naspróten -tna -o prid. (ọ̑) 1. ki je, se nahaja tako, da glede na izhodišče na drugem koncu, strani omejuje vmesni prostor: priplavati na nasprotni breg;
z nasprotnega hriba so prihajali glasovi;
slika visi na nasprotni steni;
odšel je skozi nasprotna vrata / prijeti za nasprotni konec palice / pri nasprotni mizi so sedeli sami znanci bližnji, sosednji / zasukati kolo v nasprotno smer; nasprotna stran / pomagati si na nasprotni način / nasprotni gol // ki deluje ravno drugače kot izhodiščni: odbiti nasprotni napad; prestreči nasprotni udarec; nasprotna sila / piha močen nasprotni veter / nasprotni promet; nasprotna vozila 2. ki se v čem bistvenem popolnoma razlikuje od drugega: oče in sin sta nasprotnega značaja;
nasprotna ideologija / nasprotni predlog; nasprotna izjava; ekspr. diametralno nasprotna trditev; dobivati nasprotna povelja / nasprotna prizadevanja 3. katerega prizadevanje, delovanje ima z določenim tekmovalen, nesoglasen, neujemalen odnos: nasprotni igralec;
nasprotno moštvo / prestopil je v nasprotni tabor; nasprotna stranka / nasprotna igra / nasprotna vojska 4. v povedni rabi ki je, nastopa proti delu, mnenju, naziranju drugega: kdo mi je nasproten;
izjave prič so si nasprotne;
to je nasprotno vsem našim prizadevanjem
● publ. poravnajte račun, v nasprotnem primeru boste plačali zamudne obresti drugače, sicer
♦ bot. nasprotni listi nasproti stoječi pari listov; geom. nasprotni stranici po dve in dve premici četverokotnika, na katerih so vsa štiri oglišča; mat. nasprotna predznaka plus in minus v odnosu drug do drugega; seštevanje in odštevanje sta nasprotni računski operaciji; pravn. nasprotna tožba tožba, ki jo vloži toženec v tekoči pravdi zoper tožnikanasprótno
1. prislov od nasproten: nasprotno delovati; nasprotno usmerjeno gibanje
2. v členkovni rabi uvaja novo trditev namesto prej zanikane: s to izjavo ni škodil samo sebi, nasprotno, to bo škodilo vsemu kolektivu; izjava ni resnična, nasprotno, zlonamerna je; prosil ga nisem jaz, nasprotno, on mene; sam.: dosegel je ravno nasprotno; prepričal sem ga o nasprotnem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
nasprotováti -újem nedov. (á ȗ) 1. biti, nastopati proti delu, mnenju, naziranju drugega: oče mu nasprotuje pri tej odločitvi;
vsi mu nasprotujejo;
nasprotovati tovarišem;
težko bo prodrl s svojim načrtom, ker mu vedno kdo nasprotuje;
politično, strokovno nasprotovati // biti, nastopati proti čemu: nasprotovati gradnji hidroelektrarne / nasprotovati predlogom, predpisom 2. v čem bistvenem se popolnoma razlikovati od drugega: ta odlok nasprotuje zakonu;
zahteve ne nasprotujejo njegovim nazorom / novi izraz ne sme nasprotovati duhu slovenskega jezika nasprotováti si
biti popolnoma nasproten, različen, nezdružljiv: izjave prič si nasprotujejo
nasprotujóč -a -e:
v njem je nasprotujoč duh; nasprotujoči si nazori; nasprotujoče si izjave, trditve; navdajala so ga nasprotujoča si čustva; nasprotujoča si povelja, stališča
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.