ciklón1 -a m (ọ̑) - 1. meteor. področje nizkega zračnega pritiska: atlantski, višinski ciklon; ciklon v Sredozemlju
- 2. poljud. izredno močen vrtinčast tropski vihar, strok. tropski ciklon: ciklon besni ob obali
- 3. teh. naprava za odstranjevanje trdnih delcev iz plina
dèskar -ja [dəs] m (ə̏) šport. kdor stoji na jadralni deski in se vozi po vodi: deskar se bliža obali / društvo deskarjev
diverzíja -e ž (ȋ) vojaška uničevalna akcija na sovražnikovem ozemlju: glavno taktično sredstvo sta bili takrat zaseda in diverzija; diverzantska trojka je izvedla diverzijo; pren. ideološke, politične diverzije
// voj. samostojna vojaška akcija, ki ima namen odvrniti sovražnikovo pozornost od glavnega bojišča: izvesti diverzijo z izkrcavanjem na atlantski obali
dvójámborka -e ž (ọ̑-ā) dvojambornica: ob obali so križarile majhne dvojamborke
izkŕcati -am dov. (r̄) spraviti koga z ladje na kopno, navadno s posebnim namenom: zaradi nesreče so izkrcali vse potnike;
izkrcati čete na sovražnikovi obali // publ. razložiti, raztovoriti: izkrcati tovorizkŕcati se stopiti, oditi z ladje na kopno: potniki so se izkrcali; izkrcati se na samotnem otoku / zavezniške čete so se izkrcale v Normandiji tudi iz zraka / šalj. izkrcati se iz vlaka
izkŕcan -a -o: izkrcani potniki; izkrcano blago
jáhta -e ž (ȃ) manjša ladja za šport in razvedrilo: križariti z jahto ob obali; voziti se z jahto; razkošna jahta; turisti z jahtami / motorna jahta
jézditi -im nedov. (ẹ́ ẹ̑) - 1. premikati se s pomočjo živali, na kateri se sedi: jezditi konja; jezditi čez travnik, v mesto; jezditi na kameli, na konju; jezditi v diru, v koraku; pren., ekspr. čoln je jezdil na velikem valu proti obali
- 2. sedeti na čem tako, da je vsaka noga na drugi strani tega; jahati: jezdil je brv in pomakal nogi v vodo; pren., ekspr. klobuk mu jezdi ušesa
jezdèč -éča -e: star. bližal se jim je hitro jezdeč neznanec
kampírati -am tudi campírati -am [druga oblika kam- in kem-] nedov. (ȋ) pog. bivati, živeti v kampu: ni stanoval v hotelu, raje je kampiral; kampirati na morski obali / ob robu gozda kampirajo vojaki taborijo
kanárski -a -o prid. (ȃ) geogr., v zvezi kanarski tok morski tok, ki teče od severa mimo Kanarskih otokov in ob afriški obali proti jugu: hladen kanarski tok
katámaran -a m (ȃ) - 1. zlasti v indijskem in južnoameriškem okolju splav iz dveh vzporednih, med seboj povezanih hlodov: uporabljati katamaran za prevažanje ob obali
- 2. navt. ladja ali čoln z dvema vzporednima, med seboj povezanima trupoma: velika stabilnost katamaranov / potniški katamaran
končeváti -újem nedov. (á ȗ) - 1. z glagolskim samostalnikom izraža približevanje prenehanju dejavnosti, aktivnosti: končujemo priprave na občni zbor; publ. z zidavo že končujejo; čas njegove strahovlade se končuje / s temi ukrepi se končuje ekstenzivno gospodarjenje / mlačev za danes končujejo / seje bomo končevali točno ob določeni uri
// s prislovnim določilom izraža dejanje, ki se kot zadnje vključuje v kako celoto: svoje referate končuje s kratkimi povzetki / delo so vedno končevali s pesmijo - 2. s širokim pomenskim obsegom izraža približevanje celotnosti, polnosti dejanja: jopico je že končevala; ravno je končeval nalogo, ko je vstopil sošolec / oba fanta sta končevala gimnazijo / strokovnjaki končujejo elaborate
- 3. star. ubijati, usmrčevati: končevali so vse, kar je bilo živega
// uničevati, ugonabljati: s svojim ravnanjem končuje živali in orodje; s takšnim delom si samo končuješ oči
končeváti se navadno s prislovnim določilom izraža- a) približevanje prenehanju obstajanja glede na čas: šolsko leto se že končuje; zima se počasi končuje
- b) prenehanje obstajanja glede na prostor: ulica se končuje na obali / rebra se prosto končujejo v mišicah / tu se travnik končuje in začenja se gozd / samostalnik se končuje na soglasnik; pesem se končuje z naslednjo kitico
// izraža izid dejanja, kot ga nakazuje določilo: take nesreče se pogosto končujejo s smrtjo
končujóč -a -e: slepo končujoč se jarek
križáriti -im nedov. (á ȃ) - 1. pluti tako, da se smer vožnje, potovanja namenoma večkrat spremeni: ladja je dolgo križarila ob obali; številne jadrnice so križarile v zalivu / ekspr. križaril je po vseh svetovnih morjih
// ekspr. tavati, bloditi: križaril je po skoraj praznih ulicah - 2. voj. pluti po kakem območju zaradi njegovega nadzorovanja, varovanja: dobro oborožene ladje križarijo po tem morju / ameriško ladjevje križari ob otoku; pren. po mestu križarijo policijske patrulje
♦ navt. premikati se zdaj v levo, zdaj v desno od smeri vožnje pri jadranju proti vetru
ládja -e ž (ā) - 1. veliko vodno vozilo: ladja izpluje, odplove iz pristanišča; ladja nasede, plava, se potopi, pristane, se razbije, ekspr. hitro reže valove; graditi, splaviti, tesati ladjo; valovi premetavajo ladjo; privezati ladjo k obali; raztovoriti ladjo; vkrcal se je na majhno ladjo; potovati z ladjo; gusarska ladja; bok, kljun, krov ladje; nadvodni del ladje; kapitan velike ladje; velika tonaža ladje; trčenje ladij / čezoceanska, rečna ladja; drsna ladja hidrogliser; petrolejska ladja; poltovorna, potniška, ribiška, tovorna, trgovska ladja; šolska ladja za praktični pouk pomorstva, navtike; ladja svetilnik; ladja na jedrski pogon, na vesla; ladja za razsuti, tekoči tovor; publ. naše bele ladje potniške ladje; pren., knjiž. krmariti ladjo človeštva; ladja življenja
- 2. star. večji čoln: ladje z žitom in vinom so vozile po Savi do Zaloga; živina je vlačila težke ladje proti toku; romarska ladja na Bledu
- 3. v zvezi vesoljska ali kozmična ladja vozilo, namenjeno za vesoljske polete: vesoljska ladja kroži okoli meseca, pristane; izstreliti vesoljsko ladjo; posadka kozmične ladje
- 4. rel. del cerkve, namenjen za vernike: ladja se polni z ljudmi; klopi v ladji / cerkvena ladja
● ladja plove pod jugoslovansko zastavo je vpisana v enega od ladijskih vpisnikov v Jugoslaviji; ekspr. podgane že zapuščajo ladjo neznačajni, dvolični ljudje zapuščajo gibanje, stranko, podjetje, ker čutijo, da bi bilo zaradi poslabšanja položaja nevarno ostati; ekspr. cestna ladja zelo velik osebni avtomobil; knjiž., ekspr. ladja puščave velblod
♦ arhit. glavna, prečna, stranska ladja; igr. ladje potapljati otroška igra, pri kateri imata igralca vsak v svoji načrtani mreži označene ladje in drug za drugega ugibata, na katerih kvadratih so; navt. ladja se guga se premika navzgor in navzdol okrog prečne osi; ladja se opoteka se premika navzgor in navzdol okrog prečne in vzdolžne osi hkrati; ladja se ziblje se premika navzgor in navzdol okrog vzdolžne osi; linijska ladja ki vozi po stalni progi in po stalnem voznem redu; ladja dolge plovbe; desni, levi bok ladje gledano od krme proti premcu; določiti položaj ladje ugotoviti zemljepisno dolžino in širino točke, na kateri je ladja; register ladij ustanova, ki z izdajanjem spričeval določa ladjam razrede ter z nadzorom gradnje in naprav skrbi za varno plovbo; voj. admiralska ladja; bojna ladja velika, močno oklopljena vojna ladja, oborožena s topovi raznih kalibrov in torpedi; linijska ladja nekdaj najmočnejša vojna ladja na jadra; matična vojna ladja pomožna vojna ladja za oskrbo manjših vojnih ladij in hidroplanov; vojna ladja oklopljena in oborožena ladja za boj s sovražnim ladjevjem; poročnik bojne ladje čin, za stopnjo višji od poročnika fregate, ali nosilec tega čina; zool. portugalska ladja morski ožigalkar, ki ga sestavljajo različni polipi in meduze, viseči izpod velike mehurjasto napihnjene tvorbe, Physalia
lúka -e ž (ú) kraj, prostor ob obali, urejen za pristajanje ladij: ladja se bliža luki; ladje so zasidrane v luki; pristanek v luki / izvozna luka za boksit; ladja je priplula v svojo matično luko; petrolejska luka; trgovska, vojna luka / redko rečna luka pristanišče
♦ navt. luka veliko pristanišče z ustreznimi mehaničnimi napravami za pretovarjanje, skladišči, gospodarskimi dejavnostmi; prosta luka izločena iz carinskega območja države, ki ji pripada
mistrál -a m (ȃ) - 1. meteor. hladen veter na francoski sredozemski obali, ki piha s kopnega na morje: mistral prinaša mraz
- 2. poljud. maestral: z morja je pihal topel mistral
mostíšče -a s (í) - 1. arheol. prazgodovinska naselbina ob bregu, zgrajena na kolih, zabitih v dno: ostanki mostišča
- 2. voj. prostor ob obali ali bregu, zlasti za zaščito izkrcavanja, navadno izpostavljen nasprotnikovemu obstreljevanju: napraviti, postaviti mostišče / v naših rokah je ostalo le malo mostišče ob predoru
- 3. publ. ozemlje, po katerem potekajo povezave med ločenima prostoroma: dežela bo postala gospodarsko in politično mostišče za prodiranje v srednjo Evropo
mostobrán -a m (ȃ) voj. prostor ob obali ali bregu, zlasti za zaščito izkrcavanja, navadno izpostavljen nasprotnikovemu obstreljevanju; mostišče: postaviti trden mostobran
mréžje -a s (ẹ̑) več mrež, mreže: kup mrežja na obali / zeleno mrežje šotnih mahov / oporo spužvam tvori mrežje iz roževinaste snovi mrežasto ogrodje
♦ anat. žilno mrežje
múlj -a m (ȗ) drobnozrnata usedlina počasi se gibajočih vod, zlasti sladkih: te živali prezimijo v mulju; morski tok napolnjuje izlive rek s peskom in muljem; rečni mulj; širok pas mulja ob obali
// zastar. zelo droben pesek, mivka: skale se pretvarjajo v prod, pesek in mulj; pokriti trto z muljem ali rahlo prstjo
♦ agr. saturacijski mulj snov, ki ostane po čiščenju sladkornega soka z apnom; saturacijsko blato; mont. separacijski mulj zelo gosta mešanica tekočine in drobnih zrnc, ki nastaja pri separaciji
namériti -im dov. (ẹ́ ẹ̑) - 1. z merjenjem priti do določene količine česa: nameriti pet metrov blaga / merili so globino jame in namerili dvaindvajset metrov / včeraj so namerili najvišjo temperaturo v tem letu / nameril ji je dva kilograma moke natehtal
- 2. z ocenitvijo lege, oddaljenosti cilja dati orožju položaj, potreben za njegovo uspešno uporabo: nameril je v črno piko in sprožil; nameriti v desno, levo od cilja
// s takim dejanjem zagroziti, zapretiti: nameril je orožje vanj in zahteval denar; vdali so se, ko je ladja namerila topove proti obali / že je z roko namerila nanj, pa se je zadnji hip premislila
// nav. ekspr. narediti, da je kaj obrnjeno v določeno smer; naravnati, usmeriti: nameriti fotografski aparat, daljnogled na kaj; astronomi so namerili teleskope proti Marsu; žaromet se je nameril proti letalu / z oslabljenim pomenom: nameriti korake proti komu; na moža je namerila hud pogled - 3. star., v zvezi z na srečati, najti: na tako trmoglavega človeka še nisem nameril / zaveden Slovenec je, na kakršnega redko nameriš v teh krajih
namériti se star. - 1. nameniti se, odločiti se: nameril se je obiskati znanca; namerila se je, da se bo poročila / elipt.: kaj si se nameril; nameril se je v tujino
- 2. zgoditi se, pripetiti se: čudna stvar se mi je namerila; če bi se namerilo, da zamudim, me počakaj
namérjen -a -o: slabo namerjen strel; dobro namerjeno vprašanje; blago je pošteno namerjeno
napláviti -im tudi naplavíti -ím dov., naplávil (ā ȃ; ī í) s tokom prinesti, spraviti kam, zlasti na breg, obalo: reka je naplavila deske, veje;
na obali so našli truplo, ki so ga naplavili valovi;
deževje, neurje je naplavilo veliko peska / nižavje sta naplavili reki Evfrat in Tigris // ekspr. zanesti, prinesti: življenje ga je naplavilo v ta neprijazni kraj; povojna leta so naplavila nova vprašanja; brezoseb. naplavilo ga je v njemu tuj svet / v debati se je naplavilo veliko snovi nabralonaplávljen -a -o tudi naplavljèn -êna -o: naplavljen prod; rodovitna naplavljena prst, zemlja; bil je kot naplavljen
navézati in navezáti -véžem dov. (ẹ́ á ẹ́) - 1. z vezanjem namestiti, dati na kaj: na klobuk so mu navezali trakove; navezati skakalcem padala; navezati tovor na osla; navezati si dereze, smuči
// narediti, da je kdo privezan, pritrjen: ko je prišel na cesto, je psa spet navezal / redko navezati ladjo k obali privezati
// alp. namestiti, dati vrv okrog telesa zaradi varnosti, pomoči pri plezanju: na poti čez snežišče so planince navezali; v steni sta se alpinista navezala - 2. v zvezi z na narediti, povzročiti, da je kdo odvisen od koga, povezan s kom: z dobroto ga je skušala navezati nase; navezali so jih nase s podkupninami; potrebno bi bilo človeka močneje navezati na naravo; z leti se je navezal na zemljo
// narediti, povzročiti, da ima kdo do koga pozitivna čustva: fanta je kmalu navezala nase; čustveno sta se navezala drug na drugega; ekspr. nanj se je navezala z vsem srcem zelo ga ljubi
// ta dogodek ga je še bolj navezal na domači kraj - 3. publ., v zvezi z na narediti, da je kaj v zvezi s čim, osnova česa; nasloniti, opreti: svoj jezik je navezala na jezik klasikov; misli je navezal na zadnje dogodke / govornik je premolknil, nato pa je znova navezal tam, kjer je prej pretrgal nadaljeval
- 4. publ., z glagolskim samostalnikom narediti, da se začne uresničevati dejanje, kot ga določa samostalnik: državi sta navezali diplomatske stike; navezati prijateljske odnose / v predkongresnem obdobju so navezali številne pogovore
● star. če nočeš ubogati, kar naveži culo pojdi, odidi
navézan -a -o: navezani baloni; pes je navezan na dolg jermen; navezan na dom, zemljo; uporniki so bili navezani na preskrbo iz zraka; biti čustveno navezan na koga
obála -e ž (ȃ) pas zemlje ob morju, jezeru: urediti, utrditi obalo; kamnita, peščena obala / usmeriti ladjo k obali; stati na obali; voziti se ob obali / morska obala
// svet ob morju, jezeru: obala se počasi spušča proti morju; več sto kilometrov dolga obala; gričevnata, razčlenjena obala / slovenska obala
♦ geogr. obala meja med kopnim in morjem, jezerom; navt. operativna ali pristajalna obala urejena za pristajanje ladij
odlágati -am nedov. (ȃ) - 1. delati, da osebek kaj preneha imeti v roki, na sebi: delavci so odlagali orodje in se preoblačili / vstopil je, ko je odlagal nahrbtnik / počasi je odlagal plašč slačil
// ekspr. gozdovi odlagajo pisano obleko - 2. delati, da kaj pride z vozila, živali: ustavil je pred hišo in začel odlagati; odlagati naročeno blago
// delati, da kaj delno pride z vozila, živali: tovor so pred velikimi klanci odlagali; odlagati in dolagati - 3. delati, da kaj pride z določenega mesta drugam: sproti odlagati izdelke; naprava, ki odlaga bale
// z nošenjem, vožnjo delati, da kaj kam pride: odlagati pesek za posipanje na določena mesta ob cesti; tukaj ni dovoljeno odlagati smeti / voda odlaga na breg pesek in prod nanaša - 4. s svojim delovanjem prenehavati premikati, nositi dalje: voda odlaga najprej debelejše kamenje in nato še pesek
- 5. prenehavati vztrajati v položaju, kot ga določa samostalnik: odlagati funkcije; glede na svoje zdravstveno stanje odlaga odborniško mesto
- 6. z glagolskim samostalnikom delati, da se kaj ne opravi ob določenem času: odlagati obisk, poroko; odlagati študij, knjiž. s študijem
- 7. v zvezi z jajčece, jajce izločati zaradi razmnoževanja: samica odlaga jajčeca poleg nakopičene hrane; želve odlagajo jajca v pesek na obali / odlagati ikre
odlagáje: odlagaje plašč, je brundala popevko
parapét -a m (ẹ̑) grad. nižja, navadno zidana pregrada: betonski parapeti na obali / parapet terase ograja
// okenski parapet stena v prostoru med spodnjim okenskin robom in tlemi
plítev -tva -o prid., plítvejši (í) - 1. ki ima v navpični smeri navzdol razmeroma majhno razsežnost: plitev jarek; plitva dolina; izkopati plitvo jamo; plitva posoda / obleka s plitvim izrezom; plitev žep / po plitvem snegu so prišli do koče; plitva voda; ob obali je morje plitvejše / plitvi krožnik
// ki je v navpični smeri navzdol razmeroma malo oddaljen od površine: bukev ima plitve korenine; dno reke je plitvo - 2. ki ima v vodoravni smeri v notranjost razmeroma majhno razsežnost: s plitvimi zarezami je označil deblo; rana je plitva / krilo ima dve plitvi gubi
// ki je v vodoravni smeri v notranjost razmeroma zelo malo oddaljen od začetka: plitev trg; ta izložba je plitva - 3. ki ni sposoben močno občutiti, doživeti: plitev človek; sam sebi se je zdel plitev
// ekspr. vsebinsko prazen: plitve besede; plitva literatura
// ekspr. ki se ne pojavlja v visoki stopnji: plitvo čustvo; plitvo veselje
● ekspr. otrok ima plitev spanec rahel; plitev žep ekspr. ta človek ima plitev žep malo denarja; publ. počitnice za plitev žep poceni
♦ agr. plitvo obdelovanje obdelovanje, pri katerem je obdelana plast nizka; plitvo oranje oranje v globino od 10 do 15 cm; med. plitvo dihanje dihanje ob delovanju prsnih mišic; meteor. plitvo področje nizkega zračnega pritiska področje, kjer je pritisk nekoliko nižji od normalnega; um. plitvi relief ploski relief
plítvo prisl.: plitvo dihati; spi plitvo in nemirno; plitvo zakopati čebulice
pljuskòt -ôta m (ȍ ó) knjiž. pljuskanje: pljuskot valov ob obali / voda se je s pljuskotom odbijala od stene
póbček -čka m (ọ̑) pog. fantek, fantič: pobčki so se igrali na obali / koliko pa je star vaš pobček sin
pognáti -žênem dov., stil. poženó (á é) - 1. narediti, povzročiti, da kaj začne
- a) gibati se, premikati se: poženi konje, voz vendar ne more stati sredi ceste; pognati živino iz hleva, na pašnik / žarg. šofer je ravno hotel pognati, ko je pritekel še en potnik
- b) delati, delovati: pognati elektromotor, stroj / po eni minuti lahko poženete stroj s polno hitrostjo / publ. ob prazniku je predsednik skupščine pognal novo hidrocentralo / predica je spet pognala kolovrat; ekspr. kosci so že zgodaj pognali kose začeli kositi
- 2. narediti, povzročiti, da se kaj začne bolj hitro gibati, premikati: voznik je od časa do časa pognal konje / pognati konje v dir, drnec / žarg. pognati avtomobil čez sto petdeset kilometrov na uro; pren., ekspr. poženite zadevo, saj čakamo na odločbo že dve leti
- 3. narediti, povzročiti
- a) da kaj kam gre, pride: srce bolnega človeka požene trikrat manj krvi po telesu kot srce zdravega / črpalka požene pet litrov vode na sekundo
- b) da kdo zapusti določen kraj, prostor: pomanjkanje jih je pognalo iz vasi / pustolovstvo ga je pognalo v svet / ekspr. silen hrup ga je pognal iz sobe
- 4. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da pride kdo v določeno stanje: lakota ga je pognala v obup; pognati koga v smrt / to bi pognalo svet v vojno / z glagolskim samostalnikom pognati koga v beg, upor
- 5. ekspr. nagnati, napoditi: oče ga je pognal od doma / armada je pognala sovražnika nazaj / pognati otroke spat
- 6. ekspr. vreči, zagnati: palico je pognal v kot; v obraz mu je pognal tisti drobiž / pognal je čevlje vstran in bos stekel naprej / pognati puščico v sredino tarče zadeti z njo sredino
- 7. ekspr. zapraviti, lahkomiselno porabiti: ukradeni denar je hitro pognal / pognal je hišo in posestvo / več let je pognal za to delo
- 8. narediti poganjke: vrtnice so že pognale
// narediti, povzročiti, da iz česa kaj nastane: rastlina je pognala korenine; seme požene kal / veje so pognale liste / solata je pognala v cvet razvila cvet; pren. to gibanje pri nas ni pognalo korenin
// začeti rasti: na vrtu je pognal plevel; dojenčku so pognali zobje; pren., ekspr. v njegovem srcu je pognalo novo upanje
// ekspr. zrasti: krompir je že precej pognal; trava je letos visoko pognala; pren. ob obali je pognalo na stotine počitniških hišic
● žarg. drugo dejanje je režiser pognal hitro čez oder je bilo zrežirano tako, da so se dogodki na odru hitro vrstili; ekspr. boš že kako pognal te dni preživel; pog. kislo mleko ga je pognalo zaradi njega si je moral izprazniti črevesje; pognati korenine ekspr. v mestu ni nikoli pognal korenin se ni vživel, počutil doma; stal je tam, kot bi pognal korenine dolgo časa, vztrajno; ekspr. to mu je pognalo kri v glavo, lica zardel je; ekspr. to mu je pognalo kri po žilah ga je poživilo, razburilo; ekspr. pognal si je kroglo v glavo naredil je samomor z ustrelitvijo; ekspr. pognati komu meč v srce usmrtiti ga z mečem; ekspr. marsikatero noč je pognal s prijatelji preživel v popivanju, veseljačenju; pog. te tablete so mu hitro pognale krvni pritisk povišale, zvišale; ekspr. to mu bo pognalo strah v kosti prestrašilo ga, vznemirilo; pog. z enim udarcem je pognal žebelj v desko ga zabil; ekspr. pognati koga na boben narediti, povzročiti, da pride njegovo premoženje na prisilno dražbo, da gospodarsko propade; ekspr. pognati na cesto dati koga iz službe ali iz stanovanja; ekspr. visoka odkupnina je marsikaterega kmeta pognala v roke oderuhov ga je naredila denarno, gospodarsko odvisnega od njih; ekspr. pognati hišo, most v zrak razstreliti; ekspr. vse je pognal po grlu zapravil s pijačo, zapil; ekspr. le kaj ga je pognalo, da je to storil spodbudilo, bilo vzrok; pojavil se je pred nami, kot bi pognal iz tal nenadoma, nepričakovano
pognáti se - 1. začeti se hitro premikati: pognal se je iz hiše, na cesto; s startne črte se je pognala zadnja skupina kolesarjev; po smučini se je pognal naslednji smučar; letalo se je pognalo navzgor / v steno so se pognali prvi alpinisti začeli plezati
// pognati se v beg začeti bežati - 2. s silo, sunkom se premakniti z enega mesta na drugo: pognati se s čolna na kopno; riba se je pognala za mušico; plavalec se je nekajkrat pognal in dosegel ponesrečenko / pognal se je na konja in ušel / ekspr. skakalec se je pognal sto metrov daleč je skočil
- 3. s predlogom hitro, sunkovito se premakniti h komu z namenom napasti ga: dva orjaka sta se pognala name; pognal se je vanj in ga začel daviti
- 4. nav. 3. os., ekspr. vzpeti se: steza se je strmo pognala v breg / stena pred njimi se je pognala v nebo
● ekspr. kaj je rekel? so se nestrpno pognali vanj so ga nestrpno spraševali; ekspr. pesnik se je pognal v sam vrh slovenske književnosti se je uvrstil, ga je dosegel; ekspr. pognati se za reveže zavzeti se, postaviti se
pognàl -ála -o: knjiž. iz tradicije pognala poezija
pognán -a -o: pognan stroj; pognan od doma
položíti -ím dov., polóžil (ī í) - 1. narediti, da pride kaj
- a) z daljšo, širšo stranjo na podlago: položiti knjigo na mizo; položiti ranjenca na nosila / položiti eno škatlo navrh druge
- b) na podlago sploh: položiti denar na mizo, žogo na tla / položil je glavo na mah in zaspal; položiti roko na volan dati
// udrlo se mu je, kamor je položil nogo kamor je stopil
// ko je položil prst na usta, so vsi umolknili / kot svarilo, grožnja samo prst položi name, pa boš videl
// narediti, da pride kaj iz pokončnega položaja na tla: puško položi, da ne bo padla / ekspr. nekaj so se prerivali in mimogrede ga je položil vrgel, podrl; žarg., lov.: položil je že marsikaterega zajca ustrelil; položiti žival na dlako ustreliti jo
- 2. na določen način pritrditi na podlago: položiti linolej, parket, tapete
// dati kaj na določeno mesto v ustrezen položaj: položiti cevi, kabel / položiti kanalizacijo / položiti mine ob obali - 3. dati živini (živinsko) krmo: položiti kravam seno / položiti svinjam
- 4. nav. 3. os., pog. povzročiti, da mora kdo ležati: bolezen ga je položila; pljučnica ga je položila za tri tedne; brezoseb. pozimi me je za dva meseca položilo
- 5. dati, plačati: položiti kavcijo, odkupnino; položiti predpisani znesek na sodišču
- 6. knjiž., v zvezi z v narediti, da kaj vsebuje, izraža značilnost, kot jo nakazuje določilo: položiti grožnjo v glas, začudenje v pogled
- 7. s širokim pomenskim obsegom izraža prenehanje dejanja, dela, kot ga določa sobesedilo: ob teh besedah je položil slušalko; položiti orožje vdati se; ded je navadno prvi položil žlico na mizo; ekspr. upamo, da pisatelj ne bo še tako kmalu položil peresa iz rok nehal pisati
● ekspr. položiti cesto v pobočje gore speljati jo; vznes. položiti koga k večnemu, zadnjemu počitku pokopati ga; vznes. nima, kamor bi glavo položil nima kje stanovati, prespati; publ. položiti izpit narediti, opraviti; ekspr. položiti temeljni kamen za kaj opraviti začetno, za nadaljnji potek najvažnejše delo; ekspr. položiti vse karte razkriti komu vsa dejstva, vse zahteve; knjiž. položiti svoje misli na papir napisati jih; ekspr. tudi on bo še moral položiti račun se zagovarjati (zaradi svojih dejanj); položiti roko knjiž. sodišče je položilo roko na knjigo je prepovedalo razširjanje, prodajo te knjige; ekspr. nisem še položil roke nanj nisem ga še udaril; pog. položiti roko nase narediti samomor; položite roko na srce in priznajte bodite odkritosrčni; ekspr. policija je že položila roko na tatove jih je že prijela, ujela; vznes. položiti svoje srce k nogam koga postati čustveno popolnoma vdan komu; publ. položiti temelje čemu opraviti začetna, za nadaljnji potek najvažnejša dela; ekspr. položiti svojo usodo v tuje roke prepustiti drugemu, drugim, da odločajo o njej; pog. on je položil že marsikatero žensko imel spolni odnos z njo; pog. položiti koga čez koleno natepsti ga; vznes. položiti življenje na oltar domovine umreti za domovino; pog. položiti koga na izpitu negativno ga oceniti; položiti komu besedo na jezik, v usta pomagati komu, da bi povedal, kar je treba, kar se od njega pričakuje; ekspr. položiti komu kaj na srce priporočiti mu kaj, prositi ga za kaj; pog. koliko si ta mesec položil na stran prihranil; ekspr. s tem dejanjem je položil na tehtnico vse tvegal, da izgubi vse; knjiž. položiti pripoved v pero, v usta sodobnemu kronistu narediti, da jo pripoveduje, piše sodobni kronist; katera se omoži, se v križe položi si povzroči težave, skrbi
♦ lov. položiti krvni sled narediti sled s krvjo divjadi, domače živali, da se pes uči sledenja
položíti se - 1. ekspr., navadno s prislovnim določilom uleči se: položiti se v mehko posteljo; položil se je po klopi in zaspal / položiti se v naslanjač sesti
// redko s hrbtom se je položil na steno naslonil - 2. nav. 3. os., nar. postati položen: svet se tam spet položi
položívši -a -e zastar.: položivši denar na mizo, je vstal in odšel
položèn -êna -o: čez zaboje položena deska
● ekspr. polje je položeno med goro in reko leži
polzéti -ím [u̯z] nedov. (ẹ́ í) - 1. počasi se premikati, teči po nagnjeni ali navpični, navadno gladki površini: deževne kaplje polzijo po šipah; solze mu polzijo po licih / snežna, zemeljska plast polzi po pobočju / ustreljeni gams je začel polzeti proti prepadu / knjiž. reka polzi po dolini
- 2. ekspr. počasi se premikati
- a) po gladki površini: jadrnica polzi proti obali / njeni prsti so mu polzeli po obrazu
- b) po površini sploh: megla polzi po dolini / sonce polzi proti obzorju / pogled mu je polzel po gorah
- 3. v zvezi polzeti iz rok, med prsti uhajati iz prijema zaradi
- a) gladkosti, vlažnosti: jegulje, ribe polzijo iz rok
- b) drobnosti, sipkosti: mivka, pesek polzi med prsti; pren. čutil je, da mu sreča polzi iz rok
- 4. knjiž. počasi minevati: minute so mu polzele kot dnevi / čas je polzel zelo počasi
● knjiž. oblast jim vedno bolj polzi iz rok jo vedno bolj izgubljajo; ekspr. besede so mu enakomerno polzele iz ust počasi je govoril; knjiž. na poledeneli cesti polzi drsi
polzèč -éča -e: po steklu polzeče kaplje
potegálka -e [tudi u̯k] ž (ȃ) rib. vlačilna mreža, s katero se zagradi priobalni del morja in s pritegovanjem k obali lovijo ribe; trata: loviti s potegalko
priobálen -lna -o prid. (ȃ) ki je, se nahaja pri obali: živali v priobalnem morju / publ. priobalne občine obalne
pristájati1 -am nedov. (ā) - 1. s plutjem prihajati do kopnega, obale in se ustavljati: ladja že pristaja; pristajati ob obali, v pristanišču
- 2. z letenjem prihajati na zemljo, tla in se ustavljati: na velikih letališčih letala stalno vzletajo in pristajajo / pristajati s padalom / ekspr. snežinke so pristajale na njenih laseh
- 3. ekspr. prihajati kam in tam ostajati: radi so pristajali v gostilnah
- 4. publ., navadno v zvezi z na privoljevati v kaj, soglašati s čim: ta človek pristaja na vse / pristajati na pogoje, predloge sprejemati jih; ne pristajajo na svojo usodo niso zadovoljni z njo; pristajati na etične vrednote priznavati jih
pristajajóč -a -e: vsako pristajajočo ladjo so pozdravili s himno njene dežele
pritegníti in pritégniti -em dov. (ī ẹ́) - 1. s sunkovitim gibom spraviti
- a) bližje k sebi: pritegnil je stol in sedel; pritegnila je otroka in ga objela / legel je na tla in pritegnil noge k sebi skrčil
- b) v večjo bližino česa: pritegniti ladjo k obali; pritegnil je eno smučko k drugi / magnetizem jih je pritegnil
- 2. s potegom, potegi narediti
- a) da je kaj bolj napeto: pritegniti pas na hlačah; pritegniti vajeti; pritegniti vrv, žico
- b) da je kaj bolj ravno, gladko, brez gub: pritegniti odejo na postelji; pritegniti ponjavo na tovornjaku
- c) da kaj močneje pritiska na kaj: pritegniti zavoro / pritegniti vijak priviti
- 3. narediti, da kdo pride s kom, čim v določen odnos: delovna organizacija je pritegnila več strokovnjakov; pritegniti koga v komisijo / prizadevajo si pritegniti tuji kapital v svojo industrijo
// vzbuditi pri kom pripravljenost za kaj: pritegniti koga k delu, zapisovanju ljudskih pesmi - 4. narediti, da se kaj kje upošteva: v raziskavo pritegniti nove vire; če pritegnemo k povedanemu še druga dejstva, se položaj pokaže popolnoma drugačen
- 5. vzbuditi pri kom zanimanje: pogovor ga je močno pritegnil; igra otrok ni pritegnila
// vzbuditi pri kom pozitiven, naklonjen odnos: vprašala ga je, kaj ga je na njej še posebej pritegnilo; pritegnila ga je lepota trga - 6. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: dekle je pritegnilo njegov pogled; skušal je pritegniti njihovo pozornost; stvar je pritegnila njihovo zanimanje
- 7. začeti navadno za kom peti: zapela je, a nihče ji ni pritegnil; nekaj časa so poslušali, nato pa še sami pritegnili
- 8. knjiž. pritrditi komu, strinjati se s kom: v srcu jim je pritegnil / pritegnili so njegovi sodbi / res storimo tako, so pritegnili drugi
- 9. pog. udariti: pritegni ga, če ne bo on tebe; pritegnil je konja z bičem
pritégnjen -a -o: pritegnjen pas; pritegnjena jadra; biti pritegnjen k delu
pritegováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. s sunkovitimi gibi spravljati
- a) bližje k sebi: pritegovali so stole in sedali nanje
- b) v večjo bližino česa: pritegovati ladjo k obali / pritegoval jih je magnetizem
- 2. s potegom, potegi delati
- a) da je kaj bolj napeto: pritegovati in popuščati vrv
- b) da je kaj bolj ravno, gladko, brez gub: pritegovati odejo na postelji
- c) da kaj močneje pritiska na kaj: pritegovati zavoro
- 3. delati, da kdo prihaja s kom, čim v določen odnos: pritegovati sodelavce; pritegovati nove člane v društvo
// vzbujati pri kom pripravljenost za kaj: pritegovati študente k raziskovalnemu delu - 4. delati, da se kaj kje upošteva: pritegovati v besedilo dokumente
- 5. vzbujati pri kom zanimanje: taki pogovori me ne pritegujejo
// vzbujati pri kom pozitiven, naklonjen odnos: dekle ga je vse bolj pritegovalo; priteguje jih lepota mesta in njegove okolice - 6. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: razstavljene slike so pritegovale občudovanje; njegovo delo priteguje pozornost kritikov
- 7. začenjati navadno za kom peti: zapel je, drugi pa so mu polagoma pritegovali
- 8. knjiž. pritrjevati komu, strinjati se s kom: pritegovati javnemu mnenju
pritézati -am nedov. (ẹ̄) pritegovati: pritezati mrežo k obali / voznik je pritezal vajeti; pritezati vrv / taki pogovori ga ne pritezajo; filmska umetnost ga priteza / priteza ga delo na zemlji / pritezati nase poglede ljudi / fantje so zapeli in tudi drugi so začeli pritezati / knjiž. zdaj so pritezali enemu, zdaj drugemu govorniku so pritrjevali zdaj enemu, zdaj drugemu, se strinjali zdaj z enim, zdaj z drugim
privézen -zna -o prid. (ẹ̑) ki je za privezovanje: privezni kol
♦ navt. privezna vrv vrv za privezovanje ladje, čolna k obali
privéznik -a m (ẹ̑) navt. kamnit, železen steber na obali, ladji za privezovanje: privezati vrv na priveznik; pomol s privezniki
privezoválec -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) navt. kdor privezuje ladje, čolne k obali: zaposliti novega privezovalca
privezováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. z vrvjo, trakom, verigo pritrjevati: privezovati počezne drogove na pokončne / privezovati trte h kolom
// z nameščanjem vrvi, verige delati, da se kaj ne more oddaljiti z določenega prostora: privezovati čolne k obali; privezovati živino k jaslim
// z vezanjem nameščati, pritrjevati na kaj: privezovati trakove, vrvi / privezovati obeske; hitela si je privezovati predpasnik - 2. alp. nameščati, dajati vrv okrog telesa zaradi varnosti, pomoči pri plezanju; navezovati: na nevarnih krajih so planince privezovali
● ekspr. znala ga je privezovati nase navezovati
promenírati -am nedov. (ȋ) knjiž. sprehajati se: vsak večer promenira ob obali; opazovala sta ljudi, ki so promenirali mimo njiju / ekspr. nič ne dela, cel dan samo promenira postopa
proti predl., z dajalnikom - 1. za izražanje cilja, h kateremu je usmerjeno premikanje: iti proti domu; dim se vzdiguje proti nebu; pluti proti obali; veter piha proti severu / cesta proti Celju / pisati od leve proti desni
// za izražanje splošne usmerjenosti: obrnil se je proti občinstvu; držati steklo proti svetlobi; sedel je s hrbtom proti vratom / meja proti Italiji / okno gleda proti jugu na jug
// kot pojasnilo pod fotografijo od leve proti desni stojijo - 2. za izražanje premikanja, ki je nasprotno drugemu premikanju: jadrati, pluti, veslati proti toku; vso pot so vozili proti vetru / gladiti proti dlaki
- 3. za izražanje bližine, približevanja časovni meji: napad pričakujejo proti jutru; pride proti večeru; bilo je proti osmi uri
- 4. za izražanje odpora, sovražnosti: nastopiti proti rasni diskriminaciji; gibanje proti fašizmu / upreti se proti okupatorju okupatorju; bojevati se proti sovražniku s sovražnikom
// publ. Olimpija je igrala proti Hajduku s Hajdukom
// za izražanje nasprotovanja, nesoglašanja: pritožiti se proti odločbi; glasovati proti predlogu / proti predlaganemu kandidatu je skupina izbrala svojega kandidata - 5. za izražanje česa negativnega, čemur se je treba izogibati, česar delovanje, vpliv je treba preprečiti, odvrniti: cepiti proti davici / ukrepi proti draginji; tablete proti glavobolu; boj proti raku; rakete proti toči / braniti se proti očitkom pred očitki
- 6. za izražanje neujemanja z merilom, vodilom: to je proti moji navadi; storiti kaj proti pravilom; delati proti predpisom; to se je zgodilo proti njegovi volji / ekspr. uspeti proti vsem oviram kljub
- 7. za izražanje odnosa do česa: biti neodporen proti infekciji; snov je odporna proti ognju; obstojnost barve proti sončni svetlobi
- 8. za izražanje razmerja, navadno čustvenega; do: proti revežem je trdega srca; politika Avstrije proti Slovencem / biti pozoren proti starejšim
- 9. za izražanje omejitve na navedeno osebo: proti meni se je tako izrazil; tako se je pohvalila proti sošolki
- 10. za izražanje sorazmerja: domače moštvo je zmagalo s pet proti tri; načrt v merilu ena proti dvesto [1 : 200] / ni čudno, da se je tako končalo, saj sta bila dva proti enemu; ekspr. stavim sto proti ena, da ga ne bo
// za izražanje primerjave z drugačnim; v primeri z: proizvodnja se je proti lanski povečala za pet odstotkov; proti njemu sem jaz pritlikavec; moje skrbi so majhne proti tvojim - 11. publ. za izražanje okoliščin, pogoja za uresničitev kakega dejanja: vrniti proti nagradi, odškodnini / vstop proti vabilu z vabilom; pisar. delati, opravljati kaj proti plačilu za plačilo
● ekspr. dvigniti roko proti komu udariti, (pre)tepsti ga; ekspr. dela gredo počasi proti koncu se končujejo; pog. proti sedemdesetim gre kmalu bo star sedemdeset let; pog. kaj imate proti meni zaradi česa mi nasprotujete, zakaj me ne marate; vsi so proti njemu mu nasprotujejo, ga odklanjajo; ekspr. on je muha proti tebi zelo nepomemben; zelo slaboten, šibek; ekspr. plavati proti toku ne misliti, ravnati tako, kakor misli, ravna večina, vodilni ljudje
♦ fot. fotografirati proti svetlobi naravnati objektiv tako, da je usmerjen proti viru svetlobe; navt. obrniti jadro proti vetru obrniti ga tako, da se veter močno upira vanj
raztegníti in raztégniti -em dov. (ī ẹ́) - 1. z vlečenjem povzročiti, da doseže kaj
- a) večjo, največjo dolžino: raztegniti elastiko, vzmet; vrv je raztegnil, kolikor je mogel; raztegniti se kot gumi / raztegniti anteno, merski trak; mizo so morali raztegniti, da je bilo dovolj prostora za vse / raztegniti ustnice; ekspr. obraz se mu je raztegnil v nasmeh nasmehnil se je
// ekspr. raztegnil je korak, da bi pravočasno prišel začel je delati daljše korake - b) večjo, največjo površino: raztegniti kožo, usnje / raztegniti preozke čevlje
- 2. spraviti v položaj, ko sosednji deli tvorijo med seboj določen kot: raztegniti krake šestila / raztegniti roke v objem razširiti
- 3. ekspr. povzročiti, da traja kaj dalj časa: raztegniti debato, pripovedovanje; govor je raztegnil za celo uro; počitnice bodo malo raztegnili podaljšali
● ekspr. raztegniti harmoniko zaigrati nanjo; ekspr. raztegniti meje kake države povečati, razširiti; star. raztegniti mošnjico dobro plačati, dati veliko denarja; ekspr. raztegniti oblast na sosednje dežele podrediti si jih; ekspr. raztegniti trditev, ugotovitev na celoto posplošiti; ekspr. veselo je raztegnil usta se zasmejal
♦ šport. raztegniti mišice s posebnimi vajami sprostiti mišice in vezno tkivo
raztegníti se in raztégniti se - 1. postati večji po dolžini, širini: čevlji so se raztegnili; majica se je pri pranju raztegnila; to blago se rado raztegne
// postati daljši: kolona se je raztegnila / skozi vas se je sprevod zelo raztegnil - 2. nav. ekspr. doseči daljšo časovno razsežnost: pogovor se je raztegnil / parjenje se pri teh živalih lahko raztegne v pozno pomlad
- 3. nav. ekspr., s prislovnim določilom pojaviti se na razmeroma veliki površini: po nebu so se raztegnili temni oblaki
● ekspr. dan se je raztegnil in noči skoraj ni bilo podaljšal; ekspr. to se mu bo raztegnil obraz, ko bo to slišal bo razočaran, neprijetno presenečen
raztégnjen -a -o: raztegnjen pas; obraz je imel grdo raztegnjen; raztegnjena antena; raztegnjena elastika; dolga, raztegnjena kolona vojakov; raztegnjena zgodba; ob obali raztegnjeno mesto
ribáriti -im nedov. (á ȃ) loviti ribe: ribiči ribarijo; ribariti ob obali, v morju; čolnariti in ribariti / ribariti s trnkom / ladja ribari ob otoku
● ekspr. v kalnem ribariti izrabljati neurejene razmere za dosego cilja
stacionírati -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. - 1. namestiti: stacionirati rakete v Srednji Evropi / stacionirati jedrske podmornice v Atlantiku
- 2. nastaniti: stacionirati čete ob meji; vojska se je stacionirala v mestu
- 3. nedov., nepreh. imeti stalno mesto kje: letalo stacionira na matičnem letališču; pristanišče, v katerem stacionira ta ladja / po potresu smo stacionirali v železniškem vagonu stanovali
stacioníran -a -o: v bazi stacionirani bombniki; vojaške enote so bile stacionirane ob obali
stávnica -e ž (ȃ) - 1. škatla s črkami, iz katerih otrok sestavlja besede: zlagati črke v stavnico
- 2. tisk. oddelek v tiskarni, v katerem se stavi: delati v stavnici / ročna, strojna stavnica
- 3. zlasti v zahodnih deželah podjetje, ki se ukvarja z organizacijo stav: voditi stavnico; lastnik stavnice
♦ rib. stoječa mreža, navadno iz treh plasti, ki se uporablja zlasti za lov ob obali; teh. premične palice za zorenje, skladiščenje sira
stávnik -a m (ȃ) nar. sir iz neposnetega mleka: delati stavnik
♦ rib. stoječa mreža, navadno iz treh plasti, ki se uporablja zlasti za lov ob obali; stavnica
stebèr -brà tudi stèber -bra [təb] m (ə̏ ȁ; ə̀) - 1. podolgovat, pokončen, navadno večji gradbeni element, ki kaj nosi: postaviti, sezidati steber; streho so naslonili na stebre; betonski, lesen, železen steber; okrogel, štirioglat steber; vitki stebri iz marmorja so krasili dvorano; nosilnost stebra / stebri in late pri kozolcu / nosilni, okrasni, podporni steber; pren., ekspr. stebri starega družbenega reda so se majali
// prosto stoječ, v prerezu navadno okrogel predmet, ki se rabi kot nosilec, opornik: postaviti stebre za ograjo; ladjo so privezali za stebre na obali / električni, telegrafski steber; poškodovati steber prometnega znaka
// navadno s prilastkom kar je po obliki temu podobno: po eksploziji so se od tal dvignili dimni stebri; steber plamena se je nagnil; veter je vrtinčil bele stebre prahu; sonce je odsevalo v jezeru v dolgem, gorečem stebru / kapniški steber ki nastane, ko se zrasteta stoječi in viseči kapnik
● zmagovitim vojskovodjem so postavljali spominske stebre stebrom podobne spomenike - 2. ekspr., s prilastkom najpomembnejši, najvažnejši član ali del: mati je steber družine; biti steber društva, organizacije; mladina je bila steber revolucije
♦ alp. steber okroglasta navpična skalna tvorba v steni; arhit. gobast steber razširjen ob vrhu; elektr. steber kovinski ali betonski opornik za električne vode; steber transformatorja pokončni del magnetnega jedra pri velikih transformatorjih; um. dorski steber brez baze in s preprostim kapitelom; jonski steber z bazo in kapitelom z volutami na oglih; snopasti steber v gotski arhitekturi s polstebri okrog pravokotnega jedra; baza stebra podstavek, podnožje; trup stebra srednji del stebra med bazo in kapitelom; vet. roženi steber valjasta odebelitev notranje strani kopitne stene; zgod. sramotilni steber nekdaj h kateremu postavljajo, privezujejo ljudi za kazen
stráža -e ž (á) oseba, skupina oseb, ki koga, kaj varuje, brani, nadzoruje: straža je prijela vlomilca; ubežnika so izročili straži; postaviti, razporediti, razposlati straže; menjava straže; poveljnik straže / spremljala ga je častna straža; pionirska, taborniška, vojaška straža; predsednikova telesna straža / obalna straža v nekaterih državah navadno policisti, ki s hitrimi čolni patruljirajo ob obali; obmejna straža nekdaj vojaška formacija, ki straži, nadzoruje državno mejo
// dejavnost, ki se ukvarja z varovanjem, branjenjem, nadzorovanjem koga, česa: v tovarni so vpeljali stražo; konec, začetek straže / iti na stražo; poslali, postavili so ga na stražo; biti določen za stražo; biti, menjavati se, stati na straži; dnevna, nočna straža; pren., ekspr. stati na straži miru
● ekspr. biti na mrtvi straži slovenstva za vsako ceno biti Slovenec na določenem, zelo izpostavljenem ozemlju; finančna straža nekdaj organ, ki nadzira proizvodnjo ali promet raznega blaga zaradi preprečitve davčnih utaj; gorska straža organizacija za varstvo gorske narave
♦ navt. nočna straža od osmih zvečer do štirih zjutraj; voj. mrtva straža nekdaj na zelo izpostavljenem, nevarnem položaju; obhodna straža; prednja straža predstraža; premična straža na pohodih, pri transportih; zgod. narodna straža v revoluciji 1848 oborožene enote pristašev revolucije na Slovenskem; ob razpadu Avstro-Ogrske pomožne krajevne enote za ohranitev reda in miru na Slovenskem; vaška straža med narodnoosvobodilnim bojem organizirana oborožena skupina belogardistov za varovanje vasi pred partizani
tartána -e ž (ȃ) - 1. rib. manjša vlačilna mreža za lov ob obali: vleči tartano
- 2. navt., nekdaj manjša tovorna ali ribiška ladja z latinskim jadrom na glavnem jamboru in prečko na poševniku: galeje in tartane
tonêra -e ž (ȇ) - 1. rib. čoln za lovljenje tunov: peljati se s tonero
- 2. nar. primorsko ob obali stoječa, navadno poševni lestvi podobna naprava za opazovanje prihoda tunov; tunolovka: s tonere opazovati tune
tráta2 -e ž (ā) rib. vlačilna mreža, s katero se zagradi priobalni del morja in s pritegovanjem k obali lovijo ribe, potegalka: loviti tune s trato
tréti trèm tudi tárem nedov., trì tríte; tŕl (ẹ́ ȅ, á) - 1. s silo, pritiskom delati, da kaj ni več celo: treti jajca, lešnike, orehe; treti s kleščami, z zobmi / mučili so ga, mu trli kosti; lončena posoda se rada tre / treti sol v možnarju drobiti
// ekspr. trli so mu prste močno stiskali
// s silo, pritiskom uničevati, usmrčevati: z nohti je trl stenice; treti uši - 2. premikati kaj sem in tja po površini in pri tem močno pritiskati nanjo: treti kamen ob kamen; trla sta ga z brisačo; treti otrple mišice drgniti z dlanmi, rokami; treti si otekla zapestja masirati; od zadovoljstva si je trl roke mel; trla je rob predpasnika med prsti mečkala
- 3. navadno v zvezi s konoplja, lan odstranjevati olesenelo steblo od ličja: pozno jeseni so trli; treti konopljo, lan
● ekspr. vse življenje so trli revščino živeli v revščini; ekspr. zaradi tega si ne bo trl glave delal skrbi; ekspr. treti si glavo s težkimi vprašanji veliko razmišljati o njih; pog. zna več kot hruške peči in orehe treti ima velike sposobnosti, se spozna na marsikaj
tréti se - 1. pri premikanju se tesno dotikati česa: deli stroja se trejo med seboj; plezalčeva vrv se tre ob skalo
- 2. ekspr. gnesti se: jata rib se je trla mimo ladje; po ulici so se trli ljudje / ljudje so se trli v gostilno
// s prislovnim določilom, s smiselnim osebkom v rodilniku biti, obstajati v velikem številu: po klopeh se je trlo ljudi; na obali se je trlo turistov
tróč in teróč -a -e: med seboj troči se deli stroja
tunára -e ž (ȃ) - 1. nar. primorsko čoln za lovljenje tunov; tonera: ribiči polagajo iz tunare mrežo / tunara na vesla
- 2. rib. navadno ob obali postavljena mreža za lovljenje tunov, tunolovka: jata tunov je zaplavala v tunaro
tunêra -e ž (ȇ) - 1. nar. primorsko čoln za lovljenje tunov; tonera: krma tunere / motorna tunera
- 2. rib. navadno ob obali postavljena mreža za lovljenje tunov, tunolovka: tuni so zaplavali v tunero / obalna tunera
tunína -e ž (ī) - 1. tunovo meso: tunina v olju; konzerva tunine
- 2. redko tun, tuni: ujeti tunino
● knjiž. opuščene tunine ob obali tunolovke
tunolóvka -e ž (ọ̑) - 1. ladja za lovljenje tunov; tunolovec: tunolovka dviguje mrežo / motorna tunolovka
- 2. rib. mreža za lovljenje tunov: ladja spušča tunolovko v morje / mreža tunolovka
// navadno ob obali postavljena mreža za lovljenje tunov: postaviti tunolovko / obalna tunolovka - 3. rib. ob obali stoječa, navadno poševni lestvi podobna naprava za opazovanje prihoda tunov: sedeti na vrhu tunolovke
ubíti ubíjem dov., ubìl (í ȋ) - 1. z udarcem, s silo povzročiti smrt
- a) človeka: napadalec je potnika ubil; namerno, nehote ubiti koga / ubiti koga s kamnom, z nožem, s puško / ubiti koga s plinom
- b) živali: ubiti kačo, muho / lovec je medveda ubil šele s tretjim strelom / ubiti prašiča z električnim tokom / ekspr. dobil je udarec, ki bi vola ubil zelo močen udarec
// s silo svojega gibanja, padca povzročiti smrt koga: v gozdu ga je ubilo drevo / druga krogla ga je ubila
// s svojo silo, z delovanjem sploh povzročiti smrt: ubila ga je eksplozija, strela / brezoseb. ubilo ga je v rudniku / novica o sinovi smrti je mater skoraj ubila
- 2. z udarcem, s silo povzročiti, da kaj poči, se poškoduje: ubiti šipo / star. glavo ti ubijem, če te še enkrat zalotim razbijem
// v zvezi ubiti jajce na tak način narediti, da se odstrani jajčna lupina: ubil je jajce in ga spekel / ubiti jajce v juho / pog. za zajtrk si je ubil dve jajci pripravil, spekel - 3. ekspr. povzročiti, da kdo izgubi svojo telesno, duševno moč: pregovarjanje ga je čisto ubilo; vročina me hitro ubije
- 4. ekspr. povzročiti izgubo česa duševnega: ta človek mi je ubil veselje, voljo do dela / teh načel čas ne bo ubil razveljavil
// povzročiti, da kdo česa ne čuti, se česa ne zaveda več: s pijačo ubiti občutek sramu; ubiti v kom usmiljenje, vest / da bi ubil duševno praznoto, je veliko bral - 5. ekspr. narediti, da kaj praznega, neprijetnega glede na zavedanje hitreje mine: ubiti čakanje, čas z branjem
- 6. ekspr. povzročiti, da kaj izgubi svojo izrazitost, intenzivnost: z dodatkom ubiti barvo; ubiti in poživiti / ubiti glas, odmev / ubiti ritem / te besede so ubile do takrat živahno razpravo
- 7. v medmetni rabi izraža podkrepitev
- a) trditve: naj me bog, strela ubije, če lažem
- b) zanikanja: ne morem, ne znam, pa če me ubiješ
● ekspr. če izve oče, me bo ubil zelo pretepel, kaznoval; ekspr. koliko časa ubije za prazne stvari porabi; ta človek še muhe ne bi ubil je zelo miren, miroljuben; ekspr. ubiti dve muhi na en mah z enim dejanjem hkrati opraviti dve stvari; žarg., igr. imeti karte za vola ubiti zelo dobre karte
ubíti se - 1. zaradi padca, udarca ob kaj umreti: padel je s strehe in se ubil; ubiti se z avtomobilom / ekspr. pazi, da se na strmih stopnicah ne ubiješ da ne padeš
- 2. namerno povzročiti svojo smrt, zlasti z udarcem, s silo: obupal je in se ubil / ubiti se s pištolo / ubiti se s strupom
- 3. ekspr. izgubiti svojo moč, intenzivnost, zlasti zaradi delovanja nasprotne sile: valovi so se ubili ob obali / njihova vojaška moč se je ubila
● ekspr. delo moraš končati, pa če se ubiješ ne glede na težavnost, napor; zastar. ubiti si nos razbiti si
ubívši star.: ubivši stražarja, so imeli pot prosto
ubít -a -o: ubit človek; ubit pogled, smeh; našli so ga ubitega; ubite barve; ubita šipa; ubit v vojni; duševno ubit; spati kot ubit zelo trdno
♦ agr. ubito vino vino, ki ne učinkuje sveže; prisl.: ubito odgovoriti, pogledati; ubito rumena barva; sam.: pokopati ubite
vŕv -í ž (ȓ) izdelek iz spletenih ali sesukanih rastlinskih vlaken, žic za povezovanje, privezovanje: vrv se je pretrgala; prerezati, razplesti vrv; voditi žival na vrvi; zvezati z vrvjo; dolga, močna vrv; jeklena, konopljena, žična vrv; vrv iz najlona; dolžina vrvi / odvezati vrv / plezalna vrv; vprežna vrv zaprežnica; vžigalna vrv vžigalna vrvica
// tak izdelek, napeljan po zraku za določen namen: hoditi po vrvi; pobrati perilo z vrvi / knjiž. plesalec na vrvi vrvohodec
// ekspr. temu izdelku podoben rastlinski del; steblo, vitica: buča je pognala vrvi; hmeljeve vrvi
● ekspr. najraje bi si dal vrv za vrat se obesil; ekspr. s tem dejanjem si je sam zadrgnil vrv okoli vratu se je sam spravil v brezizhoden položaj; preg. kogar je kača pičila, se boji zvite vrvi; preg. zdravje po niti gor, po vrvi dol zdravje se pridobi počasi, izgubi pa hitro
♦ alp. pritrjena vrv za stalno ali občasno zavarovanje nevarnega dela poti pri hoji, plezanju; navt. jadrovodna vrv za obračanje jadra v smeri krme; pritezna vrv za premeščanje ladje v določen položaj, na določeno mesto; privezna vrv za privezovanje ladje, čolna k obali; metalo za vrv obtežilna verižica z vrvico za metanje vrvi z ladje; ptt kabelska (nosilna) vrv na oporišča obešena jeklena vrv, na katero se pritrdi nadzemni kabel; šport. lavinska vrv vrv žive barve, ki si jo smučarji navežejo za pas in jo vlečejo za seboj, kadar so na ogroženem področju; teh. nosilna vrv vrv pri žičnici, po kateri se premika gondola; vlečna vrv vrv pri žičnici, ki vleče breme po nosilni vrvi
vzhòd vzhóda m (ȍ ọ̄) - 1. glagolnik od vziti: opazovati vzhod lune; sončni vzhod / izračunati sončni vzhod čas, ko sonce vzide
// stanje ozračja ob tem dogodku: naslikati sončni vzhod - 2. smer na nebu ali zemlji proti točki, kjer sonce vzide ob enakonočju: pokazati vzhod; veter piha od vzhoda; usmeriti ladjo proti vzhodu; letalo leti na vzhod / železnica teče v smeri vzhod-zahod / ekspr. nebo se je razsvetlilo od vzhoda do zahoda
// vzhodna stran neba ali zemlje: nebo na vzhodu se jasni; na vzhodu omejuje deželo visoko gorovje - 3. publ. vzhodni del kake geografske ali politične celote: na vzhodu države je ravnina / ta rastlina izvira z Vzhoda s področja vzhodno od Sredozemskega morja; pravoslavni, slovanski vzhod / ekspr. vzhod se upira prebivalci vzhodnega dela
// pogajanja med Vzhodom in Zahodom do 1990 med evropskimi in azijskimi socialističnimi državami vzhodno od Zvezne republike Nemčije in Avstrije in med kapitalističnimi državami zlasti Evrope in Severne Amerike
● ekspr. prihajati od vzhoda in zahoda, od severa in juga od vseh strani; Bližnji vzhod področje, države ob vzhodni obali Sredozemskega morja in blizu nje; Daljni vzhod področje, države ob vzhodni obali Azije in blizu nje; Srednji vzhod področje, države med Bližnjim vzhodom in Pakistanom; države starega Vzhoda države od Egipta do Kitajske, Japonske v obdobju sužnjelastniške družbene ureditve
zakrmáriti -im dov. (á ȃ) - 1. začeti krmariti: sedel je v čoln, vžgal motor in zakrmaril / ekspr. peruti so zakrmarile po zraku
- 2. z zasukom krmila narediti, da vozilo zavije, se usmeri kam: zakrmariti ladjo, letalo proti vzhodu / motorist zakrmari na drugo stran ceste / ladja zakrmari proti obali / ekspr. riba je zakrmarila s hrbtno plavutjo
// z zasukom krmila zapeljati, pripeljati kam: zakrmarili so ladjo v pristanišče in se kmalu zasidrali
// ekspr. iti, zaviti: zakrmariti v gostilno / vodstvo noče zakrmariti v konservativno politiko - 3. s slabim, napačnim krmarjenjem zapeljati v napačno smer, na napačno mesto: zakrmariti ladjo na pesek
zaplúti -plôvem in -plújem dov., tudi zaplovíte (ú ó, ú) - 1. začeti pluti: dvignili so sidro in zapluli / jadrnica je zaplula z vetrom
// ploveč se usmeriti, iti kam: ladja je zaplula k obali, skozi preliv, v pristanišče / ekspr. ptica je zaplula po zraku zletela
// ekspr. temni oblaki so zapluli čez nebo so se pojavili na njem - 2. ekspr. lahkotno, mirno iti, oditi: neslišno je zaplula po preprogi
- 3. ekspr. začeti se širiti, razširjati: vonj po pečenki je zaplul v sobo / njegov glas je zaplul po prostoru
- 4. ekspr., v zvezi z v postati deležen visoke stopnje stanja, kot ga določa samostalnik: zapluti v nezmernost / dežela je zaplula v nasprotja / zapluti v spanec zaspati
● ekspr. življenje je zaplulo v stare vode stvari se niso nič spremenile
zardečíti -ím dov., zardéči in zardêči; zardéčil (ī í) knjiž. pordečiti: sonce je zardečilo vrhove gorazardečíti se - 1. postati rdeč: nebo na vzhodu se je zardečilo
- 2. rdeče se odraziti, pokazati: za ovinkom so se zardečile luči; na obali so se zardečile strehe