Slovar slovenskega knjižnega jezika

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

a prisl., pog.  uvaja vprašanje; ali, kaj: a misliš, da si doma? a si ga videl? si lačen, a ne? / a bo mir ali ne! / a tako?
a vez., knjiž.  
  1. 1. v protivnem priredju za izražanje
    1. a) nasprotja s prej povedanim; pa, toda, vendar: prej so ga radi imeli, a zdaj zabavljajo čezenj; to so besede, a ne dejanja; drugod umetnike slavijo. A pri nas? sicer je miren, a kadar se napije, zdivja / včasih okrepljen bilo ji je malo nerodno, a vendar tako lepo pri srcu
    2. b) nepričakovane posledice: tipal je po temni veži, a vrat ni našel; postarala se je, a ni ovenela
      // za omejevanje: to more ugotoviti samo zdravnik, a še ta težko; bral je, a samo kriminalke
      // na začetku novega (od)stavka za opozoritev na prehod k drugi misli: A vrnimo se k stvari! A dopustimo možnost, da se motimo
  2. 2. redko, v vezalnem priredju za navezovanje na prej povedano; in, pa: sin je šel z doma, a hči se je omožila v sosednjo vas / nevesta se sramežljivo smehlja, a rdečica ji zaliva lice
àbiótičen -čna -o prid. (ȁ-ọ́) biol. ki ne daje pogojev za življenje: abiotično okolje
áboten -tna -o prid. (á) raba peša nespameten, neumen: ne bodi abotna / pregnati abotne misli; abotno početje
abrakadábra -e ž (ȃ) nekdaj magična beseda, zapisana navadno na amuletu: vrač ji je dal listek z napisom abrakadabra
// ekspr. nerazumljive besede, nejasno izražanje: ne razumem njegove abrakadabre
abreviatúra -e ž (ȗ) redko kratica, okrajšava: ne uporabljajte abreviatur, ampak besede izpisujte
♦ biblio. beseda, skrajšana z grafičnim nakazovanjem izpuščenih črk; muz. ustaljen znak za skrajšan notni zapis
absentírati se -am se dov. in nedov. (ȋ) redko odtegniti se, ne udeležiti se: absentiralo se je pet odstotkov volivcev
absolúten -tna -o prid. (ȗ) 
  1. 1. popoln, vsestranski: absoluten mir; absolutna tišina / absolutna večina glasov nadpolovična
  2. 2. brezpogojen, nesporen: absoluten prvak; absolutna premoč
  3. 3. neomejen, absolutističen: absolutni vladar; absolutna državna oblast
    ♦     filoz. absolutni duh po Heglu zadnja, dokončna stopnja razvoja duha iz njega samega; absolutna resnica resnica, o kateri ni mogoče razumsko dvomiti; fiz. absolutna ničla najnižja možna temperatura; geogr. absolutna višina višina določenega kraja nad morsko gladino; gozd. absolutna gozdna tla tla, kjer uspeva samo gozd; mat. absolutna vrednost vrednost števila neglede na predznak; meteor. absolutna vlaga množina vodne pare na 1 m3 zraka; muz. absolutni posluh zmožnost ugotavljati tone brez pripomočkov; absolutna glasba instrumentalna glasba s čisto glasbeno vsebino, brez določenega programa ali naslova
absorbírati -am nedov. in dov. (ȋ) fiz. sprejemati vase; vpijati, vsrkavati: les absorbira vlago; absorbirati pline, svetlobo; pren. industrija je absorbirala presežno kmečko prebivalstvo; mesto je absorbiralo vse priseljence; tržišče ne more absorbirati vse industrijske proizvodnje; to delo ga je vsega absorbiralo
abstinírati se -am se dov. in nedov. (ȋ) ne udeležiti se, ne sodelovati, zdržati se: ob glasovanju so se prebivalci množično abstinirali; abstinirati se od volitev / redko abstinirati se od alkohola
abstrahírati -am dov. in nedov. (ȋ) ne upoštevati, v mislih izvzeti kaj, odmisliti: iz človeške psihe je abstrahiral element zavesti; treba je abstrahirati napake, vplive
abstrákten -tna -o prid., abstráktnejši (ȃ) s čuti nezaznaven, pojmoven, miseln, ant. konkreten: abstrakten pojem; abstraktna predstava o nečem; abstraktno mišljenje
♦ lingv. abstraktni samostalniki; um. abstraktno slikarstvo slikarstvo, ki ne upodablja, ampak samo oblikuje
// nenazoren, nejasen: govornikovo abstraktno izražanje / preveč si abstrakten, da bi te razumel
abstraktízem -zma m (ī) publ. umetnostna smer, ki ne upodablja, ampak samo oblikuje
àcíkličen -čna -o prid. (ȁ-í) ki se ne pojavlja v ciklih: aciklični pojavi
♦ kem. aciklične spojine spojine z ogljikovimi atomi, razporejenimi v odprti verigi
adíjo medm. (ȋ) pog. izraža pozdrav pri slovesu, zbogom: no, pa adijo! zaklical mu je adijo / ekspr. adijo, bratec, takih lenob ne potrebujemo; zameriš se mu in potem adijo služba
● Ameriki je rekel za zmerom adijo jo je zapustil; izplačaš ga in adijo si se ga znebil; sam.: Daj mi roko in lep adijo! (I. Cankar)
administratíven -vna -o prid. (ȋ) 
  1. 1. nanašajoč se na upravljanje, upraven: zmanjšati administrativni aparat; administrativna razdelitev na občine; administrativno-operativni organi
    // nav. slabš. določen z uradnim odlokom: z administrativnimi in birokratskimi ukrepi problema ne bomo rešili; administrativno planiranje; administrativno ustanavljanje zadrug
    ♦     zgod. administrativni socializem
  2. 2. nanašajoč se na pisarniške posle, pisarniški: opravljati administrativne posle / obiskovati administrativni tečaj; dveletna administrativna šola
advokát -a m (ȃ) kdor poklicno daje pravno pomoč; odvetnik: izročiti zadevo advokatu; posvetovati se z advokatom / pog.: dal jo bo advokatu vložil bo tožbo proti njej; vzeti si advokata
// ekspr. kdor govori komu v prid, zagovornik: ne bom ti za advokata / advokati starega sistema
agentúra -e ž (ȗ) 
  1. 1. raba peša podjetje, ki opravlja posredniške posle; agencija: imeli so agenturo in špedicijo; ladijska agentura
    // opravljanje agentskih poslov: trgovska agentura mu dobro nese; zavarovalna agentura
  2. 2. redko obveščevalni, poročevalski urad: časopisna agentura
  3. 3. slabš. tajno poizvedovalno in obveščevalno delovanje: oblast ne bo dopustila tuje agenture v državi
áhasverski -a -o (ȃ) pridevnik od ahasver: njena ahasverska narava ji ne da miru
àhistorízem -zma m (ȁ-ī) knjiž. pojmovanje in obravnavanje stvari, ne oziraje se na zgodovino
akceptírati -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. s soglašanjem sprejeti: ne moremo akceptirati predlaganega plačilnega roka; poslušalci so referat v glavnem akceptirali
♦ fin. akceptirati menico sprejeti in podpisati jo
akcidénca -e ž (ẹ̑) filoz. nebistvena, stranska lastnost: akcidenca ne vpliva na naravo stvari; bitne lastnosti in akcidence
♦ tisk. lepotna priložnostna tiskovina
aklamácija -e ž (á) množično pozdravljanje z vzklikanjem, s ploskanjem: sprejeli so ga z aklamacijo; aklamacije ljudstva / bil je izvoljen z aklamacijo soglasno s ploskanjem ali z vzkliki, ne z glasovanjem
aklamírati -am nedov. in dov. (ȋ) množično pozdravljati z vzklikanjem, s ploskanjem: uprizoritev drame je občinstvo viharno aklamiralo / aklamirati koga pri volitvah izvoliti soglasno s ploskanjem ali z vzkliki, ne z glasovanjem
aklimatizírati -am dov. in nedov. (ȋ) prilagoditi novim življenjskim razmeram, drugačnemu okolju: aklimatizirati sobne rastline na nekurjene prostore; nekatere tropske rastline se drugod ne morejo aklimatizirati / v novem kraju smo se hitro aklimatizirali znašli, vživeli
àko in ako vez. (ȁ) raba peša  
  1. 1. v pogojnih odvisnih stavkih za izražanje pogoja, s katerim se uresniči dejanje nadrednega stavka; če: jed bo okusnejša, ako dodaš malo smetane; ako bi bili držali skupaj, bi več dosegli; to bi ti zmogla, ako bi hotela; ako imaš čas, pridi / z oslabljenim pomenom ako se prav premisli, nimate vzroka za pritoževanje / rad bi govoril z njim. Ako le pride? / ako bi se mi izpolnila vsaj ta želja / v članku je vprašanje nakazano, ako ne celo rešeno
  2. 2. v časovnih odvisnih stavkih za izražanje dejstva, da se dejanje nadrednega stavka ponovi, kadarkoli se izpolni pogoj: ako je otrok zbolel, je bedela pri njem
  3. 3. v dopustnih odvisnih stavkih, navadno okrepljen za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči: ako si (tudi) na koncu sveta, zdaj se moraš vrniti / umirilo se mu je srce, ako ne v sreči, pa vsaj v upanju
  4. 4. v pripovednih odvisnih stavkih za izražanje, da je trditev v nadrednem stavku resnična, kolikor je resnična trditev v odvisnem: saj mi ne zameriš, ako sem odkrit
àkonfesionálen -lna -o prid. (ȁ-ȃ) ki ne pripada nobeni konfesiji, veroizpovedi: pisatelj je akonfesionalen / akonfesionalna šola
akorávno vez. (á) star. čeprav: nekaj zna, akoravno dosti ne
aksióm -a m (ọ̑) knjiž. temeljna resnica ali načelo, ki ne potrebuje dokazov: ne moreš biti na dveh mestih hkrati, to je aksiom; postaviti aksiom; matematični aksiomi; aksiomi filozofije; matematika temelji na sistemu aksiomov / ta trditev je postala že skoraj aksiom
aktíven -vna -o prid., aktívnejši (ȋ) 
  1. 1. ki kaj dela; dejaven, delujoč: biti aktiven član skupnosti; družbeno aktiven človek / aktivna koeksistenca med narodi; morska voda je zelo aktivna / aktivno znanje tujega jezika znanje, ki omogoča ustno in pismeno izražanje v njem
    // delaven, prizadeven: odbor je bil premalo aktiven; biti aktiven na več področjih; še vedno je aktiven kot organizator in predavatelj; učenci so pri pouku aktivni sodelujejo, so razgibani
  2. 2. ki je v rednem delovnem razmerju: ali je še vedno aktiven ali je že v pokoju? / aktivni oficir / biti v aktivni službi Jugoslovanske ljudske armade
    ♦     ekon. aktivni denar denar, ki ne leži v blagajnah, ampak je v prometu; aktivna bilanca bilanca s presežkom; geogr. aktivni ognjenik ognjenik, ki še bruha; jur. aktivna volilna pravica pravica glasovanja; kem. aktivno oglje oglje, ki močno adsorbira; šport. aktivni oddih oddih, med katerim se človek za razvedrilo ukvarja s kako dejavnostjo; teh. žična zveza od priključka do aktivnih delov aparata
aktualízem -zma m (ī) poudarjanje problematike: v njegovi prozi se pojavlja živi aktualizem; aktualizem literature / gledališče naj bo aktualno, a ne v smislu dnevnega aktualizma
ali prisl.  
  1. 1. uvaja vprašanje: ali prideš? ali ga ne poznaš? ali si bolna? ali je bilo lepo na izletu? vse lepo, vendar ali ni prepozno? / to je tvoj mož, ali ne? no, ali bo kaj? / Ali taka je ta reč? Nabili da me bodo? (I. Cankar) torej
  2. 2. ekspr., v retoričnem vprašanju poudarja nasprotno trditev: stotak, ali je to kak denar! ali se jih kaj bojimo, kaj? prav nič; ali naj čakam do sodnega dne! ali sem te že kdaj nalagal? še nikoli
    // ekspr. izraža ukaz: ali te ni sram! presneti otrok, ali (ne) boš jedel!
    // izraža nevoljo, presenečenje: ravno sem hotel na sprehod, ali ti ne pride obisk!
àli in ali vez. (ȁ) 
  1. 1. v ločnem priredju za vezanje stavkov ali stavčnih členov
    1. a) ki se vsebinsko izključujejo: vaščani so se poskrili po kleteh ali pobegnili v gozd; ranjena zver pobegne v goščavo, da tam ozdravi ali pogine; jaz ali ti, eden mora odnehati; recite da ali ne / ali ne more ali noče, uči se ne; bodisi star ali mlad, vsak se boji umreti; včasih okrepljen ali ubogaj ali boš pa tepen v nasprotnem primeru
    2. b) ki kažejo na možnost izbire: naročiti se na vso zbirko ali na posamezne knjige; naj pride v šolo ali oče ali mati ali kdo drug; pisar. nastop službe takoj ali po dogovoru / srbski ali hrvatski jezik; marec ali sušec; nekdaj, v naslovih knjig Veseli dan ali Matiček se ženi
      // za popravek ali dopolnitev prej povedanega: upanja je zelo malo ali pa nič; vrne se čez dve uri ali še prej; za vasjo je ribnik ali, bolje rečeno, mlaka; poslušaj, ti Janez, ali kako ti je že ime!
      ●       pog. leto dni ali kaj je od tega približno; ekspr. prej ali slej bomo tudi z njim obračunali nekoč gotovo; ekspr. čemu opomini, saj jih tako ali tako ne posluša sploh ne; ekspr. rada ali nerada, vrnila se bo tudi proti svoji volji; ekspr. naj bo tako ali drugače, jaz ostanem kakorkoli
  2. 2. raba peša, v protivnem priredju za izražanje
    1. a) nasprotja s prej povedanim; pa, a, toda: bil je velik čudak, ali otroci se ga niso bali; stopil je za njo, ali ker se ni ozrla, se je obrnil; ekspr. denar ima, ali kaj (mu pomaga), ko pa ne ve, kam z njim / včasih okrepljen odpustil je, ali krivice vendar ni mogel pozabiti
    2. b) nepričakovane posledice: konjički so majhni, ali neverjetno žilavi
  3. 3. v vprašalnih odvisnih stavkih za uvajanje vprašanja: še enkrat te vprašam, ali boš šel / kaj pravite, ali bi šli ali pa bi še malo posedeli
    // za izražanje domneve, negotovosti: ne vem, ali je še živ; ali tekma sploh bo, še ni prav nič gotovo
  4. 4. ekspr., v prislovni rabi za izražanje zahteve po odločitvi za eno od dveh možnosti: moraš se odločiti: ali — ali
àlo tudi aló medm. (ȁ; ọ̑) izraža ukaz, spodbudo: alo, vstani, pri nas ne spimo! alo, dajmo, hitro! alo, udarite no! alo, brž! alo ven, vsi ven!
// pri nagovoru izraža opozorilo: alo, fant, kdaj si pa prišel?
àlógičen -čna -o prid. (ȁ-ọ́) ki se ne sklada z logiko: alogično čustvo; alogično mišljenje / po njegovem mnenju je ženska alogična
alogízem -zma m (ī) kar se ne sklada z logiko: v njegovih delih zasledimo nekaj alogizmov
aludírati -am nedov. in dov. (ȋ) knjiž. prikrito meriti na kaj, namigovati: članek aludira na takratne politične razmere; ne vem, na koga aludira s tem
amatêr -ja m (ȇ) kdor se iz veselja, nepoklicno ukvarja s čim: s slikarstvom se ukvarja kot amater; fotograf, igralec amater; tečaj za voznike amaterje
// slabš. kdor nestrokovno, površno opravlja kako delo: imajo dovolj strokovnjakov in ne potrebujejo amaterjev
ámen medm. (ā) rel. izraža potrditev, željo: reši nas hudega, amen / kaplan je odzdravil: na veke amen; pren., ekspr. ne pustim, pa amen; sam.: šele pri amenu se je zbudil
● pog. z njim je amen izgubljen je, umrl bo; ekspr. izblebetal je vse do amena, do amena vse popolnoma vse; to je gotovo kot amen v očenašu popolnoma, čisto
àmorálen -lna -o prid. (ȁ-ȃ) ki ne priznava, se ne drži moralnih načel: amoralen človek; amoralna družba / amoralno dejanje; amoralno stališče nasilja
àmpak prisl. (ȁ) pog., v medmetni rabi  
  1. 1. izraža veliko mero: ampak smo imeli srečo! / iron. ampak si pameten!
  2. 2. izraža začudenje, nevoljo: ampak, da je to mogoče! ampak, otroci, tega pa ne!
àmpak in ampak vez. (ȁ) v protivne priredju  
  1. 1. za uvajanje nove trditve namesto prej zanikane: ne piše za mladino, ampak za odrasle; ni si upal naprej, ampak se je ustavil pred vrati; prosil ga nisem jaz, ampak narobe, on mene
  2. 2. nav. ekspr., v zvezi ne samo, ne le — ampak tudi za širjenje, stopnjevanje prej povedanega: ni le svetoval, ampak tudi pomagal; dobil je ne le večerjo, ampak tudi prenočišče; v njem ni imel samo predstojnika, ampak tudi prijatelja / obraz ni bil več samo bled, ampak bel kakor kreda; nič nima, ampak prav nič
  3. 3. ekspr. za izražanje nasprotja s prej povedanim: lista po knjigi, ampak uči se ne; takrat sem že vedel, kaj je denar, ampak prepozno; lep je, ampak drag
  4. 4. pog., ekspr., na začetku (od)stavka za opozoritev na prehod k drugi misli: Ampak pogovarjajmo se rajši o čem drugem! ampak to pa že moram reči, da je bila pametna ženska; ampak čast komur čast, govoriti pa znaš
àmúzičen -čna -o prid. (ȁ-ú) ki je brez čuta, smisla za umetnost: amuzično občinstvo umetnika ne razume; estetsko amuzičen
anaeróben -bna -o prid. (ọ̑) biol. ki za življenje ne potrebuje prostega kisika: anaerobne bakterije / anaerobno gnitje
analfabét -a m (ẹ̑) kdor ne zna pisati in brati, nepismen človek: njegov ded je analfabet; število analfabetov pada
// slabš. kdor se na kako stroko slabo spozna, nevednež: v politiki je popoln analfabet; tehnični analfabet
analíza -e ž (ȋ) ugotavljanje sestavnih delov česa, razčlenjevanje: analiza kaže, potrjuje; delati, izvesti, podati analizo; ne bomo se spuščali v analizo problema; izčrpna, kritična, podrobna analiza; analiza cen, krvi; prehod od analize k sintezi / ekonomska, psihološka analiza; znanstvena analiza
♦ fiz. spektralna analiza določevanje snovi s pomočjo spektrov; kem. (kemična) analiza ugotavljanje elementov ali atomskih skupin v spojinah ali zmeseh; kvalitativna, kvantitativna analiza; lingv. besedna analiza opredeljevanje, opredelitev besede glede na besedno vrsto in obliko; stavčna analiza; mat. funkcionalna analiza matematika, ki se ukvarja s funkcijami
// temeljit, izčrpen pregled; presoja, ocena: v delu podaja pisatelj analizo meščanske družbe; analiza dobe in okolja; analiza tržišča je dala zadovoljive rezultate
anarhízem -zma m (ī) nazor, gibanje, ki ne priznava avtoritete in družbene ureditve: anarhizem in nihilizem; malomeščanski anarhizem
anergíja -e ž (ȋ) fiz. del energije, ki se v tehnični napravi ne da izkoristiti za opravljanje dela: energijo delimo v eksergijo in anergijo
animátor -ja m (ȃ) knjiž. kdor animira: bil je veseljak in animator vsake družbe / animator hitrejšega razvoja knjižničarstva
♦ film. risar pomembnejših pozicij figur v risanem filmu; gled. oseba, ki lutko samo premika, a ne govori zanjo, vodič
anonímnež -a m (ȋ) ekspr. anonimen človek: uredništvo ne bo odgovarjalo anonimnežem
anorgánski -a -o prid. (ȃ) kem. nanašajoč se na spojine razen karbonatov, cianidov, ki ne vsebujejo ogljika: anorganska snov; anorganske baze, kisline / anorganska kemija kemija, ki proučuje anorganske spojine
ànti prisl. (ȁ) nar. izraža samoumevnost; menda: Anti ne boš rekla, da je takale lepa in vesela ljubezen greh? (M. Hus)
antipatíja -e ž (ȋ) nenaklonjenost, odpor do kake osebe ali stvari: čutiti, imeti, kazati antipatijo do koga; ta lik je orisan z očitno antipatijo / zatajil je svoja osebna nagnjenja in antipatije; zdaj ne gre za simpatije ali antipatije
àperiódičen -čna -o prid. (ȁ-ọ́) ki se ne ponavlja redno: aperiodičen pojav; aperiodične spremembe
♦ elektr. aperiodični tokokrog tokokrog, v katerem se ne morejo vzbuditi prosta nihanja; muz. aperiodična gradnja skladbe gradnja, ki ne temelji na gradnji s periodami
apodíktičen -čna -o prid. (í) ki izraža popolno gotovost in ne trpi ugovora: apodiktične izjave, trditve / apodiktični ton pouka; v kritiki ne bi hotel biti tako apodiktičen, kot je on
♦ filoz. apodiktična sodba sodba, ki izraža logično nujnost ali neposredno gotovost
àpolítičen -čna -o prid. (ȁ-í) ki se ne zanima za politiko: izrazito apolitičen človek / klub je bil apolitičen; njegova apolitična narava; njihovo stališče je apolitično
apríl -a m (ȋ) četrti mesec v letu: tekmovanje bo od petega do desetega aprila; v aprilu mu poteče rok; bilo je meseca aprila
// v zvezi s prvi dan, ko so v navadi šale in potegavščine: danes je prvi april, pazi, da te ne bo kdo potegnil / kot vzklik ali smo te, haha, prvi april! / poslati koga po aprila za šalo ga poslati kam z nalogo, naročilom, ki ga ne bo mogel opraviti
a prióri prisl. (ọ̄) knjiž. vnaprej, kratko malo: popevkarstva ne kaže a priori odklanjati; individualizem a priori zavračamo; a priori nemogoča stvar
♦ filoz. neodvisno od izkustva, predizkustveno, ant. a posteriori
apriorístičen -čna -o prid. (í) ki ne upošteva izkustva: apriorističen odnos do stvarnosti; aprioristični predsodki; zavzemati aprioristično stališče
aproksimácija -e ž (á) knjiž. približna ocenitev, približno ocenjevanje: statistična aproksimacija; metoda sukcesivne aproksimacije
♦ mat. spodnja aproksimacija približna vrednost, ki ne presega prave vrednosti
à propos [apropó] medm. (ọ̑) knjiž., redko da ne pozabim, saj res: à propos, doktor, kaj mislite o njeni bolezni?
arhiválije -lij ž mn. (á ȃ) knjiž. listine in dokumenti, ki se hranijo v arhivu: sistematično iskati tiske, rokopise in arhivalije; pri pisanju razprave je uporabljal arhivalije; še ne dovolj raziskane arhivalije
aristokrátstvo -a s (ȃ) lastnosti, značilnosti aristokratov: sovražila je njegovo aristokratstvo / ne mešajmo svetovljanstva z aristokratstvom / postavljal se je s svojim aristokratstvom aristokratskim rodom, položajem; pren. aristokratstvo duha
arpéggio [-edžo] prisl. (ẹ̑) muz., označba za način izvajanja kot na harfi: igrati arpeggio
às medm. (ȁ) izraža bolečino zaradi dotika česa vročega, zaradi udarca, ugriza: as, je zastokal in odskočil / otr. glej, da te ne bo mravlja as ugriznila, pičila
asimptóta -e ž (ọ̑) geom. premica, ki se približuje krivulji, ne da bi jo dosegla: asimptota hiperbole
àsinhrón -a -o prid. (ȁ-ọ̑) ki ne poteka istočasno: asinhrono snemanje prizora
àsinhrónski -a -o prid. (ȁ-ọ̑) elektr. pri katerem se rotor ne vrti sočasno z vrtilnim magnetnim poljem: asinhronski generator; asinhronski motor
askéza -e ž (ẹ̑) načelno strogo odrekanje užitkom, ugodnostim: brez askeze tega ne bi zmogel; iz uživaštva je šel v skrajno askezo; srednjeveška askeza / njegov obraz je kazal strogo askezo
♦ rel. prizadevanje za dosego krščanske popolnosti
àsociálen -lna -o prid. (ȁ-ȃ) ki se noče ali ne more prilagoditi splošno veljavnim družbenim normam: bil je popolnoma asocialen človek / asocialni individualizem; zaradi asocialnih teženj ni našel zveze z okoljem, v katerem je živel; asocialno vedenje
asociatívnost -i ž (ȋ) lastnost asociativnega: asociativnost besednih zvez / pesnikova asociativnost ne prepriča
♦ mat. asociativnost vsote
ateíst -a m (ȋ) kdor taji, ne priznava boga, brezbožnik: popoln ateist
♦ filoz. pripadnik ateizma
atómski -a -o prid. (ọ̑) 
  1. 1. nanašajoč se na atom: atomska energija / atomska fizika fizika, ki raziskuje atom
  2. 2. nanašajoč se na izkoriščanje atomske energije: elektrarna na atomski pogon; atomski reaktor; atomska bomba; atomska podmornica; atomsko orožje / atomska eksplozija eksplozija atomske bombe; atomska goba velik oblak dima po eksploziji atomske bombe
    // konferenca o prepovedi atomskih poskusov; atomska vojna; atomsko oboroževanje / atomske države
    ●     atomski vek ali atomska doba 20. stoletje; pog., ekspr. atomska lepotica čudovita, očarljiva lepotica
    ♦     kem. atomska masa število, ki pove, kolikokrat je masa atoma kakega elementa večja od mase vodikovega atoma; atomska skupina skupina atomov, ki ne obstaja samostojno, ampak le kot del spojine; atomska teža atomska masa; atomsko jedro pozitivno naelektren središčni del atoma; atomsko število število, ki določa položaj elementa v periodičnem sistemu
avantúra -e ž (ȗ) nenavaden, vznemirljiv doživljaj, pustolovščina: doživeti, iskati avanture; pripovedoval je o svojih avanturah; čudovita avantura / spuščati se v erotične avanture
// nav. slabš. nevaren poskus, tvegano dejanje: izkušenj pri delu nimajo, zato naj se nikar ne spuščajo v avanture; politična avantura imperialistov
ávšast -a -o prid. (ȃ) ekspr. neumen, nespameten: ne bodi avšast, vzemi, če ti ponujajo; kaj se pa meniš za to avšasto žensko / ne poslušaj tega avšastega govorjenja
ávšica -e ž (ȃ) ljubk. manjšalnica od avša: nikar se ne boj, ti avšica ti!
avtomát -a m (ȃ) 
  1. 1. tehnična naprava, stroj, ki opravlja delo brez človekovega sodelovanja: zastarele stroje v tovarni so zamenjali avtomati; steklenice polnijo z avtomati; elektronski avtomat; računski, telefonski avtomat; avtomat za zavijanje cigaret; z namestitvijo avtomatov se je produkcija zelo zvišala; dela kakor avtomat brez prestanka, enakomerno; brez misli in volje, mehanično
    ♦     voj. brzostrelka
    // aparat, ki kaj da ali naredi, če se spusti vanj kovanec: avtomat je prazen, ne dela; avtomat je igral stare popevke; restavracija ima poleg rulet tudi igralne avtomate; ob vhodu v trgovino visita dva avtomata za bonbone; avtomat za vozovnice, znamke
  2. 2. slabš. kdor ravna ali kaj dela brez sodelovanja volje, zavesti: razmere so naredile iz njih avtomate / osebe njegovega romana so brezdušni avtomati
avtomatizírati -am dov. in nedov. (ȋ) 
  1. 1. uvesti avtomate, opremiti z avtomati: avtomatizirati telefonski promet; v tovarni so večino strojev avtomatizirali; proizvodnja nekaterih predmetov se je že zelo avtomatizirala / avtomatizirati poslovanje
  2. 2. s ponavljanjem povzročiti, da kaj poteka brez sodelovanja volje, zavesti: avtomatizirati gibe / skakalec naj pazi, da napake ne bo avtomatiziral
avtoritatíven -vna -o prid., avtoritatívnejši (ȋ) nanašajoč se na avtoriteto: avtoritativna osebnost našega političnega življenja / avtoritativna beseda, izjava, kritika / avtoritativni ton pouka ton, ki ne trpi ugovorov
// avtoritaren: avtoritativni režim; avtoritativna politika
bába -e ž (á) 
  1. 1. slabš. ženska, navadno starejša: grda, stara baba; ekspr. prekleta baba nora
    ●     šalj. babe se zbirajo, dež bo; preg. kamor si hudič sam ne upa, pošlje babo ženski se posreči izpeljati tudi navidez nerešljivo zadevo
    // nizko (zakonska) žena: nikamor ne gre brez svoje babe
  2. 2. ekspr. lepa, postavna ali sposobna ženska: baba pa je, baba
  3. 3. ekspr. strahopeten ali klepetav moški: kaj se bojiš, baba! lahko mi poveš, saj nisem baba
  4. 4. kar se rabi kot podstava, opora, podlaga: steber kozolca so postavili na betonsko babo; baba (pri klepalniku) babica
    ♦     etn. baba zadnje snopje pri metju ali mlačvi; babo žagati šega ob koncu zimske dobe, da se prežaga lutka iz slame in cunj; pehtra baba po ljudskem verovanju bajeslovno bitje, ki nastopa v podobi hudobne ali prijazne starke
babaríja -e ž (ȋ) nav. mn., ekspr., redko neumno, prazno govorjenje: ne brigajo me vaše babarije
babjevérec -rca m (ẹ̑) ekspr. praznoverec, vraževerec: imeli so ga za babjeverca; ne bodi tak babjeverec
babúza -e ž (ū) zastar. babura: Še ne zmeni se babuza, ko pred njo obstojim in jo začnem z očmi meriti (S. Jenko)
bájka -e ž (ȃ) 
  1. 1. lit. pripoved o poganskih bogovih in drugih bajeslovnih bitjih: zbirati ljudske bajke
  2. 2. ljudska zgodba o nenavadnih pojavih in dogodkih: o tem dogodku je spletla ljudska domišljija nešteto bajk
  3. 3. nav. mn., ekspr. neresnična pripoved, izmišljotina: ne pravi mi takih bajk! o njem je krožilo več neumnih bajk; to so prazne bajke
    ●     knjiž. živeti v kraljestvu bajk prepuščati se domišljiji
bájta -e ž (ȃ) 
  1. 1. majhna, preprosta hiša: postaviti si bajto; delavska, lesena bajta
    // zelo majhno posestvo: priženil se je na bajto
  2. 2. zasilno, občasno prebivališče: oglarska, planšarska bajta
  3. 3. pog. hiša: sedaj ne utegne, ker zida bajto; v tej ulici so same imenitne bajte
  4. 4. žarg., v zvezi stara bajta študent z mnogo semestri: stare bajte in bruci; on je že stara bajta / kot nagovor za dolgoletnega znanca kako ti gre, stara bajta?
barába -e ž (ȃ) slabš. ničvreden človek, malopridnež: to je čisto navadna baraba; ta baraba mi še do danes ni vrnil dolga; ali še vedno hodi s tisto barabo?
// redko postopač, potepuh: barabe se nobene reči bolj ne bojijo kakor dela
barantáti -ám nedov. (á ȃ) 
  1. 1. pog. pogajati se za ceno: pri kupčiji nikdar ne baranta; barantal je s kmetom za vola / dijaki barantajo za rede se pogajajo z učiteljem za boljše ocene
  2. 2. raba peša kupčevati, prekupčevati: barantati z lesom / otroci barantajo z znamkami zamenjavajo znamke
bárati -am dov. in nedov. (ȃ) star. vprašati: baraj njo, ne mene; barali so ga, kje je bil; barati po gospodarju
barbír -ja m (í) nar. padar, mazač: Bila sem pri barbirju, rekel mi je, da ne bi smela hoditi (M. Kranjec)
barírati -am nedov. in dov. (ȋ) fin., v zvezi barirani ček ček, ki se ne sme izplačati v gotovini, marveč le v brezgotovinskem obračunu
barkáča -e ž (á) čoln, zlasti za promet v pristaniščih: pripeljal se je na motorni barkači; pristaniška barkača
// slabš. barka: s to barkačo se ne bom vozil
♦ navt. večji čoln vojne mornarice
bárva -e ž (ȃ) 
  1. 1. lastnost predmeta, katero očesu posreduje svetloba, ki jo telo seva, odbija ali prepušča: bela, črna, rdeča, rjavkasto rumena barva; drap barva; kričeča, mirna, mrzla neugodno delujoča, pastelna, topla ugodno delujoča, živa barva / jesenske, mavrične barve; naravna barva lesa; harmonija barv; čut za barve / letos je modna barva oranžna; zelena barva je barva upanja; barva kriči, bode v oči neprijetno učinkuje; barve se skladajo, se ujemajo; barve se tepejo se ne ujemajo
  2. 2. naravna obarvanost kože, obraza: v njenih licih je že več barve; ima lepo, zdravo barvo / polt žametne barve; ljudje vseh jezikov in barv
  3. 3. sredstvo za barvanje: barva zaliva; modra barva hitro zbledi; to blago dobro prime barvo; mešati, nanašati, polagati barve; barvati, slikati z oljnato barvo; preproge obstojnih barv; barva je še sveža / cinkova bela, kovinska, vodena barva / tiskarska, zidna barva; barva za usnje
  4. 4. ekspr. prepričanje, mišljenje, nazor: pokazal je svojo pravo barvo; šele zdaj so prišli s pravo barvo na dan; vprašanje so rešili ne glede na politično barvo posameznih skupin
  5. 5. knjiž. izrazite poteze, značilnosti: v romanu je precej lokalne barve; delo ima avtorjevo osebno barvo
  6. 6. zvočna obarvanost: pevkin glas ima prijetno barvo; barva glasu, tona, vokalov
  7. 7. nav. mn. razločevalno znamenje pripadnosti: belo-modra barva je barva tega kluba / publ., z oslabljenim pomenom: ekipa bo zastopala ljubljanske barve; igral je za barve Olimpije
  8. 8. igr. igralne karte z istim znakom: napovedati barvo
    ●     vse barve ga spreletavajo, od jeze spreminja barve bledi in rdi hkrati; publ. barve svoje države je uspešno branil na tekmovanju je kot reprezentant svoje države dosegel športne uspehe; opisovati razmere v rožnatih barvah olepševalno; ljudi opisuje s črnimi barvami negativno
    ♦     fiz. komplementarni ali dopolnilni barvi ki pomešani med seboj dasta belo barvo; spektralne barve ki nastanejo pri razklonu belega žarka; kem. barva anorganska snov za barvanje; lov. barva krvna sled obstreljene divjadi; rel. liturgične barve barve oblačil pri bogoslužju, ki izražajo značaj določenega praznika; zool. varovalna barva ki se ujema z barvo okolice
barvaríja -e ž (ȋ) barvarna: barvarija usnja in čevljev / brez plačila davka ne bo smela imeti barvarije barvarske obrti
báti se bojím se nedov., bój se bójte se; bál se (á í) 
  1. 1. čutiti strah, biti v strahu: ponoči in v gozdu se otrok boji; nič se ne boj; hudo, močno, zelo se bati; na smrt se bojim; preh. bati se sovražnika; boji se ga kot hudič križa, kot živega vraga zelo
    // elipt.: nič se bati! pog. nič bati!
    // čutiti spoštljiv strah: fant se boji samo očeta; boga se bati; celo šefa se ne boji
  2. 2. preh. s strahom pričakovati kaj neprijetnega: bati se kazni, smrti, toče, trpljenja / lakote se jim ni bati; tako oblečen se ne bojim mraza
    // ne želeti si, ne marati: bati se odgovornosti, stroškov, zamere; teh razgrajačev se vse boji / bojijo se njenega strupenega jezika
  3. 3. z nedoločnikom kot predmetom ne imeti dovolj poguma, ant. upati si: vsako stvar se boji začeti; boji se jim zameriti; bal se je zaplavati; fantje so se bali (iti) k vojakom; boji se (iti) domov / ta se boji deklet se jih plašno izogiba
  4. 4. biti v skrbeh za koga ali za kaj: starši se boje za otroke; boji se za njegovo srečo, zdravje / bati se za imetje, zaslužek / ne boj se, vse bo dobro; bal sem se, da me bodo napak razumeli; boji se, kaj bo / Janez se boji, da bo brat umrl; s pleonastično nikalnico boji se, da bi mu brat ne umrl, da mu brat ne umre boji se, da bi brat umrl
  5. 5. ekspr. domnevati, meniti, misliti: bojim se, da ni tako, kot mislite; slišal se je krohot, da sem se bal, da bo sobo razneslo; bojim se, da se motiš; bojim se, da se ne motiš da imaš prav; ne boš mi ušel, ne boj se nikar ne misli
    // bojim se, da vas motim
    ●     ekspr. ni se bal ne biriča ne hudiča nikogar se ni bal; vse si je upal; ekspr. ali se ne bojiš boga kako si upaš kaj takega storiti; bati se lastne sence bati se vsega brez razlogov, biti plašljiv; pri tem delu se ga ne bojim upam se meriti z njim; preg. kogar je kača pičila, se boji zvite vrvi
bavbáv -a m (ā) otr. namišljeno bitje, ki vzbuja strah: če ne boš priden, te bo vzel bavbav; mati straši otroke z bavbavom; strašen bavbav / ekspr. socializem so prikazovali kot nekakšen bavbav
bêba tudi béba -e ž (é; ẹ́) 
  1. 1. redko bedak: bebe ste, če verjamete
  2. 2. ekspr. neodločen, omahljiv človek: ne bodi taka beba!
bêbčevski tudi bébčevski -a -o prid. (é; ẹ̄) nanašajoč se na bebce: ni razumela njegovega bebčevskega momljanja / ne bom prenašal tvojega bebčevskega obnašanja
bêbec tudi bébec -bca m (é; ẹ̄) 
  1. 1. duševno nerazvit, slaboumen človek: bebec je buljil predse s praznimi očmi; otrok je bebec od rojstva
  2. 2. slabš. omejen, neumen človek: s tem bebcem ne maram več imeti opravka; ti bebec!
    ●     ekspr. ne delaj se bebca ne kaži se neumnega, ne pretvarjaj se; ekspr. imeti koga za bebca norčevati se iz koga
becquerél in bekerél -a [bekerel] m (ẹ̑) fiz. enota za merjenje radioaktivnosti: kilogram hrane ne sme imeti več kot šeststo becquerelov (Bq)
bedáček -čka m (á) 
  1. 1. ljubk. manjšalnica od bedak: ne joči, bedaček moj mali!
  2. 2. redko bebček: norčevali so se iz vaškega bedačka
bedák -a m (á) ekspr. omejen, neumen človek: ne verjamem, saj nisem bedak / kot psovka molči, bedak
● ekspr. ne bom ti za bedaka ne pustim, da bi se norčeval iz mene; ne pustim, da bi me goljufal; ekspr. imeti koga za bedaka norčevati se iz koga
bêdast -a -o prid. (é) ekspr.  
  1. 1. omejen, nespameten, neumen: ti si bedast; ne delaj se bedastega; bedaste čenče
  2. 2. zoprn, neprijeten: da je le ta bedasti dan za menoj; bedasto vreme
bedastôča tudi bedastóča -e ž (ó; ọ́) raba peša bedarija: pripovedovati bedastoče; ne briga se za take bedastoče
begálnica -e ž (ȃ) čeb. priprava, ki omogoča čebelam odlet iz panja, vrnitve pa ne
bégati -am nedov. (ẹ̑) 
  1. 1. nemirno hoditi sem in tja: žival bega po kletki; begati po gozdu, po sobi; begati sem ter tja / sence begajo po stenah / njegov pogled bega naokrog; begati z očmi; pren. misli begajo od spomina do spomina
  2. 2. knjiž. biti v zmoti, v nejasnosti: človek pogosto bega in blodi
  3. 3. preh. spravljati v zmedenost, v zmoto: to ljudi moti in bega; čudne sanje ga begajo; dekle mu bega misli; ne begaj ga z vražami
bél -a -o stil. -ó [beu̯] prid. (ẹ́) 
  1. 1. ki je take barve kot sneg ali mleko, ant. črn: bel cvet; beli čevlji; bel konj, labod; bel papir; prt je bel; bela barva; obleči belo srajco; bela vrtnica; bleščeče, snežno bel; modrikasto, umazano bel; bel kot mleko, sneg, zid; črno-bel vzorec; belo-modro-rdeča zastava slovenska zastava
    // pesn.: bela cesta; bela Ljubljana; bela smrt; belo mesto; v ljudski pesmi, v pravljicah stoji tam beli grad / izobesili so belo zastavo kot znamenje vdaje; publ. naše bele ladje potniške ladje
  2. 2. ki je svetle barve: po nebu plava bel oblaček; bel obraz, vrat; ima belo polt; biti belih lic; mrtvaško, prsteno bel; črno-beli film film, ki kaže sliko samo v vseh odtenkih sive barve, od črne do bele; črno-bela tehnika / pesn.: beli mesec; skozi okno lije bela mesečina; bele zvezde; belo jutro / beli gospodarji so jih izkoriščali ljudje bele rase; bel(i) kruh kruh iz bele moke; bela kava kava z dodatkom mleka; bela moka pšenična moka, ki vsebuje majhno količino otrobov; belo vino vino rumenkaste, zelenkaste barve
    // ki ima plodove ali gomolje svetle barve: bel krompir; bela murva / bela detelja
    // v zvezi z lasje, brada svetlo siv: častitljivi beli lasje
    // ekspr., z oslabljenim pomenom, v zvezi z dan, zora poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: zgodilo se je sredi belega dne; plesali so do belega dne, do bele zore vso noč, do jutra; ob, pri belem dnevu se je sprehajal z njo podnevi; ne skrivaj, javno; to je jasno kot beli dan
  3. 3. redko nepopisan, neizpolnjen: na mizi pred njim je bil bel list / bele lise na zemljevidu neraziskano ozemlje, področje
  4. 4. nanašajoč se na protirevolucionarje, desničarje: vas je bila med vojno bela / bela garda protirevolucionarna organizacija med narodnoosvobodilnim bojem v Sloveniji; protirevolucionarna organizacija med državljansko vojno po oktobrski revoluciji
    ●     star. bel denar srebrn denar; publ. beli kontinent Antarktika; star. beli menihi cistercijani; publ. beli premog vodna moč, ki se da izkoriščati za pogon elektrarn; publ. beli rudarji delavci na naftnih poljih; Bela hiša sedež predsednika Združenih držav Amerike v Washingtonu; knjiž. bela Istra kraški del Istre; knjiž. knjiga je zagledala beli dan je izšla; publ. bela kuga čezmerno omejevanje rojstev; knjiž. to so bile njene bele noči noči brez spanja; knjiž. bela odeja pokriva zemljo sneg; knjiž. predajati se beli opojnosti veselju, športu v zimski naravi; publ. plazovi v gorah grozijo z belo smrtjo s smrtjo v snegu; star. obleči belo suknjo nastopiti vojaško službo; ekspr. tak delavec je v podjetju bela vrana redkost, izjema; pesn. bela žena smrt; publ. mojstri bele žogice namiznega tenisa; publ. trgovina z belim blagom z dekleti; ekspr. če pravim jaz, da je belo, trdi on, da je črno najini mnenji si popolnoma nasprotujeta; ni ne belo ne črno je neizrazito, nejasno; zelen božič, bela velika noč če o božiču ni snega, je o veliki noči
    ♦     agr. bela žita pšenica, rž, ječmen, oves; antr. bela rasa; biol. bela krvnička ali belo krvno telesce brezbarvna krvna celica, ki se giblje s panožicami; bot. beli gaber, javor, trn; bela omela grmičasta rastlina z belimi jagodami, ki raste na vejah listnatega drevja, Viscum album; gastr. bela klobasa klobasa z nadevom iz riža ali kaše, mesa in drobovine; bela riba morska riba boljše vrste; belo meso kokošje, telečje meso; geogr. Bela krajina; bele noči kratke, svetle noči v visokih zemljepisnih širinah; grad. beli cement cement, ki je skoraj brez železovih primesi; kem. beli fosfor; bela galica cinkov sulfat; lit. črno-bela tehnika prikazovanje oseb ali dogodkov, pri katerem so nekateri samo pozitivni, drugi pa samo negativni; med. beli tok bel ali rumenkast izcedek iz nožnice; metal. beli žar temperatura, pri kateri zažarijo trdna ali plinasta telesa belo; bela kovina zlitina bakra, cinka in svinca; min. beli svinčenec rudnina svinčev karbonat; obrt. bela vezenina vezenina, narejena z belo nitjo na belo tkanino; polit. bela knjiga zbirka mednarodnih diplomatskih dokumentov, ki jih kaka država objavi o državi, s katero je v sporu; rel. bela barva v bogoslužju simbol čistosti, veselja, luči; bela nedelja prva nedelja po veliki noči; šah. bela figura; bela polja; trg. bela posoda posoda iz porcelana; vet. bela črta trak kit, na katerem so priraščene trebušne mišice; ozka belkasta proga ob nosilnem robu kopita; zool. beli medved; bela uš
bencín -a m (ȋ) vnetljiva tekočina za pogon ali čiščenje: natočiti bencin; smrdi po bencinu; prati v bencinu; politi z bencinom; motorni bencin; mešati navadni in super bencin; to vozilo porabi malo bencina
● pog., šalj. zdajle ne bi škodilo malo bencina alkoholne pijače
♦ farm. čisti bencin za rane; teh. lahki bencin z majhno specifično težo; visokooktanski bencin ki ima oktansko število okoli sto
benefícij -a m (í) 
  1. 1. rel. za trajno ustanovljena cerkvena služba, zvezana z dohodki, zlasti iz nepremičnin: podeliti, ustanoviti beneficij; bogat beneficij
  2. 2. knjiž. ugodnost, prednost: podjetje ne uživa nobenih komunalnih beneficijev
Benétke -nétk ž mn. (ẹ̑) v zvezah: iron. tu gor se usedi, pa boš Benetke videl kar pričakuješ, ne boš dobil; ekspr. tako te bom, da boš Benetke videl zelo te bom pretepel
beráč1 -a m (á) 
  1. 1. kdor prosi, pobira miloščino: dati beraču dar, vbogajme; razcapan berač; berač iz navade
  2. 2. ekspr. zelo reven človek: Mi smo kajžarji in berači, smrdimo po gnoju! (I. Cankar)
    ●     pog. nabral se ga je kakor berač mraza zelo se je napil; pog. sneži, kakor bi se berači tepli v debelih kosmih; preg. vsak berač svojo malho hvali vsakdo hvali svoje
    ♦     igr. varianta nekaterih iger s kartami, pri kateri igralec ne sme dobiti nobenega vzemka
beračíca -e ž (í) ženska oblika od berač1: ob cerkvenem zidu so sedeli berači in beračice / z beračico se ne boš ženil
beráčiti -im nedov. (á ȃ) 
  1. 1. prositi, pobirati miloščino: delat pojdi, namesto da beračiš; beračiti od hiše do hiše; na stara leta je beračil
  2. 2. ekspr. ponižno prositi, prosjačiti: ne bom beračil za službo / beračiti za ljubezen
beračón -a m (ọ̑) slabš. berač1: raztrgan beračon / ne boš vzela tega beračona
berívka -e ž (ȋ) zgodnja spomladanska solata, ki ne dela glav: nabirati berivko; greda berivke / vsejati berivko
bernjávs -a m (ȃ) star. berač1: siten bernjavs / moje hčere ne bo dobil ta bernjavs
beséda -e ž, rod. mn. stil. besedí (ẹ̑) 
  1. 1. jezikovna enota iz glasov za označevanje pojmov: kaj pomeni ta beseda? delati, ustvarjati nove besede; izgovoriti, naglasiti besedo; iskati v slovarju neznane besede; izpisati število z besedami; nenavadna, stara beseda; izgovorjena, zapisana beseda; domače, tuje besede; narečne besede; dolga beseda; beseda z več pomeni; v današnjem, najožjem, pravem, prenesenem, slabem pomenu (te) besede; v najglobljem, v širšem smislu besede / prevajati od besede do besede
    // s to enoto označeni pojem: vsaka njegova druga beseda je žaljivka; ne pride mu na misel primerna beseda; iskal je besed, da bi jo potolažil; v jezi ne izbira besed; nenadoma mu je zmanjkalo besed; govori z izbranimi besedami; grde, nespodobne besede; ljubkovalna beseda; žal beseda; ekspr. ploha, poplava besed; Prijatelj! to je beseda vseh besed (O. Župančič) / skrb govori iz vsake njene besede; ujel je le nekaj besed o tem / ed., ekspr.: da ne črhneš, ne zineš niti besede! niti besede ni spregovoril; niti z besedo, z eno samo besedo ni omenil, kaj se je zgodilo
  2. 2. ed. in mn. misel, izražena z besedami: beseda ga je razžalila, spekla, zbodla; besede letijo, merijo nanjo; besede so ji segle, šle do srca; te besede so veljale njej; rad slišim take besede; zameril mu je to besedo; hude, iskrene, nepremišljene, odkrite, ostre, pametne, prazne, prijateljske, tehtne, tolažilne, trde besede; ekspr., navadno v povedni rabi: to je beseda! to je moška, prava, poštena beseda! / nav., mn.: tvoje besede so se izpolnile; njegovih besed ne jemlje resno; pritrjevati, zaupati njegovim besedam; prekliči svoje besede! sovraštvo zveni iz njegovih besed; malo bolj pazi na svoje besede! ob očetovih besedah mu je odleglo; po govornikovih besedah sklepati, soditi; vztrajam pri svojih besedah; pesnikove besede o ljubezni; ekspr. to so bile njegove zadnje besede pred smrtjo
    // kot nasprotje dejanja: preiti od besed do dejanj, k dejanjem; ostalo je samo pri besedah; pomoč je treba izkazovati z dejanjem, ne le z besedami; ekspr.: to so same besede! besede, besede, besede!
  3. 3. nav. ed., ekspr. zagotovilo, obljuba: ne more narediti drugače, ker ga veže beseda; dati komu besedo; držati, prelomiti, spolniti besedo; posojati, verjeti na besedo / dati častno besedo zagotovilo, obljubo, da je rečeno res, da bo obljubljeno storjeno; biti zvest dani besedi
    // ed., star. dogovor: biti, ostati v besedi s kom; fant in dekle sta si v besedi sta dogovorjena za poroko
  4. 4. izražanje misli z govorjenjem: beseda mu gre, teče gladko; beseda se mu zatika; obtičati sredi besede; skočiti, vpasti komu v besedo / v besedi je vsakomur kos; z besedo je ne boš ugnal / po besedah spoznati koga po načinu govorjenja; po izgovarjavi; vznes. bojevati se za kaj z besedo in s peresom; svoboda besede
    // knjiž. sposobnost za to izražanje: beseda loči človeka od živali / dar besede govorjenja, govora
  5. 5. ed. in mn. govorni ali pismeni nastop v javnosti: sklepna, zaključna beseda govornika; spremno besedo h knjigi je napisal urednik zbirke; uvodne besede je imel predsednik društva
    // nav. ed. možnost, pravica do govorjenja, zlasti v javnosti: tovariš ima besedo; dati, prepustiti, vzeti komu besedo; zahtevati besedo; prositi za besedo / oglasiti se, pozvati, priglasiti se k besedi / pusti ga do besede
  6. 6. ed., knjiž. izmenjava mnenj, misli; pogovor, govor: na sestanku je bila beseda o osebnih dohodkih; beseda je nanesla na partizane; beseda se je razvnela, stekla; beseda teče o gospodarskih problemih; o tem ni bilo besede; napeljati, zasukati besedo na kaj; čez nekaj časa je poprijel, povzel besedo gost; vmešati se v besedo / o tem bo beseda v drugem poglavju
  7. 7. ed., nav. vznes. sistem izraznih sredstev za govorno in pisno sporazumevanje; jezik: ljudstvu povedati v njegovi besedi; domača, materina beseda; naša beseda; slovenska beseda / govorjena, pisana beseda; ekspr. mojster besede pisatelj ali pesnik, ki piše v lepem jeziku
    // uporaba tega sistema na določenem področju človekovega udejstvovanja; zvrst jezika, stil: odrska beseda; strokovna, tehniška, umetniška beseda / Cankarjeva beseda
  8. 8. besedilo, tekst: v kamen vklesane besede; kantata na Gregorčičeve besede / navajati Župančičeve besede
  9. 9. nav. ed. vloga pri odločanju: biti brez besede v hiši; zdaj so prišle ljudske množice do besede; ali si imel tudi ti kaj besede pri tem? / dokončno, odločilno besedo imeti; vselej hoče imeti glavno, prvo besedo; pren. na ledenem snegu je prišel tudi cepin do besede
    // mnenje, sodba: njegova beseda veliko velja, zaleže; o tem sem ti povedal svojo besedo; veliko da na njegovo besedo / založiti, zastaviti besedo za kaj
    ●     beseda je dala besedo razvil se je pogovor; ekspr. zob za zob, to je naša beseda geslo, parola; te besede so mu šle težko iz ust, z jezika nerad, težko je to povedal; beseda mu je ostala v grlu, na jeziku ni povedal tega, kar je mislil; bibl. beseda je padla na kamen nauk, nasvet ni imel zaželenega uspeha; bibl. beseda je meso postala kar je bilo govorjeno, se je uresničilo; star. marca trava ne raste, če bi jo iz zemlje vlekel, pravi stara beseda pregovor, izrek; ekspr. besede mu kar vro z jezika, iz ust veliko in z lahkoto govori; ta človek je kratkih, redkih besed zelo malo govori; evfem. pazi, kako se boš vedla, da ne bo kakih besed opravljanja, obrekovanja; ekspr. saj ni vredno besed ni vredno govoriti; za brata nima lepe besede ni prijazen, dober z njim; pog., ekspr. niti besede ni dal od sebe, ni spravil iz sebe prav ničesar ni rekel; ekspr. niti besede mi ni rekel, naj ne grem prav nič mi ni branil; ekspr. o tem sem brez besed, nimam, ne najdem besed od osuplosti nad tem ne morem nič reči; ekspr. ne izgubljajva več besed o tem ne govoriva več o tem; ekspr. ne obračaj, ne zavijaj besed! razumi, obravnavaj misli tako, kot so izrečene; ekspr. niti besede mu ni privoščil prav nič ni govoril z njim; nikoli mu ne zmanjka besed kar naprej (lahko) govori; molčal je, čeprav je imel besedo že na jeziku je hotel že spregovoriti; položiti komu besedo na jezik, v usta pomagati komu, da bi povedal, kar je treba, kar se pričakuje; ekspr. učenci kar požirajo učiteljeve besede z velikim zanimanjem poslušajo, kar pripoveduje; ekspr. požreti, snesti besedo ne narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; težko je spravil te besede iz ust težko, nerad je to povedal; ekspr. strah mu je vzel, zaprl besedo od strahu ni mogel govoriti; besedo mi je vzel z jezika, iz ust rekel je prav to, kar sem hotel reči jaz; pog. vzeti besedo nazaj preklicati obljubo, sklep, izjavo; ekspr. še besedo, dve o tem še nekaj malega bi rad povedal o tem; ekspr. izginil je brez besede ne da bi komu povedal, da gre; ekspr. sedeli so brez besede molče; pripraviti koga do besede povzročiti, da govori; evfem. glej, da ne pride do kakih besed do prepira, spora; ekspr. zapomnil si je vse do besede, vsako besedo prav vse; uboga na (prvo) besedo takoj; ekspr. držati, prijeti koga za besedo zahtevati, da obljubo izpolni; ekspr. lovi se za besedo išče primernih izrazov; obnoviti, povedati kaj po svojih besedah, s svojimi besedami po svoje, na svoj način; ekspr. rad opleta z besedami veliko, a vsebinsko prazno govori; ekspr. na dan z besedo! povej, kaj misliš; elipt., knjiž. z drugimi besedami isto na drugačen način povedano; ekspr. z eno besedo (povedano) na kratko; vznes. poslušati božjo besedo evangelij, pridigo; reci zanj dobro besedo priporoči ga, zavzemi se zanj; z dobro, z lepo besedo pri njem nič ne opraviš s prijazno izraženo željo, zahtevo; ekspr. nobena beseda je ne gane vse prepričevanje je brez uspeha; nobena njegova beseda ji ni ušla prav ničesar ni preslišala; ekspr. nobene besede! niti besede več! nočem, ne dovolim, da bi še govorili o tem; ekspr. nikomur niti besede! ne povej nikomur nič o tem; ekspr. same besede so ga samo govori, naredi pa malo ali nič; ekspr. tu je vsaka beseda zastonj se ne da nič doseči, spremeniti; vsako besedo so morali vleči iz njega ker je bil molčeč, so ga morali vsako stvar posebej vprašati; zadnja beseda mode najnovejši modni domislek; zadnja beseda znanosti najnovejše dognanje; ekspr. to je moja zadnja beseda sklep, ki ga ne bom preklical; ekspr. biti mož beseda narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; ekspr. konec, mir besedi! nočem, ne dovolim, da bi še govorili o stvari; ekspr. škoda besed ni vredno govoriti; ekspr. ima polna usta besed veliko govori; se (rad) hvali; ekspr. beseda ni konj reči, prositi, vprašati še ni nič hudega; preg. besede mičejo, zgledi vlečejo; preg. lepa beseda lepo mesto najde
    ♦     lingv. dvozložna beseda; pogovorne, žargonske besede; pregibna beseda; samostalniška beseda; zložena beseda; koren besede; deljenje besed prenos dela besede na koncu vrste v naslednjo; tvorba besed; lit. nevezana beseda proza; vezana beseda poezija
besédica -e ž (ẹ̑) nav. ekspr. manjšalnica od beseda: kratka, neznatna besedica / rad uporablja ljubkovalne besedice; napisal je nekaj besedic o tem / ed. niti besedice ni črhnil, ni zinil, ni spregovoril; niti z besedico, z eno samo besedico ni omenil tega; z najmanjšo besedico ni namignil na to / rada sliši take besedice; mile, prijazne besedice
● pog., ekspr. niti besedice ni dal od sebe, ni spravil iz sebe prav ničesar ni rekel; niti besedice mu ni privoščil prav nič ni govoril z njim; ekspr. niti besedice ti ne verjamem prav ničesar; ekspr. odšel je brez besedice ne da bi komu kaj povedal; ekspr. ponovil je vse do besedice prav vse; ekspr. niti besedice več! nočem, ne dovolim, da bi še govorili o tem; ekspr. nikomur niti besedice! ne povej nikomur nič o tem
besedíčen -čna -o prid. (ī ȋ) ekspr. gostobeseden, zgovoren: bil je besedičen, a ne sladkobeseden / besedična branjevka jezikava
besedolómen -mna -o prid. (ọ̄) knjiž. ki ne izpolni dane besede, obljube: to je besedolomen človek
besedún -a m (ȗ) slabš. kdor dosti in vsebinsko prazno govori: ne poslušaj teh besedunov
bêštija in béštija -e ž (ē; ẹ̄) pog.  
  1. 1. velika divja žival; zver: požrešna beštija / ekspr. odpelji mulo, te beštije ne maram več videti
  2. 2. ekspr. surov, zloben človek: tista beštija pretepa otroke; to so beštije, ti ljudje / kot psovka molči, beštija; ti beštija ti; kot kletvica beštija, sem jaz kriv?
betéžen -žna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) onemogel, slab: star sem in betežen; hodil je upognjen in ves betežen; betežen starec / betežno telo
// zastar. bolan, bolehen: izgovarjal se je, da ne more priti, ker je nekaj betežen
bèv medm. (ȅ) posnema odsekan pasji glas: bev bev bev; sam., ekspr., navadno v zvezi ne bev ne mev: ni rekel ne bev ne mev prav nič; pisal sem jim, oni pa ne bev ne mev sploh niso odgovorili
bezják -a m (á) star. neumnež, tepec: teh bezjakov ne bo težko ogoljufati
bežáti -ím nedov., béži; béžal tudi bêžal (á í) 
  1. 1. hitro se umikati iz strahu, pred nevarnostjo: zemlja se strese, ljudje bežijo iz hiš; bežati v zaklonišče; bežati pred nevihto, sovražniki; beži, da te ne ujamejo! bežali so, kar so jih nesle noge; beži ko zajec; pren. vse beži pred težaškim delom; sam pred seboj beži; bežati pred svetom in njegovo resničnostjo
  2. 2. knjiž. hitro se premikati: čoln naglo beži po morski gladini; oblaki bežijo po nebu / konja bežita v diru tečeta; nizki prostor beži nekam v ozadje se izgublja; pren. pogled mu beži po hišah
    ●     knjiž. spanec mu beži z oči ne more zaspati; pokrajina beži mimo oken se navidezno hitro premika; pog. beži v posteljo, saj že spiš pojdi
  3. 3. nav. ekspr. hitro se časovno odmikati: čas beži; dnevi bežijo; mladost beži / dogodki so hitro bežali drug za drugim
béži -te medm. (ẹ̄) izraža začudenje, zavrnitev: eh, beži, beži, saj ti nič ni; beži no, nikoli ne boste zmagali; beži no, beži; ah, bežite, bežite, nič vam ne verjamem / nar. da se je oženil? Beži kam; prim. bežati
bi členek, zanikano nê bi in bi ne (é) z opisnim deležnikom dela pogojni naklon sedanjega časa, v zvezi z bil in opisnim deležnikom pogojni naklon preteklega časa; raba pogojnega naklona preteklega časa peša  
  1. 1. za izražanje možnosti, negotovosti: to bi bilo krivično; išče žensko, ki bi mu gospodinjila; dvomim, da bi bila tako bolna; stopil je na prag, da bi pogledal po trgu; vede se, kakor da bi me ne poznal; če bi malo pomislil, bi drugače govoril; ko bi se bil fant hotel učiti, bi bil šolo igraje izdelal; elipt.: kaj bi rad? sam ne ve, kaj bi
  2. 2. za (obzirno) izražanje želje, trditve: želeti bi bilo, da škodo poravnate; njegov predlog bi bilo dobro upoštevati; (ali) bi bili tako prijazni in mi knjigo posodili? gledališče naj bi tudi vzgajalo; ekspr.: o da bi imel vsaj malo miru! da bi ga strela! prav mu je, pa naj bi bil pazil
    // v zvezi z naj za izražanje domneve: po časopisnih poročilih naj bi bil zakon tik pred sprejetjem
    // navadno v zvezi z misliti, reči za izražanje omejitve na samo osebni odnos do česa: rekel bi, da to ni res
  3. 3. z oslabljenim pomenom, v zvezi ne da bi za izražanje načina, kako poteka dejanje nadrednega stavka: planeš v sobo, ne da bi pozdravil; odšel je, ne da bi se bil poslovil
    ●     pog. kaj bi tisto stvar nima pomena; ekspr. o tem ni da bi govoril ni potrebno, ni vredno govoriti; to je praznoglavec. Ne bi rekel zdi se mi, da ni; pog. če se je vrnil? Ne da bi jaz vedel mogoče, ne vem
biánko in biánco [bjanko] prisl. (ȃ) adm. brez besedila ali z ne docela izpolnjenim besedilom, ki bo po izpolnitvi ustrezalo dogovoru: podpisati bianko; neskl. pril.: bianko podpis
♦ fin. bianko menica podpisana, toda ne (docela) izpolnjena menica
bìk bíka m (ȉ í) 
  1. 1. odrasel samec goveda: rediti bika; gnati kravo k biku; plemenski bik; pobesnel bik; rjove ko bik; močen ko bik; pog. gleda ko zaboden bik, kakor bik v nova vrata zelo neumno ali začudeno; to ga draži kot rdeča ruta bika zelo
    ●     pog. kamor je šel bik, naj gre še štrik če sem izgubil, zapravil veliko, lahko še to malenkost; zgrabiti bika za roge odločno se lotiti težkega, zahtevnega dela; ekspr. ne bodi se z bikom! ne nasprotuj človeku, ki ima večjo veljavo, moč kot ti; ne prepiraj se s trmastim človekom; rojen je v znamenju bika v času od 21. aprila do 21. maja
  2. 2. ekspr. zelo močen in orjaški moški: ta bik vzdigne, kolikor hočeš; kako je močen in plečat, pravi bik
    // slabš. neumen, omejen, zabit človek: bik neumni! dopovej tem bikom, če moreš!
    ♦     astr. Bik drugo ozvezdje živalskega kroga; zool. moškatni bik govedu podobna žival z dolgo dlako, ki živi v tundri, Ovibos moschatus
bíkast -a -o prid. (í) ekspr. po velikosti, po moči podoben biku: bikast dedec / ne bodi tako bikast!
bilancírati -am nedov. in dov. (ȋ) redko delati, sestavljati bilanco: ne zna bilancirati
bílje bílj ž mn. (ī ȋ) nekdaj verski obred z molitvami za pokoj umrlega: opravili so bilje za pokojnim / Narod mehkužnik bi dušo izdihnil, še sveče bi mu ne žgali, še bilj bi mu ne peli (I. Cankar)
birìč -íča m (ȉ í) 
  1. 1. nekdaj nižji uslužbenec, izvrševalec odločb sodne ali zemljiške oblasti: birič je klical, zastar. oklicaval ukaze; uiti biričem; graščak je poslal biriče po kmeta; mestni birič; gleda kakor birič mrko, neprijazno; zastar. beži, kakor bi ga devet biričev podilo
    ●     ekspr. ni se bal ne biriča ne hudiča nikogar se ni bal; vse si je upal
  2. 2. ekspr. osovražen predstavnik oblasti: preklinjati gospodo in biriče / Samo milijon nas je, milijon umirajočih med mrliči, milijon, ki pijejo mu kri biriči (Kajuh)
bíser -a m (ȋ) 
  1. 1. okroglasta tvorba iz školjk, rabljena za nakit: biser se lesketa; iskati bisere; bleščeči biseri; ogrlica iz biserov; pren., pesn. nebo je posejano z biseri; solzni biseri; biseri rose
    ●     bibl. metati bisere svinjam dajati, dati komu duhovno ali materialno dobrino, ki je ne zna ceniti
    // biseru podoben izdelek: stekleni biseri
  2. 2. ekspr. kar zaradi izredne lepote, plemenitosti vzbuja občudovanje: to dekle je pravi biser; biseri literature
    ♦     agr. fruškogorski biser peneče se belo vino iz okolice Fruške gore; kem. boraksov biser prozorna steklasta kroglica iz boraksa za ugotavljanje kovinskih oksidov; obrt. ohridski biseri umetno narejene kroglice za nakit, pokrite s srebrnkasto snovjo iz ribjih luskin
bíster -tra -o prid., bístrejši in bistréjši (í ī) 
  1. 1. ki ima precejšnjo stopnjo prozornosti: bistra tekočina; voda v potoku je bistra in mrzla; ko se je gošča sesedla, je postalo vino bistro / knjiž., ekspr. bistra popoldanska svetloba
  2. 2. sposoben hitro dojemati, prodorno misliti: bister človek, učenec; zbral je najbistrejše duhove svojega časa / ima bister razum, um / bister odgovor / fant je bistre glave, pog. ima bistro glavo je bister, nadarjen
  3. 3. hiter, uren, živahen: bistri potoki; knjiž. bister vranec / bistri pogledi njenih oči / ne pojdem še spat, sem še bister nezaspan, svež
    ●     čeprav je pil, je imel bistro glavo je mogel misliti, presojati; nič ni ušlo njenim bistrim očem vse je opazila
bít -i ž (ȋ) knjiž.  
  1. 1. bistvo, vsebina, narava: prodreti v ustvarjalno bit; pačiti, spremeniti pravo bit; tako dejanje ne bi ustrezalo njegovi biti
  2. 2. eksistenca, obstoj, obstajanje: Kant je pripisoval prostoru samostojno bit; razmišljal je o svoji biti in nebiti
    ♦     filoz. bit kar opredeljuje kaj, da je; soc. družbena bit
bíti bíjem nedov., 3. mn. stil. bijó; bìl (í ȋ) 
  1. 1. močno, ostro zadevati se ob kaj: dež bije ob okna; plešoče noge bijejo ob tla; debele kaplje so mu bile v lice; veter jim bije v obraz; toča bije po strehi / preh., pesn. kolesa bijejo enakomerno pesem; pren. luč bije v oči; trušč nam bije v ušesa
    // udarjati z nogo, z roko ob kaj: biti s pestjo po mizi; konji bijejo s kopiti ob tla / konj bije in grize brca; togotno biti okoli sebe
  2. 2. dajati komu udarce: bije in udriha; biti do krvi; biti po glavi; bije ga kot živino; biti se po čelu
    // knjiž., z notranjim predmetom udeleževati se oboroženega boja: biti odločilno bitko; biti boj s sovražnikom; bitke se bijejo; pren. biti hude duševne boje
  3. 3. navadno v zvezi z ura z zvočnim znakom naznanjati čas: ima stensko uro, ki bije; preh. njihova ura bije tudi četrti; ura kaže tri in bije dve; pol bije; nar. ura je bila osmo osem; brezoseb. deset je bilo; pravkar bije pet
  4. 4. navadno v zvezi s srce s širjenjem in krčenjem ritmično poganjati kri po žilah: srce mu še bije; srce bije divje, hitro; srce bije kot kladivo / žila komaj še bije / knjiž. kri živahno bije po žilah
  5. 5. v zvezi biti plat zvona z udarjanjem na zvon naznanjati nevarnost, nesrečo: ko je videl, da gori, je stekel v zvonik in začel biti plat zvona; brezoseb. plat zvona je bilo; pren. problem ni tako hud, da bi bilo treba biti plat zvona
    // star. z udarjanjem povzročati, da glasbilo oddaja glasove; igrati, tolči: biti na cimbale; biti v boben
  6. 6. knjiž., redko širiti se, prihajati od kod: iz zidu bije hlad; pren. iz njegovih besed bije sovraštvo
    ●     kap bije na prag od konca strehe padajo kaplje na prag; knjiž. na koga bije sum kdo je osumljen; vznes. zdaj bije naša ura zdaj je nastopil ugoden čas za nas, za naše delo; zdaj smo mi na vrsti, da kaj storimo; ekspr. zadnja ura mu bije umira; skrajni čas je, da to stori; ekspr. njegovemu tiranstvu bije zadnja ura bliža se konec njegovega tiranstva; vznes. zdaj bije ura ločitve zdaj se moramo ločiti; iron. saj vemo, koliko je ura bila kakšen je položaj; star. tuja vrata ga bodo bila po petah ne bo imel svojega doma; ekspr. kaj ga pa biješ kaj počenjaš neumnosti; biti (si) takt s palico dajati (si) takt; raba peša otroci bijejo žogo igrajo nogomet; rumena barva hiše bije v oči neprijetno učinkuje; njegovo vedenje bije v oči je zelo opazno; star. srce mu za drugo bije ljubi drugo
    ♦     etn. kozo biti otroška igra, pri kateri igralci mečejo v stoječ predmet kamne, da bi ga prevrnili; rihtarja biti družabna igra, pri kateri eden od igralcev ugiba, kdo ga je udaril po zadnjici
bíti sem [səm] nedov., si je smo ste so; bóm bóš bó bómo bóste bódo, stil. bóte bójo, stil. bódem itd.; bódi bódite in bodíte; bíl bilà biló in bilò bilì in bilí bilè stil. bilé, stil. bíla itd.; nikalno nísem nísi ní nísmo níste níso (ī bọ̑m bọ̄dem nísem) 
  1. I. v osebni rabi
    1. 1. izraža materialno ali duhovno navzočnost v stvarnosti: še so stvari, ki jih ne poznamo; ali je kak izhod? red mora biti / poudarjeno sò znamenja, da se obrača na boljše / bolnik ne bo več dolgo; v pravljicah bil je kralj, ki je imel tri sinove
    2. 2. navadno s prislovnim določilom, s širokim pomenskim obsegom izraža navzočnost v prostoru ali času: tukaj je jama, v kateri je raslo drevo; hiša je sredi polja stoji; drva so na dvorišču; v vsakem človeku je kaj dobrega; v knjigi so napake; v vodi je kisik; za gozdom je travnik leži, se razprostira; ekspr. le kaj je na njej, da se je ne more nagledati / otroci so doma; biti na vrtu; čez teden sem v mestu živim, bivam; kje so domači? / biti na proslavi, na zabavi udeležiti se je; biti pri pouku; biti pri zdravniku na pregledu
      // tedaj je bila vojna; v Kamniku je bil semenj; proslava bo v nedeljo / omenjena nesreča je bila včeraj se je zgodila; to je bilo lani
    3. 3. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža lastnost ali stanje osebka
      1. a) s pregibno besedo: mož je poštenjak; prijatelj je učitelj; otrok je bolan, nadarjen; pšenica še ni zrela; knjiga je moja; klobuk je očetov; ura bo tri / dolžen mu je veliko vsoto; njegov načrt je bil, da bi napadli; on je odgovoren za tovariše; uspehi so rezultat trdega dela / zdaj je čas, da poveste svoje mnenje; ni bila moja dolžnost, naloga popravljati napake
      2. b) z nepregibno besedo: ta misel ni napak; hiša je naprodaj; obleka mu bo prav; tisoč je preveč / dekle mu je všeč
      3. c) s predložno zvezo: meso je brez kosti; čevlji so od blata; rana je od noža; biti pri zavesti; biti v neenakopravnem položaju, v slabem stanju; mi smo v sorodu v sorodstvenem odnosu
        // to mi ni po volji mi ne ugaja, ustreza; vse bo še v redu se bo uredilo; dejanja niso v skladu z besedami se ne skladajo; ti boš za pričo / biti brez denarja ne imeti ga, brez težav; vsi so proti njemu mu nasprotujejo, ga odklanjajo; biti ob službo izgubiti jo, ob dobro ime; on je za reforme se strinja z njimi; jih podpira, se zavzema zanje; biti v dvomih; biti v skrbeh, v strahu za koga; drevo je v najlepšem cvetju / vse je na razpolago se lahko vzame
      4. č) s kakovostnim rodilnikom: vidva sta istih let; on je vesele narave; mož je srednje postave; biti kmečkega rodu; soseda je slabega zdravja; publ. stvar je velikega pomena; mnenja smo, da se motiš
      5. d) s primerjavo: nebo je kakor oprano; fant ni, kakor bi moral biti; drevo je bilo, kakor bi dremalo / priden, kakor je, ne bo nikoli brez dela
        // izraža istost, enakost: dvakrat dve je štiri; ena in ena je dve; dinar je sto par; kolikokrat je dve v osem / pedagogika je nauk o vzgoji / pride jutri, to je v torek
  2. II. v brezosebni rabi ali brezosebno v pomenih kakor pod I.
    1. a) z zanikanim osebkom v rodilniku: očeta še ni; jutri ne bo šole; pri tej hiši ni miru / ni ga človeka, ki bi mi pomagal
    2. b) s smiselnim osebkom v odvisnem sklonu: žal mi je bilo; zelo jo je bilo groza; mater je strah; z njim je slabo; star. vseh je bilo sram vse
      // njej je bilo dvajset let bila je stara
      // ekspr. kaj bo s teboj se bo zgodilo
    3. c) z delnim rodilnikom kot osebkom, navadno odvisnim od izraza količine: kruha je še in mesa tudi; kupcev je bilo dosti; denarja je le malo; ali je kaj novega; pet jih je bilo; vsi, kar jih je, so pripravljeni
    4. č) z nedoločnikom kot osebkom: molčati je bilo težko, govoriti še težje; škoda bi ga bilo zavreči / treba je delati
    5. d) z odvisnim stavkom kot osebkom: očitno je bilo, da se moti; všeč mi je, če ostaneš doma; znano je, kakšno vlogo je imela Partija v osvobodilnem boju
    6. e) s prislovno rabljenim izrazom v povedku: dolgčas je; otroka mu ni bilo mar; skoraj bo poldne; na Bledu je bilo lepo; slabó ji je bilo; škoda ga je; jeseni je bilo tri leta, odkar je odšel minilo
  3. III. v osebni ali brezosebni rabi, navadno s prislovno rabljenim samostalnikom v pomenih kakor pod I.: mraz je bil ali bilo, da je drevje pokalo; zunaj je bila ali bilo tema / takrat ni bil čas za pogajanje pravi čas, ni bilo časa za pogajanje dovolj časa; zdaj ni govor o premirju se ne govori; zdaj še govora ni o premirju še misliti ni nanj
  4. IV. eliptično navadno za poživitev pripovedi
    1. a) z izpuščanjem deležnika s polnim pomenom: prišla je, seveda je; pa učil, kdo se bo? ali bi kaj jedel? Bi; vsak en kozarček ga bova; kaj bomo pa zdaj?
    2. b) z izpuščanjem dela povedka sploh: klop je iz kamna narejena, izdelana; fant je s Primorskega doma; ti čevlji so za v dež primerni, dobri; fant ni za šolo sposoben; ekspr. iz glave si jo izbij, pa je / hvala lepa. Ni za kaj
      // v zvezi z nedoločnikom za izražanje možnosti ali nujnosti: žive duše ni bilo videti; kakor je slišati, dobimo nov zakon; knjiž. tako se je spremenila, da je skoraj ni spoznati ni mogoče; nižje pog. temu človeku ni za pomagati ni mogoče pomagati; star. te že naučim, kako se ti je vesti je treba
  5. V. kot pomožni glagol, z opisnim ali trpnim deležnikom za tvorbo časov, naklonov ali načinov: bo delal, je delal, je bil izdelal; bi delal, bi bil delal; je izdelan / v ekspresivni rabi stoji pomožni glagol tudi na začetku stavka sem si kar mislil, da je nekaj narobe
    ●     ekspr. kar je, je nič se ne da spremeniti; ekspr. no, ali bo že kaj! čas je že, da se naredi; ekspr. dekle je lepo, da je kaj zelo; obleka je bila deset tisoč dinarjev je stala; ekspr. ta je pa lepa! česa takega nisem pričakoval; to mi ni prav nič všeč; ekspr. še tega je bilo treba to ni bilo prav nič potrebno; to mi je odveč; prav mu je zasluži, da se mu tako godi; ekspr. bilo mu je, da bi zavriskal, zajokal tako je bil vesel, žalosten; ekspr. o tem ni da bi govoril ni potrebno, ni vredno; zakon je za vse velja; biti na glasu biti znan, sloveti; ali vam je znano, kaj je na stvari če je res in koliko je res; knjiž. na tebi je, da spregovoriš ti si na vrsti, ti si dolžen; krompir je po sto dinarjev se prodaja, kupuje; ekspr. po njem je izgubljen je, mrtev je; otrok je po očetu ima njegove lastnosti; ne vem, pri čem smo kakšen je naš položaj; biti pri sebi zavedati se; biti krepek; ekspr. ves dan je v knjigah samo bere; fant je sam zase ne mara za družbo; ekspr. dež ni in ni nehal kar naprej je deževalo; sam.: knjiž. boj za biti ali ne biti za življenje, za obstanek; prim. bom, bil, bi, bodi
bízgec -a [gəc] m (ȋ) ekspr. nekoliko omejen človek: tak bizgec me že ne bo učil; takih nediscipliniranih bizgecev ne maramo / o ti bizgec ti
blá medm. (ȃ) 
  1. 1. izraža zavrnitev, omalovaževanje povedanega: bla, bla, ne verjamem ti
  2. 2. izraža govorjenje, zlasti vsebinsko prazno: mi smo delali, on pa samo bla bla
blág -a -o prid., blážji (ȃ ā) 
  1. 1. knjiž. poln dobrote, plemenitosti: bil je blag mož / ta človek je res blaga duša; materino blago srce / to je storil z blagim namenom
  2. 2. knjiž. nežen, mil, prijeten: slišati je bilo blage akorde; njen blagi glas; blag nasmeh / dan je bil sončen in blag; pihal je blag vetrič; blagi vonj zemlje; blaga, ugašajoča svetloba / ostal nam je v blagem spominu / iron. pesnik XY blagega spomina
  3. 3. ki se ne pojavlja v izraziti obliki: na blagem ovinku ga je zaneslo; letos je bila blaga zima / jopico operite v blagi milnici
    ♦     med. blaga smrt pospešitev smrti iz usmiljenja; evtanazija
blagó -á s, mn. blága s in blagóvi m (ọ̑) nav. ed.  
  1. 1. izdelek ali pridelek, namenjen tržišču: dobaviti, pakirati, prodajati blago; galanterijsko, industrijsko, špecerijsko blago; izvozno blago; blago za široko potrošnjo; velika izbira, ponudba blaga; povpraševanje po blagu; trgovina z mešanim blagom / plačevati v blagu ne z denarjem; pren. popevka je konjunkturno blago
  2. 2. tudi mn. tekstilni izdelki, tkanina: blago se mečka; izdelovati, tkati, urezati blago; črtasto, enobarvno blago; volneno blago; dekorativno, pohištveno blago; letni blagovi; modna blaga; blago iz umetnih vlaken; blago na metre; blago za moške obleke; blago z napako; obleka iz pralnega blaga / blago se dobro nosi je trpežno in se ne mečka, se seka trga po pregibih; pog. blago je šlo skupaj se je skrčilo, uskočilo
  3. 3. star. premoženje, imetje: ne mara za posvetno blago; opremiti dom z živim in mrtvim blagom
  4. 4. nar. zahodno goveja živina: pastir zavrača blago iz detelje
    ●     pog. to blago gre po njem je veliko povpraševanje, nima cene se prodaja po zelo nizki ceni; zbirati ljudsko, narodopisno blago dokumente ljudske kulture; publ. trgovina z belim blagom z dekleti; preg. dobro blago se samo hvali
    ♦     ekon. potrošno blago za osebno potrošnjo; etn. blago prodajati otroška igra, pri kateri udeleženec v vlogi kupca ugiblje, katero blago predstavljajo drugi; trg. kosovno blago blago na kose; razsuto blago nepakirano
blaznéti -ím nedov. (ẹ́ í) 
  1. 1. raba peša kazati znake duševne bolezni: bolnik blazni
  2. 2. ekspr. burno izražati svoja čustva: blazneti od bolečine, veselja; pren. njena duša je blaznela v obupu in žalosti
    ●     ekspr. ne blazni ne govori, ne ravnaj nespametno, nerazsodno; zastar. še vedno blazni za tisto lepotico je zelo zaljubljen vanjo
blázniti -im nedov. (á ȃ) knjiž. spravljati v veliko zmedenost, v zmoto: ta misel mu blazni pamet; ne blazni ga s praznimi obljubami
blebetánje -a s (ȃ) glagolnik od blebetati: ne morem prenašati njegovega blebetanja; neslano blebetanje / otrokovo blebetanje
blebetáti -ám in -éčem nedov. (á ȃ, ẹ́) 
  1. 1. slabš. nespametno, nepremišljeno govoriti: povej, pa ne blebetaj toliko / blebetati neumnosti; blebeta, kar mu pride na misel
  2. 2. dajati kratke, nerazločne glasove, podobne govorjenju: dete blebeta; blebetati nerazumljive besede
bledúh -a m (ū) slabš., redko bled človek: ne maram tega bleduha
blêkniti -em in blékniti -em dov. (é ȇ; ẹ́ ẹ̑) slabš.  
  1. 1. v naglici izreči kaj nepremišljenega ali neumnega: nič ne premisli, kar blekne; blekniti neumnost; ušla je, je bleknil tja v tri dni / menda nisi komu kaj bleknil o tem izklepetal
  2. 2. reči, povedati: kaj stojiš in zijaš? Blekni vendar kaj
blèz prisl. (ȅ) nar. menda: Na doto ti blez ne bo treba gledati (I. Tavčar)
blíšč -a m (ȋ) 
  1. 1. močna svetloba: blišč ognja me slepi; blišč sončnih žarkov
    // odbijanje iskreče se svetlobe: blišč biserov, ledenika
  2. 2. knjiž. razkošje, sijaj: nastopal je z vsem bliščem srednjeveškega vladarja; ne mara za zunanji blišč; pren. duhovitost in besedni blišč
blízu prisl., blížje in blíže (í) 
  1. 1. izraža majhno razdaljo, ant. daleč:
    1. a) pri mirovanju: ljudje so blizu; hiše stojijo zelo blizu skupaj; tu blizu ni nikogar; od blizu pogledati; redko mož iz vasi blizu / biti resnici najbližje; ne poznam ga (od) bližje natančneje
    2. b) pri premikanju: priti blizu; stopiti bližje k oknu; najbližje ima do Kranja / prihaja bližje in bližje; čedalje, malo, še bližje
      ●       prišli so od blizu in daleč od vsepovsod; sprl se je z nami, pa ga ni več blizu ne prihaja k nam; ne dá nikomur blizu je nedostopen; nihče mu ne more blizu je na takem položaju, da mu nihče ne more škodovati s svojo kritiko
  2. 2. izraža majhno časovno oddaljenost: poldne, pomlad je blizu; čas odločitve je blizu / predramil se je blizu pred polnočjo
  3. 3. s čustvenim dajalnikom izraža prijazno razmerje, duhovno sorodnost: te države so nam zelo blizu in prijateljske; mati mu je bolj blizu kot oče; umetnini sta si notranje blizu / publ. to poroča tisk, ki je blizu vladi
  4. 4. izraža precejšnje približevanje določeni polni meri; skoraj: hodila sta skupaj blizu dve leti; mesto ima blizu sto tisoč prebivalcev; tehta blizu dve kili / rod je blizu na tem, da izumre; redko govoril je blizu takole nekako; prim. bližji
blokírati -am dov. in nedov. (ȋ) 
  1. 1. z obkolitvijo onemogočiti, preprečiti izhod: policija je blokirala mestno četrt; blokirati luko; okupator je blokiral mesto
  2. 2. zapreti za prehod: blokirati cesto, mejo
  3. 3. preprečiti gibanje, ustaviti: snežni metež je blokiral ves promet / na spolzki cesti ne blokiraj koles
  4. 4. žarg., gost. napisati ceno izdanega blaga na blagajniški blok: blokirati sendvič
    ♦     ekon. blokirati zaloge žganja ustaviti prodajo; fin. blokirati tekoči račun, hranilne vloge onemogočiti razpolaganje; med. blokirati začasno ustaviti delovanje; rad. blokirati (radijski) sprejem s posebnimi pripravami preprečiti vpliv motenj na radijski sprejem; šah. blokirati kmeta zapreti mu pot; šport. blokirati preprečiti napad nasprotnih igralcev pri nekaterih igrah z žogo; tisk. blokirati postaviti kak tiskarski znak namesto predvidene črke
bóbenček -čka [bən] m (ọ̑) 
  1. 1. manjšalnica od boben: razbijati po bobenčku; ročni bobenček / vrteti ročico loterijskega bobenčka
    // vrtljiv valjček pri revolverju: revolver na bobenček
  2. 2. pog. mrenica med sluhovodom in srednjim ušesom; bobnič: ne vpij, saj mi bo še bobenček počil
bódi -te in -íte velelni naklon od biti sem (ọ́) z oslabljenim pomenom  
  1. 1. knjiž., v medmetni rabi izraža ne popolnoma prostovoljno privolitev; naj bo: praviš, da si se me naveličal. Bodi!
  2. 2. redko, v medmetni rabi, navadno v zvezi z no izraža začudenje, zavrnitev; beži, daj: bodi no, bodi, tega ti ne verjamem; bodite no, da se je omožila / bodi no pametna, tega ti ni mogel obljubiti
  3. 3. knjiž., v vezniški rabi, v dopustnih odvisnih stavkih, navadno okrepljen za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči; naj bo, čeprav: naprej moramo, pa bodi še tako nevarno; bodite z njim prijazni ali osorni, odgovora ne dobite / bodi pozimi ali poleti, nikoli ni nosil klobuka
    ●     ekspr. fant, ne bodi len, skoči za tatom brez obotavljanja, urno; knjiž. s tem pa ne bodi rečeno, da je povest zanič ne trdim; prim. biti sem
bodíca -e ž (í) šilast izrastek pri živalih ali rastlinah: ježeve, kaktusove bodice / nataknil se je na bodico pri bodeči žici
// knjiž. pikra, zbadljiva beseda ali misel: bala se je, da ne bi sprožil še hujših bodic; v njegovi besedi je začutil bodico; satirične bodice na družbene napake
bódisi medm. (ọ̄) star. izraža ne popolnoma prostovoljno privolitev; naj bo: zahteva, naj se mu opravičim. No, bodisi!
bodóčnost -i ž (ọ́) 
  1. 1. čas, ki bo prišel: to bodo dognali šele v bodočnosti; v bližnji bodočnosti nas čaka še veliko dela; načrti za bodočnost
  2. 2. obstoj, stanje česa v tem času: od tega je odvisna bodočnost človeštva / to mu bo uničilo bodočnost / prerokovala mu je bodočnost kaj bo doživel v bodočnosti; boljša, lepša bodočnost
    ●     ta fant ima še bodočnost dosegel bo velike uspehe; knjiž. vse to je še pesem bodočnosti se še ne bo kmalu uresničilo
bodríti -ím nedov., bodrèn (ī í) knjiž. spodbujati: bodrila ga je misel na uspeh; zdaj ne smemo odnehati, je bodril sebe in druge / saj te ne bo bolelo, ga je bodrila dajala mu pogum, hrabrila
// star. tolažiti: bodriti jokajočega otroka
bóg -á m, daj. ed. stil. bogú; mn. bogóvi; im., tož. dv. bogóva in bogá (ọ̑) 
  1. 1. ed., v enoboštvu nadnaravno bitje, ki je ustvarilo svet in ki posega v njegov razvoj: častiti, moliti boga; klicati boga na pomoč; prositi boga za zdravje; verovati v boga; prisegati pred bogom; kot boga te prosim / v krščanstvu pravični, večni, vsemogočni Bog; gospod Bog; Bog oče; vznes. Bog ga je poklical, vzel k sebi umrl je; pred smrtjo se je spravil z Bogom prejel je zakrament za umirajoče
    // v mnogoboštvu vsako od človeku nadrejenih bitij: Homerjevi bogovi in junaki; Perun, bog starih Slovanov; sončni bog; bog vojske; bogovi na Olimpu; živi ko mali bog zelo dobro, v izobilju
    // ekspr. to ti je bil prizor za bogove imeniten, čudovit, zabaven
  2. 2. v medmetni rabi, z oslabljenim pomenom izraža
    1. a) začudenje, navdušenje: bog, koliko lepote je okoli nas! ljubi bog, ali je to mogoče
    2. b) nejevoljo, nestrpnost: kaj pa govoriš, bog te je dal; pojdi že, bog te nesi; ali boš kar naprej počival, bog te nima rad; bog nebeški, kaj sem jaz kriv; kod si hodil tako dolgo, za bóga milega; pustite me pri miru, za bóga svetega
    3. c) strah, vznemirjenje, obup: o bog, kaj bo iz tega; moj bog, kako smo nesrečni; o ti moj bog, saj ne bom zdržal
    4. č) dvom, negotovost, upanje: sam bog ve, če je res; bog vedi, kod hodi; če bog da, se bomo kmalu videli
    5. d) svarilo, prepoved, opozorilo: bog ne daj, samo tega ne; bog varuj, da bi kaj takega storil; bog ne zadeni, da bi pozabil na nas
    6. e) hvaležnost, zadovoljstvo: dobro smo opravili, hvala bogu; bog plačaj za dar hvala; elipt. vzemi ga, še bog če te mara; še bog da je prišel / boga zahvali, da se je tako zgodilo
    7. f) najboljšo željo, naklonjenost: bog daj srečo, zdravje; bog daj, da bi bilo res; bog (te) živi! / ob spominu na umrle Bog ji daj dobro, nebesa
    8. g) zlasti v kmečkem okolju pozdrav: dober večer bog daj; »Dober večer!« »Bog daj! ali Bog ga daj!«; vznes., ob slovesu bog s tabo
    9. h) podkrepitev trditve: govoril bom resnico, tako mi bog pomagaj; o njej ne vem nič slabega, bog varuj; bog mi je priča, da ne lažem; pod milim bogom za nobeno rabo nisi prav za nobeno; to je gotovo kakor bog v nebesih
  3. 3. ekspr. človek, ki ima veliko veljavo: ta otrok je bog v družini; v vasi je bil mali bog / imela ga je za boga zelo ga je občudovala, oboževala
    // najvišji vzor, ideal: njegov bog je denar
    ●     ekspr. najljubša ji je kava, no, bog ji jo blagoslovi privoščim ji; šalj. ustavili se bomo, kjer bog roko ven molí v gostilni; bog ga tepe nesreče ga zadevajo; naj gre, bog z njim ni mi žal; bibl. dajte cesarju, kar je cesarjevega, in bogu, kar je božjega vsakemu svoje; živeti bogu za hrbtom v oddaljenem, zakotnem kraju; ekspr. bogu čas krasti lenariti; drži se ko lipov bog je neroden, molčeč; to je pa narejeno, da se bog usmili, star. da se bogu smili zelo slabo; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj; preg. bog je sam sebi najprej brado ustvaril vsak poskrbi najprej zase
bógami in bògami in bóga mi in bòga mi medm. (ọ̑; ȍ) izraža podkrepitev trditve: čuden si, bogami; tega, bogami, ne razumem
bogatínec -nca m (ȋ) raba peša bogataš: saj vem, da vsi bogatinci skupaj držijo; ne bom več garal za te bogatince
bógati se -am se nedov. (ọ̑) redko ujemati se, skladati se s kom: ne vem, kako se bosta ta dva bogala
// pogajati se: dolgo se je bogal s prodajalci
boglónaj [-kl- stil. -hl-] medm. (ọ̑) v kmečkem okolju izraža hvaležnost; hvala!: pa boglonaj za pijačo; stokrat boglonaj; prisl.: za boglonaj ti ne bo pomagal zastonj; za boglonaj me pa še toži v zahvalo; sam.: od samega boglonaj se ne da živeti
bogováti -újem nedov. (á ȗ) star.  
  1. 1. prerokovati, vedeževati: ne bo se zgodilo, kar boguješ
  2. 2. vladati kot bog
bógváruj in bóg váruj stil. bógvári [-kv-] prisl. (ọ̑-á) 
  1. 1. izraža svarilo, prepoved: bogvaruj da bi se mu približal; bogvaruj povedati komu
  2. 2. v medmetni rabi izraža podkrepitev zanikanja: saj tega ne govorim vam, bogvaruj!
bógvé in bóg vé [-kv-] prisl. (ọ̑-ẹ́) 
  1. 1. izraža negotovost, nedoločnost: bogve ali še živi; bogve zakaj ga ni; joče ali od žalosti ali od jeze, bogve; spomin na bogve koga; ženejo jih bogve kam; prišel je od bogve kod
    // ekspr., z zaimkom ali zaimenskim prislovom poudarja veliko mero: misli, da je bogve kaj; bogve koliko težav te še čaka; bogve kolikokrat je to pravil; zdaj bi bila že bogve kje daleč
    // ni bogve kako svetlo; nimam bogve kaj denarja imam malo denarja
    // piše se tudi skupaj: vino ni bogvekaj prida; rodil se je bogvekje
  2. 2. v medmetni rabi izraža podkrepitev trditve: bogve da ga je vesela / bogve, ne poznam ga
bohém in boém -a m (ẹ̑) kdor živi neurejeno, ne oziraje se na družbene norme, navadno umetnik: to je bohem; tip slovenskega bohema; družba bohemov; živeti kot bohem
bojázen -zni ž (ȃ) tesnobno duševno stanje zaradi pričakovanja česa hudega, neprijetnega: čutiti bojazen; vstopil je brez bojazni; bojazen pred prihodnostjo; obhajala jo je bojazen, da se ne bo vrnil / z oslabljenim pomenom: neupravičena je bojazen, da se ne bi mogel uveljaviti; iz bojazni, v bojazni, da jih ne bi izdal, mu ni ničesar povedala / z bojaznijo so se začeli vključevati v debato z negotovostjo, plahostjo
bojèč -éča -e prid. (ȅ ẹ́) 
  1. 1. ki se boji: boječa srna; ne upa si sama skozi gozd, tako je boječa
  2. 2. plah, nesamozavesten, neodločen: v družbi je preveč boječ; boječa deklica
    // ki izraža plahost, neodločnost: boječi koraki; boječe vedenje; vdano boječ pogled
bojkotírati -am nedov. in dov. (ȋ) zavračati zveze, zlasti trgovske: med vojno so ponekod popolnoma bojkotirali okupatorjev trg / vse mesto ga je bojkotiralo
// ne udeleževati se česa: bojkotirati tekme, volitve
ból -i ž (ọ̑) knjiž. občutek duševnega trpljenja; bolečina: nositi, potožiti bol; duševna, globoka bol; bol srca
// zastar. neugoden telesni občutek zaradi bolezni, udarca: v nogah ne čuti več boli
bolán bólna -o tudi -ó [u̯n] prid. (ȃ ọ́) 
  1. 1. ki ima bolezen, ant. zdrav: bolan otrok; njegov oče je že dolgo bolan; že celo zimo leži bolan; videti je bolan; naredil se je bolnega; doma ima bolno mater; bolan na pljučih, na srcu; bolan na smrt, za smrt; bolan za jetiko, za rakom; hudo, neozdravljivo, nevarno, težko bolan; duševno, spolno, živčno bolan; revež je ves bolan
    // ki izraža, kaže bolezen: govori s tresočim se, bolnim glasom; bled, bolan obraz; bolno dihanje; pren. bolne ambicije, sanje; obhajajo ga bolne misli; bolna občutljivost, razdraženost; pesn.: bolna duša; bolno srce
  2. 2. ekspr., navadno v povedni rabi zaradi močnega čustva prizadet, vznemirjen: kar bolan je od sreče; bolan od bridkosti, ljubosumnosti, domotožja
boléhati -am nedov. (ẹ́ ẹ̄) biti dalj časa, večkrat, a ne hudo bolan: mati že dolgo boleha; bolehati na jetrih; bolehati za mrzlico, neustalj. na mrzlici / drevesce boleha hira; pren. odbor društva boleha za nedelavnostjo; boleha za radovednostjo
boléhav -a -o prid. (ẹ́) ki je dalj časa, večkrat, a ne hudo bolan: bolehav otrok, starček; vseskozi je bolehav; bolehav od rojstva / redko njegov obraz je bolehave sive barve
bolêrček -čka m (ȇ) ekspr. kratek ženski telovnik, ki se ne zapenja; bolero: pomagal ji je sleči bolerček
bolêro -a m (ȇ) 
  1. 1. kratek ženski telovnik, ki se ne zapenja: bel bolero
  2. 2. španski ples v tričetrtinskem taktu: plesati bolero
    // skladba za ta ples: zvoki bolera
bôlj prisl., nàjbolj (ȍ) 
  1. 1. stopnjuje
    1. a) pridevnike, ki nimajo primernika z obrazilom, in iz njih izpeljane prislove: bolj zelen; bolj goreč, oddaljen, razvit; bolj moški; bolj domač, zdrav; najbolj gozdnati kraji; bolj divje gleda / tako se stopnjujejo, posebno kadar je poudarek očiten, tudi tisti pridevniki in prislovi, ki imajo sicer primernik z obrazilom: bolj pametno govori, kakor smo pričakovali; to je najbolj pohleven človek / zagotovljena je kar najbolj izdatna podpora
    2. b) nepridevniške prislove: premakniti bolj naprej; stal je bolj zadaj kakor jaz; bolj natanko pogledati; to mi je bolj prav / to vprašanje je danes bolj kot kdajkoli pereče; ogiba se ga bolj ko mogoče kolikor se le da
  2. 2. izraža večjo mero glagolskega dejanja ali stanja: eden je bolj molčal kakor drug; ono drugo blago mi je bolj po volji; izkazal se je bolj moža, kot bi si mislil; naraven je, da bolj ne more biti; telesna moč ga ne mika manj od duševne, če ne celo bolj; doma je najbolj brez skrbi / čedalje, še, veliko, vse, zmerom bolj me skrbi; poleti ni bral, tem bolj pa pozimi
    ●     bolj in bolj mu je všeč čedalje bolj, zmerom bolj; stvar je bolj ali manj jasna kolikor toliko, približno
  3. 3. izraža sorazmernost dejanja v nadrednem in odvisnem stavku: kolikor bolj so jih tlačili, toliko bolj so se upirali; čim nižje greš, tem bolj je zeleno; bolj ko se ga otepaš, bolj sili vate; Kmet če je bolj jezen, bolj pije (F. Detela) ; Bolj psa dražiš, huje laja (I. Koprivec)
bóljši -a -e prid. (ọ̑) 
  1. 1. primernik od dober: drugi osnutek je boljši kot prvi; skrbeti za boljšo kakovost; zdaj ima boljše pogoje; on je dosti, mnogo, precej boljši kot mi / zamudili so najboljši čas za setev najbolj ugoden
    // letos je v šoli boljši kot lani ima boljši uspeh
  2. 2. ki je višje, bolj kakovostne vrste: ves boljši les izvažajo; knjiga je tiskana na boljšem papirju / gojimo same boljše vrste
    // namenjen za posebne, bolj svečane prilike: kupiti boljše čevlje; pripraviti boljše kosilo
  3. 3. ekspr. družbeno, družabno višje stoječ: soba za boljše goste; zahajal je v boljše kroge; dekle iz boljše družine
    ●     ekspr. biti v najboljših letih od 30. do 50. leta; šalj. to je moja boljša polovica žena; tega pri najboljši volji ne morem narediti kljub veliki pripravljenosti; sporočite jim naše najboljše želje želje za osebno srečo ob kakem dogodku, prazniku; preg. premislek je boljši kot dan hoda vsaka stvar naj se pred začetkom temeljito premisli; preg. boljši je vrabec v roki kakor golob na strehi koristneje je imeti malo, a zares, kakor pa veliko pričakovati, a ne dobiti; preg. srednja pot najboljša pot najbolj priporočljiva je zmernost, umerjenost v vsem; preg. boljša je prva zamera kot druga najbolje je medsebojne odnose kljub morebitni zameri urediti čimprej
bóm bóš prihodnji čas od biti sem (ọ̑; četrti pomen ọ́) s povedkovim določilom  
  1. 1. izraža domnevo, verjetnost: jaz bom kako leto starejši od njega; do vznožja bo še uro hoda; to bo slika kakega starega mojstra; to bo najbrž res; vzroki neuspeha bodo kje drugje
  2. 2. ekspr. izraža ukaz: ali boš tiho! nič nam ne boste ukazovali / menda ne boš sam kuhal, če so ženske pri hiši
  3. 3. v zvezi z naj izraža željo: čevlji naj bodo trpežni
    // nav. elipt. izraža ne popolnoma prostovoljno privolitev: ali sme v kino? No, pa naj bo
  4. 4. v vezniški rabi, v dopustnih odvisnih stavkih, v zvezi z naj za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči: naj bo še tako zvit, mene ne bo prevaral / naj (si) bo pozimi ali poleti, nikoli ni nosil klobuka; prim. biti sem
bómba -e ž (ọ̑) 
  1. 1. z razstrelivom napolnjeno kovinsko telo: metati bombe; letala bombardirajo mesto z zažigalnimi bombami; atomska bomba; plinska polnjena s strupenim plinom, rušilna bomba; slepa bomba ki ne eksplodira; eksplozija bombe / odviti, vreči ročno bombo; nastaviti tempirano bombo; to je učinkovalo kot bomba to je spravilo ljudi v največje presenečenje, začudenje; pren. bombe smeha
  2. 2. teh. kovinska posoda za shranjevanje plinov pod visokim tlakom; jeklenka: napolniti bombe s kisikom
  3. 3. pog., ekspr. kar zaradi nenavadnosti, nepričakovanosti vzbudi presenečenje: nepričakovano je vrgla med zbrano družbo bombo: ušla je od doma / kot vzklik bomba!
    ●     publ. poslati silovito bombo v gol močno, neubranljivo brcniti žogo v gol; pog. seks bomba spolno zelo privlačna ženska
    ♦     gastr. bomba slaščica v obliki bombe; geol. vulkanska bomba zaobljena kepa strjene lave; med. kobaltova bomba aparat za globinsko obsevanje tumorjev; voj. hidrogenska bomba polnjena z jedrskim strelivom največje sile; globinska bomba za uničevanje podmornic
bontón -a m (ọ̑) olikano, lepo vedenje: ne segaj v besedo, to ni bonton! knjiga o bontonu; pren. bizarnost te osebe sega prek meje literarnega bontona
// pravila takega vedenja: držati se bontona; kršiti bonton
bordél -a m (ẹ̑) pog. javna hiša: pristaniški bordel; dekleta iz bordelov / ekspr. ne trpim bordela v svoji hiši
bóre prid. neskl. (ọ̄) 
  1. 1. ekspr. po vrednosti, količini majhen, nezadosten: taka bore dota / s tem bore orožjem ne boš nič opravil
    // star. usmiljenja, pomilovanja vreden; ubog: bore kmet; bore sinko
  2. 2. v prislovni rabi poudarja majhno količino: v bore petih letih
bóri -a -o prid. (ọ̄) 
  1. 1. ekspr. po vrednosti, količini majhen, nezadosten: preživlja se z boro plačo / še borega stola ne vzdignem, tako sem slab
    // star. usmiljenja, pomilovanja vreden; ubog: toča je zelo prizadela bore kmete
  2. 2. v prislovni rabi poudarja majhno količino: le še borih pet dni mu je ostalo za učenje
borníranost -i ž (ȋ) knjiž., nav. slabš. omejenost, neumnost: v svoji borniranosti ne more razumeti tega; kulturna borniranost
bórza -e ž (ọ̑) 
  1. 1. ustanova za trgovanje z vrednostnimi papirji ali blagom: borza danes ne posluje; trgovati na borzi; stanje tečajev na borzi / blagovna borza / igrati na borzi v kapitalistični ekonomiki špekulirati s padanjem in dviganjem cen
    // borza dela v stari Jugoslaviji urad za posredovanje dela
    ♦     fin. efektna borza
  2. 2. v zvezi črna borza nezakonito, nedovoljeno trgovanje, zlasti kadar blaga ni dovolj v prodaji: ukvarjati se s črno borzo / prodati, kupiti na črni borzi
Bósna -e ž (ọ̑) pog., ekspr., navadno kot podkrepitev, v zvezah: kar pusti vse skupaj, pa mirna Bosna saj je vseeno; tako bo, kot sem rekel, in mirna Bosna o tem ne bomo več govorili
bôsti bôdem nedov., bôdel in bódel bôdla, stil. bòl bôla (ó) 
  1. 1. zaradi ostrosti povzročati komu pekočo bolečino: trnje me bode; pesek ga je bodel v bose noge / osat bode / ostra svetloba me je bodla v oči; pren. misel na tiste ljudi ga več ne bode; njihov prezir ga bode; v srce ga bode propadanje domače hiše
    // brezoseb. čutiti ostro bolečino: če hodim bos, me bode / v prsih, pod rebri ga bode
  2. 2. delati vbode, vbodljaje: z iglo je bodla v tkanino; pren. oči so svetlo žarele in bodle vanj; brez besed stoji in bode v tla
  3. 3. prodirati, riniti iz česa: trava je bodla iz peska; žito že bode iz zemlje
    ●     ta krava bode rada napada z rogovi; naš uspeh jih bode (v oči) nevoščljivi so nam zaradi našega uspeha; njeno vedenje bode v oči je zelo opazno; vonj po pečenki ga bode v nos vznemirja, draži; resnica v oči bode človek ne mara neprijetne resnice
bóter -tra m (ọ́) 
  1. 1. rel. zastopnik otroka pri krstu ali priča pri birmi: kdo bo tvoj boter; biti, iti za botra; birmanski, krstni boter; pren. tej komediji so kumovali razni literarni botri
    // navadno kot nagovor starejši znan moški; stric: boter, kam pa greste? / iron., šalj. ej, ne verjamem ti, boter! / pesn. boter Mesec
  2. 2. častni zastopnik otroka pri vpisu osebnega imena v rojstno matično knjigo
bótra -e ž (ọ́) 
  1. 1. rel. zastopnica otroka pri krstu ali priča pri birmi: botra je nesla otroka h krstu; teta ji bo za botro; birmanska botra
    // navadno kot nagovor starejša znana ženska; teta: botra, kaj se je pa zgodilo / iron., šalj. botra, to pa ne bo držalo!
    ●     tako je bil pijan, da je mački botra rekel da se ni zavedal, kaj dela
  2. 2. častna zastopnica otroka pri vpisu osebnega imena v rojstno matično knjigo
bóžati -am nedov. (ọ̑) 
  1. 1. ljubkujoče premikati roko po čem: božati otroka po laseh / starček boža toplo peč; pren. njene oči so ga božale; božati s pogledom
  2. 2. knjiž. povzročati prijeten, ugoden občutek: veter boža lica; žarki božajo obraz; pren. prijazne besede božajo uho; pesem jim je božala srce
    ●     ekspr. življenje me ni božalo v življenju se mi je slabo godilo; ekspr. če ga dobim v roke, ga ne bom božal ne bom z njim prizanesljivo ravnal
bôžje -ega s (ó) star.  
  1. 1. božjast: božje ga je metalo, vrglo
  2. 2. kap, mrtvoud: božje ga je udarilo, zadelo; elipt. ne hodi po soncu, te bo božje
bôžji -a -e prid. (ó) 
  1. 1. rel. ki izhaja od boga, bogu lasten: božja kazen ga je zadela; božja ljubezen, pravičnost; prositi za božjo milost; z božjo pomočjo smo se rešili; naj bo, kakor je božja volja / vznes. zaželel jim je božjega blagoslova srečo, uspeh; star. Ferdinand, po milosti božji cesar Avstrije / Sin božji Kristus; vznes. poslušati božjo besedo evangelij, pridigo; Mati božja Kristusova mati; božja previdnost ga je vodila Bog; deset božjih zapovedi / božji rop oskrumba, onečaščenje česa svetega ali posvečenega
    // namenjen bogu: božja čast / star. služabnik božji duhovnik; knjiž. hiša božja, star. božji hram cerkev; služba božja maša
    // božji grob vidni spomin Kristusovega groba po cerkvah za velikonočne praznike
  2. 2. v medmetni rabi, včasih kot zapostavljeni prilastek, z oslabljenim pomenom, v zvezi z nekaterimi besedami izraža
    1. a) začudenje, presenečenje: križ božji, ali je to mogoče
    2. b) nejevoljo, nestrpnost: za božji čas, kakšno javkanje; miruj že, strela božja
    3. c) svarilo, opozorilo: ne govori tako, za božjo voljo
    4. č) podkrepitev, poudarek: človek božji, kaj govoriš! že ves božji dan sedi; na pomoč, ljudje božji; nikjer nimaš božjega miru; na vsem božjem svetu, pod božjim soncem ji ne najdeš enake
      ●       božji mir v srednjem veku od cerkvene oblasti zaukazana prepoved bojevanja ob določenem času, na določenem ozemlju, proti določenim osebam ali nasploh; vznes. ta dogodek je bil očiten prst božji svarilo, opomin, kazen; star. živeti v strahu božjem čednostno, pošteno; iron. ne bodi tak božji volek pohleven, mevžast; ekspr. če si božji, si sit dovolj si jedel; star. božja dekla smrt; pog., šalj. božja kapljica vino; star. v kotu je visela božja martra križ s podobo Kristusa; vznes. božja njiva pokopališče; iti na božjo pot romanje; tam je slavna božja pot romarska cerkev; star. izid bolezni je še v božjih rokah neznan, nejasen; božja sodba v srednjem veku postopek v sodstvu, pri katerem je moral osumljenec za dokaz svoje nekrivde prebiti krute, smrtno nevarne preizkuse; star. stopiti pred božjo sodbo umreti; star. šiba božja velika nesreča, nadloga; ekspr. za božjo voljo jih je prosila, naj ji pomagajo zelo; vznes. pesnik po božji volji velik, nadarjen; naj gredo v božjem imenu ne branim jim; šalj. potrpljenje je božja mast, samo revež je, kdor se z njo maže; preg. ljudski glas, božji glas ljudsko mnenje je navadno pravilno, odločujoče; preg. božji mlini meljejo počasi, pa gotovo sčasoma je vsak kaznovan za svoja slaba dejanja
      ♦       bot. božji les ali božje drevce zimzelen grm s trnato nazobčanimi listi, Ilex aquifolium; božja milost zdravilna rastlina, ki raste na vlažnih bregovih in močvirnih travnikih, Gratiola officinalis; vrtn. božje drevo parkovno ali gozdno drevo z velikimi pernato razdeljenimi listi; pajesen; prisl.: častiti po božje; sam.: kdo si, božji? star. nima božjega v žepu denarja
braníti in brániti -im nedov. (ī á) 
  1. 1. odvračati napad: braniti most, prehod čez reko; ko je branil tovariša, je bil še sam ranjen; ekspr. braniti do zadnje kaplje krvi, na življenje in smrt; braniti z orožjem; hrabro, srdito braniti; ni napadal, ampak se je samo branil; posadka se ni mogla več braniti / telo se brani pred mikrobi
    // varovati, ščititi: armada brani naše meje / votlina jih je branila pred dežjem in soncem / braniti čast, pravico
  2. 2. z dajalnikom preprečevati, ne dovoljevati: nihče ji ne more braniti, da ne bi tega storila / težke misli mi branijo spati; to je edina stvar, ki mi brani oditi / elipt.: žena mu brani pijačo; branili so ji (iti) na ples; starši so mu jo branili odsvetovali, da bi se poročil z njo
  3. 3. odvzemati, zmanjševati krivdo, zagovarjati: brani ga dober odvetnik; vsi so jo obsojali, samo ona jo je branila; obtoženec se brani s prostosti
    // dokazovati pravilnost ideje, mnenja: trdovratno je branil svoje stališče; braniti kaj z dokazi
    ●     ekspr. kar šel bom. Kdo ti brani? pojdi, če hočeš; publ. barve svoje države je uspešno branil na tekmovanju je kot reprezentant svoje države dosegel športne uspehe; publ. braniti naslov tekmovati za pravico do naslova, pridobljenega na prejšnjem tekmovanju
    ♦     šah. braniti figuro zavarovati; šol. braniti disertacijo pred komisijo zagovarjati disertacijo; šport. braniti vrata igrati v vratih, v golu
bràt bráta m, im. mn. brátje stil. bráti (ȁ á) 
  1. 1. moški v odnosu do drugih otrok svojih staršev: to je moj brat; sta brat in sestra; ima brata; pravi brat; rodni, star. rojeni brat; starejši brat; brat moje žene; podobna sta si kakor brat bratu / popol(i) brat; knjiž. solunska brata Ciril in Metod
    // vznes. pripadnik istega ali sorodnega naroda: izdajati brate; južni bratje; bratje Čehi; Slovani smo bratje po krvi / vsi ljudje smo bratje
  2. 2. vznes. kdor je komu soroden po mišljenju ali usodi: bil mu je brat po duhu in po srcu; brata v nesreči / kot nagovor Le malo vam jedila, bratje, hranim (F. Prešeren) / šalj. to so njegovi vinski bratje / brat po mleku človek, ki ga je dojila ista ženska
  3. 3. član samostanskega reda, ki ni duhovnik: samostanski brat; brat vratar
    // nekdaj naslov za člana istega telovadnega društva: brat načelnik
    ●     ekspr. vsi so vedeli, da je vinski brat da rad pije, poseda po gostilnah; ekspr. hiša je med brati vredna milijon cena hiše je nizka; ekspr. kakor brata sva si velika prijatelja
    ♦     etn. deseti brat po ljudskem verovanju deseti sin, ki mora z doma po svetu; rel. češki bratje husitska verska sekta, razširjena zlasti na Češkem in Moravskem; manjši bratje frančiškani; usmiljeni bratje samostanski red, ki se posveča strežbi bolnikov
brátec -tca m (ȃ) manjšalnica od brat: mnogo stvari je nakupila za bratca; mlajši bratec / kot nagovor bratec, ko bi ti vedel, kako sem pogorel; veseli bodite, bratci / ne boš, bratec
● šalj. pivski ali vinski bratec kdor rad pije, poseda po gostilnah; pog. topli bratec homoseksualec
bráti bêrem nedov., tudi beró; brál (á é) 
  1. 1. razpoznavati znake za glasove in jih vezati v besede: zna brati in pisati; brati glagolico; brati na glas, črkovaje, gladko; ta pisava se težko bere / ali vaša mala že bere? zna brati; slepi berejo s prsti
    // dojemati vsebino besedila: brati časopis, knjigo, pesmi; brati francosko; bral sem, da je predstava uspela; bral sem o železniški nesreči; to sem bral pri Cankarju, v knjigah / brati Župančiča njegove pesmi; star. brati na bukve / berem, berem, pa ne razumem; tam je stal, kakor beremo, velik grad; knjiga se lepo bere; na prvi strani se bere / brati otrokom pravljice
  2. 2. razumevati ustaljene, dogovorjene znake: brati note, zemljevid; brati gradbeni načrt / naučil sem se brati sledove
  3. 3. ugotavljati misli, čustva po zunanjih znamenjih: brati z obraza, na obrazu, v očeh / vsako željo ji bere iz oči; na nosu mu berem, da laže / brati misli; skrb se mu bere na obrazu
    // ugibati, napovedovati: brati (usodo) iz kart, iz zvezd, z dlani
  4. 4. nabirati, trgati: brati jagode; redko brati rože, smolo, suhljad; brati za svinje / čebele že berejo; čebele berejo na ajdi, ajdo / nar. vzhodno letos smo brali v lepem vremenu trgali (grozdje)
    ●     publ. evropski (beri: zahodni) modernizem razumi; to je; brati mašo maševati; šalj. brati fantu levite, kozje molitvice oštevati ga; brati med vrsticami uganiti prikrito misel; preg. s hudičem ni dobro lešnikov brati s hudobnim človekom ni dobro imeti opravka
    ♦     rad. brati živo v mikrofon pri neposredni oddaji; šol. učitelj bere naprej, učenci za njim; tisk. brati korekture označevati napake, nastale pri stavljenju
brazdáti -ám nedov. (á ȃ) 
  1. 1. riti, mešati z rokami, z nogami: otroci brazdajo po vodi / voli brazdajo po blatni poti
  2. 2. ekspr., redko jemati ugled, sramotiti: ne brazdaj mu imena
bŕbati -am nedov. (ȓ) bezati, brskati: brbati po nosu; brbati s prsti po ustih / raca brba po plitvini; pren. brbati po preteklosti
● ekspr. ne da si brbati pod nosom ne pusti, da bi se norčevali iz njega
brbljáč -a m (á) ekspr. moški, ki govori mnogo in nepomembne stvari: to je velik brbljač; neslan brbljač / to ne spada v spise resnega pisatelja, ampak kakega brbljača
brbljaríja -e ž (ȋ) ekspr. nepomembno govorjenje: poslušati brbljarije; neumne brbljarije / ne menite se za take brbljarije izmišljotine, čenče
brbljávost -i ž (á) ekspr. lastnost brbljavega človeka: ne sramuje se svoje brbljavosti
bŕbra -e ž (ȓ) ekspr. kdor govori mnogo in nepomembne stvari: nepoboljšljiva brbra si bil in si še; ne zaupaj tej ženski, ker je brbra
brbráč -a m (á) ekspr. moški, ki govori mnogo in nepomembne stvari: ne poslušaj tega brbrača
brbráti -ám nedov. (á ȃ) 
  1. 1. ekspr. govoriti mnogo in nepomembne stvari: dekle se smeje in venomer brbra; ne brbraj kar naprej
  2. 2. dajati glasove kot voda pri vretju: voda brbra v loncu; brezoseb. brbra mu po želodcu / race brbrajo po blatu s kljunom brodijo
bŕca -e ž (ȓ) sunek, udarec z nogo: dati, dobiti brco; krepka brca; pren., ekspr. to je bila zanj moralna brca; vseh brc ne bomo mirno sprejeli
● pog., ekspr. po dvajsetih letih dela so mu dali brco so ga odpustili, odslovili (iz službe)
bŕcati -am nedov. (r̄) 
  1. 1. suvati, udarjati z nogo: zbegana konja sta brcala; besno je brcal v vrata / dojenček brca
    ●     ne kupuj tega konja, ker brca rad napada z nogami; pog. brcati žogo igrati nogomet
  2. 2. odstranjevati kaj s suvanjem noge: brcati kamenje s poti
brég -a m, mn. bregóvi stil. brégi; mest. mn. stil. bregéh (ẹ̑) 
  1. 1. pas zemlje ob vodi: voda izpodjeda, odnaša breg; reka je prestopila bregove; priveslati do brega; odriniti od brega; plavati proti bregu; reka stopi, udari čez bregove; valovi butajo, pljuskajo ob breg; nizek, peščen, skalnat breg; breg jezera, reke / desni breg reke gledano v smeri toka
    // morski breg / stopiti na breg na kopno, na suho; pren. Ti se ne boš mogla nikoli odtrgati od svojega sveta in je zato bolje, da pretrgaš vse zveze z menoj, ki stojim odločno na nasprotnem bregu (M. Mihelič)
  2. 2. nagnjen svet, strmina: hiše so pomaknjene v breg; stekel je po bregu v dolino; hud, položen, strm breg / pesn. breg in dol; v breg hoditi, voziti navkreber; postavil si je hišo na bregu na hribu; hiša v bregu na pobočju
    ●     nar. izpod brega gledati jezno, grdo; pog. ima nekaj za bregom nekaj skriva, taji; nekaj skrivaj pripravlja, namerava storiti; preg. tiha voda bregove dere na zunaj tih, miren človek je zmožen storiti kaj nepričakovanega
brez predl., z rodilnikom  
  1. 1. za izražanje odsotnosti, manjkanja koga ali česa: biti brez dela; umrl je brez oporoke; brez potrebe se razburjaš; izginiti brez sledu; otrok je brez staršev; posestvo brez dolga; meso brez kosti; letalo brez pilota; človek brez vesti / sam brez kake priče, brez vsake priče; nar. brez nobenega vzroka brez kakršnegakoli vzroka; evfem. pot ni brez nevarnosti je nevarna; evfem. trudi se, ne brez uspeha z uspehom; publ. naskakovali so brez ozira na žrtve neglede na žrtve; elipt.: mož ima denar, o, ni brez; pog. čaj brez sam čaj
    ●     ekspr. zdaj je brez dvoma prepozno prav gotovo; prišli so vsi brez izjeme prav vsi; pog. plačal je brez nadaljnjega ni se obotavljal plačati; ekspr. brez števila ljudi zelo mnogo; pog. ta denar ti brez vsega posodim rad; ne da bi se obotavljal; ekspr. o tem se povsod šušlja, čisto brez nič ne bo nekaj je najbrž res; preg. brez dela ni jela
    ♦     ptt vzorec brez vrednosti
  2. 2. z glagolskim samostalnikom za izražanje dejstva, da se dejanje ni zgodilo: iti v kino brez dovoljenja; ubogati brez odlašanja; oditi brez pozdrava; prebiti noč brez spanja / neprav. vstopiš, brez da bi potrkal ne da bi potrkal
  3. 3. za izražanje pogoja, ki preprečuje nastop dejanja: brez knjig mu je dolgčas; brez njega bi ne mogla živeti
  4. 4. za izvzemanje: tudi brez tebe nas bo dovolj; imeli so deset jedi brez sadja in slaščic; polk je imel velike izgube, čez sto brez ranjencev in bolnikov ne vštevši ranjence in bolnike
  5. 5. star., zlasti s števnikom za izražanje dejstva, da manjka del do polnosti: mož jih ima že devetdeset brez dveh
brezbóžen -žna -o prid. (ọ́ ọ̄) 
  1. 1. ki taji, ne priznava boga: brezbožen človek / brezbožen govor; brezbožno društvo
  2. 2. ekspr. obsojanja vreden, sramoten: njihovo ravnanje s starčkom je bilo surovo in brezbožno
brezbóžnik -a m (ọ̑) kdor taji, ne priznava boga: znano je bilo, da je brezbožnik / kot nagovor molči, brezbožnik
brezbrámben -bna -o prid. (ȃ) knjiž. ki se ne more braniti: brezbrambna žrtev; letalski napad na brezbrambno prebivalstvo
brezdélen -lna -o prid. (ẹ̑) ki nič ne dela: brezdelen aristokrat; brezdelni izkoriščevalci
// ki ni porabljen za delo: brezdelni čas se ji je neskončno vlekel; brezdelni dnevi; brezdelno življenje
♦ ekon. brezdelni dohodek dohodek od lastništva
brezdímen -mna -o prid. (ī ȋ) ki je brez dima: brezdimni plamen; majhni brezdimni ognji
♦ agr. brezdimna sušilnica sušilnica, v kateri dim ne pride do sadja; kem. brezdimni smodnik smodnik, ki ob eksploziji, vžigu ne daje dima
brezdomovínec -nca m (ȋ) človek brez domovine, državljanstva: povsod je bil tujec, brezdomovinec; postal je brezdomovinec
// knjiž. kdor ne ljubi domovine: očitali so mu, da je brezdomovinec
brezizgléden -dna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) knjiž. ki ne kaže izhoda, rešitve: pesimistična, brezizgledna filozofija
// publ. brezupen: brezizgleden boj; znašel se je v brezizglednem položaju
brezizhóden -dna -o prid. (ọ̄ ọ̑) ki je brez izhoda, rešitve: znašel se je v brezizhodnem položaju; zaiti v brezizhodno zagato
// knjiž. ki ne kaže izhoda, rešitve: brezizhodni pesimizem
brezizrázen -zna -o prid. (á ā) ki ničesar ne izraža: brezizrazen in top obraz; njegov pogled je bil brezizrazen; brezizrazne oči; brezizrazne poteze na obrazu
// redko neizrazit, medel: brezizrazna barva; umetniško brezizrazno delo / brezizrazna sivina
brezkônčen -čna -o prid. (ó) knjiž. ki je brez konca: brezkončna pot; širno, brezkončno morje / brezkončne noči brez spanja
// ekspr. zelo velik ali dolgo trajajoč: brezkončna žalost; brezkončno gorje / brezkončna tišina
♦ strojn. brezkončni vijak vijak, ki se vrti, a se v vzdolžni smeri pri tem ne premika; teh. brezkončna veriga
brezosében -bna -o prid. (ẹ̑) 
  1. 1. ki je brez osebne čustvene prizadetosti: v tej zadevi je treba biti brezoseben; zdela se mu je čisto brezosebna in hladna / brezosebni, odmaknjeni pogled; brezosebno pomilovanje
    // redko neoseben, objektiven: brezosebna kritika
  2. 2. ki ne izraža osebnih, tipičnih značilnosti: brezosebni junaki drame / pisateljev brezosebni stil; brezosebna hotelska soba
    ♦     lingv. brezosebna glagolska oblika oblika, ki ne kaže glagolske osebe; brezosebna raba
brezpámeten -tna -o prid. (á) star. nespameten: ne bodi tako brezpametna
brezperspektíven -vna -o prid. (ȋ) ki je brez perspektive, upanja: težaven in brezperspektiven položaj; brezperspektivno životarjenje / to so nerealni in brezperspektivni načrti; brezperspektivne kolonialne vojne
// knjiž. ki ne kaže izhoda, rešitve: film je pesimističen, brezperspektiven
brezpomóčen -čna -o prid. (ọ̑) knjiž. ki si ne more, ne zna pomagati: brezpomočen otrok; bil je brezpomočna žrtev; prej samozavesten, zdaj zmeden in brezpomočen / plah, brezpomočen smehljaj
brezprizíven -vna -o prid. (ȋ) knjiž. ki ne dopušča priziva, ugovora: odgovor je bil resen in brezpriziven; avtonomna in brezprizivna družbena oblast / brezpriziven, dogmatičen razsodnik
brezštevílen -lna -o prid. (ȋ) ekspr. ki se ne da prešteti: vpitje brezštevilne množice; brezštevilne, utripajoče reklame
breztéžnosten -tna -o prid. (ẹ́) fiz. na katerega navidezno ne deluje težnost: breztežnostni prostor / neugodno počutje v breztežnostnem stanju
breztolážen -žna -o prid. (ā) knjiž., redko ki ne tolaži: mir je bil breztolažen
brezúmen -mna -o prid. (ū) knjiž.  
  1. 1. ki je brez uma, pameti: brezumno bitje; kričala je kakor brezumna / brezumna pijanost; blodne, brezumne sanje
    // ekspr. ki je brez razsodnosti, presoje: ne bi si mislil, da so tako zaslepljeni in brezumni; zmerom bolj živčen in brezumen / brezumno ravnanje, uničevanje
  2. 2. ekspr. ki zelo presega navadno mero: obšel ga je brezumen strah; brezumna ljubezen, radost
brezúpen -pna -o prid., brezúpnejši (ū ȗ) ki ne vzbuja upanja: brezupen položaj; brezupna ljubezen; njegova bolezen je brezupna; vse prizadevanje je bilo brezupno / brezupen in pobit je hodil okrog / njene besede so bile brezupne
● ekspr. brezupen nered v poslovanju zelo velik
brezvéznik -a m (ẹ̑) žarg. nepoznavalec, nestrokovnjak: brezveznikov tam ne rabijo
● žarg. tega brezveznika ne bom poslušal človeka, ki govori brez smiselne medsebojne zveze
bríga -e ž (ȋ) raba peša skrb: učenje naj bo tvoja edina briga; pozabiti brige in težave / vse gospodarstvo ima sam na brigi
● star. briga me je zanj! briga me (on)! ekspr. šola mu je deveta, zadnja briga prav nič se ne zmeni zanjo
brígati se -am se nedov. (ȋ) pog.  
  1. 1. skrbeti za kaj: za živino se briga oče; kdo se bo poslej brigal za otroke
  2. 2. zanimati se, meniti se za kaj: za politiko se ne briga / ekspr.: malo se brigam, kaj pravijo ljudje; kdo se briga zanjo! briga se za njegovo prepoved! zame se briga kakor za lanski sneg nič
briskírati -am nedov. in dov. (ȋ) ekspr. ne upoštevati, omalovaževati: njihove interese so kar briskirali; založniki so kratko malo briskirali knjižni trg
brívka -e ž (ȋ) ženska, ki se poklicno ukvarja z britjem in striženjem las: danes me je brila brivka, ne brivec
brkljaríja -e ž (ȋ) pog. malo vredni drobni predmeti: prebrskala je hitro vso tisto brkljarijo; košarica s šivanjem in z drugo brkljarijo; pren. ta človek se ne meni za take brkljarije
brkljáti -ám nedov. (á ȃ) 
  1. 1. dajati si opravka z drobnimi deli: težkega dela ne zmore več, samo okoli hiše kaj brklja; brkljati po štedilniku, po vrtu
  2. 2. pog. brskati, stikati, šariti: brkljati po krožniku; zamišljeno brklja po omari; brkljati po torbici za ključi / kaj brkljaš tod?
brléti -ím nedov. (ẹ́ í) 
  1. 1. goreti s slabim plamenom, medlo svetiti: ob njeni postelji je brlela lučka; sveča, žarnica brli; pren. slabotno upanje brli v srcu; življenje samo še brli v njem
  2. 2. nar. dolenjsko, ekspr. biti buden; bedeti: kaj pa še brliš in ne greš spat?
brlívka -e ž (ȋ) preprosta svetilka, navadno na olje: brlivka sveti, utriplje pred sliko; prižgati, ugasniti brlivko
// ekspr. luč, ki slabo, medlo sveti: pri taki brlivki se ne da brati
brljàv -áva -o prid. (ȁ á) 
  1. 1. ekspr. ki slabo vidi: ali si brljav, da ga ne vidiš? brljav človek / brljave oči
  2. 2. ki slabo, medlo sveti: bere pri brljavi luči; brljava petrolejka
brnjálo -a s (á) nar. opravljanje drobnih, nepomembnih del: čič ne da nič, brnjalo pa le malo (F. Finžgar)
brtvíti -ím nedov., brtvèn (ī í) teh. zapirati, zmanjševati reže, da tekočina ne uhaja; tesniti
brúno -a s (ū) na dveh straneh obtesano deblo: tesati bruno; počrnela bruna; iz brun narejena bajta
// nar. deblo, hlod: Tesišče je bilo v jami nedaleč od plotu. Na stoleh je ležalo pet dolgih olupljenih brun (Prežihov)
● bibl. pezdir v očesu svojega bližnjega vidi, bruna v svojem pa ne vidi majhne napake drugih, svojih velikih pa ne
bŕzda -e ž (ŕ) železo pri uzdi, ki ga ima konj v gobcu: hlapec potisne konju brzdo v gobec
// uzda: prijeti, držati konja za brzdo; pren. ta človek je brez vsake brzde; ne more se obvladati, govori brez brzde
bŕzdati -am nedov. (r̄) 
  1. 1. nadevati, nameščati brzdo: sluge so brzdali konje
  2. 2. zadrževati z brzdo: brzdal je iskrega konja, da je stopal v korak
    // knjiž. obvladovati, zadrževati: brzdati čustva, strasti; komaj je brzdal jezo; človek se mora znati brzdati
    ●     ekspr. brzdaj jezik pazi, kaj, kako govoriš; ne govôri mnogo
bŕž prisl. (ȓ) 
  1. 1. izraža, da se dejanje zgodi brez odlašanja: to reče in brž odide; brž razume; prinesi, pa brž; brž domov; brž, brž, čakajo te / glej, da se brž brž pobereš / pridi brž ko brž bržkobrž, na brž nabrž
    // izraža, da se dejanje zgodi v kratkem času: brž potem je izginil; dežja ne bo tako brž
  2. 2. redko v neposredni bližini; tik: hišice so brž ob morju
bŕžda prisl. (ȓ) knjiž. izraža precejšnjo verjetnost; najbrž: to bo bržda držalo; bržda se še danes ne znajde
bubljáti -ám nedov. (á ȃ) ekspr. nerazločno govoriti: tako bublja, da ga ne razumem
// govoriti, pripovedovati: bubljati neumnosti
búcniti -em dov. (ú ȗ) otr. narahlo dregniti ali zbosti: mama, bucnil me je; pazi, da se ne bucneš s škarjami
búčman -a m (ȗ) šalj. fant: z bučmani ima učitelj več težav kot z dekleti / ponosen je na svoje tri bučmane sinove
// kot nagovor umaknite se, bučmani
// slabš. trmast ali nekoliko omejen človek: ti si pa bučman; ta bučman si ne da nič dopovedati / kot psovka bučman zabiti
budáliti -im nedov. (á ȃ) ekspr. govoriti, ravnati nespametno: kaj budališ, še boš vesel in srečen; ne budali
budálost -i ž (á) ekspr., raba peša neumno govorjenje ali ravnanje: ne pripoveduj takih budalosti; kako je mogel narediti to budalost / ne berem takih budalosti
búden -dna -o prid. (ú ū) 
  1. 1. ki ne spi: vso noč je bil buden; jutro jih je našlo še budne / otroci so že budni zbujeni
  2. 2. ekspr. pazljiv, skrben: buden stražar; biti moramo budni in pripravljeni
bukvárnica -e ž (ȃ) zastar.  
  1. 1. knjižnica: ustanovili so slovensko bukvarnico
  2. 2. knjigarna: povesti v bukvarnicah ne prodajajo več
búrja -e ž (ú) 
  1. 1. močen severovzhodni veter: burja brije, piha, vleče, se zaganja; burja piska, žvižga; burja prepiha do kosti, razpiha oblake; mrzla, ostra burja; planil je v sobo kot burja / okno je obrnjeno proti burji / kraška burja; pren. burja življenja
  2. 2. ekspr. razburjenje, vznemirjenje: kaj mu je, da je s tako burjo odšel; izjava je povzročila dosti burje
  3. 3. ekspr. vihrav človek: ne bodi burja; burja burjasta
  4. 4. nar. alpska grmičasta rastlina z rdečimi cveti; dlakavi sleč
búrjast -a -o prid. (ú) 
  1. 1. nagel, vihrav v ravnanju: ne bodi tako burjast! burjasta ženska; ekspr. burja burjasta
  2. 2. poln burje, vetroven: burjasta zima
búrkati -am nedov. (ȗ) knjiž.  
  1. 1. delati razgibano, valovito: burja burka morje
    // vznemirjati, razvnemati: viharna čustva ga burkajo / ne burkaj ji srca
  2. 2. nepreh., redko nemirno se zaganjati, pljuskati: vino burka iz steklenice; pren. strast burka v njem; žalost je burkala v srcu
burléska -e ž (ẹ̑) lit. delo, ki na šaljiv, včasih grob način prikazuje življenje: napisati burlesko; v svoji burleski ne prizanaša nikomur
// muz. skladba šaljivega značaja
buržoá -ja [tudi -žua] m (ȃ) knjiž., redko buržuj: proletarec in buržoa ne moreta živeti v slogi / malenkostni buržoa
buržoazíja -e [tudi -žua-] ž (ȋ) v kapitalizmu ekonomsko in politično vladajoči razred, meščanstvo: buržoazija se je krepila; mednarodna buržoazija; predstavnik buržoazije; ideologija buržoazije; spopad med buržoazijo in proletariatom
♦ soc. drobna buržoazija lastniki proizvajalnih sredstev v kapitalizmu, ki živijo od lastnega proizvajalnega dela
// slabš., redko meščanstvo sploh: na vasi išči poštenjaka, ne pa med našo buržoazijo
bútast -a -o prid. (ú) slabš. omejen, neumen, nespameten: fant je čisto butast; ne bodi butast; delati se butastega; butec butasti / ima tako butast obraz
bútati -am nedov. (ū ȗ) 
  1. 1. s silo se zadevati ob kaj: valovi butajo ob skale; vpila je in butala z glavo ob zid; veter buta v okna
    // ekspr. močno udarjati: butati po vratih
  2. 2. ekspr. dajati močne, zamolkle glasove: topovi butajo; brezoseb.: slišali smo, kako je na fronti butalo; v fužini noč in dan sopiha in buta
  3. 3. preh., pog. suvati, dregati: kaj me pa butaš
    ●     ekspr. srce buta močno bije; brezoseb., ekspr. v glavi mi buta čutim topo, ritmično se ponavljajočo bolečino; pog. ne butaj z vrati ne loputaj
bútec -tca m (ȗ) slabš. omejen, neumen človek: butec si bil in butec boš ostal / kot psovka: butec, ali me ne razumeš; ti butec ti
butíca -e ž (í) 
  1. 1. ekspr. glava: butica me boli; razčesniti butico / tako trmastih butic, kot je on, ne pregovoriš
    ●     pog., ekspr. ne gre mu v butico ne razume; pog., ekspr. v butici se mu je posvetilo doumel, razumel je; pog., ekspr. učenec je trde butice se težko uči
  2. 2. star. glavič, betiček: palica s srebrno butico
butíčnik -a m (ȋ) ekspr., redko trmast, nepopustljiv človek: stari butičnik se ne da pregovoriti
bútniti -em dov. (ú ȗ) 
  1. 1. s silo se zadeti ob kaj: čoln butne ob breg; val butne v skalo; zravnal se je in butnil z glavo v strop
  2. 2. ekspr. zelo hitro priti, oditi: butniti v sobo; pren. kri butne v glavo
  3. 3. s silo udariti na dan: para butne iz kotla; pren. jeza butne iz njega
  4. 4. preh., ekspr. s silo vreči: val butne ladjo ob greben; pog. ko pride iz šole, butne aktovko v kot
  5. 5. preh., pog. suniti, dregniti: butnila ga je s komolcem
    ●     pog., ekspr. nič ne pomisli, kar butne hitro reče; ekspr. planil je v hišo in butnil: Požigajo naglo rekel; ekspr. butniti v smeh nenadoma glasno zasmejati se; ekspr. spotaknil se je in butnil po tleh padel; ekspr. ker mu niso brž odprli, je butnil po vratih močno udaril
cafúta -e ž (ú) slabš., redko vlačuga, prostitutka: nič ne verjamem tej cafuti; imajo jo za cafuto / kot psovka boš tiho, cafuta
cágati -am nedov. (á) nižje pog. obotavljati se, omahovati: kaj cagate in čakate
// obupavati: ne cagaj, vse se bo še uredilo
cájnarica -e ž (ȃ) metal., nekdaj naprava za predelavo cagljev v palice: cajnarice ne cvilijo več
capín -a m (ȋ) ekspr. malopriden, malovreden človek: ta fant je pa res capin; ogoljufal me je ta capin / kot psovka ti capin nesramni
// postopač, potepuh, berač: ušiv capin; tak je kot kak capin / preobleci se, da ne boš tak capin
cél -a -o tudi -ó [ceu̯] prid. (ẹ̑ ẹ́) 
  1. 1. ki ni razdeljen na kose, dele: na policah so ležali celi in razrezani hlebci; skleda celega krompirja; vlaganje celih kumaric
    // ki še ni načet: kolač je še cel, ga še niso pokusili; sod je še cel; naše zaloge so cele
    // ki ni poškodovan: pri bombardiranju ni ostala niti ena hiša cela; cela in obtolčena posoda / cela žoga nepreluknjana, nepredrta; srajca je še cela ni še nič raztrgana
    // stopiti v cel sneg nepregažen, neprehojen; pog. iz tepeža je prišel cel brez ran, poškodb
  2. 2. ki predstavlja glede na določeno količino ali obseg polno mero: ta mesec ni dobil cele plače; otrokom ne dajo cele porcije hrane; popil je celo skodelico mleka / plačati je moral celo karto / ura bije cele ure in četrti / cel grunt nekdaj posestvo, ki obsega približno 15—20 ha
    // ki zajema določeno stvar v njenem polnem obsegu: prebral je celo knjigo; poslikal je celo steno; celo popoldne je ležal; s celim telesom se je nagnil skozi okno / novica se je razširila po celi deželi; celo življenje je pridno delal; pog. babnica je celo vožnjo klepetala med vso vožnjo; po cele noči je kvartal in popival / ekspr.: cel svet že to ve vsi ljudje; cela vas se mu smeje vsi vaščani
  3. 3. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: dobil je cel kup pisem; na semenj so gnali cele črede živine; za celo glavo je višji od tebe; celo uro, večnost te že čakam; cela vrsta problemov je ostala nerešena; tako sem lačen, da bi pojedel celega vola
    // omejuje pomen samostalnika, na katerega se veže: saj si že cel mož; postal je cel umetnik; kmalu bo cela gospodična; pripravili so nam celo gostijo; pog. iz te malenkosti je nastala cela afera
    // poudarja majhno količino: cele tri dinarje je vredno; prijavilo se je celih pet ljudi; na razpolago imam celi dve minuti
    ●     ekspr. biti cel človek moralno neoporečen, dosleden človek; to delo zahteva celega človeka vse človekove fizične in umske sposobnosti; pog., ekspr. tam je cel hudič godijo se neprijetne, težke reči; ekspr. sin je cel oče zelo mu je podoben; ekspr. tega ne dam za cel svet sploh ne, pod nobenim pogojem; ekspr. propadli so na celi črti popolnoma, v celoti; pog., ekspr. odnesti celo glavo, celo kožo nepoškodovan priti iz tepeža, boja; ekspr. naredi tako, da bo volk sit in koza cela da bo prav za obe strani
    ♦     bot. celi list list, pri katerem listna ploskev ni razdeljena; mat. celo število število, ki nima delov enote; muz. celi ton interval velike sekunde; šport. osvojiti celo točko; tisk. knjiga je vezana v celo platno, celo usnje ima platnen, usnjen ovitek
celílo -a s (í) sredstvo za celjenje (ran): nobeno celilo ne pomaga; celilo za rane
celó prisl. (ọ̑) 
  1. 1. stopnjuje povedano z dodatno močnejšo ali nepričakovano trditvijo: prepirali so se in celo stepli; izvoz je celo večji od lanskega; morda bi bilo celo dobro, da ga obiščeš; to je huda pijača, celo za krepkega moža; celo po smrti mu ne more odpustiti / dvomim celo, če je pošten; zdi se mi celo, da ga poznam / ne upa se ji približati, da, celo ogiba se je; še celo s starši se prepira; tvoja pomoč mu je nepotrebna, če ne celo nadležna
  2. 2. ekspr., kadar ima stavčni poudarek sploh, nikakor: dolgočasiti pa se še celo ne smete; ne hodi mi tja, ponoči pa še celo ne / redko svojega daru ni celo nič izrabil; pomagaj mu, če je v stiski, pa še celo
céloma prisl. (ẹ̑) zastar. v celoti, popolnoma: prav ima celoma, ne samo deloma
célosten -tna -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na celost: ustvarjanje je celostna dejavnost / uresničiti ideal celostne umetnine; človek kot celostna osebnost celovita
♦ šol. celostni pouk pouk, ki ni razdeljen po predmetih; celostna metoda metoda pri pouku branja, po kateri se izhaja iz besed in stavkov, ne iz zlogov
celôta -e ž (ó) 
  1. 1. kar je zaključeno in sestavljeno iz dopolnjujočih se elementov: omenjene zgradbe tvorijo celoto; gradivo je avtor povezal v harmonično celoto; njegovo delo je zaokrožena celota / podrediti novo že obstoječim urbanističnim celotam; to je v interesu naroda kot celote / ljudstvo tvori enakopravno celoto skupnost
    // neokrnjen, poln obseg česa: deliti celoto na dele
    // z rodilnikom vsi posamezni deli, elementi skupaj: celota likovnih elementov; celota vseh problemov / posameznosti razume, celota pa mu je ostala nejasna
  2. 2. v prislovni rabi, v zvezi v celoti izraža polnost, ne samo delnost česa: program je v celoti izpolnjen; razprave ni bilo mogoče v celoti ponatisniti / v celoti ga je polomil
    // izraža omejevanje na glavno, ne glede na posameznosti, podrobnosti: knjiga je v celoti sprejemljiva, le nekatere stvari so sporne; stanje se je, vzeto v celoti, nekoliko popravilo
    // izraža izčrpnost navedene količine: knjižnica ima v celoti milijon knjig
céna -e ž (ẹ́) 
  1. 1. vrednost blaga in storitev, izražena v denarju: cene se dvigajo, padajo, rastejo; pog. cena se suče, vrti okrog pet tisoč dinarjev; znižati, zvišati ceno; ekspr. navijati cene; pog. na trgu držijo cene; pogoditi se, vprašati, zmeniti se za ceno; prodajati po znižanih cenah; popustiti pri ceni; nizka, pretirana, visoka cena; izvozna, nabavna, konkurenčna, odkupna, reklamna cena; ekspr. bratovska, krščanska cena; ekspr. kupiti za slepo, smešno ceno; cena blaga; indeks, katalog cen; oblikovanje, sprostitev cen / dnevne cene ki trenutno veljajo na tržišču; enotna, fiksna cena; izklicna cena začetna cena na dražbi; proizvodna ali produkcijska cena ki obsega proizvodne stroške; sezonske cene veljavne v turistični sezoni; tovarniška cena po kateri tovarna prodaja blago kupcu; vezane cene; cena na debelo po kateri trgovec na debelo prodaja blago trgovcu na drobno; cena na drobno po kateri se blago prodaja potrošniku; pren. za svoj uspeh je plačal visoko ceno
    ♦     ekon. dejanska cena po kateri se blago prodaja; ekonomska cena ki ustreza dejanskim stroškom in zagotavlja čisti dohodek; fakturna cena navedena v računu; maksimirana cena najvišja uradno dovoljena cena; gibanje cen dviganje in zniževanje cen v določeni dobi ali ob istem času na različnih tržiščih; zamrznjenje cen uradno odrejena ustalitev cen na določeni višini; trg. lastna cena dejanski stroški brez zaslužka; tržna cena ki trenutno velja na tržišču; zal. subskripcijska cena za prednaročnike
  2. 2. kar je vredno priznanja, hvale; vrednost, pomembnost: njegove besede so brez cene; te pesmi nimajo posebne cene; njegov trud uživa le majhno ceno; prava človekova cena se pokaže v preizkušnjah; Prešernova pesniška cena
    ●     živina letos nima cene se prodaja po zelo nizki ceni; prodati pod ceno, zastar. v ceno za manj, kakor je vredno; ekspr. tega ne bo naredil za nobeno ceno, zastar. po nobeni ceni pod nobenim pogojem, nikakor ne; ekspr. za vsako ceno hoče obogateti z vsemi sredstvi, po vsej sili; ekspr. rešil ga bom, čeprav za ceno življenja tudi če bi izgubil življenje; lastna hvala — cena mala
céncati -am in cencáti -ám [nenaglašeno cən in cen] nedov. (ẹ̑; á ȃ) redko omahovati, pomišljati se: odločiti se je treba, ne pa cencati
// slabš. počasi hoditi, voziti se: leno cenca po cesti
cenénost -i ž (ẹ̑) nizka cena predmetov ali storitev: konkurirati s cenenostjo izdelkov; cenenost konfekcije; cenenost blaga
// slabš. majhna vrednost: dobra igra ne more rešiti cenenosti besedila
cénkati se -am se nedov. (ẹ̑) nižje pog. pogajati se, navadno za ceno: nič se ne bom cenkal, kar kupil bom
cenzúra -e ž (ȗ) uradno pregledovanje javnosti namenjenih del: opravljati cenzuro; dati, poslati članek, rokopis v cenzuro; pog. ne vem, če bo šel spis skozi cenzuro če ga bo cenzura odobrila; filmska cenzura; preventivna cenzura časopisov; uvedba cenzure nad radiom in televizijo / pisemska cenzura
// urad za tako pregledovanje: biti v službi pri cenzuri / cenzura je članek zavrnila
♦ rel. cerkvena poboljševalna kazen
cépati -am tudi cêpati -am nedov. (ẹ́ ẹ̑; é ȇ) 
  1. 1. v presledkih slišno, plosko padati: kaplje cepajo od vej; kepe snega cepajo z dreves; sadje cepa na tla
    // ekspr. večkrat zgruditi se, padati: borci so od utrujenosti cepali v sneg
  2. 2. ekspr. trumoma umirati, poginjati: prebivalstvo je cepalo od lakote; živina mu cepa; ljudje so cepali kakor muhe
  3. 3. pog. v presledkih drug za drugim prihajati: ljudje so polagoma začeli cepati v dvorano
    ●     žarg., šol. študentje kar po vrsti cepajo pri izpitih jih ne opravijo
cepèr -éra in -êra m (ȅ ẹ́, é) star. trohica, betvica: od njega ne boš dobil niti cepera; pokradli so mi vse do zadnjega cepera
cépniti -em in cêpniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑; é ȇ) 
  1. 1. slišno, plosko pasti: hruška je cepnila v travo / pog., ekspr. cepnil je po tleh padel
  2. 2. žarg., šol. ne izdelati v šoli, pri izpitu; pasti: cepnil je iz matematike; že spet je cepnila pri maturi
  3. 3. ekspr. umreti, poginiti: Bodi naš, ali cepni pred pragom! (I. Cankar)
ceremónija -e ž (ọ́) ekspr. slavnost, obred po ustaljenih predpisih: opraviti pogrebne ceremonije; dvorne ceremonije; ceremonija kronanja
// nav. mn., pog. pretirano ravnanje po družabnih pravilih: samo nobenih ceremonij; kaj pa je treba teh ceremonij; predstavil se je brez ceremonij
● ekspr. ne uganjaj ceremonij ne zapletaj stvari; ne razburjaj se po nepotrebnem
ceremóniti -im nedov. (ọ́ ọ̑) pog. pretirano se ravnati po družabnih pravilih: kdor je lačen, vzame in je in nič ne ceremoni
// dajati si veliko dela, skrbi s čim: gostom prijazno postrezite, a nikar preveč ne ceremonite
cêsar -árja m (é á) 
  1. 1. v nekaterih državah vladar: avstrijski, etiopski, rimski cesar; star. svetli cesar / za cesarja Jožefa II. med vladanjem
    // star. nikjer pod cesarjem mu ni enakega
    ●     bibl. dajte cesarju, kar je cesarjevega, in bogu, kar je božjega vsakemu svoje; star. služiti cesarja biti pri vojakih; preg. kjer nič ni, še cesar pravico zgubi kjer nič ni, ni kaj vzeti
  2. 2. zastar. denar: cesar se ga ne drži
césta -e ž, mn. stil. cesté (ẹ́) 
  1. 1. širša, načrtno speljana pot, zlasti za promet z vozili: ceste se križajo, vzpenjajo; kam drži, pelje ta cesta; prečkati cesto; zapeljati s ceste; priti na cesto; stati na cesti; vas leži ob cesti; iti, voziti se po cesti; dolga, ravna, široka cesta; blatna, poledenela cesta; asfaltirana, makadamska cesta; cesta Ljubljana-Zagreb / pesn. bela cesta / dela pri cesti pri gradnji ali vzdrževanju ceste
    // avtomobilska cesta namenjena za motorni promet; dovozna, enosmerna, glavna, gozdna, hitra, javna, obvozna, slepa cesta; cesta prvega reda ki povezuje države, republike ali gospodarsko in turistično pomembna središča
    // pesn. Morja široka cesta peljala me je v mesta (F. Prešeren)
  2. 2. redko, s prilastkom razdalja, ki jo je treba preiti do namembnega kraja; pot: cesta do tja je še dolga; izbral si je najkrajšo cesto; pren. njegova življenjska cesta je bila kratka
  3. 3. redko možnost za premikanje iz enega kraja v drugega; pot: tu ni več nobene ceste / tu ni ceste ni dovoljen prehod; pren. ljudje so postavili medse pregrade, zapravili vest in zapravili ceste (M. Klopčič)
  4. 4. redko način, sredstvo za dosego česa; pot: do učenosti ne drži gladka cesta
    ●     slabš. otroka je vzgajala cesta prepuščen je bil slabim vplivom pouličnega življenja; ekspr. kar dobro je meril cesto pijan se je opotekal po njej; miličnik odpira in zapira cesto dovoljuje in prepoveduje prehod; ekspr. čudna poroka, kar s ceste jo je pobral ni dosti vedel o njej, o njeni družini in življenju; ekspr. pognati, postaviti, vreči koga na cesto dati koga iz službe ali iz stanovanja; ekspr. biti na cesti biti brez službe ali brez stanovanja; na cesti je bil že mrak zunaj je bilo že temno; ekspr. zmeraj je na cesti vedno hodi okrog, nikoli ga ni doma; ekspr. misliš, da denar na cesti pobiram! da ga na lahek način zaslužim; zastar. železna cesta železnica, vlak
    ♦     astr. Rimska cesta medlo se svetlikajoči pas na nebu, ki ga sestavljajo številne, zelo oddaljene zvezde; avt. hitra cesta za vozila z večjo hitrostjo; odprta cesta na kateri ni omejitve hitrosti; prednostna cesta na kateri imajo vozila prednost pred vozili z drugih cest; urb. dvopasovna cesta; vpadna cesta ali cesta vpadnica ki povezuje središče mesta z zunanjimi četrtmi
cezéti -ím [tudi cəz] nedov., cêzi tudi cezì (ẹ́ í) zelo počasi in v majhnih količinah teči: voda ne cezi več; brezoseb. iz rane je spet pričelo cezeti; pren. dnevi cezijo počasi
cífra -e ž (ȋ) 
  1. 1. pog., ekspr. številka ali število: še ponoči mi ne gredo te cifre iz glave
    ♦     mat. posamezen znak v številki
  2. 2. žarg., pri žrebanju s kovancem obrnitev kovanca s številko navzgor: če bo cifra, greva v kino, če bo mož, bova pa študirala / kadarkoli so vrgli, mu je padla cifra
cigárar -ja m (ȃ) pog. kdor kadi cigare: cigararji navadno dima ne inhalirajo
// izdelovalec cigar
cigumígu m neskl., tudi cigumígu -ja (ȋ) slabš. igranje na godalo: ne morem poslušati njihovega cigumigu; goslačev cigumigu
// godalo: spravite že tisti cigumigu
cíkast1 -a -o prid. (ī) rjav z belimi lisami: cikasta krava; cikasta živina / cikasta pasma pincgavska pasma; sam.: cikasta ne žre
cíkati -am nedov. (ī ȋ) 
  1. 1. nav. ekspr. prikrito omenjati kaj, namigovati: na kaj pravzaprav cikate? ne vem, kam cikaš / njegove besede so cikale name
    // redko na tihem želeti: vedno hodi k sosedu, menda cika na mlajšo hčer
  2. 2. redko biti nekoliko podoben čemu, vleči na kaj: barva obleke je modra, a malo cika na zeleno
  3. 3. nepreh. zaradi kvarjenja postajati, biti kisel: vino cika
cílj -a m (ȋ ī) 
  1. 1. kraj ali predmet, do katerega se hoče priti: hoditi, tavati brez cilja; priti na cilj; končno sva na cilju; cilj potovanja je Dubrovnik
    ♦     šport. prvi priteči skozi cilj natanko označeni konec tekmovalne proge
    // predmet, v katerega se strelja, tarča: strel zgreši cilj / streljanje v cilj; pren. v debati je streljal mimo cilja
  2. 2. kar se hoče doseči s prizadevanjem: imeti svoj cilj; strateški, vzgojni cilj; njegovi visoki cilji; cilj življenja; postavil si je za cilj, da zmaga; ne izbira sredstev za dosego cilja / neprav., v prislovni rabi kopati jarke v cilju izsuševanja terena zaradi izsuševanja
cíljati -am nedov. (í) pog. ocenjevati lego, oddaljenost cilja pred streljanjem, metanjem; meriti: ustrelil je, ne da bi bil ciljal; s kamnom je ciljal v drevo; dobro cilja; pren. iz njegovih pogledov je uganil, da cilja nanj
// redko na tihem želeti, pričakovati kaj: na to službo jih več cilja / ekspr. ta pa visoko cilja
címiti -im nedov. (í ȋ) nar. vzhodno poganjati kal(i); kaliti: seme še ne cimi
// ekspr. rasti, razvijati se: otroci počasi cimijo
cincáriti -im nedov. (á ȃ) pog., ekspr. omahovati, pomišljati se: midva ne bova tako cincarila kot ti
cínik -a m (í) 
  1. 1. ciničen človek: postal je popoln cinik; imajo ga za cinika / ekspr.: ti si cinik; ne bodi tak cinik
  2. 2. filoz. pristaš filozofske smeri po Sokratu, ki se je zavzemala za skromno in asketsko življenje; kinik: grški ciniki
cípica -e ž (í) manjšalnica od cipa1: ne misli, da sem kaka cipica; mladoletna vojaška cipica; obnaša se kakor cipica
církus -a m (ȋ) 
  1. 1. potujoče zabavišče z akrobati, šaljivci in dresiranimi živalmi: v mesto je prišel slaven cirkus; direktor cirkusa
    // prostor z napravami za cirkuške predstave, navadno pod šotorom: iti v cirkus / na travniku postavljajo cirkus
    // cirkuška predstava: videti cirkus
  2. 2. pog., ekspr. sitnost, hrup, zmeda: s teboj je zmeraj cirkus; kaj je treba tega cirkusa
    ●     ekspr. ne delaj, ne zganjaj cirkusa! ne zapletaj stvari; ne razburjaj se po nepotrebnem
  3. 3. pri starih Rimljanih stavba s sedeži in z areno za tekmovanje
civíl -a m (ȋ) 
  1. 1. v zvezi z v obleka, ki ni uniforma: preobleči se v civil; v spremstvu partizana pride starejši človek v civilu
    // civilno, nevojaško življenje: rekrut je bil v civilu kuhar; kaj si v civilu? pog. iti v civil zapustiti vojaško, policijsko, miličniško službo
  2. 2. pog. kdor ne nosi uniforme, zlasti vojaške; civilist: srečaval sem skoraj same civile
civílen -lna -o prid. (ȋ) 
  1. 1. ki se ne nanaša na vojsko, vojake: civilni in vojaški invalidi; šel bo za civilnega pilota; civilna oblast na osvobojenem ozemlju; je v civilni službi; civilno letališče; v vojni trpi tudi civilno prebivalstvo; diplomantom vojnih akademij se priznava tudi v civilnem življenju fakultetna izobrazba / polkovnik se je preoblekel v civilno obleko
  2. 2. ki se nanaša na necerkvene obrede: pogreb ne bo cerkven, ampak civilen; civilna poroka
  3. 3. jur. nanašajoč se na osebnopravne ali premoženjskopravne odnose: tožba v civilnem procesu; civilna pravda; sodišče rešuje civilne in kazenske zadeve; civilno sodišče
    ♦     jur. civilni komisar višji državni uradnik, ki med vojno prevzame upravo zasedenega ozemlja; civilni zakonik zakon, ki obsega celotno v državi veljavno civilno pravo; civilna lista v monarhističnih državah vsota, ki jo monarh prejema iz državnega proračuna za stroške dvora; civilno pravo pravo, ki ureja osebnostna in premoženjska razmerja državljanov; voj. civilna zaščita ukrepi za varstvo civilnega prebivalstva, zlasti med vojno
civilíst -a m (ȋ) kdor ne nosi uniforme, zlasti vojaške: med vojaštvom sem opazil civiliste / predsednik države je postal civilist
♦ jur. strokovnjak za civilno pravo
cméra in cmêra -e ž (ẹ̑; ȇ) slabš.  
  1. 1. kdor se (rad) joka: ne bodi taka cmera / se še nisi najokal, cmera
    // redko malodušen, črnogled, neodločen človek: moraš se mu postaviti po robu, saj nisi cmera
  2. 2. redko cmerav izraz obraza: nakremžil se je v cmero
cmérati se -am se in cmêrati se -am se nedov. (ẹ̑; ȇ) cmeriti se: po cele dneve se to otroče cmera / zaradi tega se pa res ne bom cmeral
cméravec in cmerávec -vca m (ẹ́; ȃ) ekspr. kdor se (rad) joka: cmeravec se duši v solzah
// slabš. malodušen, črnogled, neodločen človek: bodi možak, ne pa cmeravec
cmerávost in cméravost -i ž (á; ẹ́) lastnost cmeravega človeka: ti dečki so mi všeč, ker ne poznajo cmeravosti
cmérglja in cmêrglja -e ž (ẹ̑; ȇ) nar. gorenjsko, slabš. malodušen, črnogled, neodločen človek; cmera: ravnaj kot mož, ne kot cmerglja
cmokáti -ám nedov. (á ȃ) 
  1. 1. z ustnicami in z jezikom dajati nizke, nezveneče glasove: jej lepo in ne cmokaj! cmokati od, iz poželjivosti; glasno cmokati
  2. 2. dajati cmokanju podobne glasove: blato mu cmoka pod nogami; gumijasti podplati cmokajo po mokrem tlaku; brezoseb. v čevljih mu je kar cmokalo / kopači cmokajo po strugi
  3. 3. preh., pog., šalj. glasno poljubljati: cmokal me je po licu
cokláti -ám nedov. (á ȃ) okorno, ropotaje stopati: vojak cokla po hodniku; nerodno coklati / coklati v coklah
// ekspr. hoditi, iti: ne bom coklal peš v tej vročini
cóprn -a -o prid. (ọ̑) star. čarovniški: ne verjamem v njegove coprne moči
coprníja -e ž (ȋ) pog. čarovnija: uganjati coprnije / ekspr. vse tvoje coprnije ne bodo nič zalegle zvijačna prizadevanja
cŕka -e ž (r̄) pog.  
  1. 1. poginula žival: kam naj zakopljem to crko?
    // onemogla, zanemarjena žival: moj konjiček je proti tvojemu prava crka; krmežljava crka
  2. 2. nizko slaboten, šibek, onemogel človek: si pa tudi crka, če tega ne moreš narediti / kot psovka molči, ti crka stara
cross-country -ja [króskántri] m (ọ̑-ȃ) šport. tek v naravi po ne posebej pripravljeni stezi; kros: gojiti cross-country; tekmovanje v cross-countryju
cúkati -am nedov. (ú ȗ) pog.  
  1. 1. sunkoma potegovati: cuka ga za lase, rokav; cukati za vajeti / ona me pri česanju tako cuka / cukati nitke iz blaga puliti, vleči
  2. 2. brezoseb. imeti sunkovite bolečine; kljuvati, trgati: cuka me v rami
  3. 3. ekspr. piti (alkoholne pijače): kupil je sod vina in zdaj ga cuka / rad ga cuka
    ●     pog. motor cuka ne teče gladko, se zaustavlja; žarg. riba cuka prijema; pog. otroci se cukajo za bonbone pulijo, prerivajo; pog. rad se cuka z otroki za šalo ruje
cúnja -e ž (ú) 
  1. 1. kos izrabljenega blaga: stare cunje in papir pobira; mokra, umazana cunja; tak sem kot cunja utrujen, brez volje
    // punčka iz cunj iz ostankov blaga
    // ekspr. sneg naletava v cunjah v velikih kosmih
    // kos blaga za brisanje ali čiščenje; krpa: strepati cunjo; kuhinjska cunja; cunja za prah
  2. 2. nav. mn., slabš. raztrgana, ponošena obleka: v takih cunjah hodi okrog
    // ekspr. obleka sploh: zadnjo cunjo je prodal; ves denar porabi za cunje
  3. 3. ekspr. neodločen, omahljiv človek: cunja si, ne pa gospodar! tako cunjo ima za moža
    ●     ekspr. ne boš me imel za cunjo ne boš grdo, samovoljno ravnal z menoj
cúzati -am nedov. (ȗ) nav. ekspr. sesati: še zmeraj cuza / ne cuzaj prsta! / pog. rad cuza vinček pije
cvéliti -im nedov. (ẹ́ ẹ̄) star. žalostiti: Mar bi raje bil ostal doma za pečjo, da bi ne cvelil svoje stare matere (F. Levstik) / ne cveli mi starosti!
cvetéti -ím nedov. (ẹ́ í) 
  1. 1. imeti cvet, cvete: češnje na bregu že cvetijo; vrtnice so rdeče cvetele; pozno cveteti
  2. 2. ekspr. imeti, kazati zdrav, lep videz: fant je kar cvetel
  3. 3. ekspr. gospodarsko dobro uspevati: mesto je cvetelo; trgovina je cvetela
    // obstajati v veliki meri: književnost je cvetela / ljubezen je začela cveteti med njima
  4. 4. ekspr. trgati se, cefrati se: rokavi so pričeli cveteti
    ●     ekspr. pri njem ji ne bodo rožice cvetele se ji ne bo zelo dobro godilo; ekspr. bil je v zadregi in uhlji so mu začeli cveteti postajali so temno rdeči
cvinglijánstvo -a s (ȃ) racionalistična smer protestantizma, ki ne priznava Kristusove navzočnosti v evharistiji: Trubar je simpatiziral s cvinglijanstvom
čájca -e ž (ȃ) nar. močvirska ptica z meketajočim glasom v času parjenja; kozica: Svete in nedotakljive so bile samo tri ptice: lastovka, štorklja in grlica .. celo čajce so spadale mednje, čeprav ne vem, zakaj (M. Kranjec)
čákaj -te medm. (ā) 
  1. 1. izraža zahtevo po premisleku, pojasnitvi: čakaj, kaj sem že hotel reči? čakaj, ne bo tako, kakor praviš; čakajte, povejte vse, kar veste o tem
  2. 2. izraža grožnjo: le čakaj, bova že poračunala; no, čakaj, mrcina; vam že pridem do konca, le čakajte; čakaj, čakaj, tudi tebe bo izučilo; prim. čakati
čakálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na čakanje: skrajšati je treba čakalno dobo za sprejem v zdravilišče; nabralo se je že veliko čakalnih ur
♦ jur. čakalni čas, rok čas, pred potekom katerega se določena pravica ne more uveljaviti
čákati -am nedov., čákajte in čakájte; čákala in čakála (á ȃ) 
  1. 1. biti, ostati na kakem mestu, zlasti računajoč, da kdo, kaj pride: mudi se mi, stranke me čakajo; čakal te ne bom, pohiti; pacienti čakajo zdravnika; dolgo je čakal na avtobus; čaka jo na postaji / čakati v vrsti za vstopnice
    ♦     lov. šel je čakat lisico
    // živeti, računajoč, da se bo kaj zgodilo: čaka ugodne prilike, ugodno priliko; čaka na odgovor; diplomiral je in zdaj čaka na službo; čaka, da bo operiran / ne čakaj na tujo pomoč ne zanašaj se, ne računaj nanjo; vsi so čakali, da bo tudi on kaj rekel; pren. prošnje čakajo na rešitev
    // navadno s prislovnim določilom biti v posebnem čustvenem razpoloženju zaradi stvari, ki se bo zgodila: težko čaka pomladi; komaj čakajo, da prideš; vsa v strahu čaka, kaj bo; pren. polje čaka dežja
  2. 2. ne začeti takoj s kakim delom, dejanjem: nič ne ukrene, kar čaka; udari ga, kaj čakaš; čakati s kosilom; z otvoritvijo ceste še čakajo; dolgo čaka s plačilom / gradnja vodovoda še čaka se še ni začela
  3. 3. biti v prihodnosti namenjen, določen za koga: čakajo jih še težke naloge; ne ve, kaj ga še čaka; nič dobrega ga ne čaka; čaka jih žalostna usoda / iti moram, delo me čaka; vse nas čaka smrt vsi bomo umrli; tam ga čaka sreča tam bo srečen
    // biti pripravljen, gotov za koga: kosilo vas čaka na mizi; topla soba ga čaka / vlaki čakajo na odhod
  4. 4. pog. biti dolgo uporaben, užiten: zimska jabolka čakajo; ta jed ne čaka
    ●     ekspr. ne smeš samo čepeti in čakati biti nedejaven; dekle ga je čakalo se ni poročilo z drugim; to delo ne more čakati je neodložljivo; ekspr. upniki ne čakajo zahtevajo plačilo ob dogovorjenem času; ekspr. na to boš še dolgo čakal to se verjetno ne bo zgodilo; tega najbrž ne boš dosegel; pog. pri mojem bratu čakajo bratova žena je noseča; ekspr. on ne bo čakal s prekrižanimi rokami bo kaj ukrenil; pog. zmeraj me pusti čakati nikoli ne pride točno; preg. kdor čaka, dočaka
čára1 -e ž (á) nav. mn., zastar. nerazločno napisana črka; čačka: ne vem, kaj pomenijo te čare; prim. čira čara ž
čàs čása m (ȁ á) 
  1. 1. neomejeno trajanje: prostor in čas; čas teče; ekspr. čas beži, se vleče; meriti čas; enota časa / v teku časa / s časom se bo marsikaj spremenilo sčasom
  2. 2. navadno s prilastkom omejeno trajanje kot del neomejenega trajanja: zdaj ni časa za take stvari; za kratek čas je skočil k sosedu; gradnja je odložena za nedoločen čas; ves čas je stal; že dalj, dolgo časa ni bilo dežja; že nekaj časa ga čakam; čez nekaj, nekoliko časa sem ga zopet srečal; pog. vsake toliko časa je treba stroj očistiti od časa do časa; imeli smo toliko časa, da smo si ogledali najnujnejše; narediti kaj v doglednem, rekordnem času; delo je opravil v istem času kot drugi; veliko časa je porabil za učenje; med tem časom, ko ga ni bilo doma, se je marsikaj spremenilo / star. ta čas tajnik zdaj, sedaj
    // čez čas je spet spregovoril čez nekaj časa; določen čas ga ne bo nekaj časa; pog.: en čas bom čakal, dolgo pa ne nekaj, malo časa; čez en čas se je spet oglasil čez nekaj časa
    // pred časom so bili še vsi njegovega mnenja do nedavnega, ni dolgo od tega
    // od časa do časa je drget prešinil zemljo v manjših časovnih presledkih; ves čas, odkar je prišla, samo klepeta kar naprej, neprestano
    // za čas nam je izginil izpred oči za kratek čas, za trenutek; umakniti se za časa začasa
    // točka v neomejenem trajanju: objavili so datum, čas in kraj prireditve, odhoda / napovedovalec v radiu je povedal točen čas koliko je ura
    // od tistega časa ni več govoril
  3. 3. omejeno trajanje
    1. a) s katerim človek razpolaga: pridem, če bo čas; nima časa za razvedrilo; s pridom izrablja svoj čas; nočem vam krasti dragocenega časa; ekspr. po gostilnah trati, ubija, zapravlja čas; zmeraj najde čas za branje; pog. utrgala, vzela si je čas za vzgojo otrok; takrat ni bilo časa za pogajanje dovolj časa
      // ker ni v službi, ima dosti časa prostega časa; izgubljen, zapravljen čas nekoristno porabljen
      // prosti čas s katerim človek po opravljenem poklicnem delu lahko sam razpolaga
    2. b) s prilastkom ki je dogovorjeno ali določeno za kaj: čas za povračilo dolga je pretekel; opravil je vse v prej določenem času; za prijavo je že skrajni čas; zadnji čas je, da to storiš; dali so mu čas za premislek; ni še čas za kosilo / obratovalni čas / vrnil se je o pravem času, ob času pravočasno
      // trgali so pred časom, zato je grozdje kislo predčasno; zaradi nezadostne hrane umre dosti ljudi pred časom prekmalu, prezgodaj
      // delovni čas uradno določeno trajanje (dnevne ali tedenske) zaposlitve; deljen, izmeničen delovni čas; osemurni delovni čas
    3. c) s prilastkom ki je ugodno, primerno za kaj: bo že prišel čas, ko bova obračunala; spregovoril je ob nepravem času, v ugodnem času; do koče smo prišli ravno pravi čas, potem se je ulila ploha; to ni primeren čas za obiske, učenje; takrat ni bil čas za pogajanje pravi čas
      // naš čas še ni prišel; njegov čas je minil / ekspr. čas je že, da poveste svoje pripombe potrebno, nujno je; čas je pozabiti stare razprtije
    4. č) s prilastkom v teku dneva, leta: vsak dan odhaja ob istem času; čas košnje, čas največjega dela; v času glavne sezone; v času od zgodnje jeseni do začetka zime; poletni, zimski čas; predpustni čas; zdravnik mora k bolniku ob vsakem času kadarkoli
      // vsak čas se lahko vrne kmalu, vsak hip
      // pomlad je najlepši letni čas / z oslabljenim pomenom: v večernem času se je zrak prijetno ohladil zvečer; v času počitnic med počitnicami, o počitnicah
    5. d) s prilastkom v življenju, bivanju: čas mladosti, staranja; v času zorenja
  4. 4. tudi mn., navadno s prilastkom omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred: ta čas mi bo ostal za vedno v spominu; to je bil za narod usoden, odločilen čas; poznata se iz partizanskih časov; razvoj gospodarstva v povojnem času; v prejšnjih, davnih, starih časih; bil je eden največjih umetnikov vseh časov; v času okupacije, turških vpadov / to je nenavadno za naš čas sedanjost; tu je vse tako kot prejšnje čase nekdaj, v preteklosti
    // za časa Rimljanov / v zadnjem času, zadnje čase si se zelo spremenil; prve čase je imela še nekaj upanja sprva; svoj čas svojčas, svoje čase je bil velik gospod nekoč, prej
    // razmere, okoliščine, stvarnost v omejenem trajanju: danes niso časi za tako brezskrbno življenje; ni se mogel prilagoditi novemu času; za tiste čase so bile njegove ideje napredne; v teh časih tak človek ne more najti razumevanja; današnji, dobri, stari časi; težki, žalostni časi; pesn. grenki časi; ekspr. obetajo se mu zlati časi / gledališče je ogledalo časa; delo je napisano v duhu časa; odnesel ga je tok časa / ekspr. to so bili časi! dobri, imenitni
    ●     odločite se, še je čas ni še prepozno; prišel bom, če mi bo čas dopuščal če bom imel čas; ker so dela prepozno začeli, jih bo lovil čas bodo morali hiteti; stavbo je že načel čas, ekspr. zob časa zaradi starosti začenja razpadati; pri delu ga je čas prehitel dela ni utegnil dokončati; ekspr. s tem ne bom izgubljal časa se ne bom ukvarjal; s petjem si krajša čas se zabava, odganja občutek praznote; ekspr. bogu čas krasti lenariti; s klepetanjem si preganja čas se kratkočasi, se zabava; presti čas z igro prstov kratkočasiti se, zabavati se; vidita se na redke, ekspr. svete čase malokdaj, poredkoma; ekspr. na, za (vse) večne čase se mu je zameril za zmeraj; publ. pridobiti na času storiti kaj prej kot v določenem času; imeti časovno prednost pred kom; iti, hoditi s časom prilagajati se razmeram; biti napreden; ekspr. že lep čas nismo videli dobrega filma precej dolgo; dolg čas dolg čas mu je dolgčas; ekspr. dolg čas prodajati dolgočasiti se; iz dolgega časa si žvižga iz dolgočasja; od dolgega časa je ves bolan od dolgočasja; kratek čas delati komu kratek čas kratkočasiti, zabavati ga; slikanje mu je le za kratek čas za razvedrilo, v zabavo; ekspr. ima pisan, zlat, židan čas veliko prostega časa; star. bliža se ji njen čas porod; redko svoj čas je preživel mirno svoje življenje; star. bolnik ima svoje čase obdobja, ko ga bolezen napade; vsako delo potrebuje svoj čas se ne da opraviti v prekratkem roku; njegovo delo v svojem času ni našlo razumevanja ob nastanku; bilo je ob tistem času, ko se mu je rodil otrok tedaj; toliko časa je delal, pa nima svojega kotička dolgo, daljši čas; ekspr. dober, lep del časa je zapravil v gostilni večino časa; kolo časa se ne more obrniti nazaj preteklost se ne vrne; knjiž., ekspr. bil je pravi otrok svojega časa človek s tipičnimi značilnostmi časa, razmer, v katerih je živel, ustvarjal; ekspr. je na tesnem s časom ima zelo malo časa (za kaj); ekspr. za božji čas! izraža nejevoljo, nestrpnost; čas celi rane; čas prinese svoje po daljšem trajanju se stvari omilijo; pustimo času čas pustimo, da se stvari normalno razvijajo; vse ob svojem času; vsaka reč le nekaj časa traja vse se spremeni, nič ni večno; njegov odstop je samo še vprašanje časa moral bo odstopiti, samo ne ve se še, kdaj; preg. čas je zlato
    ♦     astr. sončni čas po Soncu merjeno trajanje; krajevni ali lokalni čas po krajevnem poldnevniku merjeno trajanje; fiz. nihajni čas čas, ki ga porabi nihajoče telo za pot od ene skrajne lege do druge in nazaj; fot. čas osvetlitve trajanje osvetlitve filma pri fotografiranju; aparat z več časi z napravami za uravnavanje trajanja osvetlitve; geogr. greenwiški čas; jur. čakalni čas; čas zastaranja; kem. razpolovni čas čas, v katerem razpade polovica atomov radioaktivne snovi; lingv. čas gramatična kategorija za izražanje sedanjosti, preteklosti in prihodnosti glagolskega dejanja; sedanji, pretekli, prihodnji čas; prislovno določilo časa; tvorba časov; šol. učni čas trajanje pouka; šport. dosegel je dober, rekorden čas rezultat pri hitrostnem športu
čásen -sna -o prid. (á) star.  
  1. 1. tostranski, zemeljski: njegove časne zadeve se me ne tičejo
    ♦     rel. molili so za časno srečo, za časni in večni blagor
  2. 2. začasen, minljiv: nič ni večno, vse je časno
část -í ž (ȃ) 
  1. 1. občutek velike etične, moralne vrednosti; dostojanstvo, ponos: ima še nekaj časti v sebi; s tem je zapravil svojo čast; ali sem ti rekel kaj čez čast? veliko da na svojo čast; pod častjo mu je, da bi prosil / kot vljudnostna fraza čast mi je sporočiti vam; kot vljudnostna fraza pri seznanjanju: »Moje ime XY.« »Čast mi je!«; s kom imam čast govoriti?
    // ugled, veljava, dober glas: braniti čast domovine; krade jim čast in poštenje; omadeževala je čast družine; tega ne dovoljuje moja narodna čast / otroci mu ne delajo časti; izreden uspeh razreda je vsej šoli v čast / razžaljenje, žalitev časti
  2. 2. priznanje velike vrednosti ali veljave; spoštovanje, slava: dajati delu čast; izkažite nam to čast, da pridete; piti dobrodošlico na čast gostu; to je storil vam na čast; prirediti večerjo gostu v čast; njeno prijateljstvo si šteje v čast; v čast si štejem, da ste prišli; to je pošten in vse časti vreden človek; ni bil željen časti; hišo je doletela čast visokega obiska / zapeti bogu na čast; zastar. čast bodi bogu, da smo končali hvala bogu
    // ekspr.: vsa čast jim, pogumno so se borili; čast komur čast!
    // nav. mn. dejanje v znamenje spoštovanja: sprejeli so ga z vsemi častmi; pokopali so ga z vojaškimi častmi / izkazali so mu zadnjo čast pri pogrebu
  3. 3. služba ali naslov, ki vzbuja poseben ugled in spoštovanje: odrekel se je predsedniški časti; povzpel se je do visokih časti; akademska čast
    ●     ekspr. na mojo čast res je tako; ekspr. laž je pri njih zelo v časteh radi lažejo; očeta imajo v velikih časteh, v časti zelo ga cenijo, spoštujejo
    ♦     rel. dosegel je čast oltarja bil je proglašen za svetnika
částen -tna -o prid., částnejši (á) 
  1. 1. ki je v skladu s človekovim dostojanstvom, ponosom: naša zgodovina je častna; vsako pošteno delo je častno / to je častna dolžnost / ekspr. dati častno besedo zagotovilo, obljubo, da je rečeno res, da bo obljubljeno storjeno
    // kot podkrepitev trditve, obljube res, častna beseda!
  2. 2. namenjen počastitvi koga: častni bataljon; častna četa, salva, straža; sedeti na častnem mestu / podeliti častni naslov; z veseljem sem sprejel to častno nalogo / častni član, doktor, meščan naslov, podeljen zaradi posebnih zaslug; pren. to delo ima častno mesto v naši književnosti
  3. 3. ki ne prinaša materialnih koristi: častna funkcija odbornika; ta služba je v bistvu častna
  4. 4. zastar. pošten, častivreden: brodnik je bil časten človek
    ●     ekspr. vedno je kakšna častna izjema kdo, ki je boljši od drugih
    ♦     jur. častni dolg dolg, katerega poravnava je le častna, ne pa pravna dolžnost; častno sodišče razsodišče društva, organizacije, ki razsoja moralne, etične prestopke svojih članov; šport. častni gol edini gol, ki ga je dalo poraženo moštvo
če vez.  
  1. 1. v pogojnih odvisnih stavkih za izražanje pogoja, s katerim se uresniči dejanje nadrednega stavka
    1. a) s povednim naklonom: nič se ti ne bo zgodilo, če boš pameten; če si lačen, ti dam kruha; če je hotel živeti, je moral delati
    2. b) s pogojnim naklonom: če bi to korenino presekali, bi se drevo posušilo; če bi globoko kopali, bi prišli do vode / če bi ne imela gub, bi bila videti mlada; nikoli se ne bi bila omožila, če bi ji bili starši branili
      // nav. ekspr., z oslabljenim pomenom za izražanje
    3. a) skromnega mnenja, vljudnega pridržka: zakaj tako, če smem vprašati; zmotil sem se, če naj bom odkrit; plačam, če ni drugače / užaljen je, če se ne motim; če kaj vem, bo kmalu svatba
    4. b) ugibanja, domneve: le kje je nož? Če ni v kuhinji? lepe jagode, če le niso predrage? / v litru če je bilo četrt vina, več ne; komaj če sta spregovorila deset besed
    5. c) želje ali omiljenega ukaza: oh, če bi nam že dali mir! oče so rekli, če bi rajši prišli jutri / kaj, če bi malo stopili v hišo
    6. č) stopnjevanja z dodatno trditvijo: stvar je nepotrebna, če ni celo nevarna; to vsoto lahko podvoji, če ne celo potroji / elipt.: če kje, pri njem se dobi; kdo, če ne on? čemu mi bodo smučke, če ne, da se bom smučal; prekliči, če ne ... / v vzkliku: če bi vi vedeli! pa če ti rečem, da ga ni doma! če ti nisi prismojen! prav gotovo si
      ●       ekspr. to je moj sorodnik ali, če hočete, moj nečak natančneje povedano; pog., ekspr. če si ti (kakšen) gospodar, sem jaz papež! sploh nisi gospodar
  2. 2. v časovnih odvisnih stavkih, s povednim naklonom za izražanje dejstva, da se dejanje nadrednega stavka ponovi, kadarkoli se izpolni pogoj: jezna sem, če kdo joka; dobro mu je delo, če ga je kdo hvalil
  3. 3. nav. ekspr., v dopustnih odvisnih stavkih, navadno okrepljen za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči: če se na glavo postaviš, ti ne dam; če je še tako pameten, vsega ne zna; če bi tudi hotel, ne sme; ne grem, pa če me na kolenih prosite / njegove misli, če so še tako dobre, odklanjajo
    // navadno z nikalnico za izvzemanje: tam upa najti, če ne sreče, pa vsaj mir; jabolko je vsaj lepo, če že ni okusno
  4. 4. v vzročnih odvisnih stavkih, navadno okrepljen za izražanje dejstva, da je vsebina odvisnega stavka vzrok dogajanju v nadrednem: moral sem priti, če sem obljubil; kako bi me slišal, če pa dremlješ / ekspr.: čisto tako je bilo, če že hočete vedeti; pij, če ti rečem!
  5. 5. v primerjalnih odvisnih stavkih za izražanje primerjave ali sorazmernosti dejanja v nadrednem in odvisnem stavku: s tem ga bolj žališ, kot če bi ga udaril; če je bolj jezen, bolj pije; prej če začnemo, prej bo opravljeno
  6. 6. v pripovednih odvisnih stavkih za izražanje, da je trditev v nadrednem stavku resnična, kolikor je resnična trditev v odvisnem: sramota je, če jo pretepa; nimam rad, če se prepiraš; učitelj ni kriv, če otrok nič ne zna / ekspr. gotovo se vrne, še bog če bo smel
  7. 7. v odvisnih vprašalnih stavkih za uvajanje vprašanja: vprašal sem ga, če je res
    // za izražanje domneve, negotovosti: ne vem, če ga poznaš; vseeno mi je, če ostane ali odide; sam.: nehaj že s svojim večnim če!
čebelárstvo -a [čeb in čəb] s (ȃ) gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z gojenjem čebel: razvoj čebelarstva in sadjarstva / na čebelarstvo se ne razume; umno čebelarstvo
// nauk o gojenju in izkoriščanju čebel: izšla je nova knjiga o čebelarstvu
čečkaríja -e [čəč] ž (ȋ) slabš. nerazločno, grdo napisano besedilo: te čečkarije ne morem brati
// literarno delo, sestavek brez vrednosti: po njegovi sodbi je ta pesem navadna čečkarija
čečkáti -ám [čəč] nedov. (á ȃ) 
  1. 1. delati črte brez pravega namena: otroci čečkajo po stenah
  2. 2. slabš. nerazločno, grdo pisati: ne čečkaj, piši lepo; nekateri učenci zelo čečkajo
    // sestavljati, pisati: kdo neki čečka te članke
čêhniti -em in čehníti čéhnem dov. (é ȇ; ī ẹ̑) nar. česniti: S pestjo bi te čehnil. Če bi bil kaj vreden, bi ti ne prevzeli dekleta (F. Bevk)
čeláda -e ž (ȃ) 
  1. 1. zaščitno pokrivalo, navadno kovinsko: povezniti si čelado na glavo; jeklena, usnjena, železna čelada; gasilska, tropska, vojaška čelada; čelade za motoriste / iz mraka so se pokazale svetle čelade ljudje v čeladah
    ●     publ. modre čelade vojaška formacija Organizacije združenih narodov, ki jo sestavlja vojaštvo različnih držav
  2. 2. ekspr. glava: pazi, da je ne dobiš po čeladi
čeljustáč -a m (á) slabš. kdor vsebinsko prazno, nespametno govori: ne poslušaj tega čeljustača / je velik čeljustač in bahač
čêlo -a s (é) 
  1. 1. del obraza nad očmi: gubati, gubančiti, nabrati, nagubančiti čelo; poljubil jo je na čelo; pot mu stopi na čelo; zdaj se spomnim, je rekel in se udaril po čelu; nizko, visoko čelo; briše si potno čelo / kot povelje s čelom levo! / pesn. jasno, mračno čelo obraz, obličje
  2. 2. sprednji, začetni del
    1. a) skupine ljudi, živali: čelo kolone, sovražnikove vojske; čelo sprevoda / biti, hoditi na čelu pred skupino
    2. b) predmeta, stvari: posadijo ga na čelo mize; veter piha v čelo ladje; čelo zibelke / hiša je obrnjena s čelom proti ulici s pročeljem; zastar. na čelu knjige je bilo zapisano: za prosto ljudstvo
  3. 3. manjša, končna ravna ploskev podolgovatega orodja: čelo kladiva, sekire, zagozde
  4. 4. navadno v zvezi z biti, postaviti se, stopiti na prvo, vodilno mesto ali položaj: postaviti se, stopiti na čelo delavskega gibanja; stati na čelu organizacije; delavski razred s komunistično partijo na čelu
    ●     gleda ga izpod čela grdo, jezno; pogledoval ga je izpod čela plašno, skrivaj; med tekmovanjem je bil ves čas na čelu prvi; star. saj nima na čelu zapisano, kaj misli na zunaj se ne vidi
    ♦     arhit. čelo trikotni vrh stene pod streho; geogr. čelo ledenika spodnji konec; čelo strmo se dvigajoči del pobočja gore ali stene; les. čelo čelna ploskev lesa ali lesnih izdelkov; mont. čelo stena odkopnega prostora, iz katere se koplje ruda; um. nadvratno čelo ploskev med preklado in lokom nad portalom; timpanon
čemú prisl. (ū) 
  1. 1. vprašuje po namenu: čemu ti bo knjiga, če ne znaš brati? čemu ste prišli sem? čemu še živeti?
  2. 2. neustalj. vprašuje po vzroku; zakaj: čemu naj bi me bilo strah? povej, čemu se nisi oženil
čénča -e ž (ẹ̑) nav. mn., ekspr. neresnična vest, izmišljotina: to so navadne čenče; ne verjemi tem čenčam; pripovedovati, raznašati čenče; to so same babje čenče; prazne čenče
// vsebinsko prazno govorjenje: bile so zatopljene v svoje čenče
// nav. ed. klepetav človek: ti si prava čenča; vem, da bo molčal, saj ni čenča
čenčáti -ám nedov. (á ȃ) ekspr.  
  1. 1. vsebinsko prazno govoriti: uganjal je burke, čenčal in pel; po cele ure čenčajo; čenča kot stara baba
    // govoriti, pripovedovati: saj ne ve, kaj čenča; same neumnosti čenča; ni ji mar, kaj čenčajo o njej
  2. 2. pripovedovati neresnične vesti: saj ni res, kaj čenčaš! čenčal je, da je našel cekine
čepéti -ím nedov. (ẹ́ í) 
  1. 1. stati na zelo skrčenih nogah: otroci čepijo in se igrajo s peskom; pastirji čepijo okrog ognja / kokoš čepi na gredi; mačka čepi pod mizo
  2. 2. ekspr. negibno, zgrbljeno sedeti: babica ves dan čepi za pečjo; po klopeh čepijo ženske; čepi za mizo kot kup nesreče; pren. bajta čepi pod gozdom; glava mu čepi med pleči; na koncu nosa mu čepijo očala
  3. 3. pog., ekspr. biti, nahajati se kje: ves dan čepi v sobi; vsak dan smo čepeli v zasedi; mladi bi kar naprej čepeli skupaj in kramljali
    ●     ekspr. ne smeš samo čepeti in čakati biti nedejaven; pog., ekspr. na vsakem sestanku čepi se ga udeleži; star. še zmeraj čepi na gruntu ga ne prepusti nasledniku; pog., ekspr. kar naprej čepi pri knjigah bere, študira; pog., ekspr. že dolgo čepi pri nalogi se ukvarja z njo, jo sestavlja; ekspr. že dve leti čepi v prvem razredu hodi v prvi razred; ekspr. samo doma čepi nikamor ne gre; ekspr. čepi nad svojim razredom kakor koklja nad piščanci ga skrbno varuje
čepràv vez. (ȁ) v dopustnih odvisnih stavkih za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči: večerja nama ni teknila, čeprav je bila izvrstna; avto bom prodal, čeprav v izgubo
// za omejevanje: izdajo spremljajo tehtne, čeprav skope urednikove opombe; ponosni smo na ta svoj, čeprav skromni prispevek
// za izvzemanje: priden je, čeprav ne posebno nadarjen
● ekspr. pa čeprav te nikoli več ne vidim vseeno mi je, če te še kdaj vidim ali ne
česáti čéšem nedov., čêši češíte; čêsal (á ẹ́) 
  1. 1. urejevati, gladiti z glavnikom: česati lase; mama češe hčerko; česati konju grivo; rahlo, trdo česati; vsako jutro se dolgo češe / ptič se češe s kljunom čisti si perje; česati si brado s prsti; pren. veter češe travo, valove
    // (strokovno) urejevati lase: katera frizerka te češe? / česati lase v kito; česati se na prečo, nazaj
  2. 2. z orodjem ali s strojem uravnavati, gladiti: česati predivo, volno; česati slamo
  3. 3. žarg. sistematično, temeljito pregledovati z vojaštvom: Ofenziva bo v kratkem, če že ne jutri, začela »česati« tudi Suho krajino (R. Polič)
  4. 4. ekspr. sunkovito trgati v trakove, pramene: jezno česati papir s sten / krogle češejo zrak
česnáti -ám nedov. (á ȃ) slabš. vsebinsko prazno, nespametno govoriti: pijan je, pa česna; molči, kaj česnaš; česna kakor baba / česnati neumnosti
// govoriti, pripovedovati: nikjer ne česnaj tega, kar veš; ljudje o njem marsikaj česnajo
čést -a -o prid., čéšči (ẹ̑) knjiž. pogost, pogosten: česti potresi; poplave so čedalje češče
čèš [tudi čəš] prisl. (ȅ; ə̏) za uvajanje subjektivno podanega govora ali misli
  1. a) rabi se samostojno, za njim lahko stoji vejica: držal se je samozavestno, češ jaz se ne bojim nikogar; iz njegovih besed je zvenela škodoželjnost, češ tebi se tudi tako godi; rekel mi je, naj sedem, češ saj se ti nikamor ne mudi
  2. b) v zvezi z da: prišla je za njo šele čez kakšne pol ure, češ da je v temi zgrešila pravo pot; zamahne z roko, češ da ni nič; zagrozil mi je, češ (da) naj se pazim
    ●     redko priredila je veselico, kakor češ za otvoritev vrta s pretvezo, da otvarja vrt
čévelj -vlja m (ẹ̑) 
  1. 1. nav. mn. obuvalo s trdnejšimi podplati, segajoče največ čez gleženj: čevlji žulijo; čevlji škripljejo; nositi, obuti, sezuti, zavezati čevlje; čistiti, potempljati čevlje; desni čevelj ga tišči; pošvedrani, razhojeni, težki čevlji; čevlji na zaponko, z visoko peto, z gumijastimi podplati / krema za čevlje; trgovina s čevlji / boksasti, lakasti čevlji; delovni, ortopedski, otroški, smučarski čevlji / nizki čevlji ki ne segajo do gležnja; visoki čevlji ki segajo do gležnja ali malo čez
    ●     ekspr. vem, kje ga čevelj žuli poznam njegove težave ali napake; ekspr. ne bo mu treba čevljev trgati po hribih živeti v hribih; ekspr. nisem vreden, da mu čevelj zavežem on je veliko boljši, več vreden od mene; ekspr. ne, vode pa ne bom pil, voda še za v čevlje ni dobra voda mi kot pijača ne prija; preg. brez muje se še čevelj ne obuje brez truda, prizadevanja ni pričakovati uspeha
    // nar. škorenj: nosi čevlje z mehkimi golenicami
  2. 2. teh. kar se natakne, pritrdi na konec predmetov: da so pilote lažje zabili, so jih na konicah okovali s čevlji
  3. 3. angleška ali ameriška dolžinska mera, približno 30 cm: zid je dolg deset jardov in dva čevlja
    // nekdaj dolžinska mera, 31,6 cm: Pet čevljev merim, palcev pet (F. Prešeren)
    ♦     elektr. polov čevelj posebno oblikovan zaključni del magnetnega pola; med. mavčni čevelj mavčna obveza za nogo; zgod. španski čevelj srednjeveška mučilna priprava za stiskanje noge
čez predl., s tožilnikom, v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka čéz- (ẹ̑) 
  1. 1. za izražanje gibanja ali smeri na drugo stran
    1. a) nad čim: skočiti čez jarek; oblaki se pode čez gore; sklonil se je čezenj; potaknil je sadike in čeznje nametal zemljo; pren. pomagati začetniku čez prve težave
    2. b) povprek po čem: steči čez cesto; odpraviti se čez morje; iti čez most; dal je levo nogo čez desno; iti z roko čez oči / reka se vali čez jez; pomesti čez prag / obesiti puško čez ramo; potegniti krilo čez koleno
    3. c) po površini: smeh se razlije čez obraz
    4. č) skozi kaj: voz pelje čez vas; potovati v Zagreb čez Novo mesto; pog.: dihati čez nos; gledati čez okno skozi
      // čez pol preklati; čez sredo prerezati
    5. d) okoli česa: tanka čez pas; koliko meri čez prsi?
      // za izražanje stanja: nositi srajco čez hlače; veja visi čez potok; most čez reko / stanuje tam čez cesto
  2. 2. za izražanje časa
    1. a) po katerem se kaj godi: čez nekaj časa ga boš spet videl; vrnem se čez deset minut / ura je dve čez polnoč
    2. b) v katerem se kaj godi: sova se čez dan skriva; prihaja samo ob nedeljah, čez teden ga ni / jabolk bo dovolj za čez vso zimo
  3. 3. za izražanje presežene mere: meri čez dva metra; nekaj čez sto dinarjev; delo čez uro / čez mero vesel; voda mu sega čez pas; ne piši čez rob; čez vse drag
    // star. za izražanje nadrejenosti: imeti oblast čez deželo; postavljen čez vse druge
  4. 4. za izražanje nejevolje, nasprotovanja: pritoževati se čez draginjo; zabavljati čez vino / ali si mu rekel kaj čez čast; pog. vsi so čezme proti meni
    ●     ekspr. drug čez drugega vpijejo vsevprek; eden bolj kot drug; pog. fant je očetu čez glavo zrasel se ga ne boji več, se ne zmeni za njegove opomine; ekspr. ima dela čez glavo zelo veliko; pog. dobiti jih čez hrbet biti tepen; ekspr. napraviti križ čez kaj odpovedati se čemu; obupati nad čim; pog. dati otroka čez koleno natepsti; pog., ekspr. biti čez les čudaški, neumen; star. čez leto in dan približno čez eno leto; pog. čez mejo jo je popihal odšel je ilegalno v tujino; pog. imeti koga čez noč prenočiti; ekspr. čez noč je zaslovel naenkrat, nepričakovano; publ. drama je šla čez oder je bila uprizorjena; čez ramo gledati z nazaj obrnjeno glavo; žarg., šol. izprašati čez vso snov iz vse snovi, vso snov; vino se toči čez ulico za pitje zunaj lokala; pog., ekspr. čez to vino ga ni ni boljšega vina; star. čez zobe vleči opravljati, obrekovati; zastar. usmilite se čezme usmilite se me; preg. čez sedem let vse prav pride vsaka stvar se da kdaj s pridom uporabiti; preg. ti očeta do praga, sin tebe čez prag slabo ravnanje s starši se zelo maščuje
    ♦     šport. tek čez drn in strn
čìč číča m (ȉ í) nar. sedenje: čič za pečjo
● preg. čič ne da nič, stalo pa malo počivanje, brezdelje ne prinaša koristi, premoženja
čífut -a m (ȋ) slabš.  
  1. 1. pripadnik židovskega naroda; Žid: kaj ne veš, on je čifut
  2. 2. stiskač, oderuh, goljuf: ta čifut bi me rad ogoljufal / kot psovka presneti čifut
čigáv -a -o zaim. (á) vprašuje po pripadnosti ali izvoru: čigava roka je to? čigave so te besede? na čigavi njivi ni plevela? / vedel je, čigav glas je bil; ne vem, ali je to tvoje ali čigavo / čigav si, mali? iz katere družine; kako se pišeš?
číherni -a -o zaim. (ȋ) zastar., navadno v zvezi ves čiherni prav ves, cel, vesoljen: vsi čiherni so ji pomagali; na vsem čihernem svetu nikogar ne pozna
číkniti -em dov. (í ȋ) ekspr.  
  1. 1. s silo izpljuniti slino, navadno skozi zobe: voznik čikne in požene; čikniti predse; preh. čikniti rjavo slino
  2. 2. pog. pasti, telebniti: pazi, da ne čikneš, drsi
  3. 3. žarg., šol. ne izdelati v šoli, pri izpitu; pasti: čiknil je v matematiki
čín2 -a m (ȋ) zastar. dejanje: saj se ne zaveda svojega čina; odgovoren je za vse svoje čine / rad pripoveduje o svojih junaških činih / film v štirih činih
číra čára číre čáre ž, čírih čár (ȋ-ā) nav. mn. čirečare: teh čirih čar ne morem prebrati
čírečáre -čár ž mn. (ȋ-ā ȋ-ȃ) ekspr.  
  1. 1. črte, narejene brez pravega namena: po mizi riše razne čirečare
  2. 2. nerazločno napisane črke: tvojih čirečar ne znam prebrati
  3. 3. čarovna znamenja: čarovnik je delal po zraku čirečare
číst -a -o stil. -ó prid., čistéjši (ȋ ī) 
  1. 1. ki je brez umazanije, prahu: čisti čevlji; čista posoda; obleči čisto srajco; čiste ulice; vse je pospravljeno in čisto / otroci so siti in čisti / čist planinski zrak; splakniti perilo v čisti vodi / prepisati na čist list nepopisan; čista polt brez izpuščajev in peg; čista rana ki se ne gnoji
    // čista gospodinja ki ima smisel in skrb za snago; čisto delo pri katerem se človek ne umaže
    // ki ni skaljen ali moten: čist studenec; čista gladina jezera / čisto obzorje; ekspr. jutro je bilo kristalno čisto; nebo je čisto kot ribje oko; pren. čista glava, pamet
  2. 2. ki je brez primesi: napolniti blazino s čistim puhom; čista rudnina; čisto srebro, zlato / čista pasma, rasa / piše v čistem jeziku / čista matematika teoretična, ne praktično uporabna matematika; bluza iz čiste svile prave svile; čista umetnost nepoučna, netendenčna; pren. svoje vrste hočejo imeti čiste
    // ki obstaja iz istovrstnih (duhovnih) prvin: stavba v čistem gotskem slogu; na razstavi so presenečale likovno čiste plastike; stilno čista predstava
  3. 3. ki ni hripav ali zamolkel: zapel je z lepim in čistim glasom; ekspr. srebrno čist glas
  4. 4. ekon. ki ostane po odbitku vseh bremen, dajatev ali dolgov: čisti dobiček; pravilnik o delitvi čistega dohodka; čisti donos; čista plača
  5. 5. ki ima pozitivne lastnosti v etičnem, zlasti pa v moralnem pogledu: čist človek; čist značaj / biti, ostati čist / čista ljubezen, misel; čisto življenje / čisto dekle nedolžno
    // vodili so ga čisti nameni / ima čisto politično preteklost neoporečno; pren. čisto srce
  6. 6. ekspr. ki je brez česa drugega: njegova zahteva je čisti formalizem; čista abstrakcija / hišo je prodal v čisto izgubo
    // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: njegove besede so čist nesmisel; to je čista laž; kar sem povedal, je čista resnica
    ●     zdaj imata čiste račune poravnala sta medsebojna navzkrižja; nimata več medsebojnih obveznosti; ekspr. poglej, če je zrak čist če ni nevarnih ali nezaželenih oseb; evfem. nima čistih rok je kriv; čista teža teža, v katero ni všteta teža embalaže; nima čiste vesti čuti se krivega; je kriv; ekspr. nalil, natočil mu je čistega vina povedal mu je resnico brez olepšavanja; čisti računi, dobri prijatelji poravnane medsebojne obveznosti omogočajo prijateljske odnose; čistemu je vse čisto
    ♦     farm. čisti bencin bencin za rane; filoz. čisti razum spoznavna zmožnost duha, ločena od čutnih zaznav in čustev; čisti um bistvena lastnost duha ustvarjati misel in oblikovati spoznanje; gastr. čista juha nezakuhana juha; čista mast mast brez ocvirkov; kem. kemično čist; lit. čista lirika lirika, ki izraža le čustva; čista rima rima, pri kateri se vokali ujemajo glede dolžine in širine; šol. čisti biolog biolog, ki študira sámo biologijo
čísto prisl. (ȋ) 
  1. 1. izraža odsotnost kakršnekoli omejitve: čisto gol; čisto konkurenčna oblika gospodarjenja; sod je čisto prazen; vrt je čisto na drugi strani; ostal je čisto brez pomoči; čisto brez potrebe se jezite; zdaj je hiša čisto njegova; njegov nastop je čisto tak kot očetov; čisto vse si je zapomnil; čisto je nehal piti; hiša je čisto porušena; čisto gotovo pride; čisto nepričakovano se je vrnil; imaš čisto prav; elipt. on je čisto, kakor je bil čisto tak
    // hiša je čisto ob morju tik
    // ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen besede, na katero se veže: to je čisto navadna goljufija; čisto preprosto mu je vse utajil; čisto sem pozabil sporočiti; čisto prav vam je; čisto zares ne vem
  2. 2. izraža zelo visoko stopnjo: čisto majhen je; čisto mlad; čisto malo se je spremenil; čisto tiho govori
  3. 3. izraža rahlo omejitev: hrana je čisto dobra; bil je čisto prijazen z nami; čisto lepo so ga sprejeli; čisto prijetno je tu; to vino imam čisto rad; prim. čist
čístost -i ž (ī) lastnost, značilnost čistega:
  1. a) duševna, moralna, nravna čistost / dekliška čistost nedolžnost
    // nihče ne dvomi o čistosti njegovih namenov
  2. b) sortna čistost krompirja; čistost pasme / skrbeti za čistost jezika / čistost umetniškega izraza
  3. c) čistost gorskega zraka
čívkniti -em dov. (í ȋ) 
  1. 1. oglasiti se s kratkim, visokim glasom: ptič prestrašeno čivkne
    // pog., ekspr. reči, povedati: glej, da mi ne čivkneš o tem
  2. 2. nizko umreti: ta je že čivknil
človéček -čka m (ẹ̑) 
  1. 1. manjšalnica od človek: pravkar rojeni človeček / ekspr. okrogel, zalit človeček s sijočimi lici
  2. 2. iron. nepomemben človek: takile človečki ne morejo zavreti našega prizadevanja; nevedni in smešni človečki
člôvek -éka m ed. in dv. (ó ẹ́) 
  1. 1. bitje, ki je sposobno misliti in govoriti: človek in narava; človek se rodi, umrje; te živali se bojijo človeka; anatomija človeka; razlika med človekom in živaljo
  2. 2. oseba neglede na spol ali oseba moškega spola: neki človek stoji pred vrati; ta človek ni priljubljen; našel sem človeka, ki me razume; bližal se je neki bradat, visok človek; pri mizi je prostora še za dva človeka / ekspr. ni ga človeka, ki bi tega ne vedel to vsakdo ve
    // kot nagovor: človek, kaj pa misliš; ali te ni sram, človek božji / človeka vredno življenje
    // s prilastkom oseba kot nosilec kake lastnosti: dober človek to rad stori; boj se hinavskega človeka; pameten, pošten človek; star človek tega ne more razumeti / star. popotni človek popotnik
    // v povedni rabi: čustven, izobražen človek je; saj ni ravno lahkomiseln, slab človek; postal je čisto drug človek
    // s prilastkom oseba kot nosilec časovno, krajevno ali kako drugače povezane skupine: mišljenje evropskega, renesančnega človeka; biti kmečki, mestni človek; slovenski človek / gledališki, poslovni človek / skrb za delovnega človeka
  3. 3. ekspr., navadno v povedni rabi kdor združuje v sebi vse pozitivne moralne lastnosti: bodi človek in ne živina; to je človek, to je mož; ni vreden, da se imenuje človek; v vsakem človeku je nekaj človeka
  4. 4. nar., s svojilnim zaimkom (zakonski) mož: kje pa je tvoj človek
  5. 5. v zaimenski rabi izraža nedoločeno, katerokoli osebo: hudo je, če človek nima strehe; človek mora potrpeti, pa gre; star. tej ženski ni da bi človek verjel / človek bi rad vedel, kaj bo iz tega; človeku je žal, da nismo vsega opravili / človek bi dejal, da to ni res / ekspr. živ človek ga ni več videl nihče
    ●     v tujini je srečal domačega človeka pripadnika iste države, rojaka; publ. mali človek človek brez važnejšega družbenega položaja in brez velikega premoženja; ekspr. to je naš človek privrženec, somišljenik; prvi človek po bibliji Adam; naš oče je človek starega kova v vsem se drži ustaljenih navad iz prejšnjih časov; ne zabavljaj čezenj, on je že človek na mestu zaupanja vreden, pošten; ekspr. vse sta si rekla, samo človek ne z zelo grdimi izrazi sta se zmerjala; vsak človek je sebe vreden vsak človek zasluži spoštovanje; obleka dela človeka kdor se lepo, izbrano oblači, ima večji ugled, dela boljši vtis; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj; preg. človek človeku volk v določenih okoliščinah se ljudje zelo sovražijo
    ♦     antr. pleistocenski človek; človeku podobne opice; igr. človek, ne jezi se družabna igra, pri kateri se premikajo figurice za eno do šest mest; jur. pravice človeka pravice, ki pripadajo človeku ne glede na raso, jezik ali politično pripadnost; prim. ljudje
človekomŕzen -zna -o prid. (r̄) knjiž. ki ne ljubi ljudi in ne mara njihove družbe: biti človekomrzen
človekomŕznež -a m (ȓ) knjiž. kdor ne ljubi ljudi in ne mara njihove družbe: zagrenjen človekomrznež
čmeríka tudi čemeríka -e [druga oblika čəm in čem] ž (í) 
  1. 1. ekspr. čemeren človek: ne bodi no taka čmerika! ne maram čmerik / kot nagovor kaj sitnariš, čmerika kisla
  2. 2. slabš. zelo kislo vino: drži se, kot bi pil samo čmeriko
    ♦     bot. visoka strupena rastlina vlažnih gorskih travnikov, Veratrum album
čmeríkavec tudi čemeríkavec -vca [druga oblika čəm in čem] m (í) ekspr. čemeren človek: rada ima vesele ljudi, čmerikavcev ne mara
čmôkniti -em dov. (ó ȏ) ekspr. slišno, plosko pasti; cmokniti: čmokniti v blato, v vodo; kakor vreča je čmoknil na tla / pazi, da ne čmokneš
čôfniti -em in čófniti -em dov., tudi čofníte; tudi čofníla (ó ȏ; ọ́ ọ̑) ekspr.  
  1. 1. slišno, plosko pasti: težka kaplja je čofnila na tlak
  2. 2. pog. pasti sploh: drži se, da ne boš čofnil
    // žarg., šol. ne izdelati v šoli, pri izpitu; pasti: ponavlja, lani je čofnil
  3. 3. preh. slišno, plosko udariti z roko: čofnila ga je po licu
čoháti -ám in čóhati -am nedov. (á ȃ; ọ̑) 
  1. 1. drgniti, praskati po koži, zlasti žival: čohati kravo, psa za ušesi; svinja se čoha ob pregrado / nizko: ne čohaj se kar naprej! čohati se pod pazduho
    ●     nizko ne čohaj se, kjer te ne srbi ne vmešavaj se v stvari, ki se te ne tičejo
  2. 2. s čohalom čistiti: neprestano krtači in čoha svoje konje
čòk čôka m (ȍ ó) 
  1. 1. nerazsekan večji kos debla; panj: na ognjišču so noč in dan goreli smolnati čoki; tramovi za sode ležijo na čokih; zaspal je ko čok trdno
    // stal je za čokom in sekal meso; sekati drva na čoku na tnalu
    // nar. primorsko po podiranju drevja preostali del debla; štor: ruvati čoke
  2. 2. velik kos kakega materiala: odlomil je čok premoga; visoko štrleči granitni čoki / na pultu so bili razvrščeni čoki sladkorja
  3. 3. ekspr. čokat ali neroden človek: je še trden čok, čeprav je dosti pretrpel; slabš. ne zna postreči, je tak čok
    ♦     arhit. čok lesena kocka za tlakovanje; geogr. gorski čok osamljena gora ali gorska skupina, nastala ob prelomih; petr. čok manjša gmota globočnine; šport. čok orodje z ročajem in drsno ploskvijo za metanje pri kegljanju na ledu
čôkast -a -o prid. (ó) redko čokat: ni ne vitek ne čokast
čôrav in čórav -a -o prid. (ō; ọ̄) nižje pog., slabš. slep, brljav: kaj si čorav, da ga ne vidiš
čréditi -im nedov. (ẹ́ ẹ̑) agr. pasti živino s stalnim menjavanjem mesta na pašniku: redno črediti
čŕhniti -em dov. (ŕ ȓ) ekspr., navadno z nikalnico spregovoriti, reči: poslušal je, ne da bi kaj črhnil; niti besedice ni črhnil / ne upa se niti črhniti
● ekspr. ni črhnil ne bele ne črne molčal je; ni povedal svojega mnenja
// povedati, omeniti: glej, da ne boš kje kaj črhnil; živi duši ni črhnil o svoji nameri
čŕka -e ž (ŕ) 
  1. 1. znak za glas: beseda ima tri črke; napisati črko a; vklesati črke v kamen; naslov je natisnjen z debelimi črkami; črne, zlate črke; razločne, velike črke; podpisal se je samo z začetnimi črkami svojega imena; zadnja črka abecede; tip črk / cirilske, latinske črke; pisane, tiskane črke; otrok pozna že vélike in male črke; črke za slepe / tiskarna je dobila novo garnituro črk; ulivanje črk
    ♦     tisk. krepka črka z debelimi potezami; kurzivna črka oblikovana postrani; svetla črka s tankimi potezami
  2. 2. ed., knjiž. kar predstavlja zunanjo stran povedanega: to je tuje duhu in črki mojega spisa; ni prevzel duha njegovih del, ampak samo njihovo črko / slepo se držati črke zakona
    ●     črke mi plešejo pred očmi pri branju imam občutek, da niso pri miru; ekspr. ni vse do črke tako, kot so te učili popolnoma, čisto; premisliti odgovor od prve do zadnje črke od začetka do konca; ne smeš razumeti po črki dobesedno; sklepi ne smejo ostati samo mrtva črka se morajo uresničiti; ekspr. to dejanje bo zapisano v zgodovini z zlatimi črkami dobilo bo pomembno mesto, ohranilo se bo v častnem spominu
črkóven -vna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na črke: znamenj na izkopanini ne moremo pripisati nobenemu črkovnemu sistemu; črkovni slog / črkovna uganka
♦ tisk. črkovni regal omara s črkovnjaki; črkovna garnitura črke vseh velikosti istega tipa
čŕn -a -o stil. -ó prid. (ŕ) 
  1. 1. ki je take barve kot oglje ali saje, ant. bel: črni lasje; črn maček; obleka iz črnega žameta; plašč je črn; črna barva; črna obleka; črna šolska tabla; sivkasto, vranje, zamolklo črn; črn kot oglje, kot vrag; črno-bel vzorec; črno-žolta zastava / pesn.: črni mrak; črni vran; črna noč, tema / izobesili so črno zastavo kot znamenje žalovanja
  2. 2. ki je temne barve: gost črn dim; na nebu visijo črni oblaki; črna prst; črne oči; čisto črn; gara ko črna živina zelo, hudo; ekspr.: nabil te bom, da boš ves črn; plačal bo, da bo črn zelo, veliko; črno-beli film film, ki kaže sliko samo v vseh odtenkih sive barve, od črne do bele; črno-bela fotografija / pesn.: črni grob; črni kovači; črna kri / črn(i) kruh kruh iz črne moke; črna kava kava brez dodatka mleka; črna moka pšenična ali ržena moka, ki vsebuje veliko količino otrobov; črno pivo, vino; ali je svetlolasa ali črna temnih las; nosi črna očala očala s temno obarvanimi stekli; črn od sonca zagorel
    // ki ima plodove ali gomolje temne barve: grmi črnega ribeza; črna murva; črna redkev / jesti črni ribez
  3. 3. ekspr. za človeka zelo neprijeten: tedaj so se zanje začeli črni dnevi; črna usoda / preženi črne misli; obhajajo ga črne slutnje
    // ki vsebuje, izraža hudobijo, zlobo: črn naklep; bala se je njihovih črnih pogledov; ima črno dušo; snoval je črne misli
    // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: navdajal ga je črn obup; črna groza; najbolj črna revščina; črna žalost / to je črna nehvaležnost, zavist, zloba; črno sovraštvo
  4. 4. ki ni v skladu z veljavnimi zakoni, predpisi: z lažnimi računi so si ustvarili črni fond; preprečevanje črnih gradenj; nekateri šoferji podjetij zaslužijo s črnimi vožnjami / črna borza nezakonito, nedovoljeno trgovanje, zlasti kadar blaga ni dovolj v prodaji
  5. 5. slabš. nanašajoč se na klerikalce, desničarje: občina je bila črna
    ●     publ. črni kontinent Afrika; črni prebivalci Amerike črnski prebivalci; črni revirji rudarski kraji Trbovlje, Zagorje, Hrastnik; črna Afrika Afrika s črnskim prebivalstvom; ljudi prikazuje s črnimi barvami, v črni luči negativno; črne bukve po ljudskem verovanju knjiga, s katero se da čarati, vedeževati; publ. črna kronika tega tedna (prometne) nesreče; črna lista seznam osumljenih oseb, prekrškov, nesreč; črna metalurgija metalurgija železa, mangana in kroma; ekspr. je črna ovca v družini edini, ki je drugačen, slab; dobil je črno piko zabeležilo se je slabo mnenje o njem; črna roka teroristična skupina na Slovenskem, ki je na skrivaj pobijala pripadnike Osvobodilne fronte; star. črna smrt kuga; slabš. črne srajce italijanski fašisti; slabš. glej no, črna suknja duhovnik; črna šola ljudski naziv, nekdaj vmesna šola med šestletno gimnazijo in univerzo; publ. črna umetnost tiskarstvo, tisk; črna vojska nekdaj vojska, sestavljena iz vojakov, ki niso redni vojni obvezniki in so vpoklicani le ob veliki vojni nevarnosti; vznes. pokriva ga črna zemlja je mrtev, pokopan; šalj. ponoči je vsaka krava črna v določenih okoliščinah se človek zadovolji tudi z manj kvalitetnim; slabš. črno-žolta monarhija Avstro-Ogrska; publ. črno zlato premog; ekspr. če pravim jaz, da je belo, trdi on, da je črno najini mnenji si popolnoma nasprotujeta; ni ne belo ne črno je neizrazito, nejasno
    ♦     antr. črna rasa; bot. črni bor, hrast, koren, trn, zobnik; etn. črni mož otroška igra, pri kateri eden od igralcev, črni mož, lovi druge; črna kuhinja kuhinja, v kateri dim ni speljan v dimnik; geogr. Črna gora; gozd. črni gozd gozd z iglastim drevjem; črni les les iglastega drevja; igr. črni Peter otroška igra s kartami, pri kateri izgubi tisti, ki mu ostane karta s figuro črne glave; kem. črni smodnik strelivo, zmes solitra, žvepla in lesnega oglja; lit. črno-bela tehnika prikazovanje oseb ali dogodkov, pri katerem so nekateri samo pozitivni, drugi pa samo negativni; med. črne koze; metal. črna pločevina; petr. črni premog premog z visoko stopnjo pooglenitve; rel. črna barva v bogoslužju simbol žalosti, smrti; črna maša maša, ki se opravlja v črnih oblačilih za umrle; šah. črna figura; črno polje; trg. črna posoda posoda iz železne pločevine; zool. črni dular, medved, žužek; črna podgana; črna žolna
črnávs -a m (ȃ) slabš. kdor ima črne lase, temno polt: ne maram tega črnavsa
// ekspr. črna žival, navadno pes: črnavs je divje zalajal
črnják -a m (á) slabš., redko človek črne rase; črnec: ne mara črnjakov
// kdor ima črne lase, temno polt
črnosúknjar -ja m (ȗ) slabš. duhovnik: moj mož ne mara črnosuknjarjev
čŕta -e ž (ŕ) 
  1. 1. nepretrgana vrsta točk: narediti, potegniti črto; pisati od črte do črte, čez črto; debela, tanka črta; navpična, poševna črta; cikcakasta, kriva, ravna črta; črti nista vzporedni / notna črta; pog. nogavice brez črte šiva, roba; blago z belimi črtami / cesta je speljana v ravni črti po ravnini v smeri, liniji
  2. 2. črti podobna zareza: črte na dlani; ostra črta ob ustih / črte njenega obraza so razodevale žalost poteze, izraz
  3. 3. drug poleg drugega stoječi predmeti ali objekti; vrsta, linija: strnjena črta hiš / bojna, obrambna črta
  4. 4. kar ločuje, razmejuje: nosil je pošto iz naše cone preko črte; prekoračiti mejno črto; črta, do katere seže gozd
  5. 5. obris, kontura: črta gorá na obzorju; profilna črta obraza; pren. dogodek je prikazal v skopih črtah
  6. 6. nav. mn. osnovna lastnost ali značilnost, poteza: odbijajoče črte njegovega značaja; skupne stilne črte med srednjeveškim kiparstvom in slikarstvom / osnovne črte oktobrske revolucije
    ●     ekspr. vojna je napravila črto čez njegove načrte jih je onemogočila, prekrižala; ekspr. potegnil je črto pod svojim dosedanjim življenjem napravil je obračun, pregled nad njim; opombe navaja pod črto na koncu strani pod tekstom; publ. pod črto razmišljanja bi zapisal še tole priporočilo ob koncu bi še dodal, pripomnil; ekspr. propadli so na celi črti popolnoma, v celoti; ekspr. drama je uspela na celi črti popolnoma, v celoti; publ. v debati sta se znašla na isti črti sta bila enakega mnenja, naziranja; publ. razvojna črta našega gospodarstva načela, smernice; zračna črta najkrajša razdalja med dvema krajema
    ♦     avt. neprekinjena črta vzdolž ceste, čez katero voznik ne sme zapeljati; gled. črta izpuščanje, črtanje besedila v dramskem delu; dramaturška, režijska črta; jur. demarkacijska črta začasna meja med državami ali armadami, navadno po sklenitvi premirja; mat. ulomkova črta vodoravna ali poševna črta, ki loči števec in imenovalec; navt. ločna črta nekdaj merska enota na kompasu, 11°15'; vodna črta ravnina, v kateri seka mirna vodna gladina bok ladje; šport. ciljna, startna črta
čŕtati -am nedov. (ŕ ȓ) 
  1. 1. delati črte: črtati s kredo po tabli / solze so mu črtale bele proge po licih
  2. 2. dov. in nedov. prečrtati: učitelj je črtal nepotrebno besedo; pisal je, črtal in dostavljal
    // izbrisati, opustiti: črtati iz dnevnika, z dnevnega reda; črtati davek, dolg / pog. kino in ples bova črtala, zvečer boš lepo doma
  3. 3. zastar. zarezavati, vrezavati: črtati z nožem v klop začetnico; pren. čas črta gube v obraz
  4. 4. redko opisovati, prikazovati: pesnik mojstrsko črta in popisuje boj
črváriti -im nedov. (á ȃ) rib. loviti ribe na črve, gliste: v teh vodah se ne sme črvariti
čudákinja -e ž (á) čudaška ženska: imajo jo za čudakinjo, razume je pa nihče ne
čúden -dna -o prid. (ū ȗ) 
  1. 1. ki se razlikuje od navadnega, znanega: spoznal ga je na čuden način; včasih se pripetijo čudne reči; stvar se jim zdi čudna
    // ki se po vedenju, ravnanju razlikuje od drugih: po nesreči je postala nekam čudna; čuden je, ne morem ga razumeti / bil je zelo čuden človek / ekspr. ne bodi no čuden, daj si dopovedati
  2. 2. ki se ne da določiti, opredeliti: obšla ga je čudna slabost, utrujenost; občutila je čudno grozo / umetnost ima čudno moč do človeka
  3. 3. ekspr. ki vzbuja dvom, navadno o moralni neoporečnosti: zaradi žensk uživa čuden sloves; v čudno druščino zahaja / o tej stvari imaš nekam čudne pojme
    ●     ekspr. ti si pa res čuden patron, svetnik čudak, posebnež; zadnji dogodki so ga postavili v čudno luč so odkrili njegove negativne strani; ekspr. čudne muhe mu rojijo po glavi ima presenetljive, nenavadne misli, načrte
čúdež -a m (ȗ) 
  1. 1. rel. dogodek, ki se ne da razložiti z naravnimi zakoni: godili so se čudeži; storiti čudež; verovati v čudeže / ekspr. storim, kar morem, čudežev pa ne znam delati; pren. čudež umetniškega ustvarjanja
    // ekspr. nenavaden, izreden dogodek ali naključje: če se ne zgodi čudež, je izgubljen; čudež je, da še živi; pismo je le po čudežu prišlo na cilj / v povedno-prislovni rabi čudež je bil(o), da je ostal živ
  2. 2. ekspr. kar zaradi izredne dovršenosti, popolnosti vzbuja občudovanje: ta stroj dela čudeže; operacija je bila pravi čudež moderne medicine / luč, ta najpreprostejši in najskrivnostnejši čudež
  3. 3. zastar. začudenje, presenečenje: od čudeža godcem roke so zastale (F. Prešeren)
čúdo -a stil. -ésa s (ū, ẹ̑) 
  1. 1. nenavaden, izreden dogodek ali naključje: tedaj se je zgodilo čudo, da so se oblaki razmaknili; želim si to čudo, da bi začel delati; o njem pripovedujejo razna čuda / ekspr. pravo čudo bo, če bo kaj ujel / ekspr., v povedno-prislovni rabi: saj je res čudo, da je vzdržal; ni čudo, ni čuda, da ga nihče ne mara; elipt. čudo, da ni padla
    // star. čudež: delati čuda
  2. 2. kar zaradi izredne dovršenosti, popolnosti vzbuja občudovanje: razkazoval mu je čuda starega gradu; ta človek je pravo čudo, vse si zapomni; Niagarski slapovi so eno od sedmih čudes sveta / ekspr. novi most je čudo sodobne tehnike izreden dosežek
    // nenavadno, fantastično bitje ali stvar: iz vode se je pokazalo čudo: pol človek, pol riba; železnica je bila nekdaj veliko čudo; gledali so ga kot deveto čudo zelo presenečeno
  3. 3. knjiž., s predlogom začudenje, presenečenje: od čuda je izbuljil oči; na največje čudo otrok se je zvezda utrnila; v veliko čudo vseh je zmagal; v strahu in čudu so se spogledali
  4. 4. v medmetni rabi izraža presenečenje, iznenadenje: žival se mu približa in - čudo - spregovori kot človek; čudo božje, kaj si še živ; čudo prečudno, zadeti petelin se ni premaknil
čúha -e ž (ȗ) nar. dolenjsko, ekspr. krava, navadno velika in debela: nikar ne draži čuhe / pri klicanju čuha, na, na
čúj -te medm. (ȗ) knjiž. izraža opozorilo: čuj, kako piha / vi, čujte, ali mi ne bi pomagali? čujte, to je sramota; prim. čuti1
čujèč -éča -e prid. (ȅ ẹ́) 
  1. 1. ki ne spi: čuječi potniki
  2. 2. pazljiv, skrben: biti moramo pripravljeni in čuječi; prim. čuti2
čúkast -a -o prid. (ū) ekspr. neprijazen, mrk: kje si staknil tega čukastega človeka; čuk čukasti / čukast pogled
čúkati -am nedov. (ū ȗ) 
  1. 1. oglašati se z votlim, kratkim glasom: sove skovikajo in čuki čukajo
  2. 2. pog., slabš. pripovedovati, navadno kaj neprijetnega: pojdi čukat starim babam, jaz te ne bom poslušal
čuméti -ím nedov. (ẹ́ í) čemeti: naslonil se je na palico in čumel; ptica čumi v kletki / dolgo je čumela predse / stari ljudje navadno ne spijo, samo čumijo
čustvováti -újem nedov. (á ȗ) doživljati čustva, čustveno vznemirjenost: vsakdo misli in čustvuje po svoje; zdelo se je, kot da tudi narava čustvuje z njim
// preh., knjiž. podoživljati kaj s čustvom: dejal je, da sveta ne moremo razumeti, ampak da ga lahko samo čustvujemo / so stvari, je čustvoval pri sebi, ki jih ni mogoče pozabiti
čút -a m (ȗ) 
  1. 1. sposobnost za sprejemanje fizičnih dražljajev: zaradi neprestane nevarnosti so se mu čuti izostrili / svetlobni, tipni čut; čut okusa, vida; čut za vonj / čut za barve, za bolečino / ekspr. z vsemi čuti je užival sonce in morje
    ♦     anat. mišični čut sposobnost za zaznavanje dražljajev v mišicah in kitah pri gibanju
  2. 2. navadno s prilastkom sposobnost za zaznavanje in dojemanje duhovnih prvin, pojavov: manjka mu pedagoški čut za to; oblikovati, vzgajati estetski čut; etični, moralni čut; imeti čut za lepoto, za umetnost / nekak notranji čut mu je povedal, da se godi nekaj hudega; njenemu ženskemu čutu ni bilo mogoče ničesar skriti / čut za orientacijo
    // določen odnos do teh prvin, pojavov: užalili so njegov domovinski čut; njen družinski čut je bil s tem močno prizadet; taka rešitev se upira njegovemu socialnemu čutu; v otroku je treba vzgajati čut dolžnosti, odgovornosti; čut za pravičnost, za red / med študijem se mu je jezikovni čut zelo razvil; pri takem delu je treba imeti oster kritični čut / ekspr. nima nobenega čuta za njegove probleme razumevanja, smisla
  3. 3. star. občutek: ob pogledu nanj jo je obšel neprijeten, zoprn čut / ob spominu nanj jo je spreletel čut zapuščenosti; čut manjvrednosti, negotovosti
  4. 4. zastar. čustvo: glavni čut njegove poezije je ljubezen do domovine / z vsemi čuti in željami so bili na njihovi strani / nič se mu ne smili, čisto brez čuta je brez sočutja
    ●     knjiž. če me čut ne vara, je stvar taka če se ne motim; pomagal ji je njen šesti čut intuicija, nagon
čúten1 -tna -o prid. (ū) 
  1. 1. nanašajoč se na čut: čutni organ / čutni dražljaj, vtis; čutna sposobnost, zaznava / v tej pesmi je dal ideji čutno obliko; čutna narava zaznavna, izkustvena
    ♦     anat. čutni živec živec, ki sprejema dražljaje; čutna celica celica, ki sprejema in prenaša dražljaje; filoz. čutni svet svet, ki ga posredujejo čutila; psih. čutna prevara zaznava, ki ne ustreza dejanskemu, resničnemu stanju stvari
  2. 2. nanašajoč se na človekovo erotičnost, telesnost: čutni in čustveni svet moškega; čutna in duhovna ljubezen; sproščeno čutno življenje / to je zelo čutna ženska; čutno poželenje / čutne ustnice
čúti1 čújem nedov. in dov., čúl in čùl (ú ȗ) raba peša  
  1. 1. s sluhom zaznavati; slišati: ne kliči, saj te nihče ne čuje; čul je glasne korake in udarce na vrata; čuti govorjenje, smeh; v daljavi je bilo čuti grmenje; ni čul, kdaj je prišel; dobro, razločno čuti; zaradi nevihte se vpitje ni čulo / ekspr. povem samo to, kar sem čul na lastna ušesa / nar. vzhodno star je, pa slabo čuje
  2. 2. seznaniti se s čim s poslušanjem: ali bi rade kaj čule o njej; želela je čuti njegovo mnenje; slabih stvari ne čuje rada / zdaj pa čujmo zanimivo zgodbo poslušajmo
    // izvedeti kaj iz pripovedovanja ljudi: gotovo ste že čuli zanj; o novih sosedih nismo čuli nič slabega; brezoseb. čuje se, da bo prišel nadzornik
  3. 3. star. uslišati: Nebo mu prošnje te ne čuje (S. Gregorčič)
    ●     ekspr. to se čuje kot bridka ironija je; preg. da se resnica prav spozna, treba je čuti dva, oba zvona trditev in nasprotno trditev
čutíti in čútiti -im nedov. (ī ú) 
  1. 1. zaznavati s čutili: čutiti kri v ustih; čutiti mokroto v čevljih; pod prsti je čutil utripanje žile; čutil je, da ga duši; vsi so čutili potres / nepreh. njegova roka ne čuti več / psi so čutili ljudi, zato so lajali / tako ga je zeblo, da ni čutil nog / star. nihče me ni čutil, ko sem prišel po stopnicah me ni slišal, opazil
  2. 2. nagonsko dojemati ali predvidevati kaj: čutila je njegovo bližino, čeprav ga ni videla; ne vem zakaj, a čutim, da je tako; čutili so, da govori iz srca / živali čutijo nevarnost / čutil je, da se ne bosta več videla slutil
  3. 3. ugotavljati z zavestjo prisotnost česa: poslušalci niso čutili osti njegovih besed / čutimo potrebo po boljši organizaciji dela; čuti dolžnost, da skrbi zanj / na trgu se že čuti znižanje cen kaže, opaža; ekspr. v zraku se čuti pomlad
  4. 4. imeti, doživljati čustva, občutke: ta človek živo in globoko čuti; po njegovem odhodu je spet čutila v sebi žalost in praznino / ali kaj čuti do njega ali ga ljubi
    // čutiti z reveži sočustvovati
  5. 5. doživljati, navadno kaj neprijetnega, hudega: vsi čutimo posledice vojne; nikoli ni čutil pomanjkanja / njegovo surovost smo čutili na lastni koži
  6. 6. z oslabljenim pomenom, zlasti z glagolskim samostalnikom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: v nogi čuti bolečine; ne čuti lakote; čutiti utrujenost / čutiti ljubezen, simpatijo do koga; pred njim je čutila spoštovanje; pri srečanju ni čutila niti najmanjše zadrege
    ●     vsak čuti to besedo drugače dojema, pojmuje; pog., ekspr. precej sta ga že čutila bila sta vinjena; ekspr. po padcu je čutil vsako kost vse ga je bolelo; čutiti vsako vremensko spremembo imeti bolečine, težave ob njej; čuti trdna tla pod nogami prepričan je, da je na varnem; pri njem je čutil denar domneval, predvideval je, da ga ima; pog. dali so mu čutiti, da so nekaj očitno, v neprimerni obliki so mu to pokazali; ekspr. to vam bom dal še čutiti se vam bom maščeval
čútje2 -a s (ȗ) zastar. čustvo, občutek: odkrila mu je svoja čutja; domoljubno čutje; ne more se znebiti zoprnega čutja, da ni dobrodošel
čútnica -e ž (ȗ) 
  1. 1. anat. celica, ki sprejema in prenaša dražljaje: slušne, vidne, vonjalne čutnice; čutnice za mraz, za okus, za ravnotežje
  2. 2. zastar. živec: moje čutnice ne prenašajo več kaj takega
čvéka tudi čvêka -e ž (ẹ̑; ē) slabš. kdor vsebinsko prazno, nespametno govori: ti si stara čveka, nikoli ne boš drugačen / je čveka, vse pove
// nav. mn. izmišljotina, čenča: kdo je raznesel te čveke?
čvekánje -a s (ȃ) glagolnik od čvekati: sit sem tvojega čvekanja; dosti časa so zapravili z nepotrebnim čvekanjem / čvekanja o poroki ni bilo ne konca ne kraja
čvekaríja -e ž (ȋ) nav. mn., slabš. vsebinsko prazno, nespametno govorjenje: ne meni se za te čvekarije; vsako čvekarijo verjame / glava mu je polna raznih čvekarij
čvekáti -ám nedov. (á ȃ) 
  1. 1. slabš. vsebinsko prazno, nespametno govoriti: nehaj že čvekati; ni znal drugega kakor čvekati
    // govoriti, pripovedovati: kaj čvekaš neumnosti; vedno je čvekal, da bo vse skupaj pustil in odšel; drzne si čvekati o privatnih stvareh / samo čveka, pa nič ne naredi
  2. 2. redko dajati cmokanju podobne glasove; cmokati: pod nogami ji je čvekalo blato
čvékniti -em tudi čvêkniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑; é ȇ) slabš. reči kaj vsebinsko praznega, nespametnega: nič ne premisli, kar čvekne
// reči, povedati: no, čvekni že kaj; gotovo bo kdo kaj čveknil o tem
da vez.  
  1. 1. v pripovednih odvisnih stavkih za uvajanje stavka, ki dopolnjuje nadrednega
    1. a) glede na osebek: prav je, da si prišel; škoda, da zapraviš toliko časa
    2. b) glede na prilastek: nima navade, da bi se pritoževal; ni dvoma, da imaš prav; rada ga ima neglede na to, da je včasih poreden / publ. dejstvo, da je proizvodnja padla, kaže na resen položaj v tovarni
    3. c) glede na predmet: bojim se, da je prepozno; omogočila mu je, da je končal študij; že vidim, da nimam sreče; pravim, da ga sploh ne poznam / z velelnim ali želelnim naklonom: saj sem ti rekel, da rajši počakaj; prosi, (da) naj mu dajo mir / raba peša, v vprašalnih odvisnih stavkih vsakega je vprašal, kaj da je in kam da gre
      // navadno z veznikom ali prislovom za uvajanje subjektivno podanega govora ali misli: odsvetoval je pot skozi gozd, češ da ni varno; posojilo da vrne v kratkem, pravi, zdaj pa da še ne more, ker da premalo zasluži; napadli so tudi radio, ki da oddaja dekadentno glasbo
  2. 2. v vzročnih odvisnih stavkih, za glagoli čustvovanja za izražanje dejstva, da je vsebina odvisnega stavka vzrok dogajanju v nadrednem: kesa se, da je tako ravnal; žal mu je, da se je spozabil
  3. 3. v namernih odvisnih stavkih, včasih v zvezi z zato za izražanje namena, ki ga ima dejanje nadrednega stavka: dala je otroku igračo, da bi ne jokal; sedel je, (zato) da bi se odpočil; prišel sem, da se pritožim; povedal sem ti zato, da se boš vedel ravnati
    // s preteklim ali nedovršnim sedanjim časom za izražanje doseženega namena: ima delavce, da mu kopljejo temelje; najel je domačine, da so mu nosili živila
  4. 4. v načinovnih odvisnih stavkih, navadno z nikalnico za izražanje načina, kako poteka dejanje nadrednega stavka: nihče ga ne omeni, da se ne bi zraven nasmehnil; planeš v sobo, ne da bi potrkal / pomagaj rajši, namesto da gledaš; pol ure jima je minilo, da nista vedela kdaj
  5. 5. v primerjalnih odvisnih stavkih, v zvezi s kakor, kot, ko za izražanje primerjave z dejanjem v nadrednem stavku: smeje se, kakor da se ni nič zgodilo / prime za kljuko, kot (da) bi hotel iti; noge ko da niso njegove
  6. 6. v posledičnih odvisnih stavkih, včasih v zvezi s tako, toliko za izražanje posledice, ki jo ima dejanje nadrednega stavka: menda sem se ti kaj zameril, da greš brez pozdrava mimo; zavriskal je, da je odmevalo od bregov; tako ga je udaril, da se je kar opotekel; toliko se je učil, da je zbolel / ekspr.: opekel se boš, da bo joj; v hribih je snega, da je kaj
  7. 7. knjiž., v pogojnih odvisnih stavkih za izražanje pogoja, s katerim se uresniči dejanje nadrednega stavka; če bi: vse bi bilo lahko drugače, da nisem bila tako lahkomiselna / star., s pogojnim naklonom vse bi zapravil, da mu ne bi branila žena
  8. 8. knjiž., redko, v dopustnih odvisnih stavkih, včasih okrepljen za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči; čeprav: trepeče, da sam ne ve zakaj
  9. 9. raba peša, v časovnih odvisnih stavkih za izražanje, v kakšnem časovnem zaporedju sta dejanji nadrednega in odvisnega stavka: počakal sem, da se je odkašljal; gledala je za njim, da je izginil med drevjem dokler ni izginil
    // minila so leta, da nisem bil doma (od)kar
    // ne bo dolgo, da bomo pod svojo streho ko bomo
  10. 10. nav. elipt., ekspr. za izražanje
    1. a) ukaza, želje: da mi pri priči izgineš; da ste mi zdravi / da bi te strela
    2. b) ugibanja, domneve: pa ne, da si bolan; fant, čigav si? Da nisi Jerajev
    3. c) začudenja, ogorčenja: da te vendar, kako si nališpana; pa ta da bi nas učil; da te ni sram; pa ti da greš in me pustiš na cedilu
    4. č) poudarjanja, pojasnjevanja: ne maram zanj, da boš vedel; da smo si na jasnem: tega ne trpim več; da ne pozabim, pošta je zate
    5. d) stopnjevanja z dodatno trditvijo: živela sta zadovoljno, da ne rečem srečno; nad tem so se zgražali celo prijatelji, da ne govorim o sovražnikih
  11. 11. v zvezi z le, samo za omejevanje prej povedanega: tudi v naših tovarnah imamo iznajditelje, le da premalo; takoj pridem, samo da se oblečem
  12. 12. z oslabljenim pomenom, s prislovom za poudarjanje: baje da pride; odzdravlja milostno, komaj da skloni glavo; nemara da ga ne bo
    ●     kako da si to naredil? zakaj; zastar. »kaj meniš, da je hudobija v krvi?« »To je da!« vpije Krjavelj (J. Jurčič) seveda; pog. če mi je všeč? Pa ja da seveda; ekspr. si zadovoljen? Kako da ne da, seveda; pog. če se je vrnil? Ne da bi jaz vedel mogoče, ne vem; ekspr. o tem ni da bi govoril ni potrebno, ni vredno govoriti; star. žanjejo ves dan, dokler da zaide sonce dokler ne; elipt. predsednik težko da pride na sejo verjetno ne pride; pog. vino je toliko da ne zastonj skoraj zastonj; pog. toliko da je spregovoril, že so udarili po njem komaj je spregovoril; pog. pri nas je ostal vem da dve uri gotovo; vsaj
dà prisl. (ȁ) knjiž.  
  1. 1. izraža pritrjevanje, ant. ne: »Si pripravljen?« »Da.« / na trkanje se oglasi iz sobe: da! naprej!
    ●     ni rekel ne da ne ne ni povedal svoje odločitve; sprašujete, ali se strinjam: da in ne delno se strinjam, delno pa ne
  2. 2. izraža podkrepitev trditve: da, tako je bilo; gledam te, da, pa te komaj spoznam; da, da, pa pojdimo; pomirila se je, da, celo smeje se že; grem zraven, to da, ne bom pa igral
  3. 3. izraža domislek: ah da, zdaj se spomnim
  4. 4. izraža obotavljanje, pomislek: da, kje sem že to zvedel? no, da, pa pridi jutri; sam.: odgovarja samo z da in ne; to je njegov odločni da
dàj -te in dájte medm. (ȁ, ȃ) 
  1. 1. izraža ukaz, spodbudo: daj, vstani; daj no, pomagaj mi; dajmo, dajmo, ne tako počasi; le dajte, povejte po pravici
  2. 2. izraža začudenje, zavrnitev: daj, daj, kaj boš prosil! daj no, da se bo poročila? dajte no, dajte, saj niste stari; prim. dati
dajáti dájem, tudi dájati in dajáti -em, stil. dajáti -èm nedov., dajàj dajájte tudi dájaj dájajte; dajál tudi dájal (á á; á á á; á ȅ) 
  1. 1. delati, da prehaja kaj k drugemu: denar za kino mu je dajal oče / dajati jesti, piti / dekla je dajala svinjam krmila svinje
    // dajal mu je nove in nove naloge / dajati na kredit, star. na kredo prodajati; dajati na upanje; hišo dajejo v najem / pog. zakaj mi to daješ nazaj vračaš
    // podarjati, poklanjati: dajati za spomin / dajati darove, miloščino
    // delati, da prehaja kaj drugemu v uporabo: ne dajaj knjig, peresa drugim
    // delati, da lahko kdo kaj dela, s čim razpolaga: dajejo jim na izbiro / otrokom dajejo čudna imena
  2. 2. delati, da česa, kar je kdo prej imel, nima več: vse življenje moram samo dajati; krvodajalci dajejo kri
  3. 3. delati, ustvarjati čemu kako lastnost: obleka ji daje gosposkost / delo daje zadovoljstvo
  4. 4. s širokim pomenskim obsegom delati, da prihaja kaj kam z določenim namenom
    1. a) s prislovnim določilom: otroke so dajali v šole / založba daje na trg cenene knjige / ker so bili revni, so dajali otroke za pastirje in dekle
    2. b) z namenilnikom: obleke je dajala delat boljšim šiviljam; otroke so dajali študirat pošiljali
      // z nedoločnikom delati, povzročati, da se s čim kaj dogaja: to mi daje misliti / na nastopih se je dajal slaviti
  5. 5. pog. plačevati: dajal je za pijačo, za vino / koliko ti je kupec dajal za avto? je bil pripravljen plačati, je ponujal
  6. 6. ustvarjati kaj kot rezultat svoje sposobnosti, dejavnosti: krave mu dajejo malo mleka; plantažni nasad bo dajal sto vagonov jabolk; ovca daje volno / drevo daje vrtu senco; zvezde so dajale bledo svetlobo / pog. kinematograf daje štiri predstave na dan; kaj dajejo danes v gledališču / pog. preživlja se s tem, da daje ure iz matematike poučuje izven šole, inštruira
    // pohištvo daje sobi poseben pečat, ton; dajati povod, upanje, videz, vtis, zgled
    // povzročati, da kdo kaj dobi, ima: dajati potuho, pravico, priložnost; šola daje izobrazbo izobražuje
  7. 7. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: dajati bolnikom injekcije; dajati nauke, odgovore; dajati pohujšanje pohujševati; dajati pomoč pomagati; dajati ukaze ukazovati; star. dajati hvalo
  8. 8. delati, da prihaja kaj na določeno mesto: dajati obleke v omaro; ves čas je dajal drva na ogenj
  9. 9. navadno z nikalnico delati, da se kaj more goditi: skrbi mu ne dajejo spati; tega mi duša, srce, vest ne daje
  10. 10. ekspr., v zvezi z na prisojati komu vrednote; ceniti: vsak, kdor kaj daje nase, bo prišel
  11. 11. nav. 3. os., pog., ekspr. povzročati bolečine; boleti: želodec ga daje / mrzlica, naduha, revmatizem jo daje; hoja v hrib me je dajala / brezoseb.: v križu me daje; spet me daje, je zastokal / bolečine so ga dajale / lakota jih daje
    ●     ekspr. v pesmih daje duška svoji žalosti sproščeno izraža svojo žalost; daje se samo tistemu, ki ji je všeč ima ljubezenske, spolne odnose z njim; daje prednost udobni obleki pred lepo obleko raje se odloča za udobno obleko kot za lepo obleko; to nerad dajem iz rok prepuščam v last drugemu, v vodstvo drugemu; pog. delavci dajejo vse od sebe, da bi delo končali do skrajnosti se trudijo; pog. v nič dajati omalovaževati, podcenjevati; pog. sosedom se v zobe daje povzroča, omogoča, da ga opravljajo; ekspr. z obema rokama daje je radodaren, velikodušen; ekspr. dajati si opraviti, opravka z vrtom ukvarjati se
dáleč prisl. (á) 
  1. 1. izraža veliko razdaljo, ant. blizu:
    1. a) pri mirovanju: postaja je daleč; najbolj daleč; daleč naokoli najbogatejši; knjigo drži daleč od sebe; daleč po svetu znan; ekspr. daleč daleč spredaj; kmetije so daleč vsaksebi; tam daleč za drevjem; vidi le na daleč / ne daleč od hiše nedaleč; od daleč gledati, pozdravljati oddaleč
      // po mišljenju sva si daleč narazen; biti daleč od družbenega dogajanja, od resnice; v tehniki so daleč pred nami; ostal je daleč za časom
    2. b) pri premikanju: domov nima daleč; nocoj ne prideš daleč; premakniti mejo daleč naprej; spremil ga je daleč iz mesta; prevažati blago na daleč / od daleč se ga bom ognil oddaleč
      // izraža razdaljo sploh: izmeril je, kako daleč je skočil; do vode je uro daleč; kakor daleč seže oko, je sama ravnina; on stanuje bolj daleč kot jaz
  2. 2. izraža veliko časovno oddaljenost: konec leta je še daleč; daleč nazaj najpomembnejši dogodek; pameten je in vidi daleč vnaprej, v prihodnji razvoj
  3. 3. ekspr. izraža veliko mero: daleč presega vrstnike; tako daleč se spozabi, da ga udari / daleč močnejši nasprotnik; daleč najhitrejši; cena je daleč previsoka
    ●     z zidavo hiše so že daleč precej hiše so že sezidali; brez znanja ne prideš daleč ne boš imel uspehov; iron. daleč si prišel moralno, gospodarsko si zelo propadel; pripravila ga je celo tako daleč, da se je smejal dosegla je; ekspr. daleč sem od tega, da bi vse zanikal nikakor nočem vsega zanikati; ekspr. še (od) daleč mu ni podoben sploh ne; preg. jabolko ne pade daleč od drevesa otrok je tak kot starši; preg. počasi se daleč pride premišljena vztrajnost je koristnejša kot naglica; prim. dalj, dalje, dlje
dálj ž neskl. (ȃ) pesn., v imenovalniku ali tožilniku daljava, dalja: jek se gubi v dalj / Na poljani več dan ne blešči, v noč zavita prostrana je dalj (J. Murn)
● pesn. razšli so se v šir in dalj na vse strani
dàlj prisl., nàjdalj (ȁ) 
  1. 1. izraža večjo razdaljo; bolj daleč: gozd sega dalj kot nekoč; on vrže kamen dalj kot jaz; on stanuje med vsemi najdalj od tovarne / postlal si je nekoliko dalj od okna stran, proč
    ●     v svoji spravljivosti gre celo dalj, kakor želimo je bolj spravljiv, kakor želimo
  2. 2. izraža daljše trajanje: hodi že dalj kakor uro; ne morem se dalj muditi; teden dni in še dalj / že dalj časa je bolan; odpotovati za dalj časa; prim. daleč, dolg prid.
dálja -e ž (á) 
  1. 1. kraj, prostor, ki je daleč; daljava: iz dalje se je čulo vpitje; star. ne hodi v tako daljo tako daleč
    // pesn. prostranstvo: priti iz daljnih dalj; prostrana, sinja dalja; jasne, mračne dalje
  2. 2. zastar. razdalja: medsebojna dalja dveh predmetov
dálje prisl. (ā) 
  1. 1. izraža večjo razdaljo; bolj daleč: tekmovala sta, kdo dalje vrže; naselil se je najdalje od ceste; pomika se vse dalje in dalje; čim dalje gre, tem bolj peša
    ●     gre še dalje in mu ugovarja celo ugovarja mu; ekspr. ne vidi dalje od svojega nosa ne zna predvidevati posledic svojega ravnanja; ne presoja stvari, problemov glede na njihov širši pomen
  2. 2. izraža daljše trajanje; dalj: ne ostane dalje ko teden dni; ko je dalje gledal, jo je spoznal; najdalje so se branili v gorah / tam se mudi že dalje časa
  3. 3. izraža premikanje od določenega mesta: ne ustavi, ampak pelje dalje; ne sili, ne smeš dalje / proza od Cankarja dalje; (beri) od tu dalje; govori dalje; dalje prihodnjič
    // raba peša naprej, nadalje: to je samo dalje razvita oblika / knjiž. na desno je polje, dalje gozd za njim, poleg njega; star. ne potrebuje ga dalje več
  4. 4. v vezniški rabi, pri naštevanju izraža obstajanje česa poleg že povedanega: v teh krajih kopljejo premog, železno rudo, dalje bakrovo rudo in boksit / publ. dalje so tu še druge napake razen tega
    // prodajamo fige, rozine in tako dalje [itd.]; prim. daleč, dolg prid.
dán dnéva m, rod. mn. dní tudi dnévov, daj. mn. stil. dném; daj., or. dv. stil. dnéma; v prislovni rabi: rod. ed. dné, or. ed. dnévom in dném; rod. mn. dní, tož. mn. dní, mest. mn. dnéh in dnévih; tož. dv. dní tudi dnéva (ȃ ẹ̑) 
  1. 1. čas štiriindvajsetih ur, ki se začne ob polnoči in traja do polnoči: leto ima 365 dni; od takrat je minilo štirinajst dni; pridem čez dva dni, čez teden dni; pred (nekaj) dnevi je odšel; večkrat na dan se oglasi; prvi, zadnji dan v mesecu, tednu; dela vsak dan, vsak drugi dan; dan pozneje se je zgodilo; dan pred praznikom; nekaj dni po tem / štirinajst dni morja mu je dovolj / ekspr. nevarnost je vsak dan, z vsakim dnem večja / ekspr.: dogodek dneva najpomembnejši dogodek; bil je junak dneva najpomembnejša osebnost
    // pri datiranju: Ljubljana, (dne) 7. julija; star. na dan 27. junija
    ♦     rel. sodni dan čas, ko bo Kristus sodil ljudem
    // s prilastkom ta čas, določen za posebne namene, opravila: plačilni dan; vsak petek je semanji, tržni dan; uradni dan določen za uradovanje s strankami
    // delovni dan delovnik
    // rojstni dan
    // s prilastkom ta čas, posvečen spominu na kaj: Prešernov dan; dan zmage; dan žena
  2. 2. čas svetlobe od sončnega vzhoda do zahoda, ant. noč: dan je že; dan se daljša, krajša; dan se dela dani se; dan raste postaja daljši; deževen, jasen, lep, meglen, sončen dan; jesenski, pomladni dan; kot noč pa dan sta zelo različna
    // ves dan je hodil okrog; ekspr. ves ljubi, božji dan sedi; zjutraj je bilo oblačno, čez dan se je zjasnilo; še za dne je prišel domov ko je bil še dan; z dnem je pritisnil mraz ko se je zdanilo
    // ekspr. beli dan zgodilo se je sredi belega dne; ob, pri belem dnevu si je upal to storiti podnevi; ne skrivaj, javno; jasno kakor beli dan / vasi sta dan hoda narazen / kot pozdrav dober dan!
  3. 3. mn., s prilastkom omejeno trajanje v življenju, bivanju: potekajo mu brezskrbni dnevi; burni, veseli dnevi; to so bili zanj odločilni, usodni dnevi / ekspr. črni, pasji dnevi zelo neprijetni, hudi
    // slabo mu gre na stare dni / ekspr., z oslabljenim pomenom: do konca (svojih) dni ti bom hvaležen; dneve mladosti je preživel na deželi
    // omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred: spomini na partizanske dni; dnevi okupacije / v davnih, nekdanjih dneh / star. njega, svoje dni včasih, nekdaj
    ●     jutri je še en dan misliti je treba tudi na prihodnost; še je čas; tudi ta dan je napočil čas, ko se je izpolnilo pričakovanje; ekspr. dnevi so mu šteti kmalu bo umrl; ekspr. človek ne ve ne ure ne dneva ne ve, kdaj bo umrl; ne ve, kaj se mu bo zgodilo; na dan vse pride na dan vse se izve, pojasni; ekspr. kar na dan z besedo povej, kaj misliš; ni hotel z resnico na dan povedati resnice; voda je udarila na dan nenadoma, z veliko silo pritekla iz odprtine; dan na dan, dan za dnem hodi sem kar naprej, zelo pogosto; ekspr. noč in dan dela kar naprej, neprenehoma; ekspr. leto in dan je čakal zelo dolgo; približno eno leto; iz dneva v dan mu govori isto kar naprej, ves čas; ekspr. živi iz dneva v dan brez cilja, brezskrbno, tja v en dan tjavendan; ekspr. govoriti tja v tri dni brez smisla, neumnosti; knjiž. knjiga je zagledala beli dan je izšla; ekspr. v nedeljo so imeli nogometaši črn dan doživeli so neuspeh; igralec je imel včeraj (dober) dan dobro je igral; lepega dne se je vrnil nenadoma, nepričakovano; pasji dnevi čas od 23. julija do 23. avgusta; ekspr. takrat smo imeli pasje dneve dneve hude vročine; ekspr. pravi sodni dan je bil velika zmeda, razdejanje; ekspr. tega še svoj živ(i) dan nisem videl še nikoli; ekspr. za vse svoje žive dni si bom zapomnil za vse življenje; preg. ne hvali dneva pred večerom ne izrekaj pohvalnega mnenja o tem, kar se še ni končalo
dánes [nəs] prisl. (á) 
  1. 1. pričujočega, sedanjega dne: danes je njegov god; danes je 4. julij; danes smo prvega (v mesecu); danes zjutraj, zvečer; danes ob 17. uri; do danes mi ni vrnil; od danes ne smeš sama ven; za danes se ni pripravil; za danes dovolj! pa naj bo za danes / pridi danes teden čez sedem dni, danes mesec čez trideset dni; danes teden je umrl
  2. 2. v sedanjem času, zdaj: ognjišča so danes že redka; še danes mu stvari niso jasne / star.: danes ta dan je to že zastarelo; še danes ta dan se ga spominjajo
    ●     ekspr. saj nisem šele danes na svet prišel, da ti bom verjel nisem tako neizkušen, naiven; ekspr. znebil bi se ga rajši danes kakor jutri čimprej; knjiž. danes ali jutri bo to odveč prav kmalu; ekspr. tak je: danes tukaj, jutri tam brez obstanka v istem kraju; ekspr. njegova služba je od danes do jutri nestalna, nezanesljiva; knjiž. sloves tega dela ni od danes ali včeraj je že dolgotrajen; ekspr. težav ne premagaš od danes do jutri kmalu, hitro; ekspr. živel je od danes do jutri ne da bi mislil na prihodnost; v slabem, negotovem materialnem položaju; preg. kar danes lahko storiš, ne odlašaj na jutri; preg. danes meni, jutri tebi nesreča, smrt lahko vsakogar doleti; sam.: Danes in jutri bosta skoro včeraj (O. Župančič)
dàsi in dasi vez. (ȁ) knjiž., v dopustnih odvisnih stavkih za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči; čeprav: ni ga ogovoril, dasi ga je spoznal; dasi ga mrazi, mu stopa pot na čelo
// za omejevanje: to so hudi, dasi zasluženi očitki
// navadno z nikalnico za izvzemanje: bila je zares čedno dekle, dasi ne ravno lepotica
dáti dám dov., 2. mn. dáste, 3. mn. stil. dadó, dadé; dál (á) 
  1. 1. napraviti, da preide kaj k drugemu: dati komu knjigo, kos kruha, rožo; dati sinu denar za kino; daj sem tisto knjigo / dati komu kosilo, jesti, piti / dati posestvo sinu / dati komu kaj na posodo, v dar, v last, v najem, v zakup; dati za doto; zastonj dati / višji organi so dali nižjim navodila za delo / pog.: za koliko daš fotografski aparat? dajte mi tri kile fižola prodajte
    // pog. nazaj dati vrniti
    // podariti, pokloniti: tega ni treba plačati, ampak ti kar dam; dati za rojstni dan, za spomin; ekspr. dela se revnega, da bi mu človek dinar dal dela se zelo revnega
    // narava mu je dala telesno moč / dati vbogajme
    // napraviti, da preide kaj drugemu v uporabo: dati komu stanovanje za nekaj mesecev; dati popotniku zavetje / daj svinčnik, da se podpišem
    // napraviti, da lahko kdo kaj dela, s čim razpolaga: predsednik je dal besedo diskutantu; dati komu čas za premislek / dati na izbiro, na razpolago; dati na vpogled / dati komu časten naslov; dati otroku ime / pog. dajte mi potrdilo, da sem vam plačal izdajte, sestavite
    // kakšno zdravilo ti je dal zdravnik? predpisal
  2. 2. napraviti, da česa, kar je kdo prej imel, nima več: kar smo imeli, smo dali; dati svoj delež za kaj; mnogo krvodajalcev je dalo kri / ekspr. dati glavo, življenje / kot podkrepitev glavo dam, da je tako / krava ne da mleka zadržuje mleko pri molži
  3. 3. narediti, ustvariti čemu kako lastnost: dati besedi nov pomen; dati čemu dokončno, ustaljeno obliko, ustrezne razsežnosti / uspeh mu je dal novega poguma
  4. 4. s širokim pomenskim obsegom napraviti, da pride kaj kam z določenim namenom
    1. a) s prislovnim določilom: dati predlog na glasovanje; dati čevlje v popravilo; dati kaj v promet; dati osnutek zakona v javno razpravo; dati otroka v rejo; dal je sina v šolo / dati pismo na pošto; tovarna je dala na trg nov izdelek; dati denar v banko, pog. na knjižico; dati oglas v časopis; malo pšenice je dal v mlin / pog. na sodnijo ga bom dal vložil bom tožbo proti njemu
    2. b) z namenilnikom: dati delat obleko; dati meso prekajevat; dati sina učit poslati
      // z nedoločnikom napraviti, povzročiti, da se s kom kaj zgodi: dati otroka ostriči; dati si napraviti obleko / dati se fotografirati, operirati, ostriči
  5. 5. pog. plačati: koliko si dal za avto? dati za mašo; dati na račun / dati komu denar na roko neposredno izplačati
    // kot klic pri dražbi kdo da več?
  6. 6. ustvariti kaj kot rezultat svoje sposobnosti, dejavnosti: nekatere rude dajo velik odstotek železa; polje je dalo obilen pridelek; konferenca je dala važne rezultate; mastna hrana da veliko kalorij / pog. gledališče je dalo dobro predstavo / dati odsekan, tleskajoč, zamolkel glas / dati dober, slab zgled; dati povod
    // povzročiti, da kdo kaj dobi, ima: boljšega zaslužka mi ne dajo / dati možnost, pravico, priliko, priložnost / ekspr. letos je bog dal dobro letino / knjiž. usoda ne daj, da bi tako zgodaj umrl
    // z združitvijo postati nova celota: ti podatki dajo visoko številko; račun da rezultat; pog. koliko dá to? znese
    // zadnje vrstice posameznih kitic glose dajo zaključno misel
  7. 7. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: dati brco, klofuto; dati garancijo, kazen, pobudo, pomoč, poudarek, prisego, priznanje, slabo oceno, slovo, soglasje, zagotovilo; dati svoj glas za odbornika; dati bolniku injekcijo; dati izjavo izjaviti; dati obljubo obljubiti; dati odgovor odgovoriti; dati odpoved odpovedati službo; dati komu poljub; dati transfuzijo krvi; dati znak, znamenje; dati komu dobro vzgojo; dati na posodo posoditi
    // dati gol / ta vas je dala mnogo žrtev; publ. v delo so dali mnogo truda vložili
    // ekspr. dati častno besedo zagotoviti, da je rečeno res; obljubiti, da bo obljubljeno storjeno
  8. 8. napraviti, da pride kaj na določeno mesto: dati knjigo na mizo, obleko v omaro, robček na usta, roko okrog vratu; grižljaj se da naenkrat v usta / daj to proč / dati na seznam, v zapisnik; dati v oklepaj / pog. dati psa na verigo prikleniti
    // pog. dati stroj narazen razstaviti ga (na dele)
    // pog. prosim, dajte mi tovariša XY (k telefonu) pokličite ga k telefonu; uredite, omogočite, da bom telefonično govoril z njim
  9. 9. navadno z nikalnico napraviti, da se kaj more goditi: ozke razmere mu ne dajo delovati; delo mu ne da počitka; skrbi mu ne dajo spati; zvedavost ji ni dala, da ne bi vprašala; tega si ne dam reči; ne da si dopovedati
  10. 10. nedov., ekspr., v zvezi z na prisojati komu vrednote; ceniti: sosed da veliko name, nase / veliko da na poštenost, prijateljstvo; jezi ga, da ne dajo na njegovo besedo / na to nič ne dam
  11. 11. z nedoločnikom ukazati, naročiti: dal je poklicati k sebi služabnike, prinesti jedi na mizo; župan je dal zapreti pretepače
    // pog., v medmetni rabi, z nedoločnikom izraža omiljen ukaz, željo, spodbujanje: dajva kupiti liter vina; dajmo si ogledati še to oglejmo si; pog. dajte se pomakniti naprej pomaknite se
    // kot poziv pri pitju dajmo ga!
  12. 12. v medmetni rabi, z oslabljenim pomenom, v zvezi z bog izraža
    1. a) nejevoljo, nestrpnost: zakaj molčiš, bog te je dal
    2. b) upanje: če bog da, se bomo kmalu videli
    3. c) svarilo, prepoved: bog ne daj, da bi storil kaj takega
    4. č) najboljšo željo: bog daj srečo, zdravje; bog daj, da bi bilo res
    5. d) zlasti v kmečkem okolju pozdrav: dober dan, dober večer bog daj
      ●       beseda je dala besedo razvil se je pogovor; nikomur ne da blizu je nedostopen; nikomur ne da dobre, lepe, prijazne besede je osoren; z nikomer ne govori; ekspr. dati duška svoji jezi, veselju sproščeno izraziti svojo jezo, veselje; ekspr. zanj ne dam roke v ogenj nisem prepričan, da je pošten, sposoben; knjiž. dala je življenje otroku rodila ga je; pog., ekspr. dali smo jim (jih) po grbi natepli smo jih; premagali smo jih; ekspr. ne dam se jim v roke ne pustim, da bi me ujeli, da bi o meni odločali; pog. dal se je ljudem v zobe povzročil, omogočil, da ga opravljajo; pog. dal mi je čutiti, razumeti, vedeti, da me ne mara očitno, v neprimerni obliki mi je to pokazal; pog., ekspr. daj mu eno okrog ušes, za uho, po nosu udari ga; ekspr. ne da si dvakrat reči napravi brez obotavljanja; pog., ekspr. ženske so si dale opraviti okoli dojenčka so se ukvarjale z njim; ekspr. ti bom že dal! kaznoval te bom; tepen boš; ekspr. (jaz) ti bom dal popra, vetra nabil te bom; napravil ti bom kaj neprijetnega; ekspr. dušo bi dala zanj vse bi žrtvovala za njegove koristi; na vsak način si ga želi pridobiti; dal je sosedu hčer (v zakon, za ženo) privolil je v poroko z njim; žarg., šport. dati glavico odbiti, zbiti žogo z glavo; pog. dati komu košarico zavrniti njegovo ponudbo za ples; zavrniti ponudbo; ekspr. daj mi mir ne moti me, ne nadleguj me; dal je prednost karieri pred znanstvenim delom raje se je odločil za kariero kot za znanstveno delo; knjiž. dal ji je prstan zaročil se je z njo; dal mi je proste roke dovolil mi je, da ravnam po svojem preudarku; dati komu roko prijeti koga za dlan desnice, zlasti v znamenje pozdrava, prijateljskega odnosa; ekspr. dati komu srce čustveno, zlasti ljubezensko se navezati na koga; pog. dajte, da si vas ogledam dovolite; pog. dati čez izbruhati, izbruhniti; pog. sinu posestvo čez dati izročiti, prepisati; ni mi dal do besede ni mi pustil govoriti; ekspr. dati vajeti iz rok nehati opravljati vodilno delo; pog. dati vse iz sebe, od sebe do skrajnosti se potruditi; pog., ekspr. niti besede ni dal od sebe prav ničesar ni rekel; ekspr. ni dal glasu od sebe ni spregovoril; se ni javil, ni pisal; pog. ta pa ne da do sebe, k sebi vztraja pri svojem; je nedostopen; ekspr. veliko da na obleko posveča veliko pozornost in skrb oblačenju; pripisuje veliko pomembnost oblačenju; pog. dal je nov sod na pipo začel je točiti pijačo iz novega soda; pog. od plače lahko še kaj na stran da prihrani; star. knjigo na svetlo dati izdati, objaviti; dati na znanje sporočiti, pojasniti; pog., ekspr. dali smo ga na zob pili smo alkoholno pijačo; ekspr. tatove so dali pod ključ zaprli so jih v ječo; pog., ekspr. dati (jih) komu pod nos zavrniti koga, spraviti ga v zadrego zaradi njegove napake; pog. dali so ga v časopis pisali so o njem v časopisu; ekspr. v koš te dam, kadar hočem premagam te, boljši sem kot ti; pog. dati komu posestvo v roke prepustiti mu ga v upravljanje; ekspr. nima kaj v usta dati reven je; strada; pog. dati za liter, za pijačo plačati pijačo v kaki druščini; pog. gledala ga je, a ni vedela, kam bi ga dala ni se mogla spomniti, kdo je; ekspr. ne ve, kam bi se dal od dolgega časa kaj bi počel; ne vem, koliko (let) bi ti dal po tvojem videzu ne morem sklepati, koliko si star; pog. prav ti dam soglašam s teboj; nižje pog. med vojno je veliko skozi dal pretrpel; pel je, kar mu je duša dala z vsemi močmi; teci, kar ti noge dajo kolikor hitro moreš; obljubiti in dati je dvoje obljubiti je lahko, obljubo izpolniti težje; preg. čič ne da nič, stalo pa malo počivanje, brezdelje ne prinaša koristi, premoženja; preg. dvakrat da, kdor hitro da hitra pomoč je največ vredna
      ♦       rel. dati odvezo; šah. dati mat
dávišnji -a -e prid. (ā) ki je bil danes zjutraj: ne pozabi na davišnji dogovor / davišnji časopis
debáta -e ž (ȃ) izmenjava mnenj, navadno v razgovoru, razpravljanje: sprožiti, začeti debato; poseči v debato; vnela se je burna debata; ostra, živahna, žolčna debata
● ekspr. njegova umetnost je izven vsake debate nesporno dobra; ekspr. tako bo, kot pravim, in konec debate nočem, ne dovolim, da bi še govorili o stvari
debatírati -am nedov. (ȋ) izmenjavati mnenja, navadno v razgovoru, razpravljati: debatirati o literaturi; vneto sta nekaj debatirala; z njim se ne da debatirati
● ekspr. o vrednosti drame bi se dalo debatirati vprašanje vrednosti drame še ni razčiščeno; drama (najbrž, verjetno) ni dobra
debelína -e ž (í) 
  1. 1. razsežnost med dvema najbližjima nasprotnima ploskvama česa: izračunati debelino; izmeriti po širini in debelini; debelina deske, stene / debelina ledu / debelina črte, niti / te pločevine doma še ne izdelujemo v zahtevani debelini
    // razsežnost v premeru, obsegu: debelina debla, palice / drevo raste v višino in debelino
    // velikost okroglega predmeta: debelina jabolka; krompir srednje debeline
  2. 2. lastnost debelega: plošča je zaradi debeline premalo prožna
  3. 3. nar. debela, gosta trava, rabljena navadno za steljo: Obračal je debelino, ki mu je pod grabljami surovo šumela (F. Bevk)
debelíti -ím nedov. (ī í) delati (bolj) debelo: brejih krav ne smemo preveč debeliti / moka in sladkor debelita
decénten -tna -o prid. (ẹ̑) ki ne vzbuja pozornosti; nevsiljiv, zadržan: decentna barva, obleka; decentna razsvetljava / decentna čustva
déčica -e ž (ẹ̑) manjšalnica od deca: dečica nosi zrnja ptičkam / dečici dajte, da ne bodo stradali
dédek -dka m (ẹ̑) ljubk.  
  1. 1. stari oče, ded: dedek se igra z otroki; dedek in babica
  2. 2. star moški, starec: živel je dedek, ki ni imel več ne žene ne otrok / dedek Mraz simbolični starček, ki ob novem letu prinaša darila
de fácto [defakto] prisl. (ȃ) knjiž. dejansko: de facto odloča sam / nova vlada je priznana de facto, ne pa še de iure
definitíven -vna -o prid. (ȋ) ki se ne da spremeniti; dokončen: definitivna odločitev, rešitev; ocene so že definitivne; definitivno besedilo zakona
♦ jur. definitivni uradniki nekdaj stalno, redno nameščeni uradniki
dehtéti -ím [dəh tudi deh] nedov., dehtì tudi dêhti (ẹ́ í) 
  1. 1. knjiž. oddajati, dajati prijeten vonj; dišati: rožni grm ne dehti več; lipa opojno dehti; brezoseb. dehtelo je po zemlji in drevju / ekspr. v parku je dehtela pomlad
  2. 2. star. zelo želeti, hrepeneti: njeno srce je dehtelo slišati to besedo; v njej vse dehti po ljubezni
dejánje -a s (ȃ) 
  1. 1. uresničenje odločitve ali volje: to njegovo dejanje je izzvalo ostro reakcijo; priznati svoje dejanje; storiti nepremišljeno dejanje; tudi z dejanjem je pokazal svojo poštenost; nasprotja med besedami in dejanji / družbi nevarno, sovražno dejanje; izdaja te knjige je pomembno kulturno dejanje; sestanek je pomenil veliko, zgodovinsko dejanje
    // uresničevanje odločitve ali volje: preiti od obljub k dejanju; zalotiti, zasačiti koga pri dejanju; odlašati z dejanjem; čas, kraj dejanja
  2. 2. jur., v zvezi kaznivo dejanje družbi nevarno dejanje ali opustitev dejanja, za kar je v kazenskem zakonu predpisana kazen: obdolžili so ga kaznivega dejanja; zagrešiti, zakriviti kaznivo dejanje; zagovarjati se zaradi kaznivega dejanja; storilec kaznivega dejanja
  3. 3. lingv., navadno v zvezi z glagolski vsebina glagola kot besedne vrste: osebek je nosilec glagolskega dejanja v stavku / ponavljanje, trajanje glagolskega dejanja; trenutnost glagolskega dejanja
  4. 4. vsebinsko in oblikovno zaokrožena enota odrskega dela: konec dejanja je zelo učinkovit; odlomek, prizor iz prvega dejanja opere; komedija v štirih dejanjih; pren. zadnje dejanje družinske drame se je odigralo pred sodiščem
  5. 5. dogajanje v literarnem delu, navadno odrskem: dejanje se godi v mestu; zgodba je brez osrednjega dejanja; dramsko dejanje; nosilec dejanja v romanu
    ●     ekspr. vse svoje dejanje in nehanje je posvetil otrokom vse življenje, prizadevanje; on je mož dejanj ne govori veliko, ampak hitro, odločno ukrepa
    ♦     rel. Dejanja apostolov knjiga svetega pisma, ki opisuje zgodovino prve Cerkve
dejánski -a -o prid. (ȃ) ki v resnici je, obstaja: povrnili mu bodo samo dejanske izdatke; dejanski položaj; dejanska vrednost; ugotoviti dejansko stanje / proletariat je dejanski voditelj naroda; podpora ne ustreza njihovim dejanskim potrebam
♦ ekon. dejanska cena cena, po kateri se blago prodaja; jur. dejanska razžalitev
dejáti2 déjem dov., tudi dém; 2. mn. déjete tudi déste, 3. mn. tudi dejó; déj in dèj; dejál (á ẹ̑) star., navadno kot deležnik na -l napraviti, da pride kaj na določeno mesto; dati, deti denem: očeta so dejali na mrtvaški oder; dejala je otroka v posteljo / vola so dejali na raženj / kam se bodo vsi ti ljudje dejali; kam neki so se dejali? kam so šli; kje so
● dejati prašiča iz kože odstraniti zaklanemu prašiču kožo; ekspr. saj te ne bodo iz kože dejali nič hudega se ti ne bo zgodilo; star. dejali so ga ob glavo obglavili so ga; star. dejali so ga pod ključ zaprli so ga v ječo; ekspr. v koš sem ga dejal premagal sem ga, bil sem boljši kot on; star. nima kaj v usta dejati reven je; strada; sončni žarki dobro dejo prijajo, koristijo; dobro mu de, če ga hvalijo ugaja mu; star. dobro mu je dejalo, da so ga hvalili ugajalo mu je; pog. gledala ga je, a ni vedela, kam bi ga dejala ni se mogla spomniti, kdo je; nič ne dé nič hudega; vseeno je; ekspr. od zadrege ni vedela, kam bi se dejala kaj bi počela, kako bi se vedla
♦ rel. dejati v sveto olje podeliti zakrament maziljenja
déjstvo -a s (ẹ̑) kar dejansko obstaja ali se je dejansko zgodilo: dejstva pričajo proti njegovi trditvi; izkrivljati, ponarejati dejstva; upoštevali so samo dejstva; seznaniti koga z dejstvi / ekspr. omejiti se na gola, suha dejstva; navajal je le že znana zgodovinska dejstva / publ., z oslabljenim pomenom: bolezen se je izredno hitro širila, to dejstvo je oviralo učinkovito zatiranje; dejstvo, da je proizvodnja padla, kaže na resen položaj v tovarni
♦ jur. pravno dejstvo dogodek, ki ima pravne posledice
// navadno v zvezi z izvršen kar je odločeno, opravljeno: o tem ne moremo več razpravljati, to je že izvršeno dejstvo
// ekspr., v povedni rabi izraža podkrepitev trditve: motite se, to je dejstvo; dejstvo je, da se nanj ne moremo zanesti
● zamisel je postala dejstvo se je uresničila; postaviti koga pred (izvršeno) dejstvo seznaniti ga s stvarmi, ko so že odločene, izvršene
deklaratíven -vna -o prid. (ȋ) 
  1. 1. tak kot v deklaracijah: potrditi v jasni deklarativni obliki; deklarativne pesmi; pesnikova izpoved je včasih preveč deklarativna
  2. 2. ekspr. ki temelji na besedah, ne na dejanjih: problem se bo rešil z delom, ne z deklarativnimi nastopi; ti ukrepi so imeli zgolj deklarativen pomen
    ♦     jur. deklarativna odločba odločba, ki ugotavlja obstoječe pravno razmerje
deklíček -čka m (ȋ) ljubk. deklica, dekle: ne cmeri se, saj nisi dekliček; največji dekliček v skupini se je opogumil in odgovoril; bila je vražji dekliček, kar bliskala je z očmi
dél -a [tudi deu̯] m (ẹ̄) 
  1. 1. kar nastane z delitvijo celote: razdeliti hlebec na dva dela; deseti del celote; večji, manjši del / film v dveh delih; vsebina drugega dela romana / v devetih delih bencina raztopiti en del parafina; pren. v tem mestu sem pustil del sebe
  2. 2. kar z drugimi sestavinami tvori celoto in ima navadno samostojno nalogo: razstaviti stroj na glavne dele; kupovati motor po delih; nadomestni, rezervni del; posamezni deli aparata; sestavni deli avtomobila / deli telesa
  3. 3. z rodilnikom kar predstavlja krajevno, področno, časovno omejitev česa: prišli so iz raznih delov dežele / vzhodni del Azije; publ. nevarno žarišče vojne v tem delu sveta / streha se znižuje proti zadnjemu delu avtomobila; brada mu pokriva spodnji del obraza; nadzemni del rastline; zgornji del stavbe je razsvetljen; obodni del pri kolesu; del lista, kjer vstopa glavna žila / jutro je najlepši del dneva / to je le del celotnega problema
    ♦     ekon. gibljivi del plače ki se spreminja glede na delovni, poslovni uspeh, življenjske stroške
    // z oslabljenim pomenom izraža količinsko omejitev: večji del izdelkov izvažajo; velik del ljudi tega ne ve; del vaščanov se vozi na delo v mesto; glavni del življenja je prebil v tujini
  4. 4. delež: vsak od dedičev je dobil enak del / tudi on je prispeval svoj del k uspehu
    ●     star. dobil je svoj del prestopku primerno kazen; zastar. za moj del je ničvrednež po mojem mnenju; star. za ta del bi bilo bolje, če bi ostal doma kar se tega tiče, v tem primeru; ekspr. dober, lep del časa je zapravil v gostilni večino časa; ekspr. opravil je levji del posla največji del posla; delali so večji del ponoči večinoma, po večini
délati -am nedov. (ẹ́ ẹ̑) 
  1. 1. zavestno uporabljati telesno ali duševno energijo za pridobivanje dobrin: delati in počivati; dela od jutra do večera; vse življenje je delal; cel dan je delal na polju, pri stroju, v pisarni; delati fizično, umsko; pridno, težko delati; na roko delati ročno; učiti otroka delati; dela kakor za stavo, ko mravlja, ko nor; dela kot črna živina / zelo je delal, da je naredil v tako kratkem času se je trudil
    // navadno s prislovom opravljati delo na določenem področju: kulturno, politično delati / delati proti okupatorju; dela za narod; dela z mladino / dela pri društvu, v organizaciji / delati za odpravo zaostalosti, v korist človeštva
    // navadno s prislovom izpolnjevati, opravljati kako nalogo: novi odbor slabo, uspešno dela; novi člani ne delajo tako, kot se je od njih pričakovalo; nekatere naše organizacije sploh ne delajo / pog.: avto mu dobro dela; vse naprave odlično delajo delujejo
  2. 2. opravljati delo na kakem področju celotnega proizvajalnega procesa kot vir zaslužka: ugotoviti, koliko ljudi dela v industriji, kmetijstvu; dela v rudniku, v tovarni / dela pri črpalni napravi, pri odpremljanju blaga; dela v sprejemnem oddelku; dela kot skladiščnik / pog. nekateri otroci še hodijo v šolo, drugi pa že delajo so zaposleni; delati honorarno, priložnostno / v službi dela dopoldne in popoldne; dela osem ur dnevno
    // imeti opravka s čim kot predmetom svoje zaposlitve, dela: delati s kemikalijami; knjižničarji delajo s knjigami / pog. nerad dela z ljudmi
  3. 3. preh., s širokim pomenskim obsegom z delom omogočati nastajanje česa: delavci delajo malto; delati dopis sestavljati; delati nov most čez reko graditi; več strokovnjakov dela načrt za novo cesto; delati nalogo pisati; razstavo smo delali dva dni; začeli smo delati temelje stavbe; delati cesto s stroji; delati jamo z lopato; publ. dela na slovarju sestavlja, dela ga
    // dal je delat plašč; vaša obleka se že dela / pri rezanju je delala velike kose
    // proizvajati, izdelovati: tovarna dela le športne čevlje; delati električne aparate za izvoz; delati stroje / v Idriji delajo čipke; pozimi delajo drva; ekspr. delati verze / ona dela dobro pecivo
    // pridobivati, napravljati: gumi delamo iz kavčuka; vino se dela iz grozdja
  4. 4. preh. opravljati, izvrševati kako delo ali aktivnost sploh: zgodaj zjutraj raznaša časopise, to dela vsak dan; vse dela prizadevno, z veseljem / poglej, kaj delajo otroci na dvorišču; zmeraj kaj dela, da moti druge; klepeta s sosedi, to dela najraje / delati zla dejanja; delati dobro
    // z oslabljenim pomenom, zlasti z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: delati čudeže; delati korake korakati; delati grehe grešiti; delati izpit, maturo; delati kompromise, napake; delati kupčije kupčevati; delati nemir; delati šale šaliti se; delati zločine
  5. 5. biti dejavno udeležen pri nastajanju česa: tanke pete delajo jamice v parketu; veter dela valove; na tem mestu voda dela brzice / drevo dela senco; glivice delajo tanko prevleko na siru / rože delajo popke poganjajo; solata dela glave / glasove delamo z govorilnimi organi
    // dajati čemu kako lastnost, značilnost: ta frizura jo dela mlajšo, kot je v resnici; neprestano deževje je delalo bivanje na morju manj prijetno; moderna dekoracija dela dvorano zanimivo; delati kaj toplo; delati kaj bolj lepo lepšati
    // pog. alkohol ga dela čisto zmedenega / dela mu žalost, veselje; dela si iluzije, upe / otroci mu ne delajo časti
  6. 6. s širokim pomenskim obsegom biti v delovnem stanju: prezračevalne naprave so delale neprestano; vsi motorji delajo so v pogonu; srce mu je začelo delati utripati, biti
    // za stranke delamo od desete do dvanajste ure; pošta ne dela; uredništvo danes ne dela; skupščina med počitnicami ne dela ne zaseda; nekatere tovarne zaradi stavk ne delajo ne obratujejo
    // pog. učinkovati, delovati: strup je začel hitro delati
  7. 7. s prislovom kazati do česa določen odnos, ki se izraža zlasti v dejanjih: grdo dela s knjigami; rad bi videl, kako bo delal z njo; ne smemo tako delati z maternim jezikom; z njo dela kakor s cunjo / delaj, kot misliš, da je prav; zmeraj dela po vesti; delati v skladu s predpisi
    ●     delati komu kratek čas kratkočasiti, zabavati ga; dela mu druščino, družbo je z njim, da ni sam; v tej stroki delamo prve korake smo se z njo šele začeli ukvarjati; krivica dela hudo kri razburja, draži, jezi; ekspr. kaj bi delal kisel obraz kazal nejevoljo; on dela razlike ne ravna z vsemi enako; žena mu dela scene javno kaže nejevoljo nanj, se netaktno vede; v tej stvari ti ne bomo delali sile te ne bomo izsiljevali; pog. to mi dela skomine vzbuja želje; ekspr. delati hud veter zaradi česa močno se razburjati, ostro ukrepati; bil je mož, ki je delal zgodovino je odločujoče posegal v zgodovino; delati moram še po urah po končanem delovnem času; popoldne ne mara delati po urah za plačilo, ki je odvisno od porabljenega časa; obleka dela človeka kdor se lepo, izbrano oblači, ima večji ugled, dela boljši vtis; pog. delati račun brez krčmarja ne upoštevati vseh okoliščin; pog. delati iz muhe slona močno pretiravati; preg. obljuba dela dolg kar se obljubi, se mora tudi izpolniti; preg. kdor ne dela, naj ne je; prilika dela tatu priložnosti se je težko ubraniti; vaja dela mojstra
    ♦     fiz. oddajnik dela s frekvenco 20,003 megahertza; les. les dela se krči in širi zaradi sušenja ali vpijanja vlage; šport. delati stojo stati na rokah
délen -lna -o prid. (ẹ̑) 
  1. 1. ki obsega, predstavlja samo del česa: delni sončni mrk
  2. 2. ki ne obstoji v popolni meri: akcija je imela samo delen uspeh; delna prepoved jedrskih poskusov; to je samo delna rešitev / očeta je zadela delna kap; delna oblačnost; delno znanje jezika
    ♦     jur. delna pomilostitev pomilostitev, pri kateri je obsojencu odpuščen le del kazni; šol. delni izpit izpit, ki obsega del snovi zaključnega izpita
delíti -ím nedov. (ī í) 
  1. 1. iz celote delati, napravljati dele: jarek deli njivo na dva dela; deliti na pet delov; zavesa deli sobo v dva prostora / dobiček sta pošteno delila / deliti ljudi na dobre in slabe
  2. 2. nav. ekspr. od večje količine dajati po delih: mati jim je delila orehe in hruške / deliti darove, miloščino; darežljivo deliti / učitelj je delil zaušnice; pren., nav., iron. deliti nauke; deliti ljudem pravico
  3. 3. navadno v zvezi z z ne imeti česa sam, ampak skupaj s kom: deliti sobo s prijateljem / z nikomer noče deliti oblasti, odgovornosti; prvo mesto si delita naš in avstrijski smučar / ekspr. delila je z možem veselje in žalost; deli usodo s svojimi tovariši, svojih tovarišev ima enako usodo
    // dajati kaj od svojega: vsak grižljaj je delila z njim; kar je imel, je delil z reveži; vedno je našel koga, da je delil z njim
  4. 4. biti, nahajati se vmes: Gibraltarski preliv deli Afriko od Pirenejskega polotoka; delilo ju je rešetkasto okno; pren. od tega dogodka nas deli skoraj osemdeset let; štel je dneve, ki ga še delijo od vrnitve domov ločijo
  5. 5. mat. delati računsko operacijo, pri kateri se ugotavlja, kolikokrat je deljenec večji od delitelja: deliti in množiti; deliti dvajset s pet
    ●     publ. ne delim vašega mnenja nisem takega mnenja kot vi; ekspr. dêli in vladaj! vnašaj neslogo med ljudi, narode, da jim boš lažje gospodoval, vladal
    ♦     biol. celica se deli se razpolavlja tako, da se razpolovi najprej jedro, nato pa ostali del; lingv. deliti besedo prenesti del besede na koncu vrste v naslednjo
délo -a s (ẹ́) 
  1. 1. zavestno uporabljanje telesne ali duševne energije za pridobivanje dobrin: ceniti, spoštovati delo; blaginja temelji na delu; rezultati, sadovi skupnega dela; plačilo po delu / fizično, umsko delo; kvalificirano, strokovno delo; plačano delo; prostovoljno delo / braniti, izogibati se dela; pripraviti se k delu; biti utrujen od dela; ekspr. vreči se na delo; ekspr. zagristi, zakopati se v delo; prizadeven, vztrajen pri delu; večkrat si oddahnem med delom; pretirano delo; delo od jutra do večera / mehanizirati delo; organizirati, voditi delo; pohiteti, prenehati, začeti z delom; zboljšati način dela / prva leta po 1945 družbenokoristno delo / praznik dela
    // trud, napor: uspehi niso v sorazmerju z vloženim delom; ta reč bi zahtevala preveč dela; ekspr. škoda dela za to
  2. 2. navadno s prilastkom delanje, vezano na določeno področje: pritegniti koga k delu proti okupatorju; vključil se je v delo za napredek; načrtno, večletno, vztrajno delo z mladino; pedagoško, politično delo; praznovali so štiridesetletnico njegovega umetniškega dela; delo pri društvu, v odboru / v članku je dobro prikazal njegovo pisateljsko delo; dobil je nagrado za svoje življenjsko delo
    // to delanje za izpolnjevanje kake (skupne) naloge: oceniti delo komisije; spremljati delo skupščine; ovirati delo šole
  3. 3. kar se uresničuje z delanjem: to delo dobro napreduje; vsega dela ne more opraviti sam; dal mu je najtežje delo; dela vsako delo, ki mu pride pod roko; izvršiti, končati, zaključiti kako delo; nujno, važno delo; loti se tudi umazanega, zahtevnega dela; svoje delo opravlja vzorno; ima dosti, preveč dela / mn.: gradbena, mizarska, obrtniška, tehniška, vzdrževalna dela; drobna dela opravila; hišna dela / nav., slabš. pravi, da ne bo delal hlapčevskih del del, ki so zanj ponižujoča; star. najeli so ga za hlapčevska dela dela na polju in pri živini
    // to kot vir zaslužka: dati delo boljšemu ponudniku; podjetje je dobilo novo delo; prevzeti komu delo; biti preskrbljen z delom / delo na gradbišču so opravili v dogovorjenem roku / skleniti pogodbo o delu
  4. 4. navadno s prilastkom kar je uresničeno z delanjem, zlasti na umetniškem področju: izdati pomembno delo; kritizira, ocenjuje dramska, pesniška dela; literarno delo; razstava del baročnih umetnikov / knjiž. človek umre, njegovo delo pa ostane
    // s prilastkom izdelek, predmet glede na izdelovalca ali način izdelave: ti čevlji so industrijsko, ročno delo; stavba je baročno delo / ženska ročna dela ročno izdelane vezenine ali pletenine
  5. 5. predmet, stvar, ki jo kdo izdeluje: delo ji je od razburjenja padlo iz rok; komaj je vzela delo v roke, ga je že zopet odložila
  6. 6. zaposlitev, služba: dobiti, iskati delo; biti brez dela; odpustiti koga z dela; sprejeti koga na delo; honorarno, priložnostno, sezonsko delo / dela prosti dnevi; izostanek od dela; nadurno delo ki presega delovno obveznost
    // iti, voziti se na delo v kraj zaposlitve; biti na delu v tujini
    // s prilastkom področje v okviru celotnega proizvajalnega procesa kot možnost zaposlitve: kmečko delo ga ne veseli; zanima se za delo v rudniku; opravlja delo pri stroju, v izvoznem oddelku
  7. 7. redko dejanje: zagovarjal se bo za svoja dela; junaško, krvavo delo
  8. 8. fiz. premagovanje sile na določeni poti: delo, ki ga opravi stroj / enota za merjenje dela
    ●     to delo ne more čakati je neodložljivo; propaganda je opravila svoje delo dosegla zaželeni učinek; knjiž. živi od dela svojih rok sam se preživlja; pog. ne prime za nobeno delo noče delati; sovražne sile so že na delu že delujejo; obleka je v delu se izdeluje, izgotavlja; ekspr. ne moti ga, je ves v delu zelo vneto dela; odšel je z doma v največjem delu v kmečkem okolju v času košnje in žetve; pri delu ga je čas prehitel dela ni utegnil dokončati; očetova smrt je njegovo delo on jo je povzročil; skrb za otroke je njeno delo naloga, dolžnost; delo hvali mojstra delavčeva strokovnost se sodi po kvaliteti njegovih izdelkov; preg. brez dela ni jela
    ♦     ekon. družbeno potrebno delo povprečen delovni čas za proizvodnjo določenega blaga; presežno delo delo, katerega produkti ne ostanejo delavcu; delitev dela delitev enotnega produkcijskega procesa na več ločenih procesov; družbena delitev dela specializacija posameznih gospodarskih enot na proizvajanje posameznih vrst blaga, ki jih med seboj zamenjujejo; mednarodna delitev dela specializacija posameznih narodnih gospodarstev na proizvajanje posameznih vrst blaga, ki jih na svetovnem trgu med seboj zamenjujejo; zal. izbrano delo po določenem kriteriju izbrana in v knjižni obliki izdana dela kakega avtorja; zbrano delo vsa dela kakega avtorja, izdana v knjižni obliki
delokróg -a m (ọ̑) publ. področje dejavnosti: skušal mu je omejiti delokrog / to ne spada v moj delokrog / širok delokrog znanosti
déloma prisl. (ẹ̄) ne popolnoma, delno: nesreče je deloma sam kriv; poskus se je posrečil le deloma / viničarji so imeli deloma svojo zemljo nekateri so imeli svojo zemljo
// piše deloma v verzih, deloma v prozi
delomŕzen -zna -o prid. (r̄) ki noče, ne želi delati: bil je znan kot delomrzen človek; delomrzni postopači
delováti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. imeti učinek na kaj: bivanje v gorah blagodejno deluje na zdravje; vlaga je škodljivo delovala na izolacijo; strup je začel takoj delovati / zdravilo deluje proti mrzlici / na letalo delujejo različne sile
    // prenašati svoj vpliv na kaj: opazoval je, kako bodo delovale njegove besede; molk je grozljivo deloval; take stvari delujejo name neprijetno / slika deluje banalno
  2. 2. navadno s prislovom opravljati delo na določenem področju: kulturno, politično delovati / deloval je v svojo korist; vneto delovati za mir / deloval je kot učitelj opravljal je učiteljski poklic; javno delovati politično, družbeno; pren. sovražne čete delujejo ob meji
  3. 3. biti v delovnem stanju: motor še ne deluje; prezračevalna naprava je prenehala delovati / pošta ne deluje več ne posluje
    // telefon ne deluje je pokvarjen; pren. misel mu je zagrizeno delovala
    // navadno s prislovom opravljati, izpolnjevati kako nalogo: aparat brezhibno deluje; vse naprave so odlično delovale; srce mu pravilno deluje utripa, bije
    // varnostna služba dobro deluje / priprava deluje na principu centrifugalne sile
demobilizácija -e ž (á) 
  1. 1. prehod oboroženih sil in gospodarstva iz vojnega stanja v mirnodobno: demobilizacija je končana; delna, popolna demobilizacija
    // publ. prenehanje, oslabitev aktivnosti: uspehi ne smejo biti vzrok za lagodnost in demobilizacijo pri gospodarjenju
  2. 2. odpust iz vojaške službe: demobilizacija vojaka zaradi bolezni
denár -ja m (á) 
  1. 1. splošno veljavno plačilno sredstvo in merilo vrednosti: imeti, posoditi denar; vložiti denar v hranilnico; denarja je zmanjkalo; služiti, zaslužiti veliko denarja; ostal je brez denarja; igrati za denar; dobiti plačilo v denarju / denar priteka, se steka v blagajno; denar je pošel; na lahek način priti do denarja; ekspr. lahko bi zaslužil na kupe denarja; ima denarja kot toče, kot pečka zelo veliko
    // ta denar je še v veljavi; država je zamenjala denar dala v obtok novo plačilno sredstvo; zamenjati denar v banki eno valuto za drugo; plačati z gotovim denarjem z gotovino; menjalnica denarja
    // kovinski ali papirnati predmeti, ki se uporabljajo kot plačilno sredstvo: dal mu je ves denar, ki ga je imel pri sebi; skrbno je začel preštevati denar; denarnico ima polno denarja; ponarejen, srebrn denar; ekspr. cel šop denarja je držal v rokah / menjati, zmenjati denar bankovec, kovanec večje vrednosti v drobiž; droben denar drobiž
    // kovinski, papirnati denar; poznam ga kot slab denar zelo dobro, zlasti po slabih lastnostih
  2. 2. nav. ekspr., s prilastkom plačilo, znesek: dobiti za drag, velik denar; lepe denarje dobiva, pa vse zapravi; kupiti za majhen denar; tega ne prodam za noben denar
    ●     ekspr. denar se je ne drži ne hrani ga; je zapravljiva; ekspr. denar mu ne gre rad iz rok skop je; ekspr. sto tisoč, to je že denar to je velika vsota denarja; to blago je vredno svojega denarja njegova cena ustreza vrednosti; iron. ta ti je svojega denarja vreden je slab, pokvarjen človek; ekspr. kaj mislijo, da denar po tleh pobiramo, da denar delamo da ga na zelo lahek način zaslužimo; ekspr. denar spravlja v nogavico ga hrani doma; varčuje; pog. knjiga gre v denar proda se dosti izvodov knjige; pog. spraviti v denar prodati; pog. nisem pri denarju nimam denarja; ekspr. to je zlatega denarja vreden delavec zelo dober, marljiv; pog., ekspr. denar na roko ali pa nič plačati takoj in v gotovini; preg. denar je sveta vladar za denar se vse dobi; preg. za malo denarja malo muzike za majhno plačilo se malo dobi
    ♦     ekon. aktivni denar; bančni denar bankovci emisijske banke in knjižni denar; knjižni denar imetje na bančnem računu, ki se uporablja kot plačilno sredstvo; kreditni denar državne in bančne zadolžnice, ki veljajo kot plačilno sredstvo; kupna moč denarja veljava denarja, izražena v količini blaga, ki se dobi za denarno enoto; obtok denarja krožno gibanje denarja med posameznimi sektorji narodnega gospodarstva; količina denarja, ki je v krožnem gibanju; vrednost denarja; fin. emisija denarja; razvrednotenje denarja
denárček -čka m (á) otr. manjšalnica od denar: ne morem ti kupiti, ker nimam denarčka / očka je šel služit denarčke
denuklearizírati -am dov. in nedov. (ȋ) skleniti, določiti, da na kakem področju ne bo atomskega orožja: denuklearizirati srednjo Evropo
dêrež -a m (ȇ) nekdaj klop, na katero se priveže obsojenec med šibanjem: Daj me na derež ali na vse natezalnice tega sveta, po sili ne izveš od mene ničesar! (W. Shakespeare - M. Bor)
deseták -a m (á) vrednost deset denarnih enot: pri taki vsoti se nekaj desetakov ne bo poznalo
// bankovec ali kovanec v tej vrednosti: desetaki so zažvenketali po mizi; segel je v žep in mu dal desetak
desêti -a -o štev. (é) ki v zapovrstju ustreza številu deset: desetega [10.] marca; ob deseti (uri) 10h; 22h; v desetem letu; izbrati vsakega desetega / deseti del česa desetina
● ekspr. šola mu je deseta briga prav nič se ne zmeni zanjo; deseta maša v krščanskem okolju maša ob desetih
♦ etn. deseti brat po ljudskem verovanju deseti sin, ki mora z doma po svetu
deséttisočák -a m (ẹ̑-á) vrednost deset tisoč denarnih enot: pri taki vsoti se nekoliko desettisočakov ne bo poznalo; sinovo šolanje ga je stalo nekaj desettisočakov
// bankovec v tej vrednosti: potegnil je iz listnice tri desettisočake
désna -e ž, désnih (ẹ́) 
  1. 1. nav. ed. desna roka, desnica: z desno se je opiral na palico, leva mu je visela ob telesu; pesn. dekle, svojo desno mi podaj
    // desna noga: pri tangu mora plesalec voditi vedno z desno / v medmetni rabi otroci so korakali: leva, desna, ena, dve
  2. 2. v prislovni rabi, v zvezi z na, po, v, z izraža desno stran: iti, kreniti, zaviti na, v desno; nagniti, obrniti se v desno; vrata se odpirajo na, v desno; ko greš čez cesto, poglej na levo in desno; obrat v desno / krogla je priletela z desne; na desni stoji mogočno poslopje, na levi pa lesena bajtica; voziti po desni / kot povelje na desno; pren. vodstvo stranke ubira pot na desno
    ●     kar tod pojdite in se držite desne, na desno na vsakem razpotju pojdite po desni poti; ekspr. ta človek se ne ozira ne na levo ne na desno dela po svoje, ne upošteva mnenja, nasvetov drugih
    ♦     obrt. plete same desne desne petlje
desníca -e ž (í) 
  1. 1. desna roka, ant. levica: dati, stisniti desnico; dvigniti desnico v pozdrav; z desnico si je zakril oči / v pest stisnjena desnica; žuljava desnica
    ●     bibl. naj ne ve levica, kaj dela desnica ne hvali se z dobrimi deli; iron. desnica ne ve, kaj dela levica delo je neenotno, neskladno
    // v prislovni rabi, v zvezi z na izraža desno stran: posadil ga je na svojo desnico / imeti koga na desnici; sin je sedel na očetovi desnici
  2. 2. polit. konservativna, nazadnjaška stranka ali taka skupina v stranki: protidemokratična desnica; radikalna desnica; predstavniki skrajne desnice v parlamentu niso prodrli s svojim predlogom
detájlen -lna -o prid., detájlnejši (ȃ) ki zajema, upošteva vse podrobnosti, nadrobnosti; podroben, nadroben: detajlen načrt, opis, prikaz; plan se ne spušča v detajlno gospodarsko upravljanje / detajlna skica skica posameznega dela
déte -ta s (ẹ́) knjiž. deček ali deklica v prvih letih življenja; otrok: dete je zajokalo, zaspalo; njena hčerkica je prisrčno dete; bolno dete; joka kot majhno dete
// človeški potomec v odnosu do staršev: imela sta eno samo dete; roditi dete; vznes. nosila je dete pod srcem / občinsko dete nekdaj otrok brez staršev, za katerega skrbi občina
● ekspr. to društvo je mrtvorojeno dete ne bo obstalo, se ne bo uveljavilo
♦ rel. božje Dete Kristus kot otrok
detéktor -ja m (ẹ́) teh.  
  1. 1. aparat za odkrivanje, ugotavljanje česa: vojaki so z detektorji iskali mine; napake v kovinskih izdelkih odkrivajo s posebnimi detektorji; natančni detektorji odkrijejo zelo majhne količine plina v zraku; ultrazvočni detektorji za odkrivanje ribjih jat; pren. človekovo oko je občutljiv detektor
  2. 2. elektr. preprost radijski sprejemnik s kristalom: sam je sestavil detektor / kristalni detektor / nataknil si je slušalke in poslušal detektor
    ♦     fiz. detektor priprava, ki se rabi za odkrivanje šibkih napetosti in tokov; psih. detektor laži aparat, ki zapisuje fiziološke procese, nastale v telesu zasliševanega, kadar ta ne govori resnice
deténcija -e ž (ẹ́) jur. dejansko razpolaganje s stvarjo brez pravnega lastništva: imeti kaj v detenciji in ne v posesti
déti dém dov., 2. mn. déste (ẹ́ ẹ̑) star. izraziti z besedami; reči, dejati1: jaz pa mislim in dem: to ni nobeno plačilo; ne dam tako poceni, de trgovec; del je, da so ga napadli razbojniki / kaj deš ti, kaj bo iz tega; gotovo so že vsi odšli, si je del mislil, menil; prim. dejati2
devét devêtih štev. (ẹ̑ é) 
  1. 1. izraža število devet [9]
    1. a) v samostalniški rabi: trikrat tri je devet; devetih se ne ustraši / ura bije devet; o pol devetih dopoldne; pridemo ob devetih (zvečer) 21h
    2. b) v prilastkovi rabi: devet otrok; v devetih primerih; tudi neskl.: opisuje dogodke zadnjih devet(ih) let; trajalo bo okoli devet dni
      // neskl. izraža številko devet: oddaja na kanalu 9; v razmerju štiri proti devet
  2. 2. ekspr. izraža nedoločeno večjo količino: močen je za devet mož
    ●     ekspr. tako te bom, da boš devet sonc videl močno te bom udaril po glavi; v pravljicah iti čez devet gorá in devet vodá zelo daleč; star. v devetih vaseh ni takega dekleta daleč naokoli; sam.: igr. pikova devet devetica, devetka
devetéro štev. neskl. (ẹ̑) skupina devetih enot
  1. a) pri množinskih samostalnikih: njemu bi človek ne videl v srce, pa če bi si nataknil devetero naočnikov (I. Cankar)
  2. b) pri drugih samostalnikih: prvi izmed devetero otrok
devêti -a -o štev. (é) ki v zapovrstju ustreza številu devet: deveti [9.] februar; bil je deveti otrok v družini; ob deveti (uri) 9h; 21h; v deveto leto gre / deveti del celote
● ekspr. dekleta so mu deveta briga prav nič se ne zmeni zanje; deveta dežela v pravljicah daljna dežela; dežela, v kateri se človeku zelo dobro godi; ekspr. tat je bil že zdavnaj za deveto goro zelo daleč; je izginil brez sledu; pog., šalj. deveta lepota jamica na bradi; ekspr. kovati koga v deveta nebesa zelo hvaliti, povzdigovati; ekspr. biti v devetih nebesih zelo srečen; preg. dober glas seže v deveto vas kar je dobro, je daleč naokrog znano
devetkáti -ám nedov. (á ȃ) slabš. veliko govoriti o nepomembnih stvareh: kar naprej devetka in devetka; kaj devetkaš!
// govoriti, pripovedovati: devetkal je o svojih dogodivščinah / ne devetkaj neslanosti!
deviírati -am nedov. in dov. (ȋ) knjiž. odmikati se od normalnega, pravega, odklanjati se: birokracija je bedela nad tem, da umetnost ne bi deviirala; preh. človeka deviirajo lastni interesi
dezavuírati -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. ovreči pravilnost, resničnost česa, ne priznati česa: resničnost je dezavuirala njegove trditve; nova vlada je dezavuirala prejšnjo politiko / zdravnik je dezavuiral svojega kolego / poslanci so dezavuirali ministra odrekli so mu politično podporo
dezinteresírati se -am se dov. in nedov. (ȋ) knjiž. nehati se zanimati, ne zanimati se za kaj: vodilni politični kadri se ne smejo dezinteresirati za gospodarska vprašanja
dèž -jà tudi -ja [dəž] m (ə̏ ȁ, ə̀) 
  1. 1. padavine v obliki vodnih kapelj: dež curkoma lije; dež pada, rosi; dež je ponehal; pog. dež me je dobil; pog. dež gre dežuje; ti oblaki prinašajo dež; droben, gost, rahel dež; mrzel jesenski dež; ekspr. pohleven dež; dež in sneg; dež z vetrom; debele kaplje dežja; govorila je ko dež hitro, veliko; drži se ko dež v pratiki čemerno; potreben je spanja kot suha zemlja dežja; hiše rastejo kot gobe po dežju / dež bije na okno; dež bobna, škrablja po strehi; spet bo dež; pripravlja se k dežju; kaže na dež; pog. na počitnicah smo imeli sam dež / pri označevanju krajevnosti ali časovnosti: na dežju dela; ne stoj na dežju; hoditi po dežju; dela tudi v dežju in mrazu; pren., ekspr. ognjen, svinčen dež
  2. 2. ekspr., z rodilnikom velika količina česa padajočega, razsipavajočega se: dež cvetja se je usul na zmagovalca; iz lokomotive je buhnil dež isker; dež izstrelkov, kamenja, krogel
    ●     ekspr. priti z dežja pod kap iz ene neprijetnosti v drugo, še hujšo; ekspr. lase ima počesane na dež tako, da mu visijo in da so ravno prirezani; šalj. babe se zbirajo, dež bo; preg. za dežjem sonce sije težkim, hudim časom sledijo boljši
    ♦     agr. umetni dež v drobne kapljice razpršen vodni curek za zalivanje rastlin; astr. meteoritski dež veliko število meteoritov, ki padajo na zemljo; meteorski dež veliko število hkrati vidnih meteorjev
dežúrati -am nedov. (ȗ) opravljati službo v času, ko drugi ne delajo: zaradi gostov dežurajo tudi med prazniki / taborniki so dežurali v izmenah / reševalna ekipa je dežurala vso noč
dežúren -rna -o prid. (ȗ) ki opravlja službo v času, ko drugi ne delajo: dežurni oficir, uslužbenec, zdravnik; dežurna gasilska četa; dežurna lekarna lekarna, ki je odprta ponoči ali med prazniki
// imeti, opravljati, uvesti dežurno službo / dežurna soba za tistega, ki je dežuren
dežúrna -e ž, dežúrnih (ȗ) ženska, ki opravlja službo v času, ko drugi ne delajo: nočna dežurna je zjutraj predala delo
dežúrni -ega m (ȗ) kdor opravlja službo v času, ko drugi ne delajo: kje je dežurni? popoldne so bili v službi samo dežurni; dežurni čete
diagonála -e ž (ȃ) 
  1. 1. geom. črta, ki veže oglišči mnogokotnika, ki nista na isti stranici, ali oglišči telesa, ki nista na isti mejni ploskvi: kockina diagonala; diagonala pravokotnika / hoditi po diagonali iz kota v kot; reflektorji so nameščeni v diagonali / ekspr. brati po diagonali na hitro, ne strnjeno
  2. 2. šah. poševna vrsta zaporednih polj iste barve na šahovnici: odpreti, zasesti diagonalo; bela diagonala / velika diagonala ki poteka iz kota v kot
diferírati -am nedov. (ȋ) knjiž. razlikovati se, ne ujemati se: mnenja o tem močno diferirajo
difrákcija -e ž (á) fiz. pojav, da se valovanje v bližini izvirov in ovir ne širi premo; uklon: difrakcija svetlobe, zvokov
díhanje -a s (í) glagolnik od dihati: slišati je bilo težko dihanje; enakomerno, hropeče, pravilno dihanje; dihanje skozi nos, usta / dihanje rastlin / tkanina naj ne ovira dihanja kože stika kože z zrakom; dihanje lesa, usnja prepuščanje zraka in vlage
♦ biol. celično ali notranje dihanje razgrajevanje glukoze v celici s prostim kisikom, pri čemer se sprošča energija; med. globoko dihanje; prsno dihanje pri katerem se širi in oži prsni koš; trebušno dihanje pri katerem se širi in krči trebušna prepona; umetno dihanje umetno dovajanje zraka v pljuča
díhati -am stil. díšem nedov. (í ȋ) 
  1. 1. zajemati zrak v pljuča in ga iz njih iztiskati: bolnik težko diha; dihati skozi nos, usta; enakomerno, globoko, sunkovito dihati; diha kot kovaški meh; bilo ga je tako strah, da si še dihati ni upal / dvoživke dihajo tudi s kožo sprejemajo zrak; ribe dihajo s škrgami / najlonska srajca ne dovoljuje koži, da bi dovolj dihala; les pod linolejem ne more dihati ne pride v stik z zrakom; pren., ekspr. morje je čisto rahlo dihalo v zalivu; zemlja je mirno dihala
    ●     evfem. ponesrečenec ne diha več je mrtev
    // preh. vdihavati: dihati svež gorski zrak; pren. dihati atmosfero novega časa; dihati svobodo
    // izdihavati: ne dihaj vame
  2. 2. z odprtimi usti rahlo iztiskati zrak: dihala si je v roke, da bi jih ogrela; dihati v šipo
  3. 3. ekspr. živeti, bivati: vse, kar diha, se veseli pomladi; vsi rodovi so dihali v tem upanju / vedno ga je vleklo v gore, v dolini ni mogel dihati se je slabo, nelagodno počutil; diha le za svoje otroke se jim popolnoma posveča
    // uspevati, shajati: morali bomo pošteno delati, če bomo hoteli dihati; s tem denarjem bomo za silo že dihali / ozke razmere mu ne pustijo, ne dajo dihati se polno razvijati, delovati
  4. 4. ekspr. širiti se, prihajati od kod: iz kleti diha vlaga / z njegovega obraza diha dobrohotnost; ljubezen diha iz vsake vrstice pisma; iz fanta sta dihala zdravje in moč; preh. vsaka njena beseda je dihala neodločnost
  5. 5. ekspr. rahlo pihati, pihljati: južni veter diha čez polje; skozi okno diha topel zrak; preh.: gozd diha prijeten hlad; peč diha toploto
díhniti -em dov. (í ȋ) 
  1. 1. zajeti zrak v pljuča in ga iz njih iztisniti: odrasel človek dihne približno petnajstkrat v minuti; na hitro dihniti; ekspr. še dihniti si ni upal, da ne bi kaj preslišal
  2. 2. z odprtimi usti rahlo iztisniti zrak: dihniti v šipo; dihnil je vame
    ●     ekspr. besedo je komaj dihnil zelo tiho izgovoril
    // preh., ekspr. dati, vdihniti: rdečim streham je jutro dihnilo moder blesk; sonce dihne v naravo novo življenje
  3. 3. ekspr. rahlo zapihati, zapihljati: topel veter je dihnil z juga; v obraz mu je dihnila zatohla sapa; pren. lepota večera je dihnila v njegovo srce; groza ji je dihnila v dušo
díkcija -e ž (í) 
  1. 1. način izgovarjanja besed ali stavkov, izreka: naša gledališka dikcija temelji na osrednjem govoru; ima dognano, lepo dikcijo; monotona dikcija
  2. 2. način izražanja, podajanja, slog: dikcija njegovih pesmi postaja vznesena; novi prijemi v dikciji in kompoziciji romana / omenjene ikone se po stilni dikciji že približujejo romanskemu občutju
    ♦     jur. dikcija zakona ne dopušča dvoma
diktatúra -e ž (ȗ) 
  1. 1. politična ureditev, v kateri ima neomejeno oblast razred ali posameznik, ko že obstajajo demokratične in parlamentarne ureditve: upreti se diktaturi; postaviti, uvesti diktaturo; bojevati se zoper diktaturo; demokracija in diktatura / monarhofašistična, vojaška diktatura
    // publ. država s tako ureditvijo: republike, kraljevine in diktature
  2. 2. ekspr. oblastno, samovoljno ravnanje: ne morem prenašati direktorjeve diktature / režijo pojmuje kot umetniško diktaturo na odru
    ♦     polit. diktatura proletariata oblika politične oblasti delavskega razreda v prehodnem obdobju od kapitalizma k socializmu; zgod. šestojanuarska diktatura režim kralja Aleksandra po ukinitvi ustave 6. januarja 1929
diktírati -am nedov. in dov. (ȋ) 
  1. 1. govoriti besedilo, namenjeno za dobeseden zapis; narekovati: najprej je razlagal, nato pa je glavne misli diktiral; diktirati strojepiski / pog. diktirati (dopis) v stroj sestavljati (dopis) sproti ob narekovanju
  2. 2. predlagati kaj tako, da je za drugega sprejem obvezen: diktirati pogoje posojila, premirja / publ.: mednarodno ekonomsko sodelovanje je nujnost, ki jo diktira povezanost svetovnega gospodarstva; domače moštvo je diktiralo tempo igre
    // dajati ukaze, vsiljevati svojo voljo: mislil je, da bo lahko diktiral zgodovini / ekspr. tukaj ne boš diktiral
diletánt in diletànt -ánta m (ā á; ȁ á) 
  1. 1. kdor se iz veselja, nepoklicno ukvarja s čim: pevski zbor je vodil diletant; diletanti so nastopili celo v gledališču / na tem področju sem le diletant
  2. 2. slabš. kdor nestrokovno, površno opravlja kako delo: je diletant, frazer, ne pa strokovnjak; vse svoje življenje bo ostal diletant; ta igralec je pravi diletant
dìm díma m (ȉ í) plini, pomešani z drobci saj in pepela, ki nastajajo pri zgorevanju: dim se vzdiguje proti nebu; iz peči uhaja dim; vdihavati cigaretni dim; zadušiti se v dimu; bel, črn, siv dim; gost, smrdljiv dim; tovarniški dim; smodnikov, tobakov dim; oblaki dima; odvod dima; proti nebu se je dvignil velik steber dima
// ekspr. oblak takega plina: iz dimnikov so se valili gosti dimi; puhal je modre dime predse pri kajenju
// pog. hlastno je potegnil nekaj dimov
● ekspr. vse to je dim in pena nepomembna stvar, nič; pog. mogoče bi cigareto? Gotovo ste že dolgo brez dima že dolgo niste kadili; obesiti meso v dim dati ga prekajevat; šolo so požgali in tako so šle v dim tudi šolske knjige so zgorele; ekspr. njegove obljube so prazen dim obljub ne bo izpolnil; preg. ni dima brez ognja ni posledice brez vzroka
♦ meteor. morski dim megla, ki se pojavi nad morsko površino; zgod. dim v pravnih sistemih srednjega veka hiša z ognjiščem kot osnova za davčno obveznost
dímnik -a m (ȋ) kanal za odvajanje dima: očistiti, omesti dimnik; iz dimnika se vali gost dim / dimnik slabo vleče ne odvaja dobro dima
// nad strehami se dvigajo počrneli dimniki; visoki tovarniški dimniki; dimnik lokomotive
● iron. to si lahko zapišete s (črno) kredo v dimnik ne bo upoštevano; se bo hitro pozabilo
dínar -ja m, pri označevanju vrednosti, cene dínar dinárja in dínarja (ȋ; ȋ ȃ, ȋ) denarna enota Jugoslavije in nekaterih drugih držav: tole stane dva dinarja in petdeset par; škoda znaša več milijonov dinarjev; za delo je plačal dvajset tisoč dinarjev; vstopnice so po pet dinarjev [5 din] / prizadevanja za stabilizacijo dinarja / novi, stari dinar ob denominaciji dinarja leta 1965 v razmerju 1 : 100
♦ fin. devizni dinar računska valuta, v kateri je obračunana tuja valuta po uradnem tečaju; obračunski dinar računska valuta, v kateri je obračunana konvertibilna valuta po uradnem tečaju
// kovanec v vrednosti te enote: dinarji so se žvenketaje razsuli po tleh; imaš dva dinarja?
● ekspr. nimam niti dinarja nimam popolnoma nič denarja; metati dinar odločiti se glede na to, na katero stran pada (dinarski) kovanec; ekspr. gleda na vsak dinar je varčen; je skop; ekspr. vsak dinar trikrat obrne veliko premišlja, preden se odloči za nakup; je varčen; publ. naši gostinci gledajo goste samo skozi dinar mislijo samo na denar, zaslužek; pog. en dinar gor ali dol, kaj bi gledal na to naj te ne skrbi preveč, koliko plačaš
diplomát -a m (ȃ) 
  1. 1. višji uslužbenec, ki zastopa koristi svoje države v mednarodnih odnosih: na sejo so povabili vse akreditirane diplomate; diplomat pri Organizaciji združenih narodov; delo naših diplomatov / ministrski predsednik je dober diplomat
  2. 2. ekspr. kdor zna ravnati z ljudmi spretno, okoliščinam ustrezno: izkazalo se je, da ni samo dober trgovec, ampak tudi odličen diplomat / pog. toliko je že diplomata, da tega ne bo storil
diplomátski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na diplomate ali diplomacijo:
  1. a) diplomatski predstavnik; imeti diplomatske stike s tujimi državami; živahna diplomatska dejavnost; rešiti spor po diplomatski poti; biti v diplomatski službi / francoščina je diplomatski jezik; diplomatski zbor vsi tuji pooblaščeni diplomati v kaki državi; diplomatska pošta pošta, ki je carina ne pregleduje; pren. diplomatska bitka za pozicije na afriškem kontinentu
    ♦     jur. diplomatska imuniteta nedopustnost kazenskega pregona diplomatov
  2. b) lani so nas odkrito napadali, zdaj pa so postali diplomatski; potrebna ji je bila vsa diplomatska spretnost
dír -a m (ȋ) hiter tek: pognati konja v dir; otrok se je spustil v dir pred njim; isker, nagel dir; konj teče v lahnem diru / jezditi v diru; peljati se v diru
● ekspr. otroci, mir, če ne, bo dir! nehajte razgrajati, sicer boste kaznovani
♦ vet. zelo hiter tek v skokih
dírati -am nedov. (ȋ) zastar. vtikati se, vmešavati se: v moja načela ne diraj / ne diraj vame, da se ne spozabim
dirékten -tna -o prid. (ẹ̑) ki je brez posredovanja, brez česa vmesnega, neposreden: direkten kontakt; direkten vpliv; pog. ravnatelj ima direkten telefon / poskrbeti za direkten prevoz potnikov; peljati se z direktnim vlakom z vlakom, ki omogoča potovanje brez prestopanja; do Ljubljane imate direktno zvezo / direkten radijski prenos tekme prenos s tekmovališča istočasno s tekmo; direktna razsvetljava razsvetljava, pri kateri padajo žarki svetila naravnost na osvetljeno ploskev
// ki ničesar ne prikriva, jasen: fant se izmika direktnemu odgovoru; postaviti direktno vprašanje / direktna pesniška izpoved izpoved, ki ni podana v metafori; odkrita pesniška izpoved
● pog., ekspr. tvoja trditev je v direktnem nasprotju s splošnim mnenjem popolnoma nasprotna
♦ alp. direktna smer plezalna smer, ki poteka od vznožja stene do vrha v kar najbolj ravni črti; astr. direktno gibanje gibanje nebesnih teles od zahoda proti vzhodu; biol. direktni prednik; direktna delitev delitev celice na dva enaka dela brez razpada jedra na kromosome; jur. direktni davek davek od dohodkov in premoženja; direktna volilna pravica pravica voliti brez posrednika; lingv. direktni govor navajanje tujega sporočila v izvirni obliki; premi govor; direktni objekt predmet v tožilniku, pri zanikanem povedku pa v rodilniku; ped. direktna metoda učenje tujega jezika brez uporabe maternega jezika; polit. direktna demokracija demokracija, v kateri med voljenimi predstavniki in volivci ni političnih strank kot vmesnega člena; strojn. črpalka na direktni pogon; šport. direktni udarec udarec pri boksu z izprožitvijo roke naravnost naprej
disharmonírati -am nedov. (ȋ) knjiž. ne skladati se, ne ujemati se: najini nazori disharmonirajo
diskréten1 -tna -o prid., diskrétnejši (ẹ̑) 
  1. 1. ki ne govori o kočljivih, zaupnih stvareh: diskreten človek; bil je diskreten in je molčal; obljubim ti, da bom ostal diskreten / zastavil mu je diskretno vprašanje / diskretno vedenje taktno, obzirno
    // hvaležen sem vam za to diskretno sporočilo zaupno
  2. 2. ki s svojim videzom, značilnostmi ne izstopa; nevsiljiv, nevpadljiv: diskreten vzorec blaga; diskretna razsvetljava; diskretna reklama / uporabljati diskreten parfum / diskreten lokal
diskriminácija -e ž (á) dajanje, priznavanje manjših pravic ali ugodnosti komu v primeri z drugimi, zapostavljanje: odpraviti diskriminacijo; gospodarska, rasna diskriminacija; diskriminacija ženske delovne sile; novi predpisi ne dopuščajo diskriminacije med posameznimi podjetji / publ.: odpraviti diskriminacije do domačega prebivalstva; to je nova diskriminacija nasproti nezadostno razvitim deželam
distánca -e ž (ȃ) 
  1. 1. knjiž. dolžina najkrajše črte med dvema predmetoma ali točkama; razdalja, oddaljenost: distanca med objektoma je premajhna; povečati distanco
    // časovna dolžina, ki loči dva dogodka: distanca do teh doživetij je že precejšnja; časovna distanca
  2. 2. kritičen odnos do česa: nima potrebne distance, da bi lahko objektivno presojal sodobne umetniške stvaritve; dogodki so še tako blizu, da je težko dobiti pravo distanco; avtorjeva distanca do snovi
    ●     zna varovati potrebno distanco do podrejenih ni z njimi preveč prijazen, domač; zavzeti distanco do česa izraziti odklonilno stališče do česa; pog. držati ljudi v distanci ne biti z njimi preveč prijazen, domač; gledati na kaj z distanco imeti odklonilno ali nezaupljivo stališče do česa
    ♦     geom. razdalja med projekcijskim središčem in projekcijsko ravnino (v perspektivi)
dišáti -ím nedov. (á í) 
  1. 1. oddajati, dajati prijeten vonj: akacije močno, opojno dišijo; zrak je dišal od samega cvetja; brezoseb. diši po vrtnicah; iz kuhinje vabljivo diši
    // oddajati, dajati vonj sploh: vsak predmet je drugače dišal; kuhinja diši po dimu; vino diši po sodu; brezoseb. v sobi je dišalo po jabolkih
    ●     ekspr. ta pa še po mleku diši je še zelo mlad, neizkušen
    // evfem. zaudarjati, smrdeti: salama že diši; brezoseb. iz ust mu diši
  2. 2. ekspr. imeti, kazati značilnosti česa: ta beseda diši po čitalniški dobi; zavračal je vse, kar je dišalo po razkošju; brezoseb.: diši po snegu; že takrat je močno dišalo po vojni
  3. 3. z dajalnikom vzbujati željo, mikati: cigareta mu še nikoli ni tako dišala; hudo je bolan, saj mu še vino ne diši / ekspr.: delo mu ne diši; ni mu dišalo, da bi šel v mesto
  4. 4. preh., zastar. vohati, duhati: mačka diši miš
divjáčina tudi divjačína -e ž (ā; í) 
  1. 1. divje lovne živali, navadno z užitnim mesom: loviti divjačino; vse dneve stika za divjačino; past za divjačino
    // ena taka žival: večkrat je ujel kako divjačino
  2. 2. meso teh živali: pripraviti divjačino; specialitete iz divjačine
  3. 3. ekspr. človek, ki ne obvladuje svojih negativnih lastnosti: človek težko živi s tako divjáčino / cele dneve moram miriti to divjáčino neugnane, razposajene otroke
divjád -i ž (ȃ) divje lovne živali, navadno z užitnim mesom: divjad je letos povzročila veliko škodo; v teh gozdovih je dosti divjadi; loviti divjad
♦ lov. dlakasta, pernata divjad; prehodna divjad ki ne živi stalno v istem lovišču; zaščitena divjad ki se sme loviti samo v določenem času ali se sploh ne sme loviti; vsakoletni odstrel divjadi
// ena taka žival: večkrat je prinesel kako divjad iz gozda; ujeti divjad v past
divják -a m (á) 
  1. 1. mlada rastlina, na katero se cepi cepič žlahtne sorte: cepiti, saditi divjake; češnjevi, jablanovi, trsni divjaki
    // samoraslo, necepljeno drevo ali trta: divjaki so mu letos bolj obrodili kot cepljeno drevje
  2. 2. slabš. človek, ki ne obvladuje svojih negativnih lastnosti: njihov sosed je bil neotesan divjak / na cesti se boj divjakov voznikov, ki neprevidno in zelo hitro vozijo
    // ekspr. neugnan, razposajen otrok: deček je postal pravi divjak / kadar kdo pride k hiši, zbeži, tak divjak je plašen, neprilagodljiv otrok
  3. 3. pripadnik divjega plemena: raziskovati življenje, običaje divjakov; hribovci so živeli še kakor divjaki
  4. 4. v stari Avstriji član parlamenta, ki se ni pridružil nobenemu klubu
divjákinja -e ž (á) 
  1. 1. slabš. ženska, ki ne obvladuje svojih negativnih lastnosti: prej prijazna ženska se je spremenila v divjakinjo
  2. 2. pripadnica divjega plemena
divjáti -ám nedov. (á ȃ) 
  1. 1. divje, razposajeno tekati sem ter tja: ne divjaj, saj si že ves poten; otroci divjajo po sobi, za žogo; divjati gor in dol / krava divja po travniku / ekspr. pri delu kar divja zelo hitro dela
    // ekspr. zelo hitro se premikati: mudilo se mu je, da je kar divjal v mesto; kam divjaš? / divjati na konju; tako divja z motorjem, da se bo še ubil
  2. 2. nastopati, pojavljati se z veliko silo, intenzivnostjo: burja silovito divja; morje divja in veter dviga valove čez krov ladje; na Dolenjskem je zjutraj divjalo neurje s točo; vihar divja že nekaj dni / v dolini so prav takrat divjali najhujši boji; v deželi že več let divja vojna; pren. v njem divja vihar strasti; v srcu mu je divjala jeza; brezoseb. strašno je divjalo v njem
  3. 3. v dejanju kazati svojo jezo, togoto: pijan je divjal nad otroki; divja kot obseden
  4. 4. ekspr. divje, nepravilno rasti: korenje divja, namesto da bi delalo koren; pren. zadnje čase cene kar divjajo
dívji -a -e prid. (í) 
  1. 1. ki živi, raste svobodno v naravi: divji golob, zajec; v starem štoru je našel divje čebele; cepiti divjo češnjo; jata divjih rac; divje in gojene rastline; divje in domače živali
  2. 2. ki še ni kultiviran, civiliziran: ti kraji so še zelo divji / divja dolina, pokrajina; divja, nedotaknjena narava / divji predeli celine; film o Divjem zahodu o življenju v zahodnem delu Združenih držav Amerike, ko ta še ni bil popolnoma civiliziran
    // divja plemena ki živijo na zelo primitivni stopnji družbenega razvoja
  3. 3. ki se ne da ukrotiti: konja je prodal, ker je bil divji / pri sosedu imajo zelo divjega psa / bik je ves divji razgrajal po vasi razdražen
  4. 4. nav. ekspr. ki ne obvladuje svojih negativnih lastnosti: tega divjega človeka se vsi izogibajo; vojaki so bili divji; bal se je divje drhali, ki je pustošila po deželi / imel je divje navade / otroci so tako divji, da jih komaj krotim neugnani, razposajeni
    // ekspr., v povedni rabi zelo jezen: kmalu se vrni, sicer bo oče divji; divji ko ris / na koga je tako divji? ves divji je nanj
    // ki izraža, kaže divjost, veliko jezo: divji obraz; ustrašil se je njegovega divjega pogleda / opazil je divji blesk v njegovih očeh / zaslišal se je divji lajež psov
  5. 5. ekspr., navadno v povedni rabi ki se boji tujih ljudi: ne bodi tako divji in pridi bližje
  6. 6. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji in z veliko intenzivnostjo: prijela ga je divja jeza; ljubil jo je z divjo strastjo / zaslišal se je divji krik, smeh / vnel se je divji boj / mraz je sicer divji, a snega ni; začutil je divjo lakoto
    // ki ima veliko hitrost, silovitost: pognal je konja v divji dir; od divje vožnje z avtomobilom ga boli glava / utrujen od divjega plesa
  7. 7. ekspr., s širokim pomenskim obsegom čuden, nenavaden: to je napravilo nanj prav divji vtis; imel je divje sanje / vedno nosi obleke divjih barv
  8. 8. ki ni v skladu z veljavnimi zakoni, predpisi: divji lov; divja gradnja črna gradnja
    // divji zakon skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze
    // divji lovec, ribič
    ●     pog., ekspr. ves divji je na meso zelo rad ga je; pog., ekspr. divji je na ženske ima veliko slo po ženskah
    ♦     bot. divji bezeg; divji kostanj okrasno drevo z belimi, rumeno ali rdeče lisastimi cveti v piramidastih socvetjih, Aesculus hippocastanum; divja roža šipek; etn. divji mož po ljudskem verovanju moškemu podobno kosmato bitje, ki prebiva v gozdu; divja jaga po ljudskem verovanju truma duhov prednikov, ki se podi v božičnem času po zraku; med. divje meso nepravilno razraslo tkivo v rani, ki se slabo celi; šport. tekmovanje na divjih vodah tekmovanje v kajaku ali kanuju na deroči reki; vrtn. divja mladika mladika, ki zraste iz starega tkiva; zool. divji petelin velika gozdna ptica temne, na prsih zelenkasto modre barve, Tetrao urogallus; divja koza gams
Prikazanih je prvih 500 zadetkov od skupno 6996 zadetkov.