aparát -a m (ȃ) - 1. priprava za opravljanje določenega dela: aparat dela brez napake; vključiti aparat; električni aparat; optični aparati / rabi se samostojno ali s prilastkom: brivski, projekcijski, radijski, rentgenski, telefonski aparat; aparat za gašenje; ekspresni aparat za kavo / redko na letališču so pristajali lovski aparati letala
// pog. fotografski aparat: ali imaš aparat s seboj? vstaviti film v aparat - 2. anat. skupina organov z določeno funkcijo: motnje v prebavnem aparatu; zdravnik je preiskal ves bolnikov slušni aparat
♦ šport. gibalni aparat kosti, sklepi, mišice - 3. skupina ljudi, organizacij, zavodov z določeno nalogo, zlasti v javni upravi: občina je zmanjšala svoj aparat; administrativni, gospodarski, upravni, vojaški aparat; povečevati, vzdrževati državni aparat; policijski aparat je takoj stopil v akcijo; mobilizirali so ves propagandni aparat
- 4. dokumentacija, pripombe k literarnemu ali znanstvenemu delu: knjiga je opremljena z obširnim aparatom; kritični, znanstveni aparat
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
cénter in cênter -tra m (ẹ̄; ē) - 1. kraj, ki je enako oddaljen od obrobij; sredina, središče: stanovati v centru (mesta); publ. iščem sobo v strogem centru / občina Ljubljana-Center; pren. biti v centru pozornosti
- 2. s prilastkom kraj, prostor, kjer je osredotočena določena dejavnost, središče: ogledati si pomembnejše gospodarske, industrijske centre države; kulturni, športni center / družbeni center del naselja z objekti za politično, kulturno-prosvetno in zabavno dejavnost
// ustanova, ki usmerja in vodi določeno dejavnost: izobraževalni center; šolski center za kovinsko stroko; center za napredek gospodinjstva - 3. polit. sredinska skupina v parlamentu: ameriški demokratični center; vlada italijanskega levega centra
- 4. šport. sredinski igralec pri košarki: prvi center ni dosegel niti enega koša
♦ anat. možganski centri; voj. center srednji del bojne črte
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
četŕtič prisl. (ŕ) - 1. pri ponavljanju na četrtem mestu: prišel sem že trikrat, pa bom še četrtič
- 2. v zapovrstju na četrtem mestu: občina razpisuje mesto 1. zdravnika, 2. tehnika, 3. sluge, 4. [četrtič] snažilke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
čŕn -a -o stil. -ó prid. (ŕ) - 1. ki je take barve kot oglje ali saje, ant. bel: črni lasje; črn maček; obleka iz črnega žameta; plašč je črn; črna barva; črna obleka; črna šolska tabla; sivkasto, vranje, zamolklo črn; črn kot oglje, kot vrag; črno-bel vzorec; črno-žolta zastava / pesn.: črni mrak; črni vran; črna noč, tema / izobesili so črno zastavo kot znamenje žalovanja
- 2. ki je temne barve: gost črn dim; na nebu visijo črni oblaki; črna prst; črne oči; čisto črn; gara ko črna živina zelo, hudo; ekspr.: nabil te bom, da boš ves črn; plačal bo, da bo črn zelo, veliko; črno-beli film film, ki kaže sliko samo v vseh odtenkih sive barve, od črne do bele; črno-bela fotografija / pesn.: črni grob; črni kovači; črna kri / črn(i) kruh kruh iz črne moke; črna kava kava brez dodatka mleka; črna moka pšenična ali ržena moka, ki vsebuje veliko količino otrobov; črno pivo, vino; ali je svetlolasa ali črna temnih las; nosi črna očala očala s temno obarvanimi stekli; črn od sonca zagorel
// ki ima plodove ali gomolje temne barve: grmi črnega ribeza; črna murva; črna redkev / jesti črni ribez - 3. ekspr. za človeka zelo neprijeten: tedaj so se zanje začeli črni dnevi; črna usoda / preženi črne misli; obhajajo ga črne slutnje
// ki vsebuje, izraža hudobijo, zlobo: črn naklep; bala se je njihovih črnih pogledov; ima črno dušo; snoval je črne misli
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: navdajal ga je črn obup; črna groza; najbolj črna revščina; črna žalost / to je črna nehvaležnost, zavist, zloba; črno sovraštvo - 4. ki ni v skladu z veljavnimi zakoni, predpisi: z lažnimi računi so si ustvarili črni fond; preprečevanje črnih gradenj; nekateri šoferji podjetij zaslužijo s črnimi vožnjami / črna borza nezakonito, nedovoljeno trgovanje, zlasti kadar blaga ni dovolj v prodaji
- 5. slabš. nanašajoč se na klerikalce, desničarje: občina je bila črna
● publ. črni kontinent Afrika; črni prebivalci Amerike črnski prebivalci; črni revirji rudarski kraji Trbovlje, Zagorje, Hrastnik; črna Afrika Afrika s črnskim prebivalstvom; ljudi prikazuje s črnimi barvami, v črni luči negativno; črne bukve po ljudskem verovanju knjiga, s katero se da čarati, vedeževati; publ. črna kronika tega tedna (prometne) nesreče; črna lista seznam osumljenih oseb, prekrškov, nesreč; črna metalurgija metalurgija železa, mangana in kroma; ekspr. je črna ovca v družini edini, ki je drugačen, slab; dobil je črno piko zabeležilo se je slabo mnenje o njem; črna roka teroristična skupina na Slovenskem, ki je na skrivaj pobijala pripadnike Osvobodilne fronte; star. črna smrt kuga; slabš. črne srajce italijanski fašisti; slabš. glej no, črna suknja duhovnik; črna šola ljudski naziv, nekdaj vmesna šola med šestletno gimnazijo in univerzo; publ. črna umetnost tiskarstvo, tisk; črna vojska nekdaj vojska, sestavljena iz vojakov, ki niso redni vojni obvezniki in so vpoklicani le ob veliki vojni nevarnosti; vznes. pokriva ga črna zemlja je mrtev, pokopan; šalj. ponoči je vsaka krava črna v določenih okoliščinah se človek zadovolji tudi z manj kvalitetnim; slabš. črno-žolta monarhija Avstro-Ogrska; publ. črno zlato premog; ekspr. če pravim jaz, da je belo, trdi on, da je črno najini mnenji si popolnoma nasprotujeta; ni ne belo ne črno je neizrazito, nejasno
♦ antr. črna rasa; bot. črni bor, hrast, koren, trn, zobnik; etn. črni mož otroška igra, pri kateri eden od igralcev, črni mož, lovi druge; črna kuhinja kuhinja, v kateri dim ni speljan v dimnik; geogr. Črna gora; gozd. črni gozd gozd z iglastim drevjem; črni les les iglastega drevja; igr. črni Peter otroška igra s kartami, pri kateri izgubi tisti, ki mu ostane karta s figuro črne glave; kem. črni smodnik strelivo, zmes solitra, žvepla in lesnega oglja; lit. črno-bela tehnika prikazovanje oseb ali dogodkov, pri katerem so nekateri samo pozitivni, drugi pa samo negativni; med. črne koze; metal. črna pločevina; petr. črni premog premog z visoko stopnjo pooglenitve; rel. črna barva v bogoslužju simbol žalosti, smrti; črna maša maša, ki se opravlja v črnih oblačilih za umrle; šah. črna figura; črno polje; trg. črna posoda posoda iz železne pločevine; zool. črni dular, medved, žužek; črna podgana; črna žolna
čŕno prisl.: črno orisati položaj; črno obrobljen robec; črno pobarvana tabla; črno vezana knjiga / piše se narazen ali skupaj: črno lisast ali črnolisast; črno pikast; črno progast; črno rjav; črno zelen / pesn. črno črn oblak
● ekspr. črno gledati biti jezen; biti pesimistično razpoložen; črno gleda na razvoj dogodkov pričakuje neugoden razvoj dogodkov; črno gleda predse jezno; ekspr. vse črno jih je zelo veliko
čŕni -a -o sam.: črni je ponudil belemu remi kdor igra pri šahu s črnimi figurami; nav. slabš. črni in rdeči desničarji, klerikalci; pog. pol kile črnega in dve žemlji črnega kruha; ekspr. ni črhnil, rekel, zinil ne bele ne črne molčal je; ni povedal svojega mnenja; črno se mi dela pred očmi zaradi slabosti, bolezni se mi zdi, da vidim pred očmi črne lise, ploskve; ekspr. ne boš dobil niti toliko, kolikor je za nohtom črnega prav nič; nosi črno za sinom črno, žalno obleko; ekspr. dobil boš črno na belem napisano izjavo, potrdilo; ekspr. dokazati črno na belem pismeno; neizpodbitno, popolnoma; na črno prodajati tujo valuto, zidati hišo; ekspr. zadel si v črno pravilno si nakazal problem, povedal si bistvo stvari; istrsko črno črno vino; črno za nohtom umazanija; pog. liter črnega in narezek črnega vina; žena v črnem v črni, žalni obleki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
deficitáren -rna -o prid. (ȃ) - 1. publ. ki ni na razpolago v dovolj veliki količini: deficitarni material; deficitarni proizvodi / deficitarni poklici; deficitarne dejavnosti, stroke / deficitarna prehrana pomanjkljiva
// ki nima dovolj surovin, kapitala: deficitarne dežele; deficitarna občina - 2. deficiten: deficitarno podjetje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
déte -ta s (ẹ́) knjiž. deček ali deklica v prvih letih življenja; otrok: dete je zajokalo, zaspalo;
njena hčerkica je prisrčno dete;
bolno dete;
joka kot majhno dete // človeški potomec v odnosu do staršev: imela sta eno samo dete; roditi dete; vznes. nosila je dete pod srcem / občinsko dete nekdaj otrok brez staršev, za katerega skrbi občina
● ekspr. to društvo je mrtvorojeno dete ne bo obstalo, se ne bo uveljavilo
♦ rel. božje Dete Kristus kot otrok
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
domàč -áča -e prid. (ȁ á) - 1. nanašajoč se na dom 1:
- a) domači in sosedovi otroci; domača hiša; živel je v težkih domačih razmerah; biti pri kom kakor domač / domače ime ime domačije, ki ga uporablja bližnja okolica; domači praznik praznik v okviru družine; dan, ko se pri hiši zakolje prašič
- b) domač pridelek; domača hrana, klobasa; domače vino / domača zdravila doma pripravljena zdravila, navadno iz zdravilnih rastlin, zelišč
- c) domača nega bolnikov; krava domače reje; domača vzgoja; domača zabava; domača dela, opravila / domača obrt na tradiciji sloneče obrtno delo kmečkega prebivalstva kot stranska zaposlitev; čevlji domačega dela ročnega
- č) kmetje so lahko sekali le za domače potrebe; pridelujejo za domačo rabo in še jim ostane za prodajo / domača halja halja za nošenje doma, v stanovanju; domača lekarna omarica z najnujnejšimi zdravili
- 2. nanašajoč se na ožjo ali širšo domovino: domači fantje; domači film; rad sem v domačem kraju; domači in tuji tekmovalci; nisem domač v tem kraju; domača industrija; domače novice; domača občina / slabš. domači izdajalec med narodnoosvobodilnim bojem okupatorjev sodelavec; domači jezik jezik lastne jezikovne skupnosti; domači kapital; domači turizem turizem, ki ne vključuje tujih, inozemskih turistov; domače tržišče tržišče znotraj države
// ki je po izvoru od tam, kjer živi: priseljenci in domači prebivalci / domača rastlina - 3. ki živi, raste ob človeku, pod njegovim nadzorstvom: divje in domače živali
- 4. krotek, nenapadalen: nikar se ne bojte, pes je čisto domač
- 5. navadno v povedni rabi ki ne kaže strahu v občevanju z ljudmi: že čez nekaj dni je postal domač; drugič je bila z njim čisto domača / gostje so se napravili domače
// ki vzbuja občutek ugodja: majhen prostor je bolj domač kot velik
● ekspr. že dolgo ni prestopil domačega praga ni bil doma; iron. domači prijatelj ženin ljubimec; kar vstopi, nič nas ne motiš, saj si domač do tebe imamo skoraj tak odnos kot do člana družine; vrnil se je pod domačo streho domov; pesn. domače ognjišče dom, družina; ekspr. stopiti spet na domača tla vrniti se v domovino
♦ ekon. domače delo pod vodstvom podjetja organizirana proizvodnja za trg v zasebnih stanovanjih; etn. domače platno platno, ki je ročno tkano iz ročno predene preje; gastr. domači prijatelj trdo, na rezine razrezano pecivo z orehi in rozinami; obrt. domači kruh z moko potresen in v pletenih košaricah vzhajan pekovski kruh; šol. domači učitelj nekdaj učitelj, ki poučuje otroke bogatejših staršev na njihovem domu; domača naloga pismene obveznosti učencev, ki jih morajo opraviti doma; domače ali obvezno čtivo literarna dela, ki jih morajo učenci prebrati doma
domáče prisl.: prav domače se je vedla; po domače povedati preprosto, ne zapleteno; v domačem jeziku; biti po domače sprejet / Janez Kotar, po domače Maček
● ekspr. tista proslava je bila — po domače rečeno — krokarija povedano brez olepšavanja; iron. v tovarni je šlo vse preveč po domače ni bilo prave delovne discipline in odgovornosti
domáči -a -e sam.: vsi domači so mu pomrli člani družine; prinesi merico domačega! doma pridelanega vina; pog. navija za domače domače tekmovalce
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
domicílen -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na domicil: domicilna občina / publ. domicilne cene cene na domačem tržišču
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
domóven -vna -o prid. (ọ̄) knjiž. nanašajoč se na dom, domovino: odtrgan od domovnega občestva
♦ jur. domovna občina do 1945 občina, v katero je kdo pristojen po rojstvu ali po državni službi; domovinska občina; žel. domovna postaja železniška postojanka, v katero je železniški voz pristojen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
domovínski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na domovino: gojiti v učencih domovinski čut;
domovinska dolžnost, ljubezen;
domovinska nesreča / domovinska vojna vojna za obrambo domovine po neizzvanem napadu
● ta beseda je že dobila domovinsko pravico se je razširila, uveljavila
♦ jur. domovinski list do 1945 listina, s katero se komu potrdi domovinska pravica; domovinska občina do 1945 občina, v katero je kdo pristojen po rojstvu ali po državni službi; domovinska pravica do 1945 pristojnost v določeno občino; lit. domovinska pesem pesem, ki izpoveduje, kaže ljubezen do domovine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
drúžbenicaSSKJ -e ž (ȗ) ustanova, organizirana skupnost ali ženska, ki sodeluje pri podjetju ali gospodarski akciji s kapitalom ali delom: večinska družbenica; dogovor o izstopu družbenic; Seja bo pokazala, ali med svetniki obstajata podpora in javni interes, da občina spet vstopi v družbo, iz katere je kot družbenica enkrat že izstopila E (↑)drúžbenik
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
dvížniSSKJ -a -o prid. (ȋ) dvížni stebríček -ega -čka m (ȋ, ȋ)
stebriček, s katerim se uravnava prometna zapora določenih cest, dovozov, zlasti v urbanih naseljih; potopni stebriček: V torek bo občina z dvižnima stebričkoma za promet zaprla Trubarjevo ulico od Resljeve do Vidovdanske
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
garánt -a m (ā á) redko porok: kot garant podjetja nastopa občina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
grbínaSSKJ -e ž (í) nav. mn. podolgovata nizka izboklina, ki poteka prečno čez cestišče, namenjena omejitvi, zmanjševanju hitrosti vožnje; cestna ovira, ležeči policaj: cestne grbine; vožnja čez grbine; Kljub gostemu prometu se občina ni odločila za namestitev grbin E (↑)gŕba
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
investítor -ja m (ȋ) - 1. oseba ali podjetje, ki investira: sredstva investitorjev
- 2. naročnik gradbenega objekta: investitor novih stanovanjskih blokov je občina; investitorji in projektanti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
katástrski -a -o prid. (á) nanašajoč se na kataster: katastrski podatki;
katastrska meja / katastrska imena zemljišč / katastrsko merjenje / katastrski urad urad, ki vodi (zemljiški) kataster po katastrskih občinah in obračunava katastrski dohodek; katastrska občina enota, ki obsega vsa zemljišča svojega območja
♦ fin. katastrski dohodek; katastrski donos; geod. katastrski načrt ali katastrska mapa načrt zemljišč na določenem območju z mejami, znaki za kulture in številkami parcel; kopija katastrskega načrta preris mejnih črt kake parcele ali skupine parcel s pripadajočimi številkami iz katastrskega načrta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
komúna -e ž (ȗ) - 1. publ. občina: razvite in nerazvite komune / sedež komune
- 2. polit. družbenoekonomska in politična samoupravna skupnost kot enota socialistične družbe: vloga komune; občina kot komuna
- 3. zgod., v srednjem veku mesto s precejšnjo samostojnostjo, samoupravo: razvoj komun v Franciji in Italiji / mestne komune
♦ zgod. pariška komuna vodstvo, oblast delavskega razreda v Parizu leta 1871
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
nadgradítiSSKJ -ím dov. (ī í) rač. 1. zamenjati ali dopolniti dele kakega sistema z novejšimi, zmogljivejšimi: nadgraditi cestninski sistem; nadgraditi sistem umetnega zasneževanja; nadgraditi z novo tehnologijo; Občina razmišlja, da bi sistem daljinskega ogrevanja z biomaso nadgradila s proizvodnjo električne energije 2. zamenjati dele programske ali strojne opreme z novejšo, zmogljivejšo: nadgraditi spletno stran; Evropski telekomunikacijski svet je za zaščito pred škodljivimi internetnimi vsebinami nadgradil program za varnejšo rabo interneta E (↑)gradíti
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
nagájati tudi nagajáti -am, tudi nagájati -am nedov. (á á á; á) - 1. povzročati neprijetnosti, nevšečnosti, navadno za šalo: nagajati med poukom; nagajati z ropotanjem, ščipanjem / otroci radi nagajajo / nav., ekspr.: nagajali so mu, da je prišel prepozno; nagajajo mu s sosedovo hčerko šalijo se, ker jo ima rad, ker ga ima rada
// ekspr. ovirati koga pri uresničevanju njegovih načrtov, zahtev: občina mu nagaja; rad bi gradil, pa mu nagaja sosed; nagajati z neutemeljenimi pritožbami / dež, vreme jim nagaja - 2. ekspr. biti v stanju, položaju, ki ne omogoča pravilnega, normalnega opravljanja določene naloge: dovodna cev večkrat nagaja; stroji so nagajali, vendar so jih kmalu popravili / elektrika, vžig nagaja / oči, živci mu nagajajo
● ekspr. zadnje čase mu zdravje nagaja ni več popolnoma zdrav
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
nameníti in naméniti -im dov. (ī ẹ́) - 1. izraža namen osebka
- a) da kdo kaj dobi: darilo sem namenil prijatelju / oče je domačijo namenil najstarejšemu sinu / prav njega so ji namenili za moža
- b) navadno v zvezi z za da kdo kaj postane: doma so ga namenili za zdravnika / ekspr. prepričan je bil, da ga je usoda namenila za kaj večjega / star. oče ga je namenil vojaški karieri
- 2. skleniti, odločiti
- a) da se komu kaj da: založba je namenila domačim avtorjem pomemben delež; občina je namenila podjetju velike kredite / osnutek je namenil organizaciji drugačno vlogo
- b) navadno v zvezi z za da se kaj uporabi za kaj: za rekreacijo so namenili tisoč dinarjev / poslopje so prvotno namenili za urad / jutrišnji dan smo namenili počitku
- c) da bo kdo česa deležen: upornikom je namenil izgon, smrt / zmagovalcu so namenili desetdnevni izlet / ekspr.: ne vem, koliko let mi je namenila usoda; usoda mu je namenila težko življenje
- 3. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da osebek uresniči dejanje, kot ga določa samostalnik: namenil mu je nekaj spodbudnih besed in odšel; nameniti komu pomilovalen pogled / vse, za kar je namenil svoje življenje, je propadlo
● knjiž. nameni mi vsaj pol ure, da se pogovoriva pogovarjaj se z menoj vsaj pol ure
nameníti se in naméniti se navadno z nedoločnikom - 1. izraža namen osebka, da uresniči dejanje: namenil se je prodati hišo; trdno se je namenil vztrajati do konca; namenil se je, da ostane doma / namenil se je postati zdravnik / kakor se je namenil, tako je tudi storil; pojdiva, kamor sva se namenila
// elipt., s prislovnim določilom izraža namen osebka, da uresniči gibanje, kot ga nakazuje določilo: namenil sem se v kino, vendar zaradi dela ne morem iti - 2. elipt., s prislovnim določilom oditi, odpraviti se: po ozki stezi so se namenili proti vrhu hriba; še preden se je namenil na vlak, so doma že vedeli; hitro so se namenili za tovariši
naménjen -a -o - 1. deležnik od nameniti: njemu namenjeni strel je zgrešil; fant je bil namenjen mizarstvu; ravno k njemu sem namenjen; ladja, namenjena v Italijo, se je potopila; našla je možu namenjeno pismo; poročilo je namenjeno najožjemu krogu; to ni namenjeno javnosti
- 2. ekspr., v povedni rabi izraža nujnost, logičnost česa glede na določene nepredvidljive okoliščine: ta poklic mi je bil menda namenjen; namenjeno mu je bilo osemdeset let (življenja); tako mu je bilo pač namenjeno; če mi je namenjeno, se bom rešil
- 3. star. namemben, predviden: pripeljati tovor na namenjeno postajo / zavil sem v namenjeni kraj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
nrávstven -a -o prid. (ȃ) knjiž. moralen:- a) z nravstvenega stališča je tako dejanje nedopustno / tega ne bi smel storiti, to vendar ni nravstveno
- b) nravstvena načela / nravstvena neoporečnost, zrelost / nravstvena vzgoja otrok / filozofsko-nravstveni nauk
♦ filoz. nravstvena filozofija etika; jur. nravstveno spričevalo nekdaj listina, ki jo izda občina o vedenju osebe
nrávstveno prisl.: to ga je nravstveno dvignilo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
núditi -im, in nudíti in núditi -im nedov. (ū ȗ; ī ú) - 1. delati, da lahko kdo kaj dobi, kupi, najame: nuditi hrano in prenočišče; knjižnica nudi bralcem domačo in tujo literaturo; v trgovini nudijo raznovrstno blago / nuditi celodnevno oskrbo / nuditi blago na kredit; publ. po petnajstem septembru nudimo storitve, usluge po znižanih cenah / nuditi veliko izbiro blaga imeti
- 2. publ. ustvarjati kaj kot rezultat svoje sposobnosti, dejavnosti; dajati: plantažni nasad nudi sto vagonov jabolk / stanovanje nudi dovolj udobja; prazna hiša jim je nudila zavetje
// povzročati, da kdo kaj dobi, ima: dogodek nam nudi priložnost, da popravimo zamujeno; ne nudite jim povoda za prepir; nuditi komu zgled poguma / delo mi nudi srečo in zadovoljstvo; poslušanje glasbe mi nudi velik užitek / šola nudi izobrazbo izobražuje
// z oslabljenim pomenom: okno, terasa nudi lep razgled; lep primer za to nudi sosednja občina; z gradu se nudi lep pogled na mesto
// imeti, vsebovati: dokumenti nudijo zanimive informacije / problem nudi dovolj gradiva za obravnavo - 3. publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: nuditi ljudem razvedrilo; za ogrevano sobo nudim inštrukcije sem pripravljen inštruirati; nasprotnik je nudil močen odpor se je zelo upiral; nuditi pomoč pomagati
- 4. zastar. siliti, spodbujati: položaj nas nudi, da to storimo
● publ. čeprav so mu nudili nagrado, dela ni sprejel ponujali, obljubljali; publ. nuditi komu roko biti pripravljen, želeti komu pomagati; želeti se s kom poročiti
núditi se, in nudíti se in núditi se publ., navadno z dajalnikom ponujati se, kazati se: nudi se nam dober izhod; nudi se ugodna rešitev / vojakom se je povsod nudila enaka slika: požgane hiše, mrtvi ljudje / nudi se nam prilika prebiti dopust na morju
● zastar. pred beznicami so se nudile prostitutke so se nastavljale, ponujale
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
óbčina -e ž (ọ̑) - 1. osnovna samoupravna družbenopolitična skupnost: združiti občine; gospodarsko nerazvita občina; samoupravni organi občine; prebivalci občine; statut občine / pomembnejši kraji v občini na ozemlju občine
// delati na občini / občina Grosuplje
// nekdaj osnovna upravna enota: občine in okraji
// pog. organi občine: občina je naročila zazidalni načrt; odnos občine do zasebnega sektorja / iti na občino sedež organov občine; zbrati se pred občino poslopjem, kjer imajo ti organi sedež - 2. v zvezi katastrska občina enota, ki obsega vsa zemljišča svojega območja: del posestva ima v drugi katastrski občini
● pasti občini v breme živeti na stroške občine; zastar. list si je pridobil majhno občino malo naročnikov, bralcev; star. sprejeti koga v svojo občino skupnost, družbo
♦ jur. davčna občina v stari Avstriji enota, ki šteje najmanj 285 ha obdavčenih zemljišč; domovinska občina do 1945 občina, v katero je kdo pristojen po rojstvu ali po državni službi; zgod. glavna občina od 1814 do 1850 upravna enota, ki usklajuje delo podobčin
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
občínski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na občino: občinske meje;
občinsko središče / občinski forumi, organi; občinski proračun, statut; občinsko turistično društvo / občinska politika / občinska stavba; občinsko zemljišče / ekspr. občinski mož občinski odbornik; uslužbenec na občini; občinski odbor v stari Jugoslaviji izvoljen organ, ki odloča v pristojnosti občine o stvareh v občini; občinski ljudski odbor od 1952 do 1963 izvoljen organ, ki odloča v pristojnosti občine o stvareh v občini; občinski odbornik član občinskega odbora; član občinskega ljudskega odbora; občinski praznik praznik, ki se praznuje v okviru občine; občinski sluga nekdaj nižji uslužbenec na občini, ki opravlja pomožna dela; občinski svetnik v stari Avstriji član mestnega sveta v mestnih občinah z lastnimi statuti; občinski tajnik nekdaj kdor opravlja pisarniške posle na občini; občinske ceste ceste, ki omogočajo promet na področju občine; občinska skupščina; občinsko dete nekdaj otrok brez staršev, za katerega skrbi občina
● ekspr. moje kolo ni občinsko ne dovolim, ne želim, da bi ga kdorkoli uporabljal
♦ jur. občinsko sodišče prvostopenjsko sodišče za manj važne pravne zadeve
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
parkírniSSKJ -a -o prid. (ȋ) parkírna híša -e -e ž (ȋ, í)
stavba za parkiranje motornih vozil; garažna hiša: parkirati v parkirni hiši; podzemna parkirna hiša; Občina je s podjetjem podpisala pogodbo za ureditev razsvetljave v parkirni hiši, ki ima tri pokrite in eno odkrito etažo
parkírni lístek -ega -tka m (ȋ, ȋ)
potrdilo o plačani parkirnini na prostoru, kjer je parkiranje časovno omejeno: kupiti parkirni listek; Če se odpeljete v širše mestno središče, morate pod vetrobranskim steklom pustiti izpolnjeni parkirni listek
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
pestíti -ím nedov. (ī í) - 1. ekspr. odločno, z grožnjami izražati nezadovoljstvo s kom zaradi njegovega negativnega dejanja, ravnanja: predstojnik ga je pol ure pestil zaradi neizpolnjene norme; pestil je stražarja, ker ga ni zbudil / upniki ga pestijo, zato je prodal gozd; občina jih pesti zaradi neprijavljenega zaslužka
// z grožnjami, silo vplivati na koga, da bi storil, povedal kaj: zasliševalec ga je pestil, kje je tisti dan bil; toliko časa so jih pestili, da so priznali / trdo so ga pestili, a ni izdal nikogar - 2. ekspr. povzročati, da je kdo v zelo neprijetnem, težkem položaju: pestijo jih veliki davki; suša jih je pestila pol leta; klub pestijo finančne težave / čas, delo me pesti
// z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: pestile so jih velike skrbi / bolezen ga pesti zelo bolan je; lakota ga je pestila zelo je bil lačen - 3. star. tepsti, pretepati, zlasti s pestmi: tako so ga pestili, da je obležal nezavesten
- 4. zastar., v zvezi pestiti roke stiskati roke v pest: pestil je roke in stiskal zobe
● ekspr. za vsak dinar me pesti hoče natančno vedeti, za kaj je bil uporabljen, zapravljen denar; ekspr. profesor ga je pol ure pestil pred tablo spraševal težko učno snov
pestíti se ekspr., redko mučiti se, truditi se: trije možje so se pestili z jadrom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
pohódniški -a -o prid. (ọ̑) ki se nanaša na pohodnike ali pohodništvo: pohodniški čevlji; pohodniške palice; pohodniške poti; pohodniška sekcija; Veliko priložnosti za razvoj vidi na planini Matajur, kjer bo občina v kratkem pridobila več parcel, kar predstavlja možnost razvoja kolesarskega, tekaškega in pohodniškega turizma E ↑pohódnik
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
pokázati tudi pokazáti -kážem dov. (á á á) - 1. narediti tako, da kdo lahko kaj vidi, pogleda: pokazati kupcu blago; pokaži, kaj si prinesel / pokazati pismo prijateljici / pokažite dokumente, potne liste / pokazati komu mesto, stanovanje razkazati
// ekspr. pokaži mi človeka, ki to zmore povej mi zanj - 2. navadno s prislovnim določilom usmeriti pozornost k čemu, navadno s prstom, roko: izdajalec je pokazal zadnjega v vrsti; pokazati proti hiši, na spečega; pokazati kaj z očmi, z roko / kot ukaz psu pokaži
// usmeriti koga kam z določenim namenom, zahtevo, navadno z roko: pokazal mu je k naslanjaču; molče mu je pokazal naprej v drugo sobo / sédi, mi je prijazno pokazal stol / pokazati tujcu bližnjico, pot; pren., knjiž. pokazati narodu pot k svobodi - 3. dati podatek, informacijo o čem glede na določen položaj, lego: brzinomer je pokazal 180 km; tehtnica je pokazala več, kot je pričakoval
- 4. nav. ekspr. narediti, da postane kaj vidno, opazno: ko se je usedla, je pokazala kolena; kadar se zasmeje, pokaže svoje lepe zobe
- 5. z določenim dejanjem narediti, da kdo lahko kaj vidi, spozna: pokazati uporabnost česa; pokazal mi je, kako se to naredi, pa sem pozabil / s prsti jim je pokazal, da je ura tri; s tem dejanjem ste mi pokazali, kaj je moja naloga / črke mu je pokazal brat, drugo se je naučil sam / pokazati komu svojo moč, oblast / kolektiv že lahko pokaže prve uspehe / publ., z oslabljenim pomenom igralci so pokazali lepo igro so igrali lepo
// z določenimi sredstvi, na določen način narediti, da kdo lahko kaj spozna, izve: v članku, govoru je jasno pokazal, kdo je kriv / pisatelj je v romanu pokazal življenje kaznjenk opisal, prikazal; publ. tu želim samo na kratko pokazati na nekatere napake opozoriti, omeniti
// to dejstvo jim je pokazalo sled za ugrabljenim - 6. postati izraz, posledica določenega stanja, pojava: bilanca je pokazala izgubo; poznejši dogodki so pokazali, da so bili pomisleki neupravičeni; se bo že pokazalo, kdo ima prav / ta teza se je pokazala za napačno
- 7. narediti vidno, opazno
- a) razpoloženje, stanje: pokazati jezo, naklonjenost; ni pokazal, da je presenečen / publ. zdaj moramo pokazati budnost biti budni, pazljivi
// svojih čustev na zunaj ni pokazal - b) lastnost, značilnost: pokazati hrabrost, strpnost / pokazati lastnosti dobre gospodinje / ekspr. ta igralec je pokazal največ je bil najboljši, je igral najboljše; pokazati se hvaležnega; pokazati se junaka, upornika
- c) razmerje, odnos: pokazati nadarjenost za glasbo; pokazati veliko vnemo, dobro voljo; ni pokazal želje, da bi odšel
● pog. mož mi že tri mesece ni dinarja pokazal ni dal nič denarja; ekspr. reka je na več mestih pokazala dno je suha, brez vode; pokazati figo, fige pog. če boš tak, ti bo dekle pokazalo figo, fige te bo dekle (za)pustilo; ne bo ustreglo tvoji želji, zahtevi; pog. ko me je prosil za denar, sem mu pokazal figo sem naredil figo kot znamenje zavrnitve; pog. tokrat mu je sreča pokazala figo ni imel sreče; pokazati hrbet pokazal jim je hrbet obrnil se je tako, da so videli njegovo hrbtno stran; pog. pokazati komu hrbet ne več hoteti imeti opravka z njim; zapustiti ga, navadno v neprijetnem položaju; ekspr. po tem dogodku je vasi za zmeraj pokazal hrbet jo je za zmeraj zapustil, se odselil iz nje; pog., ekspr. ti bo že pokazal (hudiča) povzročil ti bo neprijetnosti, težave; prisilil te bo k poslušnosti, ubogljivosti; pokazati komu jezik pomoliti jezik iz ust, zlasti v znamenje omalovaževanja, nasprotovanja; pog. najprej sami kaj pokažite, potem bo tudi občina pomagala naredite, ustvarite; ekspr. pokazati (svoje) karte povedati, izdati svoje namene; ekspr. kmalu je pokazal svoje kremplje svojo predrznost, hudobnost; ekspr. bezeg je že pokazal liste pognal; ekspr. pokazati komu osla, osle razpreti prste obeh rok tik pred nosom in pri tem iz ust pomoliti jezik; ekspr. ob prvih strelih bo pokazal pete, podplate zbežal; ekspr. pokazati šefu roge upreti se mu; publ. gora je alpinistom pokazala roge, zobe (na gori) so nastale neugodne okoliščine, zlasti vremenske; elipt. jim bom že pokazal skopuha zaradi očitka, da sem skopuh, jim bom naredil, povzročil kaj zelo neprijetnega; ekspr. pokazati komu vrata narediti, povzročiti, navadno z ostrimi besedami, grobim ravnanjem, da kdo zapusti določen kraj, prostor; pokazati zobe ekspr. molči, je spet pokazal zobe je jezno, grozeče rekel; ekspr. zet je kmalu pokazal zobe se uprl, postal odločnejši, samozavestnejši; publ. zima je spet pokazala zobe je postala bolj mrzla, ostra; ekspr. ti že pokažem žival mučiti ker mučiš žival, ti bom naredil, povzročil kaj zelo neprijetnega; publ. sodnik je pokazal na sredino igrišča priznal gol in odločil nadaljevanje igre s sredine igrišča, na belo točko dosodil enajstmetrovko, sedemmetrovko; namignil je proti njemu in pokazal s prstom na čelo si usmeril, dal prst na čelo kot znamenje njegove neumnosti, duševne omejenosti; ekspr. v članku je s prstom pokazal na krivce jasno, odkrito povedal, kdo so; ekspr. zvečer mu je oče pokazal, kaj se pravi materi odgovarjati ga je natepel, nabil; ekspr. jim bom že pokazal, kako trde so moje pesti napadel, pretepel jih bom; redko breskve so lepo pokazale, toda pozneje jim je škodila slana so od začetka lepo kazale; ekspr. to dekle ima kaj pokazati je bogata, premožna; je postavna, lepa
pokázati se tudi pokazáti se s prihodom na določeno mesto, v določen položaj- a) postati (za koga) viden, opazen: stisnil je rano, da se je pokazal gnoj; utopljenec se je še enkrat pokazal, potem je izginil v valovih / izza gore se je pokazalo sonce je vzšlo
// pokazali so se mu prvi zobje / pokazale so se prve vaške hiše / ekspr. čuden prizor se je pokazal njegovim očem zagledal je čuden prizor - b) omogočiti komu, da lahko kaj vidi: pokaži se teti, da bo videla, kako lepo obleko imaš / preden odideš na maškarado, se pridi pokazat / ekspr. v domači vasi se po tem dogodku ni več pokazal v domačo vas ni več prišel, ga ni več bilo; pog. včeraj sem se šel pokazat dekletovim staršem sem se šel predstavit
// pojaviti se, začeti obstajati kje (vidno, opazno): sredi neba so se pokazali oblaki / na licih se ji je pokazala rdečica zardela je
// publ. kmalu so se pokazale težave
● ekspr. če se pokaže ugodna priložnost, odpotujem nastane, bo; ekspr. kjerkoli se ta igralska skupina pokaže, povsod doživlja uspehe nastopi, ima predstavo; ekspr. kakor hitro se je pokazal izpod strehe, je bil moker je stopil; ekspr. hotel se je pokazati pred njo, zato je tako delal postaviti, pobahati; ekspr. v taki obleki se ne pokaži pred šefom ne pridi k šefu
pokazávši zastar.: pokazavši z roko nazaj, odgovori
pokázan -a -o: za pokazano dobro voljo sem vam hvaležen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
prostórskoinformacíjski -a -o prid. (ọ̄-ȋ) ki se nanaša na informacije o prostoru: Mestna občina je v zadnjih letih pospešeno razvijala občinski prostorskoinformacijski sistem E iz prostórska informácija
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
redníštvo -a s (ȋ) preživljanje koga, skrb za koga: zaradi dolgoletnega redništva ga je imel za očeta
● star. občina je podpirala redništvo rejništvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
révež -a m (ẹ̑) - 1. reven človek: bili so taki reveži, da še za kruh niso imeli; revežem je razdelil nekaj obleke; vaški reveži / občinski revež nekdaj človek brez dohodkov, za katerega skrbi občina; pren. kulturni reveži
- 2. ekspr. sočutja, pomilovanja vreden človek: revež je bolan že tretje leto; reveže so spet pretepli / kot nagovor ti revež ti, kaj si moral prestati
● ekspr. duševni revež človek majhnih umskih, miselnih sposobnosti; preg. če bi bil človek vedež, ne bi bil revež
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
siróta -e ž (ọ̑) - 1. otrok, ki so mu umrli starši ali eden od njih: biti, postati sirota; skrbeti za sirote / je sirota brez matere, očeta / enostranska otrok brez enega od staršev, obojestranska sirota otrok brez staršev; občinska sirota nekdaj otrok brez staršev, za katerega skrbi občina; partizanska, vojna sirota
- 2. ekspr. sočutja, pomilovanja vreden človek: siroti nisva vedeli, kaj naj storiva / kot nagovor ti sirota ti
● preg. dobrota je sirota dobro dejanje navadno ni poplačano s hvaležnostjo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
sociála -e ž (ȃ) publ. - 1. socialna dejavnost: za kulturo in socialo je občina namenila petnajst milijonov
// ustanova, organ za tako dejavnost: dejal je, da tovarne niso sociala / za osamljene stare ljudi skrbi sociala socialno skrbstvo - 2. socialna pomoč: tudi štipendiranje je sociala; socialnega varstva ne smemo omejiti na golo socialo
// socialno zavarovanje, socialna varnost: omejiti načelo sociale na primeren življenjski standard, na zaposlitev, bolezensko in starostno zavarovanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
spričeválo -a s (á) - 1. dokument o učenčevem uspehu in vedenju: dobiti spričevalo; izdati, overoviti, podpisati spričevalo; k prošnji je treba priložiti zadnje šolsko spričevalo / maturitetno spričevalo; zrelostno spričevalo; spričevalo o končani osnovni šoli
// učenčev uspeh v takem dokumentu: imeti dobro, odlično, slabo spričevalo; ocena iz matematike mu kvari spričevalo - 2. s prilastkom listina z določenimi podatki, s katero se kaj dokazuje, potrjuje: zdravniško spričevalo; spričevalo o izvoru blaga; izdati spričevalo o sposobnosti ladje za plovbo
- 3. nav. ekspr., s prilastkom kar kaj dokazuje, potrjuje: uspešno opravljeno delo je spričevalo njegove sposobnosti; to je slabo spričevalo zanj; vedenje je spričevalo srčne kulture / jezik v razpravi ne daje avtorju najboljšega spričevala je slab, neprimeren
● zastar. predstojnik mu je dal spričevalo, da je natančen je izjavil; zastar. za te otroke moram dati spričevalo, da so pridni reči, trditi
♦ jur. nravstveno spričevalo nekdaj listina, ki jo izda občina o vedenju osebe; ubožnostno spričevalo nekdaj listina, ki jo izda občina o gmotnih razmerah osebe; šol. nostrificirati spričevalo; izstopno, končno spričevalo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
ubóžen -žna -o prid., ubóžnejši (ọ́ ọ̄) star. reven, siromašen: ubožen študent;
bili so zelo ubožni;
ubožna družina / ubožno pohištvo skromno
● ubožna hiša ubožnica
♦ jur. ubožno spričevalo nekdaj listina, ki jo izda občina o gmotnih razmerah osebeubóžno prisl.: ubožno živeti; ubožno oblečen človek; sam.: ubožni in bogati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
ubóžnosten -tna -o prid. (ọ́) jur., nekdaj, v zvezi ubožnostno spričevalo listina, ki jo izda občina o gmotnih razmerah osebe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
vitalizácija -e ž (á) 1. povzročanje, da ima kaj več življenjske moči, energije: vitalizacija možganov; vitalizacija telesa; Masažo izvajajo s posebnim gelom za vitalizacijo in regeneracijo celic 2. delanje, da kaj postane bolj živahno, zanimivo: vitalizacija mesta; Občina in država sta podpisali pogodbo, da bosta plačali del vitalizacije jezera in ga spremenili v turistični, športni in plovni center. 3. povzročanje, da kaj poteka v večjem obsegu, intenzivneje: Ključnih poudarek je poziv za pomoč pri vnovični vitalizaciji turizma v jugovzhodni Aziji po lanski katastrofi – večji del prizadetega območja je tega docela sposoben E ↑vitalizírati
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
zídati tudi zidáti -am nedov. (í á í) - 1. s polaganjem gradbenega materiala, zlasti zidakov, v vrste navpično eno na drugo delati, da kaj nastaja: začeli so zidati; zidati na betonske temelje; zidati s kamnom, z opeko; ta zidar dobro, hitro zida / zidati hišo, skladišče; zidati peč / ekspr. kdaj boste začeli zidati? Jutri, če pridejo zidarji kdaj se bo pri vas začela zidava, gradnja; pog. cerkev je zidal znani arhitekt naredil zanjo načrte, vodil gradnjo; ekspr. občina bo zidala šolo v svoji režiji s svojimi sredstvi in delavci; pog. zidala bosta gradila bosta svojo hišo; brezoseb. tisti čas se je veliko zidalo / zidati zid
- 2. ekspr. sestavljati, tvoriti celoto iz delov; graditi: avtor zida stavek pregledno in smiselno; zidati svoj filozofski sistem
- 3. publ., v zvezi z na delati, ustvarjati kaj z upoštevanjem določenih izhodišč; graditi: svoje pesmi zida na ljudskem izročilu; zidati družbo na demokratičnih temeljih
● začel je zidati hišo pri strehi lotil se je stvari z neprave strani; ekspr. gradove si zida v oblake dela neizvedljive načrte, sanjari o nemogočem; publ. zidati na človeka upati, da bo kaj dosegel; zaupati vanj; knjiž. zidati na skalo ustvarjati kaj na dovolj zanesljivi, trdni osnovi
zídan -a -o: zidani štedilnik; spodnji del hiše je zidan, zgornji pa lesen; v dve nadstropji zidana stavba dvonadstropna
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
župníjstvo -a s (ȋ) uprava župnije: rimskokatoliško župnijstvo; zastopnik župnijstva; Predstavniki krajanov so se dogovorili, da občina starega pokopališča ne odkupi, župnijstvo pa na svojem zemljišču dovoli širitev pokopališča E (↑)župníja
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.