirati misel na primerih, ob primerih; ilustriral je, kako take sile škodujejo vsemu delovanju; ilustrirati z nekaj podatki / skladatelj zna sijajno ilustrirati posamezna razpoloženja; s ploskanjem in gibi so otroci ilustrirali vsebino pesmi
ilustríran -a -o: knjiga je bogato ilustrirana / ilustrirani časopis, tednik; ilustrirana revija revija z mnogimi ilustracijami in slikami, ki jih pogosto pojasnjuje le kratko besedilo
improvizírati -am nedov. in dov. (ȋ) knjiž. posredovati, poustvarjati kaj brez priprave, načrta: improvizirati govor;
improvizirati na klavirju / zna odlično improvizirati / ni igral po notah, marveč je improviziral / ekspr. za pouk se ni dosti pripravljal, ampak je v razredu kar improviziral // narediti kaj za začasno uporabo, navadno ne z ustreznim materialom: iz navadnih desk so improvizirali mizo; improvizirati nosilnico; improvizirati oder // ponazoriti, uprizoriti: improvizirati gašenje požara; improvizirati napad na mestoimprovizíran -a -o: improviziran podstavek; improvizirana igra, oddaja; slavje je bilo improvizirano
incízija in incizíja -e ž (í; ȋ) med. vrez, rez: delati, narediti incizijo; poskusna incizija / kožna incizija
inscenácija -e ž (á) - 1. gled. likovna oprema prizorišča v gledališču ali filmu; scena: narediti inscenacijo; inscenacija prvega dejanja / gledališka inscenacija / ukvarjati se z inscenacijo s scenografijo
// uprizoriti dramo v režiji domačega avtorja in v inscenaciji gosta / nova inscenacija opere je poudarila predvsem prikaz človekove duševnosti uprizoritev, izvedba - 2. nav. slabš. izvedba, realizacija naprej pripravljenega javnega dogodka, uprizoritev: inscenacija demonstracij, procesa
inscenírati -am dov. in nedov. (ȋ) - 1. gled. narediti načrt za likovno opremo prizorišča v gledališču ali filmu: delo je insceniral znani arhitekt / opero so inscenirali s sodobnimi igralskimi prijemi uprizorili, izvedli
- 2. nav. slabš. izvesti, realizirati naprej pripravljen javen dogodek, uprizoriti: inscenirati demonstracije, incident, proces
insceníran -a -o: insceniran napad na poslaništvo; domiselno inscenirana predstava
inténcija -e ž (ẹ́) knjiž. težnja, nagnjenje, usmerjenost: razumeti umetnikove intencije; ustvarjalne intencije; intencije mlade generacije; v delu se jasno kažejo avtorjeve intencije, da bi objektivno prikazal osrednji lik / narediti kaj iz lastnih intencij / igralci so formirali vloge po režiserjevi intenciji zamisli, konceptu
// namen, namera: osnovna intencija resolucije je vzbuditi večje zanimanje za to problematiko
♦ rel. (mašna) intencija honorar za mašo, ki naj jo opravi duhovnik po plačnikovem namenu
interiorizírati -am dov. in nedov. (ȋ) publ. narediti, da postane kaj notranje, osebno, ponotranjiti: človek mora interiorizirati kriterije etičnega presojanja / vsak razred interiorizira svoje materialne pogoje
intervenírati -am dov. in nedov. (ȋ) - 1. narediti, ukreniti kaj takega, kar (odločilno) vpliva na potek česa, poseči (vmes): gorska reševalna služba je takoj intervenirala / v napadu je še pravočasno intervenirala težka artilerija prišla na pomoč, pomagala
♦ ekon. intervenirati na tržišču povečati ponudbo ali povpraševanje zaradi znižanja ali zvišanja tržne cene
// v zvezi z za posredovati, prositi: večkrat je uspešno interveniral zanj - 2. z dejanjem, ukrepom (odločilno) vplivati na notranje ali zunanje zadeve druge države, vmešati se: intervenirati z orožjem
inventár -ja m (ā) - 1. premični predmeti, oprema, ki se uporablja pri opravljanju določene dejavnosti, zlasti podjetja ali ustanove: dopolniti, nadomestiti, popisati inventar; obraba inventarja / pisarniški, šolski inventar; drobni inventar potrošni predmeti
// seznam teh predmetov: delati, narediti inventar; vpisati v inventar - 2. knjiž., s prilastkom skupek stvari, ki sestavljajo zaokroženo enoto: pečo prištevajo v starejši oblačilni inventar; novo gradivo dobro dopolnjuje inventar pisateljeve korespondence
// izrazna sredstva umetniškega ustvarjanja: pisateljev besedni inventar; skromen ljudski pesniški inventar
♦ agr. mrtvi orodje, stroji, živi inventar domače živali kmetijske enote, zlasti živina; ekon. amortizacija inventarja
inventúra -e ž (ȗ) popisovanje blaga v zalogi na določen dan: delati, narediti inventuro; trgovina je zaprta zaradi inventure; pren., ekspr. pomladanska inventura v stanovanju
♦ ekon. inventura popisovanje sredstev in virov sredstev na določen dan in ugotavljanje razlik v primerjavi s stanjem v poslovnih knjigah; trg. letna, polletna inventura
izbiseríti -ím in zbiseríti -ím dov. (ī í) knjiž. narediti kaj podobno biseru: sončni žarki so izbiserili roso na vrtnicah / pomagala mu je, da se je njegov sen izbiseril v resničnost
izbrázdati -am tudi zbrázdati -am dov. (ā ȃ) knjiž. - 1. redko narediti brazde, zorati: izbrazdati njivo
- 2. narediti brazdi podobne zareze: parnik je izbrazdal morje / čas je izbrazdal njen obraz
izbrázdan tudi zbrázdan -a -o: izbrazdan obraz; izbrazdane planine; čelo, izbrazdano od skrbi; prim. zbrazdati
izbrusíti in izbrúsiti -im tudi zbrusíti in zbrúsiti -im dov. (ī ú) - 1. narediti rezilo ostro: izbrusiti sekiro
- 2. z brusom obdelati predmet: izbrusiti kamen / zobozdravnik je izbrusil zob; pren. led in kamenje sta izbrusila pečino
- 3. knjiž. dati čemu bolj izdelano podobo: izbrusiti črtico, stil / izbrusiti okus občinstva; izbrusiti si čut za literarne vrednote / vojna je izbrusila značaj ljudi
- 4. z brušenjem izrabiti, uničiti: izbrusiti nož; kosa se počasi izbrusi / ekspr. na dolgi poti si je izbrusil čevlje
● ekspr. preden boš vse opravil, si boš vse noge izbrusil si boš moral zelo prizadevati; ekspr. do kolen si bo izbrusil noge, samo da vam bo vrnil dolg zelo si bo prizadeval
izbrúšen tudi zbrúšen -a -o: izbrušen izraz, okus, stil; izbrušena kosa; gladko izbrušena ploskev; kompozicijsko, umetniško izbrušeno delo
izčŕtati -am tudi sčŕtati -am dov. (ŕ r̄) - 1. narediti (ravne) črte z določenim namenom: izčrtati zvezek
♦ šport. izčrtati igrišče narediti, narisati vse črte, ki so potrebne za tekmovanje v nogometu, atletiki - 2. s črtanjem označiti za opustitev, izločitev: učitelj je izčrtal nepotrebne stavke
// knjiž. opustiti, izločiti: pisatelj je v drugi izdaji izčrtal uvod
izčŕtan tudi sčŕtan -a -o: izčrtan papir; izčrtane besede; izčrtano besedilo
izčŕtkati -am dov. (ȓ r̄) narediti s črtkami enakomerno prekinjeno črto: izčrtkati višine v trikotniku
izdajátelj -a m (ȃ) - 1. kdor se ukvarja z izdajanjem knjig: narediti pogodbo z izdajateljem / izdajatelj Cankarjevih spisov
- 2. fin. kdor daje v obtok, v promet denar, vrednostne papirje ali vrednotnice: izdajatelj menice
izdáti1 -dám dov., 2. mn. izdáste in izdáte; izdál (á) - 1. sporočiti nasprotniku, sovražniku, kar kdo ve ali mu je zaupano, z namenom škodovati komu: okupator ga je zaprl, ker ga je nekdo izdal; čeprav so ga mučili, ni izdal; izdati partizane / izdati javko; izdati načrt, uradno skrivnost / publ. izdati načela neodvisnosti prekršiti
// nav. ekspr. povedati, sporočiti sploh: svojega imena ne izdam; izdal je svojega prijatelja, da rad pije; lahko vam izdam, da sem govoril s predsednikom / izdati čustva, misli, skrivnost; niti z eno kretnjo se ni izdal - 2. biti zunanja podoba, znamenje česa: kolobarji pod očmi so ga izdali, da je neprespan; rdečica jo je izdala, da ji je nerodno
- 3. nav. ekspr. ne imeti do kakih vrednot odnosa, kakršen je v navadi: s tem ravnanjem so izdali tovarištvo / izdati domovino, narod
// nav. 3. os. prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo: vid ga je izdal; živci so ga izdali; ne zmore dolge poti, ker ga noge hitro izdajo / moči so ga izdale - 4. narediti, povzročiti, da se kaj pojavi kot tiskano ali drugače razmnoženo delo: založba je izdala precej znanstvenih publikacij; izdati časopis, knjigo / izdati pesmi v almanahu; izdati slovar v petih delih / izdati skripta; nove prospekte so izdali v treh jezikih / izdati novo gramofonsko ploščo / kot del naslovne strani, kolofona izdala Slovenska akademija znanosti in umetnosti
- 5. fin. dati denar, vrednostne papirje ali vrednotnice v obtok, v promet: izdati bankovce, denar; izdati obveznice ljudskega posojila / izdati znamke
- 6. s širokim pomenskim obsegom napraviti, da dobi kaj uradno veljavo: izdati dovoljenje, odločbo, zakon / izdati diplomo, spričevalo; izdati potrdilo / izdati račun v triplikatu / publ. izdati prepoved prepovedati
♦ jur. izdati sodbo; izdati tiralico za kom - 7. napraviti, da gre kaj odkod z določenim namenom: izdati blago iz skladišča / izdati zdravila na recept
- 8. potrošiti, porabiti: za hišo je izdal že veliko denarja; za hrano izda skoraj vso plačo
● ekspr. vsak dinar trikrat obrne, preden ga izda veliko premišlja, preden se odloči za nakup; je varčen
izdáti se nav. ekspr., v zvezi z za z besedami, ravnanjem (po)kazati, da kdo kaj je, kar v resnici ni: izdati se za študenta, zdravnika; fanta je izdala za svojega sorodnika / redko na misel mu je prišlo, da bi ga izdal za svojega očeta imenoval, navedel
izdán -a -o: imeti potrdilo za izdani denar; izdani partizani; odlok je bil izdan leta 1970; izdana javka; izkaznica je bila izdana v Ljubljani na ime XY; zdravila, izdana na recept; po smrti izdani spomini
izdólbsti -dólbem [u̯b] dov., izdólbite in izdolbíte (ọ́) izrezati snov z ozkim rezilom, navadno s tolčenjem nanj: izdolbsti les;
izdolbsti z dletom / tudi drobne kaplje počasi izdolbejo kamen // z dolbenjem narediti, izoblikovati: izdolbsti korito iz hrastovega debla; izdolbsti luknjo v kamen; pren. solze so ji izdolble globoke črte pod očmiizdólben -a -o: izdolben čoln; izdolben ornament; izdolbeno deblo
izenáčiti -im tudi zenáčiti -im dov. (á ȃ) - 1. narediti kaj enako, enakovredno čemu drugemu: izenačiti oblike; izenačiti notranji pritisk z zunanjim; izenačiti kulturne razmere; gospodarsko, politično izenačiti / izenačiti zasebni interes z interesi družbe; izenačiti se s kom pri delu
♦ jur. izenačiti ljudi pred zakonom dati vsem ljudem ne glede na raso, jezik ali politično pripadnost enake pravice in dolžnosti - 2. šah., šport. doseči enak položaj, enako število točk, zadetkov kot nasprotnik: v drugem polčasu so gostje izenačili / izenačiti razliko v golih / izenačiti rekord, rezultat
izenáčen tudi zenáčen -a -o: igralca sta se v izenačeni poziciji odločila za remi; tekmovalna ekipa je izenačena; življenjska raven prebivalstva je tam precej izenačena
izgláditi -im in zgláditi -im dov., tudi izgladíla in zgladíla (á ȃ) - 1. narediti kaj gladko, ravno: izgladiti les, površino; izgladiti z brusom, steklenim papirjem / izgladiti gube; trde poteze na obrazu so se mu izgladile; pren. prijatelji so mu izgladili pot v tujino
// slovnično, stilno izboljšati: članek bo potrebno še izgladiti - 2. povzročiti, da prenehajo obstajati (družbene) neenakosti, različnosti: izgladiti nasprotja; izgladiti socialne razlike
● ekspr. izgladiti spor poravnati; redko avtomobil je izgladil, da se je kar bleščal očistil, zdrgnil
izglájen in zglájen -a -o tudi izglajèn in zglajèn -êna -o: izglajen držaj ograje; bleščeče izglajen parket; izglajen slog; zdaj je nesoglasje izglajeno
izglasováti -újem dov. (á ȗ) narediti kaj veljavno glede na večino glasov: izglasovati predlog, sklep, ustavo / izglasovati nezaupnico vladi / izglasovati z vsemi glasoviizglasován -a -o: izglasovan proračun, zakon
izglódati -am tudi -glójem tudi izglôdati -am tudi zglódati -am tudi zglójem tudi zglôdati -am dov., izglódaj izglódajte tudi izglóji izglójite tudi izglôdaj izglôdajte tudi izglodájte tudi zglódaj zglódajte tudi zglóji zglójite tudi zglôdaj zglôdajte tudi zglodájte; tudi izglodála tudi zglodála (ọ́; ó) - 1. glodajoč pojesti: pes je izglodal kosti; volkovi so izglodali živali do kosti / voda je izglodala breg izpodjedla, odnesla; pren., knjiž. bolezen ji je izglodala telo
// z glodanjem narediti, izoblikovati: miši so izglodale luknjo v omaro; pren., ekspr. skrb ji je izglodala brazde na čelu - 2. ekspr. z (dolgotrajno) uporabo poškodovati, uničiti: dež in veter sta izglodala napise; podplati se počasi izglodajo
izglódan tudi izglôdan tudi zglódan tudi zglôdan -a -o: izglodane stopnice; izglodano zrno
izgrísti -grízem dov. (í) z grizenjem odstraniti: miši so izgrizle sredico iz kruha / ekspr. srce bi ti izgrizla; pren. ogenj je izgrizel polena
● knjiž., ekspr. bolezen jo je izgrizla izčrpala, uničila; ekspr. izgrizli so ga iz službe s prikritim, zahrbtnim delovanjem so dosegli, da je bil odpuščen
// z grizenjem narediti, izoblikovati: ose so izgrizle luknjo v hruško; prim. zgristi
izhodíti -hódim tudi shodíti shódim dov. (ī ọ̑) - 1. s hojo, hojenjem narediti: izhoditi gaz v snegu; izhoditi stezo; izhoditi si pot čez polje
● pretesne čevlje moraš izhoditi s hojo, rabo razširiti - 2. s hojo, hojenjem poškodovati, uničiti: izhoditi čevlje; izhoditi si podplate
izhodíti se tudi shodíti se redko s hojo, hojenjem se utruditi: močno se je izhodil / dati živini možnost, da se izhodi s hojo, hojenjem razgiblje
izhójen tudi shójen -a -o: izhojeni čevlji; izhojen sneg; izhojena gaz; izhojena tla
● ekspr. kot dramatik ni hodil po izhojenih potih ni pisal tako, kot je bilo do takrat v navadi; prim. shoditi
izjédkati -am tudi zjédkati -am dov. (ẹ̑) z jedkanjem narediti, izoblikovati: izjedkati površino steklene palice / izjedkati risbo v ploščo
● ekspr. nalivi so v stoletjih izjedkali te jarke naredili, izoblikovaliizjédkan tudi zjédkan -a -o: izjedkana plošča
izjésti -jém tudi zjésti zjém dov., 2. mn. izjéste tudi zjéste, 3. mn. izjedó tudi izjéjo tudi zjedó tudi zjéjo; izjéj in izjèj izjéjte tudi zjéj in zjèj zjéjte; izjédel izjédla tudi zjédel zjédla, stil. izjèl izjéla tudi zjèl zjéla (ẹ́) - 1. z grizenjem uničiti: črvi, žuželke izjejo les; miši so tako izjedle krompir, da so ostale samo lupine; pren., ekspr. bolezen mu je izjedla telo
- 2. s trajnim, navadno silovitim tokom narediti, izoblikovati: hudournik je izjedel kotanje; reka si je skozi gorovje izjedla globoko strugo; voda si sčasoma izje žleb v steno; pren. žaga je izjedla globoko zarezo v deblo
// s trajnim, navadno silovitim tokom odstraniti: voda je izjedla skalo iz stene
izjéden tudi zjéden -a -o: izjedena stena; globoko izjedena struga; tla so izjedena od črvov; izjeden od bolezni slab, shujšan
izklesáti -kléšem tudi sklesáti skléšem dov., izklêši izklešíte tudi sklêši sklešíte; izklêsal tudi sklêsal (á ẹ́) - 1. s klesanjem narediti, izoblikovati: izklesati črke, kip; izklesati iz enega kosa / izklesati glavo v marmor / v stoletjih si je voda izklesala predor; pren. življenje je izklesalo njeno notranjo podobo
- 2. knjiž. dati čemu bolj izdelano podobo: izklesati jezik; poglede, ki jih je avtor v referatu nakazal, je v knjigi izklesal
izklesán tudi sklesán -a -o: izbran in izklesan jezik; v obliki kvadra izklesan kamen; izklesan obraz; izklesana osebnost; fino izklesane poteze
izkopáti -kópljem tudi -ám tudi skopáti skópljem tudi -ám dov., izkôplji izkopljíte tudi izkôpaj izkopájte tudi skôplji skopljíte tudi skôpaj skopájte; izkôpal tudi skôpal (á ọ́, ȃ) - 1. s kopanjem narediti: izkopati grob, jamo, kanal; izkopati temelje za hišo; izkopati z bagrom, motiko; izkopati si klet v skalo
- 2. s kopanjem spraviti iz česa, navadno iz zemlje: izkopati krompir; izkopati rastlino s koreninami; izkopati truplo / izkopati ponesrečence izpod ruševin; pren., ekspr. njegovo dramo so spet izkopali iz pozabe
● ekspr. oči bi mu izkopala zelo sem jezna nanj; ekspr. izkopati bojno sekiro začeti boj; ekspr. denar moram dobiti, čeprav ga iz tal, zemlje izkopljem ne glede na izbiro sredstev, na vsak način
// s kopanjem priti do česa: arheologi so izkopali ostanke nasipa; pren., ekspr. posrečilo se mu je izkopati skrivnosti
♦ lov. izkopati jazbeca s kopanjem priti do njega v brlogu
izkopáti se tudi skopáti se ekspr. s težavo priti iz česa ovirajočega: nazadnje se je le izkopal iz sena; komaj so se izkopali iz snega / počasi so se izkopali iz spalnih vreč
// s prizadevanjem, trudom priti iz neugodnega položaja: izkopati se iz dolgov, revščine, žalosti; s prizadevnim delom se je izkopal iz najhujšega; ne verjamem, da se izkoplje
● ekspr. poškodba je res huda, a on se že izkoplje ozdravi
izkopán tudi skopán -a -o: izkopan krompir; izkopani predmeti; izkopan rov; prim. skopati
izkŕčiti -im dov. (ŕ ȓ) - 1. odstraniti grmovje, drevje s koreninami vred, zlasti za pridobitev obdelovalne zemlje: izkrčiti gozd, grmovje / ves breg je izkrčil in preoral; naselili so se na ozemlju, ki so ga izkrčili njihovi predniki
// odstraniti sploh: izkrčiti staro trsje; pren., ekspr. izkrčiti korenine zla - 2. s krčenjem narediti: izkrčiti stezo / izkrčiti si pot skozi grmovje / izkrčiti si njivo; pren., ekspr. izkrčila sta si prostor za ples
izkŕčen -a -o: izkrčeni gozdovi; ta svet je že dolgo izkrčen; izkrčena površina
izkrvavíti -ím dov., izkrvávil (ī í) agr. povzročiti, narediti, da živali ob zakolu odteče vsa kri: zaklane živali so izkrvavili
izmojstríti -ím in zmojstríti -ím dov., izmójstril in zmójstril; izmojstrèn in zmojstrèn (ī í) redko - 1. ekspr. domiselno, spretno narediti: izmojstriti voz
- 2. ekspr. izučiti, usposobiti: kovač ga je dobro izmojstril
- 3. knjiž. obvladati, biti kos: posrečilo se mu je izmojstriti nasprotja, težave
izmojstrováti -újem dov. (á ȗ) ekspr., redko domiselno, spretno narediti: izmojstroval si je tako pokrivalo, da so ga vsi občudovali
izmótati -am tudi izmotáti -ám dov. (ọ̄; á ȃ) z odstranjevanjem, odvijanjem česa obdajajočega narediti kaj prosto, vidno: izmotati knjigo iz papirja, roko iz povoja;
izmotati se iz plašča / ličinka se izmota iz ovojaizmótati se, tudi izmotáti se - 1. priti iz česa ovirajočega: izmotati se iz grmovja / le s težavo se je izmotal iz gneče; nerodno se je izmotala izza mize; pren. dolina se je izmotala iz objema gorskih grebenov; sonce se izmota izza oblakov
- 2. nav. ekspr. s prizadevanjem, trudom priti iz neugodnega, zapletenega položaja: gospodarstvo se je izmotalo iz krize; izmotati se iz težav, zadrege / končno se je le izmotal iz dolgov jih plačal, poravnal
// z opravičevanjem, pojasnjevanjem priti iz neugodnega položaja: upal je, da se bo izmotal
iznájti -nájdem dov., iznášel iznášla (á) - 1. narediti, ustvariti kaj novega, zlasti na tehničnem področju: iznajti orodje, stroj; iznajti možnost konzerviranja hrane; iznajti nove načine dela
● slabš. ta prav gotovo ne bo iznašel smodnika ni posebno pameten, bister - 2. knjiž., redko z razmišljanjem izoblikovati, ustvariti; izmisliti si: po globokem premišljevanju je iznašel zagovor / kaj ste iznašli, da bi me ranili
// zastar. ugotoviti, spoznati: čez čas boš že iznašel, da ta človek ni bister
iznájden -a -o: spomeniki iz časov, ko še ni bil iznajden tisk; prim. znajti se
izoblikováti -újem tudi zoblikováti -újem dov. (á ȗ) - 1. dati čemu dokončno obliko: izoblikovati glavo kipa / izoblikovati načrt; metode dela so se že izoblikovale / izoblikovati lastno mnenje; njegov značaj se je že popolnoma izoblikoval; izoblikovati si svetovni nazor
- 2. dati čemu določeno obliko: ledenik je svojsko izoblikoval dolino; izoblikovati klobuk po modi
// dati čemu bistvene značilnosti: izoblikovati demokratične družbene odnose; v tem času se je država izoblikovala; izoblikovati se kot narod
// narediti, ustvariti: izoblikovati iz besed stavke / igralka je izoblikovala vrsto značajev - 3. povzročiti nastanek, razvoj česa: premikanje v vodi je ribam izoblikovalo hrbtenico
- 4. z vzgojo povzročiti pozitiven razvoj osebnosti: šola izoblikuje mlade ljudi; življenje ga je izoblikovalo / izoblikovati osebnost; izoblikovati v človeku socialno zavest
izoblikováti se tudi zoblikováti se z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom, v zvezi z v izraža, da osebek dobi vsebino, obliko, kot jo določa določilo: zgornja plast kože se je izoblikovala v luske / misel se je izoblikovala v trden sklep
izoblikován tudi zoblikován -a -o: izoblikovan kip; izoblikovan značaj; izoblikovana država
izoráti -ôrjem in -órjem dov., izôrji izorjíte; izorál (á ó, ọ́) - 1. z oranjem spraviti iz zemlje: izorati kamenje, kosti / krompir so že izorali
- 2. z oranjem narediti: izorati brazdo; pren. skrb mu je izorala gube na obrazu
izorán -a -o: vrane stikajo za izoranimi črvi; izorana brazda; prim. zorati
izostríti -ím tudi zostríti -ím dov., izóstril tudi zóstril (ī í) - 1. narediti kaj (bolj) ostro: izostriti kopju konico
● ekspr. jedek smeh ji je izostril obraz dal ji je bolj ostre, stroge poteze - 2. narediti kaj bolj razločno: večerna svetloba izostri grebene gor; z naravnavanjem daljnogleda je izostril sliko
// knjiž. narediti kaj vsebinsko bolj opredeljeno, izdelano: izostriti kriterije za presojo literature; slovensko vprašanje se je takrat izostrilo / podoba glavnega junaka se je izostrila - 3. napraviti bolj sposobnega za sprejemanje dražljajev: neprestana nevarnost mu je izostrila čute; izostriti sluh, voh
// knjiž. napraviti bolj sposobnega za zaznavanje in dojemanje duhovnih prvin, pojavov: študij mu je izostril duha; izostriti občutek za lepoto, pravico; izostriti si kritični čut
izostrèn tudi zostrèn -êna -o: imeti izostren čut za lepoto; izostren posluh; konflikt v drami ni dovolj izostren
izpeljáti -péljem tudi -ám tudi speljáti spéljem tudi -ám dov., izpêlji izpeljíte tudi spêlji speljíte; izpêljal tudi spêljal (á ẹ̄, ȃ) - 1. napraviti, da kaj zamišljenega, danega postane stvarnost, dejstvo: izpeljati načrt, zamisel; izpeljati sklepe / zanimalo jih je, kako bo izpeljal kupčijo; agrarne reforme niso izpeljali v celoti / publ. uspešno izpeljati akcijo narediti, opraviti; igralec je vlogo dobro izpeljal odigral, zaigral
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izpeljati anketo med šoferji; izpeljati primerjavo med obema dogodkoma primerjati ju - 2. dokončati, dognati: rešitev je samo nakazal, a je ni (računsko) izpeljal / niti ene misli ni mogel izpeljati do konca
- 3. spraviti iz česa
- a) vozilo: izpeljati vlak iz predora / žarg., avt. zaradi prevelike hitrosti ni mogel izpeljati ovinka je na ovinku zapeljal s ceste; skozi križišče je dobro izpeljal peljal
- b) žival, človeka: izpeljati konja iz hleva / srečno jih je izpeljal iz smrtne nevarnosti
// napraviti, da godni mladiči zapustijo gnezdo: lastovka je izpeljala mladiče (iz gnezda); siničke so se že izpeljale; pren., ekspr. otroci so se mu izpeljali
- 4. priti do kakega spoznanja, zaključka na podlagi česa: avtor je izpeljal svoje misli na podlagi proučitve obsežnega gradiva / izpeljati matematično formulo
- 5. knjiž. razložiti razvojno pot česa: izpeljati besedo iz grščine
- 6. lingv. narediti (novo) besedo iz podstave s pripono: izpelji primernik iz osnovnika; izpeljati glagolski samostalnik iz glagola
- 7. star. z vztrajnim spraševanjem izvedeti: počasi si le nekaj izpeljal iz njega
izpelján tudi spelján -a -o: izpeljan načrt; iz glagolov izpeljani samostalniki; naloga je dobro izpeljana; beseda je izpeljana iz latinščine; do kraja izpeljan stil dognan, dovršen; prim. speljati
izpíkčati -am dov. (ȋ) tisk. narediti pike namesto črk: izpikčati kazaloizpíkčan -a -o: izpikčane vrste
izpít -a m (ȋ) postopek, pri katerem se ugotavlja in vrednoti znanje, sposobnost kandidata: delati, napraviti, narediti, opraviti izpit; prijaviti se k izpitu; učiti se za izpit; izdelati, izpraševati pri izpitu; žarg., šol. cepniti, pasti pri izpitu ne opraviti ga; pog. profesor ga je vrgel pri izpitu negativno ocenil; že ima izpit iz matematike ga je že opravil; rok za izpit / diplomski, mojstrski, vozniški izpit; pismeni, ustni izpit; izpit za strojevodjo; izpit pred komisijo
♦ šol. delni izpit ki obsega del snovi zaključnega izpita; diferencialni ali dopolnilni izpit ki ga opravlja učenec ob prestopu na drugo šolo iz predmeta, ki ga ni bilo v programu njegove šole; državni izpit nekdaj zaključni izpit na nekaterih visokih šolah; popravni izpit iz predmeta, v katerem je učenec ocenjen negativno; preizkusni izpit s katerim se ugotavlja znanje, potrebno za nadaljevanje študija na višji ali visoki šoli, navadno po prvem letniku; razredni izpit iz snovi, predpisane za en razred; sprejemni izpit za sprejem na določeno šolo; strokovni izpit s katerim se dokaže strokovna usposobljenost za določen poklic; zaključni izpit ob koncu šolanja; zrelostni izpit zaključni izpit na srednji šoli
izplúžiti -im dov. (ú ȗ) šport. narediti plug: smučar na koncu vožnje izpluži / izplužiti smuči; prim. splužiti
izpodrézati -réžem in spodrézati -réžem dov. (ẹ́ ẹ̑) - 1. z rezanjem od spodaj poškodovati, uničiti: izpodrezati korenine, steblo; padel je, kot bi mu noge izpodrezal / izpodrezati podpore pri mostu; pren., ekspr. izpodrezati korenine birokratizmu
// z rezanjem skrajšati: izpodrezati kokošim peruti - 2. ekspr. s prikritim, zahrbtnim delovanjem zmanjšati pomen ali preprečiti obstoj česa: izpodrezati akcijo sovražniku; izpodrezati trgovino s sosednjo državo
♦ čeb. izpodrezati matičnike odstraniti jih in s tem preprečiti rojenje; izpodrezati satje z odstranitvijo dela satja povečati prostor v panju; med. izpodrezati (otroku) prirasli jezik zarezati v sluznično gubo; obrt. izpodrezati rokavni izrez z rezanjem na spodnjem delu narediti ga večjega
izpodrézan in spodrézan -a -o: izpodrezana korenina; izpodrezane peruti
izpodríti -ríjem in spodríti -ríjem dov., izpodríl in izpodrìl in spodríl in spodrìl (í ȋ) - 1. z ritjem narediti odprtino, rov pod čim: divji prašiči so izpodrili pot
- 2. z ritjem poškodovati, uničiti: krt je izpodril sadiko
izpodvŕtati -am dov. (r̄) z vrtanjem narediti odprtino, rov pod čim: izpodvrtati hrib
izpopolníti in izpopólniti -im tudi spopolníti in spopólniti -im [u̯n] dov. (ī ọ́) - 1. narediti kaj bolj popolno, dovršeno: izpopolniti izdelke; izpopolniti delovni postopek; izpopolniti stroj; ti aparati so se zadnja leta zelo izpopolnili / z novimi odkritji se je predstava o vesolju izpopolnila / izpopolniti izbiro povečati jo z novimi izdelki, boljšo kakovostjo
- 2. dodati manjkajoče, nadomestiti: izpopolniti zalogo / z izdajo tega učbenika so izpopolnili vrzel v stroki
- 3. z dodatnim izobraževanjem doseči večjo strokovnost, večje znanje: izpopolniti znanje na seminarju; strokovno izpopolniti kadre; izpopolniti se v glasbi, stroki; izpopolnil se je na praksi v tujini
izpopolníti se in izpopólniti se tudi spopolníti se in spopólniti se postati boljši, popolnejši, zlasti v moralnem pogledu: ljudje so se v teh letih izpopolnili; prizadeva si, da bi izpopolnil samega sebe
izpopólnjen tudi spopólnjen -a -o: izpopolnjen stroj / izpopolnjena izdaja učbenika
izpráskati -am dov. (á) - 1. s praskanjem spraviti iz česa: izpraskati kamenčke iz zida
● ekspr. oči bi ji izpraskala zelo sem jezna nanjo
♦ med. izpraskati maternico odstraniti maternično sluznico - 2. s praskanjem narediti: izpraskati podpis v zid; prim. spraskati
izprazníti in izprázniti -im tudi sprazníti in sprázniti -im dov. (ī á) - 1. napraviti, da v čem ni več določene stvari, vsebine: izprazniti poštni nabiralnik, posodo, satje; vse žepe je izpraznil, a ključa ni našel; rezervoar se je izpraznil
● evfem. ponoči so izpraznili blagajno ukradli denar iz blagajne; ekspr. v mestu so mu kar precej izpraznili denarnico potrošil je precej denarja; ekspr. proti njemu je izpraznil pet strelov izstrelil; ekspr. pred prazniki so ljudje skoraj izpraznili trgovine pokupili skoraj vse blago
♦ elektr. izprazniti akumulator porabiti shranjeno električno energijo
// izpiti, popiti: izpraznili so nekaj buteljk vina; izprazniti kozarec na dušek, v dušku - 2. izločiti blato, seč: izprazniti črevo, mehur / pog., ekspr. izpraznil se je kar pred vrati opravil potrebo; se izbruhal
- 3. narediti, da kdo odide, zapusti kak kraj, prostor: izprazniti dvorano, postajo; proti večeru se je mesto izpraznilo / med racijo so izpraznili pol mesta odpeljali, zaprli; do nedelje je treba izprazniti stanovanje oditi iz njega z vsemi premičninami
izprazníti se in izprázniti se tudi sprazníti se in sprázniti se postati prost, nezaseden: v podjetju se je izpraznilo nekaj mest; v kratkem se bo izpraznilo mesto tajnika
● ekspr., redko zdaj je vrsta na tebi, da se izprazniš rečeš, poveš vse
izpráznjen tudi spráznjen -a -o: izpraznjen akumulator; izpraznjena posoda; izpraznjeno službeno mesto
izpustíti -ím tudi spustíti -ím dov., izpústil tudi spústil (ī í) - 1. prenehati imeti kaj z rokami oprijeto: prijel ga je in ga takoj izpustil; izpustiti kozarec, vrv; izpustiti iz rok; če se boš izpustil, boš padel
- 2. spraviti kaj (tekočega) iz česa: izpustiti vodo iz bazena, paro iz cevi / izpustiti sapo / izpustiti prašiču kri z vbodljajem povzročiti, da odteče kri
// povzročiti, narediti, da pride žival iz česa: izpustiti živino; izpustiti konje na pašo - 3. prenehati ohranjati koga na določenem mestu: izpustiti talce; izpustiti iz ječe; zaradi pomanjkanja dokazov so ga izpustili / izpustili so ga iz vojske; izpustiti učence domov
// navadno z nikalnico ne dovoliti oditi, zapustiti določeno mesto: prišel bi bil prej, pa me niso izpustili / tako družaben je, da ga ne izpustimo več - 4. ne navesti, ne upoštevati: izpustiti člen, črko, številko; pri prepisovanju je izpustil cel stavek
- 5. pog. ne udeležiti se česa, kar se večkrat pojavlja: nobenega plesa ne izpusti; več predavanj je izpustil / ekspr. vse pogosteje prihaja, zdaj ne izpusti nobene nedelje več
// ne upoštevati vsega, kar je v medsebojni povezanosti: prebarval je vsa okna, le eno je izpustil - 6. pog., ekspr. izstreliti: izpustiti rafal na sovražnika
● ekspr. misel na beg me ni več izpustila neprenehoma sem mislil na beg; ekspr. niti solze ni izpustila ni zajokala; zastar. izpustiti dušo umreti; redko izpustiti komu oko iztakniti; pog., ekspr. včasih izpusti kako pametno reče, pove; izpustiti ugodno priložnost ne izrabiti; ekspr. izpustiti zmago iz rok ne zmagati kljub ugodnemu položaju; ekspr. ne izpusti ga iz oči neprestano ga gleda, nadzoruje; ekspr. izpustil je vajeti iz rok dopustil je, da se kaka stvar razvija brez njegovega vodstva, vpliva; ekspr. ne izpusti ga izpred oči neprestano ga ima blizu sebe
♦ jur. izpustiti pogojno; šport. diskvalificirali so ga, ker je izpustil vratca
izpustíti se tudi spustíti se pojaviti se kot bolezenska sprememba različne oblike in vrste na koži ali sluznici: mozolji so se mu izpustili po obrazu
izpuščèn tudi spuščèn -êna -o: pogojno izpuščen; izpuščena beseda; izpuščena priložnost; izpuščeno število; prim. spustiti
izravnáti -ám tudi zravnáti -ám dov. (á ȃ) - 1. narediti ravno: izravnati površino, tla
- 2. povzročiti, da kaj preneha obstajati: izravnati grob, ovinke / izravnati nasprotja, neskladnosti, razlike
- 3. povzročiti, da je kaj v ravnovesju: izravnati tehtnico / izravnati uvoz in izvoz
- 4. knjiž. narediti kaj enako, enakovredno čemu drugemu: umetnik je namenoma izravnal vse elemente na sliki / izravnati rezultate izenačiti; vzgoja se ne sme izravnati s propagando
● ekspr. bombni napadi so izravnali mesto z zemljo popolnoma so ga porušili; publ. zamude ni bilo mogoče izravnati nadomestiti
♦ mat. izravnati izpustiti, uničiti enaka člena na obeh straneh enačbe; tisk. izravnati kliše s podlago ga naravnati na predpisano višino
izravnán tudi zravnán -a -o: izravnan grob; tekmovalci so izravnani; izravnana plačilna bilanca; izravnana tla; nasprotja so izravnana; prim. zravnati
izrézati -réžem dov. (ẹ́ ẹ̑) - 1. z rezanjem odstraniti iz česa: izrezati nagniti del jabolka; izrezati kite iz mesa / izrezati bulo, slepič, rakasto tkivo / izrezati nezaželene prizore iz filma
♦ med. izrezati otroka iz maternice
// z rezanjem izločiti manjšo enoto iz česa: izrezati članek, sliko; izrezati iz časopisa - 2. z rezanjem narediti odprtino, vdolbino v kaj: izrezati bučo, papriko, repo / izrezati obleko narediti izrez pri obleki
- 3. z rezanjem narediti, izoblikovati: izrezati figuro, šablono; izrezati kip iz lesa; izrezati kvadrate iz pločevine / izrezati okroglo odprtino
- 4. ekspr. spraviti koga iz neprijetnega, zapletenega položaja: imenitno ga je izrezal; izrezati koga iz zagate; na sodišču se je dobro izrezal
izrézan -a -o: kip, izrezan iz kosti; izrezana bula; izrezana figura; globoko izrezana obleka
● ekspr. fant je izrezan oče zelo mu je podoben; obraz je kakor izrezan iz materinega obraza popolnoma mu je podoben; prim. zrezati
izrezljáti -ám tudi zrezljáti -ám dov. (á ȃ) z rezilom narediti, izoblikovati: izrezljati igračo, kip;
obraz ima tak, kot bi ga izrezljal iz lesa;
izrezljati si piščalizrezlján tudi zrezlján -a -o: umetniško izrezljan oltar; izrezljana podoba; na skrinji so izrezljane rožice; bogato izrezljane stopnice
izríniti -em dov. (í ȋ) - 1. spraviti iz česa, navadno ozkega: krt izrine zemljo iz rova
- 2. narediti, povzročiti, da kdo zapusti določen kraj, prostor: izrinili so ga iz klopi; fanta so izrinili od mize
- 3. nav. ekspr. spraviti koga z določenega mesta, položaja, iz družbe: izrinili so ga iz službe / sošolci ga vedno izrinejo iz igre / pri dediščini se ne da izriniti
- 4. začeti se uporabljati namesto česa, kar je bilo do takrat navadno, v rabi: parniki so izrinili jadrnice; družabni plesi so izrinili ljudske plese / novo čustvo je izrinilo prejšnje
izrínjen -a -o: izrinjen je iz družbe; zaradi hromosti je izrinjen iz življenja
izríti -ríjem tudi zríti zríjem dov., izríl in izrìl tudi zríl in zrìl (í ȋ) - 1. z ritjem spraviti iz česa: črvi so izrili kupčke prahu iz preperevajočega opaža; krt izrije zemljo
- 2. z ritjem narediti: črv izrije luknjico; izriti si votlino v snegu
- 3. redko izpuliti, izruvati: izriti plevel s korenino
izríti se tudi zríti se ekspr., redko s težavo priti iz česa ovirajočega: izriti se iz globokega snega / s težavo se je izril izza mize
izrít tudi zrít -a -o: izrita jama; izrita zemlja; s koreninami izrito drevo; prim. zriti
izsékati -am dov. (ẹ́ ẹ̑) - 1. s sekanjem odstraniti iz česa: izsekati nalomljene veje / izsekati led na reki
- 2. s sekanjem v celoti, popolnoma odstraniti: izsekati gozdove
- 3. s sekanjem narediti, izoblikovati: izsekati luknjo v pločevino, vdolbino v les; izsekati stopnice v skalo / izsekati izhod iz jame; izsekati si pot skozi goščavo
// redko izklesati: izsekati kip iz marmorja
♦ teh. izrezati iz večjega kosa pločevine, kartona, papirja po vsem rezu hkrati
izsékan -a -o: izsekan gozd; izsekana vdolbina; v skalo izsekana klet; njegov obraz je kakor izsekan iz marmorja
izstrelíti -ím dov., izstréli in izstrêli; izstrélil (ī í) - 1. potisniti izstrelek iz cevi orožja s pomočjo plinov eksploziva: izstreliti kroglo iz puške; izstreliti naboj v zrak; priletel je iz hiše, kakor bi ga bil iz topa izstrelil / četa je izstrelila častno salvo / izstreliti puščico
// s streljanjem izprazniti: izstreliti puško / ekspr. izstreliti cel magazin - 2. s streljanjem, razstreljevanjem narediti: z minami so izstrelili odprtino v zidovju
- 3. potisniti in usmeriti s startne naprave proti cilju: izstreliti raketo / izstreliti vesoljsko ladjo, umetni satelit / pog. v vesolje so izstrelili prvega astronavta
- 4. ekspr. hitro, nepričakovano reči, povedati: te besede je kar izstrelil
izstreljèn -êna -o: izstreljeni naboji; izstreljena granata
izstrúgati -am dov. (ȗ) s struganjem narediti, izoblikovati: izstrugati kroglo / ledenik izstruga potizstrúgan -a -o: izstrugana figura
izstrúžiti -im dov. (ú) s struženjem narediti, izoblikovati: izstružiti kroglo, obroč;
izstružiti valj iz stožca / ledeniki so izstružili dolineizstrúžen -a -o: čep, izstružen iz polivinila; izstružena površina; izstruženo znamenje
iztegníti in iztégniti -em in stegníti in stégniti -em dov. (ī ẹ́) - 1. spraviti v položaj, ko sosednji deli med seboj ne tvorijo kota: iztegniti nogo v kolenu, roko v komolcu; iztegniti prste
// s prislovnim določilom dati v takem položaju v določeno smer: iztegnila je roke predse, kakor da se brani - 2. narediti, povzročiti, da pride kaj v čim večjo, največjo dolžino: iztegnil je vrat, da bi bil večji; iztegni se, pa boš dosegel; iztegniti se na polico; iztegniti se na postelji, po klopi / iztegniti jezik / iztegniti anteno izvleči, raztegniti
// za ovinkom se je cesta iztegnila zravnala
// s predlogom, v zvezi iztegniti roko, roke z iztegom roke, rok- a) prizadevati si doseči, prijeti kaj: iztegniti roke za knjigo; iztegniti roko po denarju; pren. tujec je iztegnil roko po naši zemlji
- b) izraziti željo po čem: otrok je iztegnil roke k materi; iztegnila je roke za njim
● nizko pazi, da ne iztegneš jezika ne izdaš, poveš česa; nizko takrat bi iztegnil jezik, ko je bil čas za to povedal, rekel; nizko iztegniti pete umreti; ekspr. vse štiri je iztegnil od sebe udobno je legel, da bi se sprostil, odpočil; nizko komaj čakajo, da se bo iztegnil umrl
iztegnívši in stegnívši zastar.: iztegnivši roke proti njemu, ga je pozdravil
iztégnjen in stégnjen -a -o: iztegnjen kazalec; iztegnjene roke; ležati iztegnjen
♦ geom. iztegnjeni kot kot, ki meri 180°; prim. stegnjen
iztólči -tólčem [ou̯] dov., iztólci iztólcite in iztolcíte; iztólkel iztólkla (ọ̑) - 1. s tolčenjem spraviti iz česa: iztolči opeko iz zida
- 2. s tolčenjem narediti, izoblikovati: iztolči luknjo v zid
♦ um. iztolči ornament
iztólčen -a -o: iztolčen relief; meč s srebrnimi iztolčenimi ročaji
iztréskati -am dov. (ẹ̄) ekspr., redko - 1. z razstrelitvijo, raztreščenjem narediti: mine so iztreskale lijake v zemljo
- 2. silovito izraziti svoja čustva: vso jezo je iztreskal nadenj
iztréskati se brezoseb. prenehati treskati: iztreskalo se je in izgrmelo
iztŕgati -am stil. -tŕžem dov. (ŕ ȓ) - 1. s trganjem spraviti iz česa: iztrgati list iz bloka
// ekspr. ločiti, vzeti del teksta iz celote: iztrgati posamezne stavke iz razprave / iztrgati posamezne misli; iztrgati prizor iz zgodbe - 2. s sunkovitim potegom spraviti iz prijema: iztrgal mu je knjigo, ki jo je držal; iztrgati puško iz rok; iztrgala je roko iz njegove / v osmrtnicah smrt nam je iztrgala ljubljenega sina; pren. iztrgati oblast iz rok buržoazije
// s silo narediti, da kaj ni več na prvotnem mestu: granata je iztrgala vrata iz podbojev; pren., knjiž. vojna ga je iztrgala z rodne grude - 3. ekspr., z dajalnikom povzročiti, narediti, da kaj ni več pod oblastjo, vplivom koga: iztrgati deželo sovražniku; iztrgati otroka slabi družbi / iztrgati obdelovalno zemljo morju
- 4. ekspr. spraviti koga iz neprijetnega položaja, stanja: iztrgati ljudstvo iz nevednosti; hvaležen mu je, ker ga je iztrgal iz revščine / mati ga je iztrgala očetovi jezi
// v zvezi z iz proti njegovi volji spraviti koga iz kakega stanja sploh: iztrgati koga iz zamišljenosti / iztrgati iz igre, spanja - 5. ekspr. z vztrajnostjo, vsiljivostjo doseči, da kdo kaj pove: iztrgati komu resnico, skrivnost / prisego mu je iztrgal z nasiljem
● vznes. smrt mu je iztrgala pero iz rok pesnil, pisateljeval je do smrti; ekspr. srce mi iztrgajte iz prsi, pa tega ne bom storil izraža zelo odklonilno stališče; ekspr. to si moraš iztrgati iz spomina pozabiti; ekspr. ne more je iztrgati iz srca pozabiti nanjo; jo prenehati ljubiti; ekspr. srce bi si iztrgala zanj vse bi žrtvovala za njegove koristi; na vsak način si ga želi pridobiti
iztŕgati se s sunkom spraviti se iz prijema: hotela se mu je iztrgati, a jo je trdno držal; konj se mu je iztrgal in zbežal; iztrgati se iz objema, rok; pren. dežela se je iztrgala iz klešč imperializma
● knjiž. jagnedi so se iztrgali iz noči postali vidni, se prikazali v obrisih; ekspr. krik se mu je iztrgal iz prsi nenadoma je zakričal; brezoseb., ekspr. pa naj bo, se mu je iztrgalo je rekel, spregovoril
iztŕgan -a -o: iztrgan list; stavki so nasilno iztrgani iz konteksta; morju iztrgana zemlja; prisl.: iztrgano podane misli; prim. strgati
izumetníčiti -im dov. (í ȋ) narediti, povzročiti, da kaj ni več v skladu z naravnim, navadnim: pisatelj je v knjigi osebe izumetničil in potvoril;
izumetničiti govor, slogizumetníčen -a -o: izumetničen jezik; te stvari dajejo ulicam izumetničen videz; povest je preveč izumetničena; izumetničeno oblačenje; prisl.: izumetničeno govoriti
izúmiti -im dov. (ū ȗ) - 1. narediti, ustvariti kaj novega, zlasti na tehničnem področju: izumiti pisavo za slepe; izumiti računski stroj
- 2. ekspr. z razmišljanjem izoblikovati, ustvariti; izmisliti si: to čudo je izumil pesnik
izúmljen -a -o: stroj je bil izumljen za olajšanje dela
izváljati -am dov. (á) metal. z valjanjem narediti, izoblikovati: izvaljati jeklo
izvésti -vézem in izvêsti -vêzem dov. (ẹ́; é) - 1. z vezenjem okrasiti: izvesti blazino, obleko, prt; s svilo, z zlatom izvesti; strojno izvesti
- 2. z vezenjem narediti: izvesti vzorec
izvézen -a -o in izvezèn -êna -o: izvezen prtiček; knjiž. nebo je bilo izvezeno z zvezdami
izvléči -vléčem dov., izvléci izvlécite in izvlecíte; izvlékel izvlékla (ẹ́) - 1. z vlečenjem, potegovanjem spraviti iz česa: izvleči meč iz nožnice, nit iz blaga, zamašek iz steklenice / izvleči posekano drevje iz gozda; ladjico so izvlekli na kopno / izvleči žebelj iz deske
// z vlečenjem podaljšati: izvleči anteno - 2. spraviti iz česa ovirajočega: izvleči voz iz blata; obtičal je do kolen v snegu in se ni mogel izvleči; s težavo se je izvlekel izpod ruševin
- 3. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom vzeti iz česa: iz listnice je izvlekel šop bankovcev; izvleči roke iz žepa potegniti
// počasi je izvlekla svojo roko iz njegove - 4. ekspr. s prizadevanjem, vztrajnostjo spraviti koga iz neprijetnega, zapletenega položaja: on te je izvlekel, ko so te zaprli; trudi se, da bi jo izvlekel iz revščine; izvleči koga iz težav, zadrege; ljudstvo se je izvleklo iz zaostalosti
- 5. ekspr. s silo, vztrajnostjo priti do česa: ves denar je izvlekel iz njega; pri prodaji hoče izvleči čim več dobička / iz ljudi je izvlekel stvari za smešno nizko ceno kupil; gospodar je hotel kar največ izvleči iz delavcev doseči, da bi kar največ naredili
// z vztrajnim poizvedovanjem, povpraševanjem izvedeti: sodniki niso mogli prav nič izvleči iz njega; poskušal je izvleči nekatere podrobnosti o dogodku; izvlekel je iz nje skrivnost - 6. teh. dokončati risbo, navadno s tušem: črte je treba še izvleči; izvleči načrt
// narediti nepretrgano črto: vidne robove na skici izvlečemo, nevidne pa črtkamo
● ekspr. komaj je izvlekel iz nje kako besedo s težavo jo je pripravil, da je govorila; publ. iz razprave lahko izvlečemo nekaj splošnih zaključkov naredimo
izvléčen -a -o: izvlečen zamašek; izvlečena risba; kosmičasto sukno ima na površini zelo izvlečena vlakna
izvotlíti -ím tudi zvotlíti -ím dov., izvótli in izvôtli tudi zvótli in zvôtli; izvótlil tudi zvótlil (ī í) - 1. narediti votlo: izvotliti bučo, palico / voda izvotli apnenčast svet; pren., knjiž. bolečina ga je vsega izvotlila
- 2. izdolbsti: izvotliti deblo za čoln
izvótljen -a -o in izvotljèn -êna -o tudi zvótljen -a -o in zvotljèn -êna -o: izvotljena buča; osrednja tema pesmi je človek, ki postaja v sebi prazen, izvotljen
izvršíti -ím dov., izvŕšil (ī í) - 1. publ. napraviti, da kaj zahtevanega, obvezujočega postane stvarnost, dejstvo; izpolniti: izvršiti svojo dolžnost; izvršiti naročilo; izvršiti povelje, ukaz; izvršiti očetovo voljo / izvršiti oporoko / izvršiti načrt uresničiti, izvesti, izpeljati
♦ jur. izvršiti smrtno kazen; sodba se je izvršila takoj
// narediti, opraviti: prepričan je bil, da je izvršil pomembno delo; izvršiti podzemeljsko eksplozijo; izvršiti vrsto družbenih sprememb / izvršiti kaznivo dejanje storiti
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izvršiti likvidacijo; izvršiti napad na sovražno postojanko napasti jo; izvršiti preiskavo, sterilizacijo - 2. zastar. dokončati, končati: lotil se je dela in ga tudi izvršil / izvršiti šolo
izvršíti se publ. zgoditi se, pripetiti se: uboj se je izvršil v njegovi hiši; vse to se je izvršilo v nekaj trenutkih / v duhovnem življenju so se izvršile velike spremembe so nastale
izvršívši zastar.: izvršivši svojo dolžnost, je odšel
izvršèn -êna -o: izvršena kazen; izvršena naloga; delo je bilo izvršeno v roku
● postaviti koga pred izvršeno dejstvo seznaniti ga s stvarmi, ko so že odločene, izvršene
izvrtanína -e ž (í) izvrtina: narediti izvrtanino / odstranjevati izvrtanino
izvŕtati -am tudi zvŕtati -am dov. (r̄) - 1. narediti luknjo v kaj z orodjem, ki se pri delu vrti: izvrtati desko / izvrtati zob
// z vrtanjem narediti, izoblikovati: izvrtati en centimeter globoke izvrtine; izvrtati luknjo v les / izvrtati predor skozi led / črv je izvrtal rov - 2. z vrtanjem spraviti iz česa: izvrtati kovice iz jeklenih konstrukcij
- 3. ekspr. z vztrajnim prizadevanjem priti do česa: končno se mu je le posrečilo izvrtati denar; izvrtati gradbeno dovoljenje / zate bomo že izvrtali kako primerno službo
// z vztrajnim poizvedovanjem, izpraševanjem izvedeti: izvrtali so iz mene reči, ki jih nikakor nisem želel povedati; izvrtaj, kaj se je zgodilo s sinom
izvŕtan tudi zvŕtan -a -o: stebri so od polžev ogrizeni in izvrtani; izvrtana luknja
izvrtína -e ž (í) - 1. luknja, ki nastane z vrtanjem: narediti, obdelati izvrtino; vtakniti razstrelivo v izvrtino; koničasta, stožčasta izvrtina; globina, premer izvrtine / žarg., avt. izvrtina valja premer
- 2. zdrobljena snov, ki nastane pri vrtanju: odstranjevanje izvrtine
izžágati -am dov. (ȃ) - 1. z žaganjem odstraniti iz česa: izžagati grčo iz lesa
- 2. z žaganjem narediti, izoblikovati: izžagati figuro, konja; izžagati podstavek iz trdega lesa
izžágan -a -o: izžagana figura
izžgáti -žgèm dov., izžgál (á ȅ) - 1. z ognjem poškodovati, uničiti: ogenj mu je izžgal oči
// knjiž. z vročino uničiti: sonce je izžgalo travo - 2. narediti, izoblikovati z žarečim predmetom: izžgati drevak; s cigareto izžgati luknjo v papir
- 3. med. uničiti tkivo z razžarjeno, segreto iglo: izžgati divje meso, rano
izžgán -a -o: izžgan čoln; izžgane oči; polja so izžgana od sonca / ekspr. od mrzlice je ves izčrpan, izžgan
izžlébiti -im tudi izžlebíti -ím dov., izžlébil (ẹ̄ ẹ̑; ī í) narediti žleb, žlebove: izžlebiti cev, površino predmetaizžlébljen -a -o tudi izžlebljèn -êna -o: izžlebljena cev, deska, stena; izžlebljeno rezilo
♦ arhit. izžlebljeni steber
izžréti -žrèm dov., izžŕl (ẹ́ ȅ) - 1. z žretjem poškodovati, uničiti: črvi so izžrli hrastovo mizo
// poškodovati, uničiti sploh: rja izžre železo; pren., ekspr. skrbi so ga izžrle - 2. z žretjem narediti: ličinka izžre odprtino in se izmota iz mešička
izžŕt -a -o: od moljev izžrt plašč; roke je imela izžrte od luga / ekspr. zaradi bolezni ima izžrta lica udrta
jáka -a in -e stil. -ta m (ȃ) ekspr. neiznajdljiv, neroden človek: ti si pa res pravi jaka, kdaj bi bil že moral to narediti
● ekspr. hočeš me na ta način preslepiti. Ne boš, jaka! izraža pripravljenost na odpor, nasprotovanje
jalovína -e ž (í) - 1. plasti, kosi kamnine v premogu, rudah: izpirati, odbirati jalovino; odkopavati, odstranjevati jalovino; odvažati jalovino iz rudnika; kupi jalovine
// metal. snovi v rudi, ki se ne dajo koristno izrabiti: karbonatna jalovina v svinčevi rudi - 2. redko jalova, nerodovitna tla: narediti iz jalovine travnik
jáma -e ž (á) - 1. v zemljo narejena vdolbina: na cesti se delajo, nastajajo jame; kopati, narediti, zasuti jamo; pasti, stopiti v jamo; jame od bomb; jame za sajenje dreves
// nav. ekspr. vdolbeno mesto sploh: narediti sredi žgancev jamo za mast / bil je tako suh, da so se mu v licih delale jame vdolbine; oči so mu ležale v globokih jamah - 2. naraven izvotljen prostor pod zemeljskim površjem: jama sega, vodi daleč v hrib; raziskovati jame; spustiti se v jamo; skalnata jama / odkritje sledov primitivnega človeka v jami / kraška jama podzemeljska jama v kraškem svetu; podzemeljska jama / Postojnska jama
- 3. navadno s prilastkom prostor v zemlji, tleh za zbiranje česa, navadno obzidan: betonirati jamo / apnena jama za shranjevanje apna; gnojnična jama; greznična jama greznica; kompostna jama / dati repo v jamo
// teh. obzidan prostor navadno v tleh, na tleh, v katerem se s tekočino ali paro obdeluje surovina: lužilna jama; parilna jama
// nekdaj preprosta stavba, zgrajena delno v zemlji, delno nad njo, zlasti za sušenje lanene slame: zakuriti jamo; sušiti na jami / sušilna jama - 4. prostor pod zemeljskim površjem, v katerem se koplje, pridobiva ruda ali premog: odpreti novo jamo; spustiti se v jamo; zračenje jame / pog.: dela v jami je zaposlen kot rudar; ponesrečil se je v jami v rudniku
// s prilastkom prostor, kjer se kaj koplje, pridobiva sploh: gramozna, peščena, šotna jama / ustreljen je bil v Gramozni jami - 5. nav. ekspr. prostor v zemlji za pokop mrliča; grob: izkopati komu jamo; spustiti krsto v jamo; zagrebli so ga v jamo / pesn. počiva v črni jami
- 6. ekspr., s prilastkom bivališče, zbirališče: tvoja hiša je jama razbojnikov; pren. jama greha, hudodelstva
● ekspr. zanj je že pripravljena jama kmalu bo umrl; ekspr. sam sebi jamo koplje dela take stvari, ki ga spravljajo v nesrečo, so mu v pogubo; evfem. pomagati komu v jamo biti kriv, sokriv njegove smrti; ekspr. ta obrt je zanj zlata jama prinaša mu zelo velik dobiček; preg. kdor drugim jamo koplje, sam vanjo pade nesreča, ki jo kdo pripravlja drugim, navadno zadene njega samega; preg. če slepec slepca vodi, oba v jamo padeta iskanje nasveta, opore pri enako neizkušenem človeku je pogubno; preg. pijanec se spreobrne, ko se v jamo zvrne kdor je vdan pijači, se tega do smrti ne more znebiti
♦ geogr. ledena jama kraška jama, v kateri se ohrani led vse leto ali velik del leta; suha jama kraška jama, v kateri ne teče voda; vodna jama kraška jama, v kateri teče voda; grad. gradbena jama ki omogoča gradnjo temeljev in podzemnih delov objekta; lov. jama razširjeni del rova jazbeca ali lisice; volčja jama ki se napravi za lovljenje volkov; metal. livna jama v tleh livarne, v kateri se ulivajo težji ulitki; teh. revizijska ali servisna jama v tla narejen prostor za pregledovanje spodnjega dela vozila
jámica -e ž (á) manjšalnica od jama:- a) delati, kopati jamice; porivati frnikole v jamico; okrogla, plitva jamica
- b) ob smehu se ji delajo v licih jamice; oči so mu izstopile iz jamic parnih votlin pod čelom, v katerih so oči; jamica na bradi / narediti jamico v testo
- c) počiva v hladni jamici
● ekspr. od presenečenja so mu hotele oči skočiti iz jamic zelo je izbuljil oči
♦ anat. sklepna jamica vbočeni konec kosti v sklepu; zobna jamica jamica v čeljusti, v kateri je zob; zool. vohalna jamica vohalni organ z vohalnimi čutnicami na tipalnicah in pipalkah žuželk
jêrmen -éna m, mn. stil. jerména s (é ẹ́) - 1. trak z zaponko, navadno usnjen: odpel je jermene in snel sedlo; prišiti jermene k nahrbtniku; zapeti, zategniti jermen; narediti luknjice v jermen / čeladni jermen s katerim se pripne čelada; čelni jermen ki se daje na čelo; čezramni jermen; pasji jermen na katerem se vodi pes; jermen za hlače ki drži hlače v pasu
// ozek trak iz usnja sploh: rezati jermene; splesti bič iz jermenov; prevezati z jermenom; jermen za brušenje britve / kupiti nove jermene za čevlje usnjene vezalke
● ekspr. ničesar ne bi izdal, čeprav bi mu jermene rezali s hrbta z ničimer ga ne bi prisilili, da bi izdal - 2. trak iz usnja ali iz močnega materiala s sklenjenima koncema, ki prenaša vrtenje: jermen gladko teče; mazati, napeti, sešiti, sneti, speti jermen; nadeti, natakniti jermen na jermenico; konopnen, usnjen jermen / gonilni ali pogonski jermen ki prenaša vrtenje z jermenice na jermenico
♦ lov. sledni jermen dolg pasji jermen, ki se uporablja pri iskanju obstreljene divjadi s psom; teh. členasti jermen narejen iz spetih koščkov usnja; dovajalni jermen za dovajanje obdelovanih predmetov v stroj; klinasti jermen ki ima trapezast prerez; ploščati jermen ki ima nizek in širok pravokoten prerez; vet. podrepni jermen ki se namesti vprežni živini pod rep
jéza -e ž (ẹ́) - 1. močno kratkotrajno čustvo, ki povzroča napadalne težnje: ob pogledu na njihovo prizadetost ga je jeza kmalu minila; jeza ga obide, se mu poleže, ga premaga, ga prevzame; ekspr. jeza ga grabi, se mu izkadi, mu kopni, ga lomi, se mu ohladi, ga popade, mu prekipi, ga prime, ga razganja; premagati, zadrževati jezo; knjiž. brzdati, dušiti jezo; ekspr. hladiti si jezo s psovkami; ekspr. potlačiti, požreti jezo; pusti ga, sicer ga boš spravil v jezo; ekspr. onemogla, slepa jeza; izbruh jeze; bled od jeze; ekspr. je ves zelen od jeze; ekspr. pograbila ga je taka jeza, da bi vse razbil / govoriti brez jeze; raztrgati pismo od jeze; ekspr. jokati, peniti se, pihati od jeze; pog., ekspr. kar požrl bi se od jeze; ekspr. na vso jezo se ga je napil; v jezi kaj narediti, reči; z jezo delati jezno, nejevoljno
// tedaj ga je popadla jeza: Dovolj vas imam
// ekspr. kar je posledica takega čustva: čutiti gospodarjevo jezo; braniti otroka pred očetovo jezo - 2. nav. ekspr. negativen, odklonilen odnos: kazati jezo; prizadeval si je potolažiti njihovo jezo; s to odločitvijo si je nakopal jezo domačih / hiral je v jezi do sina, na otroke; razšla sta se v jezi in sovraštvu; pren., knjiž. jeza usode
- 3. knjiž., ekspr. silovitost, divjost: jeza valov
● ekspr. jeza govori iz njega njegovo govorjenje, ravnanje kaže, da je jezen; ekspr. dati duška svoji jezi sproščeno izraziti svojo jezo; ekspr. hladiti si jezo na kom, nad kom z neprijaznim govorjenjem, ravnanjem s kom si pomirjati, zmanjševati jezo; ekspr. kuhati jezo na koga biti jezen nanj; ekspr. stresti, zliti jezo na koga, nad kom zaradi jeze zelo neprijazno z njim govoriti, ravnati; star. s sosedovimi so si v jezi so sprti; nar. babja jeza babje pšeno; pog. je hitre, nagle jeze se hitro razjezi, razburi; ekspr. ob taki surovosti ga je popadla sveta, star. pravična jeza pokazal je upravičeno ogorčenje, odpor; šalj. jeza škoduje lepoti
♦ rel. dan jeze sodni dan
júnec -nca m (ú) - 1. mlad skopljen goveji samec: učiti junce voziti; par juncev; junci in telice
// goveji mladič moškega spola: krava je povrgla junca - 2. redko bik: gnati kravo k juncu
- 3. ekspr. močen moški: taka junca, pa ne bi mogla tega narediti
// nizko neumen, omejen človek: kaj bi zameril juncu, saj tega ne razume
kàj čésa zaim., čému, kàj, čém, čím (ȁ ẹ̄) izraža nedoločeno, poljubno stvar, pojav: če se bo kaj spremenilo, mi sporoči; ali ti je še česa treba; dati, očitati komu kaj; nimaš se za kaj jeziti; dvomiti o čem / v zvezi s samostalniško rabljenim pridevnikom: čuditi se čemu nenavadnemu; storiti kaj dobrega; očistiti z glicerinom ali s čim drugim
// ekspr. izraža stvar, pojav, kot ga določa sobesedilo: nima kaj obleči; toliko se trudi, pa nima kaj pokazati; dokler ni izšla ta vadnica, učitelji niso imeli kaj v roke vzeti / elipt.: naj se oglasi, kdor ima kaj proti temu; kot vljudnostni odgovor pri zahvali »hvala!« »Ni za kaj«
● spreten kot le kaj zelo, močno; pog., ekspr. pa še kaj! izraža močno zavrnitev; ekspr. kaj takega! izraža veliko začudenje; ekspr. no, slišiš, (ali) bo že kaj brž povej; brž naredi; pog. delal bom, dokler bom še za kaj krepek, zmožen za delo; pog. stvar je sklenjena, tu ni kaj nič se ne da spremeniti; pog. hiša je lepa, ni kaj reči je zares lepa; ekspr. tam ni kaj vzeti tam so zelo revni; pog. ali je imela kaj z njim ljubezensko razmerje; nar. ne more vsemu kaj vsega narediti, opraviti; pog. ali ta obrtnik za kaj naredi dobro, solidno; evfem. bojim se, da si iz obupa kaj ne naredi napravi samomor; evfem. njega se rado kaj prime krade; pog., ekspr. dežja še ne bo, če kaj vem tako mislim, sklepam
kamnomèt -éta m (ȅ ẹ́) - 1. grad. plast večjih kamnov za utrditev brega, nasipa, opornika: narediti, položiti kamnomet
- 2. v starem in srednjem veku vojaška priprava za metanje kamenja
kamufláža -e ž (ȃ) voj. zakrivanje vojakov, vojaških objektov, navadno s prilagoditvijo okolici: dobra kamuflaža; kamuflaža bunkerja / narediti kamuflažo / za kamuflažo so jamo prekrili z vejevjem; pren., ekspr. ukvarjal se je s tihotapstvom, delavnico je imel le za kamuflažo
// priprava, sredstvo za to: odstraniti z vozil kamuflažo
kanál -a m (ȃ) - 1. cevast prostor pod zemljo za odvajanje odplak, vode od padavin: narediti kanal; betonski kanal; čiščenje kanala; smrad iz kanalov; izkopati zemljo za kanal / odtočni, odvodni, zbirni kanal / obcestni kanal obcestni jarek
// cevast prostor, skozi katerega kaj prehaja ali se povezuje: odmašiti kanal / dimni, zračni kanal - 2. v zemljo narejena široka vdolbina za dovajanje, odvajanje vode: kanal povezuje reki / dovodni, namakalni kanal; kanal za izsuševanje / plovni kanal
// morje med bližnjima deloma kopnega: otok loči od celine globok kanal / morski kanal - 3. elektr. frekvenčno območje, po katerem oddaja določena postaja svoje signale: centrala ima več kanalov / žarg. ta kanal se je pokvaril, ne dela / komunikacijski kanal
// položaj kanalnega preklopnika, ki omogoča televizijskemu sprejemniku sprejem določenih kanalov: vključiti tretji kanal; preiti s petega na šesti kanal - 4. ekspr. način prenašanja, posredovanja, navadno česa tajnega, nedovoljenega: niso mogli odkriti kanala, po katerem so prihajale vesti; skriti kanali / organizirati kanal za ilegalno literaturo / poročila so dobivali po kanalih / vohunski kanali
♦ aer. vetrovni kanal vetrovnik; anat. kanal cevasti del organa, po katerem kaj prehaja ali se pretaka; hrbtenični kanal ki poteka skozi vretenca hrbtenice; nosni, sečni kanal; strojn. izpušni kanal v glavi valja za odvajanje plinov iz zgorevalnega prostora; teh. kanal prostor med loputami turbine
kanelúra in kanelíra -e ž (ȗ; ȋ) nav. mn., arhit. podolžni žleb, navadno na antičnem stebru: poškodovane kanelure / narediti kanelure na steni
kardinálen -lna -o prid. (ȃ) - 1. knjiž. glaven, bistven: odkriti v drami kardinalne točke, ob katerih se dogajanje lomi / kardinalne strani neba / to dejstvo je kardinalnega pomena za razjasnitev nesoglasij
- 2. ekspr. zelo velik: narediti kardinalno napako
♦ mat. kardinalno število število, ki izraža moč množice
kariêra -e ž (ȇ) nav. ekspr. (hitra) uveljavitev, uspeh na kakem področju delovanja: v tem poklicu se ji obeta kariera; zagotovljena ji je kariera tudi brez izobrazbe; s takšnim dejanjem si je samo pokvaril kariero / hitra kariera
● ekspr. narediti kariero uspeti
// navadno s prilastkom delovanje, življenje glede na poklicno družbeno področje: začel je z advokatsko kariero; uspešna igralska kariera; za seboj ima razgibano politično, umetniško kariero; znanstvena kariera; dvomljiva kariera pevca / bil je še mlad in na začetku (svoje) kariere / kratkotrajna športna kariera
karierístičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na karieriste ali karierizem: narediti kaj iz karierističnih pobud / karieristični uradnik
káša -e ž (á) - 1. jed iz oluščenega prosa: kuhati, mešati kašo; zabeliti kašo z maslom / češpljeva kaša v kateri so slive; mlečna kaša kuhana na mleku
// nadevati klobase s kašo s kuhanim pšenom
// prosena kaša
// redko oluščena zrna nekaterih žit ali jed iz takih zrn sploh: oprati, prebrati kašo / ajdova kaša; ječmenova kaša ješprenj; (prosena) kaša pšeno - 2. s prilastkom gosta jed iz pretlačenega krompirja, sadja, zelenjave: jabolčna kaša; sadna kaša; redko krompirjeva kaša krompirjev pire, pire krompir
- 3. nav. ekspr. mešanica iz zdrobljene, zmlete snovi in tekočine: narediti iz mavca gosto kašo / zmešati cement, pesek in vodo v kašo; pren. vse njegovo pisanje je dolgočasna kaša
- 4. ekspr. neprijeten, zapleten položaj: to ti je bila kaša; potegniti, spraviti koga iz kaše; biti, znajti se v kaši / zabredli, zašli so v lepo kašo v zelo neprijeten, zapleten položaj
// ne vmešavaj se v to kašo neprijetno, zapleteno zadevo
● star. ne bo več dolgo jedel kaše kmalu bo umrl; ekspr. ne boš (nam) kaše pihal delal težav v kaki stvari, se vmešaval; ekspr. lepo kašo nam je skuhal povzročil je, da smo v neprijetnem, zapletenem položaju; hodi kakor mačka okrog vrele kaše ne upa se lotiti jedra problema
♦ gastr. ribana kaša kaši podobna jušna zakuha iz rezančnega testa; med. barijeva kaša raztopina barijevega sulfata, ki se da pacientu pri rentgenskem presvetljevanju, slikanju prebavne cevi; meteor. babja kaša babje pšeno
kášta -e ž (ȃ) - 1. star. prostor ali stavba za shranjevanje žita; kašča: peljati koga v kašto / izprazniti kašte
- 2. redko skladovnica (žaganega lesa), kopa: narediti kašto / zložiti deske v kašte
- 3. nar. obtežilni kamen (stiskalnice): Marsikje so plesali, ko so zmetali grozdje v naloženi koš in obesili kašto (I. Koprivec)
♦ grad. objekt, zložen navadno iz betonskih ali lesenih kosov in zapolnjen s kamenjem, zlasti za utrjevanje bregov
kázati tudi kazáti kážem nedov. (á á á) - 1. delati tako, da kdo lahko kaj gleda, opazuje: izgovarja se in kaže dokumente; kazal mu je vse vrste blaga / celo popoldne je kazala slike / rad kaže svoje stanovanje razkazuje
// s prislovnim določilom usmerjati pozornost k čemu, navadno s prstom, roko: kazati proti vratom; kazala je na desno stran, za njim; s palico kazati po zemljevidu
// navadno v zvezi s pot voditi, usmerjati: ženska nama je kazala pot / vozil je naprej, da je kazal pot; pren., knjiž. kazati pot do sreče - 2. dajati podatke, informacije o čem glede na določen položaj, lego: brzinomer je kazal že 180 kilometrov na uro / ura kaže enajst je enajst
// tehtnica je kazala več, kot je mislil / mali kazalec kaže ure, veliki minute - 3. nav. ekspr. imeti kaj vidno, opazno: krilo je prekratko in spet kaže noge / kazala je dve vrsti belih zob / strgan plašč je kazal podlogo; dvorišče kaže red in snago; na levi strani se kažejo ostanki nekdanjega gradu / slika kaže dekle v narodni noši na sliki je dekle; narediti kaj tako, kot kaže slika kot je na sliki
- 4. biti izraz, posledica določenega stanja, pojava: bilanca kaže izgubo / podatki kažejo gmotno stanje; anketa kaže, da zanimanje za to raste / poskusi kažejo na podobnost med njima da sta si podobna; zdravje kaže na boljše / ta ideologija kaže vpliv kozmopolitizma
// nav. 3. os., z odvisnim stavkom izraža možnost, verjetnost: ni kazalo, da bi ga našli; kaže, da ima prav; kazalo je, da so ga odpustili / kaže, da bo lepo vreme / z njim slabo kaže / kakor (vse) kaže, si položaja ni bistveno izboljšal - 5. nav. 3. os., navadno s prislovnim določilom imeti take zunanje znake, iz katerih se da predvidevati kaj: letina dobro, slabo kaže; sadje lepo kaže; ne kaže mu nič dobrega / ekspr. vreme še kar kaže lepo kaže
// obraz kaže na jok da bo jokal; nebo kaže na dež / star. kaže se mu izguba da bo imel izgubo - 6. delati vidno, opazno
- a) razpoloženje, stanje: kazala je veliko jezo; javno ne kaže svoje ljubezni do nje; sovraštvo kažejo v besedah in dejanju / obraz je kazal sočutje, strah / to se lepo kaže v zgradbi hrbtenice
- b) lastnost, značilnost: kazal je štirideset let; proti njej se kaže junaka / ta človek kaže zdrave nazore / na zunaj je kazal poštenost / z oslabljenim pomenom v šoli ni kazal pridnosti / nav., ekspr. ta obleka ga je kazala veliko mlajšega
- c) razmerje, odnos: ta fant kaže veliko nadarjenost za glasbo; kaže velik smisel za pisanje / zaenkrat kaže voljo do dela
// nav. ekspr. imeti (vidno, opazno): umorjeni je kazal globoko rano / hrib že kaže zimsko lice; murve so kazale prvo brstje
- 7. nav. 3. os., ekspr., z nedoločnikom izraža primernost, potrebnost narediti, storiti kaj: o tem kaže govoriti; ne kaže hoditi tja; niti minute ne kaže izgubljati; tega ne kaže zavreči / premišlja, kaj bi kazalo narediti / ob novem romanu se kaže vsaj malo zamisliti / temu človeku kaže pomagati / zastar. otrok kaže biti ubogljiv zdi se, da je
// elipt., navadno z nikalnico, v zvezi z drugega izraža verjetnost ene, edine možnosti: vdal sem se, drugega mi ni kazalo; ne kaže mi drugega, kakor potrpeti; ekspr. kaj mu je sploh še kazalo drugega
● ekspr. to že od samega začetka ni nikamor kazalo ni dajalo upanja na uspeh, ugodno rešitev; ne kaže svojih let videti je mlajši, kot je v resnici; ekspr. vsemu svetu kaže fige, jezik ves svet omalovažuje, se ne meni zanj; ves čas jim je kazal hrbet bil je obrnjen tako, da so videli njegovo hrbtno stran; kazati komu jezik moliti jezik iz ust, zlasti v znamenje omalovaževanja, nasprotovanja; pog. na filmskem platnu kažejo kavbojke predvajajo, so na sporedu; ekspr. kaže kosti, rebra zelo je suh; ekspr. pričel je kazati svoja leta dobivati za svojo starost značilne poteze, znake; ekspr. spet kaže čemeren obraz je slabe volje; ekspr. za hrbtom mu je kazal osle imel razprte prste obeh rok tik pred nosom in pri tem iz ust molil jezik; ekspr. streha kaže rebra manjka ji veliko strešnih opek, skodel; ekspr. že spet kaže roge se upira; se napihuje, postavlja; kaže dobro voljo pripravljen, voljen je kaj storiti, pomagati; ekspr. sovražnik znova kaže zobe pripravlja se za napad, grozi; ekspr. gospodi je rad kazal zobe nasprotoval, se upiral; ekspr. ljudje bi s prstom kazali za njim obsojali ga, imeli ga za krivega; ekspr. vzela sta se, ker je obema kazalo ker so bile okoliščine, prilike ugodne, primerne; ekspr. slaba (mu) kaže (njegov) položaj je tak, da ni pričakovati ugodnih rešitev
kázati se tudi kazáti se delati tako, da se lahko kaj gleda, opazuje: kazal se je v ponošenem cilindru / rada se kaže ljudem; ni se rad kazal v javnosti hodil med ljudi; nastopal
// življenje se mu kaže v pravi luči
kazáje: vlekel ga je s seboj, kazaje na grm; kazaje s pogledom, prstom proti sobi
kažóč -a -e: zastar. govoril je, kažoč nanjo; kažoč ji pot
kíksniti -em dov. (í ȋ) žarg. narediti napako, zmotiti se: spet sem kiksnil / vrgel je žogo in kiksnil ni zadel (cilja), je zgrešil
kímniti -em dov. (í ȋ) - 1. z glavo narediti gib, navadno navzdol in navzgor: kimniti predse; kimne od živčne napetosti
- 2. z gibom glave navzdol in navzgor izraziti soglasje: na vprašanje je le kimnil; kimne, da je to prav
// z gibom glave izraziti kaj: komaj je še kimnil ženi, naj mu prinese zdravila / prijazno kimniti v slovo
kompenzírati -am dov. in nedov. (ȋ) zaradi izgube, pomanjkanja česa narediti, sprejeti kaj drugega; nadomestiti, nadoknaditi: otroci, ki niso bili deležni ljubezni staršev, to pozneje na različne načine kompenzirajo; kompenzirati telesne pomanjkljivosti z večjo delavnostjo / šahist kompenzira izgubo figure z dvema kmetoma
// publ. izravnati, uravnovesiti: povečan uvoz je treba kompenzirati z večjim izvozom / občutek krivde so kompenzirali z visokim standardom
♦ elektr. kompenzirati izenačiti porabo induktivne jalove energije s kapacitivno; mat. kompenzirati izpustiti, uničiti enaka člena na obeh straneh enačbe; med. kompenzirati srčno napako zmanjšati, ublažiti jo s povečano dejavnostjo srčne mišice; navt. kompenzirati kompas čimbolj zmanjšati vpliv ladijskega magnetizma na delovanje kompasa
končáti -ám dov. (á ȃ) - 1. z glagolskim samostalnikom izraža prenehanje opravljanja
- a) dela, opravila: za danes je končal delo na vrtu; likanja še ni končala; to izigravanje se mora končati / ekspr. končajte ta nesrečni prepir nehajte se prepirati
// nar., z nedoločnikom: končaj že predavati nehaj; zidati so končali še pred mrakom nehali
// elipt. ko je predsednik končal, je spregovoril še tajnik - b) dejavnosti, aktivnosti: žetev smo končali; publ. končati s poizvedbami; dvoboj se je že končal; zabava se konča šele proti jutru / današnjo sejo bomo končali ob šestih / govor je moral hitro končati dokončati
// neustalj. predstava konča ob desetih se konča
// s prislovnim določilom izraža dejanje, ki se kot zadnje vključuje v kako celoto: ciklus oddaj bomo končali z analizo Cankarjeve drame; uvod je končal z opisom glavnih pojavov / delo so končali s pesmijo
- 2. s širokim pomenskim obsegom izraža celotnost, polnost dejanja: jopico je hitro končala; si že končal nalogo; kdaj boš končal sliko / šahist partije ni hotel končati / končal je pomembno delo
- 3. ekspr., s prislovnim določilom izraža posledico delovanja, udejstvovanja: vse kaže, da bo končal v predsedstvu; aktivistka je končala pri gestapu; končal je v ječi; fant je dobro končal; če boš tako živel, boš slabo končal / prepir so končali na sodišču / ta bo še v umobolnici končal / publ. žoga je končala v mreži
// umreti: končal je na vislicah; mnogi so končali kar ob cestah; pren. knjiga je končala na smetišču - 4. star. ubiti, usmrtiti: obsojenca so kmalu končali; nobene živali ne konča brez potrebe; hotel se je končati narediti samomor
// odpelji ju in končaj z njima
// uničiti, ugonobiti: konje je čisto končal; pijača ga je končala do kraja / če bo tako vozil, bo avto kmalu končal
● ekspr. z njo je že davno končal ni več njen prijatelj, ne ljubi je več
končáti se navadno s prislovnim določilom izraža prenehanje obstajanja- a) glede na prostor: tu se travnik konča in začenja se gozd; cesta se konča pod hribom; ulica se slepo konča / stavek se konča s piko
- b) glede na čas: tudi ta mesec se bo kmalu končal; šolsko leto se konča čez nekaj dni / veseli dan se je prezgodaj končal
// izraža izid dejanja, kot ga nakazuje določilo: dvoboj se je končal z zmago velemojstra; tekma se je končala neodločeno / vse se je nesrečno, slabo, žalostno končalo; tožba se je zanj ugodno končala
● ekspr. njen dan se zgodaj začne in pozno konča delati začne zgodaj zjutraj in neha pozno zvečer
končávši zastar.: končavši delo, odide domov
končán -a -o: predstava še ni končana; priprave za poroko bodo kmalu končane; naročena ladja bo končana še ta mesec narejena; posvetovanje je končano / po končani vojni bo vse drugače po vojni
konkretizírati -am dov. in nedov. (ȋ) narediti, povzročiti, da postane kaj zaznavno s čuti; uresničiti, opredmetiti: uspeli so konkretizirati svoje ideje, načrte;
dobljene naloge je treba čimprej konkretizirati;
sklepi so se postopoma konkretizirali // ponazoriti, pojasniti: abstraktne misli je konkretiziral s primerom / svoje stališče bi radi nekoliko bolj konkretiziralikonkretizíran -a -o: konkretizirane naloge; osnovna načela so bila kmalu konkretizirana
konstituírati -am dov. in nedov. (ȋ) publ. narediti, da kaj nastane in prevzame določene funkcije: na prvi seji so konstituirali upravni odbor;
konstituirala se je skupščina sklada za zdravstveno varstvo / konstituiral se je v vrhovno zakonodajno telo / v tem procesu so se nekatera ljudstva konstituirala v narode s svojo državo izoblikovala // nedov. oblikovati, sestavljati: Shakespearovega človeka konstituirajo moralne vrline / moderna je zopet konstituirala celotno človekovo osebnostkonstituíran -a -o: konstituirani narodi; konstituirana skupščina
kónto -a m (ọ̑) - 1. fin., navadno s prilastkom sistematičen pregled spreminjanja premoženjskega stanja, knjigovodski račun: konto dobaviteljev, kupcev; konto stroškov / odpreti konto narediti prvo vknjižbo; analitični konto ki obravnava posamezen del sintetičnega konta; bančni konto bančni račun; sintetični konto ki prikazuje posamezne skupine sredstev ali vire sredstev
// žarg. knjigovodska kartica, na kateri je posamezen konto: mora še urediti konte - 2. pog., s prilastkom račun, strošek: ostanek kupnine gre na njegov konto / smejali so se na moj konto
kópija -e ž (ọ́) - 1. izdelek, ki nastane pri kopiranju: narediti dve kopiji načrta; predložil je kopijo spričevala / dvajset kopij filma / arhivska kopija najboljša kopija posameznega filma, stalno shranjena v arhivu
- 2. besedilo, napisano ali natipkano hkrati z originalom z uporabo papirja za kopiranje: kopija ni bila čista / delati kopije / tipkal je v petih kopijah izvodih
// papir za kopije papir, na katerega se kopira - 3. z rodilnikom kar je narejeno čemu tako podobno, da vzbuja vtis pravega, originalnega: kopija slike se mu je posrečila; dobre, slabe kopije fresk / vozilo je kopija fiata
● ekspr. hči je prava kopija svojega očeta zelo mu je podobna
♦ film. delovna kopija filma prva, še neozvočena kopija; fot. kontaktna kopija neposredni odtis negativa; geod. kopija katastrskega načrta preris mejnih črt kake parcele ali skupine parcel s pripadajočimi številkami iz katastrskega načrta; teh. galvanoplastična kopija
korákniti -em dov. (á ȃ) knjiž. narediti korak, stopiti: negotovo je koraknil naprej / trdo korakne proti vratom
koreografírati -am dov. in nedov. (ȋ) narediti načrt za uprizoritev umetniškega plesa, baleta: koreografirati in režirati / delo je koreografiral znani koreograf
kósati se -am se nedov. (ọ̑) - 1. prizadevati si narediti kaj bolje in hitreje kot drugi: kosati se s kom pri delu, v delu; ekspr. kar kosale so se, katera bo povedala prva tekmovale
// kosati se med seboj - 2. nav. ekspr., z orodnikom imeti kako lastnost, značilnost v enaki meri kot drugi: v pridnosti se lahko kosa z njim; glede padavin se jesen kosa s pomladjo / letošnji pridelek se ne more kosati z lanskim primerjati
// pojavljati se, nastopati v enaki meri: tu se natančnost kosa s točnostjo opisov - 3. ekspr., redko boriti se, spopadati se: parnik se je kosal z viharjem / sovraštvo se kosa z ljubeznijo
kôza -e stil. -é ž (ó) - 1. manjša domača žival s srpastimi rogovi, ki se goji zlasti zaradi mleka: koza meketa; kozo molsti, pasti; čreda koz; skače kot koza / angorska koza ki ima dolgo, mehko dlako; domača koza; kašmirska koza z dolgo, mehko dlako, po izvoru iz osrednje Azije
- 2. slabš. neumna, domišljava ženska: ona je prava, velika koza / kot psovka: koza neumna; koza kozasta
- 3. lesena priprava, navadno s štirimi nogami, na kateri se žaga, teše, oblikuje: desko položiti na kozo / tesarska koza; koza za žaganje drv
// tej podobna priprava, ki se rabi kot podstavek: risalna deska, postavljena na dveh kozah - 4. nar. okrogla lončena posoda, navadno s tremi nogami ali brez njih: okrog koze je bilo polno žerjavice
- 5. mn. kužna bolezen z gnojnimi mehurčki na koži: preboleti koze; epidemija koz / ekspr. takrat so razsajale koze; pog. koze cepiti proti kozam; zastar. koze staviti cepiti proti kozam
● ekspr. narediti tako, da bo volk sit in koza cela da bo prav za obe strani
♦ agr. koza kozolec brez strehe za sušenje detelje in trave; etn. kozo biti otroška igra, pri kateri igralci mečejo v stoječ predmet kamne, da bi ga prevrnili; grad. koza lesena, kovinska priprava, na katero se položi deska, ploh; mostna koza podpornik, navadno pri lesenem mostu; med. črne koze kužna bolezen s krvavimi mehurčki na koži; strojn. ležajna koza kovinska priprava za držanje ležaja v določeni razdalji od tal; šport. koza telovadno orodje za preskoke; vet. goveje, ovčje koze; zool. divja koza gams
kráda -e ž (á) nar. gorenjsko skladovnica (drv): narediti krado / zložiti drva v krado
kreníti krénem dov. (ī ẹ́) - 1. začeti hoditi, premikati se: ko se je znočilo, je kolona krenila; pogreb je krenil; vlak je krenil s postaje; avto je počasi krenil
// raba peša, s prislovnim določilom iti (stran), oditi: iz kavarne je krenil takoj domov; kreniti od mize; s hitrimi koraki je krenil proti vasi / krenili so k sosedom; zgodaj zjutraj je krenil na pot odpravil se
// krenili so od brega odpuli, odjadrali
// čete so krenile v boj - 2. spremeniti smer poti, gibanja, hoje: krenil je z glavne ceste na kolovoz; kreniti na desno, v levo, v stran; pren. razvoj je krenil v drugo smer; njegove misli so krenile drugam
// navadno v zvezi s pot začeti delati, živeti drugače, navadno moralno oporečno: krenil je svojo pot; kreniti s prave poti; kreniti na napačno, zločinsko pot; kreniti bo treba na resnejšo pot; kreniti po krivih poteh - 3. redko narediti gib, premakniti: žival je krenila glavo; kreniti z nogo, roko / ni krenil pogleda s hčere
● redko kreniti z mrtve točke premakniti se z mrtve točke
kresáti kréšem nedov., krêši krešíte; krêsal (á ẹ́) - 1. tolči, udarjati s čim ob kaj trdega, tako da pride do trenja in nastanejo iskre: dolgo je kresal, ognja pa ni mogel narediti; kresal je kremen ob kremen; kresati s kamnom; tekel je, da se je vse kresalo / ekspr. kresati žveplenke prižigati
// v zvezi z ogenj, iskre s takim tolčenjem, udarjanjem delati ogenj, iskre: začel je kresati ogenj / ekspr. konjska kopita krešejo iskre - 2. ekspr. počasi, težko hoditi: za njim je kresal starec; kresali so v hrib / pog. kresal jo je kar po sredi ceste
- 3. redko delati, ustvarjati kaj z živahnim, domiselnim pripovedovanjem: začel je kresati burke; kresati dovtipe, ideje
♦ lov. pes kreše laja po sledi, ki navadno ne vodi do divjadi
kresáti se - 1. večkrat močno zasvetiti (se): iskre, strele so se kresale; pren., ekspr. iz črnih oči so se kresali ognji
// ekspr. nastajati, pojavljati se: ves večer so se kresale predrzne misli / mnenja se krešejo - 2. z nogo tolči ob svojo drugo nogo: konj se kreše
kríž -a m (í) - 1. naprava iz dveh tramov, lat, položenih pravokotno drug čez drugega: narediti, postaviti križ / pribiti koga na križ; viseti na križu / obsoditi koga na smrt na križu
- 2. rel. ta naprava, s podobo Kristusa ali brez nje, kot simbol krščanstva: na steni je visel križ; pogrebni sprevod s križem na čelu; lesen, železen križ (na grobu) / križ s podobo Kristusa / na verižici okrog vratu ji je visel zlat križ / enakoramni križ; jeruzalemski križ; latinski križ; malteški križ; pren. molče je prenašal svoj križ
// gib z roko ali s predmetom v obliki te naprave: delati križe; boji se ga kot hudič križa zelo
// blagosloviti s križem / narediti znamenje križa / latinski križ pri katerem se prsti dotaknejo čela, prsi, leve in desne rame - 3. kar je po obliki podobno tej napravi: v oknu so bili križi / čez vso stran je naredil križ potegnil črti v obliki križa
// trama sta položena tako, da tvorita križ / cestni križ križišče, stikališče pomembnejših, navadno mednarodnih cest
// redko dati kaj na križ navzkriž, križem - 4. ekspr. trpljenje, težava, skrb: z otroki je križ; križ imam z njo / velik križ si je nakopal na glavo / križi in težave; pren., knjiž. vzeti križ na svoje rame
// ekspr., v povedno-prislovni rabi izraža neprijetnost, težavnost česa: križ je vsem ustreči; križ je gledati, kako trpi / pri nas je sedaj križ - 5. ekspr., v zvezi z izrazi količine, za določanje starosti deset let, desetletje: dopolnil je šest križev / že osem križev ima na plečih
- 6. igralna karta z enim ali več znaki v obliki križa: imel je nekaj križev in dva pika
- 7. predel ob spodnjem delu hrbtenice: križ ga je zelo bolel; trga ga v križu / bolečine v križu
- 8. nar. vzhodno snopi, ki se sušijo na njivi, položeni s klasjem drug proti drugemu v obliki križa: snope so hitro skladali v križe / križi pšenice / v križ položeni snopi
● star. če mu boš ugovarjal, bodo spet vsi križi dol se bo zelo razjezil; ekspr. vsak ima svoj križ trajno večjo skrb, težavo; ekspr. napraviti križ čez kaj odpovedati se čemu; obupati nad čim; ekspr. sedeti za križi biti v zaporu; ekspr. križ božji, je to mogoče izraža začudenje, presenečenje; kljukasti križ v nacistični Nemčiji enakoramni križ z na koncu v isto smer zalomljenimi kraki kot simbol nacizma; Rdeči križ mednarodna zdravstvena organizacija; pog. rdeči križ rešilni avtomobil; ekspr. polmesec v boju s križem muslimanstvo v boju, nasprotju s krščanstvom
♦ alp. grebenski križ stikališče dveh ali več grebenov; arheol. kljukasti križ enakoramni križ z na koncu v isto smer zalomljenimi kraki zlasti kot simbol sonca; svastika; arhit. nitni križ; vizirni križ; astr. Južni križ; Severni križ ozvezdje severne nebesne polute, katerega najsvetlejše zvezde tvorijo križ; film. malteški križ vrtljiva zaslonka v kinoprojektorju ali snemalni kameri; geom. osni križ; navt. križ drog, ki stoji prečno na zgornjem delu jambora in vleče jadro navzgor; poševni križ; vodoravni križ
krížek -žka m (í) ekspr. križec: v roki je držal križek / narediti križek
križkráž -a m (ā) - 1. nav. ekspr. črti v obliki črke X: čez list je velik križkraž
- 2. ekspr., z rodilnikom velika množina česa prepletajočega se: križkraž črt, gub; pren. iz križkraža razburjenih besed se vidi, da niso enotni
● pog., ekspr. narediti križkraž čez napisano odločno zavrniti, razveljaviti
krotíca -e ž (í) star. vozel, zanka: narediti krotico; krotica na niti
// med. vozlu podobna razširina žile: krotica ji je počila / krotica na zadnjiku krčna žila
kŕpljica -e ž (ŕ) - 1. manjšalnica od krplja: narediti krpljice za otroke
- 2. okrogla, (mrežasto prepletena) priprava za na smučarsko palico: izgubiti krpljico; udarci krpljic ob sneg
kŕven -vna -o prid. (r̄) nanašajoč se na kri: krvni madež; pes teče po krvni sledi / narediti krvno preiskavo / krvno barvilo snov, ki daje rdečim krvničkam barvo in prenaša kisik v tkivo
// zelo vidne krvne žile / krvni sorodnik; krvno maščevanje
● Turki so pobirali krvni davek jemali s seboj dečke iz osvojenih dežel; publ. krvni davek izgubljena življenja v vojni, v prometnih nesrečah
♦ anat. jetrni krvni obtok; krvni obtok gibanje, premikanje krvi v telesu; biol. krvna ploščica; belo krvno telesce brezbarvna krvna celica, ki se giblje s panožicami; rdeče krvno telesce krvna celica, ki vsebuje hemoglobin; jur. krvno sodstvo; med. krvni pritisk pritisk krvi na stene žil in srca; krvni serum tekočina, ki se izloči pri strjevanju krvi; izmeriti krvni sladkor količino sladkorja v krvi; krvni strdek poltrdna masa iz strjene krvi; krvna plazma; krvna skupina dedne imunološke lastnosti rdečih krvničk; krvna slika rezultat preiskave belih in rdečih krvničk
krvoprelítje -a s (ȋ) knjiž., ekspr. morjenje, ubijanje, navadno množično: prišlo je do strašnega krvoprelitja; narediti konec krvoprelitju
kúkma -e ž (ȗ) nar. vzhodno lasje, potisnjeni izpod rute nad čelo: narediti si kukmo / kokoš ima kukmo čop
kulísa -e ž (ȋ) na okvir napeta, poslikana tkanina, ki omejuje odrski prostor in predstavlja del prizorišča: na oder so postavili kulise; stopiti za kuliso; mesto je bilo videti kot velika pisana kulisa / kulisa te komedije je bil trg; pren. med kulisami življenja se odvija moderna človeška komedija
// nav. mn., ekspr. kar zakriva resnično podobo, stanje česa: ograditi se s kulisami; vse je bilo le varljiva kulisa
● ekspr. pogledati za kulise spoznati stvari, dogajanja, ki niso javna, vidna; ekspr. narediti kaj za kulisami naskrivaj
♦ gled. kaširati kulise z nanašanjem lahkih materialov na gladko površino kulis doseči plastičnost; rad. zvočna kulisa gramofonski ali magnetofonski posnetek zvokov, šumov za ustvarjanje iluzije prizorišča; teh. kulisa del mehanizma, ki z žlebom, izrezom določa gibanje vzvoda, droga; vrtn. parkovna kulisa rastline ali skupina rastlin, ki delijo, zapirajo prostor
kùnšt kúnšti ž (ȕ ȗ) nižje pog., navadno v povedno-prislovni rabi umetnost, znanost: to narediti je velika kunšt
kúpček -čka m (ȗ) manjšalnica od kùp:- a) kupček graha, pšenice; kupček kamenja / ima že lep kupček denarja
- b) spravljati pesek na kupček / veliko prihrankov ima že na kupčku
● otr. dojenčku se je kupček podrl spahnilo se mu je; ekspr. kupček mu raste premoženje, zlasti količina denarja se mu veča; evfem. narediti kupček opraviti veliko potrebo
kvalificírati -am dov. in nedov. (ȋ) narediti koga sposobnega za opravljanje določenega dela, usposobiti: kvalificirati turistične delavce;
kvalificirati je treba delovno silo;
kvalificiral se je z delom in učenjem / šola jih je kvalificirala za različne dejavnosti // publ. označiti, opredeliti: to dejanje je težko kvalificirati
♦ lingv. kvalificirati besedo določiti ji kvalifikatorkvalificírati se šport. z zmago v tekmovanju priti v višje ali končno tekmovanje: celotna ekipa se je kvalificirala v finale
kvalificíran -a -o: bil je kvalificiran za telesno delo / kvalificirani delavec delavec na delovnem mestu, za katero je potrebna poleg osnovnošolske še nižja strokovna ali poklicna izobrazba
♦ soc. kvalificirana večina glasov pri volitvah več kot dvotretjinska večina glasov
láhek tudi lahák -hka -o tudi -ó prid., lážji (á ȃ á) - 1. ki ima razmeroma majhno težo: lahek kamen; lahek kovček, tovor; vzdigni otroka, saj je lahek; olje je lažje od vode; lahek kot pena, pero / lahek pomladanski plašč; lahke zavese; ta obleka je lahka in hladna / še v mrazu nosi lahko obleko premalo toplo
// lahki kamen lehnjak
// ki je iz tankih, drobnih sestavnih delov: lahek čoln; lahek lok; po cesti drdrajo lahki vozovi / lahki oboki stavbe / lahka artilerija; opremiti sobo z lahkim pohištvom / lahek dim se dviga proti nebu prosojen, redek; lahki oblački; lahka meglica - 2. za katerega ni potreben velik trud, spretnost: lahek zaslužek; odgovor na to vprašanje je lahek; lahka naloga, služba; lahka tura; lahka telovadna vaja; lahka zmaga; opravljati lahko delo / lahek jezik preprost, nezapleten; lahka knjiga / lahka topljivost
- 3. ki ne izraža, kaže telesnega napora: lahek dir; njena hoja je lahka; lahke kretnje / knjiž. ptica lahkih kril ki hitro, lahkotno leta; star. stopati lahkih nog / biti lahek pri plesu znati se prilagoditi soplesalcu
- 4. ki se ne pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: lahka bolezen; dobiti lahke telesne poškodbe / lahek bolnik; lahki in težki kaznjenci / lahki udarci lahni
// lahek potres
// v katerem osnovna sestavina nastopa v majhni meri: lahek strup; te cigarete so lahke / jesti sme le lahko salamo; piti lahko vino
// lahko prebavljiv: bolnik mora imeti lahko hrano / lahka večerja - 5. ki ne prinaša (dosti) težav, neprijetnosti: lahek porod; njegova smrt je bila lahka; lahko slovo / tam imajo lahko življenje / lahke sanje / kot pozdrav lahko noč! ob spominu na umrle naj mu bo lahka domača zemlja
- 6. nav. ekspr., navadno v povedni rabi ki se duševno in telesno dobro počuti: odšel je potolažen in lahek; kako lahkega sem se počutil; ljudje so se mu zdeli lahki, svobodni, brezskrbni / srce mu je bilo lahko in veselo / tako sem lahek, da bi kar zletel
- 7. ekspr. lahkomiseln, neresen: taki lahki ljudje nimajo duševnih bojev; saj ni napačen človek, le preveč lahek je
// ki moralno ni neoporečen: zdelo se mu je, da je lahka / lahka ženska / pog. biti lahke sorte - 8. nav. ekspr. umetniško nezahteven: lahka literatura; lahko čtivo / lahka glasba instrumentalna zabavna glasba; vsebinsko manj zahtevna glasba
● pog. biti pri lahkem kruhu imeti ne naporno in dobro plačano službo; lahka industrija industrija, ki proizvaja manjše stroje, instrumente, orodje, potrošne predmete; ekspr. kraj, kjer ti lisica lahko noč vošči samoten, odmaknjen kraj, zlasti blizu gozda; ne drgnite močno, ampak delajte z lahko roko nalahko; pog. zobozdravnik ima lahko roko delo opravlja tako, da pacienta čim manj boli; to storim z lahko vestjo brez pomislekov, skrbi; ekspr. z lahkim srcem se bom ločila od njih ne da bi čutila žalost, skrb
♦ agr. lahka prst, zemlja prst, zemlja z več peska in organskih snovi in manj glinenih primesi; grad. lahki beton beton, izdelan iz votličastega agregata; metal. lahke kovine kovine z majhno specifično težo; obrt. lahka konfekcija perilo, ženske obleke, drobni oblačilni predmeti; lahka obutev nizka moška, ženska in otroška obutev; strojn. lahko olje redko tekoče olje za mazanje strojev; šah. lahka figura lovec ali skakač; šport. lahka kategorija kategorija (težkoatletov) telesne teže med 57 in 68 kg; teh. lahki bencin bencin z majhno specifično težo; voj. lahka artilerija artilerija s kalibrom cevi do približno 100 mm; lahka strojnica orožje z zložljivima nogama, ki strelja s puškinimi naboji posamezno ali v rafalih
lahkó - 1. prislov od lahek: mirno in lahko je umrl; lahko in brezskrbno živeti; biti lahko oblečen v ne toplo obleko; lahko prebavljiva hrana; lahko in težko prehodno gorovje; lahko rešljiva naloga; to je otročje lahko narediti; delo bom prav lahko opravil
♦ metal. lahko taljive kovine kovine, ki imajo tališče do 500° C - 2. izraža zmožnost, sposobnost za kako dejanje: tovarna bo lahko delala z vso zmogljivostjo; vozilo se lahko giblje na kopnem in v vodi; ni treba pomagati, saj lahko sam nesem; premalo znam, da bi lahko sam rešil nalogo; šiva še lahko, težjega dela pa ne zmore več / kolikor lahko presodim, je stvar resna
// izraža možnost uresničitve dejanja ali stanja: tako ravnanje je lahko zelo nevarno; tu bi bil človek lahko srečen; to se lahko vsakomur primeri; lahko bi mu škodovalo; saj bi se bil lahko ubil; lahko se zgodi, bi se zgodilo, da bom potreboval tvojo pomoč / elipt. lahko da bom potreboval tvojo pomoč / z oslabljenim pomenom: izrastki so lahko krajši ali daljši; kje bi lahko dobil prostor; to smo lahko dosegli zato, ker smo pridno delali; še zdaj bi lahko živel, če ne bi bil pil / v vezniški rabi: ne poznam ga: lahko (da) je pošten, lahko (da) ne; lahko (da) pride, lahko (da) ne
// izraža dopustitev: lahko, da je stvar drugačna; »mislim, da je tega sam kriv.« »Lahko da« / v vezniški rabi: lahko je njegov brat direktor, vendar ni vsemogočen; lahko je bogat, srečen pa ni; lahko vse preiščeš, pa ne boš našel - 3. izraža dovoljenje, soglasje: gospodar pravi, da lahko gremo čez travnik; lahko ga obiščete, kadar hočete / naročnina se lahko poravna v dveh obrokih; lahko vstopite, tovariš / elipt. »ali smem telefonirati?« »Lahko«
// v vprašalnih stavkih izraža prošnjo za dovoljenje, soglasje: (ali) lahko vstopim / elipt. v kino bi šel, mama, a lahko? / v vljudnostnem vprašanju: ali ti lahko pomagam; »lahko prisedem?« »Izvolite«
// izraža utemeljenost, upravičenost: nekateri starši so lahko ponosni na svoje otroke; jutri že lahko pričakujemo spremembo vremena / ekspr. »kako žalostno se drži.« »Saj se lahko« / lahko sem vesel, saj sem zdrav - 4. nav. ekspr. izraža omiljeno nujnost, potrebnost: res bi lahko že prej povedal, da ne bi bilo nepotrebnega iskanja; če si privošči tak avto, bi lahko tudi meni vrnil dolg
// izraža prošnjo, omiljeno zapoved: ali mi lahko daš kozarec vode; se lahko malo umaknete, prosim / lahko bi bil malo bolj prijazen z menoj, veš; opravili ste, lahko greste - 5. ekspr. izraža omejitev, zadržanost priznanja: tebi je lahko tako govoriti, ko imaš vsega dovolj; on je lahko uspel, ko so mu vsi pomagali, jaz pa nimam nobene podpore
// v zvezi z reči, trditi uvaja natančnejšo določitev, dopolnitev povedanega: bilo je dobro, lahko rečem, zelo dobro
// v medmetni rabi, navadno v zvezi z misliti si, predstavljati si izraža- a) podkrepitev trditve: lahko si misliš, kako sem se ustrašil; v enem večeru je zaigral sto tisoč, si lahko predstavljate; lahko rečem, da me ni še nikoli užalil; bal sem se, lahko mi verjamete
- b) pritrjevanje: »to me je zelo užalilo.« »Si lahko mislim«
- 6. izraža pripravljenost, ponudbo za kako dejanje: pol ure še lahko ostanem, če želite; lahko vas spremim, če vam je prav
- 7. s smiselnim osebkom v dajalniku izraža precejšnjo zadovoljivost psihičnega stanja, razmer: ni ji bilo lahko, ko je ostala sama z otroki / lahko mu je (pri duši, pri srcu)
● ekspr. kako sploh lahko kaj takega trdiš kako si upaš, drzneš kaj takega trditi; ekspr. lahko tebi, ki si zdrav izraža blagrovanje; preg. kar danes lahko storiš, ne odlašaj na jutri
láhki -a -o sam.: jejte samo kaj lahkega; ali poznaš še kaj tako lahkega; nekaj zračno lahkega je v njegovi poeziji; prim. lažji, nalahko
lárma -e ž (ȃ) etn. zbiranje denarja med svati za nevesto, godca, kuharico: starešina povabi k larmi; narediti larmo za kuharico
// pesem ob tem zbiranju
lážji -a -e prid. (ȃ) - 1. primernik od lahek: ta kovček je precej lažji; olje je lažje kakor voda, od vode / današnja naloga je nekoliko lažja, toda daljša / zdaj je njegovo življenje lažje
- 2. v katerem osnovna značilnost nastopa v manjši stopnji: pri nesreči je dobil lažje poškodbe; lažje obolenje / lažji ranjenci
lážje in láže stil. láglje prisl.: jaz ti lažje pomagam kot on; pri padcu se je lažje poškodoval; tam bo lažje vzgajal ljudi; če bomo složni, bomo lažje zmagali; to vprašanje je nekoliko lažje razumljivo
● zdaj je lažje za denar lažje ga je zaslužiti; denarja je več; zdaj mu je lažje pri srcu duševno se bolje počuti; sam.: kaj lažjega še lahko dela; ekspr. nič lažjega kot to to je zelo lahko narediti, opraviti
♦ ped. načelo od lažjega k težjemu; prim. lahek
léstvica -e ž (ẹ̄) - 1. manjšalnica od lestev: prisloniti lestvico; stati na lestvici; plezati po lestvici / vrvna lestvica; pren., ekspr. vzpenjati se po socialni lestvici; stal je na najnižjem klinu družbene lestvice
- 2. redko lestvi podobna priprava na strani voza; lojtrnica: stopal je ob vozu in se držal za lestvico
- 3. znaki na merilni pripravi, ki predstavljajo dogovorjeno enoto in izhodiščno točko: lestvica na termometru; črtice lestvice so rdeče / Celzijeva lestvica za merjenje temperature z ničlo pri ledišču in s 100° pri vrelišču vode
// merilna lestvica - 4. navadno s prilastkom razvrstitev, vrsta posameznih enot kake skupine po stopnjah, zaporedju: proizvodnja tovarne obsega vso lestvico od najmanjših do največjih izdelkov; sestaviti lestvico najboljših košarkarjev; razporejati rezultate v lestvice / davčna, tarifna lestvica; plačilna lestvica; vrednostna lestvica; zgornja meja starostne lestvice; publ. rang lestvica / lestvica republiške lige je nespremenjena
- 5. ekspr., z rodilnikom množina različnih stvari iste vrste: lestvica čustev; bogata lestvica izraznih možnosti
● knjiž. narediti komu živo lestvico nastaviti komu sklenjene roke, ramena, da nanje stopi in se tako povzpne; publ. ta država je v pridelovanju riža na vrhu svetovne lestvice na prvem mestu; na enem izmed prvih mest
♦ alp. težavnostna lestvica plezalnih tur; fiz. lestvica dogovorjena enota in izhodiščna točka za merjenje kake količine; Fahrenheitova lestvica za merjenje temperature z 32° pri ledišču in 212° pri vrelišču vode; Kelvinova ali absolutna lestvica za merjenje temperature z izhodiščno točko pri absolutni ničli in z enako veliko stopinjo, kot je Celzijeva stopinja; geol. Mercallijeva lestvica razvrstitev jakosti potresa na dvanajst stopenj glede na posledice na zemeljski površini; meteor. Beaufortova lestvica razvrstitev jakosti vetra v dvanajst stopenj po pojavih v naravi, katere povzroča; min. Mohsova trdotna lestvica razvrstitev, vrsta določenih mineralov, po kateri se določa stopnja trdote; muz. lestvica določena in v obsegu oktave urejena vrsta tonov; celotonska lestvica ki ima v obsegu oktave samo cele tone; diatonična lestvica ki ima v obsegu oktave cele tone in poltone; durova, molova lestvica; kromatična lestvica ki ima v obsegu oktave samo poltone; šport. jakostna lestvica razvrstitev posameznikov, klubov v kaki športni disciplini glede na dosežene rezultate
línija -e ž (í) - 1. nepretrgana vrsta točk; črta: potegniti linijo; ravna linija / knjiž. njegove risbe označuje nemirna, včasih pretrgana linija
// kar je temu podobno: dolga linija letečih ptic / tekli so v vijugasti liniji in streljali; pren., publ. socialistična izgradnja se ne razvija po ravni liniji - 2. kar ločuje, razmejuje; črta: prekoračiti linijo; mejna linija
- 3. navadno s prilastkom redna prometna povezava med določenimi kraji, proga: otvoritev nove linije / avtobusna linija Ježica—Vič; ladijska linija; letalska linija Beograd—Dubrovnik; mednarodne linije; redne in občasne linije; linija v Južno Ameriko
- 4. sistem vodov skupaj z opremo za prenos informacij s pomočjo električne energije: graditi novo linijo; sovražnik je uničil linijo; vzdrževati linije / kabelska ali podzemna linija; nadzemna linija; telefonska, telegrafska linija
// kar ta omogoča: motnje na liniji / medkrajevne, mednarodne linije / žarg.: linija je prekinjena, zasedena zveza; za poročanje s svetovnega prvenstva bo na voljo osemdeset linij zvez; ostanite na liniji ne prekinite zveze, ostanite pri telefonskem aparatu - 5. teh. sistem naprav, strojev, ki omogoča popolnoma avtomatiziran delovni postopek: montirati linijo za polnjenje in zapiranje steklenic; proizvodnja pekovskih linij / proizvodna linija
- 6. voj. prvi, najbolj izpostavljeni del položaja: napasti sovražnikovo linijo / obrambna linija / boriti se v prvi liniji; pren. v takratnem položaju je bil vsakdo bojevnik v prvi liniji
- 7. navadno s prilastkom oblika, podoba, videz: aerodinamične linije letala; elegantna linija avtomobila; moderna linija frizure; klasične linije kostima / pog. linija oblek je oprijeta obleke so oprijete
// to je najbolj značilna linija v fiziognomiji njegove duševnosti poteza, črta
// obris, kontura: linija profila, nosu
// pog. vitko telo, postava: ima linijo; v teh letih ženske navadno že izgubijo linijo / zelo pazi na linijo trudi se, da se ne zredi
// vitka linija - 8. publ. smer, usmeritev, zlasti kake dejavnosti, politike: linija se je zdaj spremenila; določiti politično linijo; idejna, partijska, uradna linija; kreatorji nakažejo samo linijo mode za novo sezono; boj med dvema linijama v kulturnem gibanju / z oslabljenim pomenom: programska linija založbe se ne spreminja program
// žarg., polit. biti na liniji v skladu z veljavno politično smerjo - 9. knjiž., navadno s prilastkom tok, potek: linija dejanja v drami; razstava kaže linijo slikarjevega razvoja / kompozicijska linija romana
- 10. potomstvo v zaporednih generacijah: španska linija rodu / moška linija moški potomci; potomci moškega; ravna linija osebe, ki po rojstvu neposredno ali posredno izhajajo drug od drugega; stranska linija osebe, ki po rojstvu izhajajo od skupnega prednika
// po materini liniji je Slovenec njegova mati je Slovenka
● žarg., polit. iti na linijo odločnega odpravljanja napak začeti odločno odpravljati napake; ekspr. podpreti, premagati koga na vsej liniji popolnoma, v celoti; žarg., polit. vztrajati na liniji oportunizma v oportunizmu; publ. znajti se na isti liniji imeti skupni cilj; po liniji pog. naloge po partijski liniji partijske; pog. delati po politični liniji politično, v politiki; pog. iti na potovanje po privatni liniji privatno, ne službeno; pog. dobiti vstopnice po sindikalni liniji s posredovanjem sindikata; publ. ta boj v skrajni liniji koristi tudi mednarodnemu delavskemu gibanju nazadnje, končno; pog. narediti kaj po liniji najmanjšega odpora tako, da se porabi čim manjši trud ali vzbuja čim manjši odpor pri drugih
♦ jur. demarkacijska linija začasna meja med državami ali armadami, navadno po sklenitvi premirja; muz. melodična, pevska linija potek melodije, petja; navt. tovorna linija črta na boku ladje, ki kaže, koliko natovorjena ladja sme biti ugreznjena; obl. takrat je bila moderna A linija so bile moderne obleke, katerih zunanji obris je podoben črki A; H linija v modi vrečaste obleke; šah. linija vsaka od navpičnih vrst polj na šahovnici; kmet na b-liniji; šport. igra na liniji pri tenisu in badmintonu igra, pri kateri odbija igralec žogo z osnovne črte; vet. linija skupina živali določene vrste, ki ima moškega ali ženskega prednika izbranih genskih lastnosti
literarizírati -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. narediti kaj literarno: pisatelj je literariziral zgodbe iz svoje mladosti / strokovno besedilo se ne da literariziratiliterarizíran -a -o: literarizirani spomini na narodnoosvobodilni boj
lójtrica -e ž (ọ̑) manjšalnica od lojtra: prisloniti lojtrico
● pog. narediti komu ravbarsko lojtrico, ravbarske lojtrice nastaviti komu sklenjene roke, ramena, da nanje stopi in se tako povzpne
lókniti -em dov. (ọ́ ọ̑) ekspr. narediti požirek: lokniti mleko iz steklenice
lovíti -ím nedov. (ī í) - 1. teči za kom, ki se hitro oddaljuje, z namenom prijeti ga, priti do njega: loviti bežečega; gospodinja lovi splašeno kokoš; pes me lovi; otroci se lovijo po dvorišču / udaril jo je in zavpil: ti loviš; pren., ekspr. megle se lovijo po pobočju; po zraku se lovijo snežinke
- 2. prizadevati si prijeti, zgrabiti kaj
- a) kar se odmika: lovil je klobuk, ki ga je odnesel veter; zaman je lovil knjige, ki so padale s police
- b) kar se približuje: lovili so češnje, ki jih je metal z drevesa; hodil je k reki in lovil les; loviti žogo / žarg. ta vratar slabo lovi žogo
// delati, da se kaj tekočega, premikajočega se kje zbira: loviti curek v dlani; loviti vodo v škaf / ekspr. loviti solze v robec / ta priprava lovi dim, saje prestreza, zaustavlja
// ekspr. okrasni predmeti na polici lovijo prah nanje se prah useda, na njih se nabira
- 3. prizadevati si z roko priti do česa, kar se premika, giblje: otrok lovi visečo igračko / deklica je lovila mater za krilo / dojenček lovi dudo z usti; lovil je vejo, da bi ne padel grabil; lovil je žebelj s kleščami prizadeval si ga je dobiti med čeljusti klešč
// ekspr. prizadevati si zajeti (kak predmet v tekočini): loviti v juhi koščke mesa; sklonil se je nad lonec in z žlico lovil fižol
// ekspr. zbirati, nabirati: vsepovsod lovi podatke za svojo razpravo / mati je lovila delo po hišah, da so se lahko preživljali iskala - 4. iskati, zasledovati divjad z namenom, da se ustreli: lovci so šli lovit medveda; loviti v tujem lovišču; rad je lovil in ribaril / loviti s psi
// iskati, zasledovati živali z namenom- a) da se dobijo zaradi koristi: loviti polhe; hodila sta rake, star. rakov lovit; ribič lovi ribe / loviti na trnek, z mrežami; pren., ekspr. ta ženska te lovi v svoje mreže
- b) da se dobijo sploh: lovil je kobilice in jih metal ribam; loviti kresnice; otrok lovi metulje / mačka lovi miši
// ekspr. iskati, zasledovati koga z namenom odvzeti mu svobodo: takrat so lovili mlade fante za (na) vojsko; lovijo me, kam naj se skrijem / loviti tihotapce mamil / če ga le za trenutek pustim samega, izgine od doma in kje naj ga potem lovim iščem
- 5. ekspr. prizadevati si kaj videti ali slišati: lovila je vsako njegovo besedo, vsak gib; nastavljal je daljnogled in lovil plezalca v steni; otrok lovi pogovor odraslih / lovil je na ušesa, kaj govorijo; pren. antena lovi glasove z vsega sveta
// naravnavati ustrezno pripravo, da bi se kaj slišalo: sedel je pred radijskim aparatom in lovil poročila; loviti signale z umetnih satelitov / med vojno so ljudje lovili tuje postaje - 6. ekspr. prizadevati si priti v stik s kom, sestati se s kom: mati je hodila pred šolo in lovila profesorje; loviti zdravnika zaradi informacij
// prizadevati si pridobiti koga za moža: bil je postaven in vsa dekleta so ga lovila; tako dolgo ga je lovila, da ga je ujela / loviti ženina - 7. ekspr. izraža, da bo stanje, kot ga določa samostalnik, glede na koga razmeroma hitro nastopilo: hitijo grabiti, da jih ne bi dež lovil; le pojdi, da te ne bo noč lovila / pog. videti je tak, kot da ga kap lovi da ga bo zadela kap; spanec me lovi postajam zaspan
- 8. v zvezi loviti sapo, zrak težko, sunkovito dihati: ves zasopel je lovil sapo; ekspr. kar sapo je lovil od razburjenja; pren., ekspr. stara harmonika je lovila sapo
● nar. babica danes lovi v sosednji vasi pomaga pri porodu; ker so dela prepozno začeli, jih bo lovil čas bodo morali hiteti; žarg., šol. ta profesor je bil znan po tem, da lovi vpraša dijaka takrat, ko ta ne pričakuje; ekspr. smrt me lovi (za vrat) kmalu bom umrl; ekspr. govornik je jecljal in lovil besede iskal primernih izrazov; ekspr. dan je treba zjutraj loviti izkoristiti za delo; žarg., šol. izpraševalec je kandidata lovil si prizadeval vprašati ga kaj, česar ne bi znal; loviti korak s časom prizadevati si prilagajati se razmeram; prizadevati si biti napreden; ekspr. vsa zmedena je lovila misli si prizadevala, da bi se zbrala; ekspr. tvoja hči in on sta malo slepe miši lovila ljubimkala; ekspr. truden je lovil stopinje za njim šel, hodil; ekspr. lovil je dekleta na sladke besede prizadeval si je pridobiti njihovo ljubezensko naklonjenost; ekspr. loviti koga za besedo izkoriščajoč sobesednikove izjave nenaklonjeno pripisovati mu določeno mnenje, pojmovanje; ekspr. lovilo nas bo za priprave na slavnost imeli bomo premalo časa zanje; publ. turisti lovijo zanimive prizore v objektive jih fotografirajo; publ. slikar lovi motiv v skicirko ga skicira, riše; lahko je s tujo roko kače loviti narediti, da kdo drug opravi kako nevarno delo; preg. bolje drži ga kot lovi ga bolje se je zadovoljiti s slabšo, a gotovo možnostjo; preg. kar mačka rodi, miši lovi otroci so navadno taki kakor starši
♦ etn. loviti se otroška igra, pri kateri z izštevalnico določeni udeleženec začne loviti druge; navt. loviti veter v jadro naravnavati jadro tako, da se vanj upre veter; rib. loviti na črva, muho
lovíti se - 1. prihajati v stanje, ko je zaradi priprav onemogočeno svobodno gibanje: muhe se lovijo na muholovec, v pajčevino; ribe se lovijo v nastavljeno mrežo
- 2. prizadevati si ohraniti normalno lego, ne pasti: omahoval je in se lovil / loviti se po brvi / ekspr. ves truden se je lovil nekaj korakov za njimi opotekaje se hodil
// stopal je po ozki brvi in lovil ravnotežje
// prizadevati si prijeti, zgrabiti kaj zaradi opore: omahnil je in se lovil za stol; pri padcu se je z roko lovil za grmovje - 3. ekspr. sunkovito tekati, teči: ženska se je lovila za piščanci po dvorišču; oče se lovi za sinom proti hlevu
- 4. knjiž., v zvezi s sapa, veter narahlo zaganjati se v kaj in s tem majati, premikati: veter se ji lovi v krilo; sapa se ji lovi v lase; sapica se lovi v tanke zavese
- 5. ekspr. ne vedeti dobro, kako kaj delati: neizkušen je, pa se lovi pri delu; pri prvi vaji se je režiser lovil; mlad umetnik se še lovi / pri utemeljevanju predloga se je precej lovil; no, morda je bilo pred kakim letom, se je v zadregi lovil / loviti se med odločitvama omahovati
- 6. knjiž., ekspr., v zvezi z za zelo si prizadevati za dosego česa: loviti se za dobičkom, rekordi, srečo / režija se je lovila za zunanjimi efekti / loviti se za ženskami
- 7. knjiž., s prislovnim določilom biti, obstajati, navadno v premikanju, gibanju: na stropu se lovi svetloba / močen glas se lovi po prostoru; odmev se še lovi med drevjem / smeh se lovi na njegovih ustnicah
● knjiž. ko je dospel do vasi, se je že mrak lovil okoli hiš se je že mračilo; ekspr. misli se mu lovijo okoli tega problema misli nanj; sneg se lovi na klobuke se useda; pri skoku so se lovili tudi na roke se dotikali tal tudi z rokami; ekspr. sončni žarki se lovijo v okna odsevajo v oknih; star. hvala se mu je prijetno lovila v ušesa rad jo je poslušal; ekspr. lovi se za besedo išče primernih izrazov; ekspr. za besede se ne bova lovila nepremišljenih besed ne bova razumela drug drugemu v škodo; ekspr. loviti se za vsako bilko prizadevati si najti kakršnokoli možnost za rešitev; preg. na med se muhe love, na sladke besede ljudje ljudi je mogoče prevarati s prijaznimi, lepimi besedami, obljubami
lovèč -éča -e: stopal je po brvi, z rokami loveč ravnotežje; pritekel je ves znojen in loveč sapo; ribiči, loveči sulce; spuščali so se po strmini, loveč se za grmovje; tekla je za otrokom, loveč ga za roko; let lovečega ptiča
luknjáč -a m (á) priprava za delanje luknjic: kupiti nov luknjač; narediti z luknjačem luknjice v letev / luknjač za papir
♦ elektr. priprava za luknjanje kartic za (elektronski) računalnik; luknjalnik
luknjáča -e ž (á) obrt. orodje za delanje lukenj v listih, ploščah, trakovih: z luknjačo narediti luknjice v jermen
lúknjica -e ž (ȗ) manjšalnica od luknja:- a) delati luknjice; narediti luknjico v jajčno lupino; gledati skozi luknjico v ključavnici / mazalne luknjice v ležajih
- b) v parketu se poznajo luknjice od žebljev / luknjice v sredici
- c) izbezati murna iz luknjice
♦ elektr. pravokotno preluknjano mesto na kartici; obrt. prvina pri vezenju, ki nastane, če se tkanina okroglo predre in gosto obšije
máčji -a -e prid. (ȃ) nanašajoč se na mačke: mačji glas, rep;
mačja šapa / mačja trdoživost / ekspr.: z mačjimi koraki se je bližal hiši tiho, neslišno; imeti mačje oči dobro videti v temi; imeti zelenkaste, podolgovate oči
● ekspr. to ni mačji kašelj to ni majhna, nepomembna stvar; slabš. narediti komu mačjo godbo dražiti, jeziti koga s škripajočim, cvilečim igranjem; ekspr. to niso mačje solze to ni majhna, nepomembna stvar; pog. mačje oko svetlobni odbojnik (na cestišču)
♦ bot. mačji rep trava z ozkim, valjastim socvetjem, Phleum; navadna mačja meta rastlina s pecljatimi, spodaj dlakavimi listi in belimi ali rdečkastimi cveti, Nepeta cataria; mačje uho kukavica, katere cvet ima žametasto dlakavo medeno ustno, Ophrys; grad. ulica je tlakovana z mačjimi glavami s kroglasto zaobljenimi večjimi kockami ali kamni; min. mačje zlato sljuda živih barv, tako spremenjena zaradi preperevanja; zool. mačji som do enega metra dolga morska riba z ogrodjem iz hrustanca in pegami; morska mačkamáčje prisl.: mačje uren; po mačje je splezal na drevo; sam.: nekaj mačjega je v njenem izrazu
magistêrij -a m (é) - 1. magistrski naslov: doseči, imeti magisterij; napraviti izpit za magisterij
- 2. delo, izpit za dosego magistrskega naslova: narediti magisterij
majonéza -e ž (ẹ̑) gastr. zmes rumenjakov in olja, zlasti kot dodatek k omakam, solatam: narediti majonezo / ribja majoneza ki se ji primeša ribje meso; riba v majonezi ki se prelije z majonezo; raki z majonezo
mandrágora -e ž (á) bot. strupena sredozemska rastlina z močno odebeljeno korenino, zelenkasto belimi cveti in rumenimi jagodami, Mandragora officinarum: omamljati z mandragoro; korenina mandragore / narediti ljubezensko pijačo iz mandragore
mánjši -a -e prid. (ȃ) - 1. primernik od majhen: postajati manjši; to je naša najmanjša soba; moj kovček je manjši kot tvoj / ta kraj je bil pred petdesetimi leti precej manjši / izbrati manjše zlo; izdatki so manjši kot dohodki
- 2. ki glede na kako svojo lastnost, značilnost dosega stopnjo precej nad spodnjo mejo: manjše države; manjša morska riba / nastala je manjša škoda / usode manjših narodov / nekaj manjših popravkov; napraviti manjši poizkus; vnel se je manjši prepir / ima še manjše otroke / na tej cesti je nekaj manjših klancev
● ekspr. stroj je razdrl do najmanjših delcev popolnoma, čisto; ekspr., z nikalnico niti najmanjšega dvoma ni, da je tako prav gotovo, res je tako; pog. narediti kaj po liniji najmanjšega odpora tako, da se porabi čim manjši trud ali vzbuja čim manjši odpor pri drugih; ekspr. svet je vedno manjši z novimi prevoznimi, obveščevalnimi sredstvi se svet lažje, hitreje spoznava; ekspr. najmanjša sled ni smela ostati za njim nobena; bil je za glavo manjši od brata za višino glave manj visok
♦ mat. najmanjši skupni mnogokratnik najmanjše število, deljivo z vsemi danimi števili; rel. manjši bratje frančiškani; sam.: prireditev za naše najmanjše; prim. majhen
marináda -e ž (ȃ) gastr. gosta tekočina iz olja, kisa, soli, gorčice, čebule, peteršilja za preliv ali za konzerviranje: narediti marinado; pečene ribe politi z marinado / ribja marinada z marinado polita riba
medmórje -a s (ọ̑) geogr. ozek pas kopnega med dvema morjema: narediti prekop čez medmorje
mehčáti -ám nedov. (á ȃ) - 1. delati kaj tako, da se (rado)
- a) udere, vda: sonce je mehčalo asfalt; sneg se že mehča
- b) gnete, oblikuje: z gretjem mehčati vosek
- c) reže, grize: mehčati meso; avgusta se je grozdje že mehčalo postajalo sočno, zrelo
- 2. delati kaj tako, da daje pri dotiku, prijemu občutek ugodja: to mazilo dobro mehča kožo; mehčati usnje / z masažo mehčati komu prste z gibanjem, stiskanjem delati jih (bolj) gibčne
- 3. ekspr. povzročati, da postane kdo pripravljen narediti, povedati, kar se želi, zahteva: bratova odločnost ga je vse bolj mehčala; mehčati koga z grožnjami, pretepanjem / mehčati upornost, zakrknjenost delati jo manj izrazito, močno
- 4. ekspr. delati kaj tako, da izraža prijaznost, naklonjenost: samo modre, ljubeznive oči so mehčale njegov resni obraz / lirični opisi pokrajine mehčajo mračnost romana
● ekspr. saj se mu možgani mehčajo v svojem ravnanju, mišljenju postaja nepreudaren
♦ kem. mehčati vodo odstranjevati iz nje kalcijeve in magnezijeve soli; lingv. mehčati soglasnik tvoriti ga s sprednjo jezično ploskvijo in trdim nebom; tvoriti ga hkrati z dvigom jezične ploskve kot pri glasu j; palatalizirati
mehčán -a -o: mehčani soglasnik
mêhek in mehák mêhka -o tudi -ó prid., mehkéjši stil. méčji (é ȃ é) - 1. ki se pod pritiskom (rad) udere, vda: mehka blazina, preproga / telo črva je mehko / mehki sneg jih ni držal; mehka, razmočena tla / mehki svinčnik ki ob manjšem pritisku dela vidno črto
// ki se da (rad) gnesti, oblikovati: glina, vosek in druge mehke snovi / dobra, mehka zemlja je tam ki se da (rada) obdelovati
// gospodje v cilindrih in mehkih klobukih
// ki se da (rad) rezati, gristi: meso je mehko, saj se je dolgo kuhalo / grozdje, sadje je že mehko sočno, zrelo - 2. ki daje pri dotiku, prijemu občutek ugodja: svila, žamet in druge mehke tkanine; rokavice iz dobrega, mehkega usnja / na obrazu je čutil njene mehke lase; mačka z mehko dlako / to mazilo naredi kožo mehko / držal je njeno toplo, mehko roko v svoji
- 3. knjiž. neizrazito izbočen, zaobljen: mehki valovi; mehke gube oblačila / mehka dolenjska pokrajina rahlo valovita
- 4. knjiž. ki se ne pojavlja v intenzivni stopnji, v močni obliki: odgovorila mu je z mehkim stiskom roke / po nekaj dnevih burje je postal zrak mehek topel; mehko spomladansko sonce / mehke, pastelne barve; mehka, ugašajoča svetloba / slišati je bilo mehke akorde
- 5. ekspr., navadno v povedni rabi obziren, popustljiv, prizanesljiv: predstojnik je bil sumljivo mehek; biti mehek s kaznjenci, z otroki / mehka materina roka
// pripravljen narediti, povedati, kar se želi, zahteva: komaj so ga začeli tepsti, že je bil mehek; oče je bil že precej mehek, zato mu je vneto dokazovala dalje - 6. nav. ekspr. ki izraža prijaznost, naklonjenost: prigovarjal mu je z mehkim glasom; mehek nasmeh; pikra poteza v sicer mehkem obrazu; zazrla se je v njegove mehke, modre oči / mehko čustvo
- 7. nav. ekspr. občutljiv, hitro ganjen: ženske so mehke, zato hitro jokajo / mehka slovanska duša, narava
● mehki pristanek vesoljske ladje, naprave pristanek, pri katerem se ladja, naprava ne razbije, poškoduje; ta jezik je mehek ima sorazmerno veliko samoglasnikov; ekspr. pomagal si je z mehko hrbtenico tako, da se je prilagodil vsaki situaciji; žarg., šport. mehka igra previdna, obzirna, neborbena igra; jajce z mehko lupino jajce, ki nima apnenčastega ovoja; publ. iskati mehke točke družbe, obrambe iskati njene slabosti, napake; ekspr. napori so veliki, gospoda pa preveč mehka neodporna, mehkužna; ekspr. imeti mehka kolena biti negotov v hoji zaradi strahu, vinjenosti; mati je mehkega srca, ima mehko srce je usmiljena; je hitro ganjena; pog., ekspr. do polnoči so bili že vsi (precej) mehki (precej) pijani, vinjeni; kmalu je bil mehek kot vosek pripravljen narediti, povedati, kar se želi, zahteva
♦ agr. mehki sir zorjen sir z večjim odstotkom vode v brezmastni snovi; mehko vino vino, ki vsebuje malo kisline, čreslovine, navadno tudi manj alkohola; anat. mehko nebo nebo iz mehkega tkiva; bot. mehka stoklasa latasta trava, ki raste na suhih tleh, Bromus mollis; fot. mehki negativ negativ, ki nastane pri premalo časa trajajoči osvetlitvi ali premalo časa trajajočem razvijanju; mehka gradacija postopno prehajanje od svetlo sivih odtenkov v temno sive; gastr. mehka moka moka iz zelo drobnih delcev; kem. mehka voda voda, ki ne vsebuje kalcijevih in magnezijevih soli; kor. mehki copatki za balet prilagojeno obuvalo z mehkim podplatom; les. mehki les les z razmeroma majhno gostoto; lingv. mehki soglasnik soglasnik, tvorjen s sprednjo jezično ploskvijo in trdim nebom; palatalni soglasnik; soglasnik, za katerim se v končnicah in obrazilih slovenskega jezika namesto glasu o pojavlja e; mehki znak trideseta črka ruske ali ustrezna črka nekaterih drugih azbuk; med. mehki čankar spolna bolezen z eno ali več razjedami z mehkimi robovi na spolovilih; metal. mehki svinec svinec, ki mu ni dodan kak drug element; mehke kovine kovine z majhno trdoto; mehko žarjenje žarjenje, pri katerem se kovini, zlitini zmanjša trdota; teh. mehki lot ali mehka spajka lot ali spajka z nizkim tališčem; tisk. knjiga z mehkimi platnicami s platnicami iz tanjše lepenke; um. mehki slog gotski umetnostni slog okoli leta 1400
mêhko in mehkó prisl.: mehko božati po dlaki, roki; mehko odgovoriti, reči; vesoljska ladja je mehko pristala na lunini površini; mehko ravnati z ujetniki; mehko stisniti roko; mehko valovita pokrajina / mehko kuhano jajce jajce z nezakrknjenim rumenjakom; mehko vezana knjiga knjiga, vezana v mehke platnice
● žarg., avt. mehko speljavati počasi; ekspr. v mladosti mu ni bilo mehko postlano živel je v pomanjkanju; imel je velike skrbi, težave; ekspr. mehko mu je pri srcu je ganjen, vznemirjen
mêhki -a -o, v predložni zvezi mêhki in méhki sam.: kuhati, skuhati kostanj do mehkega; kadar spi na mehkem, ga boli hrbet; ekspr. nič ne dela, živi pa na mehkem živi udobno, v izobilju; hoditi po mehkem; v mehko, redko na mehko kuhano jajce jajce z nezakrknjenim rumenjakom; nekaj mehkega je v njegovih gibih, pogledih
♦ lov. strel v mehko v drobovje
ména -e ž (ẹ́) - 1. knjiž. menjava, menjavanje: mena dobrin / narediti dobro meno / mena razmerja, vremena / stalne zgodovinske mene
♦ med. mena glasu sprememba glasu iz deškega v moškega v dobi pubertete; mutacija - 2. astr., navadno v zvezi Lunina mena razmerje med osvetljenim delom in celotno navidezno ploskvijo Lune: opazovati Lunine mene / izračunati Lunine mene
- 3. knjiž., redko doba, razvojna stopnja: proizvodnja je v meni naraščanja
- 4. med. doba med zrelostjo in starostjo, zlasti pri ženskah; klimakterij: biti v meni / doba, leta mene
● knjiž. ob meni stoletja na koncu enega ali na začetku drugega stoletja
ménjati tudi menjáti -am, in ménjati -am dov. (ẹ́ á ẹ́; ẹ́) - 1. dati komu kaj za kaj drugega, drugačnega: menjati kruh za cigarete; menjati večje stanovanje za manjše s centralno kurjavo; s prijateljem menjati znamke; ekspr. svojega poštenja ne bi hotel menjati za vse njegovo premoženje / menjala sta vlogi kar je delal, bil eden, dela, je drugi; dobro je menjal kar je pri menjavi dobil, je več vredno kot tisto, kar je dal
// ali mi lahko menjate dinar, sto dinarjev ali mi lahko za dinar, sto dinarjev daste enakovredno vsoto kovancev, bankovcev manjše vrednosti; menjati lire, marke za dinarje, dolarje dati ali dobiti lire, marke za enakovredno, ustrezno vsoto dinarjev, dolarjev - 2. dati, postaviti kaj na mesto, kjer je bilo prej drugo iste vrste: menjati razgreto cev mitraljeza; menjati utrujene konje pri vozu; mehanik je menjal olje v avtomobilu / redko menjati izrabljene dele z novimi nadomestiti; živali menjajo dlako dobijo drugo, drugačno; med vožnjo je večkrat menjal luči prižgal druge, drugačne; menjati perilo preobleči se; menjati seme uporabiti za setev seme druge, drugačne sorte
// napraviti, da kdo drug dobi, prevzame opravilo, mesto kake osebe: trener je menjal oba slabša igralca; v slabem podjetju se delavci hitro menjajo; straža se je menjala vsaki dve uri - 3. z oslabljenim pomenom izraža, da preide osebek s prvotnega, prejšnjega mesta, položaja na drugega: menjati bivališče, skrivališče; menjala sta sedeža / ob novem letu je menjal podjetje šel v službo k drugemu podjetju; menjati poklic začeti opravljati drug poklic; menjati službo iti v službo drugam; menjal je zdravnika, toda tudi novi ni mogel narediti čudeža začel se je zdraviti, zdravi se pri drugem zdravniku
- 4. napraviti, da dobi kaj drugačno obliko, stopnjo, vsebino: človek z delom menja naravo in sebe; po porazu je menjal prepričanje; ladja je menjala smer; temperatura, veter se lahko hitro menja
● ekspr. težko je živel, pa ne bi menjal (z nikomer) ne bi hotel postati, biti kdo drug; posestvo je že večkrat menjalo lastnika postalo last drugega; menjati pogovor, temo začeti govoriti o čem drugem; preg. volk dlako menja, a narave nikdar človek ne more zatajiti svojega bistva
♦ avt. menjati prestavo narediti, da postane položaj zobnikov v menjalniku drugačen; med. menjati glas spremeniti glas iz deškega v moškega v dobi pubertete; mutirati; lingv. menjati končnice pri glagolu; šah. šahista sta menjala trdnjavi drug drugemu izločila trdnjavo iz igre; voj. menjati korak premakniti dvakrat zapovrstjo isto nogo naprej, da se korakanje uskladi
ménjati se tudi menjáti se, in ménjati se nedov. in dov., redko, s prislovnim določilom izraža, da pojavi, predmeti so, se pojavljajo drug za drugim; menjavati se: na tem področju se menjata apnenec in lapor; v življenju se menjata smeh in jok, up in obup
menjáje: dajal je menjaje zdaj enemu, zdaj drugemu; nosili so ga menjaje; menjaje (se) delati, stražiti
menjajóč -a -e: pogosto menjajoči se gostje; menjajoča se sreča
merílo -a s (í) - 1. priprava z označenimi enotami za merjenje: popravljati, pregledovati merila; leseno, zložljivo merilo / milimetrsko merilo
♦ teh. globinsko merilo priprava za merjenje globine slepih lukenj, stopničastih oblik in utorov - 2. navadno s prilastkom kar služi kot osnova za vrednotenje, primerjanje ali presojanje: določiti, uskladiti merila; za merilo so vzeli lansko povprečje; etična, politična merila; ocenjevati po objektivnih, strogih merilih; merila za delitev dohodka
● presojati z dvojnim merilom pristransko, ne vsega enako strogo - 3. razmerje med merami, razsežnostmi kakega področja, predmeta na zemljevidu, shemi in njegovimi resničnimi, naravnimi merami: zmanjšati, zvečati merilo / narediti, narisati v merilu 1 : 100; zemljevid v merilu 1 : 300.000
- 4. publ., z oslabljenim pomenom, s prilastkom izraža prostorsko omejenost, kot jo določa prilastek: to je pomembno v državnem, občinskem merilu; v svetovnem merilu je na desetem mestu; v merilu Jugoslavije to ne pomeni veliko za Jugoslavijo, v Jugoslaviji; tovarna uživa ugled v mednarodnem merilu mednarodni ugled
mériti -im nedov. (ẹ́ ẹ̑) - 1. ugotavljati, določati, koliko dogovorjenih enot kaj obsega, vsebuje: meriti blago, prostor, pšenico, vino, zemljišče / meriti dolžino ceste, prostornino posode; meriti frekvenco, hitrost; meriti porabo energije; meriti maščobnost, radioaktivnost; meriti temperaturo in srčni utrip; meriti trajanje poleta; meriti na mernike; meriti v metrih, sekundah; meriti z aparatom, toplomerom; meriti s koraki, palico / meriti na oko po videzu oceniti velikost česa
// ekspr. sonce, ura nam meri čas
// ekspr. ocenjevati, vrednotiti: meri svoje delo in uspehe; ljubezni ne merimo po besedah; vse ljudi meri le po sebi; razlastitev je meril samo s pojmom osebne pravice in svobode / lepi konji, jih je meril Janez z očmi strokovnjaka - 2. s prislovnim določilom imeti določeno dolžino, višino, površino: otok meri tri kvadratne kilometre; ta moški meri meter in sedemdeset centimetrov / soba meri tri metre v dolžino in dva v širino / sod meri tristo litrov drži
- 3. nav. ekspr., navadno s prislovnim določilom gledati, ogledovati: meril je tujca od nog do glave; meril ga je z radostjo, strahom; dolgo, sovražno, zaskrbljeno jo je meril / čutil je, da ga pogledi merijo od vseh strani / meril jih je z ljubeznivimi, srepimi očmi, pogledi
- 4. ocenjevati lego, oddaljenost cilja pred streljanjem, metanjem: ustrelil je, ne da bi meril; meriti s puško, topom; slabo meri, zato malokdaj zadene / meriti v drevo, glavo / vojaki niso merili na demonstrante, ampak v zrak streljali; pren. s tem vprašanjem meri na domače razmere
// knjiž. na tihem želeti, pričakovati kaj: ta ekipa meri na najvišje lovorike; tudi on meri na to službeno mesto / ta pa visoko meri, vendar bo težko uspel
// v zvezi z na izraža, da se dejanje, ki ga izraža osebek, nanaša na določeno osebo, stvar: besede, očitki merijo nanj / sum meri nanj osumljen je on
// publ. vsi ukrepi merijo na utrditev gospodarstva so namenjeni utrditvi gospodarstva - 5. ekspr., z notranjim predmetom hoditi, premikati se: hitro je meril zadnjo četrtino poti; razburjeno meri sobo; meriti sobo gor in dol / z odločnimi koraki je začel meriti cesto; meriti klanec s počasno hojo / jastreb je meril nebo v veliki višini
● ekspr. meri besede, da ne bo kaj narobe misli, pazi, kaj govoriš; ekspr. kar dobro je meril cesto pijan se je opotekal po njej; ekspr. žena mu meri vsak korak brez ženine vednosti ne more, ne sme iti nikamor; publ. smučarji so merili svoje moči so tekmovali; šel je h krojaču merit obleko da mu ugotovi, določi razsežnost telesnih delov za izdelavo obleke; publ. meriti svoje sile s silami drugih tekmovati, kosati se z drugimi; star. on denarja ne šteje, ampak ga meri na mernike ima zelo veliko denarja
mériti se - 1. z orodnikom imeti kako lastnost, značilnost v enaki meri kot drugi: ta izdelek se meri z najboljšimi na svetu; v znanju se meri z vsakim sošolcem; ekspr. on se more komaj od daleč meriti z njimi / letošnji pridelek se ne more meriti z lanskim je dosti manjši
- 2. prizadevati si narediti kaj bolje in hitreje kot drugi: šel se je merit z njim / meriti se za kolajno, naslov prvaka
mígniti -em dov. (í ȋ) - 1. narediti gib z delom telesa: migniti z roko / brada mu je od časa do časa kar sama mignila
- 2. z gibom izraziti kaj: sedel je v kočijo in mignil kočijažu, naj požene; samo z očmi je mignil in otrok je takoj ubogal / ekspr. fant ni rekel nič, samo z rameni je mignil zmignil, skomignil
// z gibom roke, prsta povabiti, poklicati: mignil je znancu, naj prisede / s prstom mi je mignil, naj grem za njim - 3. ekspr. steči, švigniti: privezal je konja in mignil v šotor; med drevesi sta kakor senci mignila dva moška
// v prislovni rabi, navadno v zvezi kakor, kot bi mignil izraža veliko hitrost dejanja: kakor bi bil mignil, je bilo vsega konec; dopust mine, kot bi mignil; vrnem se, kot bi mignil
● ekspr. samo z mezincem mignem, pa ga izpustijo brez težav lahko to dosežem; ekspr. cele tedne preleži doma, ne da bi z mezincem mignil ne dela čisto nič; ekspr. niti z mezincem ni mignil za to čisto nič ni naredil, prispeval za to; ekspr. še s prstom ni mignil zanj, ko je bil v stiski čisto nič mu ni pomagal
míliméter -tra m (ȋ-ẹ̄) dolžinska mera, tisočina metra: pol milimetra; šipa je debela pet milimetrov [5 mm] / kvadratni milimeter / ekspr. narediti kaj do milimetra, na milimeter natančno zelo natančno
● ekspr. ni jim šlo za milimetre za natančno določitev, izvršitev česa; ekspr. ni se premaknil niti za milimeter prav nič
mílnica -e ž (ȋ) - 1. raztopina mila v vodi: narediti milnico; oprati kaj v milnici, z milnico; gosta, razpenjena milnica; delati mehurčke iz milnice / pri britju se na debelo namaže z milnico
- 2. bot. rastlina z belimi, rožnatimi ali rožnato rdečimi cveti v socvetju, Saponaria: navadna, rdeča milnica
mísliti -im nedov. (í ȋ) - 1. biti dejaven v zavesti: dolgo ni mogel misliti; ne morem urejeno, zbrano misliti / čeprav dobro govori angleško, misli še vedno v domačem jeziku / učenec je logično mislil; zna politično misliti / ekspr. mislil je in mislil, vendar ni našel rešitve / skušal ga je naučiti misliti logično misliti, sklepati
// preh., navadno v zvezi z na izraža usmerjenost take dejavnosti: mislil je na bolečine, ki ga čakajo; vedno misli na domovino; skušal je misliti na kaj drugega; večkrat misli nanjo; mislil je samo na smrt; tudi sam bom mislil na to / ves čas je mislila, kako bo uredila dom premišljevala, razmišljala - 2. z odvisnim stavkom imeti povedano glede na svoje védenje, poznavanje za resnično: mislila sva, da bova kmalu na cilju, pa sva se zmotila; mislim, da so dogodki potekali takole; strokovnjaki mislijo, da bo novo zdravilo zelo učinkovito
// izraža omejitev povedanega na osebni odnos: mislim, da tako dejanje ni sramota; mislim, da bi morali te ljudi bolje plačati; vsi mislijo, da so novi predpisi boljši; sprva je mislil, da se mu blede - 3. s prislovnim določilom imeti pozitiven ali negativen odnos do koga, česa: dobro, slabo misli o meni; zdaj drugače mislim o njem
// imeti osebni odnos do česa sploh: večina misli o tem drugače; tudi jaz mislim tako kot ti; dekle misli, kako je lepa; povedal sem mu, kakor sem mislil / kaj pa ti misliš o tem; kaj mislite, koliko bo stalo - 4. z nedoločnikom ali z glagolskim samostalnikom izraža
- a) namero, namen: že dolgo sem mislil govoriti z vami; k njemu ne mislim iti; če misliš kupiti blago, povej; ekspr. iz njega misli narediti dobrega človeka; ali že misliš na odhod, na upokojitev / elipt., brezoseb. izlilo se je, kolikor se je mislilo / elipt.: k njemu sem mislil; ali misliš v Nemčijo z letalom; kam pa misliš
- b) opravičilo, pojasnilo: nisem te mislil prizadeti, žaliti / elipt.: nič slabega nisem mislil; oprosti, nisem mislil resno; rekel sem, ne da bi bil kaj (drugega) mislil
// pog., nav. ekspr., z nedoločnikom izraža možnost uresničitve česa: ali mislite že kaj kmalu končati; glej ga, vse mi misli pojesti; ta človek se misli čisto zapiti / ali misli še kdo priti
- 5. v zvezi z reči uvaja
- a) natančnejšo določitev, dopolnitev povedanega: o tem problemu sem govoril, mislim (reči), pisal; kaj ste po poklicu, mislim (reči), kakšno izobrazbo imate / elipt. koliko stanejo, mislim, razglednice
- b) povzetek bistvene vsebine povedanega: mislim reči, da nimate prav; s tem ne mislim reči, da lenarimo / elipt. mislim le, da to ni res
- 6. izraža točno, konkretno določitev predmeta: koga misliš? Očeta mislim, ne tebe; pri tem, s tem mislim njega / saj veš, koga mislim
- 7. v medmetni rabi, navadno v zvezi z ali, kaj izraža
- a) začudenje, nejevoljo: misliš, da ga ne poznam, kakšen je; ali misliš, da tega ne vem; kaj misliš, da si edina na svetu; seveda sem vzel, kaj pa misliš / kakšen hinavec, kdo bi (si) to mislil; le kaj (si) misliš, da si
- b) podkrepitev trditve: to je velik uspeh, kaj misliš; kaj mislite, te nesreče ne bo kmalu prebolel / tudi tebe ne maram več videti, da ne boš mislil
● pog., ekspr. ali misliš že enkrat pospraviti kako da tako dolgo pospravljaš; pospravi; misliti na svojo korist želeti imeti; ekspr. treba je misliti tudi na prihodnost ravnati tako, da je koristno za prihodnost; ekspr. niti, še misliti ni bilo na spanje izraža močno zanikanje; ekspr. ta človek misli na vse je zelo skrben; je zelo previden; ekspr. misliti je treba tudi na svoje zdravje živeti, ravnati je treba tako, da se ne zboli; ekspr. misliti s svojo glavo imeti samostojno mišljenje; misli bolj s srcem kakor z glavo je bolj čustven človek kakor razumski; imel je navado glasno misliti govoriti sam s seboj; ekspr. niti za korak naprej ne misli v ravnanju, življenju ne upošteva, kaj bo v prihodnosti; verjela je, da fant misli resno da se hoče poročiti z njo; ekspr. to mi je dalo misliti spremenil sem svoje stališče, odnos; ekspr. naj stori, kakor pač misli izraža nedoločenost, poljubnost, posplošenost; nisem toliko dobil, kot sem mislil pričakoval, upal
mísliti si predstavljati si, zamišljati si: misli si človeka majhne postave; njega sem si mislil drugače / ekspr.: ni si mogel misliti večje nesreče; težko si mislim kaj hujšega / ne morem (si) misliti, da je res verjeti
// ta človek (si) misli, da je nenadomestljiv si domišlja
// v medmetni rabi izraža- a) podkrepitev trditve: lahko si mislim, da ga je bolelo; misli si, koliko smo pretrpeli / kar misli si, nikamor ne boš šla
- b) pritrjevanje: »to me je zelo užalilo.« »Si (lahko) mislim«
mislé zastar.: pomel je oči, misle, da so spet sanje
mislèč -éča -e: stopil je k njemu, misleč, da je mrtev; združili so se vsi dobro misleči ljudje
míšljen -a -o: mišljeni so zlasti prebivalci mest; mišljeno je bilo, da bi ti šel; dobro mišljeni nasveti; to ni bilo mišljeno kot nekaj trajnega
míza -e ž (í) kos pohištva iz ravne plošče in navadno štirih nog: narediti, postaviti, premakniti mizo; hrastova, javorova miza; kamnita, kovinska, lesena miza / delovne mize v laboratoriju; spraviti listine v pisalno mizo; raztegljiva, zložljiva miza / pogrniti mizo s prtom
// tak kos pohištva, namenjen za serviranje hrane: pripraviti mizo za kosilo; nositi jedi, pijače na mizo; postaviti jed in pijačo na mizo / sesti k pogrnjeni mizi pripravljeni za serviranje hrane; obloženi s hrano
// vse mize so že zasedene; streže pri prvi mizi / za mizo, pri mizi se nedostojno vede pri jedi, uživanju hrane; povabiti koga k mizi, za mizo jest, pit; v družbo, ki je pri mizi
// s prilastkom temu podobna priprava za različne namene: v točilnici postavljajo novo biljardno mizo; operacijska, prodajna, točilna miza
● ekspr. v tistih časih pogosto ni bilo kaj dati na mizo niso imeli živeža ne denarja za hrano; star. poklicati vino na mizo naročiti ga; pog. meso je prišlo na mizo le ob največjih praznikih meso so jedli le ob največjih praznikih; ekspr. karte na mizo! povej, izdaj svoje namene; pog. vsak dan imajo meso na mizi jedo meso; ekspr. (s pestjo) udariti ob mizo, po mizi odločno, ostro nastopiti, zahtevati; ekspr. pijača ga je spravila pod mizo tako se je napil, da ni mogel več sedeti, stati; publ. sesti za konferenčno mizo začeti reševati nerešena vprašanja s pogajanji, pogovori; publ. pogovor za okroglo mizo odkrit, sproščen pogovor o določenem vprašanju, problemu; publ. državniki so ponovno sedli za zeleno mizo so se začeli pogajati; publ. predsednikovo delo ni samo za zeleno mizo ni samo pisarniško, administrativno
♦ alp. ledeniška miza skalni kladi, ki ju je pustil ledenik drugo na drugi; jur. ločitev (od mize in postelje) v cerkvenem pravu pri kateri zakonca pretrgata zakonsko skupnost, ostaneta pa v zakonski zvezi; šport. (odskočna) miza del smuške skakalnice, s katerega se skakalec odrine in preide v let; teh. komandna miza z vgrajenimi instrumenti za upravljanje in nadzorovanje strojnih naprav ali tehnoloških procesov
môči mórem nedov., mógel môgla (ó ọ́) - 1. z nedoločnikom izraža sposobnost osebka, da uresniči dejanje zaradi svojih
- a) telesnih lastnosti: ne morem več delati, teči; ni mogel ganiti z roko; ne morem več jesti; ptič ni mogel leteti / ne more se odkašljati / redko nisem mogel, da bi dolgo hodil nisem mogel dolgo hoditi
// delal bom, če bom mogel; hiti, kolikor more; če ne moreš teči, pa hitro hodi - b) duševnih, čustvenih lastnosti: tega ne morem dojeti, razumeti; nikoli je nisem mogel ljubiti / ne morem delati, kakor drugi hočejo / ni si mogel misliti večje sreče
- c) določenih, navadno značajskih lastnosti: ta človek ne more molčati; ne more se obvladati / nikoli ne morem hitro zaspati / nobeden ga ni mogel oponašati
- č) objektivnih, zlasti materialnih možnosti: takih kreditov ne bom mogel odplačevati / ekspr. veliko ne bom mogel dati od hiše / skladi ne morejo kriti vseh izgub
- 2. z nedoločnikom izraža sposobnost osebka, da uresniči dejanje zaradi določenih okoliščin: ni mogel čakati, ker se mu je preveč mudilo; ni mogel igrati košarke zaradi poškodb; danes ga ne morem obiskati; ni se mogel rešiti / ne moremo ga pustiti samega ne smemo
// zaradi poplav ne moremo na delo / takoj nato bi že mogel oditi bi lahko odšel; mogli bi ga prijeti, če bi hoteli lahko bi ga prijeli
// prišel bom, če bom mogel; doma bom, kakor hitro bom mogel; zagovarjal ga je, kjerkoli je mogel - 3. elipt., s prislovnim določilom izraža sposobnost osebka, da uresniči dejanje, kot ga nakazuje določilo: ni mogel (priti) do nje; nisem mogel prej z doma; ne more v hribe; tak ne more domov; ne morem stran, zraven / mimo tega ne morem / ni mogel do besede
- 4. nav. ekspr., z nedoločnikom izraža razpoloženje, odnos osebka do
- a) opravljanega dejanja: ni mogel gledati njene zadrege; ne morem poslušati te glasbe / ne morem ga videti
- b) elipt. kake osebe: otrok, tujcev, žensk ni mogel; nikdar ga ni mogel; ta dva človeka se ne moreta / vzame te na piko in te ne more
- 5. nav. 3. os., z nedoločnikom, navadno v pogojnem naklonu izraža domnevo, verjetnost: to bi moglo biti res; mogla bi biti stara petnajst let; jutri bi mogel biti dež / kje more biti ta človek kje bi lahko bil
- 6. elipt., z dajalnikom, navadno v zvezi s kaj, nič izraža možnost, da se naredi komu kaj slabega: nihče ji nič ne more; kdo ti kaj more; živa duša ji nič ne more / nič ne morete taki ljubezni, kakršna je moja
- 7. ekspr., navadno v zvezi z za izraža zanikanje odgovornosti, krivde za kaj: ne morem za to, da nerazločno govorim; ne morem za to, če me pozdravlja; kaj morem jaz, če so naju spodili / otroci so šli po svoje. Kaj si mogel
● ekspr. saj nič ne more, tako je pijan zelo je pijan; ekspr. ni mu mogel do živega izraža nesposobnost osebka, da bi koga bistveno prizadel; ekspr. to ne more biti on izraža omiljeno zanikanje; ekspr. našel sem tako stanovanje, da si ne morem misliti lepšega našel sem zelo lepo stanovanje; ekspr. ni se mogla potolažiti ni nehala jokati, žalovati; nar. ni mogel vsemu kaj vsega narediti, opraviti
môči se zastar., s smiselnim osebkom v dajalniku izraža pripravljenost koga za kako dejanje; dati se: ne more se mi smejati; ni se ji moglo večerjati
môči si ekspr., navadno v zvezi s kaj izraža nesposobnost osebka, da bi se zavestno odločal o uresničevanju dejanja: ne morem si kaj, da se ne bi smejal; ampak kaj si morem, če ga imam rada; niste mogli, da me ne bi zavrnili / ni si mogla kaj, solze so se ji ulile; prim. mogoč, mogoče
mójster -tra m (ọ́) - 1. nav. ekspr. kdor zna kaj dobro, navadno strokovno narediti: ta zidar je mojster; zdravnik je sčasoma postal mojster; v plesu si je želel pokazati se mojstra; ta čevljar velja za mojstra; je mojster za sestavljanje dopisov; mojster v kuhanju, opisovanju narave, streljanju; iron. to je lahko pokvaril samo tak mojster, kot si ti / znan mojster besede pisatelj ali pesnik, ki piše v lepem jeziku; mojster dleta (dober) kipar; mojster belih strmin (dober) smučar; mojster taktirke dirigent
// umetnik: rad prebira stare mojstre; nesmrtni, veliki mojstri / kot pristavek k imenu mojster Prešeren
// naslov zlasti za starejšega uglednega skladatelja, dirigenta: violino se je učil pri znanem mojstru / kot nagovor kako naj zaigram, mojster / kot pristavek k imenu mojster Gallus - 2. do 1962 kdor ima najvišjo usposobljenost v kaki obrtni stroki: mojstri so po vojni prevzeli vodilna mesta v proizvodnji; dati naročilo mojstru; odnosi med vajenci, pomočniki in mojstri / kuharski, predilni, tesarski mojster
● ekspr. mojster skaza kdor dela slabe izdelke; ekspr. mojster in pol velik, dober strokovnjak; vaja dela mojstra za dobro obvladanje česa je potrebna (dolgotrajna) vaja; delo hvali mojstra delavčeva strokovnost se sodi po kvaliteti njegovih izdelkov; vsak najde svojega mojstra
♦ ekon. cehovski mojster nekdaj lastnik obrtniške delavnice v fevdalizmu; gled. odrski mojster delavec, ki vodi in usklajuje delo odrskih delavcev pri postavljanju in razstavljanju scene; kor. baletni mojster strokovni vodja baletne skupine; muz. koncertni mojster vodja violinistov v orkestru; rad. tonski mojster kdor pri posnemanju zvoka skrbi, da je zvočni zapis odraz naravnega zvočnega dogajanja; rel. veliki mojster vrhovni predstojnik v viteških redovih; šah. mednarodni mojster naslov igralca, za stopnjo nižji od velemojstra; nacionalni mojster najvišji naslov igralca, ki ga podeli šahovska organizacija v državi; šport. mojster športa v nekaterih vzhodnoevropskih državah častni naslov za zaslužne športne tekmovalce, strokovnjake in organizatorje
môra -e ž (ó) - 1. po ljudskem verovanju bitje, ki ponoči v spanju duši človeka in škoduje živalim: mora ga je davila; mora mu je sedla na prsi; mora tlači koga; odganjati moro; dogodek je nanje legel kot mora / otroka hodi tlačit mora
// narisano, vrezano znamenje, ki naj odganja to bitje: narediti moro na zibelko, svinjak - 2. nav. ekspr. stanje, zlasti v spanju, ko ima človek tesnoben občutek: končala se je nočna mora; spet me je objela mora; ječal je kot pod težko moro / hromeči občutek sanjske more
- 3. ekspr., navadno s prilastkom kar povzroča pri človeku, ljudeh dalj časa žalost, skrbi: mora misli mi je legla na dušo; težka mora je nad njim; rešil jo je najhujše more v življenju / na vsem je ležala mora naveličanosti / življenje z njo je prava mora / težka mora se mu je odvalila s prsi nima več težave, skrbi, nadloge
- 4. slabš. dolgočasen, vsiljiv, zoprn človek: ta mora je vse pokvaril; mora si / ta človek je prava mora
móranje -a s (ọ̑) knjiž. nujnost, siljenje: subjektivno hotenje in objektivno moranje / brez moranja narediti kaj
mórati -am nedov. (ọ̑) - 1. z nedoločnikom izraža nujnost, nujno posledico, da osebek uresniči dejanje
- a) zaradi določenih okoliščin: na starost je moral beračiti; morali so delati, če so hoteli živeti; krivec se mora zagovarjati pred sodiščem / delavec mora dobiti izdatno hrano
- b) zaradi lastne potrebe, dolžnosti: tega človeka moram še danes najti; moram jih videti / skrbeti mora za tri otroke / nav., ekspr.: moram priznati, da ste zelo pridni; ta časopis redno berem in moram reči, da mi je všeč
- c) ker kdo tako zahteva: ob štirih moraš biti tukaj; danes moram odpotovati / silil jo je, da mora redno obiskovati razstave / oče se razjezi in reče: Moraš
// elipt., s prislovnim določilom izraža nujnost, nujno posledico, da osebek uresniči dejanje, kot ga nakazuje določilo: moral je (iti) od doma; v Zidanem mostu mora z vlaka; moral je v bolnico / čimprej moraš stran / ta resnica mora na dan
- 2. z nedoločnikom izraža nujnost, potrebnost, da osebek
- a) ima določeno lastnost, značilnost: zavora mora biti dobra; blago bi moralo biti drugačno; človek mora biti pošten / ti možje bi morali biti naš ponos
- b) je v določenem stanju: za tako dejanje nas mora biti več; moral bi biti srečen po tolikem času / moramo si biti na jasnem, kaj hočemo
- c) ima določeno obveznost: morate paziti na svoje zdravje; v podjetjih morajo imeti za to posebno službo / za to delo moram imeti poseben les potrebujem
- 3. nav. ekspr., z nedoločnikom izraža verjetnost, da osebek
- a) ima določeno lastnost: ta človek mora biti zelo dober; to mora biti velik lump, tepec; morata si biti velika prijatelja / ta s predpasnikom mora biti kuharica / to mora biti pomota
- b) je v določenem stanju: profesor mora biti bolan; pijan mora biti, ker se tako smeje; kako srečen mora biti ta človek / rano ima, pasti je moral verjetno je padel
// mora imeti okoli petdeset let
// s prislovnim določilom izraža verjetnost, da je osebek na mestu, kot ga nakazuje določilo: žena mora biti na njivi; keltske utrdbe so morale stati na tem hribu; tu so nekoč morala stati mestna vrata
- 4. ekspr., z nedoločnikom izraža podkrepitev trditve: povsod mora biti zadnji; pa ravno sedaj si moral priti / komu se mora plačati članarina
- 5. star. siliti, prisiljevati: birič ga je moral na tlako / mraz jih je moral, da so hitro delali
● ekspr. zato bi ga morali zato bi moral biti tepen, kaznovan; ekspr. moraš h knjigi moraš se začeti učiti, začeti študirati; ekspr. naj se zgodi, kar se mora izraža vdanost, sprijaznjenje s čim; ekspr. še to ga je moralo doleteti poleg drugih težav je doživel še to; ekspr. njegova mora veljati ne dovoli, da bi obveljalo drugo mnenje; kdor noče zlepa, mora zgrda na vsak način mora narediti; hočeš, nočeš, moraš izraža podkrepitev nujnosti
móž -á m, mn. možjé (ọ̑) - 1. poročen moški v odnosu do svoje žene: to je moj mož; želi si dobrega moža; dober, hud, nezvest, rajni mož / zakonski mož / čas je, da začneš iskati moža / vzela ga je za moža poročila se je z njim
- 2. dorasel človek moškega spola: si že mož; ta mož ni moj oče; skoraj neopazno se je iz dečka razvil mož; eleganten, lep, mlad, velik mož; izkušen mož; značajen mož; mož petdesetih let, sivih las
// nav. ekspr., s prilastkom dorasel človek moškega spola kot nosilec kake dolžnosti, kakega poklica: sestanek vodilnih mož; volilni možje / veliki, znameniti možje / črni možje pogrebniki; občinski mož občinski odbornik; uslužbenec na občini; mož postave miličnik, policist - 3. ekspr., navadno v povedni rabi moški kot nosilec odločnosti, poguma: bodi mož in ne cmera; ali smo možje ali nismo; bil je mož, da malo takih; si kaj moža; ali je kaj moža v njem; moža se je izkazal; to je bil pravi mož / on je figa mož figamož
- 4. vsak izmed organiziranih ljudi, navadno vojak brez čina: skupina je štela petnajst mož; v boju so izgubili dva moža / bataljon se je boril do zadnjega moža
- 5. žarg., pri žrebanju s kovancem obrnitev kovanca s podobo navzgor: če bo cifra, greva v kino, če bo mož, bova pa študirala / meni je padel mož
- 6. nar. (poročna) priča: biti komu za moža
● star. moža objeti omožiti se; star. sonce je še za moža visoko videti je, kot bi bilo nad obzorjem za dolžino človekove postave; ledeni možje čas zadnjih pomladanskih ohladitev od 12. do 14. maja, ko so na koledarju Pankracij, Servacij, Bonifacij; ekspr. slamnati mož strašilo na njivah, ki ponazarja človeka, narejeno iz slame; sneženi mož iz snega narejena igrača, ki ponazarja človeško postavo; ekspr. biti mož beseda narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; on je mož dejanj ne govori veliko, ampak hitro, odločno ukrepa; ekspr. stali so mož pri možu tesno skupaj; vsi kot en mož enotno, složno
♦ etn. črni mož otroška igra, pri kateri eden od igralcev, črni mož, lovi druge; divji mož po ljudskem verovanju moškemu podobno kosmato bitje, ki prebiva v gozdu; povodni mož po ljudskem verovanju moškemu podobno bitje, ki prebiva v vodi; gastr. (krompirjev) mož pretlačen krompir in fižol z ocvirki
mréža -e ž (ẹ́) - 1. izdelek iz prekrižanih niti, vrvi, žice, med katerimi so okenca, luknjice: delati, plesti mrežo; ograditi z mrežo; gosta, redka, tanka mreža; kovinska, žična mreža; mreža iz viter, vrvi; okenca, zanke mreže / pajek prede, razpreda mrežo pajčevino
// priprava iz tega izdelka, ki se uporablja za lov, zlasti rib: izdelovati, krpati, sušiti mreže; nastaviti, razpeti, vleči mreže; vreči mrežo v vodo; ujeti v mrežo; zajeti ribe z mrežami; najlonske mreže / ribiška mreža
// navadno s prilastkom priprava iz tega izdelka sploh: zamenjati mreže v čistilniku; presejati pesek skozi mrežo; postelja s kovinsko mrežo z mrežasto kovinsko podlago za žimnico, blazino; nesla je kovček in mrežo torbo iz mreže
// napeti gugalno mrežo; lasna, ležalna mreža; kovana okenska mreža; mreža za listje; mreža zoper komarje - 2. navadno s prilastkom kar je po obliki podobno mreži: narediti mrežo iz testa; papir s črtno mrežo / pod seboj je videl mrežo cest in velike stavbe; mreža gubic ob očeh; pajčevinasta mreža oblakov; modrikasta mreža žil / pesn.: mreža dežja; gledati skozi mrežo solz
- 3. s prilastkom poti, kanali, napeljave s pripadajočimi objekti na določenem področju; omrežje: daljnovodna, električna, kanalska mreža; razdelilna mreža za plin; železniška mreža / publ., z oslabljenim pomenom izboljšati cestno mrežo ceste
- 4. s prilastkom objekti, stvari za kako dejavnost, načrtno razporejeni na določenem področju: izpopolniti gostinsko mrežo; organizirati knjigotrško mrežo; gosta meteorološka mreža; preskrbovalna, trgovska mreža / mreža poštnih nabiralnikov, semaforjev, osnovnih šol / publ. odkriti v družbeni stvarnosti celo mrežo zakonitosti cel sistem
// med seboj povezane, načrtno razporejene osebe, organi, ki opravljajo kako dejavnost: vzpostaviti obveščevalno, poverjeniško mrežo; odkriti, zajeti tihotapsko, vohunsko mrežo / mreža agentov, dopisnikov / razširjati letake po svoji mreži - 5. nav. mn., ekspr., navadno v zvezi z dobiti, nastavljati, ujeti kar omogoča, da kdo koga zvijačno privabi, pridobi: nastavlja mu mreže; izmotal se je iz njenih mrež; dobil ga je v svoje mreže; ujel se je v ljubezenske mreže
● publ. domačini so večkrat potresli, zatresli mrežo dali gol; ekspr. policija je razpenjala mrežo čez vso deželo povsod je imela svoje zaupnike, vse je nadzirala; ekspr. povsod je imel razpredene svoje mreže povsod si je pripravil ugodne okoliščine, razmere za dosego določenega cilja; publ. vratar je rešil mrežo preprečil gol; ekspr. padel je policiji v mrežo policija ga je odkrila, ujela; ekspr. biti za mrežo biti zaprt (v ječi)
♦ agr. koreninska mreža vse korenine ene rastline; čeb. matična mreža pregrada, ki loči plodišče od medišča; matična rešetka; elektr. mreža elektroda med anodo in katodo elektronke; mrežica; svinčena mreža v svinčevem akumulatorju z aktivno snovjo; fiz. uklonska mreža množica ozkih, vzporednih in med seboj enako razmaknjenih rež za merjenje valovne dolžine in opazovanje spektra valovanja; geogr. stopinjska mreža iz poldnevnikov in vzporednikov na zemeljski obli; geom. mreža telesa v ravno ploskev razgrnjena mejna ploskev telesa; mat. mreža sistem črt ali točk v ravnini ali prostoru; množica z določeno urejenostjo; funkcijska mreža sistem črt, ki ponazarja dva tipa funkcij; logaritemska mreža funkcijska mreža, ki temelji na dveh logaritemskih skalah; min. ploskovna mreža ponavljajoča se razporeditev atomov, ionov ali molekul v trdni snovi v kaki ravnini ali njen grafični prikaz; prostorska mreža ponavljajoča se razporeditev atomov, ionov ali molekul v trdni snovi ali njen grafični prikaz; papir. milimetrska mreža iz vodoravnih in navpičnih črt, med katerimi so milimetrske razdalje; rib. globinska mreža ki je postavljena v globino; stoječa mreža ki se postavi na določenem območju; viseča mreža stoječa mreža, ki ne leži na dnu; vlačilna mreža ki se razpeta vleče po morskem dnu; šport. mreža del gola ali koša iz prepletenih vrvi; priprava iz prepletenih vrvi, ki pri odbojki, tenisu in badmintonu loči obe polovici igrišča; igra na mreži pri tenisu, odbojki igra, pri kateri igralec odbija ali udarja žogo v bližini mreže ali nad njo; tekst. mreža tkanina z večjimi ali manjšimi luknjicami med nitmi; voj. zaporna mreža žična ovira v vodi pred vhodi v pristanišča
múzika -e ž (ú) - 1. umetnost, katere izrazno sredstvo je zvok; glasba: gojiti, študirati muziko; za muziko je zelo dovzetna / igrajo samo jazzovsko muziko; lahka, resna, zabavna muzika; operna, plesna muzika
// glasbeno delo: komponira slabo muziko; poznavanje naše muzike v tujini - 2. igranje (na glasbila): po proslavi bo muzika in ples; muzika utihne; iz vasi je slišati glasno, hrupno muziko
// izvajanje glasbenih del: rad posluša moderno muziko / muzika za ples; pren., pesn. muzika dežja, stroja - 3. pog. skupina ljudi, ki igra na glasbila; godba: muzika je zaigrala koračnico; najeti muziko / kot vojak je bil pri muziki
- 4. knjiž., ekspr. blagoglasnost, melodičnost: muzika jezika, stavka; pren. muzika slike
● pog., ekspr. to je pa druga muzika stvar je drugačna, kakor je kazalo; ekspr. dosti imam te muzike naveličan sem tega ravnanja, stanja, odveč mi je; slabš. narediti komu mačjo muziko dražiti, jeziti koga s škripajočim, cvilečim igranjem; pog., ekspr. ko jim bo zmanjkalo denarja, bo konec muzike ne bodo več delali, počeli tega; preg. za malo denarja malo muzike za majhno plačilo se malo dobi
nabíti -bíjem dov., nabìl (í ȋ) - 1. s tolčenjem, udarjanjem spraviti na kaj: nabiti obroče na sod / nabiti kadi, škafe
// pritrditi kam, na kaj, navadno z žeblji: obešalnik je nabil na vrata; nabiti oglas na oglasno desko / nabiti kožo, usnje na lesen okvir / nabiti žeblje na steno - 2. s tolčenjem, udarjanjem napolniti kaj: nabiti kalup / jašek so nabili z gramozom
// napolniti orožje z naboji: nabiti puško, top - 3. s tolčenjem, udarjanjem narediti kaj gosto, trdno: nabiti beton, ilovico
// s tolčenjem, udarjanjem narediti kaj iz česa: stene nabijejo iz blata / nabiti tla - 4. nav. ekspr. zelo napolniti: vse žepe si je nabil; listnico je nabil z bankovci / program so preveč nabili ima, vsebuje preveč točk, sestavin
- 5. ekspr. natepsti, pretepsti: tako te bom nabil, da si boš za vselej zapomnil; skoraj vsak dan nabije otroke
// premagati: naši so Nemce spet nabili - 6. ekspr. dvigniti, zvišati: cene so spet nabili / nabiti carino na blago; nabiti visoke davke naložiti, predpisati
- 7. elektr. naelektriti: z drgnjenjem nabiti površino stekla; plošči kondenzatorja se nabijeta, ko ju zvežemo s poloma / električno nabiti kovino
● pog., ekspr. nabili so mu petnajst dni zapora obsodili so ga; žarg., teh. nabiti računalnik (s podatki) dati, vložiti v računalnik podatke
♦ voj. nabiti puško, revolver pripraviti s strelivom napolnjeno puško, revolver za streljanje
nabíti se ekspr. zbrati se v velikem številu, v veliki množini na enem mestu, prostoru: zvečer so se gostje nabili v dvorano; na peronu se je nabilo veliko ljudi; nabiti se k vratom, na kup
nabít -a -o: avtobus je bil zelo nabit; lepak je nabit na vratih
● ekspr. ozračje na sestanku je bilo nabito z elektriko napeto; prisl.: nabito poln nahrbtnik
nabôsti -bôdem dov., nabôdel in nabódel nabôdla, stil. nabòl nabôla (ó) - 1. z vbodom, vbodljajem spraviti na kaj: nabosti žuželko na buciko; nabosti na ost / nabodel se je na rjavečo žico
● ekspr. nabosti koga z očmi jezno in izzivalno ga pogledati - 2. narediti določeno število vbodov, vbodljajev: pred kuhanjem sadeže nabodemo z nožem
nabodèn -êna -o: na paličici nabodeno meso
nabráti -bêrem dov., stil. naberó; nabrál (á é) - 1. z rokami dati, spraviti kam več posameznih stvari: otrok je nabral kamenčke na kup; nabrati butaro dračja / nabrali so pet vreč krompirja
// s trganjem priti do določene količine česa: nabrati veliko grozdja, jagod; nabral je šopek planik; čez poletje si nabere zdravilnih zelišč / letos so čebele malo nabrale - 2. biti uspešen
- a) v prizadevanju, da pride kam določena količina česa: za ponesrečence so nabrali veliko denarja in oblek / nabral je precej pripovedk zbral
- b) v pridobivanju koga za kako dejanje, dejavnost: za izvedbo svojega naklepa je nabral deset ljudi; za krvodajalsko akcijo so nabrali precej prostovoljcev / poverjenik nabere vsako leto nekaj novih naročnikov
- 3. narediti gube, navadno drobnejše: nabrati blago, zavese; na drobno nabrati / nabrati čelo v gube
● ustnice so se ji nabrale na jok dobile so take gube, poteze kot pri joku - 4. spraviti, pritrditi drobne, navadno istovrstne predmete drugega za drugim na kaj, navadno na vrvico, žico: koralde si je na novo nabrala / nabrati gumbe na vrvico
nabráti se priti kam, pojaviti se kje v določeni količini: za jezom se ob deževju nabere polno vode; nabralo se je ljudi, da niso imeli kam sesti; v blagajni se je nabralo precej denarja / na šipi so se nabrale kapljice vode; pren., ekspr. v srcu se mu je nabrala grenkoba, jeza
● pog. nabral se ga je kakor berač mraza zelo se je napil; ekspr. spotoma se je nabrala novic jih je veliko slišala, izvedela; ekspr. takrat se je nabral strahu zelo ga je bilo strah
nabráti si ekspr. dobiti, pridobiti si: tam si je nabral veliko denarja; nabrati si izkušenj, znanja; v prvem polletju si je nabrala precej slabih ocen
● publ. zbor si je na turneji nabral lepih lovorik je imel velike uspehe; ekspr. na dopustu si je nabral novih moči se je odpočil, okrepil
nabrán -a -o: ves nabrani denar je zapravil; nabrani rokavi; sveže nabrane borovnice; nabrane zavese
nabrázdati -am dov. (ā ȃ) narediti brazdi podobne zareze: nabrazdati površino kamna, lesa;
obraz se mu je nabrazdalnabrázdan -a -o: nabrazdana površina; nabrazdano čelo
nabrékanje -a s (ẹ̄) glagolnik od nabrekati: pospešiti nabrekanje semena; narediti kaj odporno proti nabrekanju / nabrekanje bezgavk, žlez
nabrusíti in nabrúsiti -im dov. (ī ú) narediti ostro: nabrusiti nož, sekiro / mačka je nabrusila kremplje
● ekspr. pošteno so si nabrusili jezike se pripravili na debato, pogovor; ekspr. nabrusiti pete steči, pobegnitinabrúšen -a -o: nabrušeni meči, noži
● jezik ima nabrušen kot britev govori, izraža se spretno in zbadljivo
nacefráti -ám [cef in cəf] dov. (á ȃ) s cefranjem narediti iz česa majhne dele: nacefrati blago, papir / obleka se je na robovih nacefrala začela trgatinacefrán -a -o: nacefrana vrv; drobno nacefrani oblaki
nacionalizírati -am dov. in nedov. (ȋ) - 1. spremeniti privatna, zlasti proizvajalna sredstva, podjetja v državna, družbena; podržaviti, podružbiti: nacionalizirati banke, rudnike, tovarne; nacionalizirati tuji kapital / nacionalizirali so mu hišo
- 2. redko narediti, da postane kaj (bolj) narodno: nacionalizirati mišljenje / družba se je s pristopom domačih delničarjev nacionalizirala
nacionalizíran -a -o: nacionalizirana hiša; nacionalizirano podjetje
načemériti -im tudi načmériti -im [prva oblika čəm in čem] dov. (ẹ́ ẹ̑) narediti kaj čemerno: načemeriti obraznačemériti se tudi načmériti se postati čemeren: ob tej novici se je načemerila
načŕt -a m (ȓ) - 1. kar vnaprej določa način, kraj, čas, da bi se kako dejanje uspešno izvedlo: načrt se je uresničil; držati se načrta; delati, imeti, narediti načrt; dokončen, neizvedljiv, podroben načrt; načrt za beg, potovanje; ima pripombe k načrtu / dolgoročni, kratkoročni gospodarski načrt; finančni načrt / delo poteka po načrtu; zmedel se je, ker to ni bilo v načrtu
// kar vnaprej določa, koliko dela mora biti v določenem času opravljenega: doseči, izpolniti načrt; preseči proizvodni načrt za deset odstotkov / letni, tedenski načrt - 2. nav. mn. kar kdo namerava, želi narediti, uresničiti: ima daljnosežne, velike načrte; ekspr. kuje nove načrte za prihodnost / ekspr. njegov življenjski načrt je, da postane zdravnik
- 3. osnutek, predlog: predložiti načrt v razpravo; načrt ustave, zakona / objavili so načrt njegovega nedokončanega romana / repertoarni načrt
- 4. grafični prikaz kakega objekta, področja: izdelati, izrisati, kopirati, risati načrt; načrt narisa, tlorisa; načrt za hišo, stroj / gradbeni, montažni načrt; načrt v merilu 1 : 200 / kupiti načrt mesta zemljevid
● kakšne načrte imate za nedeljo kako jo nameravate preživeti; ekspr. očetova smrt mu je prekrižala načrte povzročila, da jih ni mogel uresničiti; ekspr. še marsikaj ima v načrtu misli, namerava narediti; ekspr. s sinom je imel velike načrte upal, pričakoval je, da bo dosegel pomemben položaj, uspeh; ekspr. sami načrti so ga kar naprej dela načrte, uresniči jih pa ne; ekspr. to je človek brez načrtov nič ne misli na prihodnost
♦ arhit. glavni načrt navadno v večjem merilu, ki natančno podaja videz in ceno gradbenega objekta; idejni načrt navadno v manjšem merilu, ki približno podaja videz in ceno gradbenega objekta; situacijski načrt ki prikazuje položaj gradbenega objekta glede na druge objekte, meje parcele; geod. katastrski načrt načrt zemljišč na določenem območju z mejami, znaki za kulture in parcelnimi številkami; šol. učni načrt ki za učne predmete šol določene stopnje predpisuje, določa vsebino, obseg učne snovi; urb. urbanistični načrt ki splošno, okvirno določa zazidalne in proste površine večjega območja glede na njihovo prihodnjo ureditev, uporabo; zazidalni načrt ki podrobno določa zazidalne in proste površine manjšega območja glede na njihovo prihodnjo ureditev, uporabo
načŕtati -am dov. (ŕ r̄) - 1. geom. s črtami narediti kaj, navadno po določenih podatkih: načrtati krog, trikotnik
// knjiž. narisati: načrtati diagram, razpredelnico / načrtati drevesa, hišo - 2. star. opisati, orisati: govornik je načrtal njeno življenjsko pot / člankar je načrtal politične razmere / načrtati si prizor svidenja predstavljati si, zamišljati si
načŕtan -a -o: načrtan geometrijski lik; realistično načrtane razmere
načrtováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. geom. s črtami delati kaj, navadno po določenih podatkih: načrtovati krog, trikotnik
// knjiž. risati: načrtovati razpredelnico / načrtoval mu je hišo v pesek - 2. snovati, izdelovati načrt za kak objekt, področje: urbanisti načrtujejo novo naselje / načrtovati nov tip vozila / načrtovati zelenice
// publ. vnaprej razmišljati o čem in predlagati, določati ustrezne ukrepe: načrtovati izobraževanje, potovanje / načrtovati milijon dinarjev prometa; načrtovati povečanje proizvodnje / načrtovati prihodnost
// publ. misliti, nameravati narediti: na tem mestu so prvotno načrtovali bolnico; s kakšnim predmetom je obtoženi načrtoval uboj / že dolgo načrtuje nakup novega stroja
načrtován -a -o: načrtovani objekti; načrtovana proizvodnja
♦ soc. načrtovana nosečnost nosečnost, katere začetek se zavestno določa, izbira z uporabo kontracepcijskih sredstev
nadéti -dénem dov., nadêni nadeníte (ẹ́) - 1. napraviti, da pride kaj na določeno mesto: nadeti konju ostroge, uzdo / knjiž.: paznik mu je nadel lisice nataknil; na glavo so ji nadeli venček iz rož dali, položili; nadel si je masko; nadel si je najboljšo obleko oblekel je; pren., knjiž. nadel si je krinko poštenega človeka
// knjiž. naložiti: na krožnik si je nadel precej mesa; vso prtljago so nadeli na osla / nadeli so dva voza sena - 2. gastr. narediti, pripraviti jed z nadevom: nadeti telečja prsa
nadét -a -o: nadeta maska; visoko nadet voz
nadèv -éva m (ȅ ẹ́) gastr. mešanica živil- a) ki se daje, maže med plasti testa: pripraviti nadev; sladek, slan nadev / čokoladni, makov, sirov nadev
- b) s katero se kaj polni: narediti nadev za v paprike; klobasa z nadevom iz riža in drobovine
nadišáviti -im dov. (ā ȃ) narediti kaj dišeče: nadišaviti perilo;
skrbno se je obril in nadišavilnadišávljen -a -o: nadišavljeno dekle; bil je nadišavljen s kolonjsko vodo
nadoknáditi -im dov. (á ȃ) napraviti, da kdo dobi kaj, kar po vrednosti, količini, funkciji ustreza prejšnjemu; nadomestiti: primanjkljaj so hitro nadoknadili; nadoknaditi zamujeno / kdo bo nadoknadil škodo plačal, povrnil
// zaradi izgube, pomanjkanja česa narediti, sprejeti kaj drugega: ker s poklicnim delom ni zadovoljen, skuša to drugače nadoknaditi
nadomestíti -ím tudi nadoméstiti -im dov., nadomésti; nadoméstil (ī í; ẹ̄ ẹ̑) - 1. prevzeti, dobiti položaj, funkcijo
- a) koga drugega: pri tem delu stroj ne more nadomestiti človeka; on bo nadomestil obolelo delavko / nobena organizacija ne more nadomestiti samoupravnih organov
- b) česa drugega iste vrste: železobetonski most je nadomestil lesenega / nobena knjiga ne more nadomestiti žive izkušnje; v tem filmu skuša slika nadomestiti besedilo
// navadno v zvezi s s, z napraviti, da kaj drugega prevzame, dobi položaj, funkcijo česa: nadomestiti tujo besedo z domačo; nadomestiti naravno hrano z umetno / pri marsikaterem delu so človeka nadomestili s strojem / umrlega še dolgo ne bomo mogli nadomestiti / teta mu je nadomestila mater / dve deski sta mu nadomestili posteljo
- 2. napraviti, da kdo dobi kaj, kar po vrednosti, količini, funkciji ustreza prejšnjemu: s transfuzijami so bolniku nadomestili kri / primanjkljaj v blagajni so hitro nadomestili; nadomestiti zamujeno / povzročeno škodo mu bo seveda nadomestil plačal, povrnil
// zaradi izgube, pomanjkanja česa narediti, sprejeti kaj drugega: kdor ni deležen ljubezni, skuša to kako drugače nadomestiti / izgubo je nadomestil
// dodati manjkajoče: nadomestiti zalogo v trgovini
nadomeščèn -êna -o tudi nadoméščen -a -o: manjkajoče šipe so nadomeščene z lepenko
nadredíti -ím dov., nadrédil (ī í) narediti, da ima kdo v odnosu do koga višji, vodilen položaj: nadredili so ga večji skupini delavcev // dati prednost čemu iste vrste: tuji besedi nadrediti domačonadrejèn -êna -o: nadrejen položaj; imeti nadrejeno vlogo
♦ lingv. nadrejeni sinonim; sam.: trudil se je za naklonjenost nadrejenih
naeléktriti -im tudi naelektríti -ím dov., naeléktri; naeléktril (ẹ̑; ī í) elektr. narediti kaj električno: naelektriti steklo;
od česanja so se lasje zelo naelektrili / naelektriti kondenzator napolnitinaeléktren -a -o in naelektrèn -êna -o: naelektreni delci; elektroskop je naelektren; negativno s presežkom, pozitivno naelektren s primanjkljajem elektronov
● ekspr. ozračje, razpoloženje v dvorani je bilo zelo naelektreno napeto
naftalín -a m (ȋ) bela kristalna snov ostrega vonja, ki se pridobiva iz premogovega katrana: naftalin ščiti volnene izdelke, krzno pred molji; ta obleka diši po naftalinu
● ekspr. potegniti, vzeti koga iz naftalina narediti, da kdo spet nastopa, se omenja v javnosti
nagnáti -žênem dov., stil. naženó (á é) narediti, povzročiti, navadno z ostrimi besedami, grobim ravnanjem- a) da kdo zapusti določen kraj, prostor: oče ga je nagnal iz hiše, od doma; kmalu so jih nagnali / nagnali so jo z brcami in zmerjanjem / psa naženi s palico
- b) da kdo kam gre, pride: otroke so nagnali domov / nagnati ovce v stajo / ni hotel iti, morali so ga nagnati
- c) da kdo kaj stori: ne bi se učil, če ga oče ne bi nagnal; ekspr. k pisanju ga je nagnala notranja stiska / nagnati koga delat, spat
● ekspr. nagnali so ga iz službe odpovedali so mu službo; ekspr. ženo in sina je nagnal dosegel je, da sta ga zapustila, se odselila; ekspr. to mu je nagnalo strah v kosti prestrašilo ga, vznemirilo; ekspr. nagnal ga je z nevednežem rekel mu je, da je nevednež
♦ med. bolnika je nagnalo na blato, vodo moral si je izprazniti črevesje, mehur
nagodíti -ím dov., nagódil (ī í) zastar. narediti, povzročiti: nehote sem to nagodil / grdo so mu jo nagodili; v šoli večkrat kakšno nagodinagodíti se nav. 3. os., redko zgoditi se, pripetiti se: marsikaj se lahko še nagodi
nagòn -ôna m (ȍ ó) - 1. prirojeno, nehotno teženje človeka ali živali k določenemu ravnanju, stanju: obnašanje živali vodijo nagoni; predati, prepustiti se nagonu; živalski nagoni v človeku / plodilni, spolni nagon; živalski nagon po obrambi, samoohranitvi / narediti kaj po nagonu
- 2. knjiž. želja, sla: imeti morilski, razdiralni nagon; nagon uveljavljanja / vzbudil se mu je nagon po bogastvu / stvariteljski nagon / ljubezen mu je bila močen nagon gibalo
nagrbánčiti -im dov. (á ȃ) narediti gube, zlasti na koži: zamišljeno je nagrbančila čelo;
v starosti se koža nagrbanči / zaradi suše so se kaktusi nagrbančilinagrbánčen -a -o: nagrbančen obraz; koža je bila nagrbančena kakor jabolko spomladi
nagubánčiti -im dov. (á ȃ) narediti gube, zlasti na koži: nagubančiti čelo;
koža na vratu se mu je nagubančilanagubánčen -a -o: nagubančen obraz
nagúbati -am dov. (ū) narediti gube: skrbi so mu nagubale obraz / nagubati blago, zavese / pri sedenju se ji obleka naguba zmečkanagúban -a -o: nagubana koža; nagubano čelo; rada nosi nagubana krila
♦ geogr. nagubano gorovje gorovje, katerega oblika in višina sta odvisna od gubanja
nahrápati -am dov. (ȃ) redko narediti hrapavo: nahrapati površino
nahúditi -im tudi nahudíti -ím dov., nahúdil (ú ȗ; ī í) star. narediti, storiti kaj hudega: to ti je ona nahudila / tudi zima jim ne more nič nahuditinahúditi se, tudi nahudíti se razjeziti se: oče se je zelo nahudil nad njim
naíven -vna -o prid. (ȋ) - 1. ki (rad) verjame, zaupa zaradi svoje neizkušenosti, nerazsodnosti: izkoriščati, varati naivne ljudi; naivna šestnajstletnica, študentka / fant je preveč naiven, da bi mislil na lastno korist / ekspr. ne bodi naiven. S takimi dokazi me ne boš prepričal / otroško naiven
// nav. ekspr. ki izraža tako vero, zaupanje: vprašati z naivnim glasom / narediti nedolžen, naiven obraz / naivna odkritosrčnost, zaupljivost - 2. nav. ekspr. ki temelji na površnem, premajhnem poznavanju (slabih, negativnih strani) življenja, resničnosti: ta nauk je naiven; naivna predstava, trditev / zgodbe o bogovih so se jim zdele naivne / naivna zvijača
♦ filoz. naivni realizem spoznavna teorija, po kateri ni bistvene razlike med realnostjo in zaznavami te realnosti; ped. naivni realist otrok v dobi med sedmim in devetim letom; um. naivni slikar, umetnik slikar, umetnik, navadno brez akademske izobrazbe, ki ne upošteva realnih, razumskih razmerij med likovnimi sestavinami; naivna umetnost umetnost, ki navadno ne temelji na akademski izobrazbi in ne upošteva realnih razumskih razmerij med likovnimi sestavinami
naívno prisl.: naivno govoriti, verjeti; naivno odkrit človek
najáviti -im dov. (á ȃ) narediti, da je prihod koga vnaprej znan: odprl je vrata in ga najavil;
glasno najaviti gosta;
najavil se mu je že teden dni prej // narediti, da postane kaj vnaprej znano: na seji je najavil svoj odstop; najaviti zanimivo predavanjenajávljen -a -o: ni ga sprejel, ker ni bil najavljen
nakázati tudi nakazáti -kážem dov. (á á á) - 1. dati pismeno naročilo komu, naj plača naslovniku določeni znesek za naročnikov račun: podjetje je zahtevani znesek že nakazalo / nakazati denar po pošti, preko banke / naročnino nakažite na naš žiro račun
- 2. na splošno, v obrisih spregovoriti o čem, predstaviti kaj: nakazal je nekaj možnosti sodelovanja; govornik je probleme samo nakazal, razčlenil jih pa ni / namen uvoda je zlasti nakazati vsebino govora / publ. na kongresu so nakazali celo vrsto pomembnih problemov so jih obravnavali, so govorili o njih
// narediti, predstaviti kaj le v glavnih, osnovnih črtah, potezah: pokrajino na sliki navadno samo nakaže / skalovje je nakazal s kamenjem in mahom - 3. z določenim znakom, znamenjem opozoriti na kaj: nakazati spremembo smeri / motorist je z roko nakazal smer / nakazati pomene besed s črkami
♦ lov. žival nakaže zadetek iz značilnega giba se vidi, da je bila zadeta - 4. dati podatke, informacije, iz katerih se da kaj predvidevati: ti dosežki so nakazali nadaljnji razvoj panoge / nakazati rešitev matematične naloge
nakázan -a -o: v predavanju nakazane probleme so v debati podrobno obdelali; tretji korak je samo nakazan; prejeti nakazano vsoto denarja
nakísati -am dov. (ȋ) narediti kaj kislo: raztopino nakisamo s kislinonakísati se - 1. postati nekoliko kisel, kiselkast: mleko se je nakisalo
- 2. ekspr. najokati se: pusti jo, da se nakisa
nakísan -a -o: nakisano mleko
nakódrati -am dov. (ọ̑) narediti, izoblikovati kodre: nakodrati lase / trajno nakodrati; pren., ekspr. veter je nakodral gladino morja; nakodrati ustnice v nasmehnakódran -a -o: nakodrani lasje; rastlina z nakodranimi listi podobnimi kodrom; nakodrano morje
nakosmatíti -ím dov., nakosmátil (ī í) narediti kaj kosmato: blago so nakosmatili na obeh straneh;
nakosmatiti usnjenakosmatèn -êna -o: nakosmatena tkanina
nakošátiti -im dov. (á ȃ) narediti kaj košato, bujno razraščeno: pes je jezno nakošatil repnakošátiti se ekspr. opazno, pozornost vzbujajoče se obleči: poglej, kako se je nakošatila; pren. umetnost se je nakošatila z lažnim bliščem
nakrémžiti -im dov. (ẹ́ ẹ̑) narediti gube, poteze kot pri joku: nakremžiti obraz, usta;
zasmehljivo je nakremžila ustnice;
otrok se je nakremžilnakrémžen -a -o: nakremžen obraz / ekspr. že ves dan je nakremžen siten, slabe volje
nakreníti -krénem dov. (ī ẹ́) - 1. premakniti (iz normalne lege): sveder se je zlomil, ker si ga nakrenil / nakreniti komu roko / nakrenil je glavo proti vratom obrnil
- 2. star. ukreniti, narediti: ne ve, kako naj nakrene, da bo prav / usoda je tako nakrenila; vse se je srečno nakrenilo izšlo
nakrétiti -im, in nakretíti in nakrétiti -im dov. (ẹ̄; ī ẹ́) star. povzročiti, narediti: nakretil mu je veliko sitnosti;
kdo ve, kaj ti še lahko nakretinakrétiti se, in nakretíti se in nakrétiti se zgoditi se, pripetiti se: to se lahko vsakemu nakreti; brezoseb. žal mi je, da se je tako nakretilo
nakŕhati -am dov. (ŕ r̄) s krhanjem načeti, poškodovati: mraz in veter sta nakrhala kamnite gmote;
topovske krogle so zelo nakrhale zidove // ekspr. narediti, povzročiti, da kaj izgubi popolnost svojih značilnosti: vojna je nakrhala veliko ljudi; njuno sožitje se je nakrhalonakŕhan -a -o: njegov ponos je zelo nakrhan; nakrhana disciplina
nalóga tudi náloga -e ž (ọ̑; á) navadno s prilastkom - 1. kar mora kdo storiti, opravljati
- a) glede na voljo, zahtevo koga: vestno je izpolnjeval vse naloge, ki so mu jih dajali, naložili, ekspr. zaupali; igralec je dobro opravil svojo nalogo; dobil je nalogo pojasniti položaj / za (domačo) nalogo jim je dala naučiti se pesem
- b) glede na lastno voljo, željo: odločil se je, da prevzame, sprejme odgovorno nalogo; zastavil sem si zanimivo, težko nalogo / vznes. to je moja življenjska naloga
- c) glede na poklic, položaj, mesto: izpolnjevati svoje delovne, službene naloge; seznanjati se z nalogami inšpektorja, tajnika / on ima v podjetju odgovorno, zahtevno nalogo / naloga borca je uničevanje sovražnika
- č) glede na določene okoliščine: naloga je bila zanj pretežka; publ. iz sklepov kongresa sledijo pomembne naloge; ni bil kos svoji nalogi; publ. sedanji položaj nam narekuje odgovorno nalogo
// kar mora kaj storiti, opravljati glede na svoj namen: razpravljati o nalogah gledališča, organizacije; šola ima izobraževalne in vzgojne naloge; koža opravlja različne naloge; naloga znanosti je iskanje, odkrivanje zakonitosti / naloge jezikovne kulture, gospodarske stabilizacije
● publ. vrsto let je uspešno opravljal naloge vodenja podjetja je uspešno vodil podjetje
- 2. pismeni izdelek, ki ga mora učenec napisati, narediti za pridobitev, dokaz določenega znanja: napisati, popravljati, redovati nalogo / aritmetična naloga; diplomska, magistrska, maturitetna naloga; matematična naloga
// šol. podatki in računski znaki, navodila, na osnovi katerih je treba izračunati, vstaviti, kar se zahteva: druga, tretja (matematična) naloga je težka; rešitve nalog so na koncu knjige / izračunati, rešiti nalogo / uporabna naloga besedilo s podatki o določeni stvarni situaciji, na osnovi katerega je treba nastaviti račune in izračunati, kar se zahteva
♦ geom. konstrukcijska naloga naloga, ki se rešuje z načrtovanjem, risanjem; igr. miselna, ugankarska naloga besedilo, slika, v zvezi s katero je treba z logičnim mišljenjem ugotoviti, odkriti, kar se zahteva; šol. domača naloga pismene obveznosti učencev, ki jih morajo opraviti doma; klavzurna naloga nadzorovani pismeni del zaključnega izpita, navadno na fakulteti; kontrolna naloga; šolska naloga v šoli ob nadzorstvu, prisotnosti učitelja pisana naloga za dokaz, preveritev določenega znanja
nalúknjati -am dov. (ȗ) narediti luknjo, luknje: naluknjati deskonalúknjan -a -o: žleb je trhel in naluknjan
namagnétiti -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) narediti kaj magnetno: namagnetiti in razmagnetiti železo
namastíti -ím dov., namástil; namaščèn (ī í) narediti kaj mastno: mastna koža namasti gladke površine
// namazati z mastjo, maščobo: namastiti pekač; vijake je pred privijanjem namastil z oljem; roke si namasti večkrat na dan
namehúriti -im dov. (ú ȗ) narediti, povzročiti mehurje: veter je namehuril obešeno perilo; zaradi vlage se je obloga namehurila
namerávati -am nedov. (ȃ) z nedoločnikom izraža duševno usmerjenost osebka k uresničitvi kakega dejanja v bližnji prihodnosti: nameravajo graditi hišo;
nameravate že iti, odpotovati;
nameraval je napisati pismo, pa ga ni utegnil / s pritožbo namerava doseči znižanje kazni; z govorjenjem nas nameravajo samo premotiti / nameravam biti odločen in odkrit / elipt.: sovražnik nekaj namerava; vsi so vedeli, kaj namerava, vendar niso mogli narediti ničesar; dosegel je, kar je nameraval // elipt., s prislovnim določilom izraža duševno usmerjenost osebka k uresničitvi gibanja, kot ga nakazuje določilo: domov, na trg, v mesto nameravam šele zvečer; le kam nameravajo / drugo leto nameravam na šoferski tečajnamerávan -a -o: razpravljati o nameravanem napadu; ugovarjati zoper nameravano zvišanje cen / odpovedati nameravano prireditev napovedano, predvideno
// narediti načrt za nameravano hišo
namériti -im dov. (ẹ́ ẹ̑) - 1. z merjenjem priti do določene količine česa: nameriti pet metrov blaga / merili so globino jame in namerili dvaindvajset metrov / včeraj so namerili najvišjo temperaturo v tem letu / nameril ji je dva kilograma moke natehtal
- 2. z ocenitvijo lege, oddaljenosti cilja dati orožju položaj, potreben za njegovo uspešno uporabo: nameril je v črno piko in sprožil; nameriti v desno, levo od cilja
// s takim dejanjem zagroziti, zapretiti: nameril je orožje vanj in zahteval denar; vdali so se, ko je ladja namerila topove proti obali / že je z roko namerila nanj, pa se je zadnji hip premislila
// nav. ekspr. narediti, da je kaj obrnjeno v določeno smer; naravnati, usmeriti: nameriti fotografski aparat, daljnogled na kaj; astronomi so namerili teleskope proti Marsu; žaromet se je nameril proti letalu / z oslabljenim pomenom: nameriti korake proti komu; na moža je namerila hud pogled - 3. star., v zvezi z na srečati, najti: na tako trmoglavega človeka še nisem nameril / zaveden Slovenec je, na kakršnega redko nameriš v teh krajih
namériti se star. - 1. nameniti se, odločiti se: nameril se je obiskati znanca; namerila se je, da se bo poročila / elipt.: kaj si se nameril; nameril se je v tujino
- 2. zgoditi se, pripetiti se: čudna stvar se mi je namerila; če bi se namerilo, da zamudim, me počakaj
namérjen -a -o: slabo namerjen strel; dobro namerjeno vprašanje; blago je pošteno namerjeno
namestíti -ím tudi naméstiti -im dov., namésti; naméstil (ī í; ẹ̄ ẹ̑) - 1. narediti, da pride kaj kam v določen, ustrezen položaj: namestiti anteno na streho; namestiti mitraljez, rakete; namestiti strelovod / namestiti stroje v delavnico / tovarna je del proizvodnje namestila drugam
// knjiž., redko zgraditi, postaviti: namestiti novo tovarno blizu reke - 2. publ. napraviti, da dobi kdo bivališče, stanovanje, zlasti za krajši čas; nastaniti: namestiti goste v prvem nadstropju; začasno se je namestil v hotelu
- 3. v nekaterih državah narediti, da je kdo sprejet v delovno razmerje z vnaprej določenim, stalnim (mesečnim) dohodkom, plačo, navadno za opravljanje dela, ki ni fizično: namestiti novega učitelja, uradnika / namestiti za čuvaja
- 4. zastar. nadomestiti: namestiti izrabljene dele z novimi / namestiti sirotam mater
namestíti se, tudi naméstiti se s prislovnim določilom spraviti se kam v določen telesni položaj: namestiti se na postelji, v naslanjaču; namestili so se v kotu in kartali; udobno se namestiti / ekspr. namestiti se s komolci na ograjo nasloniti se
nameščèn -êna -o in naméščen -a -o - 1. deležnik od namestiti: na strehi avtomobila nameščen zvočnik; tiskarski obrat je nameščen v sosednjem poslopju; stalno, začasno nameščeni učitelj; trdno, počez nameščen
- 2. z oslabljenim pomenom ki je, se nahaja kje v določenem položaju: pritlično nameščeni cveti
namnožíti -ím dov., namnóžil (ī í) narediti kaj številnejše: namnožiti čredo; bakterije se hitro namnožijo / knjižnica se je z novimi knjigami precej namnožila
// narediti kaj večje: svoje premoženje so v nekaj letih zelo namnožili / delo se mu je tako namnožilo, da mu ni več kos
namočíti -móčim dov. (ī ọ́) - 1. dati v tekočino, navadno z določenim namenom: fižol preberemo in ga namočimo; namočiti umazano perilo; namočiti za nekaj ur v raztopino; namočiti v špiritu
// pomočiti: najprej je namočil le prst, potem šele celo roko; namočiti pero v črnilo - 2. narediti kaj mokro, navadno z vodo: dež je namočil zemljo; namočiti robec; namočiti kruh z vinom; brezoseb. to nas je namočilo
namočíti se ekspr. (s)kopati se: letos se še nisem namočil v morju
namóčen -a -o: v mleku namočen kruh; perilo je že namočeno; polja so dobro namočena
● ekspr. bili so premraženi in namočeni mokri, premočeni; ekspr. sledilo je izrazito namočeno leto, obdobje mokro, vlažno
namŕdniti -em dov. (ŕ ȓ) ekspr., navadno v zvezi z obraz, ustnice narediti nenaravne, spačene gube, poteze: namrdniti obraz;
porogljivo je namrdnila ustnicenamŕdniti se s takimi gubami, potezami, zlasti okrog ust in nosu, pokazati, izraziti odklonilen odnos do česa: ob teh besedah se je namrdnil; zaničljivo se namrdniti
namrgóditi -im dov. (ọ̄ ọ̑) narediti gube, poteze kot pri nezadovoljstvu, nejevolji: namrgoditi čelo, obraznamrgóditi se s takimi gubami, potezami izraziti nezadovoljstvo, nejevoljo: ob pogledu nanj se je namrgodila; užaljeno se namrgoditi
namrgóden -a -o: namrgoden obraz; ves namrgoden sedi za mizo
namŕščiti -im dov. (ŕ r̄) narediti gube, poteze kot pri napetem razmišljanju, zaskrbljenosti, jezi: namrščiti čelo;
nejevoljno je namrščila obraz // z gubanjem kože spraviti v tak položaj, kot so bodice pri ježu: nič ni rekel, samo obrvi je namrščilnamŕščiti se s takimi gubami, potezami izraziti napetost, zaskrbljenost, jezo: kaj si se tako namrščila; jezno se namrščiti
namŕščen -a -o: namrščen obraz; vsak dan pride domov ves namrščen; prisl.: namrščeno gledati
nanêsti -nêsem dov., nanésel nanêsla (é) - 1. z nošenjem, prenašanjem spraviti kam: nanesti drva v kuhinjo; mravlje so nanesle visok kup iglic; nanesli so skupaj stole iz vse hiše / s čevlji so nanesli veliko blata, smeti v sobo / sinice so si nanesle novo gnezdo naredile
// z delovanjem povzročiti, da kaj kam pride, se kje nabere: kamenje in pesek je nanesla voda; veter nanese kupe listja, snega / hiše stojijo, kot bi jih veter nanesel brez reda, načrta - 2. narediti, da pride na kako površino razmeroma tanka plast, majhna količina česa: nanesti kremo, ličilo na obraz; s čopičem nanesti barvo na platno
- 3. vrisati na papir, sliko: na vodoravno os nanesi skalo za čas, na navpično za hitrost / nanesti razdalje v merilu
- 4. z nesenjem povzročiti pojavitev določene količine jajc: letos so kokoši malo nanesle / pure so ji nanesle več jajc kot kokoši
- 5. s prislovnim določilom dati, prinesti denar, dobiček: kopanje premoga v tem kraju malo nanese / na leto obresti precej nanesejo
// z oslabljenim pomenom izraža, da nastane, se nabere česa toliko, kot nakazuje določilo: razprava je nanesla deset strani; vse skupaj nanese petnajst dni - 6. nav. ekspr., s prislovnim določilom izraža obstoj določenih okoliščin, zaradi katerih pride do kakega dejanja, stanja: slučaj je nanesel, da sta se srečala; naključje je tako naneslo / pogovor je nanesel tudi nanj; brezoseb. včasih je prijazen, včasih pa zadržan, kakor nanese
nanesèn tudi nanešèn -êna -o: zemlja tu je nanesena; ličilo je preveč na debelo naneseno
nanízati -am dov. (ȋ) - 1. spraviti drobne, navadno istovrstne predmete drugega za drugim na vrvico, žico: nanizati obročke, zlatnike / nanizati na vrvico
- 2. knjiž. narediti, da je, pride kaj drugo za drugim: režiser je nanizal prizore v drugačnem redu / nanizati zvoke v melodijo
// publ. povedati, navesti kaj drugo za drugim: nanizati nekaj dejstev, podatkov; nanizati svoje potne vtise / v članku je nanizal nekaj večjih napak / okrog tega dogodka je avtor nanizal vrsto zanimivih oseb
nanízan -a -o: na vrvico nanizani biseri; iz nanizanih dejstev je razviden potek dogodkov / knjiž.: v ozadju so nanizani gorski vrhovi; hiše, nanizane v kolobar
naonegáviti -im dov. (á ȃ) star. narediti, storiti, navadno kaj neprimernega, nedopustnega: sin je spet nekaj naonegavil; lepo reč ji je naonegavil
naostríti -ím dov., naóstril (ī í) narediti ostro: naostriti osti, strgalo / redko naostriti svinčnik ošilitinaostrèn -êna -o: naostren srp
● ekspr. biti naostren proti čemu (zelo) nasprotovati čemu, ne strinjati se s čim
napáčen in nápačen -čna -o prid. (ȃ; ȃ) - 1. ki ni v skladu
- a) z določenim pravilom, normo: dati besedi napačen naglas; napačna pisava, tvorba besede / napačna vzgoja
- b) z določenim ciljem, položajem: narediti napačno potezo; iti v napačno smer / iti na napačen avtobus; zavrteti napačno telefonsko številko
- c) z resničnostjo, dejstvi: napačen datum, naslov; dati napačne podatke; račun, rezultat je napačen; napačna diagnoza, informacija
// nav. ekspr. ki ni v skladu z zahtevami, normami določenega okolja, časa: njihov nazor je napačen; boriti se za napačno stvar / o zadevi ima napačno mnenje
- 2. ekspr., z nikalnico ki ima določene pozitivne lastnosti v precejšnji meri: fant ni napačen, le hitro se razjezi; na pogled ni napačna / ni napačnega obraza, napačne postave / hišo sem si ogledal, ni napačna
● ekspr. nimajo ga za napačnega človeka ga cenijo; ekspr. na napačnem koncu se česa lotiti napačno; pog., ekspr. obrnil si se na napačen naslov v tej zadevi ti ne bom pomagal, ustregel; ekspr. prikazovati kaj v napačni luči napačno, neresnično; ekspr. hoditi po napačnih potih ravnati, delati nepravilno, moralno oporečno; ekspr. v napačni veri živi, če misli, da ga niso videli moti se
napáčno in nápačno - 1. prislov od napačen: napačno ocenjevati, prikazovati, razumeti
- 2. ekspr., v povedni rabi, z nikalnico izraža primernost, koristnost česa: ne bo napačno, če greš z njimi; ne bi bilo napačno, če bi ga vprašal za svet; sam.: nič napačnega ni naredil
napáka -e ž (ȃ) - 1. kar ni v skladu
- a) z določenim pravilom, določeno normo: narediti, popraviti napako; huda, majhna, velika napaka; njegova naloga je brez napak; napake časnikarskega jezika / jezikovna, metodološka, pravopisna, slovnična napaka / glavna napaka tega filma je razvlečenost
- b) z resničnostjo, dejstvi: v knjigi je dosti napak in celo potvorb; napaka v datumu / narediti napako pri seštevanju
- c) z zahtevanimi lastnostmi, zahtevano kakovostjo: napaka v materialu / tovarniška napaka nastala pri izdelavi, proizvodnji; blago, izdelki z napako
// navadno s prilastkom lastnost, značilnost, ki ni v skladu z normalnim, zdravim stanjem, delovanjem organizma: daljnovidnost, kratkovidnost in druge očesne napake; organska, telesna napaka; napaka od rojstva / ima govorno napako, jeclja motnjo
// bradavice in druge lepotne napake
- 2. navadno s prilastkom slaba, nezaželena lastnost, značilnost koga, zlasti v moralnem pogledu: njegova največja napaka je lažnivost; vsak človek ima kako napako; majhne napake drugih vidi, svojih velikih pa ne / pijančevanje, nasilnost in druge njegove napake
- 3. dejanje, ravnanje, ki ni v skladu z določenim ciljem, položajem: izkoristil je nasprotnikovo napako in zmagal; s tem dejanjem je naredil napako; zagrešiti hudo, usodno napako / politična, strateška, taktična napaka
- 4. teh. razlika med dejansko, zaželeno in izmerjeno, dobljeno vrednostjo količine: približno oceniti napako; napaka pri merjenju, osvetlitvi ni velika; spodnja, zgornja meja napake
● ekspr. na napakah se učimo če kdo pri kakem delu, opravilu naredi napako, bo drugič bolj pazil, da bo pravilno ravnal
♦ anat. napaka leče; fiz. absolutna napaka razlika med dejansko in izmerjeno količino; relativna napaka količnik med absolutno napako in dejansko količino, izražen navadno v odstotkih; mat. absolutna napaka razlika med pravo in približno vrednostjo; relativna napaka količnik med absolutno napako in približno vrednostjo; med. srčna napaka nepravilen razvoj ali bolezenska sprememba srčnih zaklopk; šport. osebna napaka pri košarki nedovoljeno oviranje, odrivanje nasprotnega igralca; tisk. tiskarska napaka
napásti -pádem dov., stil. napàl napála (á ā) - 1. narediti oboroženo vojaško akcijo z namenom uničiti, onesposobiti nasprotnikove sile: sovražnik je napadel ob peti uri; napasti z vsemi silami / letala so napadla mesto / bočno napasti; napasti iz zasede; napasti v hrbet / napasti brez vojne napovedi
- 2. narediti nenadno nasilno dejanje, s katerim se hoče kaj pridobiti, doseči ali komu škodovati: nekdo ga je napadel; napadli so jih z orožjem / napasti banko / fizično napasti
- 3. nav. ekspr. ostro, grobo, žaljivo nastopiti proti komu: s to izjavo je napadel mene; napasti koga v javnosti, tisku; uradno so ga napadli
- 4. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nagel nastop stanja, kot ga določa samostalnik: napadla ga je bolezen, slabost; zaspanost ga napade / napadel jo je hud kašelj / nemir ga napade / jabolka je napadla plesen
- 5. šport. začeti fazo športne igre, ko si eden od nasprotnikov prizadeva izboljšati rezultat: ko so dobili žogo, so napadli / napadel je s hitrimi udarci
- 6. redko zapasti: napadlo je pol metra snega
● ekspr. napadel me je, naj mu posodim tisočak prosil; ekspr. z velikim tekom je napadla zrezek ga je začela jesti
napáden -a -o: napaden človek; napadena postojanka; sam.: napadenega so odpeljali v bolnico
napeljáti -péljem tudi -ám dov., napêlji napeljíte; napêljal (á ẹ̄, ȃ) - 1. z vlečenjem spraviti navadno kaj dolgega, podolgovatega na določeno mesto: napeljati nitko skozi zanke; žico je slabo napeljal / vrv je napeljal od drevesa do drevesa / napeljati nove vezalke v čevlje
// načrtno namestiti žice, cevi, naprave za določeno delovanje, zlasti v stavbah: napeljati elektriko; centralno kurjavo in vodovod so že napeljali / napeljati luč na podstrešje - 2. narediti, da kaj prehaja na določeno mesto: napeljati studenčnico v rezervoar; napeljati vodo na travnik, v jezero; pren. prizadevali so si, da bi napeljali debato v mirnejšo strugo
// nav. ekspr., navadno v zvezi s pogovor usmeriti, obrniti: pogovor je kmalu napeljal na umetnost; namenoma je napeljal pogovor drugam; napeljati pogovor proč od politike / želel je napeljati pogovor z njim začeti se pogovarjati - 3. nav. ekspr. navadno s prepričevanjem povzročiti pri kom psihično pripravljenost, da kaj stori: napeljali so ga, da se jim je pridružil; ni ga bilo težko napeljati k akciji; napeljati koga na umor / knjiž. to spoznanje jo je napeljalo na vrnitev pripeljalo, privedlo do vrnitve
- 4. navoziti: napeljati peska na cesto; na dvorišče so mu napeljali skladovnico drv
● ekspr. napeljati vodo na svoj mlin reči, narediti v svojo korist; ekspr. vso stvar je kar dobro napeljal pripravil za uresničitev
napelján -a -o: skozi zid napeljan kabel
● ekspr. za pobeg so imeli vse dobro napeljano so imeli vse možnosti za uresničitev
napéti -pnèm dov., napél; nam. napét in napèt (ẹ́ ȅ) - 1. z razmeroma močnim potegovanjem, vlečenjem povzročiti
- a) da doseže kaj največjo mogočo dolžino: napeti jermen, struno, vajeti, vrvico; pren., ekspr. napeti kredit do skrajnih možnosti
- b) da postane kaj bolj ravno, gladko, brez gub: napeti pregrinjalo, rjuho
// s takim potegovanjem dati, spraviti kam: napeti platno na les, v okvir; napeti streho nad šotor; napel je nove strune na kitaro / napeli so tristo metrov dolgo smučarsko vlečnico napeljali, zgradili; pren., ekspr. njihovo potrpljenje je napel do skrajnosti; učne načrte so preveč napeli
- 2. dati čemu navzgor, navzven ukrivljeno obliko: veter je napel jadra; zajel je sapo in napel lica; zaradi nenadnega sunka vetra se je dežnik močno napel / napeti prsi izbočiti
- 3. nav. ekspr. narediti, da postane kaj po obsegu večje: brsti so se že napeli; izdatna hrana mu je napela želodec; pri petju so se mu napele žile na sencih
// nav. 3. os. povzročiti, da se tvorijo v prebavilih plini v veliki meri: sveža krma je kravo napela; brezoseb. konje je napelo - 4. spraviti kaj v stanje, da je pripravljeno za sprožitev, strel: napel je brzostrelko in sprožil; napeti lok
- 5. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, s samostalnikom izraža veliko intenzivnost dejanja, kot ga določa samostalnik: napeti mišice; čeprav je napel ušesa, ni nič slišal / napeti misli, spomin / vso voljo je napel, da bi ostal miren
● knjiž., ekspr. doslej v svojih zahtevah še nisem napel loka čez mero nisem preveč zahteval; ekspr. zdaj bomo napeli drugačne strune zdaj se bomo lotili stvari z večjo strogostjo; slabš. napeti šobo z našobljenjem pokazati nejevoljo, užaljenost; ekspr. tudi njega smo napeli za denar smo ga pregovorili, prepričali, da ga je dal; ekspr. pri njem bo treba vajeti bolj napeti biti bolj strog, zahteven do njega
♦ anat. napeti glasilke; navt. napeti jadro napraviti, da ga veter ne boči, zaradi večjega izkoriščanja njegove sile
napéti se - 1. povečati obseg zaradi vpijanja vlage: les se je napel; pšenični zdrob se v mleku napne / vrata so se napela ukrivila zaradi vpijanja vlage
- 2. knjiž., ekspr. dvigniti se, narasti: ob nevihti so se vsi studenci napeli / reke se spomladi napnejo v poplave
// redko vzpeti se: cesta se tam nekoliko napne - 3. ekspr. pri kakem dejanju zbrati, uporabiti vso svojo fizično moč: še enkrat so se napeli in voz se je premaknil
// uporabiti vse možnosti, sposobnosti čutil: napel se je, da bi slišal, o čem govorijo; zadržal je dih in se napel kakor struna - 4. ekspr. postati čustveno vznemirjen: čutil je, da se je ves napel; vse v njej se je napelo
- 5. ekspr. pobahati se, postaviti se: v njeni navzočnosti se je še bolj napel kot ponavadi
napét -a -o - 1. deležnik od napeti: napet lok; ošinil ga je z napetim pogledom; toga, napeta drža; napete strune; napeta lica; napeto razmišljanje; poslušati z napetimi ušesi; bil je živčno napet in razdražen; trebuh ima napet kot boben; biti napet kot struna
- 2. nav. ekspr. ki je v stanju razvnetosti, vznemirjenosti: napeti odnosi med državama; napeta situacija; pogovori so potekali v napetem ozračju
- 3. ekspr. ki povzroča visoko stopnjo čustvene vznemirjenosti: napet film; brati napet roman; tekma postaja napeta; pog. zgodba je napeta kot marela zelo; prisl.: napeto čakati, gledati, poslušati; sam.: najraje bere kaj napetega
napíkati -am dov. (ī ȋ) narediti določeno število vbodov, vbodljajev: napikati salamo, testo
napíliti -im dov. (í ȋ) s piljenjem narediti raze, zareze: napiliti jekleno ploščo / železno palico je tako napilil, da se je prelomilanapíliti se žarg., šol. dobro naučiti se: pred izpitom se je napilil vse od kraja / zgodovino se je dobro napilil
napíljen -a -o: naboj je na koncu napiljen; dobro napiljen
♦ bot. napiljeni list
napísati in napisáti -píšem dov., napíšite (í á í) s svinčnikom, peresom, kredo narediti črke, številke, navadno na gladki površini: napisati veliki A / napisal je še datum in naslov; napisati enačbo na tablo; napisati ime z velikimi črkami; hitro, grdo, nečitljivo napisati; telefonsko številko si je napisal v notes; napisati s kredo, nalivnim peresom; lastnoročno napisati kaj / napisati na stroj natipkati // tako izdelati besedilo: napisati članek; napisala mu je dolgo pismo; napisati poročilo, prošnjo, testament / napisati spis v francoščini / nič ni napisal, kdaj pride sporočil // napisati račun, recept // narediti, ustvariti umetniško, znanstveno delo: napisati dramo; to pesem je napisal v mladosti; napisal je več razprav / napisati glasbo za film
● publ. napisati vlogo igralcu na kožo napisati dramski tekst tako, da ustreza igralskim sposobnostim, značaju določenega igralcanapísan -a -o: članek, napisan v dveh jezikih; nerazločno napisane črke; poljudno napisana povest
● vznes. ta zgodovina je napisana s krvjo v času, kraju, na katerega se nanaša ta zgodovina, je bilo mnogo ubitih, mrtvih; sam.: seznanjati se z napisanim o književnosti
naplêsti -plêtem dov., naplêtel in naplétel naplêtla, stil. naplèl naplêla (é) - 1. s pletenjem priti do določenega števila pletenih izdelkov: napletla je dve jopici, kapo in šal; naplesti za vso družino; letos je veliko napletla / nogavico je napletla do stopala spletla
// naplesti več vencev - 2. ekspr. naskrivaj pripraviti, narediti komu, navadno kaj neprijetnega: napletel jim je že marsikaj hudega; ne vedo, kdo jim je to napletel
// z oslabljenim pomenom narediti, da se uresniči, kar določa samostalnik: naplesti nove spletke; ni mogel razumeti, kako se mu je napletla ta nesreča / naplesti komu maščevanje - 3. ekspr. reči, povedati, navadno kaj izmišljenega, neresničnega: nekaj mu je napletel o njem / v zvezi s tem je napletel še druge zgodbe / pogovor je napletel na bližajoči se praznik usmeril, obrnil
● ekspr. znova jih je hotel naplesti prevarati, ukaniti - 4. ekspr. natepsti, pretepsti: zelo so ga napletli; naplesti z bičem
napodíti -ím dov., napódil (ī í) nav. ekspr. - 1. narediti, povzročiti, navadno z ostrimi besedami, grobim ravnanjem
- a) da kdo zapusti določen kraj, prostor: napodili so ga iz vasi; če še enkrat pride, ga bomo napodili / napoditi z brco, palico
- b) da kdo kam gre, pride: otroke je napodil domov / slabš. napodila ga je po kruh poslala
- 2. z glagolskim samostalnikom narediti, povzročiti premikanje, kot ga določa samostalnik: napoditi v beg; konja je napodil v galop
● ekspr. napodili so ga iz službe odpovedali so mu službo; žarg., šol. napoditi učenca v klop reči mu, naj se vrne na svoje stalno mesto v razredu; dati mu negativno oceno
napolníti in napólniti -im [u̯n] dov. (ī ọ́) - 1. dati v kaj v tolikšni meri, da postane polno: napolniti košaro z jabolki; napolniti sode z vinom, steklenico z vodo; s plinom napolniti; s silo napolniti kaj / napolnil si je pipo in kadil
// narediti, da pride kaj kam: vsak teden napolni vaze s cvetjem / ekspr. v hribih si je napolnil pljuča s svežim zrakom / napolniti program s kvalitetnimi deli / napolniti orožje z naboji nabiti - 2. povzročiti, da postane kak kraj, prostor poln, zaseden: študentje so napolnili predavalnico; množica je napolnila trg
- 3. nav. ekspr. pojaviti se kje v veliki meri, z veliko intenzivnostjo: sobo je napolnil oster krik; prostor je napolnila močna svetloba
// z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa osebek: dvorano je napolnil molk; hrup je napolnil vse mesto / pesn. srce ji je napolnila žalost
● ekspr. afera je napolnila stolpce časopisov veliko so pisali o njej; ekspr. dvorano so napolnili do zadnjega kotička popolnoma, čisto; ekspr. lica so se mu napolnila postala so okrogla; zredil se je; ekspr. pošteno si je napolnil želodec zelo se je najedel
♦ elektr. napolniti akumulator, baterijo narediti, da pride v akumulator, baterijo toliko električne energije, kolikor je lahko sprejme; napolniti kondenzator narediti, da pride v kondenzator toliko elektrine, kolikor je lahko sprejme
napolníti se in napólniti se postati poln: zaradi deževja so se struge napolnile do vrha / soba se je v trenutku napolnila / ekspr. oči so se ji napolnile s solzami; pren., ekspr. mera trpljenja se je napolnila
napólnjen -a -o: s plinom napolnjen balon; napolnjena dvorana; do polovice napolnjena vreča
napovédati -povém dov. (ẹ́) - 1. narediti, da postane prihod koga, nastop česa vnaprej znan: napovedati goste; založba je napovedala izid knjige; predstavo so napovedali po radiu; napovedali so se jim za nedeljo / napovedal ga je z zvenečimi besedami najavil
- 2. vnaprej povedati, določiti potek, pojavitev česa: izida boja ni mogoče zanesljivo napovedati; kar je napovedal, se je uresničilo / ozrl se je v nebo in napovedal nevihto / napovedati mu srečo
- 3. z glagolskim samostalnikom povedati, izraziti svojo odločenost za izvršitev dejanja, kot ga določa samostalnik: napovedati boj korupciji; železničarji so napovedali stavko; društvi sta si napovedali tekmovanje / ekspr. napovedati mu večno sovraštvo
- 4. ekspr. reči, povedati: veliko hvale in lepega je znala napovedati o novem znancu; napovedala je več, kakor sem želel vedeti
● pog., ekspr. napovedati jih komu ošteti ga
♦ igr. napovedati igro pri taroku prevzeti vodstvo igre; rad. napovedati prebrati napoved; šah. napovedati šah; voj. napovedati vojno
napovédan -a -o: napovedani gostje; dan pred napovedano poroko; napovedane spremembe, volitve; priti ob napovedani uri
naprašíti -ím dov., naprášil (ī í) narediti kaj posuto s prahom: z neprevidnim pometanjem je naprašila pohištvo;
tkanine se pri uporabi naprašijo ali drugače umažejo / kokoši naprašimo s sredstvom proti mrčesu posujemo; lica si je nalahno naprašila s pudrom napudralanaprašèn -êna -o: naprašene knjige
napráviti -im dov. (á ȃ) - 1. s širokim pomenskim obsegom z delom omogočiti nastanek česa: napraviti cesto; čevljar je napravil čevlje; napraviti načrt, program; za to pecivo napravite krhko testo; pog.: napraviti kosilo skuhati, pripraviti; napraviti si hišo zgraditi, sezidati
// napraviti posteljo postlati, urediti; napraviti tabor postaviti
// iz jabolk napraviti marmelado pridobiti
// napraviti steljo za zimo nagrabiti, pripraviti; nar. napravili bomo stroje, pa bo delo lažje kupili, priskrbeli
// napraviti balkonu streho
// z določeno aktivnostjo, dejanjem doseči nastanek česa: napraviti globoke brazde v les; napraviti črto potegniti; napraviti si kodre / napraviti ogenj zanetiti; napraviti red v stanovanju / močna burja je napravila zamete
// dati čemu kako lastnost, značilnost: napraviti goro dostopno; ta frizura jo napravi mlajšo; napraviti koga nesposobnega za delo; vino ga je napravilo zaspanega / napraviti komu veselje, žalost - 2. z aktivnostjo doseči uresničitev kakega
- a) opravila, dela; narediti: to bom že sama napravila, mi boste pa kdaj drugič pomagali; oče še marsikaj napravi pri hiši, čeprav je že star; uspešno, temeljito napraviti kaj
- b) dejanja; storiti: kaj si pa napravil, da je vse umazano; zamudil je, to je napravil že večkrat; napraviti kaj iz lahkomiselnosti / napravi, kot misliš, da je prav; napravil je po vesti / napraviti napako, prestopek
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: napraviti gib, korak; napraviti izlet; napraviti dober vtis; na tem mestu je napravil preoster zavoj, zato je padel
- 3. redko dokončati, končati: omaro imam že v delu, vendar ne vem, kdaj jo bom napravil
- 4. navadno z dajalnikom povzročiti komu zlasti kaj neprijetnega: kaj ti je napravil, da jokaš; kaj si si pa napravil, da si ves krvav
// navadno s prislovom z dejanjem pokazati do česa določen odnos: grdo si napravil s knjigo / tako ne smeš napraviti z njo - 5. napraviti, da ima kdo na telesu obleko, obutev, dodatke; obleči: napraviti otroka; počakaj, moram se še napraviti; hitro, lepo se napraviti
- 6. zastar. pregovoriti, prepričati: napravil ga je, da je povedal skrivnost; napravili so ga, da je šel domov
● ekspr. napraviti kariero uspeti; ekspr. napraviti konec molku, smehu povzročiti, da preneha molk, smeh; ekspr. napraviti kozla za vrtnarja dati, zaupati komu mesto, ki je zanj glede na njegove napake popolnoma neprimerno; ekspr. napraviti križ čez kaj odpovedati se čemu; obupati nad čim; ekspr. napraviti dolg obraz z mimiko na obrazu izraziti razočaranje, žalost; pog. napravil ji je otroka povzročil, da je zanosila, čeprav tega ni želela; ekspr. napraviti piko na i z majhnim, a pomembnim dejanjem zadevo končati; napraviti komu prostor umakniti se mu; v svoji hiši bom že sam napravil red stvari, ki se tičejo mene ali moje družine, bom uredil sam; pog. s tem avtom je napravil že sto tisoč kilometrov prevozil; ekspr. bolezen in zgaranost sta napravili svoje povzročili onemoglost, nezmožnost za delo; povzročili smrt; pog. vso pot je napravil peš prehodil; ekspr. ne vem, kaj se da tu napraviti izraža zelo slab, brezupen položaj
♦ lov. napraviti dvojec izstreliti dva zaporedna strela, od katerih vsak zadene drugo žival; rel. napraviti križ; voj. napraviti izpad
napráviti se - 1. nastati, pojaviti se: bula se mu je napravila na vratu; na vodi se je napravil led; od dolge hoje so se mu napravili žulji / napravila se je huda zima / napravil se je dan zdanilo se je
// nav. ekspr. postati zelo dober, lep, močen: fant se je napravil; v teh nekaj letih se je zares napravila - 2. pokazati določeno stanje ali lastnost, ki v resnici ne obstaja: napraviti se bolnega, redko bolan; napraviti se gluhega; napravil se je, da spi; napravil se je, kot da je ni videl
- 3. star. odpraviti se, nameniti se: napraviti se proti gozdu, na pot, v mesto; napraviti se domov; hitro so se napravili za ubežniki
● pog. vreme se bo napravilo izboljšalo, ustalilo; pog. počakaj, se bo že kako napravilo uredilo; zastar. napravilo se je, da nisem mogel dva dni nikamor zgodilo, primerilo
naprávljen -a -o: kres je že napravljen; napravljen iz brona, lesa; športno napravljen moški; napravljen v črno, za gledališče; ocena, napravljena na podlagi gradiva; lepo napravljena ženska; vse je v redu napravljeno
napúhniti -em dov. (ú ȗ) ekspr. - 1. napihniti, napeti: veter je napuhnil jadra
- 2. narediti koga domišljavega, prevzetnega: številni uspehi so ga napuhnili; zaradi te pohvale se je še bolj napuhnil
napúhnjen -a -o: napuhnjen gospod; postavil se je v svojo neposnemljivo napuhnjeno držo
napustíti -ím dov., napústil (ī í) - 1. narediti kaj bolj ohlapno: napustiti krilo / redko napustiti vajeti popustiti
- 2. napraviti, da sega kaj čez določeno ravnino: napustiti podplate pri čevljih
● nar. štajersko šel je v mlin in napustil vodo spustil na mlinsko kolo
napuščèn -êna -o: okna so krasili napuščeni robovi
naravnáti -ám dov. (á ȃ) - 1. narediti, da pride kaj v pravilen, ustrezen položaj: naravnati merilno vrvico; pred ogledalom si je naravnal kravato; vstala je in si naravnala ruto / naravnati izpahnjeno nogo
- 2. narediti, da kaj pravilno, ustrezno deluje: naravnal je fotografski aparat in začel slikati; naravnati tehtnico / naravnati klimatske naprave na toplo; naravnati ostrino slike; prižgal je tranzistor in naravnal postajo
- 3. narediti, da je kaj obrnjeno v določeno smer: naravnati daljnogled na vrhove planin / naravnati vodni curek proti gorečemu poslopju / z močnim zamahom vesel je naravnal čoln k bregu / redko dvignil je puško in jo naravnal na cilj nameril
// z oslabljenim pomenom naravnal je pogled k njej
// napraviti, da dobi kaka dejavnost določeno vsebino: naravnati misli, pogovor na to vprašanje; naravnati pozornost na kaj / naravnati politiko v drugačno smer
● naravnala je svoj korak z njegovim uravnala, uskladila; ekspr. naravnal je oči k njej pogledal jo je; opoldne je naravnala uro naredila, da je kazala točno poldne
naravnáti se nar. gorenjsko nameniti se, oditi: naravnal se je spat; naravnali so se k njemu, proti domu
naravnán -a -o - 1. deležnik od naravnati: natančno naravnana ostrina; ura je bila navita in naravnana
- 2. raba narašča ki vsebuje, izraža prizadevanje po določeni vsebini; usmerjen: duhovno naravnan človek; kaznovanje naj bo pozitivno naravnano / k cilju naravnano obnašanje
narebríčiti -im dov. (í ȋ) teh. narediti, da ima kaj podolgovate vzboklinice, rebra: narebričiti gladko površino / narebričiti glave vijakov
narebríti -ím dov., narébril (ī í) narediti, da ima kaj podolgovate vzbokline, rebra: narebriti deskonarebrèn -êna -o in narébren -a -o: narebrena lončena posoda
naredíti -ím dov., narédil (ī í) - 1. s širokim pomenskim obsegom z delom omogočiti nastanek česa: narediti avtomobilsko cesto, nov stroj; narediti čevlje, obleko; narediti načrt; narediti nalogo napisati; narediti potico speči; pog. narediti kosilo skuhati, pripraviti; narediti kaj z brušenjem, dolbenjem; narediti si hišo zgraditi, sezidati
// narediti šotor postaviti
// iz smetane naredijo maslo, iz mleka pa sir pridobijo
// narediti stopnicam ograjo
// z določeno aktivnostjo, dejanjem doseči nastanek česa: narediti globoke brazde; narediti črto potegniti; narediti dekletu kodre / narediti ogenj zanetiti; narediti red; star. narediti luč prižgati
// deroča voda je naredila globoke jame; krogla je naredila vdolbino v zid; narediti vrtince / rože so že naredile popke pognale
// toča je naredila dosti škode
// dati čemu kako lastnost, značilnost: narediti deželo neodvisno; narediti rezilo ostro; narediti gradivo za bralce zanimivo / bogastvo je naredilo moža ošabnega; ta misel me je naredila sentimentalnega; življenje me je naredilo takega / narediti komu skrbi, veselje, žalost
// pog., v zvezi z za izbrati, nameniti za kaj: naredil ga je za dediča / naredili so ga za direktorja izvolili - 2. z aktivnostjo doseči uresničitev kakega
- a) opravila, dela: narediti izpit, agrarno reformo; pospravila je, pripravila kosilo in naredila še marsikaj drugega; naredil je vse, kar so mu naložili, zato je lahko prost; ne more vsega sama narediti; narediti kaj dobro, uspešno, temeljito; narediti brez ugovarjanja, z veseljem
- b) dejanja: zamudil je, to je naredil že večkrat; narediti kaj javno, nalašč, naskrivaj; ne zameri mu, saj je naredil iz nepremišljenosti, v jezi / narobe si naredil, da jih nisi povabil / le kaj bi naredil, da voda ne bi več tekla v klet ukrenil; zanima me, kaj bi ti naredil v taki situaciji / v življenju je naredil dosti dobrega; v njegovi odsotnosti so naredili marsikaj nepremišljenega
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: narediti gib, korak, kretnjo; narediti izlet v hribe; narediti malo potrebo; narediti požirek / narediti dolg ne plačati denarnih obveznosti
- 3. dokončati, končati: kip je delal celo poletje, vendar ga še ni naredil; stvar sem že začel, upam, da jo bom naredil; plačali boste, ko bom naredil
- 4. navadno z dajalnikom povzročiti komu zlasti kaj neprijetnega: kaj ti je naredila, da se jeziš nanjo; fant mu je gotovo nekaj naredil; pazi, da si kaj ne narediš / mati se je bala, da se mu ne bi kaj naredilo zgodilo, pripetilo
// navadno s prislovom z dejanjem pokazati do česa določen odnos: grdo si naredil s knjigami
● nar. nevesta ni spila vina iz strahu, da ji mati ne bi naredila je ne začarala; ekspr. narediti kariero uspeti; ekspr. narediti konec molku, smehu povzročiti, da preneha molk, smeh; ekspr. narediti križ čez kaj odpovedati se čemu; obupati nad čim; pog., ekspr. kje bi že bil, če seštejem vse metre, ki sem jih danes naredil če pomislim, kako dolgo pot, razdaljo sem prehodil; ekspr. narediti dolg obraz z mimiko na obrazu izraziti razočaranje, žalost; pog. iz fanta je naredil dobrega pevca vzgojil; ekspr. narediti piko na i z majhnim, a pomembnim dejanjem zadevo končati; pog. narediti iz muhe slona močno pretirati; pog. ta zna iz nič narediti je zelo spreten, sposoben, domiseln; pog. že spet je naredil v hlače opravil veliko, malo potrebo v hlače; pog., ekspr. prav, pa narediva na pol plačajva vsak polovico (zneska); obleka naredi človeka kdor se lepo, izbrano oblači, dobi večji ugled, naredi boljši vtis; sveti Matija led razbija, če ga ni, ga pa naredi okoli 24. februarja se vreme navadno spremeni; preg. ena lastovka ne naredi pomladi iz enega primera se ne morejo delati splošni sklepi
♦ gastr. narediti marinado; kozm. narediti masko; rel. narediti križ; voj. narediti kamuflažo
naredíti se - 1. nastati, pojaviti se: bula se mu je naredila na vratu; led se je naredil na ribniku / naredil se je dan zdanilo se je; naredila se je noč, tema / lepo vreme se je naredilo
// nav. ekspr. postati zelo dober, lep, močen: fant se je naredil; le poglej, kako se je v tem letu naredila - 2. pokazati določeno stanje ali lastnost, ki v resnici ne obstaja: narediti se bolnega, redko bolan; narediti se gluhega, nevidnega, veselega; naredil se je, kakor da spi; naredil se je, kot da misli oditi
● črno se mi je naredilo pred očmi zaradi slabosti, bolezni se mi je zazdelo, da vidim pred očmi črne lise, ploskve; ekspr. fant se je naredil po očetu postal je tak kot oče; pog. iz vina se je naredil kis vino se je skisalo; pog. vesel sem, da se je tako naredilo končalo, zgodilo; ekspr. le kaj se bo iz tega naredilo nastalo, se razvilo
narejèn -êna -o - 1. deležnik od narediti: grad je bil narejen v srednjem veku; narejen iz kamna, lesa; na roke narejen; narejen po predlogi; narejen v romanskem slogu; malomarno, natančno, umetno narejen
- 2. ki kaže določeno stanje ali lastnost, ki v resnici ne obstaja: narejen nasmeh; narejena dobrodušnost; odgovoril je z narejeno strogostjo / narejeno vedenje; prisl.: narejeno se nasmehniti; narejeno mirno govoriti; sam.: v njegovem vedenju ni nič narejenega
narézati -réžem dov. (ẹ́ ẹ̑) - 1. z rezanjem narediti kose, dele: narezati kruh, potico / narezati na koščke, rezine
// z rezanjem priti do določene količine česa: narezati cepiče; vrtnar je narezal košaro cvetja; narezati meso za golaž
// z rezanjem narediti, izoblikovati: narezati krhlje, lističe - 2. nekoliko prerezati: narezati deblo, steblo / žilo je samo narezal, da je kri počasi odtekala
♦ teh. narezati navoj z rezanjem narediti, oblikovati ga na steblu
narézan -a -o: saditi narezan ali cel krompir; kruh je že narezan; na debelo, na drobno narezan / ima narezane podplate z rebri, vzboklinami
narézkati -am dov. (ẹ̑) strojn. z rezkanjem narediti, izoblikovati: narezkali so sto kolesc
narezljáti -ám dov. (á ȃ) z rezljanjem narediti, izoblikovati: prodajala sta, kar sta čez zimo narezljala — cokle, kuhalnice, sklede // narediti majhne, goste zareze: narezljati papir za okrasnarezlján -a -o: bonboni so zaviti v rdeč narezljan papir; les je bil poslikan in narezljan
naríbati -am dov. (ȋ) - 1. z ribanjem narediti majhne kose, dele: kumare olupimo in naribamo / naribati na lističe, rezance / naribati malo parmezana na juho
- 2. pog. zdrgniti, nadrgniti: naribali so ga s snegom; naribati si uhlje
narísati -ríšem dov. (ȋ) - 1. s črtami upodobiti: narisati hišo, otroka; narisati na papir, tablo; lepo, realistično narisati; stala sta, kot bi ju kdo narisal zelo mirno
// s črtami narediti: narisati diagram, razpredelnico
♦ geom. narisati krog, kvadrat načrtati - 2. star. opisati, orisati: v romanu je narisal le nekatere izvirne značaje; tako so mi ga narisali znanci
narísan -a -o: z ogljem narisana roka; shematično narisan diagram
naríti -ríjem dov., naríl in narìl (í ȋ) z ritjem narediti: krt je naril krtine po vsem travniku / svinja je veliko narila
naróbe prisl. (ọ̑) - 1. izraža položaj ali smer, ki je drugačna kot normalna: obrniti kažipote narobe; obuti nogavico narobe / obračati kolo na desno in narobe; narobe obrnjen portret s hrbtno stranjo spredaj; z glavo navzdol; blago se lika in šiva narobe na narobni strani; sedel je na stol narobe tako, da je bil obrnjen proti naslonjalu; vrteti film narobe nazaj
♦ bot. narobe srčasti list srčasti list, zožen ob peclju - 2. izraža, da dejanje ali stanje ni v skladu z določenim pravilom, normo, ant. prav: narobe se lotiti stvari; narobe narediti, odgovoriti; ravnali bi zelo narobe, če bi vztrajali; ekspr. učijo te ravno narobe, kakor je prav / narobe si razumel moje pojasnilo / ekspr., v povedni rabi: račun je narobe; to je narobe, da ga nisi pozdravil; z nikalnico ne bi bilo narobe, če bi ga poklicali izraža primernost, koristnost česa
● ekspr. če ga ni pravi čas domov, je že narobe so doma v skrbeh; so nejevoljni; ekspr. ni se pripeljal, morda je kaj narobe je bolan; ima težave; pog. med sosedi je marsikaj narobe je v marsičem nesoglasje; iron. v njegovi glavi je nekaj narobe njegove misli in dejanja so nekoliko čudaške; ekspr. tam je vse narobe godijo se neprijetne, težke reči; star. pa dajte tisti denar, če vam ni narobe če morete; če se strinjate; ekspr. z njim je nekaj narobe ni popolnoma zdrav; nima urejenega razmerja do okolice; ekspr. danes je s teboj nekaj narobe imaš skrbi; nisi dobre volje; pog. vse nam gre, hodi narobe povzroča težave; pog. narobe je stopil in si zvil nogo neprimerno, neprevidno - 3. ekspr. nasprotno, obratno: prej so se ga ogibali, zdaj je narobe; zlog izgovarja kratko, pa je ravno narobe prav; hlev ima prevelika okna, hiša pa narobe; življenje je boj, pa tudi narobe se sme reči: boj je življenje / oblika je povezana z vsebino in narobe
// uvaja novo trditev namesto prej zanikane: ni dolgočasno, narobe, še zabavno je; dela ni konec, mi smo, narobe, prepričani, da se šele začne; neskl. pril., nav., ekspr.: narobe junak; to je narobe znanost; takšen red je pravi narobe svet
narobíti in naróbiti -im dov. (ī ọ́) teh. narediti rob: narobiti pločevino
nasékati -am dov. (ẹ́ ẹ̑) - 1. s sekanjem priti do določene količine česa: nasekati drva za zimo / nasekali so dva kubična metra kamenja
- 2. s sekanjem narediti zarezo, zareze: nasekati bruno
♦ teh. nasekati pilo narediti vzporedne grebene na pili - 3. pog., ekspr. natepsti, pretepsti: otroke je velikokrat nasekal; pošteno koga nasekati
// premagati: nasekati sovražnika / na tekmovanju je vse nasekal
nasékati se pog., ekspr. napiti se (alkoholne pijače): včeraj so se ga nasekali
nasékan -a -o: biti zelo nasekan; nasekana drva
nasekljáti -ám dov. (á ȃ) - 1. s sekljanjem narediti (zelo) majhne, drobne dele: nasekljati čebulo, česen / nasekljati peteršilj za juho
- 2. nav. ekspr. s sekljanjem delati majhne zareze, zarezice: nasekljati površje palice
naskočíti -skóčim dov. (ī ọ̑) - 1. narediti naskok: vojaki so znova naskočili; naskočiti sovražnikovo armado; naskočiti mesto, okope; naskočiti z boka / ekspr. naskočil je fanta in ga udarjal s pestmi
// nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom izraža nastop dejanja, kot ga določa sobesedilo: naskočiti najvišji vrh v pogorju / napovedal je, da bo znova naskočil svetovni rekord / skrbi so ga naskočile
● šalj. poželjivo je naskočil zrezek ga je začel jesti - 2. ekspr., redko grobo, žaljivo nastopiti proti komu: naskočiti koga v tisku / naskočiti vodstvo
nasmetíti -ím dov., nasmétil (ī í) narediti kaj smetno: nasmetiti tla;
otroci so nasmetili po sobinasmetèn -êna -o: soba je bila nasmetena s pepelom
nasnováti -snújem dov., nasnovál (á ú) - 1. knjiž. sestaviti, ustvariti kaj, navadno v začetni, nedokončni obliki: govor sta skupno nasnovala; nasnovati načrt; v tem času je nasnoval veliko pesmi / vse to je nasnovala le njegova domišljija
- 2. naskrivaj pripraviti: nasnovati prevaro, spletke, zaroto / vedel je za zlo, ki so ga nasnovali
- 3. obrt. narediti začetno vrsto pri pletenju, kvačkanju: nasnovala je trideset petelj
nasnován -a -o: vse je bilo premišljeno nasnovano
nasnúti -snújem dov. (ú) obrt. narediti začetno vrsto pri pletenju, kvačkanju: za rokav nasnujete trideset peteljnasnút -a -o: število nasnutih petelj
nastáviti -im dov. (á ȃ) - 1. dati, postaviti kaj v položaj
- a) za prestrezanje, zadrževanje česa: nastavi dlan, pa ti bom dal ves drobiž; nastaviti kozarec pod pipo; nastavi predpasnik, da ti vržem jabolka / nastaviti ustnice za poljub / nastavil je roko in prestregel udarec / nastavil je kozarec (na usta) in začel piti / ekspr. ustavila se je in nastavila uho prisluhnila
- b) za lovljenje (živali): nastaviti pasti, zanke / nastaviti kaj za vabo; pren., ekspr. nastavil ji je past
- c) da se hitro, dobro vidi: knjigo mu je nastavil na mizo / na sredo sobe je nastavila stvari, pa jih ni videl dala, postavila
// podstaviti, podtakniti: nastaviti bombo / nastaviti različne ovire, zapreke
- 2. teh. narediti s pomočjo priprave za regulacijo, da
- a) kaj pravilno, ustrezno deluje: nastaviti zavore, žaromete
- b) se kaj pojavlja v primerni, ustrezni količini: nastaviti dotok plina, vode; nastaviti gretje avtomobila / nastaviti svetlobo z gumbom
- 3. nav. ekspr. narediti zarodek, zasnovo, navadno cveta: žito je nastavilo klase; nastaviti popke, semena / grozdje je slabo nastavilo / rastlina je nastavila veliko cvetov
- 4. pog. zaposliti: nastaviti novega profesorja za matematiko; nastaviti več strokovnjakov / nastavili so jo za strojepisko
- 5. zastar. nadaljevati: pogovor sta nastavila drugi dan / nastaviti pot
● vulg. nastavila mu je privolila v spolno občevanje z njim; nastaviti budilko na šesto uro postaviti njen mehanizem tako, da bo zvonila ob šesti uri; ekspr. nastaviti ceno določiti; ekspr. nastaviti komu nogo spotakniti ga; ekspr. nastaviti nov sod namestiti pipo na poln sod
♦ mat. nastaviti enačbo
nastáviti se nav. ekspr. - 1. priti, postaviti se v opazen, dobro viden položaj: nastavil sem se pred hišo in ga čakal / prav nastavil sem se mu, pa me ni videl
- 2. dopustiti delovanje česa na kaj: nastaviti se soncu, vetru; nastaviti obraz vročini / ekspr. nastaviti se sovražnikovim kroglam
nastávljen -a -o: bil je nastavljen za profesorja; sod je nastavljen; nastavljena dlan; ujeti se v nastavljeno past; optika mora biti pravilno nastavljena; po sobi nastavljeno pohištvo / stvar je bila dobro nastavljena zastavljena, zasnovana
nasúti -sújem dov., nasúl in nasùl (ú ȗ) - 1. spraviti kam kaj sipkega, drobnega: nasuti grah v posodo; nasula je za pest soli; brezoseb. snega je nasulo do gležnjev; pren., ekspr. nasula jim je veliko novic o njem
● ekspr. nasuti komu peska v oči zavestno prikriti, zamegliti komu resnico - 2. narediti kaj prekrito s čim sipkim, drobnim: pot so že nasuli; na debelo nasuti s peskom
// z nasipanjem narediti kaj višje: zemljišče je treba na tem mestu še nasuti
nasút -a -o: s peskom nasuta pot; nasuta pregrada
našáriti -im dov. (á ȃ) nav. slabš. - 1. narediti, da je kje veliko stvari, navadno odvečnih: sobo je preveč našaril z drobnarijami / našariti govor s frazami in retoričnimi cvetkami
- 2. neprimerno, pisano obleči: otroke vedno tako našari; za obisk se je našarila od nog do glave
našárjen -a -o: neokusno našarjen prostor; s trakovi in pentljami našarjena suknja; pisano našarjena ženska
naščepériti -im dov. (ẹ́ ẹ̑) nav. ekspr. postaviti v pokončen, štrleč položaj: v mrazu so ptice naščeperile perje / voznik je naščeperil obrvi namrščil // s postavljanjem perja v pokončen, štrleč položaj narediti kaj bujno, košato: petelinček je naščeperil repnaščepériti se dobiti pokončno, štrleče perje: škorec se je naščeperil
naščepérjen -a -o: naščeperjena ptica
našopíriti -im dov. (í ȋ) postaviti v pokončen, štrleč položaj: vrabčka sta našopirila perje // s postavljanjem perja v pokončen, štrleč položaj narediti kaj bujno, košato: petelin je našopiril rep; pren., ekspr. pripoved je zelo našopirilnašopíriti se - 1. dobiti pokončno, štrleče perje: ptica se je našopirila
● ekspr. le kdo mi bo ukazoval, se je našopirila jezno, prezirljivo rekla - 2. ekspr. opazno, pozornost vzbujajoče se obleči: vsa se je našopirila, ko je šla v mesto
našopírjen -a -o - 1. deležnik od našopiriti: našopirjen pav; našopirjene fraze
- 2. ekspr. bahav, domišljav: druži se s tisto našopirjeno žensko; prisl.: hodila je našopirjeno
natísniti -em dov. (í ȋ) - 1. s tiskanjem narediti več enakih izvodov, primerkov besedila: natisniti več knjig; dati članek še posebej natisniti / kot del kolofona natisnila tiskarna Ljudske pravice
// objaviti: članka mu niso hoteli natisniti / mladinski list mu je natisnil najnovejšo pesem / svoje glavno delo je natisnil pred petimi leti - 2. ekspr., redko narahlo stisniti: natisnil ji je roko
● ekspr., redko prestrašeni otroci so se natisnili v gručo stisnili, nagnetli
natísnjen -a -o: članek je bil natisnjen v zborniku; knjiga je natisnjena na brezlesnem papirju; natisnjeno delo
natopírati -am dov. (ȋ) s potegovanjem glavnika po laseh v smeri proti glavi narediti, da je pričeska bolj visoka, bujna: frizerka jo vselej natopira / natopirati lasenatopíran -a -o: visoko natopirana pričeska
natupírati -am dov. (ȋ) s potegovanjem glavnika po laseh v smeri proti glavi narediti, da je pričeska bolj visoka, bujna: frizerka jo je samo rahlo natupirala / zna dobro natupirati lasenatupíran -a -o: natupirani lasje; bila je grdo, visoko natupirana
naváditi -im dov. (á ȃ) - 1. z nedoločnikom ali glagolskim samostalnikom z vajo, ponavljanjem narediti, da kdo zna, je sposoben opravljati določeno delo: otroke je navadila kuhanja in šivanja; v šoli se je navadil brati, pisati; navaditi se plavati / navaditi koga pospraviti knjige / vola navaditi voziti / jezika se je že toliko navadil, da se lahko sporazumeva naučil
// psa moramo navaditi, da pride na klic / navadil ga je misliti / prijatelji so ga navadili piti - 2. povzročiti, da je kdo sposoben prilagoditi se določenemu stanju, okolju: navaditi koga na mraz, močno svetlobo; navaditi se nove okolice, samote; navadil se je trpeti; navaditi se na ropot / ne morem se ga navaditi; sčasoma sta se navadila drug (na) drugega
// s spodbujanjem, opozarjanjem povzročiti, da kdo pridobi določeno pozitivno lastnost: navaditi koga čistoče; kmalu ga je navadil na red
naváditi se s ponavljanjem kakega dejanja, dela priti v stanje, ko postane to potreba, navada: navaditi se kaditi; navaditi se na mamila, pijačo
navájen -a -o: navajen je dela, trpljenja; vsega hudega navajen človek; navajen sem poti, zato bom šel naprej poznam pot; tega smo že navajeni; navajen je, da hodi sam; navajeni so čakati; navajen je na mraz, podnebje
navézati in navezáti -véžem dov. (ẹ́ á ẹ́) - 1. z vezanjem namestiti, dati na kaj: na klobuk so mu navezali trakove; navezati skakalcem padala; navezati tovor na osla; navezati si dereze, smuči
// narediti, da je kdo privezan, pritrjen: ko je prišel na cesto, je psa spet navezal / redko navezati ladjo k obali privezati
// alp. namestiti, dati vrv okrog telesa zaradi varnosti, pomoči pri plezanju: na poti čez snežišče so planince navezali; v steni sta se alpinista navezala - 2. v zvezi z na narediti, povzročiti, da je kdo odvisen od koga, povezan s kom: z dobroto ga je skušala navezati nase; navezali so jih nase s podkupninami; potrebno bi bilo človeka močneje navezati na naravo; z leti se je navezal na zemljo
// narediti, povzročiti, da ima kdo do koga pozitivna čustva: fanta je kmalu navezala nase; čustveno sta se navezala drug na drugega; ekspr. nanj se je navezala z vsem srcem zelo ga ljubi
// ta dogodek ga je še bolj navezal na domači kraj - 3. publ., v zvezi z na narediti, da je kaj v zvezi s čim, osnova česa; nasloniti, opreti: svoj jezik je navezala na jezik klasikov; misli je navezal na zadnje dogodke / govornik je premolknil, nato pa je znova navezal tam, kjer je prej pretrgal nadaljeval
- 4. publ., z glagolskim samostalnikom narediti, da se začne uresničevati dejanje, kot ga določa samostalnik: državi sta navezali diplomatske stike; navezati prijateljske odnose / v predkongresnem obdobju so navezali številne pogovore
● star. če nočeš ubogati, kar naveži culo pojdi, odidi
navézan -a -o: navezani baloni; pes je navezan na dolg jermen; navezan na dom, zemljo; uporniki so bili navezani na preskrbo iz zraka; biti čustveno navezan na koga
navíhati -am dov. (í) - 1. narediti, da je kaj nekoliko zvito, zavito: navihati (si) brke
- 2. zastar. prevarati, ukaniti: spoznal je, da ga je spet navihala
navíhan -a -o - 1. deležnik od navihati: navihani brki
- 2. ekspr. ki zna z domiselnostjo, hudomušnostjo presenetiti, prevarati, navadno v nepomembni stvari: živahen in navihan otrok; videti je neumen in neroden, v resnici pa je zelo navihan / dekle z navihanimi očmi; prisl.: navihano pogledovati, se smejati
navíti -víjem dov. (í) - 1. narediti, da pride kaka podolgovata upogljiva stvar večkrat okrog česa: naviti nit, prejo; naviti žico na tuljavo / navili so deset klobčičev volne / naviti lase na navijalke; pog. danes si se pa lepo navila imaš lepe kodre, lepo pričesko
- 2. napraviti prožno pripravo napeto, navadno z vrtenjem, obračanjem ključa: naviti pero, vzmet / naviti strune
// dati s tem določeni pripravi energijo za delovanje: naviti budilko; igrača, ki se navije - 3. pog. naravnati zvočno pripravo na (razmeroma) veliko jakost: naviti radio do konca / navijejo gramofon in plešejo
- 4. ekspr., navadno v zvezi s cena zvišati, dvigniti: trgovci so izkoristili pomanjkanje surovin in navili cene / naviti davke
- 5. ekspr. prisiliti, pregovoriti koga: starca je končno le navil, da mu je izročil ključe; naviti koga za denar
● ekspr. moža si je navila okrog prsta popolnoma si ga je podredila; ekspr. naviti komu uro, ušesa kaznovati ga s potegljaji za uhelj, z zavijanjem uhlja; ekspr. le pazi, da te spet ne navije ogoljufa, prevara
navít -a -o - 1. deležnik od naviti: lepo naviti lasje; na cevko navita preja; ura ni navita; dela kakor navit pridno, vztrajno
- 2. ekspr. prebrisan, zvit: naviti Kljukec; fant je zelo navit
navlážiti -im tudi navlažíti -ím dov., navlážil (á ȃ; ī í) narediti kaj vlažno, navadno z vodo: navlažiti zemljo;
navlažiti perilo pred likanjem;
les se je navlažil / suh zrak je treba navlažitinavlážen -a -o tudi navlažèn -êna -o: navlažena krpa
navŕtati -am dov. (r̄) - 1. z vrtanjem narediti luknjo, luknje: navrtati desko, sod; navrtati s svedrom / navrtal je preveč lukenj
- 2. z vrtanjem načeti: desko je samo navrtal / navrtali so mu čoln, da se je potopil
- 3. publ. z vrtanjem priti do česa: navrtati nafto, vodo / navrtati nov vrelec; pren., ekspr. navrtal je nov vir dohodkov
● pog. navrtati koga za denar z vztrajnimi prošnjami, prigovarjanjem pripraviti koga, da dá denar
navŕtan -a -o: navrtana stena
navzkrížen -žna -o prid. (ī) - 1. položen v obliki križa: navzkrižna trama / navzkrižne naramnice / narediti navzkrižni črti / navzkrižno navijanje preje
- 2. ki poteka v različnih, križajočih se smereh: izogniti se navzkrižnim prevozom enakega blaga; navzkrižna ventilacija / navzkrižna kontrola; navzkrižno zasliševanje / navzkrižno pošiljanje darov je bilo pri njih v navadi medsebojno
// voj., v zvezi navzkrižni ogenj obstreljevanje istega cilja z več strani, zlasti iz zasede: začel se je navzkrižni ogenj / biti ubit v navzkrižnem ognju / priti v navzkrižni ogenj; pren., ekspr. pisatelj je bil vse življenje v navzkrižnem ognju kritike - 3. nasprotujoč si, neskladen: navzkrižni interesi, ukazi; navzkrižno mnenje; navzkrižna vprašanja
// star. različen, neenak: v letih sta si precej navzkrižna; navzkrižna starost
♦ bot. navzkrižni listi navzkriž stoječi pari listov
navzkrížno prisl.: navzkrižno delovati, spraševati; navzkrižno postaviti
naznáčiti -im dov. (á ȃ) - 1. knjiž. na splošno, v obrisih spregovoriti o čem, predstaviti kaj; nakazati: skušala je le naznačiti nekaj dogodkov; v uvodu je naznačil namen srečanja
// narediti, predstaviti kaj le v glavnih, osnovnih črtah, potezah: pisatelj je svojega junaka le naznačil - 2. knjiž. ukazati, zahtevati, kako naj bo; določiti: naznačiti kraj sestanka / star. naznačili so ga v drug kraj
- 3. star. dati pismeno naročilo komu, naj plača naslovniku določeni znesek za naročnikov račun; nakazati: naznačili so mu tristo goldinarjev
naznáčen -a -o: narahlo naznačen vzorec; priti ob naznačeni uri
naznaníti in naznániti -im dov. (ī á ā) - 1. narediti, da postane prihod koga vnaprej znan: naznanili so gosta; prosim, naznanite me direktorju najavite
// psi so z lajanjem naznanili njihov prihod
// vnaprej pokazati, opozoriti na nastop, pojavitev česa: naznaniti nesrečo, nevarnost / temni oblaki so naznanili nevihto; pomlad se je že naznanila - 2. sporočiti pristojnemu organu storilca kaznivega dejanja: znanec ga ni naznanil; naznaniti tatu; šel je in se sam naznanil
- 3. knjiž. sporočiti, povedati: naznaniti imena nastopajočih; naznanil je, da se bo poročil; naznanila mu je, kako se je to končalo
naznánjen -a -o: naznanjeni gostje; to je bilo naznanjeno v časopisu
nazóbčati -am dov. (ọ̄) narediti zobce, zobčke: nazobčati papirnazóbčan -a -o: nazobčana znamka; nazobčano kolesce
♦ bot. nazobčani list
nebésa -bés s mn. (ẹ́ ẹ̄) - 1. v krščanstvu kraj, kjer prebivajo Bog, zveličani: pekel, vice in nebesa / iti v nebesa / pri omenjanju pokojnega rajnki, Bog mu daj nebesa, je bil pravičen mož / ekspr. prositi nebesa milosti Boga
- 2. ekspr. velika sreča, ugodje, udobje: obljubljal ji je nebesa / to so prava nebesa za plesalce / narediti si nebesa na zemlji
- 3. knjiž. navidezno usločena ploskev nad obzorjem; nebo: oblaki so zatemnili nebesa; sinja nebesa
- 4. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi do nebes izraža, da se pojavlja kaj v zelo visoki stopnji, v močni obliki: njihovo gorje kipi do nebes / hvaliti, povzdigovati koga do nebes
- 5. v medmetni rabi, v zvezi sveta nebesa izraža
- a) nejevoljo, nestrpnost: sveta nebesa, boš tiho ali ne
- b) začudenje, navdušenje: sveta nebesa, kako je lepo
● ekspr. z njihovim prihodom so se mu odprla nebesa je postal zelo srečen, zadovoljen; ekspr. ta bo šla gorka v nebesa je zelo poštena, pravična, pobožna; ekspr. kovati koga v deveta nebesa zelo hvaliti, povzdigovati; ekspr. biti v devetih, malih nebesih zelo srečen; godi se mu kot v nebesih zelo dobro; to je gotovo kakor bog v nebesih to je res, resnično; preg. (dobra) mera in vaga v nebesa pomaga pri tehtanju, merjenju blaga je potrebna pravičnost
♦ rel. posmrtno osrečujoče stanje zveličanih
nèmagnéten -tna -o prid. (ȅ-ẹ̑) ki ni magneten: nemagnetne kovine, snovi; iz nemagnetnega železa narediti magnet
nèprijéten -tna -o prid., nèprijétnejši (ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄) - 1. ki ni prijeten: začutil je neprijeten hlad; neprijeten veter; neprijetna pokrajina / ima zelo neprijeten občutek / evfem. ima neprijetne slutnje slabe
// neprijeten okus, vonj
// z dajalnikom ki ne ugaja, ni všeč: te besede so mu neprijetne / njegovo izražanje mu je bilo neprijetno - 2. ki povzroča zadrego, napetost: čaka ga precej neprijeten pogovor; v zelo neprijetnem položaju je; reševal je neprijetne stvari, zadeve
- 3. ki ima, kaže v odnosu do ljudi negativne lastnosti: neprijeten človek, kolega / ima precej neprijetnih lastnosti
nèprijétno prislov od neprijeten: neprijetno dišati; neprijetno vplivati na kaj
// v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža neugodje, zadrego: neprijetno mi je bilo, ko sem ga srečal; sam.: narediti kaj neprijetnega
neróden -dna -o prid., neródnejši (ọ́ ọ̑) - 1. ki pri gibanju, hoji, opravljanju zlasti fizičnega dela ne ravna tako, kot se pričakuje: nerodna je in vse pokvari, razbije; kako si neroden; fant ni za ta poklic, je preveč neroden; ne bodi tako neroden; pri telovadbi je zelo neroden; neroden je kot štor; tako je nerodna, da še gumba ne zna prav prišiti / neroden plesalec
// ki se ne vede, ne ravna popolnoma v skladu z družabnimi pravili: fant je še neroden; pri predstavljanju je bil preveč neroden; v ženski družbi je precej neroden / ekspr. pripovedovati nerodne šale neprimerne, neumestne - 2. ki zaradi velikosti, nesorazmernih oblik ne ustreza
- a) dobro namenu: nerodni čevlji; nerodni stoli; nerodno ležišče
- b) estetskemu videzu: velik, neroden človek / spoznal ga je po nerodni hoji / z nerodnimi črkami je napisal svoje ime
- 3. nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom ki povzroča neprijetnosti, težave: to je res nerodna zadeva; nerodno dejanje, vprašanje / pot je strma in nerodna slaba
// nenadoma se je znašel v zelo nerodnem položaju mučnem, zoprnem
● ekspr. takrat smo preživljali nerodne čase hude, težke; star. fant ni nerodne glave je bister, pameten; ekspr. potrpi z njim, je pač v nerodnih letih v puberteti
neródno - 1. prislov od neroden: nerodno hoditi; tako nerodno je padel, da si je prebil čelo
- 2. v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža neugoden občutek: bilo mu je zelo nerodno, ko so govorili o njem; ko ga je zagledala, ji je postalo malo nerodno
● star. te besede so ji šle nerodno iz ust nerada, težko je to povedala; star. prišli smo precej nerodno ob nepravem, neprimernem času; sam.: narediti, reči kaj nerodnega; po nerodnem je razbil kozarec
neródnost -i ž (ọ́) lastnost, značilnost nerodnega človeka: zaradi svoje nerodnosti ni mogel dobiti dekleta / po nerodnosti je razbil kozarec / narediti, ekspr. zagrešiti nerodnosti
● zabresti v nerodnosti zabresti v težave
nêsti nêsem nedov., tudi nesó; nésel nêsla (é) - 1. držati kaj navadno težjega tako, da prehaja vsa teža na osebek, in hoditi: nesti kovček; nesti naročje drv; nesti zastavo na čelu sprevoda; ker otrok ni mogel hoditi, ga je oče nesel; nesti na glavi, hrbtu; nesti na nosilih, v košu; daleč, hitro, težko nesti / lisica je nesla v gobcu kokoš
// dov. in nedov. tako držati kaj in iti kam z določenim namenom: nesi jim malico; nesi mu podpisat; nesti otroka k zdravniku; nesti na trg; nesti aparat v popravilo; pog. nesti denar na banko v banko
// pog. knjigo moraš nesti nazaj vrniti - 2. navadno s prislovnim določilom povzročati
- a) da se kaj premika zlasti po vodi, zraku: tok ga je nesel v vrtinec; valovi so nesli čoln proti skalam; veter nese pesek tudi po več sto kilometrov daleč; ekspr. množica ga je kar nesla po trgu; pesn. kam te, lastovka, nesejo peruti kam letiš
// knjiž. veter je nesel glasove po gozdu - b) da kaj prihaja kam: veter jim je nesel prah v oči; brezoseb. vso pot ji je neslo dež v obraz / ekspr. letalo jih je neslo v domovino
- 3. nav. ekspr. iti h komu z namenom
- a) povedati mu kaj: nesem mu veselo novico, da se je vrnil sin; nesti komu sporočilo / nesi mu pozdrave
- b) dati mu kaj: dala mu je poljub in mu rekla, naj ga nese sinu / vznes. partizani nesejo prostost še neosvobojenim bratom
- 4. ekspr., s prislovnim določilom povzročati, da kdo kam gre: sama kljubovalnost ga je nesla v takem vremenu v planine; nemir ga je nesel v svet; le kaj ga nese k sosedu / brezoseb.: že večkrat ga je neslo v tujino; kam te je pa neslo tako hitro kam si šel, hitel
- 5. dov. in nedov., s prislovnim določilom narediti, da pride kaj na določeno mesto: nesti kozarec k ustom; nesti žlico v usta; nesti si tobak pod nos / knjiž. nesla si je roke pred oči in zajokala
- 6. s prislovnim določilom, s širokim pomenskim obsegom izraža, da je delovanje česa tako, kot nakazuje določilo: puška, top nese daleč, previsoko / njegov daljnogled malo nese / žarg., šport. ta skakalnica dobro nese omogoča dolge, varne skoke
- 7. pog., navadno s prislovnim določilom biti boljši, sposobnejši: kot govornik nese vsakega advokata; pri delu nese vsakogar / ni več mlada, vendar nese vsako dekle je lepša, privlačnejša
// Kolumba so za pet stoletij nesli Vikingi prehiteli - 8. pog. dajati, prinašati korist: gostilna, obrt dobro nese; brezoseb. ni mu dovolj neslo, pa je pustil / to nese lepe dobičke
- 9. pri perutnini izločati jajca: jarčke so začele nesti / nesti debela jajca
● redko leseni most bo težko nesel tako težo vzdržal; ekspr. moral je popustiti, sicer bi ga nasprotniki nesli premagali; spravili v neugoden, slab položaj; noge nesejo ekspr. noge ga več ne nesejo ne more več hoditi; ekspr. naj gre, kamor ga noge nesejo kamor hoče; ekspr. šel je, kamor so ga noge nesle brez naprej določenega cilja; ekspr. teci, kolikor te noge nesejo kolikor hitro moreš; ekspr. kamor oči nesejo, so sama polja vse naokrog; star. pesmi bodo nesle tvojo lepoto po deželi razširjale, razglašale; jahali so, kot bi jih nesel veter zelo hitro; ekspr. to te bo neslo ne boš uspel; ne boš utegnil opraviti dela; pog., ekspr. spet neseš glavo, kožo naprodaj se izpostavljaš smrtnim nevarnostim; pog., ekspr. slišal je kričanje, pa je nesel nos k oknu je pogledal skozi okno; ekspr. problem sem nesel s seboj na počitnice mislil sem nanj tudi na počitnicah; žarg., šport. nesti tekmece za šest točk premagati s šestimi točkami; pog. lepo doto je nesla od hiše dobila; vznes. jutri ga bodo nesli k večnemu počitku ga bodo pokopali; ekspr. nesti komu kaj na nos povedati, kar se ne bi smelo; vznes. skrivnost je nesel s seboj v grob nikomur je ni povedal; pog. kar sliši, nese naprej pove drugim; ovadi; pog. če ga bo celo noč tako neslo, nas bo do jutra zametlo če bo tako snežilo; pog., ekspr. dosti ga nese spiti more mnogo alkoholne pijače, ne da bi se upijanil; ekspr. pojdi že, bog te nesi izraža nejevoljo, nestrpnost
nêsti se s prislovnim določilom - 1. ekspr. ponosno, samozavestno iti, stopati: glej ga, kako se nese; vzravnano se je nesla mimo fantov / konja sta se mogočno nesla skozi vas
- 2. knjiž. premikati se, gibati se: balončki so se nesli čez mesto; po nebu se nese temen oblak / le kam se nese jata vran leti; ladja se nese na odprto morje plove, plava
// širiti se, razširjati se: glasovi so se nesli čez reko; vonj akacij se nese po ravnini / žalostna novica se je nesla po vsej deželi / to je njegova mati, se je neslo od ust do ust
nesóč -a -e: zadel se je v natakarico, nesočo dva vrčka piva
nesèn tudi nešèn -êna -o: odložiti neseno stvar; z vetrom neseno listje
nèstrokóven -vna -o prid. (ȅ-ọ̄) ki ni strokoven: pisal je strokovne in nestrokovne članke / nestrokovni izrazi / nestrokovno mnenje / nestrokovno delo / priučeni, nestrokovni delavcinèstrokóvno prisl.: nestrokovno narediti
nevédnost -i ž (ẹ́) lastnost nevednega človeka: pokazati, priznati svojo nevednost; velika nevednost / njegova gledališka nevednost / narediti, reči, storiti kaj iz nevednosti / biti, ostati v nevednosti
nevšéčnost -i ž (ẹ́) lastnost, značilnost nevšečnega: nevšečnost takih opravkov
// kar je nevšečno: narediti komu nevšečnost; to mu je povzročalo nevšečnosti; tehnične, vremenske nevšečnosti / z njim bo imel še velike nevšečnosti
nevtralizírati -am dov. in nedov. (ȋ) - 1. napraviti, da kdo, kaj v mednarodnih odnosih ni vključen v vojaške, politične, gospodarske zveze: nevtralizirati državo / nevtralizirati pas med vojskujočima se državama
- 2. publ. napraviti neškodljivo, nenevarno: nevtralizirali so skupino diverzantov / treba je bilo nevtralizirati vpliv sovražnikove propagande
- 3. narediti, da kaj s svojim videzom, značilnostmi ne izstopa: živo rdečo barvo nevtralizirati z belo
● ekspr. njegovo jezo je nevtralizirala s pomirljivimi besedami zmanjšala, ublažila - 4. kem. napraviti, da kaj ni bazično niti kislo: lug nevtralizira kislino; kisline in lugi se med seboj nevtralizirajo
♦ agr. nevtralizirati tla
nevtralizíran -a -o: nevtraliziran pas ozemlja; nevtralizirana kislina
niansírati -am dov. in nedov. (ȋ) - 1. narediti, da se pojavlja, nastopa kaj v (barvnih) odtenkih: nanašal je barve, ne da bi jih niansiral / modno niansirati barvo las
- 2. narediti, da se predmeti, pojavi iste vrste v določenih podrobnostih, značilnostih razlikujejo: niansirati like v romanu, opise pokrajin; jezikovno niansirati; različne razmere življenje in mišljenje zelo niansirajo
// knjiž. natančno, podrobno povedati, izraziti: niansirati misel / vsebino pripovedi bi bilo potrebno bolj niansirati
niansírati se in niansírati nedov., knjiž. dobivati (barvne) odtenke: listje se, preden odpade, niansira
niansirajóč -a -e: niansirajoče podrobnosti
niansíran -a -o: imeti zelo niansiran izraz, jezik; pomensko, psihološko niansiran
nìč ničésar zaim., ničémur, nìč, ničémer, ničímer [mər] (ȉ ẹ̑) v nikalnih stavkih izraža nebivanje stvari, pojava v situaciji, kot jo nakazuje sobesedilo- a) kot osebek: nič ga ne spravi v zadrego; morda je kaj, morda ni nič; elipt.: potrkal je. Nič; kaj te skrbi? Nič / v zvezi z biti stoji navadno v rodilniku: tu ni ničesar; neprav. ničesar se ni spremenilo nič
// s samostalniško rabljenim pridevnikom: nič dobrega se nam ne obeta; ekspr. doma ni nič drugega kakor prepir / s pridevniškim povedkovim določilom: nič ni tako nujno ali nujnega, da ne bi moglo počakati - b) nav. ekspr., v povedni rabi: zanj to ni nič / ta misel ni nič novega; njegov roman ni nič posebnega
- c) kot predmet: zdaj nima ničesar več; ničesar nisem našel / junak se ničesar ne boji / navadno nesklonljivo, s samostalniško rabljenim pridevnikom: nič novega mi nisi povedal; danes nisem popil še nič toplega / ekspr.: prav ničesar ne razumeš; tudi dinarja mu ne dam, ničesar / ničemur več se ne čudim; te slike si niso v ničemer podobne; izguba se ne da z ničimer nadomestiti / o ničemer drugem ne govori
- č) v medmetni rabi: nič, najbolje bo, da grem sam
● ekspr. ali bo kaj ali ne bo nič izraža nestrpnost; ekspr. nič mu ni, samo dela se bolnega zdrav je; ekspr. več potnikov je bilo ranjenih, vozniku pa ni bilo nič ni bil poškodovan; ekspr. nič ne bo z izletom izleta ne bo; ekspr. to ni ničemur podobno izraža nejevoljo; ekspr. za nič mu ni za nobeno stvar ne kaže zanimanja, se ne meni; ekspr. nič lažjega kot to to je zelo lahko narediti, opraviti; ekspr. nič kako smo se zabavali zelo; ekspr. denarja ima nič koliko zelo veliko; ekspr. nič kolikokrat je že bil pri nas ničkolikokrat; ekspr. nič zato, če je revna izraža nepomembnost povedanega; ekspr. tako govorjenje je dvakrat nič nesmiselno, prazno; ekspr. iz njega ne bo nikoli nič ne bo postal koristen, pomemben član družbe; ekspr. če nočeš z nami, pa nič izraža nejevoljno sprijaznjenje s čim; ekspr. hodil je tja, kot da ni nič izraža (navidezno) neprizadetost; ekspr. govori resnico, nič kot resnico samo resnico; kakor, kot nič ekspr. vzdigne vrečo kakor nič z lahkoto; pog., ekspr. za tako dejanje dobiš pet let kot nič boš obsojen na najmanj pet let (zapora); ekspr. vrže ga kot nič z lahkoto; pog. opomin je zalegel toliko kot nič prav nič; ekspr. meni nič, tebi nič so mu odpovedali brez utemeljitve, nepričakovano; preg. kjer nič ni, tudi vojska ne vzame kjer nič ni, ni kaj vzeti
noblésa -e ž (ẹ̑) knjiž. - 1. imenitnost, gosposkost, odličnost: neznanec je vzbujal vtis noblese / kopalnica je bila tedaj že vrhunec noblese / v gledališče hodi samo zaradi noblese da bi delal imeniten vtis
// uglajenost, dovršenost, prikupnost: vse zna narediti z nobleso; ženska z naravno nobleso / občudovati nobleso njenih gibov - 2. plemiči, gospoda: noblesa se shaja pri grofici; etiketa noblese
nôga -e in -é ž, tož. ed. in mn. v prislovni predložni zvezi tudi nógo nóge (ó) - 1. okončina, ki se uporablja za oporo trupa, premikanje: noga ga boli; noge so se mu od strahu šibile, tresle; iztegniti, skrčiti noge; umivati si noge; zlomiti si nogo, obe nogi; ima debele, suhe, tanke noge; desna, leva noga; krive, lepe noge; prekrižane, razkoračene, spodvite noge / invalid z leseno nogo protezo, ki zamenjuje nogo; ekspr. noge na iks po obliki podobne črki X, na o po obliki podobne črki O
// prestopati se z noge na nogo; tukaj piha pod noge v noge; v noge me zebe; stati na eni nogi / pogledati žensko pod noge njene noge; brcnil ga je v nogo v del pod kolenom
// kot povelje k nogi postavi puško k nogi; kot ukaz psu k nogi; kot vzklik na noge vstani(te)
// konjske, kozje, mušje, ptičje noge; sprednje, zadnje noge; taji in skriva kot kača noge / kot kletvica pasja noga, tega pa nisem vedel
// del te okončine od gležnjev do konca prstov: noge se mu potijo; bose, otekle, ožuljene noge / stopil mu je na nogo; na nogah ima copate; palec na nogi; sneg se mu je udiral pod nogami - 2. spodnji, zoženi nosilni del priprave, naprave: miza ima štiri noge; odviti, pritrditi nogo; oglate, okrogle noge; posteljne noge; stolček na treh nogah; miza z eno nogo; pog. noga od stola noga pri stolu, noga stola
● teci, kar ti noge dajo kolikor hitro moreš; ekspr. noge ga niso več držale, nosile ni mogel več hoditi; pog., ekspr. tu dobi, ima vsaka stvar noge vsaka stvar se tu izgubi, izgine; ekspr. nastaviti komu nogo spotakniti ga; ekspr. komaj vleče noge za seboj od utrujenosti, slabosti zelo težko hodi; star. vzel je noge pod pazduho začel je iti, teči; ekspr. otroci, spravite se mi izpod nog umaknite se, pojdite proč; ekspr. ogledal si ga je od nog do glave vsega; nižje pog. iti k nogam peš; ekspr. stisnil je rep med noge umaknil se je, zbežal je; vdal se je, odnehal je; ekspr. kopeli so ga postavile na noge ozdravile, okrepile; ekspr. postaviti, spraviti podjetje na noge narediti, da postane uspešno; ekspr. skočiti na noge hitro vstati; ekspr. dogodek je vso policijo spravil na noge policija je začela akcijo; ekspr. glej pod noge pazi, kako, kod hodiš; ekspr. metati komu polena pod noge ovirati ga pri delu, pri njegovih prizadevanjih; ekspr. metati se komu pod noge predajati se, podrejati se; knjiž., ekspr. ubrati, vzeti pot pod noge začeti iti, hoditi; šalj. pijača mu je šla, zlezla v noge tako je vinjen, da zelo težko hodi; pog. cel dan je bil na nogah je stal, hodil, zlasti pri delu; ekspr. ob tem dogodku so bili vsi meščani na nogah vznemirjeni, navdušeni; ogorčeni; pog. je dober v nogah pri hoji zdrži velike napore; pog. imajo že precej kilometrov v nogah veliko so prehodili; ekspr. gori mu pod nogami je v veliki stiski, nevarnosti; ekspr. tla se mu majejo pod nogami ima ogrožen (družbeni) položaj; ni več prepričan o pravilnosti svojega ravnanja; ekspr. z eno nogo je že v grobu je že star; kmalu bo umrl; neustalj. biti s kom na bojni nogi sprt; ekspr. v ta gozd še ni stopila človeška noga človek, ljudje; pog. je hitrih nog hitro hodi; zna hitro hoditi; nar. kurja noga divja ali kultivirana rastlina z mesnatim steblom in mesnatimi listi ter belimi, rumenimi ali rdečimi cveti; tolščak; ima lahke, težke noge lahko, težko hodi; pog. postaviti se na lastne, svoje noge osamosvojiti se; ekspr. danes je menda z levo nogo vstal ves dan je slabo razpoložen; ekspr. vsa stvar je, stoji na majavih, slabih, šibkih, trhlih nogah ni trdna, zanesljiva, ni dobro utemeljena; ekspr. že od mladih nog se nisva videla od mladosti; ekspr. stati z obema nogama v življenju biti zelo dejaven (v družbenem življenju); šalj. pojdi iskat v klet, saj imaš še prve noge saj si še mlad; neustalj. živeti na veliki nogi razkošno, potratno; ekspr. biti nov od nog do glave biti oblečen v nova oblačila; preg. laž ima kratke noge laž se kmalu odkrije
♦ aer. amortizacijska noga priprava pod repom letala, ki blaži sunke pri vožnji po tleh; bot. vranja noga rastlina s pernatimi listi in belimi, rumenkastimi ali škrlatno rdečimi cveti, Coronopus; med. ploska noga z izravnanim srednjim delom stopala; obrt. kozja noga orodje z dvema ravnima, navadno v ostrem kotu stikajočima se reziloma za rezbarjenje; šport. odrivna noga s katero se skakalec v višino, daljino odrine od podlage; teh. svinjska noga drog za privzdigovanje, premikanje težkih bremen; zool. noga razširjen spodnji del telesa pri mehkužcih, ki se zlasti pri polžih uporablja za lezenje; oprijemalna noga s palcem, ki se lahko stika z drugimi prsti; plavalna noga s plavalno kožico med tremi sprednjimi prsti; plezalna noga s prstom, ki se lahko obrača naprej ali nazaj; noge hodilke okončine za hojo, zlasti pri rakih
normalizírati -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. narediti, da postane kaj normalno, pravilno: z injekcijo so skušali normalizirati delovanje srca; vreme se normalizira / normalizirati naraščanje cen / prizadevajo si čim hitreje normalizirati promet narediti, da bi mogel promet potekati, razvijati se normalno, neovirano
// državi sta normalizirali medsebojne odnose; življenje se je normaliziralo uravnalo, uredilo
♦ metal. normalizirati jeklo s toplotno obdelavo doseči enakomerno sestavo in bolj fino strukturo jekla
občŕtati -am dov. (ŕ r̄) narediti (sklenjeno) črto, črte okrog česa: občrtati slabo odtisnjena mesta; občrtati s svinčnikom; pren. usta mu je občrtala surovost
// zaznamovati s črto, črtami robove česa: občrtati ploskev, na kateri bo risba / ekspr. svetloba je občrtala obzorje
obdáti -dám dov., 2. mn. obdáste in obdáte; obdál (á) - 1. narediti, da je kaj okrog česa: mesto so obdali z obzidjem; obdati nasad z ograjo; palače so obdali z lepimi vrtovi / obdati rečni breg z nasipom
// postaviti se, pojaviti se okrog koga: po govoru so ga obdali novinarji in ga spraševali / obdala ga je taka megla, da ni ničesar več razločil - 2. narediti, da je kaj na (vsej) površini: obdati pecivo z glazuro; obdati stene z opažem obložiti; obdati se z apnenčasto lupino, oklepom / star. oblaki so obdali nebo pokrili, zakrili
- 3. nav. ekspr. narediti, da je, se nahaja kdo v okolju, kjer kdo biva, se zadržuje: odkar ima tako pomemben položaj, so ga obdali z vohuni; obdal se je s samimi sposobnimi ljudmi / obdali so ga z razkošjem
- 4. ekspr. narediti, da je kdo deležen česa: otroke je obdala z ljubeznijo / obdal ga je z vsemi častmi / zastar. obdala ga je s srečo osrečila ga je
- 5. knjiž. izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: takrat ga je obdala bolečina
● knjiž. obdati se z molkom ne govoriti več o svojih zadevah; ne dati vesti o sebi; knjiž. obdati se s potrpljenjem biti potrpežljiv
obdán -a -o: z obzidjem obdano mesto
obdélati -am dov. (ẹ́ ẹ̑) - 1. načrtno pripraviti zemljo in vanjo vsaditi, vsejati: obdelati ledino; obdelati nove površine zemlje; obdelati z lopato, plugom, kmetijskimi stroji
- 2. z orodjem, strojem ali določenim postopkom dati čemu določeno obliko, lastnost: obdelati kamniti blok, deblo; obdelati z dletom; površinsko obdelati; ročno, strojno obdelati
// žarg., s širokim pomenskim obsegom narediti s čim to, kar določa sobesedilo: obdelati testo z rokami; tovarniško obdelati mleko pripraviti; obdelati žival s krtačo okrtačiti; jezikovno obdelati besedilo pregledati, popraviti
// na določen način urediti, pripraviti za uporabo: obdelati podatke; statistično obdelati gradivo - 3. načrtno podati določeno vsebino: v knjigi je obdelal kmečke upore; tega vprašanja ni še nihče obdelal; dramsko, filmsko obdelati motiv; umetniško obdelati pohod štirinajste divizije
// načrtno se seznaniti s čim: obdelati predpisano učno snov / obdelati teze na javnih tribunah / ekspr. dolgo sta se pogovarjala, pa še nista vsega obdelala se nista o vsem pogovorila
// publ. raziskati, proučiti: obdelati postopke za pridobivanje izotopov; znanstveno obdelati najdene predmete - 4. žarg. pregovoriti, pridobiti: rad bi šel na izlet, starše je moral še obdelati; volivce je tako obdelal, da so ga bili pripravljeni voliti
- 5. ekspr. natepsti, pretepsti: obdelati koga s pestmi; tako ga je obdelal, da je komaj stal / počakali so ga in ga obdelali z gnilimi jajci obmetali
- 6. ekspr. negativno oceniti, skritizirati: kritik ga je neusmiljeno obdelal; nasprotnike je neprizanesljivo obdelala
♦ biblio. obdelati knjigo vpisati knjigo v katalog; les. obdelati les iz lesne surovine izdelati polizdelke
obdélan -a -o: razlaga obdelanih podatkov; obdelano polje; zadovoljivo obdelano vprašanje; bogato kamnoseško obdelani oporniki
♦ agr. obdelana plast zemlje plast zemlje, ki se pri obdelavi rahlja, obrača
obdolžíti -ím [u̯ž] dov., obdólži; obdólžil (ī í) narediti, imeti koga za krivega česa: obdolžiti koga požiga;
obdolžil ga je, da je razbil šipo;
po krivem obdolžiti
♦ jur. izraziti mnenje, prepričanje o kom, da je storil kaznivo dejanjeobdolžèn -êna -o: obdolžen je, da nalašč zamuja; sam.: obdolženi ima pravico do zagovornika
obdržáti -ím dov. (á í) - 1. narediti, da kaj ne gre iz prijema, se ne oddalji: ujel je konja za povodec in ga obdržal; obdržal ga je, čeprav se mu je z vso silo trgal iz rok; obdržati z rokami, zobmi / pajčevina je muho komaj obdržala / hotel mu je izbiti palico iz rok, vendar jo je obdržal
// ne prenehati držati oprijeto z roko ali s kakim delom telesa: med govorom je obdržal kozarec (v roki) / nahrbtnik je obdržal na rami; sedla je in obdržala košaro v naročju
// ne odložiti, ne sleči: klobuk je obdržal na glavi; v sobi je bilo hladno, zato je plašč kar obdržala ostala oblečena v plašč - 2. narediti, da kaj ne preneha biti v določenem položaju, na določenem mestu, kljub delovanju nasprotne sile: komaj ga je obdržal, da se ni zgrudil; z vsemi močmi so voz le obdržali / podpore so obdržale drevo pokonci / obdržati vozilo na cesti narediti, da ne zdrkne s ceste; obdržati čoln na vodi narediti, da se ne prevrne, potopi; obdržati se na površini
// narediti, da kaj ne preneha biti v določenem položaju, na določenem mestu sploh: dvignil je puško nad glavo in jo tako obdržal / obdržati roke na hrbtu, nogo na pedalu / med plavanjem obdržati glavo nad vodo; obdržati roko iztegnjeno - 3. narediti, da kaj ne preide k drugemu, drugam: eno lopato je obdržal, drugo pa dal drugemu; prtljago je oddal v garderobo, plašč pa obdržal / obdržati sliko za spomin / kužka, ki so ga našli, so obdržali / zaradi revščine niso mogli vseh otrok obdržati doma niso mogli vsi otroci živeti, bivati doma
// narediti, da kaj ne preide v last drugega: posestvo je zapustil sinu, le sadovnjak je obdržal / po mirovni pogodbi so obdržali velik del ozemlja
// ne prenehati razpolagati s čim: obdržati funkcijo; obdržati pravico do odškodnine; obdržati službo - 4. s svojo voljo, vplivom narediti, da kdo ne preneha biti
- a) na določenem mestu: obdržali so ga v bolnici, zaporu; ni ga mogla več obdržati doma, preveč ga je mikala gostilna; ekspr.: tujina ga ni mogla obdržati; tu me ne bi obdržali niti na vrvi
- b) v določenem odnosu: obdržati moža, prijatelje; obdržati (si) naročnike, odjemalce
- 5. ne prenehati
- a) opravljati kako dejavnost: obdržati gostilno, obrt
- b) uporabljati: obdržati stare ladje v prometu; obdržati latinico / obdržati predpise ne jih odpraviti
// obdržati družinske navade - c) gojiti: obdržati le nekatere vrste hrušk
- 6. rešiti, obvarovati (pred propadom): posestva v spremenjenih gospodarskih razmerah ni mogel obdržati; podjetje se je kljub krizi obdržalo; kot kovač se ni mogel obdržati; obdržati se brez tuje pomoči
// ne prepustiti nasprotniku, sovražniku: obdržati postojanko; mesto se je kljub dolgotrajnemu obleganju obdržalo
♦ šah. obdržati figuro - 7. narediti, da kaj ostane nespremenjeno: obdržati prvotni vrstni red, začetni tempo
// z oslabljenim pomenom s svojo dejavnostjo narediti, da kaj ne preneha biti v določenem stanju: obdržati koga pri volji; obdržati moštvo v kondiciji; obdržati živino zdravo
// z oslabljenim pomenom izraža, da lastnost, značilnost, kot jo določa samostalnik, ne preneha biti, obstajati: obdržati barvo; obdržati ravnotežje; obdržati vitkost - 8. ekspr., v zvezi obdržati v glavi, v spominu zapomniti si: vseh telefonskih številk ne more obdržati v glavi; ta dogodek sem obdržal v spominu
- 9. v zvezi obdržati zase, v sebi ne povedati, ne zaupati drugemu: obdržati novico, poslovne skrivnosti zase; ni mogel obdržati v sebi, kar je čutil
● obdržati kontrolo nad čim ne prenehati kontrolirati kaj; obdržati korak s kom ne zaostati za njim; ekspr. ti svoje nasvete kar zase obdrži nočem tvojih nasvetov; pog. nobene stvari ne more več obdržati v sebi vse izbruha; ekspr. obdržati vajeti v svojih rokah ne izgubiti možnosti za odločanje o čem, za vodenje česa
obdržáti se - 1. kljub ogroženosti ne prenehati biti, obstajati: takšna rastlina se v naravi ne bi mogla obdržati; sreča je, da so se med vojno obdržali / združili so se, da bi se obdržali na tržišču / pog.: hrastovo listje se obdrži na drevju do pomladi ostane; most se je obdržal do danes; sneg se ni dolgo obdržal je kmalu skopnel
// ne prenehati biti zanimiv, pomemben: le malokatero njegovo delo se je obdržalo; stoična filozofija se je dolgo obdržala
// pog. ostati uporaben, ohraniti se: taki izdelki se obdržijo samo na suhem; jabolka so se obdržala, hruške so pa zgnile - 2. oprijemajoč se česa ne prenehati biti kje: obdržati se na konju, veji; prijel je za drog in se komaj obdržal
- 3. ne spremeniti se: cene se bodo obdržale; vreme se ni obdržalo ni ostalo lepo
● obdržati se na nogah ne pasti; vladar se je obdržal na oblasti ni prenehal vladati
obelíti1 in obéliti -im dov. (ī ẹ́) - 1. narediti kaj bolj belo ali razbarvati: obeliti perilo, platno; obeliti rjuhe na soncu / obeliti lase
♦ agr. obeliti endivijo s povezovanjem listov posamezne rastline povzročiti, da postanejo ti belo rumene barve - 2. odstraniti lubje: obeliti smreke; z nožem obeliti palico
- 3. nar. vzhodno pobeliti: obeliti hišo
obéljen -a -o: obeljen les; obeljeno platno
obíti obíjem dov., obìl (í ȋ) s pribijanjem, pritrjevanjem narediti, da je kaj na (vsej) površini: obiti steno;
obiti z lesom, pločevino, železom
objáviti -im dov. (á ȃ) - 1. uradno sporočiti javnosti: objaviti novico, rezultate; objaviti razpis delovnega mesta; objaviti na oglasni deski, po televiziji, v časopisu / publ. časopis, radio je objavil zadnje dogodke / redko objaviti stavko razglasiti
// zastar. povedati, sporočiti: objaviti prijatelju svoj namen - 2. narediti, povzročiti, da kaj izide v časopisu, knjigi: urednik je članek, novelo objavil; objaviti na prvi strani, v zborniku / časopis je objavil reportažo, nekaj slik / objaviti svoje pesmi, razprave / pred tem je avtor objavil že več knjig
objávljen -a -o: priglasiti se na objavljen razpis; objavljen v knjižni obliki
objektivírati -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. - 1. narediti, da se kaj začne kazati na predmeten, čutno zaznaven način, opredmetiti: v tem liku je pisatelj objektiviral svojo svobodoljubnost; objektivirati se z delom
- 2. prikazati, oblikovati kaj tako, da se ne čuti neposredna prisotnost zavesti, mišljenja osebka, posplošiti: čeprav je pisatelj osebo objektiviral, so vendarle opazni tudi avtobiografski elementi
- 3. narediti, da je kaj neodvisno od osebnih nazorov, interesov: objektivirati kriterije
objektivíran -a -o: zanj je zunanji svet le podoba objektiviranih lastnih občutkov in vtisov
objektivizírati -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. - 1. narediti, da se kaj začne kazati na predmeten, čutno zaznaven način, opredmetiti: z dejanji objektivizirati svoj psihični svet; ideja se je objektivizirala v različnih pojavih
- 2. prikazati, oblikovati kaj tako, da se ne čuti neposredna prisotnost zavesti, mišljenja osebka, posplošiti: objektivizirati avtobiografsko snov; motiv narave se v njihovih zadnjih pesmih vse bolj objektivizira
- 3. narediti, da je kaj neodvisno od osebnih nazorov, interesov: objektivizirati merila za nagrajevanje; objektivizirati presojanje / treba bo objektivizirati elemente kreditne politike stvarno določiti, ugotoviti
objektivizíran -a -o: objektivizirana merila; objektivizirano zlo
objést -i ž (ẹ̑) raba peša objestnost: ko je videl, kaj je povzročil, ga je objest hitro minila; mladostna, pijanska objest / narediti, reči kaj iz objesti
obkrožíti in obkróžiti -im dov. (ī ọ́) - 1. priti okrog česa: obkrožil je hišo, da bi odkril morebitno zasedo / letalo je dvakrat obkrožilo mesto; satelit je nekajkrat obkrožil zemljo
- 2. narediti sklenjeno črto, črte okrog česa: obkrožiti ustrezni odgovor, številko; na listku obkrožiti izbranega kandidata
- 3. postaviti se, pojaviti se okrog koga: govornika so obkrožili novinarji; radovedneži so ga obkrožili / ekspr. truden nasmeh je obkrožil njena usta
- 4. narediti krožno pot: kri obkroži telo v eni minuti; pren. novica je obkrožila svet
● nova cesta bo mesto obkrožila bo v loku speljana okrog njega; redko obkrožiti hišo z vrtom obdati
obkróžen -a -o: z visokimi gorami obkrožena dolina
obkváčkati -am dov. (ȃ) s kvačkanjem narediti črto, pas okrog česa: obkvačkati vratni izrez, žepni robček; obkvačkati z dvema vrstama petelj
oblastižêljnost -i ž (é) lastnost oblastiželjnega človeka: to dejanje kaže njegovo oblastiželjnost / narediti kaj iz oblastiželjnosti
oblažíti -ím dov., oblážil (ī í) - 1. raba peša olajšati, omiliti: oblažiti bolečine; oblažiti medsebojna nasprotja / oblažiti glasove
- 2. zastar. narediti kaj blago, plemenito: pisatelj je s svojimi deli oblažil ljudi
obléči obléčem dov., obléci oblécite in oblecíte; oblékel oblékla (ẹ́) - 1. narediti, da ima kdo na telesu oblačilo, dodatke: mati je že oblekla otroka; obleči haljo, krilo, majico; hitro se obleči; obleči si hlače / športno, zimsko se obleči; obleči se za potovanje; za pusta se je oblekel v dimnikarja / redko obleči rokavice natakniti, škornje obuti
- 2. ekspr. oskrbeti z obleko, oblačili: stric ga je vsako leto oblekel; prodali so prašiča, da bi se oblekli
- 3. ekspr. obložiti, obdati: obleči stene s tapetami / obleči sedeže v usnje
● knjiž. reka je oblekla zimski plašč je poledenela; publ. že desetkrat je oblekel dres državne reprezentance je nastopil kot član državne reprezentance; ekspr. obleči vojaško suknjo postati vojak; knjiž. to misel je težko obleči v besede izraziti z besedami; knjiž., ekspr. češnja se je oblekla v cvetje se je razcvetela
obléčen -a -o: sem že oblečen in obut; za zimo je oblečen; praznično, v črnino oblečena
● koruza je dobro oblečena, zima bo huda po ljudskem verovanju če imajo koruzni storži veliko krovnih listov, bo zima huda
oblepíti in oblépiti -im, tudi oblépiti -im dov. (ī ẹ́; ẹ́ ẹ̑) - 1. z lepljenjem obdati kaj s čim: oblepiti ogledalo z okrasnimi ploščami / oblepiti okna in vrata s tesnilom / ekspr. zmanjkalo mu je tal pod nogami in oblepilo ga je mehko blato
- 2. z lepljenjem narediti, da je kaj na čem: oblepiti steno s fotografijami filmskih igralcev; oblepiti vozilo z nalepkami; pren., ekspr. oblepiti koga z negativnimi etiketami
oblépljen -a -o: s hotelskimi nalepkami oblepljen kovček; s strjeno krvjo oblepljena roka
oblíti -líjem dov. (í) - 1. narediti, da pade, steče tekočina, navadno iz posode, po nagnjeni, navpični površini česa: obliti avtomobil, steno; obliti noge s toplo vodo; bilo mi je, kot bi me kdo oblil z mrzlo vodo zelo neprijetno sem bil prizadet, razočaran
// obliti torto s čokoladno kremo / strežnik je zdravniku oblil roke - 2. priti v dotik s čim in steči, odteči po njegovi površini: oblil me je curek mrzle vode; morski val je spet oblil kopalca na skali; pren. jutranja svetloba je oblila gozd
- 3. ekspr. pojaviti se, razširiti se po telesu, delu telesa, navadno zaradi razburjenja, velikega telesnega napora: kurja polt, zona ga je oblila (po hrbtu); obraz mu je oblil mrzel pot / rdečica jo je oblila zardela je; ob pogledu na mrtvega so ga oblile solze je začel jokati
// udaril ga je po glavi, da ga je oblila kri - 4. knjiž., ekspr. narediti, da je kdo deležen česa: obliti koga s svojo naklonjenostjo / obliti koga s sramoto osramotiti ga
oblít -a -o: gozd, oblit od mesečine; s krvjo oblit človek
obložíti -ím dov., oblóžil (ī í) - 1. namestiti, pritrditi kaj na določeno površino za zaščito, olepšanje, izboljšanje podlage: obložiti sedeže z usnjem; obložiti stene z lesom, ploščicami / obložiti ročaj palice z dragimi kamni
- 2. položiti, namestiti kaj okrog česa: obložiti odprtino s kamenjem / ekspr. obložil je usta z dlanmi, da bi se bolje slišalo
- 3. otovoriti, naložiti: obložili so konje z vrečami, da so komaj nesli; pren., ekspr. obložiti svojo vest z zločinom
- 4. ekspr. narediti, da je kdo v veliki meri deležen česa: obložiti koga z očitki / obložiti podjetje z naročili / narava ga je obložila z mnogimi napakami
- 5. okrasiti glavno jed z dodatnimi jedmi, živili: obložiti ribe z zelenjavo in gobicami
● obložiti mizo z jedmi in pijačami dati, postaviti na mizo veliko količino jedi in pijač; ekspr. preden so odšli, jih je dobra žena obložila s kruhom, mesom in vinom jim je dala, naložila kruha, mesa in vina, da so ga odnesli s seboj; ekspr. pesnik je obložil samostalnike s številnimi prilastki je samostalnikom (do)dal številne prilastke
obložíti se redko obdati se, pokriti se: stene prostora so se zaradi hudega mraza obložile z ledom
● ekspr. jeseni se je drevje obložilo s sadjem jeseni je bilo na drevju veliko sadja
obložèn -êna -o - 1. deležnik od obložiti: z dragulji obložen ročaj; sedeti pri bogato obloženih mizah; s ploščicami obložene stene
- 2. v zvezi obloženi kruhek rezina kruha, navadno namazana, na kateri so dekorativno naloženi zlasti razni mesni izdelki in sir: pojesti obloženi kruhek; postregli so jim z obloženimi kruhki
● ekspr. z leti obložen mož star mož; z medom obložene čebele čebele, ki nosijo s paše med; ekspr. s snegom obložen grm s snegom pokrit grm
♦ med. obložen jezik jezik z belkasto plastjo na površini
obnoríti -ím dov., obnóril (ī í) ekspr. narediti, povzročiti, da kdo nespametno, nerazsodno ravna: ljudje so ga čisto obnorili; obnorili so jo, da še spati ni mogla / s svojo lepoto obnori vsakega / jeza obnori človeka
obnovíti -ím dov., obnóvil (ī í) - 1. narediti, da kaj dotrajanega, poškodovanega postane tako kot novo: obnoviti hišo; obnoviti napis, sliko; obnoviti in opremiti stanovanje / obnoviti gozd, vinograd / obnoviti gospodarstvo
- 2. narediti, povzročiti, da se kaj znova pojavi, začne: obnoviti pogajanja; obnoviti prijateljstvo; diplomatski stiki med državama so se obnovili / obnoviti pogodbo / obnoviti stari sistem
- 3. narediti, da postane kaj v mislih, zavesti spet navzoče: obnoviti dogodke, doživljaje / obnoviti znanje grščine / v mislih je skušal vse obnoviti
● članarino je treba vsako leto obnoviti plačati in s tem ostati član; obnoviti garderobo kupiti novo garderobo; obnoviti zalogo nadomestiti porabljeno, prodano z novim
♦ jur. obnoviti postopek, proces; šol. obnoviti učno snov
obnovíti se nanovo zrasti, nastati: koža se obnovi; odtrgane lovke se lahko obnovijo / delovna moč se s hrano obnovi
obnovljèn -êna -o: obnovljen dom; obnovljeni vinogradi; obnovljeno mladostno prijateljstvo; obnovljeno tkivo
obogatíti -ím dov., obogátil (ī í) - 1. narediti koga bogatega: kupčije so ga obogatile; obogatiti se na nedovoljen način
- 2. številčno povečati, pomnožiti: knjižnico so obogatili z novimi primerki
- 3. izboljšati kakovost, vrednost: obogatiti hrano z dodatki; z gnojenjem se zemlja obogati / to delo bo obogatilo našo literaturo; na potovanjih je obogatil svoje znanje; publ. svečanost so obogatili z akademijo
obogatèn -êna -o: vitaminsko obogatena hrana; vrnil se je obogaten z novimi izkušnjami
♦ metal. obogateni uran uran, ki vsebuje okoli 90 odstotkov v nuklearne namene uporabnega izotopa; obogatena ruda ruda, iz katere je odstranjen večji del nekakovostnih sestavin
obókati -am dov. (ọ̄ ọ̑) - 1. narediti čemu obok(e): cerkev je imela najprej raven strop, kasneje so jo obokali; obokati hlev, klet
- 2. redko izbočiti: fant je obokal obrvi
obókan -a -o - 1. deležnik od obokati: obokan hlev, hodnik; obokana klet; pogledal ga je izpod visoko obokanih obrvi
- 2. ki je v obliki oboka: obokan strop / obokan del lobanje
♦ med. pravilno obokana noga noga z vbočenim srednjim delom stopala
obotávljanje -a s (á) glagolnik od obotavljati se: zaradi obotavljanja so zamudili vlak; po krajšem obotavljanju je vstopil / brez obotavljanja narediti, odgovoriti / moti ga njegovo obotavljanje
obrabíti in obrábiti -im dov. (ī á) z dolgo rabo, uporabo narediti kaj neuporabno, neprimerno: obrabiti orodje, pohištvo;
svinčnik je popolnoma obrabil;
rokavi se na komolcih hitro obrabijo;
stroj se je že obrabil;
pren., ekspr. ta dovtip se je že obrabilobrábljen -a -o: obrabljeni čevlji; nadomestiti obrabljene dele stroja; obrabljena fraza, melodija; pohištvo je staro in obrabljeno
obračún -a m (ȗ) - 1. računska ugotovitev izdatkov, stroškov v zvezi s proizvodnjo blaga, opravljeno storitvijo: obračun je pokazal, da so dobro gospodarili; narediti, sestaviti obračun / bilančni obračun; letni, mesečni obračun
♦ ekon. obračun amortizacije; obračun stroškov računska ugotovitev dejanskih stroškov, ki odpadejo na enoto proizvoda, storitve - 2. nav. ekspr. obravnava medsebojnih sporov, nesoglasij, pri kateri se izraža odklonilen odnos do drugega: pripravljati se na javen obračun; v reviji sta začela medsebojni obračun / prišlo je do krvavega obračuna med policijo in demonstranti; evfem. med njima je prišlo do fizičnega obračuna pretepa; oborožen obračun med državami spopad, boj, vojna
● dati obračun o svojem delu kritično presoditi svoje delo; pisateljev obračun s hinavščino odklonilno izražen odnos, obsodba
obračúnati -am dov. (ȗ) - 1. narediti obračun: dam ti tisoč dinarjev, bova že obračunala, ko bo delo končano / obračunati potne stroške
- 2. nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom, v zvezi s s, z izraža, da se odklonilen odnos konča z neprijetnim izidom za nasprotno osebo: partizani so obračunali z belogardisti; obračunati z izdajalci, uporniki / brezobzirno, krvavo obračunati s kom; s sinom bo že doma obračunal ga bo kaznoval, natepel
● ekspr. obračunati z lastnimi napakami kritično razmišljati o njih z namenom ne jih več delati; ekspr. obračunati s samim seboj kritično presoditi svoje delo, življenje
obračúnan -a -o: stroški so obračunani
obrásti -rástem in -rásem dov. (á) - 1. rastoč biti, pojaviti se okrog česa: jelše so obrasle potok; grmovje je obraslo grajske zidove
- 2. rastoč biti na (vsej) površini: severno stran dreves obraste lišaj; streho je že obrasel mah
obrásti se narediti nove poganjke (iz stebla): pšenica se še ni obrasla; presajene rože so se lepo obrasle
obráščen -a -o: z drevjem obraščen prostor; obraščeno žito; prim. obrasel
obráti obêrem dov., stil. oberó; obrál (á é) - 1. s trganjem odstraniti sadeže, plodove z drevesa, rastline: obrati češnje, jabolka, ribez / sadje so že obrali in pospravili
// odstraniti nepotrebne mladike, stare liste: obrati pesi zunanje liste
// s trganjem narediti, da na drevesu, rastlini ni več sadežev, plodov: obrati drevo, jablano; obrati vinograd - 2. odstraniti, spraviti s česa: obrati gosenice z zelja; obrati si uši
// z grizenjem, rezanjem odstraniti meso s kosti: obrati kurje bedro, gnjat / obrati kosti / ekspr. piščanca je kar sam obral pojedel - 3. ekspr. povzročiti, da kdo potroši, izda veliko denarja: družba ga je popolnoma obrala; sproti me obere za vsak dinar; obrali so ga pri kartanju / pri kupčiji me je obral za dva tisoč
// izropati, oropati: vlomili so v trgovino in jo obrali - 4. ekspr. obiti, obhoditi: na poti domov je obral vse gostilne; vso vas je obral, pa ga ni našel / ta avtobus obere vsako vas
● ekspr. soseda obere vsakega človeka pove o njem veliko slabega; ekspr. obrali so jo do kosti zelo so jo obrekovali
obrán -a -o: obran sadovnjak; obrana kost; obrana jabolka
obrázdati -am dov. (ā ȃ) redko narediti brazdi podobne zareze; nabrazdati: obrazdati kamen
obrazložíti -ím dov., obrazlóžil (ī í) - 1. z navajanjem podatkov, razčlenjevanjem gradiva narediti kaj razumljivo: vodja dela jim je vse obrazložil; obrazložiti komu svoje težave; obrazložila sta mu, zakaj sta prišla
- 2. navesti (zadostne) razloge za trditev, izjavo: obrazložiti odločbo, predlog, pritožbo / svoje stališče je natančno obrazložil
obrazložèn -êna -o: obrazložen predlog; obrazloženo mnenje
obremeníti -ím dov., obreménil (ī í) - 1. dati breme, težek predmet na kaj: obremeniti dvigalo; ladje ne smemo preveč obremeniti / ekspr. za izlet so se obremenili s težkimi nahrbtniki
- 2. naložiti komu veliko dela, dolžnosti: obremeniti učence z izvenšolskim delom; obremenili so ga še z novo funkcijo / obremeniti organizem z napornim delom
- 3. obtežiti kot z bremenom: povečanje lokalnega prometa bi obremenilo občinski proračun; preteklost lahko obremeni človeka / noče ga obremeniti še s tako skrbjo; s tem dejanjem si je obremenil vest
● ekspr. za praznike si preveč obremenimo želodec preveč jemo, pijemo - 4. obtožiti, obdolžiti: nima namena, da bi ga obremenil; s to izjavo ga je obremenila / sežgal je vse dokumente, ki bi ga lahko obremenili
- 5. teh. narediti, da kaka naprava doseže določeno zmogljivost: obremeniti motor, stroj; ta varovalka se sme obremeniti z največ desetimi amperi / delno, polno obremeniti
♦ fin. obremeniti konto, račun vknjižiti v breme; fiz., teh. obremeniti na nateg; jur. obremeniti posestvo s hipoteko
obremenjèn -êna -o: organizem je pri takem delu zelo obremenjen; obremenjen z delom, funkcijami; obremenjen s predsodki
● biti dedno obremenjen podedovati negativne telesne lastnosti ali negativna duševna nagnjenja; publ. ta cesta je v sezoni zelo obremenjena na njej je velik promet
obrézati -réžem dov. (ẹ́ ẹ̑) - 1. z rezanjem narediti, da na čem ni več kakih delov, zlasti nepotrebnih: obrezati gnilo jabolko / obrezati repo / obrezati desko
- 2. z rezanjem odstraniti: obrezati poganjke, veje
// z rezanjem odstraniti dele rastline zaradi redčenja, oblike, rodnosti: obrezati drevo, trto, vrtnico / obrezati vinograd - 3. z rezanjem dati določeno obliko: krpo lepo obrezati; s škarjami obrezati rob
- 4. v židovskem in muslimanskem okolju odrezati sprednji del kožice na spolnem udu: obrezati otroka
♦ metal. obrezati ulitek odstraniti robove na ulitku; vet. obrezati kopito z nožem odstraniti odvečno kopitno roževino; zal. obrezati knjigo
obrézati se raniti se s čim ostrim: s črepinjami se je obrezal; obrezala si je roko
obrézan -a -o: rdeče obrezana knjiga; lepo obrezana živa meja
obrezuspéšiti -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) knjiž. narediti brezuspešno: s tem so hoteli obrezuspešiti njegovo delo; obrezuspešiti prizadevanja
obrís -a m (ȋ) navadno s prilastkom - 1. nejasno, neostro vidna meja, rob česa: razločiti v daljavi obrise mesta; obrisi oddaljujočih se predmetov; gore različnih obrisov / ugotoviti obrise nekdanjih gradov velikost; temen obris drevesa silhueta; skozi dež je videl le obrise ljudi; pren., ekspr. kažejo se prvi obrisi resnice
// črta, risba, ki prikazuje zunanji rob, robove česa: izpolniti obris z oljnato barvo; narediti obris stopala; odtis in obris - 2. nav. mn. kar kaže, nakazuje kaj brez podrobnosti: v deklaraciji so nakazani obrisi poti za zagotovitev miru / publ., z oslabljenim pomenom: odtujenost je dobivala določnejše obrise je postajala določnejša; argumentacija se je gibala v meglenih obrisih je bila neprepričljiva, nejasna
// v prislovni rabi, v zvezi v obrisih brez podrobnosti: stvar je povedal le v obrisih / v glavnih obrisih razložiti načrt; problem so prikazali le v grobih obrisih - 3. redko opis, oris: bežen obris sodobnega filozofskega dogajanja
♦ geom. navidezni obris črta, ki omejuje projekcijo telesa; pravi obris črta na telesu, katere projekcija je navidezni obris
obrísati obríšem dov., tudi obrisála (í ȋ) narediti kaj suho, čisto z drgnjenjem, zlasti s tkanino: obrisati mizo, posodo;
obrisati se z brisačo;
obrisati si nos;
obrisati si čevlje ob travo;
roke si obrisati v predpasnik / obrisati do suhega // odstraniti kaj z drgnjenjem, zlasti s tkanino: obrisati prah; obrisati si solze; obrisati si pot s čela / evfem. obriši si nos usekni se; pren. burja je obrisala sneg
● ekspr. daj, obriši ga po nosu udari ga; ekspr. nebo se je obrisalo zjasnilo; pog., ekspr. pod nosom se lahko obriše za to ne bo dobil tega; ekspr. ni vreden, da bi si čevelj obrisal obenj zelo malo, nič; vulg. s tem spričevalom si lahko zadnjico obrišeš je brez vrednosti, pomenaobrísan -a -o: obrisana posoda
obrísati -ríšem dov. (ȋ) - 1. narediti (sklenjeno) črto, črte okrog česa: obrisati stopalo / obrisati model na papir
♦ les. obrisati les s črtami označiti za nadaljnje oblikovanje - 2. knjiž. opisati, prikazati: obrisati značaj junaka
obrísan -a -o: obširno obrisan razplet; ostro obrisane silhuete hiš
obrníti in obŕniti -em dov. (ī ŕ) - 1. spremeniti izhodiščno smer gibanja ali usmerjenost česa v nasprotno smer gibanja ali usmerjenost: obrniti konja; obrniti ladjo, voz; obrniti se in iti nazaj / smer toka se je obrnila; pren., ekspr. kolesa zgodovine ni mogoče obrniti nazaj
// navadno s prislovnim določilom spremeniti smer gibanja ali usmerjenost česa sploh: obrniti kamero v drugo smer; obrniti obraz proti soncu; obrniti sliko k steni / obrniti otroka od okna; obrniti se na levo, proti hiši; obrniti se na petah, s celim telesom / veter se je obrnil; kazalec na instrumentu se je obrnil navzdol / obrniti glavo nazaj ozreti se; ni vedel, v katero vas bi (se) obrnil napotil, šel - 2. spremeniti lego, položaj česa tako, da se premakne okoli daljše osi ali v krogu: obrniti ključ v ključavnici; obrniti ročico stroja v levo / obrniti gumb na radijskem sprejemniku; obrniti stikalo; obrniti volan / obrniti bolnika na bok; obrniti se na hrbet
- 3. narediti, da kaj leži s spodnjo stranjo navzgor: obrniti dlan; obrniti pokrovko / obrniti peščeno uro / obrniti mrvo; z oranjem obrniti zemljo / obrniti list v knjigi
// narediti, da se notranja stran česa nahaja zunaj: obrniti hlače, jopico; obrniti vrečko / obrniti žep; šivilja ji je obrnila plašč ga razparala in ponovno sešila z narobno stranjo tkanine navzven - 4. navadno s prislovnim določilom narediti, da dobi kaka dejavnost vsebino, kot jo nakazuje določilo: obrniti misli, pozornost na druge stvari; obrniti pogovor drugam; obrniti kaj na bolje, v dobro; obrniti kaj na smešno stran; obrniti kaj v svojo korist / publ. obrniti zunanjo politiko v smer popuščanja
// narediti, da dobi kaka dejavnost nasprotno obliko od izhodiščne: obrniti matematično nalogo / v nekaj letih jim je uspelo obrniti razmerje med uspešnimi in neuspešnimi učenci / obrniti vprašanje - 5. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, njegovo usmerjenost, kot ga nakazuje samostalnik: vso svojo ljubezen sta obrnila na hčer; bal se je, da ne bi obrnil očetove jeze nase; svojo delavnost in skrb je obrnil v obdelovanje zemlje
● pog. kakor obrneš, srečen ne boš nikoli karkoli storiš; ekspr. dobro zna obrniti besedo spretno, uspešno zna govoriti; ekspr. vsako besedo trikrat obrne, preden spregovori vedno dobro premisli, preden spregovori; pog. po pameti, za pametne reči obrniti denar uporabiti, naložiti; ekspr. vsak dinar trikrat obrne veliko premišlja, preden se odloči za nakup; je varčen; ekspr. hči ga je obrnila za sto dinarjev ogoljufala; pog. vso hišo mi je narobe obrnil vse je razmetal, spravil v nered; pog. obrniti komu hrbet ne več hoteti imeti opravka z njim; zapustiti ga, navadno v neprijetnem položaju; ekspr. dvakrat je obrnil ključ zaklenil; ekspr. dovolj je, obrni list, ploščo začni govoriti o čem drugem; knjiž. obrniti orožje proti lastnim zaveznikom začeti se boriti proti njim; knjiž. obrniti oči, pogled vstran pogledati vstran; zastar. spis so obrnili v nemški jezik prevedli; ekspr. radi bi svet na glavo obrnili spremenili trdna, ustaljena načela, spoznanja; ekspr. vso vas je obrnil proti nam naščuval; pog. vse smo obrnili, pa ga nismo našli preiskali; pog. vsak, še tako splošen očitek obrne nase misli zanj, da velja samo njemu; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj
♦ ekon. obrniti sredstva narediti, da se spremeni oblika njihove vrednosti; fin. obrniti denar narediti, da menja lastništvo; navt. obrniti jadro od vetra, proti vetru
obrníti se in obŕniti se - 1. navadno s prislovnim določilom izraža prehod v novo stanje, dogajanje, kot ga nakazuje določilo: naključje se je obrnilo nam v prid; potek vojne se je obrnil v korist zaveznikov / položaj se je popolnoma obrnil; knjiž. spletka, ki so jo pripravljali, se je obrnila proti njim samim je zadela njih same, škodovala njim samim; vreme se bo obrnilo spremenilo; pren. umetnost se je obrnila k resničnosti
- 2. v zvezi z na izraža, da osebek pride s kom v stik z določenim namenom: obrniti se na koga za nasvet, v potrebi, s prošnjo; javno se obrniti na koga s pozivom / pismeno se obrniti na sodišče
- 3. ekspr., navadno s prislovnim določilom, s širokim pomenskim obsegom izraža način ravnanja, kot ga določa sobesedilo: pri delu se zna hitro obrniti; če se boste znali prav obrniti, si boste nabrali precej denarja / potrebujem človeka, ki se zna obrniti spretnega, iznajdljivega; mlad je, ne zna se še prav obrniti ukrepati, delati
// obrni se že, kaj mečkaš
● ekspr. kamor se obrnem, povsod sam nered kamor pogledam, stopim; pog. leto se je hitro obrnilo je hitro minilo; ekspr. če bi oče to vedel, bi se v grobu obrnil bi se zelo razžalostil, razjezil; ekspr. še želodec se mi bo obrnil, ko to gledam slabo mi je, na bruhanje mi gre; ekspr. ljudstvo se je obrnilo od svojega voditelja ni mu več naklonjeno, ne zaupa mu več; knjiž. s hvaležnim pogledom se je obrnil k njej hvaležno jo je pogledal; publ. obrniti se k resničnim problemom začeti se ukvarjati z njimi, zanimati se zanje; ekspr. obrnil si se na napačen naslov v tej zadevi ti ne bom pomagal, ustregel; obrnilo se mu je na bolje počuti se bolj zdravega
♦ fin. denar se ni niti enkrat obrnil
obrnívši zastar.: obrnivši ladjo, so zajadrali na odprto morje
obŕnjen -a -o: narobe obrnjen kožuh; balkon je obrnjen na cesto; moža sta obrnjena drug proti drugemu; obrnjena slika predmeta; navzdol obrnjene veje drevesa; obrnjeno zaporedje dogodkov; okno je obrnjeno na sever
● ekspr. fant je preveč obrnjen vase zanima se zlasti za svoj notranji svet
♦ fiz. obrnjena slika slika, usmerjena nasprotno kot predmet; lingv. obrnjena stava ne navaden, spremenjen vrstni red sintaktičnih enot v stavku
obrobíti in obróbiti -im dov. (ī ọ́) - 1. narediti rob: obrobiti krilo, prt; obrobiti s čipkami, krznom / obrobiti streho s pločevino
- 2. redko obkrožiti, obstopiti: vojaki so obrobili množico / agave so obrobile pot
● z rdečo črto obrobiti članek občrtati; ekspr. parcelo je obrobil z živo mejo obdal, zasadil
obróbljen -a -o: rdeče obrobljen cvet; s svilo obrobljen ovratnik
● ruta še ni obrobljena zarobljena
♦ zool. obrobljeni kozak hrošč s črnim, rumeno obrobljenim telesom, živeč v stoječih vodah, Dytiscus marginalis
obrstíti -ím dov., obŕstil (ī í) knjiž. objesti, obžreti (brste): krave so obrstile mladikeobrstíti se narediti brste: drevo se je obrstilo
obsadíti -ím dov., obsádil (ī í) - 1. s sajenjem obdati kaj s čim: obsaditi uto z bršljanom
- 2. s sajenjem narediti, da je, raste kaj na vsej površini: svet obsaditi s sadnim drevjem, trto
obsajèn -êna -o: park, obsajen z lipami; s topoli obsajena cesta
obsejáti -séjem dov., obséj in obsèj; obsejál (á ẹ̑) s sejanjem narediti, da je, raste kaj na vsej površini: njivo obsejati z ovsom, pšenico;
slabo poraščeno površino znova obsejatiobseján -a -o: s pšenico obsejana njiva
obsékati -am dov. (ẹ́ ẹ̑) - 1. s sekanjem odstraniti: obsekati veje / obsekati grmovje / obsekati strmino ob poti
// s sekanjem narediti, da na drevesu, deblu ni več vej: obsekati smreko / obsekati s sekiro - 2. s sekanjem obdelati: obsekati kamen; obsekati odprtino v ledu / redko obsekati tram obtesati
obsékan -a -o: obsekan kamen; obsekano drevo
obsénčiti -im dov. (ẹ́ ẹ̑) knjiž. - 1. povzročiti, narediti, da je kaj v senci: čebelnjak so obsenčili z vejami; plevel je obsenčil mlade rastline; z roko je obsenčila oči zasenčila
- 2. obiti, prevzeti: obsenčila jih je velika groza; strah mi je obsenčil dušo / kakšna misel jo je obsenčila; obsenčilo jo je grenko spoznanje / ne vem, kaj ga je obsenčilo, da se je tako razjezil
- 3. redko, v zvezi z oči, veke nanesti ličilo na veke; osenčiti: obsenčila si je oči z modro barvo
● knjiž. puh mu je obsenčil lica potemnil; knjiž. skrb in bolečina sta ji obsenčili obraz sta bili opazni, vidni
obsénčen -a -o: obsenčena stran zemlje; z drevjem obsenčeno dvorišče; temno obsenčene oči
obsodíti in obsóditi -im dov. (ī ọ́) - 1. narediti, imeti koga za krivega česa: obsodili so ga, da je denar ukradel; obsodili so me, da lažem; s tem si se sam obsodil / po krivem obsoditi
// ekspr., z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom, v zvezi z za izraža omejitev lastnosti, značilnosti na stališče osebka: obsodili so ga za izdajalca, sleparja; obsodili so ga za neumnega - 2. izraziti, imeti odklonilno stališče: njegovo ravnanje so vsi obsodili / publ. tisk je obsodil agresijo
- 3. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo mora, je prisiljen kaj storiti, biti v kakem neprijetnem stanju: obsodili so jo, da mora hoditi zadnja; obsodili so ga na, v molk / vojna je deželo obsodila na pomanjkanje / okupator je narod obsodil na smrt
- 4. jur. s sodbo določiti kazen zaradi določenega kaznivega dejanja: obsoditi morilca; obsoditi na denarno kazen, smrt; sodnik ga je obsodil v njegovi odsotnosti; obsoditi nepogojno, pogojno
● zastar. obsodil sem, da imam pametnega moža pred seboj ugotovil, spoznal; zastar. obsoditi k smrti na smrt; obsoditi na galejo v srednjem veku na veslanje na galeji
obsójen -a -o: obsojen je zaradi izdaje; vsi smo obsojeni na čakanje; obsojen je na več let zapora; obsojena je na životarjenje
● ekspr. stavba je že obsojena podrli jo bodo; obsojen na publ. prizadevanje je obsojeno na neuspeh že vnaprej se ve, da ne bo uspešno; ekspr. ta živalska vrsta je obsojena na smrt bo izumrla; ekspr. zaradi poklica sem obsojen na zgodnje vstajanje moram zgodaj vstajati; sam.: na smrt obsojeni je pobegnil iz zapora
obsúti -sújem dov., obsúl in obsùl (ú ȗ) - 1. vreči večjo količino česa sipkega, drobnega na koga: obsuti z rižem / obsuti s kamenjem, kroglami
- 2. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da je kdo v veliki meri deležen dejanja, kot ga določa samostalnik: obsuti z grožnjami; obsuti z očitki in psovkami; ko se je vrnil, so ga obsuli z vprašanji
- 3. ekspr. narediti, da je kdo v veliki meri deležen česa: obsuti z ljubeznijo in spoštovanjem / obsuti s častmi / obsul jo je z darili
- 4. knjiž., ekspr. izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: bridkosti in skrbi so jo obsule
- 5. redko osuti: obsuti krompir / obsuti s prstjo
- 6. ekspr. obstopiti, obkrožiti: ko je izstopil iz vlaka, so ga obsuli prijatelji; učenci so obsuli učitelja / star. turška vojska je obsula tabor obkolila
● star. rdečica ga je obsula zardel je
obsút -a -o: s cvetjem obsuti zmagovalci
obsvetíti in obsvétiti -im dov. (ī ẹ́) narediti, da postane kaj svetlo, vidno: luč je obsvetila obraze; s svetilko je obsvetila speča otroka; avtomobilski žarometi so za hip obsvetili hišo / sonce je obsvetilo vrhove obsijalo; pren. njegove besede so mu obsvetile bridko resnico
obsvetlíti -ím dov., obsvétli in obsvêtli; obsvétlil (ī í) narediti, da postane kaj svetlo, vidno: ogenj je obsvetlil obraze;
blisk mu je za hip obsvetlil pot / sonce je obsvetlilo vrhove smrek obsijalo; pren. obsvetlilo ga je spoznanjeobsvetljèn -êna -o: kipi so obsvetljeni z reflektorji
obtežíti -ím dov., tudi obtéži; obtéžil (ī í) - 1. dati, namestiti težek predmet na drugega
- a) da se le-ta stisne, ne premika: obtežiti papir na pisalni mizi; naribano zelje obtežijo z deskami in kamnom
- b) zaradi večje teže, ravnotežja: obtežiti ladjo, žerjav / obtežiti merilno vrvico s svincem
♦ tekst. obtežiti svilo prepojiti naravno svilo z raztopinami kovinskih soli, čreslovine, da postane težja
- 2. narediti kaj težje: vrv mu je preveč obtežila nahrbtnik; pren. skrb, žalost mu je obtežila srce
obtežèn -êna -o: z jekleno kroglo obtežena veriga; ladja je bila premalo obtežena
obtožíti in obtóžiti -im dov. (ī ọ́) narediti, imeti koga za krivega česa: obtožil ga je kraje;
kar javno jo obtožuje / obtožili so ga pohlepa po denarju / po krivem obtožiti
♦ jur. vložiti obtožnico, obtožni predlog, zasebno tožboobtóžen -a -o: obtožen tatvine, uboja; obtožen je za umor; obtožena skupina; sam.: obtoženi je priznal svoje dejanje
obúti obújem dov., obúl in obùl (ú ȗ) - 1. narediti, da ima kdo na nogah obuvalo: mati je že obula otroka; obuti čevlje, škornje; hitro se obuti; obuti si sandale / obuti nogavice / zastar. obuti plašč obleči
- 2. oskrbeti z obutvijo: za ta denar je oblekel in obul sebe in družino
● ekspr. obuti konja podkovati; publ. avtomobil zimsko obuti dati mu zimske gume; preg. brez muje se še čevelj ne obuje brez truda, prizadevanja ni pričakovati uspeha
obút -a -o: bil je zimsko obut; zaspali so kar obuti; bila je obuta v visoke čevlje
obvarováti -újem in obvárovati -ujem dov. (á ȗ; á) - 1. narediti, da kdo ni deležen česa neprijetnega, nezaželenega: obvarovati koga nesreče; obvaroval ga je pred kaznijo; obvarovati se prehlada
- 2. v zvezi bog obváruj bogvaruj
- a) v prislovni rabi: bog obvaruj, da bi kaj takega storil
- b) v medmetni rabi: nič slabega ne vem o njej, bog obvaruj
obvarován in obvárovan -a -o: tako je bil obvarovan pred nesrečo
obvézati in obvezáti -véžem dov. (ẹ́ á ẹ́) - 1. namestiti obvezo: obvezati glavo, roko / obvezati rano s sterilno obvezo; hitro se obveže z ruto
- 2. narediti, da kdo mora storiti, opraviti kaj: obvezali so ga za zelo nehvaležno delo; s prisego so jih obvezali držati se ukazov; pravno obvezati / obvezali so jih k molku
- 3. zastar. oviti, obdati: debla obvezati s slamo
obvézati se in obvezáti se nav. ekspr. obljubiti, zagotoviti: obvezal se je, da bo zbral nekaj gradiva
obvézan -a -o: obvezani ranjenci; hodil je okrog z obvezano glavo / to so bili obvezani storiti dolžni
obvòz -ôza m (ȍ ó) - 1. glagolnik od obvoziti: s predorom bodo omogočili obvoz mesta
- 2. obvozna cesta: narediti, zgraditi obvoz / zaradi popravljanja avtomobilske ceste so morali voziti po obvozu
obzídati tudi obzidáti -am dov. (í á í) - 1. postaviti, narediti zid okrog česa: obzidati parcelo, zemljišče
- 2. obložiti z gradbenim materialom, navadno na notranji strani: obzidati jamo, peč, vodnjak
♦ grad. postaviti, narediti ob obstoječem zidu drug, navadno tanjši zid
obzídan -a -o: obzidan prostor; peč še ni obzidana; obzidano mesto
očlovéčiti -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) knjiž. narediti kaj človeško, dobro, plemenito; humanizirati: kultura očloveči človeka / očlovečiti medsebojne odnose / s tem je skušal pisatelj svojega junaka očlovečiti / očlovečiti naravoočlovéčen -a -o: očlovečen človek; očlovečeno bitje
očŕniti -im in očrníti -ím dov., očŕnil (ŕ; ī í) - 1. narediti kaj črno, temno; počrniti: očrniti obrvi; očrniti z barvo / dim je očrnil sobo
- 2. ekspr. povedati kaj slabega o kom, zatožiti koga: očrnil je svojega soseda; očrnili so ga pri predstojniku; očrnili so jih kot goljufe / očrnil je njegovo ime
očŕnjen -a -o tudi očrnjèn -êna -o: s sajami očrnjen sneg; biti očrnjen med ljudmi nepriljubljen, osovražen
očŕtati -am dov. (ŕ r̄) - 1. narediti črto, črte okrog česa: kompoziciji na sliki se da očrtati trikotnik
♦ geom. očrtati krog narediti krog, ki poteka skozi vsa oglišča danega mnogokotnika
// zaznamovati s črto, črtami robove česa: očrtati zazidalna področja na zemljevidu - 2. redko opisati, orisati: očrtati razmere v kolektivu; jasno očrtati značaj glavnega junaka
očŕtan -a -o: moški liki so očrtani z manjšo pozornostjo / očrtani krog; očrtana krogla
od predl., z rodilnikom - 1. za izražanje premikanja iz položaja
- a) v neposrednem dotiku, stiku s kom ali čim: odbiti se od kamna; pahniti od sebe
- b) v bližini, okolici česa: čoln odrine od brega; vstati od mize; prihajam od očeta / vrača se od Lenarta / iti od doma; od hiše poditi / svatje gredo od poroke / doma je nekje od Kočevja; pren. govornik se je večkrat oddaljil od teme
// za izražanje usmerjenosti iz takega položaja: oblaki se valijo od juga; ta gozd se razteza od Karavank; od sosedov se sliši petje; ekspr. stal je vse od Maribora / gledati od blizu; prihajajo od bogve kod; od drugod; od spodaj navzgor; od tam doli; od vsepovsod; pren. od te strani ga do danes še nisem poznala
// za izražanje oddaljenosti: hiša je sto metrov, streljaj od ceste; drevesa stojijo deset metrov drugo od drugega; nedaleč od studenca; uro hoda od vasi
- 2. za izražanje časovne meje, ki je začetek dogajanja: od tistega časa me ne pogleda; nisva se videla od mladosti; od nesreče je minilo deset let / že od začetka mu nisem zaupal / od kdaj stanuješ v Ljubljani; od prej; od takrat; poznam ga že od zdavnaj; od pred kratkim / od nekdaj od zdavnaj, zelo dolgo
// vino od letos; jed od včeraj / noč od petka na soboto / publ. dopis, uredba od 1. marca 1965 pri datiranju z dne 1. marca 1965 - 3. pri izrazih količine za izražanje začetne mere: desetice od dvajset naprej; dražiti od sto dinarjev navzgor
// v zvezi z do za izražanje približne vmesne mere: takrat je imelo mesto od osem do deset tisoč prebivalcev - 4. v zvezi z do za izražanje začetne in končne meje
- a) v prostoru: hoditi od enega do drugega; od Kranja do Ljubljane je petindvajset kilometrov; vlak vozi od Nove Gorice do Jesenic
- b) v času: vstopnice prodajajo od 11. do 13. ure; druga svetovna vojna je trajala od 1939 do 1945 / ekspr.: od konca do kraja; od zore do mraka
- c) pri količini: šteti od ene do deset; vrednosti od nič do neskončno; dnevne temperature bodo od pet do deset stopinj nad ničlo / ekspr.: sestanka so se udeležili zastopniki vseh kategorij, od kurirja in snažilk pa tja do direktorja; v trgovini imajo v zalogi vse od žebljev do pohištva
- 5. za izražanje ločevanja, odstranjevanja: ločiti rudo od jalovine, meso od kosti; s težavo so ga odtrgali od otrok / odvrniti nesrečo od hiše / izjema od pravila / redko očistiti njivo od kamna kamna
// publ.: distancirati se od politike sile; odpraviti odtujenost od produkcijskih sredstev
// za izražanje odvzemanja: od plače so mu odtegovali dva tisoč; vzeti od prihrankov / od honorarja mu ni ostalo nič / davek od osebnih dohodkov; včasih so pobirali desetino od žita
// publ. za izražanje oprostitve, razveljavitve obveznosti: oprostitev od šolnine; oproščen od davkov oproščen davkov; razrešitev (od) dolžnosti - 6. za izražanje izbora, odbiranja: eden od dijakov; kdo od vas bo to opravil / od perutnine najbolj ceni gos; ima deset hektarov zemlje, od tega pet gozda / najlepša od deklet; najboljši od sošolcev; ekspr. najslavnejši od vseh
- 7. za izražanje izhodišča, vira: prišlo je sporočilo od prijatelja; tako piše v tvojem pismu od strica / v pismih prejmite najlepše pozdrave od mene in moje družine; publ., kot podnaslov od našega rimskega dopisnika / otroci od prve žene; vznes. on je kri od naše krvi / obresti od glavnice; denar od prodane živine / pog. rad bi sliko od Jakopiča ki jo je naslikal Jakopič
// za izražanje vira, izvora pridobljenega: dobiti, terjati kaj od koga; kaj hočeš od mene; od tujca ne vzemi ničesar / kupiti, prevzeti kaj od koga / izvedeti, pričakovati, slišati kaj od koga; od njega se marsikaj naučiš
// star. za izražanje snovi, iz katere je kaj; iz: kučma od polhovih kožic; čaša od čistega zlata - 8. za izražanje pripadnosti
- a) k funkcijski celoti: ključ od omare, od hišnih vrat; ročaj od kladiva; kolo od voza; škatlica od vžigalic
- b) k družbeni skupini, okolju: to mi je povedal nekdo od naših; pog.: tako mi je svetoval nekdo od radia; tovariši od vodstva tovarne; govoril je eden od upravnega odbora član, predstavnik
// pog. za izražanje svojine, lastnine: čigava je zemlja, če ne od nas kmetov; vse je sinovo, samo njiva je od starega; torbica je od sestre sestrina
// vzel je vdovo od brata po bratu
- 9. navadno s primernikom za izražanje primerjave glede neenakosti, različnosti: ni slabši od drugih; desno nogo ima krajšo od leve; moj brat je večji od tebe / letos je bolj vroče od lani kakor lani
// to mesto se razlikuje od drugih po lepi legi; ta fant je drugačen od vrstnikov - 10. za izražanje povzročitelja: rana od noža; ogenj od strele; dim od tobaka / opikan od čebel; zadet od kapi; od koz razjeden obraz; umrl je od nas vseh zapuščen; publ. vrh je bil v naskoku zavzet od naših so naši zavzeli
// od njega imam samo škodo - 11. za izražanje vzroka, zaradi katerega se kaj dogaja: umirati od lakote, od utrujenosti; drevo se šibi od sadja; od strahu je omedlela; bliska se od vročine; ekspr.: vse je črno od mravelj; ves iz sebe od razburjenja; kar skakal je od veselja
- 12. za izražanje načina, kako se kaj dogaja: plačevati od kosa; sam od sebe narediti / živeti od dela, od trgovine
// nav. ekspr. za izražanje visoke stopnje, intenzivnosti: od sile lačen; ima od sile opravkov; od srca se nasmejati; od hudiča je vroče zelo - 13. star. za izražanje vsebine, predmeta govornega, miselnega, pisnega obravnavanja; o: govori samo od svoje nesreče; menili so se od letine / povest od zlate ptičke
● publ. ozdraveti od bolezni ozdraveti; star. vstati od bolezni po ozdravljenju zapustiti bolniško posteljo; nižje pog. kaj si je izmislila ta trapa od Janeza ta neumni Janez; pog. najrajši imam kaj od mesa kakšno mesno jed; ekspr. to ni od muh je pomembno, dobro; pog. ta ni od nas ni iz naših krajev; pog. trgovina je od rok precej oddaljena, na neprikladnem mestu; pog. delo gre od rok se opravlja hitro, uspešno; ekspr. kamen se mu odvali od srca človek se reši velike skrbi, nadloge; ekspr. nisem od danes sem izkušen; od a do ž od začetka do konca, vse; obišče nas od časa do časa v manjših časovnih presledkih; ekspr. lepota je od danes do jutri minljiva; ekspr. od leta do leta je manj pridelka vedno manj; vsako leto manj; ekspr. novica gre od ust do ust se širi (hitro) med ljudmi
♦ lingv. glagolnik od brati; mat. odšteti tri od pet; navt. obrniti jadro od vetra obrniti ga tako, da se veter le malo upira vanj; prim. oddaleč, oddavna(j), odkod, odspodaj, odtistihdob, odtod, odzdaj ipd.
odbrénkati -am dov. (ẹ̑) - 1. prenehati brenkati: ko je kitarist odbrenkal, so mu poslušalci zaploskali / odbrenkati pesem
// ekspr. reči, povedati: odbrenkal mu je, kar je imel na srcu / odbrenkati govor, predavanje - 2. ekspr. narediti, opraviti: hči je že odbrenkala srednjo šolo / odbrenkati službo, študij, vojaški rok
- 3. ekspr. plačati, poravnati: odbrenkal mu je tistih nekaj tisočakov
● slabš. ne bo več dolgo, kmalu bo odbrenkal umrl; ekspr. pri njej je dokončno odbrenkal ni več njen prijatelj; ne ljubi ga več; ekspr. tudi njemu bo odbrenkalo ne bo imel vedno take sreče, takega uspeha kot zdaj
odcedíti -ím dov., odcêdi in odcédi; odcédil (ī í) počasi odliti: odcediti čaj, kavo;
ko se gošča usede, tekočino odcedimo // s počasnim odlivanjem narediti, da kaj ni v tekočini: odcediti krompir, testenine / umiti paprike in jih odcediti na cedilu; stresti zelenjavo na sito, da se odcedi
● vulg. odcediti si mehur opraviti malo potreboodcedíti se počasi odteči: ko se voda odcedi, dodamo zelenjavo / ekspr. na križišču je postal, da se je odcedila reka avtomobilov počasi odpeljala
odcejèn -êna -o: odcejene jagode potresemo s sladkorjem
odcepíti in odcépiti -im dov. (ī ẹ́) - 1. s cepljenjem odstraniti: odcepiti kos lesa / odcepiti veje, vrh
- 2. s cepitvijo ločiti: deželo so odcepili od matične države; knjižnica se je odcepila od centralne knjižnice
- 3. narediti, da od česa glavnega, pomembnejšega gre v drugo smer: odcepiti kabel, vod; cesta, steza se odcepi; proga se tam odcepi proti severu
♦ anat. žila se odcepi
odcépljen -a -o: odcepljena cev, dežela
odčárati -am dov. (ȃ) - 1. po ljudskem verovanju narediti, povzročiti, da kaj preneha biti začarano: pravljica pripoveduje, kako je odčaral začaranega dečka
// s čaranjem odstraniti, zlasti kaj neprijetnega: rad bi odčaral zmaja za deveto goro
● ekspr. s svojimi besedami je odčaral grozo, ki je visela nad njimi odstranil - 2. knjiž., ekspr. odvzeti čemu privlačnost: s tem so mladini odčarali njen svet
odčáran -a -o: odčarani svet; odčarana mladost
oddáti -dám dov., 2. mn. oddáste in oddáte; oddál (á) - 1. napraviti, da preide kaj k drugemu: oddati blago stranki, ključ vratarju, pismo naslovniku / oddati skupino drugemu vodiču / oddati v najem, zakup dati
// napraviti, da preide kaj drugemu v uporabo: oddati lokal; oddati sobo podnajemniku / oddati delo na licitaciji najboljšemu ponudniku - 2. napraviti, da česa, kar je kdo prej imel, nima več: vsi, ki imajo orožje, ga morajo takoj oddati / oddati energijo, toploto / rastlina odda dosti vode izloči
// krompirja nimajo več, so že vsega oddali prodali, razdali
// oddati hčer - 3. napraviti, da kaj pride na določeno mesto: oddati glasovalne listke; oddati nalogo; oddati prošnjo
// napraviti, da pride kaj kam z določenim namenom; dati: oddati otroka v rejo; oddati žival v zakol / oddati pisma na pošto / oddati prtljago v garderobo - 4. narediti, da kaj nastane in prehaja, potuje v okolico: oddati ozek curek svetlobe
- 5. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: oddati signal; oddati strel / oddati glas za koga glasovati zanj
♦ fiz. oddati elektron; ptt oddati brzojavko izročiti jo pošti za posredovanje naslovniku; posredovati s telegrafskim aparatom naslovni pošti
oddán -a -o: šteti oddane glasovnice; soba je oddana
● pog. je že oddana zaročena, poročena; bila je oddana za vse plese za vse plese je imela plesalca; ekspr. njeno srce je oddano je že zaljubljena
oddélati -am dov. (ẹ́ ẹ̑) redko - 1. odmašiti: oddelati odprtino
- 2. opraviti, narediti: svoje sem oddelal, zdaj lahko grem
oddolžítev -tve [u̯ž] ž (ȋ) kar se naredi zaradi dolžne hvaležnosti: cesta je oddolžitev prebivalstvu za žrtve med vojno / publ. priročnik predstavlja oddolžitev tehnični kulturi prispevek
// glagolnik od oddolžiti se: pri dragocenem darilu je treba misliti na oddolžitev / narediti v oddolžitev
oddolžíti se -ím se [u̯ž] dov., oddólži se; oddólžil se (ī í) narediti, dati komu kaj za storjeno uslugo, dano dobrino: oddolžiti se za pomoč, prenočišče; rad bi se ji oddolžil za vse, kar mu je dobrega storila; oddolžiti se z darilom / kot vljudnostna fraza ne vem, kako naj se vam oddolžim
● publ. oddolžiti se za poraz premagati v prejšnji tekmi zmagovitega nasprotnika
// vznes. narediti kaj zaradi dolžne hvaležnosti: oddolžiti se spominu velikega pesnika; oddolžiti se mrtvim tovarišem z delom
odebelíti -ím dov., odebélil (ī í) narediti (bolj) debelo: odebeliti bolnika z močno hrano / odebeliti dno posodeodebelíti se postati (bolj) debel: ob taki hrani bi se vsakdo odebelil; zelo se odebeliti / korenje se je že odebelilo / koža na podplatih se odebeli
odebeljèn -êna -o: odebeljen del, konec; zaradi vnetja odebeljeni prsti; odebeljena korenina
odgnáti -žênem dov., stil. odženó (á é) - 1. narediti, povzročiti, da odide navadno žival pod nadzorstvom na določeno mesto: odgnati krave iz hleva; živino so že odgnali v planino / ekspr. vse moške so pobrali in odgnali v taborišče
- 2. narediti, povzročiti, da kdo zapusti določen kraj prostor: odgnati radovedneže / odgnal si je muho s čela / navsezadnje so sitneža le odgnali od hiše spodili; fant se ni pustil odgnati odpraviti
// ekspr. visoka vstopnina je odgnala precej obiskovalcev zaradi visoke vstopnine so odšli
// narediti, povzročiti, da kaj pri kom preneha obstajati, ne nastopi: odgnati bolezen, strah, žalost / odgnati neprijetne misli, skrbi - 3. ekspr. odvrniti, odbiti: s svojim nastopom je odgnal sodelavce / njena neprijaznost je odgnala goste
- 4. narediti poganjke: ko gomolji odženejo, jih je treba presaditi / vrba je že odgnala mačice
odgnáti se skočiti, pognati se: plesalec se je visoko odgnal; z vso silo se je odgnal in preskočil potok / žarg., šport. na startu se je preslabo odgnal odrinil
● knjiž. razprava se je po kvaliteti daleč odgnala je zelo kvalitetna
odgnán -a -o: deček, odgnan od mize, je jokal v kotu
odgovoríti -ím dov., odgovóril; nam. odgovôrit in odgovorít (ī í) - 1. z besedami izraziti komu kaj v zvezi s tem, kar vpraša, vprašuje, poizveduje: vprašala je, koliko je ura, pa ji ni odgovoril; prodajalka je odgovorila, da tega blaga nimajo; odgovoriti brzojavno, pismeno; odgovoriti glasno; hladno, jezno, mirno odgovoriti; odgovoriti brez pomisleka, po ovinkih, vesti; odgovoriti med smehom / boš prisedla, jo je vprašal. Grem raje peš, je odgovorila / kaj boste odgovorili, če vas bodo spraševali o vaši preteklosti povedali, rekli; pri izpitu je kandidat odgovoril na vsa vprašanja znal vse, kar so ga vprašali; moral bi si odgovoriti, kam vodi tako ravnanje spoznati, razmisliti
// pojasniti, razložiti: ne znajo še odgovoriti, kako je prišlo do katastrofe / odgovarjal je zelo obširno, vendar jim na vprašanje ni odgovoril
// sporočiti odločitev, stališče o predloženi stvari: ni mu še odgovoril, če bo šel lahko na dopust / prošnjo je oddal, zdaj čaka, kdaj mu bodo odgovorili; odgovoriti na pritožbo, vlogo - 2. reči komu kaj na nagovor, pozdrav: ogovoril ga je, pa mu ni odgovoril; bil je tako raztresen, da ni odgovoril na pozdrav odzdravil; odgovoriti na zdravico / lahko noč, jim je zaželel. Dobro spi, so mu odgovorili
// napisati komu pismo, razglednico po prejemu njegovega pisma, razglednice: že dolgo je, kar sem mu pisal, pa še ni odgovoril; odgovoriti na pismo; odgovoriti z razglednico / odgovoriti z obratno pošto
// povedati, zapeti del besedila, ko kdo pove, odpoje svoj del: zbor odgovori solistu; pevci so odgovorili nekoliko preglasno
// oglasiti se kot na pobudo koga: planinec je odgovoril z vriskom / strojnici je odgovoril top - 3. narediti kaj, s čimer se potrdi sprejem obvestila, signala: odgovorili so jim z mahanjem, raketo; klicali so zasute rudarje, dokler jim niso odgovorili z rahlim tok tok
♦ ptt odgovoriti na telefonski klic ob signalu na določen način vzpostaviti zvezo z osebo, ki kliče
// reagirati, odzvati se: odgovoriti na dražljaj / ekspr. na njihove stoke je odgovoril z bičem - 4. zavrniti očitke, negativno kritiko: odgovoriti nasprotnikom z obširnim člankom; odgovoriti na napade v časopisju; odgovoriti učinkovito / na njihovo zbadanje ni odgovoril
// narediti določeno dejanje zaradi enakega dejanja, ukrepa, ki ga je prej storil kdo drug: odgovoriti na pritisk z demonstracijami; odgovoriti na žalitev s klofuto; odgovoriti z nasprotnimi ukrepi - 5. zastar. odvrniti, odsvetovati: skušala je očetu odgovoriti to vožnjo; odgovoril jih je od načrta
● vznes. odgovoriti klicu domovine vrniti se v domovino; biti pripravljen delati za njene potrebe; ekspr. ljudem, ki so mu kaj očitali, je odgovoril s kroglo jih je ubil; preg. kdor molči, desetim odgovori v kočljivem primeru je najbolj učinkovito ne govoriti, odgovarjati
odgovoríti se zastar. odpovedati se, odreči se: odgovoriti se ljubezni
odgozdíti -ím in odgózditi -im dov., odgózdil (ī í; ọ̄) narediti, da kaj preneha biti zagozdeno: odgozditi toporišče
odišáviti -im dov. (ā ȃ) - 1. narediti dišeče: odišaviti perilo; skrbno se je počesala in odišavila
- 2. dodati snov, ki daje hrani prijeten vonj in okus: meso osolimo, popopramo in odišavimo; odišaviti jed s cimetom
odišávljen -a -o: odišavljeni lasje; odišavljen s parfumom
odkleníti -klénem dov. (ī ẹ́) - 1. dati mehanizem ključavnice v tak položaj
- a) da se kaj lahko odpre: vtaknil je ključ v ključavnico in odklenil; ta ključ ne odklene / odkleniti vrata / odkleniti omaro, stanovanje
- b) da kaj lahko začne delovati: odkleniti kolo, volan
- 2. knjiž., ekspr. razkriti, razodeti: odklenil ji je svojo notranjost / odkleniti komu srce
● ekspr. po petih letih so mu odklenili ječo mu dovolili odhod iz ječe, ga izpustili; odkleniti psa narediti, da ni več z verigo pritrjen k čemu
odklénjen -a -o: odklenjena soba; odklenjena vrata
odkléti -kólnem [u̯n] dov., odkolníte tudi odkólnite; odklél; nam. odklét in odklèt (ẹ́ ọ́) - 1. po ljudskem verovanju narediti, da kaj preneha biti zakleto: s poljubom odkleti zakleto kraljično
- 2. knjiž., ekspr. rešiti, osvoboditi: iz žalosti jo je odklelo delo
odklét -a -o: odkleti grad
odkováti -kújem dov., odkovál (á ú) narediti, povzročiti, da ni več vkovan: odkovati jetnika
odkríti -kríjem dov., odkrìl tudi odkríl (í ȋ) - 1. odstraniti z odprtega dela česa predmet, nameščen nanj: odkriti lonec, sod, vodnjak / odkriti pokrovko
// odstraniti s česa, kar je položeno nanj zlasti zaradi varstva, zaščite: odkriti gredo; odkriti tla / odkriti glavo odstraniti pokrivalo z nje; odkriti spečega otroka odstraniti odejo z njega; odkriti posteljo odgrniti; odkril si je prsi in pokazal rano razgalil
// s strehe odstraniti kritino: vihar je odkril streho - 2. z odstranitvijo česa narediti kaj vidno: premaknil se je in s tem odkril skrivni vhod / ekspr. smehljaj ji je odkril zobe
- 3. z raziskovanjem, preučevanjem narediti znano kaj neznanega: odkriti bacil tuberkuloze, povzročitelja bolezni, radioaktivne snovi / Krištof Kolumb je odkril Ameriko / odkriti nove načine dela / odkriti nov stroj izumiti, iznajti
// narediti znano kaj prikritega, skrivnega: bolezen so pravočasno odkrili; odkriti nevarnost, zaroto; odkril je njegov talent / odkriti tatu; odkril je vzrok slabe volje ugotovil; odkril je, da ima vsaka stvar svoje ime spoznal; takrat se mu je odkrilo, da oče tega ne zmore več
// narediti znano sploh: preučevanje teh dejstev bo odkrilo tudi izhodišča gibanja / v svojem delu je odkril preteklost te dežele - 4. narediti, da za kaj izve kdo drug: svoje tehnike ni hotel odkriti; odkriti komu skrivnost; odkril ji je svojo ljubezen izpovedal; odkriti komu svoje želje povedati; nikomur se ni odkril ni povedal svojih čustev, težav
- 5. ugotoviti, da kje kaj je: ko je hodil mimo izložb, je odkril celo vrsto zanimivih predmetov; na cesti je odkril sledove stopinj opazil
// v besedilu je odkril več napak našel
// ekspr.: odkriti pobeglega voznika najti; končno ga je odkrila v gostilni
● slabš. ta človek ne bo odkril Amerike ni posebno pameten, bister; iron. misli, da bo odkril Ameriko kaj novega; ekspr. ko mu je bilo petnajst let, je odkril Gorkega se je seznanil z njegovimi deli, idejami; ekspr. odkriti (svoje) karte povedati, izdati svoje namene; odkriti spominsko ploščo, spomenik narediti, da postane plošča, spomenik viden širši javnosti, navadno z odstranitvijo zagrinjala; ekspr. v njem je odkrila srečo on jo osrečuje; ekspr. v njej je odkrila staro znanko prepoznala, ugotovila; ekspr. šele pozno sem odkril knjigo spoznal, da je branje knjig užitek
odkríti se - 1. dati pokrivalo z glave: bilo ji je vroče in se je odkrila / ko jo je srečal, se je odkril jo z odstranitvijo klobuka z glave pozdravil
- 2. ekspr. postati viden, pokazati se: ko ji je kapa zdrsnila, se je šele odkrila njena lepa glava / ko smo prišli na vrh gore, se nam je odkril prekrasen razgled / v tej revoluciji se je odkrila vsa njena demokratična vsebina / z ekspresionizmom se je naša beseda odkrila v izrazni zagnanosti
● ekspr. pred temi organizacijami se lahko odkrijemo zaslužijo naše priznanje, spoštovanje
odkrít -a -o - 1. deležnik od odkriti: s tem so bili odkriti ostanki njihove kulture; odkrita posoda, streha; bolezen je bila pravočasno odkrita; okrog hodi odkrita in brez plašča / odkrit bazen na prostem in brez strehe
- 2. ki govori, ravna tako, kot v resnici misli, čuti: odkrit človek; z njim ni bila odkrita / odkrit značaj; je odkritega srca / ekspr., kot podkrepitev bodimo odkriti, to res ni bilo prav
// ki vsebuje, izraža resnične misli, čustva: to so odkrite besede; odkrito priznanje / ekspr. razgovor je potekal v odkritem vzdušju / odkrita pesniška izpoved izpoved, ki ni podana v metafori - 3. ekspr. ki se opravi tako, da so drugi s tem seznanjeni: prišlo je do odkritega boja, napada / do njih kaže odkrite simpatije / imel je odkrit namen / to so njegovi odkriti nasprotniki; prisl.: odkrito napisati, povedati / ekspr., kot podkrepitev odkrito povedano, rečeno, tega človeka ne cenim
odlepíti in odlépiti -im, tudi odlépiti -im dov. (ī ẹ́; ẹ́ ẹ̑) narediti, da kaj preneha biti prilepljeno: odlepiti nalepko, znamko;
etiketa se je odlepila // narediti, da kaj preneha biti zalepljeno: odlepiti pismo; zavitek se je odlepilodlepíti se in odlépiti se, tudi odlépiti se ekspr. ne biti več na določenem kraju; ločiti se: odlepil se je od ograje in stekel; komaj se je odlepil od stola vstal
// bombe so se odlepile od letala začele padati; ladja se je odlepila od pomola odplula; letalo se je odlepilo od tal dvignilo
// raziti se, posloviti se: odlepiti se od slabe družbe, organizacije
● ekspr. zasledovalci se dva dni niso odlepili od njih so jih zasledovali
odlóčati -am nedov. (ọ́) - 1. izražati voljo, kako naj bo: v družini odloča oče; odločati o svojem življenju; imeti pravico odločati o svojem delu; odločati z referendumom
// dajati, izrekati o čem končno mnenje, sodbo: o tem odloča mednarodna komisija; o pritožbah bo odločalo pristojno sodišče - 2. publ. določati izid česa: zadnji goli so odločali tekmo / pri izbiri tajnice so odločala tudi priporočila
// določati, usmerjati: prav to je odločalo njegovo usodo - 3. delati, da kaj ni več skupaj s čim drugim; ločevati: odločati vrhnjo plast / odločati debelejša zrna
● zastar. celice odločajo neko tekočino izločajo
odlóčati se - 1. z razmišljanjem prihajati v stanje, ko osebek hoče kaj narediti, uresničiti: drug za drugim so se odločali, da jim gredo pomagat; po vesti, težko se odločati
- 2. pri izbiri dajati čemu prednost: kupci se odločajo za modernejše oblike; mladina se odloča za tehniške poklice
- 3. biti v stanju, ko osebek še omahuje glede uresničitve izbire česa: že dolgo se odločajo za klimatske naprave
odločíti in odlóčiti -im dov. (ī ọ́) - 1. izraziti voljo, kako naj bo: to naj odloči predsednik; odločil je, naj začnejo zidati takoj; odločiti z referendumom / ljudstvo naj samo odloči
// dati, izreči o čem končno mnenje, sodbo: komisija je odločila, da je delo plagiat; o sporni zadevi bo odločilo sodišče - 2. publ. določiti izid česa: zadnji gol je odločil tekmo; ta poteza je odločila partijo / obe igri je odločil v svojo korist v obeh je zmagal
// določiti, usmeriti: prav to znanstveno delo je odločilo njegovo nadaljnjo življenjsko pot; s tem se je odločila njena usoda - 3. star. dodeliti, nameniti: to mesto so odločili njemu, zanj / vsakemu je odločila svoje delo odkazala; takim bolnikom se odločijo posebne sobe dajo
// navadno v zvezi z za določiti, izbrati: nekaj mož je odločil za stražo / prostor za hišo je odločila ona - 4. napraviti, da kaj ni več skupaj s čim drugim; ločiti: odločiti skorjo / odločiti slabo grozdje od dobrega / odločili so precej knjig izločili, odstranili
● star. njemu ne bi smela odločiti denarja dati, zapustiti; o tem je odločilo naključje to se je zgodilo po naključju; knjiž., redko ni ga mogoče odločiti, da bi prebral to knjigo nagovoriti, pregovoriti; to ga je odločilo, da je začel izdajati revijo nagnilo, spodbudilo
♦ jur. imeti odločujočo veljavo pri enakem številu glasov, mnenj
odločíti se in odlóčiti se - 1. z razmišljanjem priti v stanje, ko osebek hoče kaj narediti, uresničiti: naj se že odloči in potem kaj naredi; ni se mogel odločiti; ona se počasi, težko odloči / odločil se je, da bo postal slikar; trdno so se odločili odpotovati z letalom / star. odločil sem se k pisanju namenil sem se
- 2. pri izbiri dati čemu prednost: pri volitvah se je večina odločila zanj; ni se mogla odločiti med plinskim in električnim štedilnikom; ne more se odločiti, katera je lepša
odlóčen -a -o: za to odločen čas je hitro minil; njemu odločena soba; biti trdno odločen pobegniti
odlótati -am dov. (ọ̑) teh. narediti, da kaj preneha biti zalotano: odlotati spoj
odložíti -ím dov., odlóžil (ī í) - 1. narediti, da osebek kaj preneha imeti v roki, na sebi: prenehal je brati in odložil knjigo; odložil je palico in torbo / odložiti prtljago; odložil je vrečo in se vzravnal / žerjav je odložil tovor in se vrnil po novega / odložiti nakit sneti; odložiti plašč sleči
// kot vljudnostna fraza odložite, prosim; pren. odložiti skrbi - 2. narediti, da kaj pride z vozila, živali: ustavil je avtomobil in odložil nekaj zabojev / pog. avtobus je odložil potnike potniki so izstopili iz njega; odložili so ga pred gostilno ustavili so, da je izstopil
// pohištvo so mu odložili kar pred vrati pustili
// narediti, da kaj delno pride z vozila, živali: pod klancem so morali odložiti, da so konji speljali; če boš preveč naložil, boš moral odložiti - 3. narediti, da kaj pride z določenega mesta drugam: poseben stroj je odložil vsako napolnjeno steklenico; odložiti knjige na polico
// z nošenjem, vožnjo delati, da kaj kam pride: odložiti odpadke na določeno mesto / voda je odložila pesek na travnik nanesla - 4. prenehati vztrajati v položaju, kot ga določa samostalnik: zaradi bolezni je odložil vse funkcije; odložiti mandat; odložil je predsedniško mesto
- 5. navadno z glagolskim samostalnikom narediti, da se kaj ne opravi ob določenem času: odložiti obisk, potovanje; poroko so zaradi očetove smrti morali odložiti
- 6. s širokim pomenskim obsegom izraža prenehanje dejanja, dela, kot ga določa sobesedilo: odložil je časopis in jo poslušal; nazadnje je le odložila telefonsko slušalko prenehala telefonirati; odložila je šivanje in začela pripravljati večerjo prenehala je šivati; odložiti žlico prenehati jesti; ekspr.: komaj čaka, da bo odložil vojaško suknjo končal kadrovski rok; odložil je šolsko torbo ne hodi več v šolo
- 7. v zvezi z jajčece, jajce izločiti zaradi razmnoževanja: samica odloži jajčeca v prst; žabe odložijo jajca navadno v vodo / odložiti ikre
● ekspr. odložila je črnino prenehala je nositi žalno obleko; stanovanjsko vprašanje so odložili z dnevnega reda ga niso obravnavali
♦ lov. odložiti psa ukazati mu, da ostane, počaka na določenem mestu
odložèn -êna -o: vsepovsod odloženi odpadki; odložena obleka je bila razmetana po vsej sobi; skrb je za nekaj časa odložena; obravnavanje tega vprašanja je odloženo za nedoločen čas
odmakníti in odmákniti -em dov. (ī á) - 1. spraviti z določenega mesta, položaja: odmaknil je desko in pogledal v barako; odmaknila je košaro, da je lahko sedel; odmakniti ponev na rob štedilnika; z roko je odmaknil zaveso in vstopil / odmakniti zapah
// spraviti iz neposredne bližine česa ali v večjo oddaljenost od česa: odmakniti omaro od stene, posteljo od okna; odmakniti se od peči; odmakniti se za dva koraka; malo se odmakniti / odmakniti kukalo od oči, vrč od ust / cesta se odmakne od naselja - 2. s spremembo mesta, položaja doseči, da ne pride do prijema, dotika: prestrašil se je in odmaknil glavo; odmaknila je roko, kot bi jo kača pičila
● ekspr. izpit bi rad še malo odmaknil odložil; ekspr. odmakniti pete oditi; pobegniti; ekspr. ni odmaknil pogleda z njega ni ga prenehal gledati; ekspr. odmaknil je roke od te zadeve noče se več ukvarjati z njo; ekspr. vojna se je za hip odmaknila od njiju za hip nista mislila nanjo
odmakníti se in odmákniti se - 1. navadno v zvezi z od postati drugačen po lastnostih, značilnostih: odmakniti se od ljudstva in njegovega čustvovanja / umetnost tega obdobja se je odmaknila od tradicije
// prenehati (popolnoma) vztrajati pri čem, (popolnoma) upoštevati kaj: odmakniti se od norm, stališč / odmakniti se od predmeta pogovora / pri gradnji se je odmaknil od načrta - 2. z dajalnikom narediti, da ne prihaja več do srečanj, stikov s kom: odmaknil se je njihovi družbi / odmakniti se domu
- 3. priti glede na določen trenutek, čas v položaj, da je od njega že pretekel določen čas: vojna se je že precej odmaknila
● ta dogodek se je že precej odmaknil od nas nas zlasti čustveno ne vznemirja več; komaj se je teden odmaknil, že so ga prišli terjat minil; ekspr. odmakniti se od vsakdanjega življenja prenehati se zanimati zanj
odmáknjen -a -o - 1. deležnik od odmakniti: od sten odmaknjeno pohištvo; biti odmaknjen od resničnosti; časovno odmaknjen
- 2. ekspr. zelo oddaljen, težko dostopen: odmaknjeni kraji; živeti v odmaknjeni vasi
- 3. ekspr. neživljenjski, nestvaren: odmaknjeno gledanje na stvar / odmaknjena lepota / nekoliko odmaknjen pogled odsoten
● v breg odmaknjene hiše pomaknjene
odmašíti -ím dov., odmášil (ī í) narediti, da kaj preneha biti zamašeno: odmašiti luknje, špranje / odmašiti cev, lijak; zdaj je dobro slišal, kot da bi se mu odmašila ušesa / odmašiti steklenicoodmašèn -êna -o: čutaro je pustil kar odmašeno
odmetáti -méčem dov., odmêči odmečíte; odmêtal (á ẹ́) - 1. z metanjem spraviti z določenega mesta: odmetati seno, zemljo; odmetati sneg izpred hiše
- 2. z metanjem narediti, da kaj preneha biti pri osebku: odmetali so orodje in utrujeni sedli / letala so odmetala bombe spustila; ekspr. odmetala je s sebe vso obleko popolnoma se je slekla
- 3. izločiti kot neuporabno: odmetal je stare obleke; odmetati oškrbljeno posodo
odmetáti se igr. dati, položiti na stran karto, ki ne daje možnosti vzetka: dobro se je odmetal
odmočíti -móčim dov. (ī ọ́) navadno z vodo narediti, da se kaj zmehča, odstopi: odmočiti umazanijo v vazi; odmočiti znamko s pisma; nesnaga se odmoči / odmočiti posodo umazanijo na njej
// odmočiti kože namočiti
● ekspr. z vinom se mu je jezik odmočil pitje vina je povzročilo, da je začel dosti in sproščeno govoriti
odmótati -am tudi odmotáti -ám dov. (ọ̄; á ȃ) - 1. narediti, da kaj preneha biti nepravilno prepleteno, zvito: odmotati mreže; odmotati štreno
● ekspr. odmotati problem, uganko rešiti, razrešiti - 2. knjiž. odviti: odmotati nit z navitka; odmotati vrvico / odpela si je plašč in odmotala šal / odmotati škatlo; odmotati kruh iz papirja
odmótati se, tudi odmotáti se ekspr. počasi, nerodno oditi: otrok se je odmotal na dvorišče
odmŕzniti -em dov. (ŕ ȓ) - 1. prenehati biti z ledom pritrjen na kaj: kamenčki odmrznejo in odpadejo
- 2. narediti, da voda v kaki snovi preneha biti led; otajati: odmrzniti meso, živilo / redko zemlja odmrzne se otaja
- 3. med. zaradi mraza odmreti: prsti so mu odmrznili
- 4. ekon. uradno odrediti prenehanje ustalitve na določeni višini: odmrzniti cene, stanarino
odmŕznjen -a -o: odmrznjene cene; odmrznjeno jezero; meso je že odmrznjeno
odobríti -ím dov., odóbril (ī í) - 1. izraziti soglasje s čim: večina je predlog odobrila / komisija je film odobrila; cenzura je spis odobrila / poročila o dogodku še niso odobrili za javnost
// izraziti soglasje z željo, prošnjo, da se kaj dobi, doseže: odobriti komu dopust / prošnjo so mu odobrili / odobriti patent / odobriti kredit, posojilo - 2. narediti, da postane kaj veljavno, (uradno) priznano: odobriti učni načrt; odobriti knjigo za šolsko rabo
odobrèn -êna -o: odobren s posebnim odlokom; nagrada je že odobrena
odpásati -pášem dov. (ȃ) odstraniti komu pas: odpasala ga je in mu slekla plašč; da bi bolj sproščeno hodili, so se odpasali
// narediti, da kaj preneha biti nameščeno okrog pasu: odpasati jermen; odpasati si pas / odpasati si meč, oselnik; odpasati si predpasnik
odpečátiti -im dov. (á ȃ) narediti, da kaj preneha biti zapečateno: odpečatiti oporoko, pismo; pren., ekspr. hudo trpljenje mu je odpečatilo ustnice
odpeljáti -péljem tudi -ám dov., odpêlji odpeljíte; odpêljal (á ẹ̄, ȃ) - 1. z vozilom, prevoznim sredstvom spraviti z določenega mesta: ranjenca so odpeljali v bolnišnico; odpeljati z vozom; odpeljati se z avtomobilom; odpeljati se z dvigalom; odpeljal se je dvajset kilometrov daleč / ekspr. odpeljala ga je črna limuzina
// vozeč spraviti z določenega mesta: konj je odpeljal voz z dvorišča; nekdo mu je naskrivaj odpeljal kolo / odpeljati avtomobil na servis - 2. vozeč se oddaljiti: vlak je že odpeljal; tovornjak je nazadnje odpeljal izpred hiše / vaš avtobus odpelje šele zvečer
- 3. kot spremljevalec, vodnik narediti, da kdo kam odide: odpelji jo domov; vodič jih nato odpelje po mestu / odpeljati koga na ples, sprehod / dekle je odpeljal s seboj
// narediti, povzročiti, da kdo odide pod nadzorstvom na določeno mesto: odpeljati koga v taborišče, zapor; hišo so zažgali, njiju pa odpeljali
odpeljáti se ekspr. odleteti z razprostrtimi, skoraj mirujočimi krili: orla sta se odpeljala nad prepade
odpelján -a -o: pripeljano in odpeljano blago
odpéti -pnèm dov., odpél; nam. odpét in odpèt (ẹ́ ȅ) dati kaj v tak položaj, da česa ne povezuje ali ne pritrjuje k čemu: odpeti gumb, zaponko / odpeti otroku plašček gumbe na njem; odpeti si čevlje // narediti, da kaj preneha biti pritrjeno, nameščeno z zaponko, gumbom: odpeti okraske; odpeti si uhane / odpeti si sabljo odpasati // odpeti psa z verige; odpeti vola od voza; odpeti žival od jasli
♦ voj. odpeti pištolo, puško dati zapono v tak položaj, da se pištola, puška lahko sprožiodpét -a -o: imeti odpet ovratnik, suknjič; v modi so visoko odpeta krila
odpísati in odpisáti -píšem dov., odpíšite (í á í) - 1. pismeno odgovoriti: na vsako pismo takoj odpiše; dolžni so slovensko odpisati / nič mi ne odpišeš
- 2. narediti, da kaj ne obstaja več ali le v manjši meri: odpisati dolg, posojilo; upal je, da mu bodo nekaj davka odpisali / banka ustrezni znesek odpiše od računa odšteje
- 3. ekon. zmanjšati vrednost sredstev za del izgubljene vrednosti: odpisati osnovna sredstva, drobni inventar
// opustiti, izločiti sredstva zaradi izgubljene vrednosti: odpisati zastareli stroj; pren., ekspr. odpisali so še eno naših naravnih lepot - 4. ekspr. nehati upoštevati koga, računati s kom: posrednike je dokončno odpisal; prehitro si me odpisal / če ne slišiš dobro, te odpišejo / molče so odpisali rabo slovenščine
● evfem. zaradi hude naduhe so ga zdravniki že odpisali ugotovili so, da bo kmalu umrl; niso si več prizadevali za njegovo ozdravljenje
♦ jur. odpisati parcelo eno od več parcel prenesti iz zemljiškoknjižnega vložka v drug zemljiškoknjižni vložek
odpísan -a -o: razprodaja odpisanih tovornjakov; dolg mu bo do polovice odpisan
odplêsti -plêtem dov., odplêtel in odplétel odplêtla, stil. odplèl odplêla (é) narediti, da kaj preneha biti nepravilno prepleteno, zvito: odplesti zapleteno vrv
// odstraniti iz česa spletenega: odplesti trak iz kit
odplombírati -am dov. (ȋ) narediti, da kaj preneha biti zaplombirano: odplombirati vagon, varovalko
odpodíti -ím dov., odpódil (ī í) narediti, povzročiti, da kdo zapusti določen kraj, prostor: odpoditi tatu / odpoditi muho; pes je odpodil volka // narediti, povzročiti, da kaj pri kom preneha obstajati, ne nastopi: odpoditi žalost / s pesmijo ji je odpodil skrbiodpodíti se ekspr. podeč se oditi: deklici se odpodita v sobo / v galop se je odpodil proti domu
odpòr -ôra m (ȍ ó) - 1. občutek zoprnosti, mržnje, nenaklonjenosti: njihovo početje mi vzbuja odpor; čuti odpor do teh ljudi / ekspr. nepremagljiv fizičen odpor do koga; imeti odpor do pisanja / to je delal z odporom
- 2. dejavnost, s katero se kdo upira, brani, nasprotuje: streti, zlomiti sovražnikov odpor; vdati se brez odpora; odpor proti takratni politiki / oborožen, pasiven odpor / splošni ljudski odpor / pozivati k odporu, na odpor; pren. v očeh ji je tlel plamen odpora
● publ. sovražnik je nudil močen odpor se je zelo upiral, branil; pog. narediti kaj po liniji najmanjšega odpora tako, da se porabi čim manjši trud ali vzbuja čim manjši odpor pri drugih
// publ. odporniško gibanje: sodelovati v odporu; sile odpora; voditelji, žrtve odpora
odposláti -póšljem dov., odpôšlji odpošljíte (á ọ́) - 1. narediti, da je kaj poslano naslovniku: pisma še ni odposlal; odposlati pošiljko
- 2. narediti, da kdo odide kam s posebno nalogo: odposlali so ga v mesto, da bi vse uredil; odposlali so jih naprej
odposlán -a -o: številka odposlanega dopisa
odpovédati -povém dov. (ẹ́) - 1. narediti, povzročiti, da za koga preneha obstajati določeno (pravno) razmerje: zaradi spora sem odpovedal službo; odpovedati komu službo, stanovanje
// izjaviti, da osebek- a) ne priznava več veljavnosti česa: odpovedati pogodbo, sporazum
- b) česa naročenega ne želi več: odpovedati časopis / odpovedati naročeno kosilo
- 2. izjaviti, sporočiti, da napovedanega, obljubljenega dejanja ne bo: zaradi bolezni v ansamblu so predstavo odpovedali
- 3. z oslabljenim pomenom narediti, da kdo ni več deležen česa pozitivnega od osebka: odpovedati komu gostoljubje; odpovedati staršem pokorščino ne biti več pokoren, ubogljiv
- 4. nav. 3. os. prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo: ko sem to slišal, so mi odpovedale noge; včasih mu odpove spomin / odpovedale so mu moči; ob tem problemu je tudi njegovo znanje odpovedalo / v drugem polčasu je moštvo odpovedalo / po eni uri dela je stroj odpovedal; če bi odpovedala strojnica, so imeli pripravljene granate / publ. slabši material v takih razmerah odpove postane neprimeren, se pokvari
● od presenečenja mu je odpovedal glas, jezik ni mogel (spre)govoriti; ekspr. koruza je letos odpovedala slabo obrodila; za taka merjenja klasična metoda odpove postane neuporabna, neprimerna; ekspr. ob takih izgubah razum odpove take izgube se ne dajo razumsko opravičiti; ekspr. toliko časa so ga nadlegovali, da so mu odpovedali živci da je prenehal biti miren, zadržan, previden; odpovedati tujemu novinarju gostoljubje prepovedati nadaljnje bivanje v državi
♦ fin. odpovedati (na odpovedni rok vezano) hranilno vlogo izjaviti, da osebek želi vezano vlogo po preteku odpovednega roka dvigniti
odpovédati se - 1. izjaviti, da osebek česa ne želi sprejeti, več imeti: odpovedati se dediščini v korist brata; odpovedati se predsedniški funkciji, prestolu / publ. države podpisnice so se odpovedale uporabi sile
- 2. zavestno narediti
- a) da osebek česa zaželenega ne dobi, nima več: odpovedati se udobju / odpovedati se načrtu, sreči / zdravniki so ji svetovali, naj se zaradi bolezni odpove otrokom naj ne rodi, nima otrok
// odpovedati se svetu - b) da se osebek zaželenega dejanja ne udeleži, ga ne opravlja: odpovedati se izletu, kajenju, študiju / odpovedati se alkoholnim pijačam
- 3. izjaviti, da osebek ni več s čim v pozitivnem odnosu, zvezi: odpovedati se svojim idejam, svoji veri / ker so film zelo spremenili, se mu je scenarist odpovedal
odpovédan -a -o: prireditev je bila odpovedana; odpovedano stanovanje
odpráviti -im dov. (á ȃ) - 1. narediti, povzročiti, da kak pojav, stanje preneha biti, obstajati: odpraviti izkoriščanje, lakoto, nepismenost, suženjstvo; odpraviti napake, razvade, nepravilnosti v podjetju / odpraviti določene upravne enote; odpraviti monarhijo; odpraviti prispevke / odpraviti nalezljive bolezni / ta predpis so kasneje odpravili razveljavili; prejšnja odločba se odpravi / odpraviti govorno napako; odpraviti okvaro stroju popraviti
// odpraviti otroku gliste - 2. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo odide: odpraviti nadležnega obiskovalca; odpravi spremljevalko, da bom lahko govoril z dekletom; hitro ga odpravi; zlepa odpraviti / spremstvo je odpravil in šel sam dalje odslovil
// narediti, povzročiti, da kdo odide, ne da bi dosegel, kar želi: odpravil sem ga, češ da nimam denarja; mene ne boste kar tako odpravili; odpraviti koga praznih rok
// ne izpolniti prošnje, pričakovanja: odpravili so učiteljstvo s pismenim pojasnilom, da ni denarja; odpravil jo je samo z obljubami / starši me odpravijo z darili, a časa zame nimajo - 3. s prislovnim določilom narediti, kar je potrebno za odhod koga: zjutraj je odpravila otroke v šolo / odpravili so me v bolnico; odpraviti koga v internacijo; mati me je odpravila nabirat jagode; odpravil ga je domov
- 4. narediti, kar je potrebno za odpošiljatev: odpraviti blago; odpraviti poslovna pisma / odpraviti tovor z naslednjim vlakom
- 5. poljud. povzročiti izzvani splav: šla je k mazački, da bi ji odpravila; dala si je odpraviti / ko je bila tretjič noseča, je odpravila imela izzvani splav
- 6. publ. premagati: jugoslovanski boksar je igraje odpravil svojega nasprotnika; včeraj je naša nogometna reprezentanca odpravila grško; gostje so odpravili domačine z visokim rezultatom / Partizan je odpravil Crveno zvezdo (s) 3 : 0
- 7. ekspr., navadno s prislovnim določilom obravnavati kaj tako, kot nakazuje določilo: kritik je odpravil zbirko z nekaj stavki; zakon je nakratko odpravil problem šolske reforme / ne moreš ga odpraviti s šarlatanom / sodelavce revije je odpravil samo z omalovaževalno kretnjo
- 8. star. odpustiti, odsloviti (iz službe): gospodinja ji je plačala za mesec dni in jo odpravila; ko je o služabniku to izvedel, ga je takoj odpravil / ko je bila vojna končana, so generali vojake odpravili
- 9. star. opraviti: s tem je odpravil veliko delo; ko boš vse odpravil, se hitro vrni / odpravili ste, lahko greste
● star. imel je več hčera, ki jih je bilo treba odpraviti izplačati; žarg. odpraviti stranko končati poslovanje z njo; ekspr. največkrat me je za večerjo odpravila samo s čajem mi dala samo čaj; odpraviti škodljive snovi iz česa z namakanjem izločiti, odstraniti
♦ mat. odpraviti neznanko z računskimi postopki doseči, da odpade določena neznanka v sistemu enačb; odpraviti oklepaj; odpraviti ulomke v enačbi z množenjem doseči, da v enačbi ni več ulomkov; ptt odpraviti pošiljko odposlati pošiljko iz sprejemne pošte naslovni pošti; žel. odpraviti vlak po ugotovitvi varnih razmer za vožnjo v določeno smer dati znak za odhod vlaka
odpráviti se navadno s prislovnim določilom iti (stran), oditi: popili so še liter vina in se odpravili; čas je, da se odpravimo; odpraviti se proti gozdu; odpraviti se za drugimi / odpraviti se v mesto; treba se bo odpraviti domov / odpraviti se k počitku, spat / ladja se je odpravila v polarna morja; pren. moje misli so se odpravile na čudovita pota
odprávljen -a -o: odpravljeni fevdalni odnosi; knjige iz odpravljenih samostanov; taki predpisi so zdaj odpravljeni; s to vsoto sem bil od doma odpravljen; vlak je bil pravilno odpravljen
odprémiti -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) publ. odposlati, odpraviti: odpremiti zaboje s sadjem
♦ adm. narediti, kar je potrebno za oddajo blaga kupcu, in ga oddati; žel. narediti, kar je potrebno za prevoz potnika ali pošiljke od začetne do namembne postaje
odpréti -prèm dov., odpŕl (ẹ́ ȅ) - 1. dati kaj v tak položaj
- a) da je mogoč prehod, vstop ali izstop: odpreti okno, vrata; odpreti zapornice; odpreti za ped; hrupno, tiho odpreti; odpreti nastežaj; vrata so se nenadoma sama odprla
- b) da postane notranjost dostopna: odpreti omaro, sobo / odprla je klavir in začela igrati; odpreti predal
// navadno z dajalnikom z odprtjem vrat omogočiti komu vstop ali izstop: odprl jim je sam gospodar; kdo nam pride odpret; dolgo ji ni nihče odprl / odpreti ovcam stajo / odpreti kokoši izpustiti jih iz kurnika
// kot nagovor ljudje, odprite
- 2. z odstranitvijo določenega dela na čem narediti dostopno notranjost, vsebino: odpreti kozarec, škatlo; odpreti steklenico / odpreti pismo; oporoko so odprli na sodišču
// s prerezom narediti notranjost dostopno: odpreti pacientu glavo, prsni koš / odpreti gnojno bulo, veno na vratu / odpreti divjad odstraniti ji drobovje
// pog. bolnico so samo odprli in takoj zašili - 3. narediti, da prilegajoči se deli česa niso več drug ob drugem: odpreti školjko; na široko je odprl veke; zrel strok se je odprl / odpreti oči, usta / roža odpre cvet / pri potresu se je zemlja odprla je nastala razpoka, jama v njej
// narediti, da kaj ni sklenjeno: odpreti člen na verigi; odpreti obroček / odpreti krog pri plesu
// narediti, da kaj pride v položaj, značilen pri uporabljanju: odpreti dežnik, pahljačo; padalo se ni hotelo odpreti / odpreti knjigo; odprla je note, kakor da bi igrala / odpreti žepni nož izvleči rezilo - 4. dati del priprave v tak položaj, da ima kaj prosto pot: odpreti pipo, ventil / pog.: odpreti radio, televizor vključiti; sedel je k radiu in odprl Ljubljano poiskal zvezo z radijsko oddajno postajo Ljubljana
// na tak način omogočiti izhod česa: odpreti paro, plin / odpreti vodo v kopalnici - 5. začeti delati, poslovati: lokal, trgovino odprejo ob sedmih; blagajna se odpre čez pol ure
- 6. narediti, da se kje začne kaka (poklicna) dejavnost: odpreti nov obrat; banka je odprla dve podružnici; odpreti veleposlaništvo v kaki državi / odpreti novo linijo v avtobusnem prometu / pog. odprl je obrt postal je samostojen obrtnik
// pog. sovražnik je odprl novo bojišče začel napad drugje, na drugem ozemlju
// odpreti novo delovno mesto - 7. izročiti, dati v javno, splošno uporabo, navadno slovesno, po predpisih: odpreti dom, most; cesto bodo odprli za republiški praznik / odprli so novo smučarsko središče uredili, zgradili
// dati v uporabo: predor so po dolgotrajnem popravljanju le odprli / odpreti prekop za mednarodno plovbo / miličnik je odprl cesto, križišče
// narediti kaj dostopno za javnost, obiskovalce: odpreti grad, park / odpreti kaj za javnost / odpreti dom številnim obiskovalcem / odpreti revijo mlajšim sodelavcem - 8. narediti, da kaj začne potekati, navadno slovesno, po predpisih: kongres je odprl predsednik mednarodnega združenja; odpreti prireditev / odpreti sejo, zasedanje
// začeti kaj sploh: s tem delom so odprli letošnjo gledališko sezono / odpreti debato; publ. odpreti polemiko / publ. odpreti problem, vprašanje začeti govoriti, razpravljati o njem - 9. v zvezi odpreti pot, vrata omogočiti komu, da lahko kam gre, pride: ta poraz je odprl sovražniku pot v zaledje; s prekopom se je ladjam odprla direktna pot na morje / nova iznajdba mu je odprla pot, vrata v svet
// publ. omogočiti nastop, uveljavljanje česa: odpreti vrata tržnemu gospodarjenju; odpreti vrata novim težnjam v umetnosti / odpreti vrata mirovni konferenci; gledališče je že v prvi sezoni odprlo pot, vrata klasiki je začelo uprizarjati klasična dela - 10. voj., v zvezi z ogenj začeti močno obstreljevati določen cilj: četa je odprla strojnični, topovski ogenj; odpreti ogenj iz pušk; odpreti ogenj na sovražno postojanko
● ekspr. starši so bili pripravljeni odpreti denarnico dati denar za kaj; ekspr. odpreti komu svojo dušo, svoje srce izpovedati mu svoja čustva, misli; dijak sploh ni odprl knjige se ni učil, bral; ekspr. svojim učencem je odprl lepote domačih pesnikov pokazal, razkril; odpreti mejo dovoliti prihod, uvoz v državo, na ozemlje ali odhod, izvoz iz države, z ozemlja; publ. odpreti možnosti za kaj dati; ekspr. odpreti komu oči omogočiti mu, da zagleda, spozna stvar, kakršna dejansko je; ekspr. odprla je vse svoje registre zelo glasno je govorila, pela; odpreti usta od začudenja zelo se začuditi; ekspr. ne odpre ust nič ne (spre)govori, reče; ekspr. dobro odpri ušesa poslušaj, prisluhni; ekspr. hoteli so si odpreti vrata za morebitno vrnitev zagotoviti si možnost vrnitve; ekspr. odpreti je moral veliko vrat, da je preskrbel potrebna potrdila moral je iti v veliko uradov; ekspr. zaradi graje se učenčku glava ni odprla ni postal bolj bister, razumen; ekspr. vsak dan se odpre nov grob kdo umre; ekspr. nad vasjo se je odprlo nebo se je močno zabliskalo; ekspr. ob njej se mu je odprlo nebo zelo ga je osrečila; ekspr. prepozno so se jim odprle oči so spoznali stvari, kakršne dejansko so; preg. zlat ključ vsaka vrata odpre z denarjem se vse doseže
♦ fin. odpreti akreditiv prevzeti obveznost plačati akreditiv; odpreti konto narediti prvo vknjižbo; odpreti tekoči račun; grad. odpreti gradbišče začeti z gradnjo
odpréti se - 1. pojaviti se razprostrt v širino: na koncu doline se svet odpre / na desno se odpre Bistriška dolina / ekspr. nebo se je odprlo zjasnilo
// z vrha se odpre lep razgled je; pren. pred njim se je odprla najlepša slika prihodnosti - 2. publ. nastopiti, nastati: pri tako visoki temperaturi se odpro novi problemi / odprlo se je vprašanje tiskarne
- 3. ekspr. postati zaupljiv, zgovoren: ob kozarcu vina so se ogreli in odprli / odprl se je pred prijateljem izpovedal mu je svoja čustva, misli
// srce se srcu odpre
// knjiž. začeti se zanimati za kaj, sprejemati kaj: odprl se je estetskim idejam romantike; odpreti se modernim tokovom / knjižni jezik se je odprl tujim, zlasti slovanskim besedam začel jih je sprejemati
● pog. poleti so se posli spet odprli začeli dobro uspevati; jih je bilo veliko; pog. ni se mu odprlo, v čem bi bila tu nesreča ni dojel, spoznal
odpŕt -a -o - 1. deležnik od odpreti: ptiči so stegovali odprte kljune proti njemu; v roki je držal odprt nož; sejem je bil odprt v začetku meseca; dežnik je imela odprt, čeprav ni deževalo; odprte zapornice; cesta je odprta za ves promet; trgovina je odprta do sedmih zvečer; spati pri odprtem oknu; pusti vrata odprta; odprto imajo samo dopoldne
- 2. ki je od več ali vseh strani razmeroma lahko dostopen: na odprtih mestih je zelo pihalo / prostor za naselje so si izbrali na odprti terasi
// sorazmerno raven, neporasel: prehodili so odprt svet ob progi / spopad vojsk na odprtem polju
// ki je brez ograje, nezavarovan: odprt sejemski prostor; odprto odlagališče smeti / odprti ogenj - 3. ki je brez strehe: vozi se v odprtem avtomobilu; odprt tovorni voz; odprto kopališče
// ki ima razmeroma velik izrez, odprtino: ti čevlji so preveč odprti / za te knjige so police dovolj odprte razmaknjene
// odprta obleka; odprta posoda - 4. publ. nerešen, nedognan: odprti problemi; lotiti se reševanja odprtih zadev; vprašanje je ostalo odprto / odgovori so tu še odprti / konec novele je odprt dopušča različno razumevanje
- 5. ki mu lahko prisostvujejo, se ga lahko udeležijo tudi nečlani: odprt partijski sestanek / odprto prvenstvo v smučarskih skokih / lokal odprtega tipa
- 6. v povedni rabi ki ima do ljudi in pojavov razumevajoč, strpen odnos: je odprt in iskren človek; kot človek je odprt za vsakogar
// dovzeten, sprejemljiv: mladi ljudje so zelo odprti do sveta okrog sebe; odprt je za vse lepo, novo / organizacija mora biti odprta za nove pobude - 7. publ. iskren, odkritosrčen: z njim je imel več odprtih pogovorov; polemika med njimi je bila zelo odprta / odprta ljubezenska izpoved
// javen, očiten: odprt spopad med njima traja že dolgo / ta intervencija je dobila oblike odprte in namerne agresije / poslati komu odprto pismo; postaviti odprto vprašanje
● ekspr. ves svet ima odprt pred seboj lahko gre kamorkoli; pog. fant je odprte glave bister, nadarjen; ekspr. igrati z odprtimi kartami jasno, odkrito kazati svoje namene; knjiž. ta človek je odprta knjiga očitno kaže svoja čustva, namene; goste so sprejeli z odprtimi rokami gostoljubno, z veseljem; po svetu hoditi z odprtimi očmi dobro opažati, spoznavati stvari, pojave okrog sebe; sanjal je z odprtimi očmi bede; odprto pivo, vino pivo, vino, ki se prodaja sproti natočeno iz soda; ekspr. gledati, poslušati z odprtimi usti zelo pazljivo; zelo začudeno; ekspr. ni mogel verjeti, da je našel odprta ušesa da so ga poslušali, uslišali; pesn. odprta noč in dan so groba vrata človek lahko vsak trenutek umre; pustite mi odprto nezaklenjeno
♦ agr. odprti hlev hlev brez ene ali dveh sten; anat. odprti prelom kosti prelom, pri katerem kost predre kožo; avt. odprta cesta cesta, na kateri ni omejitve hitrosti; odprta karoserija karoserija s premično ali zložljivo streho; ekon. odprti trg trg, ki je dostopen vsem proizvajalcem; etn. odprto ognjišče od tal dvignjen prostor za kurjenje in pripravo hrane; geogr. odprto morje morje, ki je stran od obale, zalivov in otokov; gozd. odprti gozd gozd, katerega izkoriščanje je zaradi ustreznih prometnih povezav mogoče, ekonomično; jur. odprti oddelek kazenskega poboljševalnega zavoda oddelek zavoda brez posebnega nadzorstva in brez zavarovanja; politika odprtih vrat ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja politika velesil, temelječa na dogovoru o enakih pogojih gospodarskega udejstvovanja na Kitajskem in v nekaterih afriških deželah; kem. odprta veriga atomov razporeditev atomov v spojini v črti; kor. odprta plesna drža plesna drža, pri kateri se plesalca držita samo z eno roko; lov. lov na divjega petelina, srnjaka je odprt začel se je čas, ko je dovoljen lov na divjega petelina, srnjaka; mat. odprti interval interval, v katerem meji intervala nista vključeni; med. odprta telesna poškodba poškodba z rano; odprta rana rana, ki je v neposredni zvezi z zunanjim svetom; odprta tuberkuloza tuberkuloza, pri kateri so v izpljunku bacili; odprto zdravljenje opeklin, ran zdravljenje opeklin, ran brez povoja; navt. odprta luka luka, v katero je dostop mogoč ob vsakem času; soc. odprt družbeni sistem družbeni sistem, v katerem ni ovir za spreminjanje poklicnega, družbenega, razrednega položaja človeka; šport. odprta igra igra, pri kateri igrata obe moštvi predvsem napadalno; voj. odprto mesto mesto, ki ga vojskujoče se strani po sporazumu ne uničujejo, bombardirajo; prisl.: odprto gledati, opazovati; živeti odprto do vsega; sam.: zaveslal je daleč na odprto na odprto morje; na odprtem je hladno velo; hoditi po odprtem
odpustíti -ím dov., odpústil (ī í) - 1. narediti, da preneha zaradi neprimernega ravnanja, vedenja povzročen negativni odnos do koga: ali ji boš kdaj odpustil; odpustil mu je žalitev; ni ji mogel odpustiti vsega; odpustila sta si in se objela / kot vljudnostna fraza odpustite mi to nerodnost oprostite
● ekspr. bog mi greh odpusti, če sem koga pozabil navesti naj se mi ne zameri, ne šteje v zlo
♦ rel. odpustiti grehe - 2. narediti, povzročiti, da kdo nima več določenih obveznosti: ves dolg mu je odpustil / odpustili so jim kazen / star. odpustili so ji plačevanje oprostili so jo plačevanja
- 3. narediti, povzročiti, da kdo ni več v delovnem razmerju: odpustili so dva delavca; včeraj so ga odpustili; odpustili so tudi rudarje / odpustili so jih iz službe, z dela
- 4. prenehati ohranjati koga na določenem mestu: več zapornikov so odpustili; odpustili so ga iz bolnice
// z besedami, kretnjo sporočiti komu, naj odide: vstal je in s tem obiskovalca odpustil / hladno ga je odpustila
odpuščèn -êna -o: pomoč odpuščenim delavcem; odpuščen vojak; verjetno bo odpuščen
odrájtati -am dov. (á) nižje pog. - 1. plačati, poravnati: odrajtati davek, najemnino; za hrano mu še mora odrajtati
- 2. opraviti, narediti: odrajtati vojaški rok
odrêči -rêčem dov., odrêci odrecíte; odrékel odrêkla (é) navadno z dajalnikom - 1. meniti, trditi, da kdo ni upravičen do tega, kar nakazuje določilo: odrekli so mu pravico do nastopa / kritika mu je odrekla umetniški talent
- 2. ne narediti, kar se pričakuje: odreči plačilo stroškov; očetu ne morem nič odreči; ni mogla odreči, da bi šla z njim / odreči komu azil
// z oslabljenim pomenom narediti, da kdo ne postane, ni več deležen česa pozitivnega od osebka: odreči komu gostoljubje, pomoč, zaupanje / odreči pokorščino ne biti več pokoren, ubogljiv - 3. nav. 3. os., knjiž. prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo; odpovedati: od dolge hoje so mu skoraj noge odrekle; oči so mu že odrekle / za hip so mu odrekle moči / nekateri igralci so popolnoma odrekli / malo pred ciljem mu je odrekel motor
● od presenečenja mu je odrekel glas ni mogel (spre)govoriti; star. pridelali so dosti koruze, repa pa je odrekla slabo obrodila; star. vsaka mu odreče, če jo pride snubit ga zavrne; te prošnje mi gotovo ne boš odrekel gotovo boš naredil, kar te prosim
odrêči se - 1. izjaviti, da osebek česa ne želi sprejeti, več imeti: odreči se dediščini, nagradi; odreči se prestolu
- 2. zavestno narediti
- a) da osebek česa zaželenega ne dobi, nima več: odreči se udobju; vsemu, kar človeka osrečuje, se je odrekel / odreči se prijateljem
- b) da se osebek zaželenega dejanja ne udeleži, ga ne opravlja: odreči se izletu; odreči se kajenju / odreči se hrani, pijači, sladkarijam / kavi se nikoli ne odreče
- 3. izjaviti, da osebek ni več s čim v pozitivnem odnosu, zvezi: odreči se svojim idejam, načelom; odreči se veri
- 4. prenehati priznavati sorodstveno razmerje: po tem dogodku se mu je oče odrekel; doma so se ji odrekli / publ. družba se ga je odrekla
odrešíti in odréšiti -im dov. (ī ẹ́) - 1. rel. narediti, da postane človek prost zla in deležen vsega dobrega: odrešiti človeštvo s smrtjo in vstajenjem
- 2. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo preneha biti deležen kakega neprijetnega stanja; rešiti: odrešiti koga skrbi, trpljenja / voda me je odrešila žeje / končno je dijaka odrešil zvonec
- 3. knjiž. narediti, povzročiti, da kdo postane deležen notranjega miru, sprostitve: njena ljubezen ga je odrešila; ta misel me je odrešila
- 4. po ljudskem verovanju narediti, da kaj ni več začarano: deček je odrešil kraljično / odrešiti kačo
● evfem. zdaj ga je smrt odrešila po hudem trpljenju je umrl; ekspr. te obveznosti te bom odrešil rešil, oprostil; evfem. bolnega psa je veterinar odrešil neboleče usmrtil
odréšen -a -o: biti odrešen zablod; odrešena kraljična; duša je odrešena velikega bremena / ekspr. odrešena dežela osvobojena
odríniti -em dov. (í ȋ) - 1. s sunkom spraviti iz neposredne bližine ali v večjo oddaljenost od sebe: odrinil je knjigo, ki mu jo je ponujal; odriniti kozarec / hotel jo je objeti, a ga je odrinila; odrinil je radovedneže in vstopil; pren. nejevoljno je odrinil to misel; odriniti doživljaj v podzavest
// s sunkom, rinjenjem spraviti iz neposredne bližine česa ali v večjo oddaljenost od česa: odriniti ljudi od vrat; odriniti omaro od zidu / odriniti čoln od brega upreti se z veslom ob breg, da se čoln oddalji od njega
// s sunkom, rinjenjem spraviti z določenega mesta, položaja: odriniti vrata s hrbtom; odriniti zapah / para odrine pokrov / odriniti zaboj, da bo prostor še za škatlo / odrinil ga je, da bi dobil sedež pri njej / plug je odrinil sneg s ceste odstranil - 2. nav. ekspr. spraviti koga z določenega mesta, položaja, iz družbe: ko je prišel nov direktor, so ga odrinili; ne dam se kar tako odriniti / s tem so odrinili ljudske pesmi jih niso upoštevali; so jih premalo upoštevali
● ekspr. po zmagi so ga odrinili od plena so mu onemogočili, da bi ga dobil - 3. ekspr. spraviti kam, poslati kam kaj odvečnega: svoje izdelke so odrinili v druge dežele / odriniti generala na diplomatsko misijo / odrinil je hčer prvemu snubcu dal; to nalogo je odrinil kolegu dal, naložil
- 4. nav. ekspr. oditi, odpraviti se: naročil je še to in ono ter odrinil; odriniti od doma, proti mestu; odriniti dalje / odriniti na izlet / odrinimo pojdimo
// odpluti: ladja odrine od brega; ribiči so odrinili na globoko - 5. ekspr. plačati, dati: za najemnino odrine vsak mesec lepo vsoto; za njivo je odrinil sto tisoč / tu in tam mu je odrinil nekaj drobiža za tobak
- 6. nar., navadno z glagolskim samostalnikom narediti, da se kaj ne opravi ob določenem času; odložiti: odriniti poroko; rad bi odrinil ta sestanek; spomladansko delo se je zaradi snega odrinilo
- 7. nar. odleči, zaleči: sin mu že precej odrine / toliko denarja že nekaj odrine
odríniti se s sunkom ob podlago se oddaljiti od nje: plavalec se odrine od stene bazena; skakalec se je pravilno odrinil, žarg., šport. je pravilno odrinil
odrínjen -a -o: zapah je odrinjen; biti odrinjen na rob dogajanja; čutil se je odrinjenega in pozabljenega; v podzavest odrinjena krivda
odskočíti -skóčim dov. (ī ọ̑) - 1. s skokom, skoki se oddaljiti od določenega kraja, stvari: odskočil je, da bi ga ne zadel kamen; od groze je odskočil; ob poku konj odskoči; hitro, preplašeno odskočiti; odskočila je, kakor da bi jo gad pičil zelo hitro
// v strahu je odskočila s ceste; odskočila sta vsak na svojo stran; pretepača sta odskočila narazen
// zaradi udarca, sunka prenehati biti na določenem mestu: uprl se je v vrata in zapah je odskočil / pri stroju je odskočila ročica in mu zlomila roko - 2. zaradi sunka za hip se oddaljiti od podlage: udaril je s pestjo po mizi, da so kozarci odskočili
- 3. zaradi udarca, sunka ob kaj spremeniti smer premikanja; odbiti se: žoga je odskočila od letve
- 4. skočiti iz česa, navadno iz prometnega sredstva: ker nista mogla z letalom pristati, sta odskočila; odskočiti z drvečega voza
// šport. narediti odskok: skakalec je lepo, pravilno odskočil
● star. sonce je visoko odskočilo od gor je že visoko nad gorami; star. kmalu so odskočili od prvotnega pogovora so se oddaljili
odslovíti -ím dov., odslóvil (ī í) - 1. z besedami, kretnjo sporočiti komu, naj odide: odsloviti spremljevalca; grobo ga je odslovila / odslovila je že več snubcev zavrnila; pren. tako misel je hitro odslovil
- 2. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo ni več v delovnem razmerju; odpustiti: odslovili so več delavcev / odsloviti iz službe
odslovljèn -êna -o: odslovljeni delavci
odsôten -tna -o prid. (ó) ki ni v določenem času na določenem mestu: zapisati imena odsotnih učencev;
tudi danes je odsoten;
biti opravičeno, službeno odsoten // ki z mislimi ne spremlja dogajanja okrog sebe: opazil je, da postaja tiha in odsotna / pogledal ga je z odsotnim pogledom; njegov obraz je bil miren in odsoten / duševno odsotenodsôtno prisl.: odsotno je strmel predse; sam.: narediti seznam odsotnih
odstávek -vka m (ȃ) krajši, vsebinsko zaključen del besedila, ki se začenja v novi vrsti, navadno s presledkom: zaključno poglavje ima pet odstavkov; dolg, kratek odstavek / narediti odstavek začeti pisati v novi vrsti in navadno nekoliko proti desni
// krajši, navadno vsebinsko zaključen del kakega besedila, umetniškega dela: prebral je nekaj odstavkov in odložil knjigo; pet odstavkov zna na pamet / zaigrati nekaj odstavkov iz znane opere
♦ alp. daljši del plezalne smeri
odstáviti -im dov. (á ȃ) - 1. spraviti zlasti posodo z določenega mesta, položaja, kjer je s kakim namenom: ko je škaf poln mošta, ga odstavijo; odstaviti lonec z ognja; odstaviti na rob štedilnika / pil je in steklenice dolgo ni odstavil od ust / kuhano jed odstavimo
- 2. narediti, povzročiti, da kdo preneha opravljati pomembnejšo javno funkcijo ali službo: odstaviti direktorja / odstaviti koga s položaja
- 3. prenehati hraniti s svojim mlekom: psica je odstavila mladiče / ekspr. odstaviti dojenčka prenehati dojiti
// odstaviti od prsi
// narediti, da žival preneha dojiti: odstaviti pujske, teleta
● publ. odstaviti vprašanje z dnevnega reda ne ga obravnavati; publ. vodstvo je zahtevo odstavilo prenehalo zahtevati
odstávljen -a -o: odstavljen funkcionar; odstavljen mladič; biti odstavljen s predsedniškega položaja
odstopíti in odstópiti -im dov. (ī ọ́ ọ̑) - 1. s korakom, koraki prenehati biti v neposredni bližini česa ali postati bolj oddaljen od česa: odstopil je in ga začel ogledovati; odstopili so od plota in posedli; odstopiti za korak; kar odstopil je od presenečenja
- 2. prenehati se prilegati podlagi, biti sprijet z njo: prilepljena krpa je odstopila; podplati na čevljih so odstopili; skorja pri hlebcu je odstopila; umazanija v loncu še ni odstopila
- 3. odpovedati se opravljanju pomembnejše javne funkcije ali službe: predsednik je odstopil; uredniški odbor je zaradi neutemeljene kritike odstopil; kolektivno odstopiti
// odpovedati udeležbo zlasti pri tekmovanju: tekmovalec je odstopil; odstopiti zaradi poškodbe - 4. navadno v zvezi z od prenehati vztrajati pri čem, upoštevati kaj: ni odstopil od svojih načel, navad; odstopiti od stališča o nevmešavanju; odstopiti v nekaterih bistvenih točkah
// prenehati vztrajati pri uresničitvi česa: odstopiti od zahteve, zamisli
♦ jur. odstopiti od tožbe izjaviti, da ne bo uveden sodni postopek
// publ. postati neenak v primerjavi s čim: osebni dohodki v tej tovarni so odstopili od osebnih dohodkov drugod; po kvaliteti je zelo odstopil od povprečja - 5. narediti, da dobi drugi, kar osebek ima, mu pripada: odstopiti komu dediščino; odstopiti stanovanje potrebnejšemu; odstopil mu je vrstni red pri nakupu avtomobila / odstopi mi knjigo za kak dan posodi mi; odstopiti posestvo sinu zapustiti; odstopil mu je sobo za en večer dal
odstópljen -a -o: odstopljen delež
odstraníti in odstrániti -im dov. (ī á ā) - 1. s širokim pomenskim obsegom narediti, da kaj preneha biti na določenem mestu: odstraniti dračje z dvorišča; odstraniti obzidje; odstraniti pohištvo iz sobe; odstraniti sneg s strehe; odstraniti odvečno tekočino / odstraniti madež z vodo očistiti
// veter je odstranil oblake odpihal
// narediti, da kaj preneha biti del, sestavina česa: odstraniti posodi dno; odstraniti lupino, skorjo; odstraniti peclje češnjam; z operacijo odstraniti komu roko; odstraniti drevesu vrh - 2. narediti, povzročiti, da kak pojav, stanje preneha biti, obstajati; odpraviti: odstraniti napake, slabosti; odstraniti nepravilnosti v podjetju; skušal je odstraniti socialne razlike
● publ. odstraniti vprašanje z dnevnega reda ne ga obravnavati - 3. narediti, povzročiti, da kdo preneha opravljati pomembnejšo javno funkcijo ali službo; odstaviti: direktorja so odstranili / odstraniti koga s položaja
odstraníti se in odstrániti se oditi, umakniti se: za kako uro so se odstranili; tiho se odstraniti
odstránjen -a -o: napaka je bila hitro odstranjena
odstrélen -lna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na odstrel: narediti odstrelni načrt / odstrelna taksa
odsúkati -am in -súčem dov., tudi odsukájte; tudi odsukála (ú) narediti, da kaj preneha biti sukano: odsukati nit
odsúniti -em dov. (ú ȗ) - 1. z močnim sunkom spraviti iz neposredne bližine ali v večjo oddaljenost od sebe: ko je pojedel, je odsunil krožnik / odsuniti napadalca; odsunil je njeno roko
// z močnim sunkom spraviti z določenega mesta, položaja: odsuniti naoknice, vrata; odsuniti zapah / vrgel je knjigo na tla in jo odsunil z nogo / odsuniti kapo višje na čelo potisniti - 2. knjiž. narediti sunkovit gib: udaril je s petami in odsunil z glavo navzgor / odsuniti zgornji del telesa
odsúniti se knjiž. odriniti se: odsunil se je in splaval navzgor; močno se odsuniti; odsuniti se kot vzmet
odsúnjen -a -o: zapah je odsunjen; ekspr. odsunjena vrata v ograji odprta
odštéti -štéjem dov. (ẹ́ ẹ̑) - 1. zmanjšati vsoto za določen znesek: odšteti stroške od vsote / tekmovalcu so odšteli pet točk
// mat. narediti računsko operacijo, pri kateri se eno število zmanjša za drugo: odšteti devet od sto - 2. dati, izročiti (s štetjem) določeno vsoto denarja: odštel mi je deset tisoč; odšteti denar na mizo / pog. odšteti denar na roko neposredno izplačati
// aro mu je že odštel
// od večje količine s štetjem določiti, ločiti določeno manjšo količino: odšteti deset kapljic zdravila / štel je udarce ure in ko je odštel šestega, se je pomiril - 3. dati, poravnati v denarju, kar komu pripada; izplačati: odšteti hčeri doto; prigovarjali so mu, naj si da odšteti svoj del dediščine
// nav. ekspr. plačati: odšteti carino / koliko si pripravljen odšteti za njegovo delo; za najemnino odšteje vsak mesec tisoč dinarjev - 4. ne upoštevati, ne obravnavati v kaki celoti; izvzeti: njega je treba pri tem odšteti / če odštejemo ta neprijetni dogodek, je prireditev lepo uspela; otrok je zdrav, če odštejemo majhne prehlade
● pog., ekspr. odšteti jih komu s palico natepsti, pretepsti ga; pog., ekspr. odštejte mu jih petnajst dajte mu petnajst udarcev
odštévši zastar.: odštevši denar, se je umaknil; ves les - odštevši veje — so koristno uporabili
odštét -a -o: stroški so že odšteti
odtájati -am dov. (ȃ) narediti, da voda v kaki snovi preneha biti led; otajati: odtajati živilo iz zamrzovalne skrinje;
meso se je že odtajalo / topli vetrovi so odtajali zemljo / s prijaznostjo je odtajal njihovo nezaupanje
● ekspr. pijača jim je odtajala jezike je povzročila, da so začeli dosti in sproščeno govoriti; ekspr. počasi se je le odtajal postal prijaznejšiodtájati se prenehati biti pokrit z ledom: reka se je odtajala
odtájan -a -o: ceste so odtajane in blatne; odtajana živila
odtakníti in odtákniti -em dov. (ī á) narediti, da kaj preneha biti zataknjeno: odtakniti zatič / odtakniti vrata
odtegníti in odtégniti -em dov. (ī ẹ́) - 1. s hitrim gibom narediti, da kdo česa ne more prijeti, se česa ne more dotakniti: odtegnil je pismo, po katerem je segla; hotel ji je poljubiti roko, pa jo je odtegnila
- 2. narediti, povzročiti, da kdo
- a) ni več skupaj s kom: služba ga je za dolgo odtegnila od družine; odtegnil se je ljudem
- b) česa ne dela več: bolezen me je odtegnila od dela, učenja; odtegniti se literarnemu ustvarjanju
- c) preneha imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga: hoteli so jo odtegniti od fanta; odtegniti se družini, prijatelju
- č) ni več pod vplivom koga: odtegniti otroka slabi družbi / odtegniti koga tujemu vplivu
- 3. zmanjšati izplačilo za določen znesek: vsak mesec mu odtegnejo tisoč dinarjev; odtegniti od plače; odtegniti na račun posojila / odtegniti obresti
- 4. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža prenehanje dejanja, kot ga določa samostalnik: odtegniti komu pomoč; odtegnil mu je svoje zaupanje ni mu več zaupal
● knjiž. ni mogel odtegniti oči, pogleda od nje neprestano jo je gledal; knjiž. odtegniti pozornost ljudi od tega vprašanja odvrniti; knjiž. s sušenjem odtegniti sadju vlažnost odvzeti; knjiž. odtegniti denar iz obtoka vzeti
odtegníti se in odtégniti se - 1. knjiž. izogniti se, izmakniti se: odtegniti se kazni, sodbi / odtegnil se je volitvam / ni se mogel odtegniti boju za pravico
- 2. star. oditi: po teh besedah se je počasi odtegnil / odtegnil se je v samoto / če se le malo odtegnem, me že iščejo
// umakniti se: napadalci so se odtegnili; premalo nas je bilo za boj, zato smo se morali odtegniti
● knjiž. to se je odtegnilo našemu spoznanju tega nismo spoznali
odtégnjen -a -o: biti odtegnjen slabemu vplivu; odtegnjena vsota
odtís -a m (ȋ) - 1. glagolnik od odtisniti: odtis pečata, podpisa na papir; napaka pri odtisu
- 2. kar se prenese z določeno tiskarsko tehniko na papir, tkanino: narediti, primerjati odtise; barvni odtis; odtisi v različnih grafičnih tehnikah; povečati hitrost stroja za sto odtisov na uro
// podoba predmeta, ki nastane z njegovim pritisnjenjem v kaj, na kaj: dobiti, vzeti odtis; mavčni, voščeni odtis; odtis stopala v mivki
♦ jur. dati prstni odtis odtis prstne blazinice določenega prsta; izzvati prstne odtise napraviti jih vidne; najti prstne odtise vlomilca odtise prstnih blazinic; teh. galvanoplastični odtis negativ predmeta, ki nastane z elektrolitskim nanašanjem kovinske plasti na model; tisk. krtačni odtis odtis za korekture; poskusni odtis ki se naredi pred tiskanjem za ugotovitev ustreznosti; zal. posebni odtis posebej vezan sestavek, ki izide v knjigi, reviji
odtísniti -em dov. (í ȋ) - 1. s pritisnjenjem povzročiti, da se s pomočjo barve kaj prenese na podlago: odtisniti štampiljko, podpis; odtisniti vzorec / pomočil je palec v barvo in ga odtisnil na papir
// prenesti z določeno tiskarsko tehniko na papir, tkanino: odtisniti poskusni odtis; odtisniti sliko; odtisniti z odtiskovalnico
// s pritisnjenjem povzročiti, da se naredi podoba predmeta v čem, na čem: odtisniti napis v vosek; odtisniti stopalo v sneg; deske so se odtisnile na površini betona / odtisniti sled narediti - 2. star. odriniti, potisniti: odtisniti čoln od brega; veter je odtisnil oblake na gore
odtísnjen -a -o: v kamenju odtisnjeni listi; datum je odtisnjen na pokrovu; na stroj odtisnjena pola; definicije pojmov so debeleje odtisnjene
odtóčen -čna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na odtok: narediti odtočno odprtino / odtočni jarek, kanal jarek, kanal za odvajanje vode; odtočni žleb; odtočna cev cev za odvajanje vode, tekočine
// agr. v katerem voda ne zastaja; odceden: saditi drevesa na odtočnem kraju
odtŕgati -am stil. -tŕžem dov. (ŕ ȓ) - 1. s trganjem odstraniti: odtrgati gumb; odtrgati liste z vejice; odtrgati jabolku pecelj; odtrgati krilu rob; odtrgati z roko, zobmi / odtrgati jabolko, nekaj rož / odtrgati ročaj odlomiti; ročica se je odtrgala; na pobočju se je odtrgala skala in se zvalila v dolino / ekspr. bomba mu je odtrgala roko; veter je odtrgal čoln
// s trganjem ločiti od večje količine: odtrgati kos blaga, papirja; odtrgati nitko
// s trganjem odstraniti del česa: odtrgati predolge niti, stebelca - 2. narediti, povzročiti, da kdo
- a) ni več skupaj s kom: hotela ga je odtrgati od družine, žene; odtrgati se od svoje družbe / odtrgati kraj od zaledja
- b) preneha imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga: ta dogodek ga je odtrgal od nje; v tujini se je odtrgal od domačih / nihče ga ne more odtrgati od zemlje
- c) ne more delati več česa: odtrgati koga od dela, študija
- 3. zmanjšati izplačilo za določen znesek; odtegniti: vsak mesec mu odtrgajo petino plače; sto dinarjev mu je odtrgal, ker je pokvaril stroj
● ekspr. delo ga je za dolgo odtrgalo od doma zaradi dela je bil dolgo zdoma; ekspr. svojih misli ne more odtrgati od njega ne more prenehati misliti nanj; ekspr. ni mogel odtrgati oči, pogleda od nje neprestano jo je gledal
odtŕgati se ekspr. - 1. oditi, oddaljiti se: skupina fantov se je odtrgala od sprevoda in stekla naprej / ladja se je odtrgala od kopnega je odplula
// sunkoma se je odtrgal z mesta in skočil proti njemu / iz sence se je odtrgala ženska postava je prišla, se je pojavila - 2. prenehati biti odvisen od koga: odtrgal se je od urednika in nadaljeval svojo pot; zgodaj se je odtrgal od matere
// prenehati vztrajati pri čem, upoštevati kaj: odtrgati se od izročila, tradicije
● ekspr. na poseki se odtrga vreščeč krik se zasliši; ekspr. težko se odtrga od doma zaradi dela, dolžnosti domá gre težko od doma; ekspr. odtrgati si od ust prihraniti kaj od življenjsko pomembnih, potrebnih dobrin
odtŕgan -a -o: prišiti odtrgan gumb, žep; več let je bil odtrgan od domovine; tabla je ležala odtrgana na tleh
● ekspr. bili so popolnoma odtrgani od sveta s svetom niso imeli nobenih stikov, zvez
odtujíti -ím dov., odtújil (ī í) - 1. narediti, da kdo preneha imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga: odtujil ga je domačim; hči se jima je odtujila / dolgotrajno bivanje v tujini ga je odtujilo domovini; narodnostno se odtujiti
- 2. jur. prenesti (lastninsko) pravico na drugo osebo; odsvojiti: odtujiti del premoženja; sredstev za družbeno reprodukcijo ni mogoče trajno odtujiti od delavcev temeljne organizacije
♦ filoz. odtujiti po Marxu povzročiti, da se produkti človekovega dela osamosvojijo in zavladajo v obliki lastnika proizvajalnih sredstev, države, družbenih institucij
odtujíti se knjiž. izgubiti svoje bistvo: v takih razmerah se človek odtuji
odtujèn -êna -o in odtújen -a -o: postala sta odtujena; odtujeno delo; odtujena družbena sredstva
odvêsti -vêdem dov., odvêdel in odvédel odvêdla, stil. odvèl odvêla (é) - 1. povzročiti odhajanje zlasti plina ali tekočine od česa: odvesti dim, plin v dimnik; odvesti po cevi, strugi / odvesti elektriko v zemljo
- 2. knjiž. kot spremljevalec, vodnik narediti, da kdo kam odide; odpeljati: prijel jo je za roko in odvedel v hišo
// narediti, povzročiti, da kdo odide pod nadzorstvom na določeno mesto: odvedli so ga miličniki / odvedli so ga in ubili - 3. fin. glede na predpis dati na določeni žiro račun: hišni svet je že odvedel stanarino / odvesti davek
- 4. mat. poiskati iz dane funkcije novo funkcijo, ki pove, kako se prva spreminja: funkcijo je še odvedel in dobil pravilen rezultat
● knjiž. te besede so jih odvedle od prvotnega pogovora zaradi njih so spremenili predmet, vsebino pogovora
odvedèn -êna -o: odvedena vsota
odvézati in odvezáti -véžem dov. (ẹ́ á ẹ́) - 1. narediti, da kaj preneha biti
- a) zavezano: odvezati komu čevelj; nahrbtnik se mu je odvezal / odvezali so mu oči, da je lahko vse gledal; odvezati usta / odvezati vezalke, vrvico / odvezati zanko
- b) privezano: odvezati čoln; odvezati vrv od voza
- c) povezano, zvezano: odvezati paket / odvezati jetnikom roke
// odstraniti obvezo: odvezati roko / odvezati rano
- 2. narediti, da kdo ni več dolžen storiti, delati česa; oprostiti: odvezati koga dolžnosti, odgovornosti; odvezali so jo od vsega dela / odvezati koga dolga / odvezati od kazni
// narediti, da kdo ni več dolžen vztrajati pri obveznosti: samo smrt ga odveže obljube, prisege; odvezati od molčečnosti
● ekspr. pijača jim je odvezala jezike je povzročila, da so začeli dosti in sproščeno govoriti; ekspr. odvezali so ga vsake krivde izjavili so, da ni kriv
odvézan -a -o: odvezan čevelj; odvezani so vsake dolžnosti, od odgovornosti
odvézniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑) - 1. narediti, da kaj preneha biti poveznjeno: odvezniti posodo
- 2. nar. odmakniti, odpreti: odvezniti pokrov pri kmečki peči / odvezniti vrata
odvéznjen -a -o: odveznjena peč; odveznjena vrata
odvíhati -am dov. (í) narediti, da kaj preneha biti zavihano: odvihati rokaveodvíhan -a -o: zaradi mraza je imel odvihan ovratnik
odvíhniti -em dov. (í ȋ) narediti, da kaj preneha biti zavihnjeno: odvihniti hlačnico
odvíti -víjem dov. (í) - 1. z vrtenjem v določeno smer
- a) odstraniti: odviti matico; odviti pokrovček; odviti žarnico; odviti s ključem, z roko / odviti steklenico / odviti kolo pri avtomobilu sneti ga z odstranitvijo matic, ki ga pritrjujejo; odviti tirnice
♦ voj. odviti bombo odstraniti ji pokrovček nad vžigalnikom - b) narediti, da kaj preneha pritiskati kaj, biti trdno nameščeno: odviti vreteno pri preši; odviti varovalke; odviti in priviti / odviti za en obrat
// z vrtenjem dati del priprave v tak položaj, da ima kaj prosto pot: odvil je pipo in voda je silovito pritekla; odviti ventil
- 2. narediti, da kaj preneha biti
- a) zavito: odviti bonbon, paket; počasi je odvila darilo / odviti šolske knjige
- b) ovito: odviti obvezo; odviti papir; odviti šal / nalahno je odvil bratovo roko, ki ga je objemala v spanju odmaknil
// zjutraj si je boleče noge povila, zvečer pa odvila - c) navito: odviti nit, sukanec / odviti klobčič
- č) zvito: odviti listek; list se odvije / odviti kito
- 3. nar. koroško odkimati: Dva kupca sta se medtem zanimala za naš par. Eden je samo pobrcal s palico po stegnih in nato odvil z glavo ter brez besede izginil (Prežihov)
odvíti se knjiž., redko zaviti v drugo smer: cesta najprej zavije na levo, nato pa se odvije na desno
● knjiž. vse skupaj se je odvilo v nekaj minutah zgodilo
odvít -a -o: odvita žarnica; bomba je odvita
odvléči -vléčem dov., odvléci odvlécite in odvlecíte; odvlékel odvlékla (ẹ́) - 1. z vlečenjem spraviti z določenega mesta: odvleči hlod z dvorišča; košare ni mogla dvigniti in jo je kar odvlekla iz sobe / ladjo so z vlačilcem odvlekli v ladjedelnico / podrl ga je na tla in nezavestnega odvlekel v grmovje
● ekspr. komaj je odvlekel noge proti hiši odšel - 2. nav. ekspr. s silo narediti, povzročiti, da kdo odide pod nadzorstvom na določeno mesto: hiše so požgali, ljudi pa odvlekli v taborišče; odvleči koga na prisilno delo, v ujetništvo
// kot spremljevalec, vodnik narediti, da kdo proti svoji volji kam odide: k zdravniku so ga morali odvleči / po predstavi so ga odvlekli v gostilno
odvléči se ekspr. s težavo oditi: prijel se je za hrbet in se odvlekel do naslanjača; odvlekla se je v hišo bleda kot mrlič
// oditi: odvlekla sta se iz hiše, ne da bi kdo opazil
odvréči -vŕžem dov., odvŕzi odvŕzite in odvrzíte; odvŕgel odvŕgla (ẹ́ ȓ) - 1. z metom narediti, da kaj preneha biti pri osebku: odvreči cigaretni ogorek, prazno steklenico, škatlo / odvreči breme s pleč / letala so odvrgla bombe spustila
// ekspr. vojaki so odvrgli orožje so se razorožili; niso se hoteli več bojevati; pren. v hipu je odvrgel vso dostojanstvenost
// izločiti kot neuporabno: odvreči stare igrače; ko se bo stroj pokvaril, ga bodo odvrgli - 2. z metom spraviti kam: helikopter jim je odvrgel opremo v taborišče; letalo je odvrglo partizanom municijo in orožje / padalce so odvrgli na osvobojeno ozemlje
- 3. redko postati revnejši, siromašnejši za kako stvar; izgubiti: drevesa so že odvrgla listje; ta rastlina odvrže liste, če jo preveč zalivamo / jelen odvrže rogovje jelenu odpade rogovje; rak odvrže oklep se levi
● ekspr. nekaj se jim je zameril, zato so ga odvrgli izločili, izključili iz svoje sredine; ekspr. ljudje še niso odvrgli stare kože se še niso spremenili
odvŕžen -a -o: odvrženi predmeti; odvrženo orožje se razdeli borcem
odvrníti in odvŕniti -em dov. (ī ŕ) navadno v zvezi z od - 1. narediti, povzročiti, da kdo ne napravi, kar namerava: od poroke so ga odvrnili starši; komaj so ga odvrnili od nevarnega vzpona / odvrniti koga od sklepa
// narediti, povzročiti, da kdo ne dela več česa: odvrniti koga od pijančevanja / glasba ga je odvrnila od učenja - 2. narediti, da kdo ni deležen česa, zlasti neprijetnega: odvrniti nesrečo, sum od koga / odvrnil je nevarnost od nje / knjiž. odvrniti bolezen preprečiti; odvrniti napad, udarce odbiti; knjiž. odvrniti skrbi, strah, vpliv odpraviti, odstraniti
- 3. narediti, povzročiti, da kdo preneha imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga: prizadevala si je, da bi ga odvrnila od prijatelja; popolnoma se je odvrnil od nje
- 4. knjiž. odgovoriti, reči: čakala je, če ji bo kaj odvrnil; na to ji ni nič odvrnil / ne grem, ji odvrne
- 5. nar. gorenjsko narediti, opraviti: pridna je, veliko odvrne hiši / za hlapca jim odvrne zaleže, odleže
● ekspr. ves večer ni odvrnil oči, pogleda od nje ves večer jo je gledal; knjiž. odvrniti pozdrav odzdraviti; knjiž. rad bi odvrnil njegovo pozornost od tega dosegel, da na to ne bi bil pozoren, tega ne bi opazil; star. kako naj mu odvrnem za vse, kar je naredil zame povrnem; knjiž. rad bi ga odvrnil od misli na ženino smrt naredil, da ne bi več mislil nanjo
odvrníti se in odvŕniti se star. obrniti se (proč): jezno se je odvrnil od njega in odšel
odvŕnjen -a -o: odvrnjen od njega, je gledal skozi okno; odvrnjena nevarnost
odvzéti -vzámem dov., odvzêmi odvzemíte; odvzél; nam. odvzét in odvzèt (ẹ́ á) - 1. od večje količine ločiti zlasti določeno količino: odvzeli so drobec kamnine za analizo; nekaj kapljic krvi so odvzeli za posebne preiskave; od honorarja je odvzel manjši znesek in ga poslal domov
// povzročiti, narediti, da je česa manj: odvzeti od celote; toliko odvzemi, da bo mera točna; odvzeti in dodati - 2. navadno z dajalnikom narediti, da kdo česa nima več proti svoji volji: odvzeli so mu vozniško dovoljenje; odvzeli so jim vse olajšave, ugodnosti / odvzeti komu državljanstvo, pravice / odvzeti komu besedo
// povzročiti, narediti, da ima kdo, kaj česa manj ali nima več: z novim blokom so jim odvzeli svetlobo / neuspeh mu je odvzel voljo do dela / odvzeti snovi določeno lastnost, sestavino; odvzeti čemu vodo - 3. narediti, da pride kaj od koga: odvzela mu je klobuk in palico; odvzeti komu prtljago
// z dajalnikom narediti, povzročiti, da kdo preneha biti deležen kakega neprijetnega stanja: odvzeti komu bolečine, gorje, skrb / odvzeti komu odgovornost oprostiti ga odgovornosti
● knjiž. odvzel mu je veliko dela opravil ga je namesto njega; knjiž. za kazen so jim za en dan odvzeli hrano jim je niso dali; knjiž. odvzeti besedam ost obzirno reči, povedati zlasti kaj nasprotujočega; žarg., šport. odvzeti komu rekord prekositi ga; s pilo odvzeti rob odstraniti ga del
♦ jur. odvzeti poslovno sposobnost v sodnem postopku odločiti, da zaradi pravno določenih okoliščin kdo ne sme urejati določenih ali vseh svojih pravnih zadev
odvzét -a -o: odvzeto premoženje
odzváti se -zôvem se dov., odzvál se (á ó) - 1. udeležiti se česa na poziv, povabilo, prošnjo: njihovim prireditvam se je vedno rad odzval / vabilu na večerjo se ni odzvala; odzvati se pozivu, na poziv sodišča / ponudbi se je odzval jo je sprejel
- 2. oglasiti se, odgovoriti: klicali so ga, pa se ni odzval / na trkanje se ni nihče odzval / odzvati se na telefonski klic
// knjiž. spregovoriti, reči: odzvala se je z zvonkim glasom / ne grem z vami, se je odzval nenadoma - 3. narediti kaj, pokazati določen odnos, ki se glede na določeno dejanje, odnos, stanje pričakuje: dobrikanju deklet se je vedno odzval; čustveno se odzvati / poštenjak se bo na tako dejanje gotovo odzval; kot slikar se je odzval na dogodek tako, da ga je upodobil / na dražljaj se je organizem hitro odzval
● zastar. odzvati se nasvetu upoštevati ga; knjiž. odzvati se ukazu izpolniti ga; zastar. odzvala se je, da ne bo prišla sporočila, odgovorila
ogláditi -im dov., tudi ogladíla (á ȃ) - 1. narediti kaj gladko, ravno: ogladiti kamen, les; ogladiti si kožo s kremo; pren. ogladiti komu pot v življenje
// knjiž. slovnično, stilno izboljšati: ogladiti svojo govorico; ogladiti jezik - 2. knjiž. vzgojiti, izoblikovati: fanta je v kratkem času ogladil; življenje v mestu ga je ogladilo
oglájen -a -o tudi oglajèn -êna -o: oglajen jezik, slog; oglajena površina
ogolíti -ím in ogólim dov., ogólil in ogôlil (ī í, ọ́) narediti, povzročiti, da postane kaj golo: dež in veter sta ogolila drevje;
jablane so se že ogolile / ogolili so skoraj celo pobočje posekali // ogoliti prašičaogóljen -a -o tudi ogoljèn -êna -o - 1. deležnik od ogoliti: ogoljen hrib; ogoljeno drevo
- 2. zastar. oguljen, izrabljen: ogoljen klobuk; rokavi na plašču so čisto ogoljeni
ogoljufáti -ám dov. (á ȃ) okoristiti se z oškodovanjem koga ali z zavajanjem v zmoto: boji se, da ga bodo ogoljufali;
ogoljufati koga pri kupčiji;
ekspr. pošteno so jih ogoljufali // navadno v zvezi z za povzročiti, narediti, da kdo ne dobi, kar pričakuje, kar bi moral dobiti: ogoljufati koga za dediščino, doto, plačilo; pren., ekspr. ogoljufal jo je za ljubezenogoljufán -a -o: ogoljufan kupec; zelo je bil ogoljufan; njeno zaupanje je bilo ogoljufano
ogradíti -ím dov., ográdil (ī í) narediti, postaviti ograjo okrog česa: ograditi pašnik, vrt;
ograditi prostor za živino / ograditi vrt s kamnito ograjo / ograditi hudournike z nasipom obdati njegove bregove; otroci so ogradili luže z blatom; pren. ograditi svojo neodvisnostogradíti se navadno v zvezi z od - 1. knjiž. narediti se nedostopnega za kaj: ograditi se od zunanjega sveta; ograditi se od vplivov naturalistov; ogradil se je od vseh in postal zelo samosvoj
● knjiž. ograditi se je morala z brezčutnostjo, če je hotela vzdržati postati je morala brezčutna - 2. publ. pokazati, izraziti odklonilno stališče do česa, nepovezanost s čim: ograditi se od izjave, sklepa; ogradil se je od vseh, ki niso upoštevali sklepov
ograjèn -êna -o: ograjen prostor za molžo; s kamenjem ograjeno kraško polje
ográja -e ž (ā) naprava, ki se postavi okrog zemljišča, prostora za preprečevanje prehoda: namestiti, postaviti ograjo okrog vrta; preplezati, preskočiti ograjo; sedeti na ograji; dvoriščna, vrtna ograja; kamnita, lesena, žična ograja; ograja iz bodeče žice / ograja okrog posajenega drevesca / ekspr. oblaki zadevajo ob ograjo gorovij; pren., ekspr. podrli so ograje, ki so jih ločile
// naprava, ki se namesti ob robu česa zlasti za varstvo pred padcem: narediti stopnicam ograjo; skloniti se čez ograjo; betonska, jeklena, kovana ograja; ograja krova; držaj ograje / ograja pri otroški posteljici / balkonska ograja; snežna ograja ograja na strehi, ki zadržuje sneg
● redko puščati živino čez noč v ograji ogradi
♦ grad. odbojna ograja ograja ob cesti, ki označuje njen rob in ima varovalni namen
ogreníti -ím dov., ogrénil (ī í) narediti grenko: nekatere snovi lahko ogrenijo kruh // nav. ekspr. narediti kaj manj prijetno, manj srečno: nasprotovanja so mu ogrenila življenje v mestu; nehvaležni otroci so ji ogrenili življenje; s tem bi si ogrenil še zadnje trenutkeogrenjèn -êna -o: ogrenjena moka
ogréti ogréjem dov. (ẹ́ ẹ̑) - 1. narediti kaj toplo: ogreti sobo; ogreti vodo do sto stopinj; ogreti si roke pri ognju
- 2. povzročiti občutek toplote: sonce jih je ogrelo / čaj nas je ogrel; pot v hrib jih je ogrela; pren. prijazna beseda človeka ogreje; taka pesem ogreje srce
- 3. ekspr. navdušiti: sodelavce je ogrel za svoj načrt; ogreti se za šport, študij / govornik ni mogel ogreti občinstva; predstava je gledalce ogrela
ogréti se - 1. postati topel: kamenje se na soncu ogreje; voda se je že ogrela; brezoseb. počakali so, da se je zunaj nekoliko ogrelo / stroj se je preveč ogrel preveč segrel, pregrel
- 2. dobiti občutek toplote: stopi v hišo, da se ogreješ; na soncu se je dobro ogrel; ogreti se ob ognju, pri peči; ogreti se s hojo
● ekspr. družba pri mizi se je kmalu ogrela razživela; ekspr. pogovor se nikakor ni hotel ogreti postati sproščen; ekspr. ogreti se za dekle začutiti naklonjenost, ljubezen do nje
ogrét -a -o: ogret krožnik; za šport ogreti ljudje; ogreta telovadnica
ohladíti -ím dov., ohládil (ī í) - 1. narediti kaj hladno, mrzlo: ohladiti vino / nevihta je ohladila ozračje / ohladiti hrano na primerno temperaturo
- 2. povzročiti občutek hlada: veter mu je ohladil vročo glavo / sladoled jih je ohladil
- 3. ekspr. pomiriti, zmanjšati: to je nekoliko ohladilo njegovo navdušenje, strast; njegova ljubezen se je že ohladila / jeza se mu še ni ohladila
● ekspr. razgrajačem so ohladili kri v zaporu jih ukrotili; ekspr. ne gani se, sicer te ohladim ubijem; ekspr. ohladiti koga s palico nasilno, grobo ga ukrotiti
ohladíti se - 1. postati hladen, mrzel: juha, voda se je že ohladila; brezoseb. zadnje dni se je precej ohladilo / motor se je ohladil
- 2. dobiti občutek hlada: skoči v morje, da se ohladiš; v senci so se kmalu ohladili; ohladiti se pod prho
● ekspr. hitro se je ogrel za dekle in hitro se je tudi ohladil nehal čutiti do nje naklonjenost, ljubezen; ekspr. prvi mož se še ni ohladil (v grobu), že se je spet poročila hitro po moževi smrti se je spet poročila
ohlajèn -êna -o: ohlajeno ozračje; ohlajeno prijateljstvo; mleko je ohlajeno na štiri stopinje
ohrabríti -ím dov., ohrábril (ī í) narediti, da postane kdo pogumen: ohrabriti vojake;
skušal jo je ohrabriti / uspeh jih je ohrabril spodbudilohrabrèn -êna -o: nekoliko ohrabren je stopil naprej
ohraníti in ohrániti -im dov. (ī á ā) - 1. narediti, da ima kaj dalj časa svoje bistvene lastnosti, značilnosti: ohraniti predmete nepoškodovane; ohraniti sadje čez zimo / ohraniti sadju vitamine; taki izdelki se ohranijo samo v suhem prostoru
- 2. narediti, da kaj ne preneha biti, obstajati: njegovo zadnje pismo so ohranili / ohraniti mir, prijateljstvo med narodi / ohraniti stare šege
- 3. narediti, da kaj ostane nespremenjeno; obdržati: ohraniti prvotni vrstni red
// z oslabljenim pomenom s svojo dejavnostjo narediti, da kaj ne preneha biti v določenem stanju: ohraniti koga pri dobri volji; ekspr. ohraniti gledališče pri življenju / delo ga je ohranilo zdravega
// z oslabljenim pomenom izraža, da lastnost, značilnost, kot jo določa samostalnik, ne preneha biti, obstajati: ohraniti naravno barvo in okus; kljub ponižanjem je ohranil čast; dobroto je ohranila vse življenje; ohraniti vitkost - 4. z oslabljenim pomenom izraža, da odnos osebka, kot ga določa samostalnik, ne preneha biti, obstajati: ohraniti spomin na ta dogodek; ohraniti spoštovanje do matere / do njega je ohranila ljubezenska čustva / ohraniti (komu) zvestobo ostati (mu) zvest
- 5. star. obvarovati: otroka je znala ohraniti pred vsemi nevarnostmi / posestva zaradi dolgov ni mogel ohraniti rešiti propada
● knjiž. poskušal je ohraniti glavo nad vodo obdržati; ekspr. ohranil je mirno kri, mirne živce ni se razburil, ni se vznemiril; znal je ohraniti naklonjenost občinstva biti tak, delati tako, da mu je bilo občinstvo še naklonjeno; ekspr. svoje nasvete kar zase ohrani nočem tvojih nasvetov; ohrani zase, kar sem ti povedal ne povej, ne zaupaj drugemu; ekspr. ohraniti v spominu zapomniti si; v osmrtnicah ohranili ga bomo v lepem spominu
ohraníti se in ohrániti se s prislovnim določilom izraža začetek, izvor česa še obstoječega: vaza se je ohranila iz antike / te navade so se ohranile še iz nekdanjih časov
ohránjen -a -o: dobro ohranjena jabolka; njegova pisma so ohranjena; besedilo je ohranjeno samo v rokopisu
● ekspr. kljub starosti je še dobro ohranjena ni videti stara; je zdrava
ohromíti -ím dov., ohrómil (ī í) - 1. narediti kaj hromo: ohromiti mišico; strup mu je ohromil ude
// povzročiti, da kdo ne more normalno opravljati dela: strah ga je ohromil, da ni mogel misliti; pren. ohromiti pogum, voljo - 2. ekspr. preprečiti delovanje, učinkovanje: stavka je ohromila industrijo / aretacije so ohromile dejavnost organizacije
// zelo zavreti, otežiti: ohromiti promet v mestu
ohromljèn -êna -o: bolnik se je zbudil ves ohromljen
ojalovíti -ím dov., ojalóvil (ī í) knjiž. narediti koga jalovega, neplodnega: ojaloviti samice
ojekleníti -ím dov., ojeklénil (ī í) knjiž. narediti kaj zelo odločno, nepopustljivo: boji z nasprotniki so jih ojeklenili
// okrepiti, utrditi: ojeklenil je svojo moč
ojeklíti -ím dov., ojéklil tudi ojêklil (ī í) knjiž., redko narediti kaj zelo odločno, nepopustljivo: boji z nasprotniki so ga ojeklili
// okrepiti, utrditi: ojekliti mišice
ojezériti -im in ojezêriti -im in ojezeríti -ím in ojézeriti -im dov., ojezéril in ojezêril in ojézeril (ẹ̄ ẹ̑; ē ȇ; ī í; ẹ̑) knjiž. narediti, da se kaj spremeni v jezero: poskušali so ojezeriti Cerkniško polje;
reka se je pred tisočletji ojezerilaojezérjen in ojezêrjen -a -o in ojezerjèn -êna -o in ojézerjen -a -o: ta kotlina je bila nekoč ojezerjena
okísati -am dov. (ȋ) - 1. narediti kaj kislo: posoliti in okisati fižol; okisati z limoninim sokom
// povzročiti, da postane kaj kislo: okisati zelje - 2. agr. konzervirati zeleno krmo s kisanjem v silosu; silirati: okisati travo / okisati krmo
okísati se zaradi vrenja postati kisel: vino se je že okisalo
okísan -a -o: okisani krompir krompirjeva solata; prav okisana solata; močiti koga z okisano vodo
Prikazanih je prvih 500 zadetkov od skupno 2312 zadetkov.