bojazljív -a -o prid.(ī í) ki mu manjka poguma: bojazljivi čuvaj se ni znašel;
biti bojazljiv;
bojazljiva žival // ki izraža plahost, neodločnost; boječ: ima bojazljiv korak, pogled bojazljívo prisl.:
bojazljivo se je stisnil k očetu
bojèč -éča -e prid.(ȅ ẹ́) 1. ki se boji: boječa srna;
ne upa si sama skozi gozd, tako je boječa 2. plah, nesamozavesten, neodločen2:
v družbi je preveč boječ;
boječa deklica // ki izraža plahost, neodločnost: boječi koraki; boječe vedenje; vdano boječ pogled bojéče prisl.:
boječe gledati, potrkati, vprašati;
prim. bati se
cágavost -i ž (á) nižje pog. neodločnost, malodušnost: premagovati cagavost
cíncavost tudi cincávost -i ž (ī; á) pog. omahljivost, neodločnost: njihova cincavost ga jezi
díhati -am stil. díšem nedov. (í ȋ) 1. zajemati zrak v pljuča in ga iz njih iztiskati: bolnik težko diha;
dihati skozi nos, usta;
enakomerno, globoko, sunkovito dihati;
diha kot kovaški meh;
bilo ga je tako strah, da si še dihati ni upal / dvoživke dihajo tudi s kožo sprejemajo zrak; ribe dihajo s škrgami / najlonska srajca ne dovoljuje koži, da bi dovolj dihala; les pod linolejem ne more dihati ne pride v stik z zrakom; pren., ekspr. morje je čisto rahlo dihalo v zalivu; zemlja je mirno dihala
● evfem. ponesrečenec ne diha več je mrtev// preh. vdihavati: dihati svež gorski zrak; pren. dihati atmosfero novega časa; dihati svobodo // izdihavati: ne dihaj vame 2. z odprtimi usti rahlo iztiskati zrak: dihala si je v roke, da bi jih ogrela;
dihati v šipo 3. ekspr. živeti, bivati: vse, kar diha, se veseli pomladi;
vsi rodovi so dihali v tem upanju / vedno ga je vleklo v gore, v dolini ni mogel dihati se je slabo, nelagodno počutil; diha le za svoje otroke se jim popolnoma posveča// uspevati, shajati2: morali bomo pošteno delati, če bomo hoteli dihati; s tem denarjem bomo za silo že dihali / ozke razmere mu ne pustijo, ne dajo dihati se polno razvijati, delovati4. ekspr. širiti se, prihajati od kod: iz kleti diha vlaga / z njegovega obraza diha dobrohotnost; ljubezen diha iz vsake vrstice pisma; iz fanta sta dihala zdravje in moč; preh. vsaka njena beseda je dihala neodločnost 5. ekspr. rahlo pihati, pihljati: južni veter diha čez polje;
skozi okno diha topel zrak;
preh.: gozd diha prijeten hlad;
peč diha toploto diháje :
bolnik leži težko dihaje
dihajóč -a -e:
naglo dihajoč je tekla po stopnicah; težko dihajoč bolnik
izgubljênost tudi zgubljênost -i ž (é)
nav. ekspr. stanje, značilnost izgubljenega: pogosti motivi pesmi so osamljenost, izgubljenost; zaveda se svoje majhnosti in izgubljenosti v vesolju / sama neodločnost ga je, ena sama izgubljenost / prizadet je zaradi izgubljenosti mladega fanta
jokávost -i ž (á) 1. nav. ekspr. lastnost jokavega človeka: jokavost otrok 2. ekspr. malodušnost, črnogledost, neodločnost: odhajati brez jokavosti v svet;
nemožata jokavost
karakterizírati -am nedov. in dov. (ȋ) 1. navajati karakteristične lastnosti, značilnosti; označevati, opredeljevati: karakterizirati dobo, pisatelja;
dobro karakterizirati značaje;
kratko karakterizirati razmere / karakterizirati z nekaj besedami / karakteriziral ga je kot fanatika // dajati osebam izrazite lastnosti, zlasti značajske: ne zna karakterizirati svojih junakov 2. publ. biti značilen, prevladujoč: karakterizira jih medlost in neodločnost;
strank ne karakterizirajo njihovi programi
malosŕčnost -i ž (ȓ) star. malodušnost, neodločnost: obšla ga je silna malosrčnost;
trpljenje in nadloge so ga pahnile v malosrčnost / literaturo je prevzela neka apatična malosrčnost
mencávost -i [məncavost] ž (á) ekspr. omahljivost, neodločnost: njihova mencavost ga jezi
mévžavost in mevžávost -i ž (ẹ̑; á) slabš. neodločnost, bojazljivost: zaradi prevelike mevžavosti nikoli nič ne doseže
nèodlóčnost -i ž (ȅ-ọ́)
lastnost, značilnost neodločnega človeka: jezi ga njihova neodločnost; njegov glas je razodeval strah in neodločnost
pláh -a -o prid. (ȃ á) 1. ki kaže zadržanost, neodločnost: plah človek, otrok;
plaha, nezahtevna ženska;
biti plah v družbi;
pren., ekspr. plaha misel // ki vsebuje, izraža zadržanost, neodločnost: plah nasmeh, pogled; ekspr. plahi koraki; plaho vedenje 2. knjiž. ki se boji; boječ: plaha srna;
ne upa si sama skozi gozd, tako je plaha 3. knjiž. slaboten, šibek: plahi plameni na ognjišču / plaha rdečica na obrazu pláho prisl.:
plaho gledati; plaho šepetati, upati / v povedni rabi bilo mu je čudno plaho pri srcu
plášen stil. plašán -šna -o stil. -ó prid., plášnejši (á ȃ á) 1. ki kaže zadržanost, neodločnost: plašen in molčeč človek / ko se vas navadi, ne bo več plašen; pren., ekspr. plašno pričakovanje // ki vsebuje, izraža zadržanost, neodločnost: plašen pogled; plašna beseda 2. ki se boji; boječ: plašna žival plášno tudi plašnó prisl.:
plašno se ozreti; plašno vstopiti
slabóst -i ž (ọ̑) 1. neugoden občutek telesne nemoči: obšla ga je taka slabost, da se je ves bled sesedel;
čutiti slabost v želodcu;
omedleti od slabosti;
hipna slabost 2. navadno s prilastkom kar ni v skladu z zaželenimi lastnostmi, zaželeno kakovostjo: pokazale so se slabosti takega poslovanja;
odstraniti organizacijske slabosti;
pozna odlike in slabosti njegovega pisanja / kapitulacija je pokazala vojaško in politično slabost države šibkost3. navadno s prilastkom moralno, značajsko negativna lastnost: na njem ni našla nobene slabosti;
ne zaveda se svojih slabosti;
vsak človek ima svoje slabosti;
slabosti in vrline // knjiž. neodločnost, omahljivost: očitali so mu nezanesljivost in slabost; njegov glas je razodeval strah in slabost 4. ekspr., navadno v povedni rabi nemoč upirati se užitkom, ki jih kaka stvar daje: ženske so njegova slabost / slabost do alkohola; poznajo njegovo slabost za avtomobile
● knjiž. počasna hoja je razodevala njegovo slabost onemoglost
♦ med. živčna slabost nevrastenija
spét prisl. (ẹ̑)
1. izraža, da kaj nastopi, se zgodi še enkrat po čem drugem iste vrste: spet sem tukaj; upamo, da bo spet zdrava; kdaj spet prideš; za hip se je ustavila in spet šla dalje; vrni se spet / okna so spet prepleskali na novo / spet si ti na vrsti / okrepljen: želim si, da bi spet kdaj lahko v miru delal; vedel je, da jo bo kmalu spet videl
● podajal je opeko sosedu, ta spet svojemu in tako naprej izraža ponavljanje istovrstnih dejanj
// ekspr. izraža začudenje, nejevoljo zaradi ponovitve česa nezaželenega: kaj je že spet, še ne bo miru; spet je minil teden, pa nič / kdo ti je spet to povedal
2. ekspr., v zvezi spet in spet izraža, da se dejanje neprenehoma ponavlja: v življenju se to dogaja spet in spet; govornika so spet in spet prekinjali / spet in spet jo je poklical
3. nav. ekspr., pri ponavljanju iste besede, v zvezi z in, pa izraža intenzivnost dejanja: on pa samo čaka in spet čaka; te občutljive rastline je treba negovati in spet negovati / tega ne bom storil, ne, pa spet ne
// izraža veliko količino, visoko stopnjo: potrebuje denar in spet denar; tam je sam pesek pa spet pesek
4. v členkovni rabi poudarja nasprotje: nekateri so bili navdušeni za to, drugi pa spet niso hoteli tvegati; on se pogosto hvali, drugi so spet preskromni / pridelek ni velik, pa spet ne slab; ne ravno debel, pa vendar spet ne suh / v njenih očeh si lahko videl ogenj, pa spet mrak in temo, pa spet smeh / v vezniški rabi eni pridelujejo hrano, spet drugi izdelujejo orodje, spet tretji gradijo
5. v členkovni rabi poudarja zanikano trditev, ugotovitev: no, tako hudo pa spet ni; tako udobno pa to bivališče spet ni; samo poučnih knjig pa spet ne moremo brati
// izraža neodločnost, omahljivost: rad bi pri tem sodeloval, in spet ne; rada bi šla, pa spet ne
tôlči tôlčem [tou̯či] nedov., tôlci tôlcite in tolcíte; tôlkel tôlkla (ó) 1. slišno, navadno močneje udarjati: delavci tolčejo;
tolči po bobnu, vratih;
tolkla ga je po hrbtu, ker se mu je zaletelo;
od jeze tolči po mizi;
tolči s kladivom;
žolna tolče s kljunom po deblu;
pri plesu je s petami tolkel ob tla;
enakomerno, močno, rahlo tolči / veje so jih tolkle po obrazu / dež tolče po šipah; razburkano morje je tolklo ob obalo 2. s slišnim, navadno močnejšim udarjanjema) delati iz česa majhne, drobne dele: tolči kamenje, poper;
tolči v možnarju;
tolči grude z motiko / tolči jabolka za mošt b) odstranjevati lupino: tolči lešnike, orehe c) odstranjevati kaj sploh: tolči omet z zidu 3. s slišnim, navadno močnejšim udarjanjem obdelovati: tolči glino;
tolči po perilu, razbeljenem železu / tolči maslo mesti; tolči smetano stepati / ekspr. mešalnik tolče tudi sneg dela, meša4. močno udarjati z namenom povzročiti bolečino: tolči konja;
tolči koga s pestjo // pog. tepsti, pretepati: vsak dan ga tolče 5. nav. 3. os., ekspr. močno padajoč udarjati ob podlago: spet dežuje, vmes pa tolče toča;
toča tolče po strehi, šipah 6. ekspr. dajati močne, kratke glasove pri delovanju: brzojav tolče;
po vinogradih tolčejo klopotci / ura tolče tri bije; brezoseb. v zvoniku tolče polnoč / v motorju nekaj tolče 7. ekspr. iti, hoditi trdo udarjajoč ob podlago: dolgo smo tolkli po kamnitem tlaku / šla sva po bližnjici, da ne bi tolkla trde ceste / pot, ki jo je tolkel dvakrat na dan po kateri je šel, hodil; pog. skupaj jo tolčeta navkreber 8. ekspr. delati sunkovite gibe z delom telesa, navadno zaradi razburjenosti: pes tolče z repom;
tolči s krili 9. ekspr. močno biti, utripati: srce glasno, hitro, razburjeno tolče;
srce mu tolče kot kladivo / knjiž. kri mu je tolkla v sencih; brezoseb. v glavi mi tolče 10. ekspr. silovito vojaško napadati, zlasti s streljanjem: tolkla sta jih dva bataljona;
tolči sovražnika iz zasede // silovito streljati: z brzostrelko tolči po kom; z brega tolči na cesto, proti hiši / pod njimi je tolkel mitraljez / letala so tolkla mesta silovito bombardirala11. publ., navadno v zvezi s po kritizirati, napadati: če le more, tolče po svojih nasprotnikih / kritika tolče po idejni osnovi dela 12. ekspr. povzročati škodo, težave; prizadevati: kmete tolčejo slabe letine;
tolče nas naša neodločnost / davki tolčejo trgovino 13. ekspr. s težavo govoriti kak jezik: madžarščino že malo tolče;
slabo, za silo tolče nemščino // govoriti kak jezik sploh: francoščino pa že dobro tolčeš; tekoče smo tolkli po rusko 14. ekspr. živeti, shajati2:
laže bi tolkli, če bi imel redno delo;
nekako že tolčemo / tolči pomanjkanje, revščino živeti v pomanjkanju, revščini; kakšno življenje tolčete tukaj kako živite
● ekspr. vse leto tolčejo krompir jedo; ekspr. ljudje so tolkli lakoto so bili lačni; ekspr. tolči rekord presegati; publ. določilo tolče zakon je v nasprotju z njim; slabš. tolči mimo, v prazno govoreč, razpravljajoč o čem ne zadeti bistva
♦ etn. tolči kozo otroška igra, pri kateri igralci mečejo v stoječ predmet kamne, da bi ga prevrnili; šport. tolči žogo čez mrežo v skoku z močnim udarcem navzdol pošiljati žogo v nasprotnikovo poljetôlči se
1. ekspr., v zvezi z na, po z močnim udarjanjem po kakem delu na sebi izražati podkrepitev tega, kar določa sobesedilo: tolkel se je po prsih in se hvalil, kaj je napravil; vse to sem sam zaslužil, se je tolkel po denarnici / nič takega niste naredili, da bi se lahko tolkli po prsih hvalili
2. ekspr. udeleževati se oboroženega spopada, boja; bojevati se: nekaj borcev se še tolče; tolči se za svobodo; tolči se s sovražnikom; junaško se tolči
// zelo si prizadevati za kaj: tolči se za prvo mesto; že dolgo se tolčejo, da ne bi odpuščali delavcev
3. ekspr. biti v nasprotju s čim; biti se: njegovo mnenje se je tolklo z mnenji drugih / barve se tolčejo niso skladne
4. ekspr., navadno s prislovnim določilom (s težavo) se preživljati: z večjimi dohodki bi se lažje tolkla / s težavo se tolče skozi življenje
● ekspr. zaradi tega se boste še tolkli po glavi se boste kesali; to boste še obžalovali; ekspr. nič se ne tolci po prsih, je že prepozno ne izražaj obžalovanja
tôlčen -a -o:
poti so nasipali s tolčenim kamenjem; tolčena smetana stepena smetana
♦ um. tolčeni baker izdelek iz bakrene pločevine, v katero so vtolčene reliefne podobe
zavêsti -vêdem dov., zavêdel in zavédel zavêdla, stil. zavèl zavêla (é) 1. s čim nepravim, navideznim spraviti koga na kaj nepravega, nezaželenega: zavesti zasledovalce na napačno sled / ekspr. zavesti koga na slaba pota // s svojim govorjenjem, ravnanjem narediti, povzročitia) da pride kdo v kako nepravo, nezaželeno stanje: nehote zavesti koga v zmoto / zavesti prijatelja v neodločnost / odgovor ga je zavedel v dvome b) da kdo naredi kaj nesprejemljivega, nezaželenega: zavesti koga v prestopek;
zavesti koga, da krivo priča / zavesti koga h kraji, k pitju 2. s svojim govorjenjem, ravnanjem pridobiti koga, zlasti neizkušenega, za moralno nesprejemljiv, nedovoljen spolni odnos: zavesti prijateljevo dekle;
zavesti mladoletnico 3. s čim nepravim, navideznim narediti, povzročiti, da kdo napačno, neustrezno misli: zavesti javnost, poslušalce;
zavesti koga z obljubami, nepopolnimi podatki 4. nav. 3. os. z določenimi lastnostmi vplivati na koga, da naredi kaj nenameravanega, navadno neprimernega: nizka cena ga je zavedla, da je avtomobil kljub pomislekom kupil;
prestopnika je zavedla pijača, priložnost
● zavesti dopis vpisati, evidentirati; zastar. zavesti konja v hlev odvesti, zapeljati; zastar. zavesti podjetje ustanoviti; zastar. pot nas je zavedla do razvalin po poti smo prišli; knjiž. predaleč bi nas zavedlo, če bi obravnavali vse podrobnosti preveč časa, prostora bi porabili; star. previdno zavede pogovor drugam speljezavedèn -êna -o:
zavedeni bralci, kupci; zavedeno dekle