àh medm. (ȁ) - 1. izraža obžalovanje, naveličanost: ah, kje neki! ah, beži, beži! ah, kaj tisto! / Skopuh prekleti je .. začel eh pa oh pa ah, kako je težko živeti pod to oblastjo (I. Koprivec)
- 2. izraža občudovanje, zadovoljnost, domislek: ah, kako je lep! ah, kako se to prileže! ah, saj res! sam.: pripovedovanje je spremljala z neštetimi ahi in ohi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.
navelíčanje -a s (ȋ) naveličanost: v tem naveličanju moraš nekaj ukreniti;
naveličanje in razočaranje / to sem storil iz naveličanja / ekspr. igrali smo se do naveličanja zelo dolgo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.
navelíčanost -i ž (ȋ) stanje človeka- a) ki se je česa naveličal: naveličanost nad enoličnim delom / med poslušalci je opaziti naveličanost / govoriti z naveličanostjo
- b) ki je brez volje, zanimanja: preprečevati naveličanost pri mladini / loteva se jih naveličanost postajajo naveličani
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.
pojmóvnik -a m (ọ̄) lingv. zbirka strokovnih izrazov, opisanih s stališča pojmov, ki jih označujejo: izdati pojmovnik / Pojmovnik poslovne informatike
● knjiž., redko naveličanost, utrujenost, melanholija ne sodijo v njegov pojmovnik pojmovni svet
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.
puščôben -bna -o prid. (ó ō) ekspr. ki zaradi pustosti povzroča naveličanost, duševno neugodje: puščoben prostor;
puščobna pokrajina;
vse je bilo prazno in puščobno / puščoben zimski dan; puščobno vreme / puščoben pogovor / puščoben človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.
utrudíti in utrúditi -im dov. (ī ú ū) - 1. povzročiti pri kom zmanjšanje telesnih, duševnih sil, zmožnosti za opravljanje česa: nobeno delo ga ne utrudi; obisk je bolnika utrudil; utruditi vojake z dolgim pohodom; ti trije dnevi so jo zelo, ekspr. do smrti utrudili; od prenapornega dela se je tako utrudil, da je zbolel
- 2. povzročiti, da kaj zaradi dalj časa trajajočega, čezmernega napora, obremenitve izgubi zmožnost opravljanja svoje funkcije v polni meri: delo ob slabi luči utrudi oči; s kričanjem utruditi grlo, pljuča; z napornimi vajami si utruditi mišice
- 3. povzročiti pri kom zmanjšanje volje, zmožnosti za doseganje kakega cilja, uresničevanje kakega prizadevanja: prerekanje z nasprotniki ga je z leti utrudilo / utruditi sovražnika s hitrimi napadi
// povzročiti pri kom zmanjšanje zanimanja za kaj, naveličanost: ta glasba ga hitro utrudi / utrudil jih je z naštevanjem nepomembnih dogodkov
utrudíti se in utrúditi se - 1. zaradi dalj časa trajajoče telesne, duševne dejavnosti priti v stanje zmanjšanja telesnih, duševnih sil, zmožnosti za opravljanje česa: ko so se utrudili, so posedli na travo; konj se je že po nekaj vožnjah utrudil; hitro, preveč se utruditi / duševno, telesno se utruditi
- 2. ekspr. postati manj močen, intenziven: njuna ljubezen se je utrudila; tovarištvo se ne utrudi
● ekspr. utrudil se je ponavljati vedno isto naveličal
♦ agr. zemlja se utrudi zaradi zaporednega gojenja iste kulture postane manj rodna ali slabo rodna; teh. material, kovina se utrudi zaradi dolgotrajnih, spreminjajočih se obremenitev izgubi trdnost
utrújen -a -o - 1. deležnik od utruditi: utrujen človek; postati utrujen; utrujene noge; utrujena zemlja; utrujen od hoje; do smrti, na smrt utrujen
- 2. ki izraža, kaže utrujenost: utrujen glas; utrujeni koraki; utrujen obraz; utrujen pogled
♦ kozm. utrujena koža koža sivkaste barve, ki je izgubila napetost; prisl.: utrujeno reči, pogledati; utrujeno se smehljati; utrujeno hladen pogled; sam.: pomagati utrujenim
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.
utrújati -am nedov. (ú) - 1. povzročati pri kom zmanjšanje telesnih, duševnih sil, zmožnosti za opravljanje česa: pretirano delo utruja; dolga hoja ga utruja; bolnika ne bi smeli preveč utrujati / utrujati konje z galopom
- 2. povzročati, da kaj zaradi dalj časa trajajočega, čezmernega napora, obremenitve izgubi zmožnost opravljanja svoje funkcije v polni meri: močna svetloba utruja oči; utrujati si glasilke z dolgotrajnim govorjenjem
- 3. povzročati pri kom zmanjšanje volje, zmožnosti za doseganje kakega cilja, uresničevanje kakega prizadevanja: nenehno dokazovanje istih dejstev ga utruja / utrujati sovražnika z nepričakovanimi napadi
// povzročati pri kom zmanjšanje zanimanja za kaj, naveličanost: utrujati bralca z dolgimi opisi narave; ne mislim vas utrujati s podrobnostmi
utrújati se zaradi dalj časa trajajoče čezmerne telesne, duševne dejavnosti prihajati v stanje zmanjšanja telesnih, duševnih sil, zmožnosti za opravljanje česa: star je in noče se utrujati; žival se je hitro utrujala / duševno in telesno se utrujati
utrujajóč -a -e: govoriti z utrujajočim glasom; utrujajoč kašelj; utrujajoča enoličnost; celodnevna vožnja je bila utrujajoča; prisl.: utrujajoče razpravljati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.
ždéti ždím nedov., ždì (ẹ́ í) - 1. negibno, tiho sedeti: dolgo smo ždeli ob peči; tako je sam zase ždel in razmišljal; lenobno ždeti na soncu / rak ždi podnevi pod kamni
// nepremično, duševno odsotno gledati: topo ždeti predse - 2. biti napol buden: ždeli smo v mraku
- 3. ekspr., navadno s prislovnim določilom biti, nahajati se: ves dan ždi v sobi / v grapi ždita dve domačiji
// biti, obstajati: bolezen je že v mladosti ždela v njem; ta želja mu že dolgo ždi v srcu
// biti rahlo opazen, viden: v očeh mu je ždela žalost / v njenem glasu je ždela naveličanost
● ekspr. v poletni vročini rastline ždijo za krajši čas nehajo rasti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.