Slovar slovenskega knjižnega jezika

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

desétúren -rna -o prid. (ẹ̑-ȗ) ki traja deset ur: deseturni delavnik; deseturnega zasedanja je bilo nazadnje le konec
dogovoríti -ím dov., dogovóril; nam. dogovôrit in dogovorít (ī í) 
  1. 1. končati govorjenje: ko je nazadnje dogovoril, so mu navdušeno ploskali / zaradi ihtenja ni mogla dogovoriti / komaj je dogovoril te besede; ustavil jo je, preden je dogovorila misel
  2. 2. zastar. dogovoriti se za kaj: dogovoriti sestanek / dogovorila bova novo pogodbo sklenila
domôči se -mórem se dov., domógel se domôgla se (ó ọ́) knjiž. s prizadevanjem, trudom priti do česa: niso se domogli do sloge; domoči se do ugleda; trudijo se, da bi se domogli do oblasti, zastar. oblasti / kočar se je domogel do dveh koz / čofotal je in se nazadnje le domogel do čolna
dúhovo -ega s (ȗ) star. binkošti: nazadnje sva se videla na duhovo
enkràt in ênkrat prisl. (ȁ; é) 
  1. 1. izraža ne natančneje določen čas, v katerem se kaj zgodi
    1. a) v preteklosti ali prihodnosti: menda sem mu že enkrat rekel, naj nam da mir; pog.: enkrat se bo že vrnil kdaj; ko sem šel enkrat po tej poti, se je zgodilo tole nekoč; v pravljicah enkrat je živel oče, ki je imel tri sinove / upala je, da bo tudi tega enkrat konec; no, pa se enkrat spet pogovorimo o tem; vzemi enkrat za spremembo resno knjigo
    2. b) v določenem času: poleti enkrat je bil doma; po praznikih enkrat se srečamo; pa pridi enkrat popoldne
      // v zvezi z enkrat, drugič izraža zapovrstnost pri menjavanju, izmenjavanju: enkrat naredi ti, drugič bom pa jaz; jemlje enkrat tukaj, enkrat tam; njegova ura enkrat prehiteva, drugič zaostaja
  2. 2. ekspr., navadno s prislovom izraža nestrpnost, nejevoljo: da bi ga le že enkrat našli; naj že vendar enkrat pride; pusti že enkrat to družbo; ko bi vsaj že enkrat vedel, kaj hoče / prihaja pomoč. Vendar že enkrat
    // izraža sprijaznjenje s čim, popuščanje: bo že enkrat povedal; če se že enkrat mora zgoditi, naj se čimprej; zdaj bom ostal, ko sem že enkrat tu
  3. 3. izraža nastop česa po daljšem prizadevanju: ko enkrat stvar razumeš, ni težko; ko se stroj enkrat sproži, ga ne ustaviš kar tako / za spremembo je pa enkrat tudi on nekaj naredil
    // pog. nazadnje, končno: potrpiš, enkrat ti je pa dovolj; dolgo se je trudil, enkrat je pa le uspel
    ●     enkrat z betom, drugič s psom živeti zdaj razsipno, zdaj revno; enkrat meni, enkrat tebi hude, težke stvari mora prej ali kasneje vsakdo preživeti
izbrúhniti -em dov. (ú ȗ) 
  1. 1. izvreči iz želodca: komaj je zaužil hrano, že je izbruhnil; izbruhniti pijačo
  2. 2. nepreh. začeti bruhati: ognjenik je spet izbruhnil / včeraj je izbruhnil zemeljski plin
  3. 3. ekspr. hitro, silovito reči, povedati: izbruhnil je nekaj besed; izbruhniti kletev; lažeš, je izbruhnil
  4. 4. ekspr. silovito, brez pridržkov izraziti svoja čustva, razpoloženje: ob vsaki malenkosti izbruhne / vse sovraštvo je izbruhnilo iz nje
    ●     ekspr. nazadnje je med nama izbruhnilo brez olepšavanja, pomislekov sva si povedala vse; sva se sprla
  5. 5. ekspr., navadno v zvezi izbruhniti v jok, smeh nenadoma glasno zajokati ali zasmejati se: izbruhniti v jok; izbruhniti v krohot, smeh
  6. 6. nepreh., nav. ekspr. nenadoma z vso silo pojaviti se, začeti se: bolezen, epidemija izbruhne / v tovarni je izbruhnil požar
    // pojaviti se, začeti se sploh: kriza, stavka izbruhne; kmalu po njunem srečanju je izbruhnila vojna / iron. spet je izbruhnila nova moda
izklíniti se -im se dov. (í ȋ) geol., navadno v zvezi s plast postopoma se tanjšati in nazadnje izginiti: spodaj debela plast se proti vrhu popolnoma izklini
izkopáti -kópljem tudi -ám tudi skopáti skópljem tudi -ám dov., izkôplji izkopljíte tudi izkôpaj izkopájte tudi skôplji skopljíte tudi skôpaj skopájte; izkôpal tudi skôpal (á ọ́, ȃ) 
  1. 1. s kopanjem narediti: izkopati grob, jamo, kanal; izkopati temelje za hišo; izkopati z bagrom, motiko; izkopati si klet v skalo
  2. 2. s kopanjem spraviti iz česa, navadno iz zemlje: izkopati krompir; izkopati rastlino s koreninami; izkopati truplo / izkopati ponesrečence izpod ruševin; pren., ekspr. njegovo dramo so spet izkopali iz pozabe
    ●     ekspr. oči bi mu izkopala zelo sem jezna nanj; ekspr. izkopati bojno sekiro začeti boj; ekspr. denar moram dobiti, čeprav ga iz tal, zemlje izkopljem ne glede na izbiro sredstev, na vsak način
    // s kopanjem priti do česa: arheologi so izkopali ostanke nasipa; pren., ekspr. posrečilo se mu je izkopati skrivnosti
    ♦     lov. izkopati jazbeca s kopanjem priti do njega v brlogu
izmomljáti -ám tudi zmomljáti -ám dov. (á ȃ) ekspr. nerazločno, momljaje reči, povedati: nazadnje je nekaj izmomljal; ne bodi hud, je izmomljal
iztúhtati -am tudi stúhtati -am dov. (ú) pog. izmisliti si, domisliti se: iztuhtati načrt; dolgo je premišljeval, nazadnje pa je le iztuhtal, kako bo stvar uredil; kaj si spet iztuhtal
● pog. nikdar nisem mogel iztuhtati, kaj dela dognati, ugotoviti
izvóhati -am tudi zvóhati -am dov. (ọ̑) 
  1. 1. zaznati, odkriti z vohom: pes je izvohal zajca / izvohati sled
  2. 2. ekspr. s prikritim poizvedovanjem, iskanjem priti do česa: povsod sem ga iskal, nazadnje sem ga le izvohal; sovražnik je izvohal naše skrivališče; izvohati skrivnost / slabo bi bilo, če bi izvohali, da se družiš s tem človekom dognali, ugotovili
kandidatúra -e ž (ȗ) prizadevanje, potegovanje za izvolitev, službo, naslov: vsi so podprli, sprejeli njegovo kandidaturo; javno nasprotovanje kandidaturi / med kandidaturo je imel več zborovanj med kandidiranjem
// kar je potrebno za tako prizadevanje: predložiti kandidaturo / nazadnje je umaknil svojo kandidaturo / ponuditi komu kandidaturo
kapitulírati -am dov. in nedov. (ȋ) dokončno prenehati z bojevanjem na osnovi sporazuma z nasprotnikom, vdati se: nemška armada je kapitulirala / kapitulirati pred močnejšim sovražnikom / trdnjava je kapitulirala
// ekspr. prenehati s prizadevanjem za kaj zaradi prepričanja, da je uspeh nemogoč, nesmiseln: v nekaj dneh je tudi on kapituliral / meščanska inteligenca je morala kapitulirati pred revolucijo / nazadnje so kapitulirali pred njihovimi zahtevami so popustili njihovim zahtevam
kdáj prisl. (ā) 
  1. 1. izraža vprašanje po času, v katerem se dejanje dogaja: kdaj prideš? kdaj, pravite, začnemo zidati? kdaj in kje se je to zgodilo? ekspr. kdaj neki je začel kaditi? / ekspr.: kdaj se boš odvadil površnosti; kdaj sem pa jaz odločal nikoli
    // do kdaj boš doma? od kdaj je ta hiša tvoja? za kdaj je sklican sestanek? / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih: ne spominjam se, kdaj je bil nazadnje pri nas; elipt. ura je minila, da nista vedela kdaj
  2. 2. ekspr., navadno v zvezi z že izraža veliko časovno oddaljenost: kdaj smo te že pričakovali; že kdaj bi bil moral to storiti / v hiši je od kdaj že sama revščina in lakota; prim. bogve, kdove
kônčen -čna -o prid. (ó) nanašajoč se na konec:
  1. a) zaupali so jim končno redakcijo zakona; opraviti morajo še končna montažna dela; končno oblikovanje predmeta
  2. b) končni rezultat, uspeh; končni sklep zasedanja / sporočili so končni vrstni red / končni cilj / dati stvari končno obliko, podobo / sedanja formulacija je končna dokončna
    // končni izdelki, proizvodi izdelki, proizvodi za neposredno uporabo
  3. c) najbolj je uspel končni prizor; končni samoglasnik v besedi / končni del kosti / izstopiti mora na končni postaji
    ●     knjiž. prostor ni omejen, je pa končen se konča; publ. v končni konsekvenci vpliva to tudi na tržišče končno, nazadnje
    ♦     fiz. končna hitrost hitrost telesa ob koncu opazovanja; mat. končno zaporedje zaporedje, ki ima omejeno število členov; ptt končna telefonska centrala telefonska centrala v medkrajevnem telefonskem omrežju, na katero so neposredno priključene krajevne centrale; šol. končna ocena; končno spričevalo spričevalo, ki ga dobi učenec, dijak po končanem šolanju na ustrezni stopnji
kônči prisl. (ō) zastar. končno, nazadnje: konči je prišla resnica na dan / delal je, da je prislužil konči za davek vsaj
kônčno prisl. (ó) 
  1. 1. izraža, da kaj je, se zgodi po vseh dejanjih iste celote: prvi si ti, potem pride on in končno še jaz; grozil je, da bo vsako uro ubil enega, končno pa še sebe
    // izraža logični, pričakovani izid dejanja, dogajanja; nazadnje: po dolgem omahovanju se je končno odločil / ekspr. končno smo le dočakali rešitev / v medmetni rabi prišli so. Končno!
  2. 2. ekspr. izraža samoumevnost trditve: fant je končno zadosti star, da se odloči
kônec [nəc] predl. (ó) z rodilnikom  
  1. 1. za izražanje bližine končne meje v časovni enoti: knjiga bo izšla konec januarja; ta smer se je uveljavila konec preteklega stoletja
  2. 2. star. za izražanje bližine končne meje v prostoru; na koncu, ob koncu: sedel je na klopi konec parka; konec polja je gozdič / priti do konec drevoreda
  3. 3. ekspr., navadno v zvezi konec koncev končno, nazadnje: konec koncev se je le odpravil na potovanje / konec koncev tudi on ni brez napak / redko zbirka pesmi je konec koncev le torzo / v medmetni rabi konec koncev, kaj to meni mar
kônec1 -nca m, mest. mn. stil. koncéh (ó) 
  1. 1. del, predel, prostorsko najbolj oddaljen od
    1. a) izhodišča, začetka: konec njive prerašča plevel / konci brkov so mu silili v usta; odgriznil si je konec jezika / konec knjige je zelo zanimiv / pes ima na koncu privihan rep; tudi na koncu travnika je treba pokositi; postavil se je v vrsto, čisto na koncu
    2. b) navadno s prilastkom središča: odžagati črvivi konec deske; zvezati oba konca vrvi / klop se s koncem dotika stene / zgornji in spodnji konec doline sta porasla s smrekami; sovražnik je zavzel spodnji konec mesta / naša hiša stoji na koncu vasi / ekspr.: na vse konce se je videlo na vse strani; samo v en konec smo hodili več ur samo v eno smer
      // navadno v povedni rabi izraža prenehanje določene prostorske razsežnosti: tu je konec travnika in začenja se gozd; kjer je bil konec tekmovalne proge, je bila postavljena vrvica / začetek in konec daljice sta označena / prišel je do konca parka / na koncu stavka stoji pika / moštvo je na tretjem mestu od zadnjega konca od zadaj
  2. 2. nav. ekspr., navadno s prilastkom večji ali manjši del površine, prostora: severni konec dežele je gorat / ta konec hiše, stanovanja še nima elektrike / na mariborskem koncu so volitve že končali; v našem koncu ga ljudje dobro poznajo pri nas
  3. 3. ekspr., navadno s prilastkom kos, del česa: en konec letala je priletel na streho bolnice / kakšen konec sveče, vrvi se bo že našel; od blaga so ostali sami konci odrezki, ostanki
  4. 4. kar je najbolj oddaljeno od izhodišča, začetka
    1. a) glede na čas: konec avgusta je bil sončen; uspešen konec sezone / ekspr. ne jezi se, saj še ni vseh dni konec stvar se bo dala še urediti, popraviti, povrniti
      // šele na koncu je bilo poletje lepo; že na koncu srednje šole se je zanimal za filozofijo
    2. b) glede na dogajanje: videl je le konec predstave, tekme; konec romana je zelo razvlečen / šele na koncu se mu je zdelo delo zanimivo
    3. c) glede na obstajanje: film prikazuje konec starega Rima; opisoval je konec meščanskega razreda
      // navadno v povedni rabi izraža prenehanje česa
    4. a) glede na čas: tudi veselega dneva je bilo kmalu konec; danes je konec šolskega leta; kmalu bo konec meseca / ob koncu leta se je zgodilo; s koncem aprila ti bo potekel dopust konec
      // ekspr. potrpi, saj je septembra tako že konec
    5. b) glede na dogajanje: prišel je, ko je bilo že konec filma; premirja je konec; veselice je konec in treba bo domov / ekspr.: pristanem, da bo konec prepira, prepiru da se ne bomo več prepirali; za danes naj bo konec branja ne beri več
      // ekspr. konec iskanja je bil, da so ga zaprli rezultat, posledica
      // gong je označil konec dvoboja / pub1. takoj po koncu tekme so ga prosili za izjavo po tekmi; odšel je že pred koncem predstave / ta zgodba nima jasnega, pravega konca razpleta, zaključka
      // ekspr. do konca življenja se boš kesal dokler boš živel
      // kot pojasnilo, opozorilo na koncu filma, romana konec
    6. c) glede na obstajanje: to bi pomenilo konec države, morale; napovedovati konec sveta, umetnosti / ekspr. napraviti konec revščini / ekspr. taka rana lahko stori konec človeškemu življenju lahko povzroči smrt
      // ekspr., v zvezi z iti izraža približevanje prenehanju obstajanja česa: zaloga gre h koncu / dela gredo počasi proti koncu se končujejo
      // s Hitlerjevo Nemčijo je šlo očitno h koncu bila je blizu poraza, propada
      // z njim gre h koncu umrl bo
  5. 5. evfem., navadno s prilastkom smrt: njen tragični konec je vse pretresel / iti svojemu koncu naproti
  6. 6. pog., ekspr., navadno v zvezi s storiti, vzeti umreti, poginiti, ubiti se: žival je v jami storila konec; v zaporu je od vsega hudega konec vzel / od lakote, strahu so že konec jemali umirali
    // na tem mestu je našel svoj konec komandantov spremljevalec je umrl, bil ustreljen
    // star. storiti hud konec umreti nasilne smrti
    // v povedni rabi: saj ga bo konec, ko ga tako mučite; od razburjenja, sreče ga je bilo skoraj konec; pren. ta obleka pa že jemlje konec
  7. 7. ekspr., z zanikanim glagolom izraža, da kaj traja sorazmerno dolgo: dela, tedna ni in ni konec; sprevodu ni hotelo biti konca / ali še ne bo konec teh stopnic / hvalil je, da ni bilo konca
  8. 8. v prislovni rabi, v zvezi na koncu izraža, da kaj je, se zgodi po vseh dejanjih iste celote: prvi si ti, potem pride on in na koncu še jaz; grozil je, da bo vsako uro ubil enega, na koncu pa še sebe
  9. 9. nav. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi z do izraža najvišjo možno mero: do konca izčrpan se je vrnil domov; to je do konca osamljen, pokvarjen človek / zdaj sem do konca prepričan, da imam prav poplnoma, čisto
    // poudarja celotnost, polnost dejanja: ko je nalogo napisal, naredil do konca, jo je pokazal očetu; ali si prebral knjigo do konca / ne povej samo na pol, ampak do konca
  10. 10. ekspr., navadno v zvezi konec koncev končno, nazadnje: konec koncev se je le odpravil na potovanje / v medmetni rabi konec koncev, kaj to meni mar
  11. 11. star., v prislovni rabi od začetka, na začetku: od konca se je vsemu čudil, potem pa se je hitro privadil
  12. 12. publ., v zvezi srečen konec razplet zgodbe, ki se zadovoljivo, srečno konča za glavne osebe, zlasti v filmu: neprepričljiv srečen konec
  13. 13. v medmetni rabi, v zvezi z in, pa izraža odločnost, nepopustljivost: delal bo, pa konec; rada ga ima, pa konec / tako je prepričan, in konec / tako bo, kot pravim, pa konec besed
    // z zanikanim glagolom poudarja nemočnost, neustreznost: ne morem se privaditi, pa konec / stroj ne vzdrži, in konec
    ●     ekspr. konec me bo od garanja zelo, preveč delam; ekspr. zaradi sto dinarjev te še ne bo konec ne boš gospodarsko propadel; ekspr. z njo je bilo konec, ko sem te prvič zagledal nisem bil več njen prijatelj, nisem je več ljubil, občudoval; ekspr. nikdar mu ne prideš do konca ne da se prepričati; ekspr. biti na koncu z močmi, živci biti telesno, duševno izčrpan, onemogel; ekspr. še nisem pri koncu še nisem končal; ekspr. to ne bo imelo dobrega konca se ne bo dobro končalo; ekspr. tu je on potegnil krajši konec stvar se je zanj končala manj ugodno kot za druge; ekspr. na napačnem, pravem koncu se česa lotiti napačno, prav; pog., ekspr. fant ima glavo na pravem koncu zna pametno, premišljeno ravnati; pog. naredi, da bo na vse konce prav da bodo vsi zadovoljni; ekspr. tako bo, kot pravim, in konec besed, debate nočem, ne dovolim, da bi še govorili o stvari; star. pod konec svojih dni je precej trpel zadnja leta, mesece življenja; ekspr. brez konca isker se je razsulo po nebu veliko; ekspr. na koncu jezika imam, pa ne morem povedati poznam stvar, vem zanjo, vendar se trenutno ne morem spomniti njenega imena; ekspr. še s koncem očesa ga ni hotel pogledati sploh ga ni hotel pogledati; ekspr. niti na konec pameti mi ne pride, da bi kaj takega storil izraža močno zanikanje; ekspr. na konec sveta bi šel za njo zelo jo ima rad; ekspr. kaj bi jokala, saj ne greš na (drugi) konec sveta v zelo oddaljeno deželo, kraj; ekspr. ta kraj je na koncu sveta zelo daleč; ekspr. našel ga bom, pa če na koncu sveta gotovo ga bom našel; ekspr. to je začetek konca poraza, propada; ekspr. na več koncih si je izposodil pri več osebah, bankah; začetek in konec ekspr. zanj je Shakespeare začetek in konec dramatike samo Shakespearove drame ceni, občuduje; ekspr. to je začetek in konec temeljna, glavna stvar; konec ... kraj ekspr. to nima ne konca ne kraja zelo dolgo traja, je zelo dolgo, veliko; ekspr. prehodila sta ves svet od konca do kraja izraža podkrepitev trditve; ekspr. z vseh koncev in krajev so prihajali od povsod; ekspr. iskal sem te na vseh koncih in krajih povsod; konec dober, vse dobro; preg. palica ima dva konca sovražno dejanje lahko škoduje tudi tistemu, ki tako dejanje stori; prim. skonca
lè prisl. (ȅ) 
  1. 1. izraža omejenost na navedeno: to je le osnutek zakona; vzemi, pa le en kos; ekspr. eno uro le daj mir; ni ga udaril, le nahrulil ga je / nav., ekspr.: vsem se je priljubil, ne le domačim; mika ga ne le denar, ampak tudi čast; nima le hiše, ampak tudi vrt / elipt.: le škoda, da ni zakurjeno; sreča le, da ni pil
    // nav. ekspr. izraža popolno omejenost na navedeno dejanje; samo: jaz se le čudim, da ji ni ušel; brez moči si in lahko le gledaš, kako vse razpada / hoče le jesti in jesti
  2. 2. navadno v zvezi s pa krepi nasprotje s prej povedanim: vsega imajo, pa le niso srečni; ne bom igral, gledal bom pa le
    // nav. ekspr. izraža nepričakovanost trditve: nazadnje je le priznal, da se je zmotil; sem pa le radoveden, kdo bo zdržal; če premislimo, si le visoko prišel / otrok je le otrok, mora se igrati; če pa le vztrajate, ga bom poklical
    // v vezniški rabi, v zvezi le da za omejevanje prej povedanega: tudi v naši tovarni imamo iznajditelje, le da premalo
  3. 3. navadno v zvezi s če poudarja pogojenost: plačal bi, če bi le mogel; če le sliši korak, že zalaja / tam nekaj pomeniš le, če imaš denar
    ♦     ekspr. napravi kar tako, da je le samo zaradi videza
  4. 4. nav. ekspr., za oziralnimi zaimki ali prislovi poudarja poljubnost, posplošenost: kdor le more, gre v mesto; ostani tam, kolikor se le da dolgo / to je služba, kakor si je le moreš želeti
  5. 5. ekspr., z vprašalnim zaimkom ali prislovom poudarja ugibanje: le kaj si bo mislil o nas? le kje boš dobil zdaj zdravnika? le zakaj je ni v službo? kaj le pomeni ta molk?
  6. 6. ekspr. izraža spodbudo, poziv: le čakaj, te že ujamem; le nič ne jokaj / le začnimo / naj se le norčuje, saj se ne bo dolgo / elipt.: le počasi; le brez skrbi; ostani, le, če se ti ljubi
  7. 7. elipt., v zvezi z da, če izraža zadovoljnost, začudenje, zaskrbljenost: da ste le zdravi; da se le more tako sprenevedati; če le ni kaj hujšega
    // izraža ukaz, željo: da te le ni sram; če bi se le dalo kam skriti
  8. 8. navadno v zvezi kot le izraža visoko stopnjo: zvit je kot le kaj; prijazen je bil kot le kdaj; podjetje je trdno kot le malokatero
línija -e ž (í) 
  1. 1. nepretrgana vrsta točk; črta: potegniti linijo; ravna linija / knjiž. njegove risbe označuje nemirna, včasih pretrgana linija
    // kar je temu podobno: dolga linija letečih ptic / tekli so v vijugasti liniji in streljali; pren., publ. socialistična izgradnja se ne razvija po ravni liniji
  2. 2. kar ločuje, razmejuje; črta: prekoračiti linijo; mejna linija
  3. 3. navadno s prilastkom redna prometna povezava med določenimi kraji, proga: otvoritev nove linije / avtobusna linija Ježica—Vič; ladijska linija; letalska linija Beograd—Dubrovnik; mednarodne linije; redne in občasne linije; linija v Južno Ameriko
  4. 4. sistem vodov skupaj z opremo za prenos informacij s pomočjo električne energije: graditi novo linijo; sovražnik je uničil linijo; vzdrževati linije / kabelska ali podzemna linija; nadzemna linija; telefonska, telegrafska linija
    // kar ta omogoča: motnje na liniji / medkrajevne, mednarodne linije / žarg.: linija je prekinjena, zasedena zveza; za poročanje s svetovnega prvenstva bo na voljo osemdeset linij zvez; ostanite na liniji ne prekinite zveze, ostanite pri telefonskem aparatu
  5. 5. teh. sistem naprav, strojev, ki omogoča popolnoma avtomatiziran delovni postopek: montirati linijo za polnjenje in zapiranje steklenic; proizvodnja pekovskih linij / proizvodna linija
  6. 6. voj. prvi, najbolj izpostavljeni del položaja: napasti sovražnikovo linijo / obrambna linija / boriti se v prvi liniji; pren. v takratnem položaju je bil vsakdo bojevnik v prvi liniji
  7. 7. navadno s prilastkom oblika, podoba, videz: aerodinamične linije letala; elegantna linija avtomobila; moderna linija frizure; klasične linije kostima / pog. linija oblek je oprijeta obleke so oprijete
    // to je najbolj značilna linija v fiziognomiji njegove duševnosti poteza, črta
    // obris, kontura: linija profila, nosu
    // pog. vitko telo, postava: ima linijo; v teh letih ženske navadno že izgubijo linijo / zelo pazi na linijo trudi se, da se ne zredi
    // vitka linija
  8. 8. publ. smer, usmeritev, zlasti kake dejavnosti, politike: linija se je zdaj spremenila; določiti politično linijo; idejna, partijska, uradna linija; kreatorji nakažejo samo linijo mode za novo sezono; boj med dvema linijama v kulturnem gibanju / z oslabljenim pomenom: programska linija založbe se ne spreminja program
    // žarg., polit. biti na liniji v skladu z veljavno politično smerjo
  9. 9. knjiž., navadno s prilastkom tok, potek: linija dejanja v drami; razstava kaže linijo slikarjevega razvoja / kompozicijska linija romana
  10. 10. potomstvo v zaporednih generacijah: španska linija rodu / moška linija moški potomci; potomci moškega; ravna linija osebe, ki po rojstvu neposredno ali posredno izhajajo drug od drugega; stranska linija osebe, ki po rojstvu izhajajo od skupnega prednika
    // po materini liniji je Slovenec njegova mati je Slovenka
    ●     žarg., polit. iti na linijo odločnega odpravljanja napak začeti odločno odpravljati napake; ekspr. podpreti, premagati koga na vsej liniji popolnoma, v celoti; žarg., polit. vztrajati na liniji oportunizma v oportunizmu; publ. znajti se na isti liniji imeti skupni cilj; po liniji pog. naloge po partijski liniji partijske; pog. delati po politični liniji politično, v politiki; pog. iti na potovanje po privatni liniji privatno, ne službeno; pog. dobiti vstopnice po sindikalni liniji s posredovanjem sindikata; publ. ta boj v skrajni liniji koristi tudi mednarodnemu delavskemu gibanju nazadnje, končno; pog. narediti kaj po liniji najmanjšega odpora tako, da se porabi čim manjši trud ali vzbuja čim manjši odpor pri drugih
    ♦     jur. demarkacijska linija začasna meja med državami ali armadami, navadno po sklenitvi premirja; muz. melodična, pevska linija potek melodije, petja; navt. tovorna linija črta na boku ladje, ki kaže, koliko natovorjena ladja sme biti ugreznjena; obl. takrat je bila moderna A linija so bile moderne obleke, katerih zunanji obris je podoben črki A; H linija v modi vrečaste obleke; šah. linija vsaka od navpičnih vrst polj na šahovnici; kmet na b-liniji; šport. igra na liniji pri tenisu in badmintonu igra, pri kateri odbija igralec žogo z osnovne črte; vet. linija skupina živali določene vrste, ki ima moškega ali ženskega prednika izbranih genskih lastnosti
mrháč -a m (á) slabš. ničvreden, malovreden človek: mrhač se je nazadnje znesel še nad otroki
nàjnazádnje tudi nájnazádnje prisl. (ȁ-ȃ; ȃ-ȃ) ekspr. nazadnje: sem pride pomlad najnazadnje
nàjprej tudi nájprej in nàjpréj tudi nájpréj prisl. (ȁ; ȃ; ȁ-ẹ̑; ȃ-ẹ̑) 
  1. 1. izraža, da je povedano v zapovrstnosti dogajanja na začetku: najprej premisli, potem začni delati; najprej se upira, nazadnje se vda / najprej moram blago videti, potem bom lahko izbiral
  2. 2. izraža, da se dejanje zgodi v zelo kratkem času: naroči jed, ki bo najprej pripravljena / še najprej ga pomiriš s prijaznostjo
nájti nájdem dov., nášel nášla, stil. nájdel nájdla (á) 
  1. 1. nehote, navadno nepričakovano priti do česa: najti denarnico na cesti; na obleki je našla krvave madeže / v leksikonu je našel več napak / v gostilni je našla moža z neko mlado žensko / star. v sodniku najde svojega nekdanjega sošolca spozna
    // hote, načrtno priti do česa izgubljenega, odsotnega: skrijem se ti, da me ne najdeš; najti izgubljeno stvar; hišni ključ je nazadnje našel v žepu / pes je našel sled izvohal
    // najti prehod čez gorovje; elipt. živina najde sama domov
  2. 2. s širokim pomenskim obsegom biti uspešen v prizadevanju, da bi se doseglo kaj, prišlo do česa
    1. a) če osebek tega nima: najti delo, stanovanje; divjad ne najde hrane v visokem snegu / nav., ekspr.: za to opravilo težko najdem primerne ljudi dobim; našla (si) je moža / najti gobe, jagode; najti nafto, premog, železno rudo; pren. bojevali se bomo, dokler ne najdemo pravice, resnice
    2. b) če osebku to še ni znano: najti ustreznejšo metodo; našli so način, kako naj delo hitreje napreduje; pojavu je treba najti vzrok / najti formulo, pravilo, zakonitost / na obrazih ljudi je našel odgovor / pog. če najdem, da kdo lenari, ga bom kaznoval doženem, ugotovim
  3. 3. biti uspešen v ugotavljanju, kje kdo, kaj je
    1. a) s povpraševanjem, poizvedovanjem: Rdeči križ ji je pomagal najti sina / ljudje so sami našli požigalca; našli so voznika, ki je po nesreči pobegnil / knjiž. njena slutnja je našla pravega človeka
    2. b) z gledanjem: v množici na trgu je našel svojega prijatelja / najti besedo v slovarju; najti točko A v načrtu / pri pregledu so našli raka na dvanajsterniku
    3. c) s tipanjem: v temi je s težavo našel vrata; ne najdem žile
  4. 4. navadno s prislovnim določilom izraža navzočnost v prostoru ali času: lišaje najdemo celo v krajih, kjer se zdi življenje nemogoče; naslednje leto najdemo pesnika spet v tujini; v članku najdemo nekatere neresnične trditve / publ.: malo narodov je najti, ki bi bili izpostavljeni takemu raznarodovalnemu pritisku malo narodov je; tu bi našli še plemena prerijskih Indijancev tu so plemena
    // nav. 2. os. izraža, da je kaj kje na razpolago: vedno me najdeš doma med peto in šesto uro; metlo najdete za vrati / pog. v tej trgovini najdete vse lahko kupite
    // ekspr. tudi zate bi se kaj našlo
  5. 5. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da je kdo deležen dejanja, kot ga določa samostalnik: najti milost, pomoč, sočutje, tolažbo pri kom; najti rešitev rešiti (se); v kajenju najde užitek uživa
    // publ.: članek je našel precej odmeva med bralci o njem so govorili, razpravljali; predlog zakona ni našel soglasja med poslanci vsi se niso strinjali z njim; oba pesnika sta našla mesto v reprezentativni izdaji njuna dela so bila tam objavljena
    ●     ekspr. vedno se najde kdo, ki godrnja vedno kdo izraža nejevoljo, nesoglasje; ekspr. ob tem ne najdem besed od osuplosti nad tem ne morem nič reči; ekspr. fant, da mu ne najdeš para dober; postaven; ekspr. večjih pijancev ne najdeš ni; vznes. v tujini je našel zadnji dom, grob je umrl; najti isti, skupni jezik, publ. skupni imenovalec imeti, doseči enako mnenje o kaki stvari, vprašanju; ekspr. le kaj najde na njem izraža začudenje nad tem, da ji je všeč, da mu je naklonjena; star. v knjigah je našel, da je našo deželo nekoč prekrival led je izvedel, se poučil; preg. lepa beseda lepo mesto najde; preg. kdor išče, najde; preg. tudi slepa kura včasih zrno najde tudi človeku z manjšimi sposobnostmi se včasih kaj posreči
napósled tudi napôsled prisl. (ọ̑; ȏ) knjiž. nazadnje: društvo je životarilo in naposled zamrlo / tukaj naposled ne gre za prekršek, ampak za nekaj hujšega
napráskati -am dov. (á) s praskanjem priti do določene količine česa: otrok je iz zidu napraskal nekaj kamenčkov / ekspr. le toliko denarja smo lahko napraskali dobili, zbrali
● ekspr. učenec je nazadnje le napraskal nalogo napisal, sestavil
navsezádnje prisl. (ȃ) ekspr.  
  1. 1. nazadnje: po dolgem omahovanju se je navsezadnje odločil; tako dolgo ji je razlagal, da je navsezadnje razumela / zapravil je denar in navsezadnje še hišo / kar je storil, navsezadnje ni nič slabega / v medmetni rabi navsezadnje, kaj mi je mar za ljudi izraža malomarno zavrnitev
  2. 2. izraža omejevanje: navsezadnje tudi on ni brez napak; upoštevati je treba politične, gospodarske in navsezadnje tudi kulturne razmere
    ●     ekspr. navsezadnje bo že povsod videl strahove izraža omalovaževanje
nazádnje prisl. (ȃ) 
  1. 1. izraža logični, pričakovani izid dejanja, dogajanja: po dolgem omahovanju se je nazadnje odločil; luč pojema, nazadnje ugasne / ekspr. nazadnje smo le dočakali rešitev / ekspr. še celice se nazadnje privadiš
    // izraža, da kaj je, se zgodi po vseh dejanjih iste celote: prvi si ti, potem pride on in nazadnje še jaz; grozil je, da bo ubil vse, nazadnje pa še sebe
  2. 2. ekspr. izraža samoumevnost trditve: hiša je nazadnje le hiša, če je še tako majhna; fant je nazadnje zadosti star, da se odloči / v medmetni rabi nazadnje, kaj se nas to tiče izraža malomarno zavrnitev
    ●     ekspr. nazadnje bo še mislil, da ga ne maramo izraža možnost uresničitve; ekspr. skladba preseneča zaradi iznajdljivosti in ne nazadnje zaradi neposrednosti poudarja pomembnost povedanega; nazadnje sem ga videl včeraj zadnjikrat; ekspr. smrt in žalost, to je za nazadnje na to zdaj ni treba misliti
nè prisl., neposredno pred osebno glagolsko obliko ne (ȅ) 
  1. I. 
    1. 1. s povedkom zanika glagolsko dejanje: ne grem; ne bodo ga ujeli; ne vem; ekspr. take priložnosti nisem in ne bom imel več / o tem bi rajši ne govoril; ne bi ga rad srečal / pri zanikanih zaimkih in prislovih se nikalnica pred glagolom ponovi: nič ne pomaga tajiti; nas ne vpraša nihče; iz njega ne bo nikoli nič; nikoli več ga ne srečam / v zanikanem stavku je predmet neposredno prehodnega glagola v rodilniku: sosedovi še nimajo avtomobila; tu ne prodajajo zelenjave / nedoločnikov predmet je
      1. a) v rodilniku, če je povedek glagol nepolnega pomena: noče prodati posestva; ne mara delati nadlege; ne morem dobiti zveze; ne sme kaznovati otrok
      2. b) v rodilniku ali tožilniku, če je povedek glagol s polnim pomenom: ne bojim se povedati resnice in resnico / če je predmet pred zanikanim povedkom, je pogostejša raba rodilnika tega dela ne mislim prevzeti
      3. c) v tožilniku, če je nedoločnik v stavku osebek: ni naša naloga iskati krivce; napako obsojati ni težko / kadar izraža zanikani glagol biti nenavzočnost osebka v stvarnosti, je ta v rodilniku: očeta ni doma; danes me ne bo na večerjo; ekspr. vrnitve k staremu ni in ne more biti / tožilnik mere ostane tudi za zanikanim povedkom: ne meri niti dva metra; še eno leto ni vzdržal / ne upoštevaje dejstva; ne daleč od hiše nedaleč
        // z velelnim naklonom izraža prepoved: ne bodite malomarni; ne hodi po sredi ceste / v zanikanem velelniku se rabi nedovršnik namesto dovršnika tudi za enkratno prepoved zdaj ne hodi na sonce / raba peša od njega ne jemlji ničesar ne vzemi ničesar
        // pog., z nedoločnikom: le ne obupati; ne me strašiti
        // v zvezi z naj izraža omiljeno prepoved ali željo, da se kaj ne zgodi: naj se ne prenagli / oče želi, naj ne bi začeli, dokler sam ne pride
    2. 2. z drugim stavčnim členom izraža nasprotje, izključevanje: popustiti mora on, ne ona; ne meni, tebi bo žal; ti mikrobi povzročajo drugačno, ne alkoholno vrenje / vrnil se je še ne deset minut potem / to je izjema, ne pravilo / elipt. pametno ali ne, tako bom naredil
    3. 3. ekspr. poudarja nasprotni pomen: vaš otrok ni neumen, samo učiti se noče; ni slabo, kar si naredil / ne dosti vredno blago; ne nazadnje sem tudi jaz tukaj; obhajale so ga ne preveč prijetne misli; hitro ukrepa, pa ne nespametno zelo pametno
    4. 4. ekspr. izraža popravek: bil je nekakšen upravnik, ne upravnik, kdove kaj je bil; ura je pol devetih, ne, že skoraj devet / lahko spet prideš, samo ne jutri
      // izraža stopnjevanje z dodatno trditvijo: on mi je bil prijatelj, ne, oče; ne enkrat, desetkrat sem ti razložil
    5. 5. v vprašalnih stavkih izraža domnevo, ugibanje: ali ni tisti mož tvoj stric; pog. ga ne bi kozarček / recite, ali ne bi hoteli sodelovati; ekspr. pa reci, če ni lep
      // ekspr., v retoričnem vprašanju poudarja nasprotno trditev: kdo bi se ne jezil; ali vam nisem rekel, da se nanj ne zanašajte; kaj bi ne vedel, saj že vsi govorijo o tem / elipt. poznaš ga, kaj bi ga ne; saj še ni ura osem. O, kako da ne / si zadovoljen? Kako da ne da, seveda
      // ekspr. izraža ukaz, grajo: presneti otrok, ali ne boš jedel; kaj te ni sram, da se potepaš; ali ne boš tiho
      // ekspr. izraža nejevoljo, presenečenje: kaj še nisi napisal naloge; ravno sem hotel na sprehod, kaj ti ne pride obisk
      // elipt. izraža pričakovanje pritrditve: lepa stvar, ne; zdaj gremo pa domov, ali ne; to se ti je samo zareklo, ne res / pa ne, da iščeš mene menda iščeš mene
  2. II. elipt.
    1. 1. izraža zanikanje, zavrnitev, ant. da: si ti poklical? Ne; ali je knjiga tvoja? Ne, izposojena; si že truden? Še ne / ekspr., okrepljen: ali se ga kaj bojiš? Prav nič ne; nikakor ne, res ne, še malo ne / ekspr., s povzetjem: ne hodi tja, nikar ne; ne bom več pil, jaz že ne; ne vdamo se, za ves svet ne / ekspr., s povzetjem na začetku: ne, tega ne verjamem; oh ne, saj ni res
    2. 2. zanika trditev prejšnjega stavka: on zna govoriti, ti pa ne; še danes bo dež. Upam, da ne
      // ekspr. zanika ves stavek: moral bi delati, ne pa, da pohajaš; tega pa ne, da bi pomagal, še nagaja / ne, da ne bi hotel priti, ampak ne more
  3. III. 
    1. 1. ekspr., kot dodatna nikalnica krepi zanikanje s poudarjenim izključevanjem: ne popusti tudi za las ne / ne dam mu ne dinarja; ne kaplje ni polil; ne za hip se ni pomišljal; on ni ne mlad in tudi ne zdrav / o tem se mu še sanja ne niti ne sanja
      // pog.: ni ne bolan; ne laže pa ne
    2. 2. kot pleonastična nikalnica, v pripovednih odvisnih stavkih za izražanje osebne prizadetosti: ne maram ga v hišo, da mi nazadnje še česa ne ukrade; boji se, da bi mu brat ne umrl, da mu brat ne umre boji se, da bi brat umrl
      // malo je manjkalo, da ga ni povozil skoraj bi ga (bil) povozil
      // počakal bom, dokler ne pride tako dolgo, da pride
      // v zvezi razen če ne izraža izvzemanje: gremo v hribe, razen če se ne bojiš; pride, razen če se ne premisli pride, če se ne premisli; pride, razen če se premisli
  4. IV. v vezniški rabi
    1. 1. nav. ekspr., navadno v zvezi ne samo, ne le — ampak tudi za širjenje, stopnjevanje prej povedanega: ni le svetoval, ampak tudi pomagal / če je nikalnica pred povedkom in ločena od samo, le, se rabi tožilnik ali rodilnik: ne prodaja samo hišo ali hiše, ampak tudi vrt; nima samo brate ali bratov, temveč tudi sestre / če se nikalnica ne nanaša na povedek, se rabi samo tožilnik ljubi ne le delo, ampak tudi razvedrilo
    2. 2. v zvezi ne da bi za izražanje načina, kako poteka dejanje nadrednega stavka: planeš v sobo, ne da bi potrkal / predmet je v tožilniku odšel je, ne da bi bil spregovoril besedico
    3. 3. za izvzemanje
      1. a) v zvezi ne (drug) kakor: na hribu ni drugega kakor trnje / nič ni lepšega kakor zvestoba
      2. b) elipt., v zvezi če ne: tam upa najti, če ne sreče, pa vsaj mir; naletel je, če že ne na odpor, pa vsaj na zaničevanje / kaj sem hotel drugega, če ne molčati; ekspr. kdo drug, če ne on, bi si to upal samo on
        // stalo bo tisočak, če ne več / se bo že premislil. Pa če se ne
    4. 4. elipt., v zvezi če ne za izražanje grožnje: pridno se úči, če ne ...; tiho, če ne ...
  5. V. v medmetni rabi izraža začudenje, presenečenje: ne, to je pa res imenitno; ne, da je kaj takega sploh mogoče; ne, kaj vse ti ne veš; ne, se je začudil
    ●     ekspr. fant, ne bodi len, zgrabi za palico in zamahne brez obotavljanja, urno; ekspr. ne bodi, ne bodi, kdo ti bo verjel izraža začudenje, zavrnitev; ekspr. da te ni sram izraža začudenje, ogorčenje; ekspr. take zime pa še ne izraža močno začudenje; ekspr. lep ali ne, meni je všeč tak, kot je; sprašujete, ali se strinjam: da in ne delno se strinjam, delno pa ne; ekspr. vsi mu prigovarjajo, on pa ne in ne se trdovratno upira, noče; ekspr. če ne, pa ne izraža sprijaznjenje z nastalim položajem; ekspr. zaradi nje ti bo večkrat žal kot ne ti bo gotovo pogosto žal; elipt. hvala! Ni za kaj izraža vljudnostni odgovor pri zahvali; pog. to ravno ne izraža, da trditev sogovornika ni v celoti sprejemljiva; ekspr. le tega ne izraža svarilo, prepoved; ekspr. o tem ni da bi govoril ni potrebno, ni vredno govoriti; ekspr. da mi ne hodiš po travi izraža prepoved; ekspr. ne more pa ne more verjeti poudarja zanikanje; ekspr. da se je oženil? Kaj ne poveš izraža začudenje, presenečenje; ekspr. kaj vse ne pride na dan izraža začudenje, presenečenje; ni rekel ne da ne ne ni povedal svoje odločitve; ves dan sem dobre volje. Ne bi rekla zdi se mi, da nisi; pog. če se je vrnil? Ne da bi (jaz) vedel mogoče, ne vem; ekspr. verjemi ali ne, tako je bilo izraža odločno trditev; ekspr. ali me misliš tudi ti zapustiti? Veš da ne izraža odločno zanikanje, zavrnitev; sam.: omahovati med da in ne; odgovarja na kratko z da in ne; odločen ne; ekspr. izreči svoj ne odkloniti; prim. bi, biti, hoteti, imeti
obúpati -am dov. (ȗ) priti v stanje, v katerem osebek ne vidi možnosti za rešitev iz težkega položaja: prehitro je obupal; zato še ni treba obupati; ekspr. nikar obupati
// nav. ekspr. izgubiti upanje, prepričanje, da se bo kaj zaželenega uresničilo: obupala je, da ga bo še kdaj videla / starši so nazadnje obupali nad sinom; vojaki so obupali nad zmago, zastar. o zmagi
obveljáti -ám dov. (á ȃ) 
  1. 1. izraža, da postane veljavno, sprejeto, kar določa samostalnik: obveljal je njegov načrt, predlog; nazadnje je obveljalo njegovo mnenje; zmeraj je morala obveljati njena beseda / pog. moja bo obveljala moja odločitev
    ●     star. zakon bo obveljal bo ostal v veljavi
  2. 2. knjiž. biti označen, ocenjen: atentat je takoj obveljal za največji zločin
odcokláti -ám dov. (á ȃ) coklajoč oditi: s težkimi koraki je odcoklal v hišo / v svojih rumenih coklicah je hitro odcoklala za očetom
// ekspr. oditi: nazadnje je le odcoklala v trgovino
odhlačáti -ám dov. (á ȃ) ekspr. hlačaje oditi: fantek je odhlačal za materjo / medved počasi odhlača v gozd
// slabš. oditi: nazadnje je le odhlačal
odjénjati -am dov. (ẹ̄) raba peša  
  1. 1. odnehati, popustiti: ob njenih solzah je takoj odjenjal / spodbujali so ga, naj pri tem pomembnem delu ne odjenja / klin, zabit v skalo, je odjenjal / mraz letos ne odjenja
  2. 2. nehati, prenehati: nazadnje je dež odjenjal; nista odjenjali govoriti
odložíti -ím dov., odlóžil (ī í) 
  1. 1. narediti, da osebek kaj preneha imeti v roki, na sebi: prenehal je brati in odložil knjigo; odložil je palico in torbo / odložiti prtljago; odložil je vrečo in se vzravnal / žerjav je odložil tovor in se vrnil po novega / odložiti nakit sneti; odložiti plašč sleči
    // kot vljudnostna fraza odložite, prosim; pren. odložiti skrbi
  2. 2. narediti, da kaj pride z vozila, živali: ustavil je avtomobil in odložil nekaj zabojev / pog. avtobus je odložil potnike potniki so izstopili iz njega; odložili so ga pred gostilno ustavili so, da je izstopil
    // pohištvo so mu odložili kar pred vrati pustili
    // narediti, da kaj delno pride z vozila, živali: pod klancem so morali odložiti, da so konji speljali; če boš preveč naložil, boš moral odložiti
  3. 3. narediti, da kaj pride z določenega mesta drugam: poseben stroj je odložil vsako napolnjeno steklenico; odložiti knjige na polico
    // z nošenjem, vožnjo delati, da kaj kam pride: odložiti odpadke na določeno mesto / voda je odložila pesek na travnik nanesla
  4. 4. prenehati vztrajati v položaju, kot ga določa samostalnik: zaradi bolezni je odložil vse funkcije; odložiti mandat; odložil je predsedniško mesto
  5. 5. navadno z glagolskim samostalnikom narediti, da se kaj ne opravi ob določenem času: odložiti obisk, potovanje; poroko so zaradi očetove smrti morali odložiti
  6. 6. s širokim pomenskim obsegom izraža prenehanje dejanja, dela, kot ga določa sobesedilo: odložil je časopis in jo poslušal; nazadnje je le odložila telefonsko slušalko prenehala telefonirati; odložila je šivanje in začela pripravljati večerjo prenehala je šivati; odložiti žlico prenehati jesti; ekspr.: komaj čaka, da bo odložil vojaško suknjo končal kadrovski rok; odložil je šolsko torbo ne hodi več v šolo
  7. 7. v zvezi z jajčece, jajce izločiti zaradi razmnoževanja: samica odloži jajčeca v prst; žabe odložijo jajca navadno v vodo / odložiti ikre
    ●     ekspr. odložila je črnino prenehala je nositi žalno obleko; stanovanjsko vprašanje so odložili z dnevnega reda ga niso obravnavali
    ♦     lov. odložiti psa ukazati mu, da ostane, počaka na določenem mestu
odpeljáti -péljem tudi -ám dov., odpêlji odpeljíte; odpêljal (á ẹ̄, ȃ) 
  1. 1. z vozilom, prevoznim sredstvom spraviti z določenega mesta: ranjenca so odpeljali v bolnišnico; odpeljati z vozom; odpeljati se z avtomobilom; odpeljati se z dvigalom; odpeljal se je dvajset kilometrov daleč / ekspr. odpeljala ga je črna limuzina
    // vozeč spraviti z določenega mesta: konj je odpeljal voz z dvorišča; nekdo mu je naskrivaj odpeljal kolo / odpeljati avtomobil na servis
  2. 2. vozeč se oddaljiti: vlak je že odpeljal; tovornjak je nazadnje odpeljal izpred hiše / vaš avtobus odpelje šele zvečer
  3. 3. kot spremljevalec, vodnik narediti, da kdo kam odide: odpelji jo domov; vodič jih nato odpelje po mestu / odpeljati koga na ples, sprehod / dekle je odpeljal s seboj
    // narediti, povzročiti, da kdo odide pod nadzorstvom na določeno mesto: odpeljati koga v taborišče, zapor; hišo so zažgali, njiju pa odpeljali
odsmejáti se -sméjem se tudi -ím se dov., odsméj se in odsmèj se odsméjte se; odsmejál se (á ẹ́, í) ekspr.  
  1. 1. smeje se oditi: fantje so se odsmejali po vasi
  2. 2. prenehati se smejati: smejal se je in smejal, a se je nazadnje le odsmejal
odvozláti -ám dov. (á ȃ) odstraniti vozel na čem: odvozlati kravato, verižico, vrvico / odvozlati vozel
// ekspr. razrešiti kaj težko rešljivega, zapletenega: odvozlati problem; nazadnje se je zmeda le odvozlala
odživéti -ím dov., odžível (ẹ́ í) 
  1. 1. ekspr. prenehati dejavno živeti: zavedal se je, da je že odživel in da mu preostane le še životarjenje
    // umreti, odmreti: dolgo je živela in nazadnje odživela; pren. to čustvo v njem je že davno odživelo
  2. 2. redko preživeti: vsakdo ima pred seboj dneve, ki jih mora tako ali drugače odživeti
oglasíti se -ím se, in oglasíti se in oglásiti se -im se dov., oglásil se (ī í; ī á) 
  1. 1. dati, začeti dajati zvok, glas: fant leži nepremično na tleh in se ne oglasi; ponoči se včasih oglasi sova; psi so se oglasili po vsej vasi začeli lajati
    // ptič se je oglasil z ostrim glasom
    // ekspr., s prislovnim določilom izraža smer, kraj, odkoder pride, začne prihajati zvok, glas: iz daljave se je oglasil strel; iz kota se je oglasilo ihtenje; v dolini se oglasi zvon / zvečer se je oglasila pesem
  2. 2. spregovoriti, reči: povej po pravici, se je oglasil oče; oglasiti se v debati; brezoseb. iz sobe se je oglasilo: naprej / oglasil se je z odločno besedo / vsi so se oglasili proti njemu nastopili
  3. 3. odgovoriti (na poziv, klicanje): odložila je slušalko, ker se ni oglasil; dolgo so ga klicali, pa se ni oglasil; na trkanje se nihče ne oglasi
  4. 4. dati kako sporočilo o sebi, navadno po pošti: dolgo se ni oglasil z dopusta; oglasiti se z razglednico / takoj ko prideš tja, se oglasi piši
  5. 5. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop telesnega, duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: oglasila se je stara bolečina v križu; že na vlaku se je oglasila lakota; oglasila se mu je želja po plezanju / nazadnje se mu je le oglasila vest
  6. 6. priti kam, navadno z določenim namenom: oglasil se je na občini, da povpraša za dovoljenje; več snubcev se je že oglasilo pri njej; oglasite se jutri, danes ne utegnem
    ●     nar. prišel jo je klicat (pod okno), pa se ni oglasila ni pokazala pripravljenosti za pogovor, stik; knjiž., ekspr. ognjenik se je oglasil začel bruhati; ekspr. že pet mesecev je noseča, pa se otrok še ni oglasil premaknil, zganil; ekspr. končno se mu je oglasila pamet je začel pametno misliti, ravnati; ekspr. v hiši se je oglasila smrt nekdo v hiši je umrl; ekspr. morda se mu bo pa zdaj le oglasilo srce bo postal usmiljen, dober; ekspr. oglasil se mu je želodec postal je lačen; na sestanku se je tudi on oglasil k besedi sodeloval v debati, pogovoru; ekspr. tedaj se je v njem oglasil mož postal je odločen, pogumen; ekspr. oglasiti se s pesmijo zapeti; ekspr. oglasil se je z novo pesniško zbirko jo objavil
okorájžiti -im dov. (á ȃ) pog. opogumiti, ohrabriti: boji se, treba ga bo okorajžiti; nazadnje se je le okorajžila in vprašala / ko se je malo okorajžil, je začel govoriti o ljubezni / dolgo se ni oženil, nazadnje se je pa le okorajžil / kot spodbuda, poziv kar okorajži se pa začni
● pog. člani dramskega krožka so se letos okorajžili in petkrat igrali so postali zelo delavni, prizadevni
omáhniti -em, in omahníti in omáhniti -em dov. (á ȃ; ī á ȃ) nav. ekspr.  
  1. 1. priti iz pokončnega položaja zlasti v viseči, ležeči položaj: pri dremanju je omahnila s stola; od utrujenosti je kar omahnila na klop; omahniti čez skalo, v prepad pasti; omahnil je kakor posekano drevo
  2. 2. knjiž. omajati se, opešati: vera v zmago mu zaradi tega ni omahnila / njena zvestoba je za nekaj časa omahnila
    ●     star. nazadnje je omahnil tudi on in obljubil pomoč se vdal, odnehal; vznes. med delom, sredi velikih načrtov je omahnil (v grob, smrt) je umrl; vznes. omahnil je pod streli padel, bil ubit; vznes. roka znanega slikarja je za vedno omahnila znani slikar je umrl
omajáti omájem tudi omájati -em tudi -am dov., omájaj omájajte tudi omajájte; omajál tudi omájal (á á; á; ā) 
  1. 1. narediti, povzročiti, da kaj ni več trdno, stabilno: zasilni šotor je vsaka sapica omajala; potres je omajal temelje stavbe; zob se mi je omajal / ugled se mu je omajal; omajati si položaj
  2. 2. narediti, povzročiti, da kdo v svojem mnenju, ravnanju ni več odločen, trden: njegove solze so jo omajale; njihovi ugovori ga niso mogli omajati; nazadnje se je le omajal / njegovega sklepa niso mogli omajati; omajati koga v njegovem prepričanju
  3. 3. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da kaj pri kom ne obstaja več v prejšnji meri: omajati komu ugled, upanje; to mu je omajalo zaupanje v človeka / prenaporno delo mu je omajalo zdravje
    ●     ekspr. pijača jim je omajala jezike je povzročila, da so začeli dosti in sproščeno govoriti
omehčáti -ám dov. (á ȃ) 
  1. 1. narediti, povzročiti, da postane kaj mehko, mehkejše: milnica je brado omehčala; omehčati kožo / posušeno sadje omehčati v sladki vodi
  2. 2. ekspr. povzročiti, da postane kdo pripravljen narediti, povedati, kar se želi, zahteva: omehčati koga; z lepo besedo je omehčal njeno srce; ni se dala omehčati; po dolgih prošnjah, nazadnje se je le omehčal in plačal / bolečine so omehčale njegovo voljo naredile jo manj izrazito, močno
    ♦     kem. omehčati vodo odstraniti iz nje kalcijeve in magnezijeve soli
organizírati -am dov. in nedov. (ȋ) 
  1. 1. z uskladitvijo, sistemizacijo sestavnih delov narediti, da
    1. a) kaj kot celota dobro deluje, poteka: organizirati proizvodnjo, zdravstveno službo; tako delo je treba skrbno organizirati / organizira boj proti alkoholizmu / skušal je bolje organizirati posvetovanje / košarkarji so šele sredi polčasa organizirali svojo igro in dobro zaigrali / ekspr. organiziraj (si) življenje, kakor veš in znaš
    2. b) je kaj smiselna celota: pisatelj je nazadnje le organiziral svoj roman / svojih misli ni znal organizirati
  2. 2. povzročiti, doseči nastanek, delovanje česa: organizirati spopade; organizirati stavko, vstajo / organizirati alpinistično odpravo, atletsko tekmovanje / organizirali so mladinsko delovno brigado ustanovili
  3. 3. združiti z določenim ciljem, namenom: organizirati kmete za sodelovanje z zadrugo; organizirati ljudstvo v boju proti okupatorju; ljudje so se organizirali v krajevne skupnosti
  4. 4. pog. dobiti, priskrbeti: organiziral jim je prenočišče; organiziral si je družbo za v hribe
osŕčiti -im dov. (ŕ ȓ) knjiž. opogumiti, ohrabriti: njihova hladnokrvnost jih je osrčila; nazadnje se je le osrčil in prosil za dovoljenje
ostáti ostánem dov. (á ȃ) 
  1. 1. ne prenehati biti, se nahajati na določenem prostoru, v določenem kraju: vsi so odšli, le on je ostal; ostati na deželi, v mestu / slike so ostale na steni; v steklenici je ostala samo gošča / listje ne bo dolgo ostalo na drevju / ostati doma za varuha / najstarejši sin je ostal na kmetiji je postal njen gospodar
    // po prihodu kam ne oditi takoj: v vsakem kraju so ostali nekaj dni; ostati na zabavi do konca / boji se, da bo moral ostati v bolnici da ga bodo obdržali; rad bi ostal v tem kraju se za stalno naselil; odločili so se, da bo ostala pri njih da jo bodo sprejeli v svojo družino
  2. 2. s prislovnim določilom pri premikanju, gibanju ne (moči) priti z določenega mesta: krogla mu je ostala pod lopatico; voz je ostal v blatu / smeti so ostale na cedilu
    // ne priti z določenega mesta, iz določenega kraja: če pomoč ne bi prišla pravočasno, bi ostali v jami / ekspr.: ostal je na fronti padel; rokopis je ostal v predalu ni bil objavljen
    // akti so ostali pri direktorju; pren. sklepi so ostali le na papirju
    // biti puščen kje, ne biti (po)spravljen z določenega mesta: čoln je ostal v vodi; posoda je ostala na mizi / žito je ostalo na polju / ker je prišel prepozno, je ostal zunaj
  3. 3. s prislovnim določilom ne prenehati biti v določenem položaju: letalo je dolgo ostalo na tej višini; ostati na koncu vrste; zmeraj je ostal v njeni bližini / vozilo je v ovinku komaj ostalo na cesti
    // nav. ekspr. priti glede na premikajočega se v določen položaj: reka je ostala na desni; gore so ostale v daljavi; domača vas je ostala za njim
  4. 4. s širokim pomenskim obsegom ne prenehati biti, obstajati: jama, ki jo je naredila granata, je ostala; zob ga je nehal boleti, oteklina pa je ostala; težave bodo ostale / hruške so zgnile, jabolka so pa ostala so se ohranila; lepo vreme bo ostalo še nekaj dni trajalo
    // ne prenehati
    1. a) biti, obstajati kot del, sestavina, element celote, ki ne obstaja več: od servisa je ostal le en krožnik; od cerkve je ostal zvonik / iz tistih časov je ostalo nekaj predmetov se je ohranilo
    2. b) se uporabljati, biti veljaven: parne lokomotive ne bodo dolgo ostale; dosedanje omejitve uvoza bodo še ostale / cene nekaterim živilom so ostale se niso spremenile
      // nekaj ljudskih šeg je ostalo
    3. c) biti zanimiv, pomemben: njegova dela bodo ostala; ekspr. če bomo prestrogi, kaj bo ostalo
  5. 5. z dajalnikom ne prenehati biti
    1. a) pri kom kot lastnost: lepota ji je ostala; veselje do dela mu je ostalo / bolezen mu je ostala iz otroških let jo ima; to ime mu je ostalo tako so ga začeli imenovati; tako so mu rekli
      // drevesu je ostalo le še nekaj listov
    2. b) v posesti, lasti koga: hiša mu je ostala, drugo so mu pa prodali na dražbi / uniforma je vsakemu ostala
  6. 6. ne prenehati biti
    1. a) skupaj s kako celoto: čeprav so seme čistili, je v njem ostal plevel / v novi izdaji bodo ostale skoraj vse pesmi iz prve izdaje
    2. b) član kake skupnosti: ostati pri pevskem društvu; ostati v organizaciji
  7. 7. biti še
    1. a) neporabljen, nerazdeljen: ostalo je še nekaj časa; hrane je ostalo za pet dni; ostali sta še dve vstopnici; ni mu ostalo dosti denarja za knjige / večerja zanj je ostala; jabolko naj ostane zanjo naj se prihrani
    2. b) neopravljen, nenarejen: vse domače delo ji je ostalo; ostalo mu je še nekaj izpitov / naloga mu ostane za zvečer
    3. c) nav. ekspr. edino mogoč, primeren: ne ostane mu drugega, kot da ga prosi za pomoč; kaj nam po vsem tem še ostane kaj lahko še storimo
      // preseči potrebno mero, količino: blaga je za plašč dovolj, še ostalo bo; hrana vsak dan ostane
  8. 8. ne prenehati biti, obstajati kot posledica česa, ko povzročitelj ni več navzoč: od rane so ostale brazgotine; za nevihto je ostalo opustošenje
    // biti kot zapuščina po kom: prepustil jim je vse, kar je ostalo po materi / ekspr. natisnili so vse, kar je za njim ostalo kar je napisal
  9. 9. ne se odstraniti iz oprijema, ker preneha prvotna pritrjenost, vez: ko je prijel za kljuko, mu je ostala v roki; potegnil je in zob mu je ostal v kleščah / na krtači je ostalo dosti dlak
  10. 10. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža, da lastnost ali stanje osebka še naprej obstaja
    1. a) s pregibno besedo: mož je ostal poštenjak; to naj ostane skrivnost; ostati krepek, zdrav, živ; kljub prošnjam je ostal neizprosen; ostati neporočen / ostal ji je zvest vse življenje bil
      // brezoseb. ostalo bo hladno, suho / kot pozdrav ostanite zdravi
    2. b) z nepregibno besedo: ostati pokonci
    3. c) s predložno zvezo: nekateri predeli so ostali brez električne razsvetljave; ostati na dopustu; ostati pri življenju; ostati v vodoravni legi, čepečem položaju; ostati v stikih, veljavi / ostati na istem delovnem mestu; publ. ostati na položaju predsednika ostati predsednik
    4. č) s primerjavo: fant je ostal, kakor je bil
      // izraža, da lastnost ali stanje osebka nastopi
    5. a) s pregibno besedo: nazadnje je ostal siromak; po očetovi smrti je ostala sama
    6. b) z nepregibno besedo: ostati zadaj zaostati
    7. c) s predložno zvezo: ob koncu meseca je ostal brez denarja; živina bo ostala brez krme
      ●       pisana beseda ostane vsak dogovor naj se zapiše; ostalo mu je še nekaj italijanskih besed jih še zna; ekspr. ostati mož beseda narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; ekspr. njegovo ime bo ostalo zapisano v naši zgodovini je zelo pomemben, slaven; posestvo je ostalo sinu ga je podedoval; napovedana proslava ostane bo; publ. prošnja je ostala brez uspeha ni bila ugodno rešena; elipt. če bo ostal, ne bo nikoli hodil ostal živ, preživel; pog., ekspr. nobene nam ni ostal dolžen vsak naš napad, obdolžitev je učinkovito zavrnil; ekspr. ničesar mu ne bo ostal dolžen za vse, kar mu je hudega storil, se mu bo maščeval; ostal je sam s svojo bolečino nikomur se ni mogel potožiti; ekspr. ostal je praznih rok ni dobil pričakovanega; njegova pričakovanja se niso uresničila; ekspr. ob tem prizoru je ostal brez besed je bil zelo osupel, prizadet; ekspr. zemlja ne bo ostala brez rok ljudje bodo še kmetovali; ekspr. ostati brez strehe izgubiti stanovanje, dom; ekspr. nekaj tega mora ostati za seme se naj ne uniči, odpravi; ostati na cedilu brez pomoči, sam; ekspr. ostati na cesti biti brez službe ali brez stanovanja; izgubiti službo ali stanovanje; vse življenje je ostal na deželi živel; s stanarino bom ostal še na dolgu je ne bom še poravnal; dolg ne sme ostati na hiši dolg, za katerega se jamči, se mora poravnati; beseda mu je ostala na jeziku ni povedal tega, kar je mislil; ekspr. mesto so porušili, da ni ostal (niti) kamen na kamnu popolnoma so ga porušili; zastar. ostal je na mestu kakor vkopan obstal; ostati na miru, pri miru ne se premakniti; ostati na pol poti ne dokončati, ne opraviti začetega; ekspr. ostale so jim glave na ramah ostali so živi; ekspr. ostalo je samo pri besedah samo govorili, razpravljali so; ekspr. navadno ostane pri prvi merici spije samo eno merico; ekspr. ostalo je pri obljubah obljub niso izpolnili; ostalo je pri starem nič se ni spremenilo; ostati pri stvari razpravljati, pogovarjati se le o stvari, ki je predmet razprave, pogovora; nič mu ne ostane v glavi ničesar si ne more zapomniti, se naučiti; beseda mu je ostala v grlu ni povedal tega, kar je mislil; dogodek mu je ostal v lepem spominu se ga rad spominja; pog. popevka mu je ostala v ušesih zapomnil si je njeno melodijo; ekspr. to naj ostane med nami drugim tega ni treba pripovedovati; ekspr. to mi bo ostalo vse življenje pred očmi tega se bom spominjal, to si bom predstavljal; strokovno je ostala daleč za njim zelo jo je prekosil; pog. po poroki je ostala doma se ni odselila; se ni zaposlila; pog. zaradi otrok je ostala doma se ni zaposlila; je prenehala delati; pog. kje sva že ostala pri katerem delu, stavku besedila sva prenehala; o čem sva prej govorila
      ♦       jur. ostati pri izpovedi vztrajati; mat. pet v sedemindvajset gre petkrat, ostane dve; prim. ostali
ostváriti -im dov. (á ā) 
  1. 1. knjiž. uresničiti, izvesti, izpolniti: ostvariti ideje, načela, načrt; predlog se je nazadnje ostvaril / ostvariti sanje, želje
  2. 2. publ. imeti, doseči: podjetje je v tem letu ostvarilo precejšen dohodek; ostvariti možnosti za hitrejši razvoj / ostvariti narodno kulturo
pa vez.  
  1. I. navadno v protivnem priredju, z vejico
    1. 1. za izražanje nasprotja s prej povedanim
      1. a) na čelu stavka: obljubil je bil, pa ni držal besede; rad bi šel v kino, pa ne sme / rekla je, da bi denar vrnila, pa da ga nima / če je tebi prav, pa meni ni; namesto da bi pazil, pa spi / okrepljen: rekel je, da ga ne bo, pa je le prišel; previden je, pa vendar odločen
      2. b) zapostavljen: obljubil je, besede pa ni držal; jaz delam, ti pa lenariš; morda je tebi prav, meni pa ni; eno tekmo so izgubili, tri pa dobili; avtobus je zamudil, peš je pa predaleč / govori iz zavisti, ne pa iz dobrote; res je med najboljšimi, ni pa prvi / elipt. praviš, da ni pridna. Kakšna pa / če misliš, da ti bomo verjeli, se (pa) motiš
        // za izražanje nepričakovanega: nihče ni mislil nanjo, pa je stopila v hišo; gledam skozi okno, pa priteče sosed / verjeli smo mu, on pa (gre in) nas pusti na cedilu / mlad, pa tako pokvarjen / jaz — pa v pokoj, kaj še; ti — pa junak
        // elipt. za omejevanje: to more ugotoviti samo zdravnik, pa še ta težko
    2. 2. za izražanje rahlega nasprotja: po travi so pajčevine, na njih pa se blešči rosa; igrišče je majhno, razen tega pa blatno / vozijo po levi, to pa je prepovedano / dan se je nagibal, nebo se je pooblačilo, gozd pa je umolknil / v deželi je bil mir, ki pa ni bil mir
      // za dopolnjevanje, pojasnjevanje prej povedanega: večkrat se razjezi, pa ne brez vzroka; potrebno nam je znanje, pa resnično znanje / hladen, pa ne leden obkladek; grad stoji na vrhu strmega, pa ne previsokega hriba
      // za krepitev prislova, ki uvaja zadnji člen zaporedja: samo pozdravim jih, potem pa grem; gleda izpod čela, nazadnje pa zagrabi kol / dela v tovarni, hodi tudi na lov, pa še kmetuje pomalem / kot zaključek: drugače pa je vse v redu; pravzaprav pa je poštenjak / sicer pa še nismo končali
      // ekspr., med členi v stavku, navadno okrepljen za stopnjevanje: pozdrav vsem, posebno pa očetu; to utegne trajati tedne, pa cele mesece; tega ne privoščim nikomur, najmanj pa tebi / poznam ga, pa bolje kot ti; strahopetec je, pa večji kot drugi / taki krivici se bodo uprli, pa še kako se bodo
    3. 3. za izražanje
      1. a) vzročno-posledičnega razmerja: boji se, pa se skriva; dosti dela ima, pa rad pozabi; ni plačal davkov, pa so ga rubili; sedi v pisarni, pa misli, da je bogvekaj / dolgčas mu je, ko pa nima nobenih prijateljev
      2. b) vzročno-sklepalnega razmerja: to je zanimiv primer, pa je prav, da si ga ogledamo; vemo, da je pridno delal, pa ga bomo nagradili / ekspr. pameti ne sme manjkati niti cestarju, pa je ne bi bilo treba pesniku
      3. c) nav. ekspr. pogojno-posledičnega razmerja: odmakni opornik, pa se bo vse zrušilo; plačaj, pa te ne bomo tožili; njo bi vzel, pa bi bilo drugače / ne bom ti več razlagal, pa bi bil poslušal / če ti ni všeč, pa pojdi; če nočeš, pa pusti
      4. č) ekspr. dejstva, kljub kateremu se dejanje prejšnjega stavka uresniči: Jože je odličnjak, pa nima inštruktorja kakor ti; takoj ga je spoznal, pa ga je videl samo enkrat
    4. 4. nav. ekspr., v prislovni rabi, z vezniki poudarja nasprotje: moja bo obveljala, pa če se na glavo postaviš; premagal ga bom, pa če je še tako močen / premalo premislimo, zato pa je vse narobe / nikar se ne izmikaj, če pa vem, kje si včeraj hodil; čemu ti bo toliko denarja, ko pa ne moreš vsega porabiti
  2. II. pog., med členi v stavku, brez vejice
    1. 1. za vezanje dveh istovrstnih členov; in: prinesi kruha pa sira; daj mi papir pa pero; jama je široka pa globoka; hodi počasi pa previdno; vonj po pečenki pa (po) klobasah; pospravi krožnike pa kar je še na mizi / elipt. vprašal ga je, kaj pa kako je opravil
      // pri naštevanju za vezanje predzadnjega in zadnjega člena: šumenje macesnov, borovcev pa smrek
      // ekspr., v mnogovezju za stopnjevano poudarjanje členov: fant je še mlad pa norčav pa zaljubljen
    2. 2. nav. ekspr. za vezanje dveh sorodnih pojmov v pomensko enoto: ves vik pa krik je zaman; čast pa slava; sem pa tja sempatja; tu pa tam tupatam
    3. 3. nav. ekspr., pri ponavljanju iste besede za izražanje velike količine, visoke stopnje: tam je sam pesek pa spet pesek; tako ne bo šlo, ne pa ne
    4. 4. za seštevanje, prištevanje: koliko je ena pa ena; dve pa dve; bilo jih je sto pa pet / star je pet let pa tri mesece
      // navadno okrepljen za dodajanje: povedala je samo materi pa (še) teti; žejna je pa lačna tudi; porabil je cel tisočak pa še nekaj
    5. 5. navadno v zvezi ta pa ta, tak pa tak ki je znan, a se noče, ne more imenovati: pride ta pa ta dan; to pa to bi še bilo treba urediti; to se napravi tako pa tako / tovariš ta pa ta / to pa ono ti imam še povedati
  3. III. pog., v vezalnem priredju, brez vejice, navadno z izpuščanjem pomožnih besed v drugem stavku
    1. 1. za vezanje dveh stavkov, ki izražata sočasnost ali zaporednost; in: jej pa pij; molči pa čaka; ves dan sedi v sobi pa bere; sam sem to slišal pa videl / izpil je pa vstal; poberi svoje stvari pa odidi / naročil je, da bo prišel v urad pa (da bo) sprejemal stranke / pri različnih osebkih tudi z vejico pred pa ne bo dolgo, pa pride noč
      // pri naštevanju za vezanje predzadnjega in zadnjega stavka: pili so, peli pa šale zbijali
      // nav. ekspr., v mnogovezju za stopnjevano poudarjanje stavkov: fant hodi samo v kino pa gleda televizijo pa bere stripe
    2. 2. nav. ekspr. za vezanje dveh sorodnih povedkov v pomensko enoto: ves dan vpije pa razgraja; kar jokaj pa stokaj
    3. 3. nav. ekspr., pri ponavljanju istega povedka za izražanje intenzivnosti dejanja: on samo čaka pa čaka; ne dam pa ne dam; ne gre pa ne gre mu z učenjem; ni pa ni hotel odpreti; samo spal pa spal bi
    4. 4. za izražanje namena: pojdi pa zapri vrata; skoči k njim pa jim povej
  4. IV. za piko ali podpičjem
    1. 1. z oslabljenim pomenom za izražanje pomenov kakor pod I, zlasti 3, in III
      1. a) ekspr.: bodite mirni. Pa nobenega šepetanja; preveč delaš. Pa ti je počitek potreben; za danes dovolj. Pa drugič spet; zbogom. Pa brez zamere; glejte no, se je začudil. Pa vam gre res po sreči; vsakdo mora delati. Pa to sam veš / lepo ženo ima. Pa še pridna je povrhu; bil je postaven fant. Pa si je tudi domišljal
      2. b) navadno okrepljen: zelo dobro šofira. Pa mu kljub temu ne dovolijo voziti; vem, da se norčuje. Pa mu vendar ne zamerim
      3. c) miličnik me je zapisal. Pa sem moral plačati kazen
      4. č) s podrednim veznikom: se bo že naveličal. Pa če se ne; zaspi! Pa če ne morem
    2. 2. nav. elipt. za navezovanje na prej povedano: jaz sem končal. Pa ti; pa bo res prišel; pa je to sploh mogoče / pa še kaj pridi, je dostavila / pa smo spet doma; pa naj bo po tvojem / No — pa? je vprašal in zazehal
    3. 3. za opozoritev na prehod k drugi misli: pa še to. Včeraj mi je pisal Janez / ja, da ne pozabim. Pa brata pripelji na večerjo
    4. 4. ekspr. za izražanje začudenja, presenečenja, nejevolje: pa da mi nikdar več ne greš tja; pa to naj bo pridnost; pravi, da nima denarja. Pa mu ti verjameš; pa delal, kdo bo / ti si pa priden nisi priden
      ●       pog. jurček je pa ja ena najboljših gob poudarja samoumevnost povedanega; pog. ali boš kozarček vina? Pa ja (da) izraža soglasje, pritrditev brez pridržka; ekspr. pomagati je treba, pa je izraža sprijaznjenje z nastalim položajem; pog., ekspr. kar bo, pa bo izraža vdanost v usodo; ekspr. da je bolan? Pa menda (ja) ne izraža zaskrbljenost; ekspr. ne dam, pa mir besedi nočem, ne dovolim, da bi še govorili o stvari; ekspr. če nočeš z nami, pa nič izraža nejevoljno sprijaznjenje s čim; pog., ekspr. če ti nisi nor, pa nič nočem, pa nič ne rečem izraža prepričanje o resničnosti povedanega; pog. pa imaš, ko si tako nestrpen izraža zadovoljstvo, privoščljivost; pog. če noče, pa noče izraža sprijaznjenje z odločitvijo koga; ekspr. tepec je, pa pika izraža podkrepitev trditve; pog., ekspr. veliko slabega govorijo o njem. Pa še res je marsikaj v teh govoricah je resnično; ekspr. pa še kako ga imam rad izraža veliko mero ali stopnjo povedanega; pog., ekspr. daj mi tisočak. Pa še kaj izraža močno zavrnitev; iron. junak pa tak, kar zbežal je strahopetec je; pog. pa ne, da iščeš mene menda iščeš mene; pog. morda je res. Pa kaj zato izraža brezbrižnost; pog. no ja, sem pa mevža izraža sprijaznjenje z dano trditvijo; ekspr. smem v kino? Kaj pa še izraža močno zavrnitev; pog., ekspr. hudič, pa taka večerja izraža omalovaževanje; tudi take reči se kdaj pa kdaj primerijo izraža ponavljanje v nedoločenih časovnih presledkih; ekspr. mislite, da so nas čakali? Kje pa izraža močno zanikanje, zavrnitev; pog., ekspr. včeraj smo ga pa (pili) precej vina smo popili; pog., ekspr. ta ga pa pihne je zabaven, domiseln; ekspr. tam imajo denarja še pa še zelo veliko; ekspr. tako predstavo bi še pa še gledal večkrat in z velikim veseljem; ekspr. ta pà, ta — ta je res sposoben izraža pritrjevanje; ekspr. veseljak je, to pà, to izraža pritrjevanje; pog. zdaj pa imamo, ko smo tako dolgo čakali izraža nezadovoljstvo, razočaranje; prim. sempatja, tupatam, zdajpazdaj
pljúvati -am in pljújem in pljuváti pljúvam in pljújem nedov., pljuvál in pljúval (ú; á ú) 
  1. 1. izmetavati iz ust, navadno slino, sluz: pljuvati kri; pljuvati v pljuvalnik; kašljati in pljuvati / kot opozorilo ne pljuvajte na tla / jedel je bučnice, luščine pa pljuval po tleh
    // na tak način izražati omalovaževanje, prezir: pijanec je klel in pljuval; nazadnje so nehali pljuvati za njo
  2. 2. ekspr. jemati ugled, sramotiti: tudi on je začel pljuvati nanj / zakaj pljuvaš na njeno čast
    ●     ekspr. on pljuva na vse to se za vse to ne zmeni, tega ne upošteva; ekspr. pljuvati v lastno skledo škodovati samemu sebi, svoji stvari
póčiti -im dov. (ọ́ ọ̑) 
  1. 1. dati kratek, močen glas: suha veja je počila; v temi je nekaj počilo; brezoseb. udaril ga je, da je počilo / strel poči / puška poči strel iz puške
    // povzročiti kratek, močen glas: počiti s prsti
    // s tankim prožnim predmetom zamahniti po zraku tako, da se sliši pok: počiti z bičem
    // ekspr. ustreliti: nekajkrat počiti s puško / pog. vzel je pištolo in ga počil
  2. 2. dobiti razpoko, špranjo: kozarec, led, obroč poči; skala, zvon poči; počiti po sredi / mehurček, žulj poči / struna je počila zaradi prevelike napetosti se je pretrgala; šivi na hlačah so počili
  3. 3. ekspr. udariti: počiti otroka po roki; počiti koga s kolom; počiti se po čelu
  4. 4. ekspr., v zvezi z od izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa samostalnik: počiti od jeze, smeha
  5. 5. brezoseb., ekspr. priti do spopada: nazadnje je tudi na tem koncu sveta počilo
    ●     star. počil je glas o njegovi smrti nenadoma se je razvedelo, da je umrl; ekspr. od žalosti ji je počilo srce je umrla; ekspr. počiti v smeh nenadoma glasno se zasmejati; ekspr. spotaknil se je in počil po tleh padel; tako sem sit, da bom počil zelo
pogrèb -éba m (ȅ ẹ́) obred pokopavanja: pogreb bo v petek popoldne; udeležiti se pogreba; naročiti, oskrbeti pogreb; iti k pogrebu, na pogreb; danes je osmi dan po pogrebu; biti pri pogrebu; lep, slovesen pogreb; drži se kot na pogrebu / cerkveni, civilni pogreb; pogreb na državne stroške / v osmrtnicah do pogreba leži pokojni na svojem domu
// pogrebni sprevod: pogreb je krenil proti pokopališču; dolg pogreb
● bil je velik pogreb udeležilo se ga je veliko ljudi; star. nesti koga k pogrebu nesti ga pokopat; iti za pogrebom udeležiti se pogrebnega sprevoda, obreda; pog., ekspr. toliko pričakujemo od te zabave, nazadnje bo pa pogreb bo dolgočasno, ne bo prijetno
ponočnjáštvo -a s (ȃ) ekspr. dejavnost ponočnjakov: oče se je jezil zaradi sinovega ponočnjaštva / vse to ponočnjaštvo se je nazadnje ustavljalo v zanemarjeni gostilni na robu mesta ponočnjaki
popustíti -ím dov., popústil (ī í) 
  1. 1. prenehati imeti kaj napeto, nategnjeno: večkrat je moral popustiti vajeti; popustiti vrv / popustiti pas za eno luknjo / popustiti mišice sprostiti
    // popustiti pedal za plin manj pritiskati nanj; pren. ni mu prišlo na misel, da bi doma popustil vajeti
  2. 2. prenehati opravljati delo, ki kaj povezuje: klini so popustili; vezi so precej popustile; na sprednjem delu čevlja so žeblji popustili / ključavnica je popustila / nasip je skoraj že popustil / njegov prijem je popustil
    // nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža zmanjšanje intenzivnosti
    1. a) duševnega, telesnega stanja, duševne, telesne dejavnosti: proti jutru je bolečina popustila; pritisk v glavi je popustil; tesnoba je počasi popustila / kašelj je kmalu popustil; krči niso hoteli popustiti / koncentracija je že popustila
    2. b) stanja, dejavnosti sploh: disciplina pri delu je popustila; agrarna kriza še ni popustila / napetost igre je popustila
    3. c) stanja v naravi: dež ne popusti; mraz je že popustil; snežni vihar je malo popustil
  3. 3. nav. ekspr., navadno s prislovnim določilom postati manj dejaven, aktiven pri delu, kot ga določa sobesedilo: zelo je popustil pri delu, učenju / v stroki je popustil / vztrajno so se branili, nazadnje so pa popustili
  4. 4. prenehati ohranjati svojo voljo, svoje stališče: dolgo ga je prepričevala, da je popustil / popustiti pritisku političnih sil; popustiti prošnjam, zahtevam / tudi njemu ni popustil / otroku zelo rad popusti / v svoji nameri ni popustil je vztrajal
  5. 5. star. zapustiti: moral je popustiti rojstno hišo / popustil je delo in šel v gostilno pustil
    ●     ekspr. popustili so mu živci ni se mogel več obvladati, zelo se je razburil; pog. pred ovinkom je popustil plin je zmanjšal hitrost avtomobila; ekspr. niti za las ni hotela popustiti prav nič; ekspr. pri ceni je malo popustil znižal je ceno
poriváč -a m (á) kdor kaj poriva, rine: porivači so nazadnje spravili voz na vrh klanca
poslédnjič prisl. (ẹ̑) knjiž. zadnjič, zadnjikrat: jutri se sestaneva poslednjič / v medmetni rabi in poslednjič, kaj bi se jokala, saj bom čez mesec dni nazaj nazadnje
pospéšnik -a m (ẹ̑) 
  1. 1. knjiž. pospeševalec: bil je pospešnik prepirov
  2. 2. avt. pospeševalnik: večkrat je pritisnil na pospešnik, tako da je motor nazadnje le vžgal
potém in potèm prisl. (ẹ̑; ȅ) 
  1. I. 
    1. 1. izraža, da se dejanje zgodi
      1. a) po krajšem ali daljšem presledku: kaj sta se potem pogovarjala, pa res ne vem; to ti bom že potem povedal; zdaj nimam časa, pridi potem; potem se več let nista srečala / dan potem je zbolel; kmalu potem je odšel; malo potem sem ga srečal na postaji / nesporazumov je bilo dosti prej in potem
      2. b) po predhodnem dejanju: šel je v službo, pa se je kmalu potem vrnil / domov je prišel šele potem, ko se je zmračilo
    2. 2. izraža vzročno-sklepalno razmerje: ljudje niso znali brati, kaj so jim potem pomagale knjige in časopisi; vse se draži, kako naj potem človek kaj privarčuje
    3. 3. pog., z oslabljenim pomenom izraža nejevoljo, presenečenje, začudenje: doma ga ni. Kje pa je potem; kaj pa si potem; dobro, naj potem jaz vse naredim / elipt.: in kaj potem; pa kaj potem; pa potem
    4. 4. v vezalnem priredju izraža dejanje, ki sledi predhodnemu
      1. a) v času: premisli, potem govori; najprej je obljubljal, potem pa se je premislil; prej je bil kmet, potem pa je študiral; sprva je pela potiho, potem pa čedalje glasneje
      2. b) v kraju: sprevod je šel čez most, potem pa na levo; do Logatca se pelješ z vlakom, potem pa z avtobusom
  2. II. v vezniški rabi
    1. 1. pri naštevanju za izražanje obstajanja česa poleg že povedanega: jedli so juho, potem pečenko, nazadnje potico; cveti vseh barv: škrlatno rdeči, potem modri, potem rumeni, potem mešanica vseh odtenkov / ekspr. on je najprej direktor, potem dolgo nič, potem šele človek
      // navadno okrepljen za dodajanje: v sobi visi bratova slika, potem še očetova in materina; mož je že star, potem tudi malo naglušen
    2. 2. za izražanje
      1. a) vzročno-posledičnega razmerja: kupcev je malo. Potem bo sejem slab
      2. b) vzročno-sklepalnega razmerja: no, tudi vidva sta prišla, potem nas je že deset
      3. c) navadno v podredju pogojno-posledičnega razmerja: če si moker, potem se preobleci; če je to res, potem bo hudo; če nima prič, (potem) bo imel veliko sitnosti / plačaj, potem te ne bomo tožili / ekspr. kaj potem, če ni bogata, da je le pridna
        // ekspr. za izražanje nasprotja s pričakovanim: tako sem slišal, potem pa ne vem, če je res; in potem se še najdejo ljudje, ki ga zagovarjajo
    3. 3. v časovnih odvisnih stavkih, v zvezi potem ko za izražanje, da se dejanje odvisnega stavka zgodi pred dejanjem v nadrednem: potem ko je prišel domov, je pisal dolgo v noč; potem ko bo nehal brati, ga pokliči / privezali so ga na kol, potem ko so ga skoraj do golega slekli; prim. ta
právi -a -o prid. (ȃ) 
  1. 1. ki ima potrebne, zaželene lastnosti, značilnosti: vijaki, ki si jih prinesel, niso pravi, pog. ta pravi; kip je šele na vrtu dobil pravo mesto / to so pravi čevlji za mokre jesenske dni / pravi človek je za to nalogo, saj je pogumen in iznajdljiv; ta družba ni prava za otroke / to je prava beseda zanj: sanjač; ekspr. nobena prava misel mu ni prišla na pamet
    // ki glede na okoliščine omogoča uresničitev določenega dejanja, namena: izbrali so si pravi trenutek: nikogar ni bilo v hiši / čas, ki si si ga izbral za delo, ni pravi / prišel si ravno na pravi dan, da boš pomagal pri žetvi / vse boste izvedeli ob pravem času, zastar. v pravi čas
  2. 2. ki je v skladu
    1. a) z resničnostjo, dejstvi: ne vem, če je to pravi naslov; podatke je sporočil prave; informacijo imaš pravo / razlika med pravo in približno vrednostjo
    2. b) z določenim ciljem, položajem: povleči pravo potezo; ta smer ni prava, morate se vrniti; pravi in napačen / ni sedel na pravi vlak
    3. c) z določenimi predstavami, normami: biti deležen prave vzgoje; njegova politična smer je prava / predstava o tem vprašanju ni prava
      // ki je tak, kot je v resnici: te besede, ta dejanja kažejo tebe pravega; spoznati pravo naravo, podobo koga / ta podpis ni pravi, ni njegov pristen, izviren
  3. 3. ki je isti z mišljenim, zahtevanim: nisi mi prinesel pravih čevljev, poglej še enkrat v omaro / ni vedel, če je mož pravi, zato ga je vprašal
  4. 4. ki ima vse bistvene lastnosti, značilnosti: šele tedaj je nastala prava država; ljudske pesmi v tem kraju so prave / pravih dokazov ni bilo, zato so ga izpustili / v njegovih pesmih je malo prave umetnosti / pravi in častni člani; v vasi so le še trije pravi kmetje / pravi element tega pesnika je luč bistven, tipičen
  5. 5. ki ima bistvene lastnosti, značilnosti
    1. a) glede na nastanek, izvor: povlekel ga je za brado, da bi videl, če je prava; pravi in umeten / rad pije pravi čaj čaj iz listov čajevca; prava kava / pog. boste kozarec cvička, je ta pravi naraven, pristen
    2. b) glede na starše, kraj rojstva ali bivanja: on je pravi Ljubljančan / po starših je pravi Čeh
    3. c) glede na krvno sorodnost: pravega očeta ni nikoli poznal; prava mati in mačeha / to je njegov pravi brat
      // pog., v povedni rabi, z nikalnico izraža normalno telesno, duševno stanje: po prometni nesreči dolgo časa ni bil pravi / noga še ni prava, le počivajte / on nikoli ni bil čisto pravi duševno zdrav, uravnovešen
  6. 6. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: v nesreči spoznaš pravega prijatelja; pravi sosed ne bi tako ravnal / za pravega alpinista to plezanje ni težavno / bilo je bolj ljubimkanje kot prava ljubezen / on je pravo nasprotje svojega brata / vse, kar je dobil, je njegova prava last / v dar je dobil kolo, pravo (pravcato) kolo / postati narod v pravem pomenu (besede) / ves dan so hodili po mestu brez pravega cilja; pravega dežja že nekaj časa ni bilo obilnega; hiše so stale brez pravega reda; on pri hiši nima prave besede odločilne
    // omejuje pomen samostalnika, na katerega se veže: ta otrok je že pravi mehanik; saj si že pravi umetnik / pravi mož si postal
    // izraža podkrepitev trditve: življenje je postalo zanj pravi pekel / to je prava blamaža, katastrofa / njegova soba je pravi hlev / postal je prava gorila
  7. 7. pog. izraža omalovaževanje: prava figa bi bila, če bi morali iti peš na postajo / elipt.: prava figa, prava reč, če ima avtomobil; razbil se mi je vrč. Prava škoda
    ●     ekspr. tale fant ima glavo na pravem mestu zna pametno, premišljeno ravnati; ekspr. lotiti se česa na pravem koncu prav; ekspr. zna postaviti stvari na pravi kraj, na pravo mesto zna poiskati ustrezno, primerno rešitev; ekspr. obrnil si se na pravi naslov v tej zadevi ti bom pomagal, ustregel; pog. mož, ta ti je šele ta pravi, ta je še bolj zvit, predrzen, slab, neroden; pog. ona je prava hči svoje matere ima določene, zlasti slabe lastnosti matere v enaki ali še večji meri; ekspr. imej pravo mero bodi zmeren, v ničemer ne pretiravaj; ekspr. spraviti koga na pravo pot prepričati ga, da pošteno živi; ekspr. ves teden ni bil za pravo rabo se ni dobro počutil, ni dosti koristnega naredil; nar. vzhodnoštajersko prava roka desna roka; iron. prava sila ti je bilo to narediti ni ti bilo treba tega narediti; prava stran blaga, usnja stran, ki ima bolj izdelan, lepši videz kot druga stran; prava stran bankovca, kovanca prednja stran; ljubi enega samega iz srca (ta) pravega v ljudskih pesmih iskreno, zelo ga ljubi; ekspr. kjer so pravi ljudje, gre vse prav kjer so pošteni, dobri ljudje; ekspr. znal je poiskati pravo besedo ob pravem času znal je ustrezno, primerno posredovati
    ♦     anat. prava rebra prvih sedem parov reber, ki se stikajo s prsnico; bot. prava cipresa; prava glavica iz več kot dveh plodnih listov nastali mnogosemenski suhi plod; geom. pravi kot kot, ki meri 90°; prava premica, ravnina premica, ravnina, na kateri so končne, dostopne točke; mat. pravi ulomek ulomek, ki ima števec manjši od imenovalca; tekst. prava svila svila iz kokonov udomačene sviloprejke; zool. prave čebele čebele, ki živijo v velikih organiziranih skupinah, Apidae; prava kareta morska želva z oklepom iz dragocene prosojne roževine, Erethmochelys imbricata; prave uši uši, ki pijejo, sesajo kri sesalcev skozi kožo, Siphunculata; sam.: pog. ni srečala pravega srečala, spoznala moškega, ki bi jo čustveno prevzel, s katerim bi se poročila; toliko časa je čakal, da je nazadnje pričakal pravega; ekspr. hotel ga je ogoljufati, pa ni naletel na pravega ni se mu posrečilo; star. udariti je treba, če ne uboga. Da, prava je ta izraža strinjanje, odobravanje; ekspr. če misliš, da je tvoja prava, naredi po svoje da je prav, kar misliš, trdiš ti; pog. ni pri pravi ne dela pametno, razsodno; ni normalen, duševno zdrav; ekspr. uganil, zadel je pravo; zastar. ali se je za pravo ponesrečil zares, v resnici; zastar. on za pravo ve, da je bilo drugače trdno, dobro; zastar. najditelju po pravem nekaj pripada upravičeno; po običaju, zakonu; star. nekaj se mu ni zdelo po pravem prav, normalno; prim. pravši
premágati -am dov. (ȃ) 
  1. 1. v tekmovanju, boju doseči, da nasprotnik odneha, se ne bojuje več: domače moštvo je premagalo goste; premagati sovražnike; premagati v prvi tekmi / ekspr. alpinista sta nazadnje le premagala steno; pren., ekspr. ljubezen je premagala sovraštvo; moralno premagati koga
    // biti sposoben odločujoče vplivati na pojavitev, potek, stanje česa: premagati jezo, žalost; premagati strah pred globino / s težavo je premagala solze zadržala
  2. 2. narediti, povzročiti, da kdo kaj naredi, čeprav tega ne želi: lakota ga je premagala, da je zapustil skrivališče; radovednost ga je premagala, da je odprl pismo; brezoseb. premagalo ga je, da je zadremal
    // nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: jok jo je premagal; starko je premagal spanec zaspala je
  3. 3. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da kak pojav, stanje preneha biti, obstajati: premagati nasprotja, ovire, težave / premagati posledice poplav, potresa
    ●     ekspr. čustva so ga premagala ni mogel skriti ganjenosti; ekspr. premagati bolezen ozdraveti; ekspr. premagati koga na vsej liniji popolnoma, v celoti
premamíti in premámiti -im, in premámiti -im dov. (ī á; á ȃ) nav. ekspr.  
  1. 1. s privlačevanjem, vabljenjem povzročiti, da kdo
    1. a) naredi kaj neprimernega, nedovoljenega: slaščice so ga premamile, da je jedel kljub prepovedi
    2. b) odide kam drugam: boljši zaslužek ga je premamil v mesto
  2. 2. narediti, povzročiti, da kdo naredi kaj prvotno nenameravanega, navadno neprimernega: premamiti koga z lepimi besedami, obljubami / nizka cena ga je premamila, da je kupil plašč / dolgo mu je prigovarjal, nazadnje pa ga je le premamil, da je odšel z njim pregovoril
    // knjiž. prevarati, ukaniti: da bi zasledovalce premamil, se je preoblekel
  3. 3. narediti, povzročiti, da kdo manj razsodno, manj pravilno misli, ravna: hvala navadno vsakega premami / premamiti koga s petjem
  4. 4. knjiž. izmamiti: od očeta je premamil ves denar / premamiti komu skrivnost
    ●     ekspr. mogočne gore so ga premamile prevzele, navdušile; dekle je premamil, potem pa zapustil zapeljal
premotovíliti se -im se dov. (í ȋ) ekspr. počasi, nerodno priti: nazadnje smo se le premotovilili čez mejo; skozi gnečo se je premotovilil do vrat
preprášati tudi preprašáti -am dov., tudi preprášala (á á á) ekspr. natančno, temeljito izprašati: pohitela je k znankam, da bi jih preprašala
prevèč prisl. (ȅ) 
  1. 1. izraža količino ali mero, ki je večja, kot ustreza
    1. a) s samostalniško besedo: preveč denarja ima, pa zapravlja; preveč hudega je doživel, da bi bil srečen; preveč vas je prišlo; ima vsega preveč; elipt. preveč je naložil na voz
    2. b) z glagolom: preveč govori, pa premalo dela; preveč sedi, zato je bolan / to je preveč; deset dinarjev je preveč plačal; tisoč je dosti preveč; ekspr. previdnosti ni nikoli preveč / kot vljudnostna fraza ali zahtevam preveč, če te prosim za uslugo
  2. 2. izraža stopnjo, ki je višja, kot ustreza: ni zdrava, preveč je bleda; pot je preveč strma; ta naloga je za začetnika preveč zahtevna; ekspr. ti ljudje so zelo gostoljubni, še preveč / preveč daleč je do doma, da bi šel peš; ne grem na sprehod, preveč je mraz / ekspr.: preveč je možaka v njem, da bi popustil; preveč optimist je, da bi bil previden / preveč hiteti, se truditi; ekspr. vse preveč skrbi zanjo
  3. 3. ekspr., navadno okrepljen izraža zelo veliko mero, stopnjo: dekle je lepo, preveč lepo; fant je kar preveč priden; (vse) preveč utrujen je, kar kleca / kot vljudnostna fraza hvala, preveč ste prijazni
  4. 4. ekspr., v nikalnih stavkih izraža majhno mero, stopnjo: njemu se ne sme preveč verjeti; me ne zanima preveč / pohiti, nimamo preveč časa; z obleko ni preveč zadovoljna
  5. 5. evfem. izraža nezadostno stopnjo: to dekle ni ravno preveč lepo; nisi preveč priden
    ●     ekspr. nazadnje mu je le bilo preveč in je odšel se je naveličal, se je razjezil; ekspr. kar je preveč, je preveč izraža nedopustnost česa; pog. to razburjenje je bilo preveč zanj ga je zelo prizadelo; je povzročilo njegovo smrt; ekspr. to je pa že več kot preveč izraža nejevoljo, zavrnitev; pog., ekspr. ne upa se nadenj, preveč ga je zanj ne upa se spoprijeti z nasprotnikom, ker je ta tako močen; pog. preveč ga je predebel je; ekspr. denarja ima več kot preveč zelo veliko; ekspr. ali sem kaj preveč rekel kaj neprimernega, žaljivega; pog. kdaj bo prišel? Preveč me vprašate ne vem, kdaj bo prišel; obljubiti in dati je preveč obljubiti je lahko, obljubo izpolniti težje; kar je preveč, še s kruhom ni dobro če je v čem presežena prava mera, ni koristno
prijénjati -am dov. (ẹ̄) star. popustiti: prijenjal je njeni želji; nazadnje je prijenjala in šla
prijenjávati -am nedov. (ȃ) star. popuščati: v marsičem mu je prijenjavala; nazadnje je le začel prijenjavati
prinêsti -nêsem dov., prinésel prinêsla (é) 
  1. 1. z nošenjem spraviti na določeno mesto: prinesti orodje; prinesel je stol iz sobe; prinesti na glavi, v košari; prinesti s težavo, naskrivaj / prinesti pismo; osebno prinesti vabilo / konji so prinesli težke tovore; ekspr. čoln ga je prinesel na nasprotni breg s čolnom se je pripeljal
    // prinesti jesti, piti; nazadnje so jim prinesli kavo postregli s kavo
    // otrokom je vedno kaj prinesel ob prihodu dal; prinesel ji je šopek rož / pog. prinesel je slabo oceno dobil je; pog. profesor je zahteval, naj učenec prinese podpis staršev naj starši podpišejo; vse potrebne stvari so prinesli s seboj so imeli; pog. knjigo moraš prinesti nazaj vrniti
    // z nošenjem spraviti kaj kam z določenim namenom: prinesti mlet; prinesel je aparat v popravilo; prinesti pridelke naprodaj
  2. 2. z delovanjem povzročiti, da kaj kam pride zlasti po vodi, zraku: tok je prinesel na breg veje; veter je prinesel dim, oddaljeno šumenje slapa / sivi oblaki so prinesli sneg
    // pog., ekspr. povzročiti, da kdo zlasti nepričakovano pride: kaj te je prineslo tako zgodaj; prineslo ga je srečno naključje / mrak ga je prinesel v mraku je prišel; kateri hudič te je prinesel ob tej uri ni prav, da si prišel ob tej uri; brezoseb. ravno zdaj ga je moralo prinesti tod mimo
  3. 3. nav. ekspr. priti h komu z namenom povedati mu kaj: prinesel mu je žalostno novico; prinesli so jim pozdrave (od) prijateljev
    // z objavo sporočiti: časopis je prinesel najvažnejše dnevne novice / revija je prinesla več člankov s tega področja v njej je objavljenih; publ. tisk ni o tem še nič prinesel poročal
  4. 4. povzročiti, da se kaj pojavi tam, kjer prej ni bilo: rastlino so prinesli v Evropo v srednjem veku / to bolezen so prinesli priseljenci
  5. 5. povzročiti, da kaj nastane, se pojavi: hitra industrializacija je prinesla veliko novih izdelkov; izboljšave niso prinesle bistvenega napredka / starost prinese tegobe
    // povzročiti, da je kdo deležen česa: življenje ji je prineslo veliko gorja, skrbi; prinesel jim je nesrečo, radost / pog. nastopanje mu je prineslo dosti denarja z nastopanjem je zaslužil, dobil
    ●     dedek Mraz mu je prinesel sanke dal; dobil jih je ob novem letu; nevesta je dosti prinesla k hiši imela je veliko doto; vulg. vse mu mora prinesti k riti zelo mu mora streči; ekspr. prinesti komu kaj na nos, na ušesa povedati, kar se ne bi smelo; ekspr. to značilnost je prinesel s seboj na svet se je z njo rodil; ekspr. boš že še prinesel v moj mlin še boš potreboval mojo pomoč; ekspr. prinesti vse na krožniku, pladnju omogočiti, da kdo brez truda kaj doseže; nižje pog. zamujeno noter prinesti nadomestiti; nižje pog. okrog te je prinesel ogoljufal, prevaral; preg. ena lastovka ne prinese pomladi iz enega primera se ne morejo delati splošni sklepi; preg. izgovor je dober, tudi če ga pes na repu prinese v sili se izkoristi kakršnokoli opravičilo
priríniti -em dov. (í ȋ) 
  1. 1. z rinjenjem spraviti kam: pririniti težko mizo do vrat / pririniti nasprotnika do roba prepada / pririniti pokvarjen avtomobil k mehaniku
  2. 2. ekspr. počasi, s težavo priti: po dveh urah sta pririnila do planinske koče / tovornjak je pririnil na vrh klanca / sonce je že pririnilo nad hišo
  3. 3. ekspr. pririti, prilesti: hrošči so pririnili iz zemlje
    // prikliti, prirasti: posejana pšenica je pririnila iz zemlje
  4. 4. ekspr. shajati: nekako bomo že pririnili čez zimo
    ●     ekspr. pririnili smo do oktobra smo že v oktobru; ekspr. pririnil je čez šestdeseto star je že šestdeset let
pristáti -stánem dov. (á ȃ) 
  1. 1. s plutjem priti do kopnega, obale in se ustaviti: ladja je že pristala; zaradi nevihte čoln ni mogel pristati; pristati ob pomolu, v pristanišču
  2. 2. z letenjem priti na zemljo, tla in se ustaviti: letalo je varno vzletelo in pristalo; vesoljska ladja je pristala na predvidenem kraju; pristati ob napovedanem času / zaradi megle so morali z letalom pristati; padalci so srečno pristali / ekspr. čmrlj je pristal na cvetu je priletel nanj; publ. skakalec je pristal na stodvajsetih metrih je skočil 120 m; pren., ekspr. pristal je čisto na dnu človeške družbe
  3. 3. ekspr. priti kam in tam ostati: obšli so celo mesto in nazadnje pristali v gostilni / po številnih selitvah je pristala v tem kraju se naselila
  4. 4. publ., navadno v zvezi z na privoliti v kaj, soglašati s čim: na ločitev ni pristal; končno je pristal, da bo sodeloval / pristati na ponudbo sprejeti jo
    ●     zastar. nova obleka ji res pristane pristoji, pristaja; publ. tekmovalec je pristal na tretjem mestu je dosegel tretje mesto; ekspr. tudi on bo moral enkrat pristati na tleh začeti stvarno živeti; ekspr. nazadnje je le pristala v zakonu se je poročila
privléči -vléčem dov., privléci privlécite in privlecíte; privlékel privlékla (ẹ́) 
  1. 1. z vlečenjem spraviti na določeno mesto: privleči hlode k cesti; ribiči so privlekli mreže na suho / kovčka ni mogla dvigniti, zato ga je kar privlekla do vrat; ranjenca je na pol privlekel v zavetje / konji so privlekli voz na vrh klanca pripeljali
    // ekspr. iz nahrbtnika je privlekel čutarico vzel
  2. 2. ekspr. s težavo prinesti, pripeljati: s prijateljevo pomočjo je privlekel kovček v hišo; privlekla je velik nahrbtnik
    // prinesti, pripeljati sploh: s seboj je privlekla cel kup prijateljic; od nekod je privlekel mlade mačke
  3. 3. nav. ekspr. s silo narediti, povzročiti, da kdo pride pod nadzorstvom na določeno mesto: na tisoče ljudi so privlekli v taborišče
    // kot spremljevalec, vodnik narediti, da kdo proti svoji volji kam pride: njega bo treba k zdravniku privleči / nazadnje so ga le privlekli v gostilno
  4. 4. redko vzbuditi pri kom zanimanje; pritegniti: predstava ga je privlekla
    ●     ekspr. privleči kaj na dan opozoriti na časovno odmaknjeno ali pozabljeno, navadno za koga neprijetno stvar
redkobesédnež -a m (ẹ̑) ekspr. redkobeseden človek: redkobesednež se je nazadnje razgovoril; bil je redkobesednež in čudak
rimáč -a m (á) 
  1. 1. slabš. pesnik: med rimači je bilo nekaj nadarjenih lirikov; rimači in posnemovalci
  2. 2. ekspr. kdor zna delati rime: nazadnje so ostali v igri le še najspretnejši rimači
skorájžiti se -im se dov. (á ȃ) pog. opogumiti se: nazadnje se je le skorajžila in vprašala / dolgo se ni oženil, zdaj pa se je le skorajžil
skrájen -jna -o prid., skrájnejši (ȃ) 
  1. 1. ki je najbolj oddaljen od izhodišča, začetka
    1. a) glede na prostor: skrajni del gorovja, palice; razdalja med skrajnima koncema; skrajni rob ceste; voznik na skrajni desni ima prednost; skrajna točka / skrajni del jezika, oči, ust; mezinec je skrajni prst / ekspedicija na skrajni sever
    2. b) glede na čas: skrajni čas za prijavo; določiti skrajni rok za oddajo rokopisa
  2. 2. ki je zelo različen od povprečnega, navadnega: skrajni nazori; to so skrajni primeri negativnega odnosa do kulture; skrajne ideje; skrajno stališče / skrajni individualizem, subjektivizem
    // ki zagovarja, zastopa take nazore, taka stališča: razstava skrajnih modernistov; pripadnik skrajne radikalne smeri
    ♦     polit. skrajna desnica, levica
  3. 3. največji ali najmanjši: to je skrajni znesek, ki bi ga še plačal; določiti skrajne stopnje prispevka; skrajna vrednost količine / skrajna meja kazni za ta prekršek je pet tisoč dinarjev
  4. 4. nav. ekspr. ki dosega najvišjo mogočo mero, stopnjo: premagovati skrajne napore; skrajna malomarnost, razdraženost; za to delo je potrebna skrajna natančnost, zbranost; v skrajni sili bi mu že pomagali; s skrajnim zaničevanjem odgovoriti
    ●     zastar. obiskal je tudi skrajne hiše v vasi zadnje, najbolj oddaljene; publ. stvar je razvil do skrajnih konsekvenc do najvišje možne stopnje, mere; publ. pisatelj tudi v skrajni konsekvenci ne zanika tega problema sploh ne, nikakor ne; publ. ta boj v skrajni liniji koristi tudi mednarodnemu delavskemu gibanju nazadnje, končno; ekspr. biti do skrajne meje pošten zelo
slédnji -a -e prid. (ẹ̑) knjiž.  
  1. 1. vsak: slednji človek bi moral to vedeti / prihajala je slednji dan
  2. 2. nazadnje omenjeni, zadnji: potrebni sta vestnost in poštenost, slednje lastnosti pa on nima; sam.: nekateri so rekli, da je pošten, drugi so trdili, da ni. Prav so imeli slednji; slednji se bo tega še dolgo spominjal
slédnjič prisl. (ẹ̑) knjiž. nazadnje, končno: slednjič je sprevidel, da je vse zaman / prebudil se je, si pomel oči, zazehal in se slednjič pretegnil
stôpnja -e ž (ó) navadno s prilastkom  
  1. 1. enota pri razvrstitvi, ocenjevanju pojava, stanja glede na posledice, intenzivnost: letošnji potres je bil za dve stopnji hujši od lanskega / stopnje invalidnosti; stopnje pripravljenosti / stopnja sorodstva sorodstvo glede na neposredno ali posredno sorodstvo
    // kar je pri razvrstitvi delov kake dejavnosti ali položajev v njej določeno s pomembnostjo, nalogami, pravicami: stopnje sodišč, šol / docent je za stopnjo nižji od izrednega profesorja / nižja stopnja osnovne šole osnovna šola od prvega do četrtega razreda
  2. 2. časovno sklenjen del nastajanja, razvoja česa: opisovati stopnje družbenega razvoja; začetna stopnja kapitalizma; prehod z ene stopnje na drugo / stopnja duševnega, umskega razvoja; vse življenje je ostal na stopnji otroka / rasti, razvijati se od stopnje do stopnje / razvojna stopnja
    // kar je določeno z delom opravil glede na celoto opravil pri izdelavi česa: ena od stopenj pri delu slovarja je zbiranje gradiva; razdeliti postopek pridobivanja kake snovi na več stopenj / publ. načrt je na stopnji snovanja se šele snuje
  3. 3. kar izraža obseg pojava, stanja glede na mogoči razpon: ugotavljati stopnjo poškodovanosti; razvrstiti po stopnji odvisnosti; različna stopnja avtomatizacije / določiti stopnjo porabe velikost; preseči načrtovano stopnjo izvoza višino
    // z oslabljenim pomenom: stopnja odgovornosti se z odraslostjo poveča odgovornost; doseči visoko stopnjo urejenosti veliko urejenost
  4. 4. mat. značilnost, določena z velikostjo eksponenta: ugotoviti stopnjo korena, potence / enačba prve stopnje z neznankami v prvi potenci; stopnja enačbe značilnost, določena z največjim eksponentom neznanke
  5. 5. lingv. oblika, ki izraža izhodiščno, večjo, največjo mero lastnosti pridevnika, prislova: določiti stopnjo pri pridevniku / osnovna stopnja prislova
  6. 6. muz. lega, mesto tona, akorda v diatonični lestvici: dominanta je peta stopnja v durovi ali molovi lestvici
    ●     star. sta na isti družbeni stopnji imata isti družbeni položaj; zastar. na zadnji stopnji se je ustavil stopnici; publ. ta pojav je v zadnji stopnji posledica zakonitosti družbenega življenja končno, nazadnje
    ♦     alp. težavnostna stopnja plezanja oznaka za težavnost plezalnega pristopa; ekon. kovna stopnja razmerje med utežno enoto določene kovine in številom iz nje narejenih kovancev; geol. geotermična stopnja globinska razdalja v notranjosti zemlje, v kateri se temperatura spremeni za 1° C; jur. sodišče druge stopnje sodišče, ki rešuje pritožbe zoper odločbe sodišča prve stopnje; kem. stopnja alkalnosti, bazičnosti; lingv. odvisni stavek druge stopnje stavek, odvisen od odvisnega stavka prve stopnje; odvisni stavek prve stopnje stavek, neposredno odvisen od glavnega stavka; prevojna stopnja neenakost prevojnih samoglasnikov zaradi njihove različne kolikosti ali kakovosti; polna prevojna stopnja prevojna stopnja s korenskim samoglasnikom o, e ali u; med. opeklina druge stopnje opeklina, pri kateri je prizadeta kožna povrhnjica in zgornji ali tudi globlji sloji kože; opeklina prve stopnje opeklina brez mehurjev, pri kateri je prizadeta samo kožna povrhnjica; opeklina tretje stopnje opeklina, pri kateri so uničeni vsi sloji kože in podkožje; ped. radijska šola za nižjo stopnjo radijska oddaja, prirejena za šolski pouk v prvem, drugem, tretjem razredu osnovne šole; radijska šola za srednjo stopnjo radijska oddaja, prirejena za šolski pouk v četrtem, petem, šestem razredu osnovne šole; šol. stopnje usmerjenega izobraževanja stopnje v izobraževalnem procesu po končani osnovni šoli; stopnja do leta 1980 študij na višji, visoki in podiplomski stopnji; tisk. stopnja črk velikost črk
šè prisl. (ȅ) 
  1. 1. izraža nadaljevanje trajanja, obstajanja česa: on še dela, živi; ali jo še poznaš; zgodaj je, vsi še spijo; kriza še traja; vstopnice so še v prodaji / bil je še dan, a v gozdu je bilo že temno; zunaj je še toplo / še je bolan; še so pošteni ljudje na svetu; še je sposoben čustev / države se še naprej oborožujejo; še vedno redno telovadi
  2. 2. z zanikanim povedkom izraža, da se (pričakovano) dejanje ali stanje do trenutka govorjenja ne uresniči: ni še prišel; tega še nisem vedel; predstava se še ni začela; sonce še ni zašlo; tega še ni mogoče popraviti / dozdaj se še ni oglasil; kaj takega še nikoli nisem doživel, videl
    // izraža omejitev stanja, trditve do trenutka govorjenja: ni še čas za akcijo; nisi še prepozen; to še ni nobena starost; nisem še zdrav
  3. 3. izraža ponovitev dejanja ali stanja: povabila jih je, naj še pridejo; zvečer se bomo še videli; še zapleši / še boš vesel, čeprav si zdaj žalosten / v medmetni rabi navdušeni gledalci so vzklikali: še, še
  4. 4. izraža dopustitev dejanja ali stanja: še padla bo, če ne bo pazila; to ti bo vendarle še uspelo; še zbolel bo zaradi skrbi; s tem bodo morda še zadovoljni / kar naj gre, se bo že še kesal
    // izraža možnost uresničitve dejanja: pridelke so pred snegom še pospravili, drv pa niso pripravili; kritiko bi še prenesel, ne pa žalitev; na vlak boš še prišel, na avtobus pa ne
    // poudarja uresničljivost dejanja: vi boste to še dočakali; gotovo bo še prišel, kar počakaj
  5. 5. izraža dodajanje: tam so ostali še dva meseca; prišla sta še oče in brat; igrati še dve partiji; prinesite še eno pivo; dolij še malo vode; elipt. daj mi še / še nekaj se je zgodilo; še to ti moram povedati; govori z njim še enkrat; še malo potrpite / ob koncu bi še dodal, pripomnil / dela v tovarni, poleg tega pa še študira; sama hudobija te je. Pa še nesramen si; zmerjal ga je in povrhu še pretepel / ekspr.: o tem bodo povedali svoje mnenje arhitekti, urbanisti in še kdo; ali niso tudi pri vas vlomili? Še tega bi bilo treba
    // poudarja, da je navedena količina preostanek od večje količine: od tisočaka mu je ostalo še dvesto dinarjev; do cilja je imel samo še sto metrov
  6. 6. izraža, da kaj ni omejeno na navedeno: še odrasli se ga bojijo; to je huda pijača še za krepkega moža / še celo z učitelji se prepira; izkoristil je vsako, še tako majhno prednost; ekspr. še tisto malo nam ne privoščijo / tam ne moreš uspeti, če si še tako prizadeven; če še tako prosiš, tega ne dovolim
    // krepi zanikanje s poudarjenim izključevanjem: včasih še za kruh nima; zanj se še zmeni ne / še veliki talenti ne dosežejo cilja brez dela; pog. kaj še tega ne veš, kako ji je ime
  7. 7. izraža presenetljivost česa: zjutraj je šla še v službo, zvečer je bila že mrtva; nisem vsega porabil, še ostalo mi je; nazadnje je še pametno ravnal
  8. 8. poudarja navedeni čas z izključevanjem poznejšega: vse bom še danes uredil; še jutri lahko to dobite; še včeraj bi bilo mogoče / ne bodi nestrpna, še nocoj bo prišel
  9. 9. v nikalnem stavku, z izrazom mere, količine izraža nedoseženost kake mere, količine: še petnajst let ni stara; še tri kilograme ne tehta / ekspr. še malo ji ni podoben sploh ji ni podoben
  10. 10. poudarja pomen besede, na katero se nanaša: še zadovoljen boš, če jo boš dobil; obleka je še kar dobra; na sina je še posebej ponosna; še rad bo delal; čevlji so še skoraj novi; elipt. kako pa kaj zdravje? Še kar / napad jih je zmedel, še zlasti, ker je bil ranjen tudi poveljnik
  11. 11. navadno s primernikom krepi pomen primernika: pot je bila še daljša, kot smo predvidevali; bilo je še lepše; zdaj je še na slabšem kot prej; otrok se je še tesneje privil k materi / hotela se je še bolj poučiti o vsem; znal je še manj kot mi; še več bi pojedel, ko bi imel / ekspr.: ne strinjam se z njim, še več, preziram ga; osebe niso plastične, še manj pa psihološko izdelane in tudi psihološko niso izdelane
    // s presežnikom omejuje presežnik: predstava ni navdušila, še najboljša je bila glasba; ta mu je še najbolj všeč
  12. 12. ekspr., navadno v zvezi s kaj izraža močno zanikanje: kaj takega niso hoteli niti slišati, kaj še verjeti; naredil ni niti enega izpita, kaj še diplomo
    ●     ekspr. kje je še cilj cilj je daleč; ekspr. vse bi še bilo kako, če bi le otrok ne zbolel izraža zadovoljivo, znosno stanje; ekspr. kaj takega pa še ne izraža začudenje, nejevoljo; pog. toliko me je še trgovca, da ne prodajam pod ceno toliko trgovskega duha imam; ekspr. o tem se mu še sanja ne o tem nič ne ve; ekspr. si naredil izpit? Še vprašaš izraža samoumevnost pritrditve; ekspr. vzemi ga, še bog če te mara izraža hvaležnost, zadovoljstvo; ekspr. to ga bo še drago stalo bo imelo zanj slabe posledice; ekspr. ali mislite, da ga je bilo sram? Kaj še ne; ekspr. smem v kino? Kaj (pa) še, uči se izraža zavrnitev; ekspr. ni se izdal, v resnici pa mu je bilo še kako žal zelo; še kakšen ekspr. hišo ima, pa še kakšno zelo lepo, veliko; ekspr. tudi mi imamo naravne lepote, pa še kakšne velike; ekspr. spomin ima, pa še kakšen zelo dober; ekspr. nima ga rad, še manj pa koga drugega tudi drugih nima rad; pog., ekspr. ko je obubožal, ga še pes ni povohal se nihče ni zmenil zanj, mu pomagal; ekspr. še sreča, da je prišel izraža veselje, zadovoljstvo; pog., ekspr. veliko slabega govorijo o njem. Pa še res je marsikaj v teh govoricah je resnično; ekspr. spet si vse polil. Samo še enkrat izraža grožnjo, svarilo; ekspr. imeli so dela še in še zelo veliko; ekspr. lahko bi še in še naštevali dolgo; star. če bi imel svojega konja, bi bilo že še bi za silo shajal; kar je preveč, še s kruhom ni dobro če je v čem presežena prava mera, ni dobro; preg. v sili še hudič muhe žre v sili se je treba zadovoljiti s tistim, kar je mogoče dobiti
šmènt šmênta in šménta m (ȅ é, ẹ́) 
  1. 1. evfem. hudič: ali te je šment zmotil, da si to naredil / kot kletvica: šment! o ti šment ti! šment nazaj!
    ●     ekspr. od šmenta ste hitri zelo
  2. 2. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža odklonilen odnos do osebe ali stvari, ki jo določa navadno prilastek: kateri šment je to bil; kaj pa ti šmenti nameravajo / kako se zna ta šment norčevati / zacingljala je z nekim šmentom; prsti so mu otekli od tega šmenta / v torbi je imel vsega šmenta vse mogoče stvari
  3. 3. ekspr., v medmetni rabi izraža
    1. a) podkrepitev trditve: šment, tako se pa nismo zmenili; ni šment, da bi je ne pregovorili; ni šment, da ga ne bi več prepoznal
    2. b) začudenje: šment, kako si neprijazna; odkod, šment, je dobil ta dar
    3. c) močno čustveno prizadetost: šment, če avtomobila nista nazadnje celo ukradla; šment ga vedi, če bi mi zaupali
tíkati se tíčem se tudi tíkam se nedov. (ȋ) biti v zvezi, povezanosti s čim: ta problem se mene ne tiče; odločijo naj tisti, ki se jih stvar najbolj tiče
// z rodilnikom, v zvezi kar se tiče izraža omejitev trditve na predmet: kar se mene tiče, je vse urejeno; kar se pisanja tiče, sem zelo len; kar se stroškov tiče, jih bomo že zmogli
● ekspr. mi smo mi, kaj se nas tičejo drugi izraža samozavest; ekspr. nazadnje, kaj se nas to tiče izraža malomarno zavrnitev
učíteljček -čka m (ȋ) ekspr. manjšalnica od učitelj: droben, mlad učiteljček / sanjaril je o karieri, nazadnje pa je samo učiteljček
úpati -am nedov. (ȗ) 
  1. 1. biti v duševnem stanju, ko se vidi možnost za rešitev iz težkega položaja: dolgo časa je upal, nazadnje je obupal; dokler bo upal, bo vzdržal
    // biti v duševnem stanju, ko se zaželeno kaže mogoče, dosegljivo: upal je, da se bo vrnil; niso več upali, da ga bodo našli živega / upati na dobro plačilo, na boljše stanovanje; upati na pomoč, uspeh, star. pomoči, uspeha; upati v srečen potek česa, v rešitev / star. upal je doživeti, da jih bo videl / od prihodnosti je malo upal pričakoval
  2. 2. z odvisnim ali glavnim stavkom izraža nepopolno prepričanost o čem zaželenem: stanje se izboljšuje, tako da upam na ozdravljenje; upam, da bomo še prišli na vlak; upamo, da bodo opomini zalegli; upajmo, da tega še ne ve; on je, upamo, že na varnem
    // izraža zaželenost uresničitve: upam, da si boste premislili; upamo, da bo sezona uspešna / kot vljudnostna fraza upam, da ne boste preveč hudi, če vas malo zmotim; upamo, da vas z obiskom ne nadlegujemo
    // ekspr. izraža nujnost uresničitve česa glede na okoliščine: upam, da si stvar premislil; vi ste, upamo, to že preštudirali, saj imate knjigo že dolgo
  3. 3. v prislovni rabi izraža pritrditev s pridržkom: bodo prišli? Upamo; bo ostal? Upam da / to ve vsak otrok. Upam
  4. 4. star. dati na upanje: rajši mu ga je podaril, kot da bi mu ga upal; krčmar mu ni hotel več upati
    ●     star. temu človeku ni upati zaupati; ni upati na izboljšanje vremena izboljšanja vremena skoraj gotovo ne bo; upati na koga, v koga zanašati se na njegovo pomoč; dokler živimo, upamo
vsèêno prisl. (ȅ-é) 
  1. 1. v povedni rabi izraža, da kaj koga ne vznemirja, ne prizadeva: naj spletkari, nam je vseeno; vseeno jim je, če se narod razdeli na dva tabora; meni je vseeno, kako živi; čisto, popolnoma vseeno ji je, kaj bodo rekli drugi / naj ga povabim? Meni je vseeno
    // izraža, da se ne daje prednost kateri od možnosti: vseeno mi je, kaj boste posadili: sadno drevje ali ribez; vseeno je, če plačajo v stotakih ali petdesetakih / elipt., pog. dajte mi kaj jesti, vseeno, kruh ali kaj drugega
    // izraža, da je kaj nepomembno: za njegov razvoj ni vseeno, kaj bere; prej bi morali to vedeti, zdaj je vseeno / ekspr. zmečkali si boste obleko. Saj je vseeno
  2. 2. izraža nasprotje s prej povedanim: bil je dober delavec, a je moral vseeno oditi; iz vljudnosti se je branil, nazadnje pa je vseeno sprejel ponudbo; čeprav niso bili utrujeni, so vseeno prenehali delati / tega ne boste več rabili, če pa vseeno, me pokličite; ni treba priti, zdaj je vse v redu. Vseeno hvala kljub temu, vendarle
    // v vezniški rabi uspel je, vseeno ni zadovoljen
  3. 3. z oslabljenim pomenom izraža pridržek: da ne boste rekli, da sem skop, vam bom vseeno dal tisočak; menil je, da bi bilo vseeno dobro pogledati, kaj delajo živali
  4. 4. v medmetni rabi izraža neupoštevanje, zavrnitev prej povedanega: zelo si je prizadeval. Vseeno, ni naredil, pa konec; dosti dela sem imel in nisem utegnil k vam. Vseeno, morali bi si vzeti čas
zádnji -a -e prid. (ȃ) 
  1. 1. ki leži, je zadaj, za čim: zadnji del ladje; zadnji konec voza / zadnja stran bankovca, kovanca, medalje stran s podobo, podatki, ki navadno smiselno dopolnjujejo upodobitev na sprednji strani; zadnja stran hiše / medved se je postavil na zadnje noge; sprednje in zadnje kolo
  2. 2. ki je v prostoru glede na določeno izhodišče za čim drugim: priti do zadnje hiše v vasi; sedeti v zadnji klopi; zadnje vozilo v koloni / zadnja postaja tramvaja končna
  3. 3. ki je na koncu česa, sestavljenega iz več delov: zadnje dejanje drame; zadnje poglavje knjige
    // ki je glede na potek dela na najvišji, zaključni stopnji: zadnji pregled besedila pred tiskom; zadnje priprave na predstavo
    // ki je glede na odločanje na najvišji, zaključni stopnji: obravnavati vprašanje na zadnji instanci
  4. 4. ki izraža (pre)ostanek količine, množine česa: porabiti zadnji denar; izpil je zadnje kaplje vina; zamesiti kruh iz zadnje moke v vreči / ranjenec je z zadnjimi močmi lezel po gozdu; uporabili so še zadnje sredstvo, izsiljevanje / ekspr. v njem je ugasnila zadnja iskrica upanja / bataljon se je boril do zadnjega moža
  5. 5. za katerim v določenem času ne nastopi, se ne pojavi še kaj istovrstnega: zadnji dan v letu, mesecu; v zadnjih letih življenja se je zelo spremenil / prvi in zadnji krajec
    // za katerim ne nastopi, se ne pojavi še kaj istovrstnega sploh: narediti zadnji izpit; zadnji letnik; zadnja knjiga, ki jo je izdal / na predavanje sta prišla zadnja
  6. 6. ki je najbližje času govorjenja ali sovpada z njim: zadnji čas je bolj malo slišati o njem; zadnjo noč je slabo spala preteklo; v zadnjem četrtletju so se izgube povečale; v zadnjih treh letih je napredovala
    // ki obstaja, se pojavlja najbližje času govorjenja ali v njem: slediti zadnjim dosežkom v znanosti; biti oblečen po zadnji modi / članek v zadnji številki revije; zanimale so ga zadnje vesti o nesreči
  7. 7. ki je na koncu česa, v katerem je kaj še mogoče uspešno opraviti: zadnji trenutek mu je pomagal / zadnji čas je, da se kaj spremeni
  8. 8. za katerim glede na kako razvrstitev ni nikogar več: na turnirju so bili zadnji; po uspehu je bil zadnji v razredu; na tekmovanju je zasedla zadnje mesto
    // ki je po pomembnosti na najnižji stopnji: otroci so mu zadnja skrb / ekspr. on je zadnja oseba, na katero bi bili lahko ljubosumni
  9. 9. nazadnje omenjeni: telesne dejavnosti, kot so hoja, tek, plavanje, vplivajo na zdravje. To velja zlasti za zadnjo dejavnost; potrebni sta vestnost in poštenost, zadnje lastnosti pa on nima
  10. 10. ki je dokončen in nepreklicen: to je zadnja cena, ceneje ne damo
  11. 11. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi z do izraža odsotnost kakršnekoli omejitve: dvorano so napolnili do zadnjega kotička; ujemati se do zadnjega milimetra; vrnil sem mu do zadnje pare ves denar; biti moker do zadnjega vlakna popolnoma, čisto
    // premisliti do zadnje podrobnosti
    ●     ekspr. izigrati zadnji adut, zadnjo karto uporabiti najučinkovitejše sredstvo, najboljši pripomoček za uspeh; ekspr. do zadnjega diha se je boril do konca življenja, do smrti; vznes. zadnji dom grob; vznes. v tujini je našel zadnji dom umrl je; evfem. biti v zadnjih izdihljajih umirati; žarg. avtomobil na zadnji pogon s pogonom na zadnja kolesa; vznes. iskati zadnji smisel bistven, najgloblji; ekspr. s to odločitvijo smo ujeli zadnji vlak izkoristili zadnjo priložnost; zadnja beseda ekspr. to je moja zadnja beseda sklep, ki ga ne bom preklical; zadnja beseda znanosti najnovejše dognanje; ekspr. tudi oni še niso rekli zadnje besede še niso povedali, pokazali vsega, kar znajo, zmorejo; premisliti odgovor od prve do zadnje črke od začetka do konca; zadnja hiša manjša soba v kmečki hiši, navadno za spanje; ekspr. iti do zadnjih mej storiti vse, kar se da, ne glede na težave, posledice; pog., ekspr. dobiti jih po zadnji plati po zadnjici; vznes. včeraj smo ga pospremili na njegovi zadnji poti šli smo za njegovim pogrebom; star. zadnjo pot ti rečem zadnjič, zadnjikrat; ekspr. odbila mu je zadnja ura umrl je; ekspr. zadnja ura je prišla čas smrti; ekspr. priti skozi zadnja vrata skrivaj; na nedovoljen, neprimeren, nezakonit način; ekspr. spregovoriti v zadnje slovo ob pogrebu; zastar. narediti zadnje sporočilo oporoko
    ♦     avt. zadnji most del avtomobila, ki nosi gnani zadnji kolesi in ima v okviru vgrajen diferencial; jur. zadnji opomin pred tožbo; lingv. zadnji samoglasniki samoglasniki, ki se izgovarjajo v zadnjem delu ustne votline; lov. zadnji grižljaj smrekova vejica, ki jo lovec zatakne v gobec uplenjene srne, jelena; obrt. zadnji vbod vbod pri ročnem šivanju, pri katerem sega nit nazaj do polovice vboda pred njim; rel. zadnja popotnica obhajilo za umirajoče; zadnja večerja večerja, ki jo je imel Kristus z apostoli dan pred svojo smrtjo
zádnjič prisl. (ȃ) 
  1. 1. pri ponavljanju na zadnjem mestu: zdaj te zadnjič nadlegujemo; zadnjič te opozarjam; na ovinku se je še zadnjič ozrla po domu / vseeno mu je, tako in tako je zadnjič tu; ekspr. v tej gostilni sem prvič in zadnjič / elipt. predstava ob 20. uri. Zadnjič
  2. 2. izraža, da čemu časovno malo odmaknjenemu (v preteklost) ne sledi nič iste vrste: kar sva govorila zadnjič, se je že uresničilo; zadnjič, ko ni mogla spati, je premišljala o tem / od zadnjič je ostalo še nekaj; za tisto od zadnjič jih boš še dobil / elipt. zahvalim se ti za zadnjič
  3. 3. star. nazadnje: vse je pregledala in zadnjič našla, kar je iskala / zadnjič so ju videli včeraj
    ●     ekspr. to vam povem prvič in zadnjič dokončno, nepreklicno; enkrat za vselej; ekspr. prvič in zadnjič ti rečem: denarja ne dam izraža odločno zavrnitev; ekspr. nehvaležni da so? Saj ne bi bili prvič, pa tudi zadnjič ne poudarja pogostnost dejanja
zasvetíti in zasvétiti -im dov. (ī ẹ́) začeti svetiti: luč zasveti / luna je zasvetila; sonce je zasvetilo; pren. zasvetilo mu je sonce resnice
● ekspr. čakali so, da bo zasvetil dan, star. se bo zasvetil dan da se bo zdanilo; publ. v vasi je zasvetila elektrika dobili so električno napeljavo
// sveteč se pojaviti: na nebu so zasvetile zvezde / na vzhodu je zasvetila jutranja zarja
zbarantáti -ám tudi izbarantáti -ám dov. (á ȃ) pog. pogoditi se za ceno: dolgo sta barantala, nazadnje sta le zbarantala; zbarantati za kravo; prim. izbarantati
zglíhati -am dov. (ȋ) nižje pog. pogoditi se, navadno za ceno: zglihati za konja; dolgo sta barantala, nazadnje sta se le zglihala
// poravnati, izravnati: zglihati pod
zgrúntati -am dov. (ú) pog. ugotoviti, spoznati: zgruntal je, kaj hočejo od njega / nazadnje sta pismo le zgruntala dojela, razumela
zlódej -a in zlódja m (ọ̑) 
  1. 1. evfem. hudič: zlodej ga je obsedel; zlodeja klicati nad koga; povezan je s samim zlodejem; biti hujši od zlodeja; bal se ga je kot samega zlodeja zelo; pihalo je kot tristo zlodejev / v zlodeja maskiran človek / ekspr. zlodej naj to pije, mi ne bomo / kot kletvica: o ti zlodej ti, kakšna grda cesta; o ti zlodej prekleti
  2. 2. ekspr. zloben, hudoben človek: takle zlodej vam lahko uniči življenje; hudo je, če moraš biti pokoren takemu zlodeju
  3. 3. ekspr. oseba, stvar, ki v govorečem vzbuja jezo, nejevoljo: ugasni radio, ne bom več poslušal tega zlodeja; kašlja, ne vem, kje je staknil tega zlodeja; otroci vsega zlodeja privlečejo k hiši / kot psovka zlodej zdraharski, daj nam mir
    // oseba, stvar, ki v govorečem vzbuja presenečenje, občudovanje: kdo bi si mislil, da zlodej tako lepo poje; kaj vse zna ta zlodej / zaradi lepega zlodeja hodijo okrog oblasti zelo kočljive zadeve
  4. 4. ekspr., v povedni rabi neprijetnosti, težave: če jih bo zapustil, bo zlodej; dež bo, pa boš imel zlodeja / vojska je zlodej neprijetna, huda stvar
    // v povedno-prislovni rabi: zlodej je, če dela vsak po svoje; zlodej je živeti v taki negotovosti
  5. 5. ekspr., navadno s prilastkom hrup, nemir: delali so takega zlodeja, da nihče ni mogel spati / veter je zganjal zlodeja in pol velik hrup
    // malo pozneje je prišel, pa je bil že zlodej pa so se že jezili
  6. 6. knjiž., ekspr. revež: kako morejo zlodeji živeti s tako beraško plačo / sprejel je ubogega zlodeja pod streho
  7. 7. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi za zlodeja popolnoma, prav: tega za zlodeja nikjer ne dobiš; zna za zlodeja vse
    // sploh, nikakor: tega si pa za zlodeja ni mogel zapomniti
    // za vprašalnico poudarja ugibanje: kaj za zlodeja iščete tod okoli / kaj za zlodeja je treba imeti okno odprto ni treba imeti okno odprto
  8. 8. v medmetni rabi izraža
    1. a) podkrepitev trditve: zlodej, da bom uganil; ozdravel bo, ni zlodej; naj me zlodej vzame, če ni res; za zlodeja, to mu boš dal
    2. b) jezo, nejevoljo: zlodej, kaj pa rogovilite po hiši; za zlodeja, zakaj ste mu povedali; tristo zlodejev, kaj pa še čakate
    3. c) začudenje, presenečenje: zlodej, še všeč mu bo nazadnje; za zlodeja, tak da je
      ●       ekspr. kod te je zlodej nosil toliko časa kje si se mudil, kod si hodil; ekspr. kam te je zlodej odnesel tako hitro kam si šel; ekspr. ne vem, kateri zlodej ga je obsedel, da je tak zakaj je tak; ekspr. sam zlodej ga je prinesel v hišo prišel je ob nepravem času, nezaželeno; njegov prihod je povzročil velike težave; ekspr. zlodej ga bo vzel, če ne bo nehal kaditi umrl bo; ekspr. posestvo je vzel zlodej je propadlo; ekspr. ne želim ga videti, naj ga zlodej vzame izraža zavračanje, odklanjanje; ekspr. naj gre, kamor hoče, zlodej z njo izraža nezanimanje; ekspr. nanj so klicali zlodeja preklinjali so ga; od zlodeja ekspr. fant je od zlodeja zelo prebrisan, podjeten; zmožen tudi zelo hudih dejanj; zelo poreden, neukrotljiv; ekspr. ta ženska je od zlodeja doseže tudi kaj navidez nemogočega; je zelo hudobna; ekspr. (pojdi) k zlodeju, babnica izraža zavračanje; ekspr. on zna vsega zlodeja je zelo podjeten, spreten; ekspr. on je živ zlodej zelo hudoben človek; ekspr. izmišljali so si zlodeja in pol, da bi ga pozdravili zelo so se trudili
zmešetáriti -im tudi izmešetáriti -im dov. (á ȃ) pog. pogoditi se za ceno: dolgo sta mešetarila, nazadnje sta le zmešetarila / zmešetaril je za deset tisoč; prim. izmešetariti
življênje -a s (é) 
  1. 1. pojav, ki se izraža s sposobnostjo presnavljanja, rasti, razmnoževanja: začetek življenja na zemlji; zakoni življenja / življenje na kopnem, v morju
    // kar se izraža s sposobnostjo presnavljanja, rasti, razmnoževanja: življenje v zastrupljenih rekah odmira; življenju nevarne snovi / usedline s sledovi življenja / ekspr. jama ni bila brez življenja živih bitij
  2. 2. stanje živega bitja: biti, ostati pri življenju; znamenja življenja / volja do življenja je premagala smrt; biti sposoben za življenje / greniti si življenje z ljubosumjem; tvegati življenje; ekspr.: rešiti si golo življenje; streči po življenju; igrati se z življenjem / izgubiti življenje umreti; ekspr. življenje se mu izteka kmalu bo umrl
    // pesn. mirno naj ti plove čolnič življenja
    // s prilastkom, v različnih religijah nadaljevanje kakega stanja po smrti v s čutom nezaznavni stvarnosti: posmrtno življenje / v krščanstvu: nadnaravno življenje; večno življenje
  3. 3. s prilastkom bivanje, obstajanje človeka
    1. a) glede na njegovo biološko danost: čustveno, duševno, intelektualno življenje / fantovsko življenje / spolno, telesno življenje / družinsko, zakonsko življenje; samsko življenje; skupno življenje moškega in ženske
    2. b) glede na njegovo ravnanje: garaško, ekspr. grešno življenje; začeti novo življenje / ekspr. sladko življenje prijetno, zlasti spolno
      // ekspr. ženska dvomljivega življenja
    3. c) glede na njegovo dejavnost, udejstvovanje na določenem področju: begunsko, vojaško življenje / družabno, privatno življenje
    4. č) glede na njegovo materialno stanje: skromno, udobno življenje
    5. d) glede na pestrost dogajanja: mirno, pusto življenje človeka
    6. e) glede na vrednost, ki je odraz določenih življenjskih prizadevanj, razmer: brezskrbno, lahko življenje; ekspr. pasje življenje brezdomcev / ekspr. življenje iz dneva v dan brezciljno, brezskrbno
      // bivanje, obstajanje človeka sploh: smisel življenja; pravica, veselje do življenja; njegovi pogledi na življenje in smrt / življenje vaše matere je v nevarnosti
  4. 4. doba bivanja, obstajanja človeka od rojstva do smrti: življenje se podaljšuje; bolezen mu je skrajšala življenje; v svojem dolgem življenju je marsikaj doživel / za vse življenje si je dogodek vtisnil v spomin; v svojem življenju še ni imel takega stanovanja / vse življenje je še pred teboj / raba peša od iznajdbe ni imel za življenja prav nič v času življenja
    // ekspr.: pomlad življenja mladost; jesen življenja starost
  5. 5. ekspr., v povedni rabi kar daje bivanju, obstajanju človeka smisel, vrednost: delo, kariera, otroci so njegovo življenje / brez tebe ni življenja; ti si življenje mojega življenja
  6. 6. ekspr. moč, živahnost, zdravje: življenje je kar kipelo iz nje; mladi so polni življenja / roke so ji brez življenja visele ob telesu brez sposobnosti gibanja, čutenja
  7. 7. publ. človek, oseba, zlasti kot udeleženec nesreče, vojnega spopada: življenja padajo v vsaki vojni / rešili so pet otroških življenj otrok
  8. 8. s prilastkom način obstajanja živega, stvarnega in duhovnega sveta določenega področja kot celota: navade mestnega življenja; spremembe življenja na vasi; življenje v zaporih; ekspr. čutiti utrip sodobnega življenja / nomadsko, poljedelsko življenje nekaterih narodov / ekspr.: pomensko življenje jezika; življenje besed
  9. 9. celota dogajanja
    1. a) zlasti družbenega, medčloveških odnosov, stikov: izhajati iz življenja; biti sredi, publ. v areni življenja; tako je v vsakdanjem življenju; ekspr.: polnost življenja; viharji, vrvež življenja / gojenci so v zavodu izolirani od življenja / zdaj šele vstopaš v življenje; publ. utirati si pot v življenje / ekspr. film želi prikazati živo življenje; pesnik je bil zvest življenju / povezanost šole z življenjem; ekspr. stati z obema nogama v življenju / življenje teče dalje / v povedni rabi: nazadnje pa ostaneš sam, tako je (pač) življenje izraža sprijaznjenost, vdanost; pog., ekspr. to ni življenje, to je hudič; jaz vem, kaj je življenje imam veliko raznovrstnih, zlasti neprijetnih življenjskih izkušenj
    2. b) ekspr. glede na nemir, gibanje, (hitro) se spreminjajoče življenjske okoliščine: opazovati življenje glavne ulice / v hišah ni bilo opaziti življenja / mesta so polna življenja / jate lastovk dajejo ruševinam nekaj življenja
    3. c) ekspr. glede na različne možnosti zabave, preživljanja prostega časa: naužiti se življenja; privoščiti si življenje; lakota po življenju / nočno življenje mesta / kjer je on v družbi, tam je življenje je veselo, zabavno
  10. 10. življenjske razmere, življenjsko okolje: po končanem šolanju se vračajo v prejšnje življenje; privajati se na življenje v kolektivu / življenje se normalizira, ker vode upadajo; ekspr. življenje ga tepe; urediti si življenje po svoje; čutiti težo življenja / ekspr.: življenje ga je skovalo v moža; življenje jo je uničilo
  11. 11. ekspr., s prilastkom dejavnost, delovanje: poživiti društveno, kulturno, versko življenje; razgibano družbeno življenje
  12. 12. skupek pomembnih podatkov o obstajanju, delovanju koga: odlomek iz življenja pisatelja
  13. 13. ekspr. prepričljivost, verjetnost: šele oder da besedilu življenje; pisatelj je gradivu vdihnil življenje
  14. 14. ekspr. izražanje izrazitih potez, čustev, razpoloženj, podobnih kot v resničnosti: podobe na stenah so brez življenja / v prej tope oči je šinilo nekaj življenja
  15. 15. ekspr. kar se rabi za zadovoljevanje zlasti telesnih potreb: življenje je drago; zasluži komaj za življenje; sredstva za življenje
    ●     ekspr. molči, če ti je življenje drago, ljubo če si hočeš ohraniti življenje; če nočeš doživeti kaj neprijetnega, hudega; knjiž. njeno življenje se je dopolnilo umrla je; ekspr. življenje ga je za to dejanje, odkritje bogato nagradilo to dejanje, odkritje mu je prineslo veliko zadovoljstva, koristi; ekspr. življenje jo je povozilo ni bila kos življenjskim težavam, problemom; ekspr. njegovo življenje visi na lasu, na niti je zelo ogroženo; je zelo bolan; knjiž., ekspr. v mladi ženi vzkali življenje mlada žena zanosi; ekspr. veseliti se življenja rad živeti; publ. ta avtomobilska guma nima dolgega življenja dolge dobe trajanja; knjiž. dala je otroku življenje rodila ga je; ekspr. dali so življenje za domovino umrli zanjo, zlasti v boju; knjiž. podariti obsojencu življenje ne usmrtiti ga; ekspr. postavljati življenje na kocko tvegati ob pomembni odločitvi; ekspr. skleniti svoje življenje umreti; ekspr. sam si je skrajšal, vzel življenje naredil je samomor; ekspr. žena mu spreminja življenje v pekel mu povzroča neprijetnosti, veliko trpljenje; ekspr. vzeti komu življenje usmrtiti ga; ekspr. biti ob življenje umreti; priklicati v življenje ekspr. ponesrečenca niso mogli priklicati v življenje oživiti; ekspr. to leto je priklicalo v življenje številne reforme v tem letu so nastale; ekspr. priklicati v življenje novo revijo začeti jo izdajati; ekspr. spremeniti sklepe v življenje uresničiti jih; ekspr. svojo neprevidnost je plačal z življenjem zaradi svoje neprevidnosti je umrl; ekspr. rešil ga bom, čeprav za ceno življenja tudi, če bi umrl; vznes. biti v cvetu življenja mlad; ekspr. prestriči, pretrgati nit življenja povzročiti smrt; ekspr. to ti naj bo šola za življenje zaradi tega boš postal zrelejši, pametnejši; ekspr. bojevati se na življenje in smrt zelo, močno; teči kot za življenje zelo hitro; kakršno življenje, taka smrt
    ♦     anat. drevo življenja podolžni prerez malih možganov, ki je po razvejeni strukturi podoben krošnji drevesa; biol. latentno ali prikrito življenje organizmov v katerem je presnavljanje skoraj ustavljeno; jur. nadomestilo za ločeno življenje znesek, ki ga dobi zakonec, če zaradi opravljanja službe, funkcije dalj časa ne stanuje v istem kraju kot drugi zakonec; um. drevo življenja mitološki motiv drevesa kot simbola življenja in življenjske moči

Slovar novejšega besedja

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

abolicionístični -a -o [abolicijonistični] prid. (í)
ki je v zvezi z abolicionisti ali abolicijo: abolicionistično gibanje; V Sloveniji je bila smrtna kazen izvršena nazadnje v petdesetih letih, kar je Slovenijo uvrstilo med abolicionistične države – tiste, v katerih se vsaj trideset let ne izreče in ne izvrši smrtne kazni E (↑)abolicioníst
časôvnica -e ž (ȏ)
1. grafični prikaz vnaprej časovno opredeljenega, določenega poteka česa: pregledna časovnica; časovnica za izvedbo reform; Marsikdo bi si želel kakšno informacijo o nastopajočih, ne nazadnje se to spodobi že zaradi spoštovanja do glasbenikov, in program s časovnico
2. vnaprej časovno opredeljen, določen potek česa: Če bi se takrat pogovori zavlekli v naslednje leto, bi lahko prišlo do dodatnih zapletov, tako pa je bila časovnica idealna
3. delovno polje v računalniškem programu za obdelavo videa, kjer so v časovnem zaporedju razvrščeni slikovni in zvočni posnetki; timeline (1): Ko imamo v oknu časovnice zbrane vse videoposnetke, jih je treba razdeliti na posamezne kadre
4. podstran nekaterih spletnih aplikacij, kjer so v časovnem zaporedju prikazana obvestila, na katera je uporabnik naročen; timeline (2): Uporabnikom, ki se nam zdijo zanimivi, sledimo, to pa pomeni, da se na naši domači časovnici poleg lastnih pojavljajo tudi objave teh uporabnikov E (↑)časóven
frájerSSKJ -ja m, člov. (á)
1. kdor zaradi svojih uspehov, zanimivih, prijetnih značilnosti vzbuja občudovanje; car, džek: glavni frajer; velik frajer; Vsak nov dan brez cigarete sem se počutil kot zmagovalec, sam sebi sem se zdel čedalje večji frajer
2. kdor z vpadljivim vedenjem, delovanjem vzbuja vtis sproščenosti, neodvisnosti, pomembnosti: Delal sem se frajerja, s pištolo sem hotel fante samo prestrašiti, nazadnje pa sem se počutil ogroženega E ← pog. nem. Freier 'gizdalin', prvotno in knjižno 'snubač', iz freien 'snubiti'
kitárski -a -o prid. (ȃ)
ki se nanaša na kitaro: kitarske strune; Ker sem poklicni glasbenik, pogosto nakupujem glasbeno opremo; nazadnje sem kupil kitarski ojačevalec
// ki se nanaša na igranje na kitaro: sijajna kitarska tehnika; peti ob kitarski spremljavi; Festival je združeval koncerte vrhunskih izvajalcev klasične kitarske glasbe E (↑)kitára
mántra -e ž (ȃ)
1. v hinduizmu in budizmu zlog, beseda, več besed, ki se ponavljajoče izgovarjajo pri meditaciji: tibetanske mantre; Žebrali so svoje mantre in peli iz dna duše
2. kratko izražena programska misel ali izjava, ki se pogosto ponavlja: V nekdanjem vzhodnem bloku so dolgo ponavljali mantro o svojih posebnostih, nazadnje pa doživeli upor univerzalnih vrednot gospodarske, politične in verske svobode lačnega ljudstva
3. kar določa ravnanje koga glede na cilj, ki ga želi doseči; vodiloSSKJ: Mantra podjetja je zadovoljiti potrebe potrošnikov E ← stind. mantra- iz manyate 'misliti'
môrskiSSKJ -a -o prid. (ó)
opioídni -a -o [opijoidni] prid. (ȋ) farm.
ki je v zvezi z opioidi: opioidni analgetik; opioidno zdravilo; Ne nazadnje alkohol vpliva na izločanje opioidnih peptidov, malih molekul, ki nas sproščajo in vplivajo na dobro razpoloženje E ↑opioíd
trilétka -e ž (ẹ̑)
1. orientacijsko določeno triletno obdobje za preverjanje poteka in učinkovitosti pouka v devetletni osnovni šoli; triada, triletje: Eksterno preverjanje po prvi triletki pomeni spodbujanje inovativnosti in funkcionalne pismenosti otroka in ga ne nazadnje navaja tudi na red pri zunanjem preverjanju znanja
2. obdobje treh let: Tekmovalke bodo v naslednji triletki stavile na kombinacijo izkušenj in mladosti E univerbizirano iz trilétno obdóbje po zgledu (↑)osemlétka
viktimologíja -e ž (ȋ)
veda o žrtvah kaznivih dejanj: Ukvarjal se je z raziskovanjem mladinske sociologije, mladoletnega prestopništva, viktimologije in zlorabe otrok ter nazadnje s problematiko otrokovih pravic E ← agl. victimology iz victim 'žrtev' ← lat. victima + tvor. od gr. lógos 'beseda, govor'
žúrka -e ž (ȗ)
1. pog. zasebna družabna prireditev za ožji krog zlasti mlajših povabljencev, navadno v poznem večernem ali nočnem času, pogosto v povezavi z glasbo, s plesom; žurSSKJ: Če želi vaš otrok doma pripraviti žurko, mu ne nasprotujte
2. pog. družabna prireditev, namenjena zabavi, navadno v poznem večernem ali nočnem času, pogosto v povezavi z glasbo, s plesom; zabavaSSKJ, žur (1): novoletna žurka; V kavarni, kjer so pile kavo, je natakarica pospravljala po študentski žurki, ki se je zavlekla do šeste zjutraj
3. pog. prijetno vzdušje; žur (2): Glasbena skupina zna narediti žurko
4. ekspr. zelo neprijetno dogajanje; žur (3): Ko je pijan, se žena zapre v hišo, zaklene, on robanti celo noč, nazadnje uspe vlomiti in imamo celo žurko E = hrv., srb. žȗrka iz ↑žúr
Število zadetkov: 103