ciklón1 -a m (ọ̑)
1. meteor. območje nizkega zračnega pritiska: atlantski, višinski ciklon; ciklon v Sredozemlju
2. izredno močen vrtinčast tropski vihar, meteor. tropski ciklon: ciklon besni ob obali
3. teh. naprava za odstranjevanje trdnih delcev iz plina:

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

dèskar -ja [dəskar] m (ə̏)
1. jadralec na deski: deskar se bliža obali / društvo deskarjev
2. kdor se vozi po snegu stoje na snežni deski: po progi so se spustili prvi smučarji in deskarji / deskar na snegu
// športnik, ki se vozi po snegu stoje na snežni deski: svetovno prvenstvo deskarjev na snegu
3. kdor pregleduje strani na svetovnem spletu: spletni deskarji

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

diverzíja -e ž (ȋ)
vojaška uničevalna akcija na sovražnikovem ozemlju: glavno taktično sredstvo sta bili takrat zaseda in diverzija; diverzantska trojka je izvedla diverzijo; pren. ideološke, politične diverzije
// voj. samostojna vojaška akcija, ki ima namen odvrniti sovražnikovo pozornost od glavnega bojišča: izvesti diverzijo z izkrcavanjem na atlantski obali

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

dvójámborka -e ž (ọ̑-ā)
dvojambornica: ob obali so križarile majhne dvojamborke

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

izkŕcati -am dov. (r̄)
spraviti koga z ladje na kopno, navadno s posebnim namenom: zaradi nesreče so izkrcali vse potnike; izkrcati čete na obali
// publ. razložiti, raztovoriti: izkrcati tovor

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

jáhta -e ž (ȃ)
manjša ladja za šport in razvedrilo: križariti z jahto ob obali; voziti se z jahto; razkošna jahta; turisti z jahtami / motorna jahta

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

jézditi -im nedov. (ẹ́ ẹ̑)
1. premikati se s pomočjo živali, na kateri se sedi: jezditi konja; jezditi čez travnik, v mesto; jezditi na kameli, na konju; jezditi v diru, v koraku; pren., ekspr. čoln je jezdil na velikem valu proti obali
2. sedeti na čem tako, da je vsaka noga na drugi strani tega; jahati: jezdil je brv in pomakal nogi v vodo; pren., ekspr. klobuk mu jezdi ušesa

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

kampírati -am tudi campirati -am [druga oblika kampírati in kempírati] nedov. (ȋ)
pog. bivati, živeti v kampu: ni stanoval v hotelu, raje je kampiral; kampirati na morski obali / ob robu gozda kampirajo vojaki taborijo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

kanárski -a -o prid. (ȃ)
geogr., v zvezi kanarski tok morski tok, ki teče od severa mimo Kanarskih otokov in ob afriški obali proti jugu: hladen kanarski tok

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

katamarán tudi katámaran -a m (ȃ; ȃ)
1. zlasti v indijskem in južnoameriškem okolju splav iz dveh vzporednih, med seboj povezanih hlodov: uporabljati katamaran za prevažanje ob obali
2. navt. ladja ali čoln z dvema vzporednima, med seboj povezanima trupoma: velika stabilnost katamaranov / potniški katamaran

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

končeváti -újem nedov. (á ȗ)
1. z glagolskim samostalnikom izraža približevanje prenehanju dejavnosti, aktivnosti: končujemo priprave na občni zbor; publ. z zidavo že končujejo; čas njegove strahovlade se končuje / s temi ukrepi se končuje ekstenzivno gospodarjenje / mlačev za danes končujejo / seje bomo končevali točno ob določeni uri
// s prislovnim določilom izraža dejanje, ki se kot zadnje vključuje v kako celoto: svoje referate končuje s kratkimi povzetki / delo so vedno končevali s pesmijo
2. s širokim pomenskim obsegom izraža približevanje celotnosti, polnosti dejanja: jopico je že končevala; ravno je končeval nalogo, ko je vstopil sošolec / oba fanta sta končevala gimnazijo / strokovnjaki končujejo elaborate
3. star. ubijati, usmrčevati: končevali so vse, kar je bilo živega
// uničevati, ugonabljati: s svojim ravnanjem končuje živali in orodje; s takšnim delom si samo končuješ oči

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

križáriti -im nedov. (á ȃ)
1. pluti tako, da se smer vožnje, potovanja namenoma večkrat spremeni: ladja je dolgo križarila ob obali; številne jadrnice so križarile v zalivu / ekspr. križaril je po vseh svetovnih morjih
// ekspr. tavati, bloditi: križaril je po skoraj praznih ulicah
2. voj. pluti po kakem območju zaradi njegovega nadzorovanja, varovanja: dobro oborožene ladje križarijo po tem morju / ameriško ladjevje križari ob otoku; pren. po mestu križarijo policijske patrulje
♦ navt. premikati se zdaj v levo, zdaj v desno od smeri vožnje pri jadranju proti vetru

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

ládja -e ž (ā)
1. veliko vodno vozilo: ladja izpluje, odplove iz pristanišča; ladja nasede, plava, se potopi, pristane, se razbije, ekspr. hitro reže valove; graditi, splaviti, tesati ladjo; valovi premetavajo ladjo; privezati ladjo k obali; raztovoriti ladjo; vkrcal se je na majhno ladjo; potovati z ladjo; gusarska ladja; bok, kljun, krov ladje; nadvodni del ladje; kapitan velike ladje; velika tonaža ladje; trčenje ladij / čezoceanska, rečna ladja; drsna ladja hidrogliser; petrolejska ladja; poltovorna, potniška, ribiška, tovorna, trgovska ladja; šolska ladja za praktični pouk pomorstva, navtike; ladja svetilnik; ladja na jedrski pogon, na vesla; ladja za razsuti, tekoči tovor; publ. naše bele ladje potniške ladje; pren., knjiž. krmariti ladjo človeštva; ladja življenja
2. star. večji čoln: ladje z žitom in vinom so vozile po Savi do Zaloga; živina je vlačila težke ladje proti toku; romarska ladja na Bledu
3. v zvezi vesoljska ali kozmična ladja vozilo, namenjeno za vesoljske polete: vesoljska ladja kroži okoli meseca, pristane; izstreliti vesoljsko ladjo; posadka kozmične ladje
4. rel. del cerkve, namenjen za vernike: ladja se polni z ljudmi; klopi v ladji / cerkvena ladja
● ladja plove pod slovensko zastavo je vpisana v slovenski ladijski vpisnik; ekspr. podgane že zapuščajo ladjo neznačajni, dvolični ljudje zapuščajo gibanje, stranko, podjetje, ker čutijo, da bi bilo zaradi poslabšanja položaja nevarno ostati; ekspr. cestna ladja zelo velik osebni avtomobil; knjiž., ekspr. ladja puščave velblod
♦ arhit. glavna, prečna, stranska ladja; igr. ladje potapljati otroška igra, pri kateri imata igralca vsak v svoji načrtani mreži označene ladje in drug za drugega ugibata, na katerih kvadratih so; navt. ladja se guga se premika navzgor in navzdol okrog prečne osi; ladja se opoteka se premika navzgor in navzdol okrog prečne in vzdolžne osi hkrati; ladja se ziblje se premika navzgor in navzdol okrog vzdolžne osi; linijska ladja ki vozi po stalni progi in po stalnem voznem redu; ladja dolge plovbe; desni, levi bok ladje gledano od krme proti premcu; določiti položaj ladje ugotoviti zemljepisno dolžino in širino točke, na kateri je ladja; register ladij ustanova, ki z izdajanjem spričeval določa ladjam razrede ter z nadzorom gradnje in naprav skrbi za varno plovbo; voj. admiralska ladja; bojna ladja velika, močno oklopljena vojna ladja, oborožena s topovi raznih kalibrov in torpedi; linijska ladja nekdaj najmočnejša vojna ladja na jadra; matična vojna ladja pomožna vojna ladja za oskrbo manjših vojnih ladij in hidroplanov; vojna ladja oklopljena in oborožena ladja za boj s sovražnim ladjevjem; poročnik bojne ladje mornariški častniški čin (v Slovenski vojski), za stopnjo višji od poročnika fregate, ali nosilec tega čina; zool. portugalska ladja morski ožigalkar, ki ga sestavljajo različni polipi in meduze, viseči izpod velike mehurjasto napihnjene tvorbe, Physalia

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

lokálček -čka m (ȃ)
gostinski lokal, zlasti manjši: iti na kavo v prijeten lokalček; posedati po lokalčkih; sedeti v lokalčku na obali

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

lúka -e ž (ú)
kraj, prostor ob obali, urejen za pristajanje ladij: ladja se bliža luki; ladje so zasidrane v luki; pristanek v luki / izvozna luka za boksit; ladja je priplula v svojo matično luko; petrolejska luka; trgovska, vojna luka / rečna luka pristanišče
♦ navt. luka veliko pristanišče z ustreznimi mehaničnimi napravami za pretovarjanje, skladišči, gospodarskimi dejavnostmi; prosta luka izločena iz carinskega območja države, ki ji pripada

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

mistrál -a m (ȃ)
1. meteor. hladen veter na francoski sredozemski obali, ki piha s kopnega na morje: mistral prinaša mraz
2. maestral: z morja je pihal topel mistral

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

mostíšče -a s (í)
1. arheol. prazgodovinska naselbina ob bregu, zgrajena na kolih, zabitih v dno: ostanki mostišča
2. voj. prostor ob obali ali bregu, zlasti za zaščito izkrcavanja, navadno izpostavljen nasprotnikovemu obstreljevanju: napraviti, postaviti mostišče / v naših rokah je ostalo le malo mostišče ob predoru
3. publ. ozemlje, po katerem potekajo povezave med ločenima prostoroma: dežela bo postala gospodarsko in politično mostišče za prodiranje v srednjo Evropo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

mostobrán -a m (ȃ)
voj. prostor ob obali ali bregu, zlasti za zaščito izkrcavanja, navadno izpostavljen nasprotnikovemu obstreljevanju; mostišče: postaviti trden mostobran

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

mréžje -a s (ẹ̑)
več mrež, mreže: kup mrežja na obali / zeleno mrežje šotnih mahov / oporo spužvam tvori mrežje iz roževinaste snovi mrežasto ogrodje
♦ anat. žilno mrežje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

múlj -a m (ȗ)
drobnozrnata usedlina počasi se gibajočih vod, zlasti sladkih: te živali prezimijo v mulju; morski tok napolnjuje izlive rek s peskom in muljem; rečni mulj; širok pas mulja ob obali
// zastar. zelo droben pesek, mivka: skale se pretvarjajo v prod, pesek in mulj; pokriti trto z muljem ali rahlo prstjo
♦ agr. saturacijski mulj snov, ki ostane po čiščenju sladkornega soka z apnom; saturacijsko blato; mont. separacijski mulj zelo gosta mešanica tekočine in drobnih zrnc, ki nastaja pri separaciji

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

namériti -im dov. (ẹ́ ẹ̑)
1. z merjenjem priti do določene količine česa: nameriti pet metrov blaga / merili so globino jame in namerili dvaindvajset metrov / včeraj so namerili najvišjo temperaturo v tem letu / nameril ji je dva kilograma moke natehtal
2. z ocenitvijo lege, oddaljenosti cilja dati orožju položaj, potreben za njegovo uspešno uporabo: nameril je v črno piko in sprožil; nameriti v desno, levo od cilja
// s takim dejanjem zagroziti, zapretiti: nameril je orožje vanj in zahteval denar; vdali so se, ko je ladja namerila topove proti obali / že je z roko namerila nanj, pa se je zadnji hip premislila
// nav. ekspr. narediti, da je kaj obrnjeno v določeno smer; naravnati, usmeriti: nameriti fotografski aparat, daljnogled na kaj; astronomi so namerili teleskope proti Marsu; žaromet se je nameril proti letalu / z oslabljenim pomenom: nameriti korake proti komu; na moža je namerila hud pogled
3. star., v zvezi z na srečati, najti: na tako trmoglavega človeka še nisem nameril / zaveden Slovenec je, na kakršnega redko nameriš v teh krajih

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

napláviti -im tudi naplavíti -ím dov., naplávil (ā ȃ; ī í)
s tokom prinesti, spraviti kam, zlasti na breg, obalo: reka je naplavila deske, veje; na obali so našli truplo, ki so ga naplavili valovi; deževje, neurje je naplavilo veliko peska / nižavje sta naplavili reki Evfrat in Tigris
// ekspr. zanesti, prinesti: življenje ga je naplavilo v ta neprijazni kraj; povojna leta so naplavila nova vprašanja; brezoseb. naplavilo ga je v njemu tuj svet / v debati se je naplavilo veliko snovi nabralo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

navézati in navezáti -véžem dov. (ẹ́ á ẹ́)
1. z vezanjem namestiti, dati na kaj: na klobuk so mu navezali trakove; navezati skakalcem padala; navezati tovor na osla; navezati si dereze, smuči
// narediti, da je kdo privezan, pritrjen: ko je prišel na cesto, je psa spet navezal / navezati ladjo k obali privezati
// alp. namestiti, dati vrv okrog telesa zaradi varnosti, pomoči pri plezanju: na poti čez snežišče so planince navezali; v steni sta se alpinista navezala
2. v zvezi z na narediti, povzročiti, da je kdo odvisen od koga, povezan s kom: z dobroto ga je skušala navezati nase; navezali so jih nase s podkupninami; potrebno bi bilo človeka močneje navezati na naravo; z leti se je navezal na zemljo
// narediti, povzročiti, da ima kdo do koga pozitivna čustva: fanta je kmalu navezala nase; čustveno sta se navezala drug na drugega; ekspr. nanj se je navezala z vsem srcem zelo ga ljubi / ta dogodek ga je še bolj navezal na domači kraj
3. publ., v zvezi z na narediti, da je kaj v zvezi s čim, osnova česa; nasloniti, opreti: svoj jezik je navezala na jezik klasikov; misli je navezal na zadnje dogodke / govornik je premolknil, nato pa je znova navezal tam, kjer je prej pretrgal nadaljeval
4. publ., z glagolskim samostalnikom narediti, da se začne uresničevati dejanje, kot ga določa samostalnik: državi sta navezali diplomatske stike; navezati prijateljske odnose / v predkongresnem obdobju so navezali številne pogovore
● star. če nočeš ubogati, kar naveži culo pojdi, odidi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

obála -e ž (ȃ)
pas zemlje ob morju, jezeru: urediti, utrditi obalo; kamnita, peščena obala / usmeriti ladjo k obali; stati na obali; voziti se ob obali / morska obala
// svet ob morju, jezeru: obala se počasi spušča proti morju; več sto kilometrov dolga obala; gričevnata, razčlenjena obala / slovenska obala
♦ geogr. obala meja med kopnim in morjem, jezerom; navt. operativna ali pristajalna obala urejena za pristajanje ladij

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

odlágati -am nedov. (ȃ)
1. delati, da osebek kaj preneha imeti v roki, na sebi: delavci so odlagali orodje in se preoblačili / vstopil je, ko je odlagal nahrbtnik / počasi je odlagal plašč slačil / ekspr. gozdovi odlagajo pisano obleko
2. delati, da kaj pride z vozila, živali: ustavil je pred hišo in začel odlagati; odlagati naročeno blago
// delati, da kaj delno pride z vozila, živali: tovor so pred velikimi klanci odlagali; odlagati in dolagati
3. delati, da kaj pride z določenega mesta drugam: sproti odlagati izdelke; naprava, ki odlaga bale
// z nošenjem, vožnjo delati, da kaj kam pride: odlagati pesek za posipanje na določena mesta ob cesti; tukaj ni dovoljeno odlagati smeti / voda odlaga na breg pesek in prod nanaša
4. s svojim delovanjem prenehavati premikati, nositi dalje: voda odlaga najprej debelejše kamenje in nato še pesek
5. prenehavati vztrajati v položaju, kot ga določa samostalnik: odlagati funkcije; glede na svoje zdravstveno stanje odlaga odborniško mesto
6. z glagolskim samostalnikom delati, da se kaj ne opravi ob določenem času: odlagati obisk, poroko; odlagati študij, knjiž. s študijem
7. v zvezi z jajčece, jajce izločati zaradi razmnoževanja: samica odlaga jajčeca poleg nakopičene hrane; želve odlagajo jajca v pesek na obali / odlagati ikre

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

parapét -a m (ẹ̑)
grad. nižja, navadno zidana pregrada: betonski parapeti na obali / parapet terase ograja / okenski parapet stena v prostoru med spodnjim okenskim robom in tlemi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

party in párti -ja [párti] m, tudi -- ž (ȃ)
zabava: hoditi na partyje; vabiti didžeje na partyje za mlade; poletni partyji ob bazenu, obali; party v diskotetki, klubu; priprave na party
// zlasti v ameriškem okolju družabna prireditev, na kateri se streže stoječim gostom s pijačo in prigrizkom: slavni bogataš je prirejal razkošne partyje; prejeti vabilo na party; gostje na partyjih / cocktail party

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

plítev -tva -o prid., plítvejši (í)
1. ki ima v navpični smeri navzdol razmeroma majhno razsežnost: plitev jarek; plitva dolina; izkopati plitvo jamo; plitva posoda / obleka s plitvim izrezom; plitev žep / po plitvem snegu so prišli do koče; plitva voda; ob obali je morje plitvejše / plitvi krožnik
// ki je v navpični smeri navzdol razmeroma malo oddaljen od površine: bukev ima plitve korenine; dno reke je plitvo
2. ki ima v vodoravni smeri v notranjost razmeroma majhno razsežnost: s plitvimi zarezami je označil deblo; rana je plitva / krilo ima dve plitvi gubi
// ki je v vodoravni smeri v notranjost razmeroma zelo malo oddaljen od začetka: plitev trg; ta izložba je plitva
3. ki ni sposoben močno občutiti, doživeti: plitev človek; sam sebi se je zdel plitev
// ekspr. vsebinsko prazen: plitve besede; plitva literatura
// ekspr. ki se ne pojavlja v visoki stopnji: plitvo čustvo; plitvo veselje
● ekspr. otrok ima plitev spanec rahel; plitev žep ekspr. ta človek ima plitev žep malo denarja; publ. počitnice za plitev žep poceni
♦ agr. plitvo obdelovanje obdelovanje, pri katerem je obdelana plast nizka; plitvo oranje oranje v globino od 10 do 15 cm; med. plitvo dihanje dihanje ob delovanju prsnih mišic; meteor. plitvo območje nizkega zračnega pritiska območje, kjer je pritisk nekoliko nižji od normalnega; um. plitvi relief ploski relief

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

pljuskòt -ôta m (ȍ ó)
knjiž. pljuskanje: pljuskot valov ob obali / voda se je s pljuskotom odbijala od stene

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

póbček -čka m (ọ̑)
pog. fantek, fantič: pobčki so se igrali na obali / koliko pa je star vaš pobček sin

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

pognáti -žênem dov., stil. poženó (á é)
1. narediti, povzročiti, da kaj začne
a) gibati se, premikati se: poženi konje, voz vendar ne more stati sredi ceste; pognati živino iz hleva, na pašnik / šofer je ravno hotel pognati, ko je pritekel še en potnik
b) delati, delovati: pognati elektromotor, stroj / po eni minuti lahko poženete stroj s polno hitrostjo / publ. ob prazniku je predsednik pognal novo hidrocentralo / predica je spet pognala kolovrat; ekspr. kosci so že zgodaj pognali kose začeli kositi
2. narediti, povzročiti, da se kaj začne bolj hitro gibati, premikati: voznik je od časa do časa pognal konje / pognati konje v dir, drnec / žarg. pognati avtomobil čez sto petdeset kilometrov na uro; pren., ekspr. poženite zadevo, saj čakamo na odločbo že dve leti
3. narediti, povzročiti:
a) da kaj kam gre, pride: srce bolnega človeka požene trikrat manj krvi po telesu kot srce zdravega / črpalka požene pet litrov vode na sekundo
b) da kdo zapusti določen kraj, prostor: pomanjkanje jih je pognalo iz vasi / pustolovstvo ga je pognalo v svet / ekspr. silen hrup ga je pognal iz sobe
4. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da pride kdo v določeno stanje: lakota ga je pognala v obup; pognati koga v smrt / to bi pognalo svet v vojno / z glagolskim samostalnikom pognati koga v beg, upor
5. ekspr. nagnati, napoditi: oče ga je pognal od doma / armada je pognala sovražnika nazaj / pognati otroke spat
6. ekspr. vreči, zagnati: palico je pognal v kot; v obraz mu je pognal tisti drobiž / pognal je čevlje vstran in bos stekel naprej / pognati puščico v sredino tarče zadeti z njo sredino
7. ekspr. zapraviti, lahkomiselno porabiti: ukradeni denar je hitro pognal / pognal je hišo in posestvo / več let je pognal za to delo
8. narediti poganjke: vrtnice so že pognale
// narediti, povzročiti, da iz česa kaj nastane: rastlina je pognala korenine; seme požene kal / veje so pognale liste / solata je pognala v cvet razvila cvet; pren. to gibanje pri nas ni pognalo korenin
// začeti rasti: na vrtu je pognal plevel; dojenčku so pognali zobje; pren., ekspr. v njegovem srcu je pognalo novo upanje
// ekspr. zrasti: krompir je že precej pognal; trava je letos visoko pognala; pren. ob obali je pognalo na stotine počitniških hišic
● drugo dejanje je režiser pognal hitro čez oder je bilo zrežirano tako, da so se dogodki na odru hitro vrstili; ekspr. boš že kako pognal te dni preživel; pog. kislo mleko ga je pognalo zaradi njega si je moral izprazniti črevesje; pognati korenine ekspr. v mestu ni nikoli pognal korenin se ni vživel, počutil doma; stal je tam, kot bi pognal korenine dolgo časa, vztrajno; ekspr. to mu je pognalo kri v glavo, lica zardel je; ekspr. to mu je pognalo kri po žilah ga je poživilo, razburilo; ekspr. pognal si je kroglo v glavo naredil je samomor z ustrelitvijo; ekspr. pognati komu meč v srce usmrtiti ga z mečem; ekspr. marsikatero noč je pognal s prijatelji preživel v popivanju, veseljačenju; pog. te tablete so mu hitro pognale krvni pritisk povišale, zvišale; ekspr. to mu bo pognalo strah v kosti prestrašilo ga, vznemirilo; pog. z enim udarcem je pognal žebelj v desko ga zabil; ekspr. pognati koga na boben narediti, povzročiti, da pride njegovo premoženje na prisilno dražbo, da gospodarsko propade; ekspr. pognati na cesto dati koga iz službe ali iz stanovanja; ekspr. visoka odkupnina je marsikaterega kmeta pognala v roke oderuhov ga je naredila denarno, gospodarsko odvisnega od njih; ekspr. pognati hišo, most v zrak razstreliti; ekspr. vse je pognal po grlu zapravil s pijačo, zapil; ekspr. le kaj ga je pognalo, da je to storil spodbudilo, bilo vzrok; pojavil se je pred nami, kot bi pognal iz tal nenadoma, nepričakovano

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

položíti -ím dov., polóžil (ī í)
1. narediti, da pride kaj
a) z daljšo, širšo stranjo na podlago: položiti knjigo na mizo / položiti eno škatlo navrh druge
b) na podlago sploh: položiti denar na mizo, žogo na tla / položil je glavo na mah in zaspal; položiti roko na volan dati / udrlo se mu je, kamor je položil nogo kamor je stopil / ko je položil prst na usta, so vsi umolknili / kot svarilo, grožnja samo prst položi name, pa boš videl
// narediti, da pride kaj iz pokončnega položaja na tla: puško položi, da ne bo padla / ekspr. nekaj so se prerivali in mimogrede ga je položil vrgel, podrl; lov. žarg.: položil je že marsikaterega zajca ustrelil; položiti žival na dlako ustreliti jo
2. na določen način pritrditi na podlago: položiti linolej, parket, tapete
// dati kaj na določeno mesto v ustrezen položaj: položiti cevi, kabel / položiti kanalizacijo / položiti mine ob obali
3. dati živini (živinsko) krmo: položiti kravam seno / položiti svinjam
4. nav. 3. os., pog. povzročiti, da mora kdo ležati: bolezen ga je položila; pljučnica ga je položila za tri tedne; brezoseb. pozimi me je za dva meseca položilo
5. dati, plačati: položiti kavcijo, odkupnino; položiti predpisani znesek na sodišču
6. knjiž., v zvezi z v narediti, da kaj vsebuje, izraža značilnost, kot jo nakazuje določilo: položiti grožnjo v glas, začudenje v pogled
7. s širokim pomenskim obsegom izraža prenehanje dejanja, dela, kot ga določa sobesedilo: ob teh besedah je položil slušalko; položiti orožje vdati se; ded je navadno prvi položil žlico na mizo; ekspr. upamo, da pisatelj ne bo še tako kmalu položil peresa iz rok nehal pisati
● ekspr. položiti cesto v pobočje gore speljati jo; vznes. položiti koga k večnemu, zadnjemu počitku pokopati ga; vznes. nima, kamor bi glavo položil nima kje stanovati, prespati; publ. položiti izpit narediti, opraviti; ekspr. položiti temeljni kamen za kaj opraviti začetno, za nadaljnji potek najvažnejše delo; ekspr. položiti vse karte razkriti komu vsa dejstva, vse zahteve; knjiž. položiti svoje misli na papir napisati jih; ekspr. tudi on bo še moral položiti račun se zagovarjati (zaradi svojih dejanj); položiti roko knjiž. sodišče je položilo roko na knjigo je prepovedalo razširjanje, prodajo te knjige; ekspr. nisem še položil roke nanj nisem ga še udaril; pog. položiti roko nase narediti samomor; položite roko na srce in priznajte bodite odkritosrčni; ekspr. policija je že položila roko na tatove jih je že prijela, ujela; vznes. položiti svoje srce k nogam koga postati čustveno popolnoma vdan komu; publ. položiti temelje čemu opraviti začetna, za nadaljnji potek najvažnejša dela; ekspr. položiti svojo usodo v tuje roke prepustiti drugemu, drugim, da odločajo o njej; pog. on je položil že marsikatero žensko imel spolni odnos z njo; pog. položiti koga čez koleno natepsti ga; vznes. položiti življenje na oltar domovine umreti za domovino; pog. položiti koga na izpitu negativno ga oceniti; položiti komu besedo na jezik, v usta pomagati komu, da bi povedal, kar je treba, kar se od njega pričakuje; ekspr. položiti komu kaj na srce priporočiti mu kaj, prositi ga za kaj; pog. koliko si ta mesec položil na stran prihranil; ekspr. s tem dejanjem je položil na tehtnico vse tvegal, da izgubi vse; knjiž. položiti pripoved v pero, v usta sodobnemu kronistu narediti, da jo pripoveduje, piše sodobni kronist; katera se omoži, se v križe položi si povzroči težave, skrbi
♦ lov. položiti krvni sled narediti sled s krvjo divjadi, domače živali, da se pes uči sledenja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

polzéti -ím [pou̯zeti] nedov. (ẹ́ í)
1. počasi se premikati, teči po nagnjeni ali navpični, navadno gladki površini: deževne kaplje polzijo po šipah; solze mu polzijo po licih / snežna, zemeljska plast polzi po pobočju / ustreljeni gams je začel polzeti proti prepadu / knjiž. reka polzi po dolini
2. ekspr. počasi se premikati
a) po gladki površini: jadrnica polzi proti obali / njeni prsti so mu polzeli po obrazu
b) po površini sploh: megla polzi po dolini / sonce polzi proti obzorju / pogled mu je polzel po gorah
3. v zvezi polzeti iz rok, med prsti uhajati iz prijema zaradi
a) gladkosti, vlažnosti: jegulje, ribe polzijo iz rok
b) drobnosti, sipkosti: mivka, pesek polzi med prsti; pren. čutil je, da mu sreča polzi iz rok
4. knjiž. počasi minevati: minute so mu polzele kot dnevi / čas je polzel zelo počasi
● knjiž. oblast jim vedno bolj polzi iz rok jo vedno bolj izgubljajo; ekspr. besede so mu enakomerno polzele iz ust počasi je govoril; knjiž. na poledeneli cesti polzi drsi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

potegálka -e [tudi potegau̯ka] ž (ȃ)
rib. vlačilna mreža, s katero se zagradi priobalni del morja in s pritegovanjem k obali lovijo ribe; trata2: loviti s potegalko

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

priobálen -lna -o prid. (ȃ)
ki je, se nahaja pri obali: živali v priobalnem morju / publ. priobalne občine obalne

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

pristájati1 -am nedov. (ā)
1. s plutjem prihajati do kopnega, obale in se ustavljati: ladja že pristaja; pristajati ob obali, v pristanišču
2. z letenjem prihajati na zemljo, tla in se ustavljati: na velikih letališčih letala stalno vzletajo in pristajajo / pristajati s padalom / ekspr. snežinke so pristajale na njenih laseh
3. ekspr. prihajati kam in tam ostajati: radi so pristajali v gostilnah
4. publ., navadno v zvezi z na privoljevati v kaj, soglašati s čim: ta človek pristaja na vse / pristajati na pogoje, predloge sprejemati jih; ne pristajajo na svojo usodo niso zadovoljni z njo; pristajati na etične vrednote priznavati jih

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

pritegníti in pritégniti -em dov. (ī ẹ́)
1. s sunkovitim gibom spraviti
a) bližje k sebi: pritegnil je stol in sedel; pritegnila je otroka in ga objela / legel je na tla in pritegnil noge k sebi skrčil
b) v večjo bližino česa: pritegniti ladjo k obali; pritegnil je eno smučko k drugi / magnetizem jih je pritegnil
2. s potegom, potegi narediti
a) da je kaj bolj napeto: pritegniti pas na hlačah; pritegniti vajeti; pritegniti vrv, žico
b) da je kaj bolj ravno, gladko, brez gub: pritegniti odejo na postelji; pritegniti ponjavo na tovornjaku
c) da kaj močneje pritiska na kaj: pritegniti zavoro / pritegniti vijak priviti
3. narediti, da kdo pride s kom, čim v določen odnos: delovna organizacija je pritegnila več strokovnjakov; pritegniti koga v komisijo / prizadevajo si pritegniti tuji kapital v svojo industrijo
// vzbuditi pri kom pripravljenost za kaj: pritegniti koga k delu, zapisovanju ljudskih pesmi
4. narediti, da se kaj kje upošteva: v raziskavo pritegniti nove vire; če pritegnemo k povedanemu še druga dejstva, se položaj pokaže popolnoma drugačen
5. vzbuditi pri kom zanimanje: pogovor ga je močno pritegnil; igra otrok ni pritegnila
// vzbuditi pri kom pozitiven, naklonjen odnos: vprašala ga je, kaj ga je na njej še posebej pritegnilo; pritegnila ga je lepota trga
6. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: dekle je pritegnilo njegov pogled; skušal je pritegniti njihovo pozornost; stvar je pritegnila njihovo zanimanje
7. začeti navadno za kom peti: zapela je, a nihče ji ni pritegnil; nekaj časa so poslušali, nato pa še sami pritegnili
8. knjiž. pritrditi komu, strinjati se s kom: v srcu jim je pritegnil / pritegnili so njegovi sodbi / res storimo tako, so pritegnili drugi
9. pog. udariti: pritegni ga, če ne bo on tebe; pritegnil je konja z bičem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

pritegováti -újem nedov. (á ȗ)
1. s sunkovitimi gibi spravljati
a) bližje k sebi: pritegovali so stole in sedali nanje
b) v večjo bližino česa: pritegovati ladjo k obali / pritegoval jih je magnetizem
2. s potegom, potegi delati
a) da je kaj bolj napeto: pritegovati in popuščati vrv
b) da je kaj bolj ravno, gladko, brez gub: pritegovati odejo na postelji
c) da kaj močneje pritiska na kaj: pritegovati zavoro
3. delati, da kdo prihaja s kom, čim v določen odnos: pritegovati sodelavce; pritegovati nove člane v društvo
// vzbujati pri kom pripravljenost za kaj: pritegovati študente k raziskovalnemu delu
4. delati, da se kaj kje upošteva: pritegovati v besedilo dokumente
5. vzbujati pri kom zanimanje: taki pogovori me ne pritegujejo
// vzbujati pri kom pozitiven, naklonjen odnos: dekle ga je vse bolj pritegovalo; priteguje jih lepota mesta in njegove okolice
6. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: razstavljene slike so pritegovale občudovanje; njegovo delo priteguje pozornost kritikov
7. začenjati navadno za kom peti: zapel je, drugi pa so mu polagoma pritegovali
8. knjiž. pritrjevati komu, strinjati se s kom: pritegovati javnemu mnenju

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

pritézati -am nedov. (ẹ̄)
pritegovati: pritezati mrežo k obali / voznik je pritezal vajeti; pritezati vrv / taki pogovori ga ne pritezajo; filmska umetnost ga priteza / priteza ga delo na zemlji / pritezati nase poglede ljudi / fantje so zapeli in tudi drugi so začeli pritezati / knjiž. zdaj so pritezali enemu, zdaj drugemu govorniku so pritrjevali zdaj enemu, zdaj drugemu, se strinjali zdaj z enim, zdaj z drugim

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

privézen -zna -o prid. (ẹ̑)
ki je za privezovanje: privezni kol
♦ navt. privezna vrv vrv za privezovanje ladje, čolna k obali

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

privéznik -a m (ẹ̑)
navt. kamnit, železen steber na obali, ladji za privezovanje: privezati vrv na priveznik; pomol s privezniki

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

privezoválec -lca [privezovau̯ca tudi privezovalca] m (ȃ)
navt. kdor privezuje ladje, čolne k obali: zaposliti novega privezovalca

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

privezováti -újem nedov. (á ȗ)
1. z vrvjo, trakom, verigo pritrjevati: privezovati počezne drogove na pokončne / privezovati trte h kolom
// z nameščanjem vrvi, verige delati, da se kaj ne more oddaljiti z določenega prostora: privezovati čolne k obali; privezovati živino k jaslim
// z vezanjem nameščati, pritrjevati na kaj: privezovati trakove, vrvi / privezovati obeske; hitela si je privezovati predpasnik
2. alp. nameščati, dajati vrv okrog telesa zaradi varnosti, pomoči pri plezanju; navezovati: na nevarnih krajih so planince privezovali
● ekspr. znala ga je privezovati nase navezovati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

promenírati -am nedov. (ȋ)
knjiž. sprehajati se: vsak večer promenira ob obali; opazovala sta ljudi, ki so promenirali mimo njiju / ekspr. nič ne dela, cel dan samo promenira postopa

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

proti2 predl., z dajalnikom
1. za izražanje cilja, h kateremu je usmerjeno premikanje: iti proti domu; dim se vzdiguje proti nebu; pluti proti obali; veter piha proti severu / cesta proti Celju / pisati od leve proti desni
// za izražanje splošne usmerjenosti: obrnil se je proti občinstvu; držati steklo proti svetlobi; sedel je s hrbtom proti vratom / meja proti Italiji / okno gleda proti jugu na jug / kot pojasnilo pod fotografijo od leve proti desni stojijo
2. za izražanje premikanja, ki je nasprotno drugemu premikanju: jadrati, pluti, veslati proti toku; vso pot so vozili proti vetru / gladiti proti dlaki
3. za izražanje bližine, približevanja časovni meji: napad pričakujejo proti jutru; pride proti večeru; bilo je proti osmi uri
4. za izražanje odpora, sovražnosti: nastopiti proti rasni diskriminaciji; gibanje proti fašizmu / upreti se proti okupatorju okupatorju; bojevati se proti sovražniku s sovražnikom / publ. Olimpija je igrala proti Hajduku s Hajdukom
// za izražanje nasprotovanja, nesoglašanja: pritožiti se proti odločbi; glasovati proti predlogu / proti predlaganemu kandidatu je skupina izbrala svojega kandidata
5. za izražanje česa negativnega, čemur se je treba izogibati, česar delovanje, vpliv je treba preprečiti, odvrniti: cepiti proti davici / ukrepi proti draginji; tablete proti glavobolu; boj proti raku; rakete proti toči / braniti se proti očitkom pred očitki
6. za izražanje neujemanja z merilom, vodilom: to je proti moji navadi; storiti kaj proti pravilom; delati proti predpisom; to se je zgodilo proti njegovi volji / ekspr. uspeti proti vsem oviram kljub
7. za izražanje odnosa do česa: biti neodporen proti infekciji; snov je odporna proti ognju; obstojnost barve proti sončni svetlobi
8. za izražanje razmerja, navadno čustvenega; do3: proti revežem je trdega srca; politika Avstrije proti Slovencem / biti pozoren proti starejšim
9. za izražanje omejitve na navedeno osebo: proti meni se je tako izrazil; tako se je pohvalila proti sošolki
10. za izražanje sorazmerja: domače moštvo je zmagalo s pet proti tri; načrt v merilu ena proti dvesto [1 : 200] / ni čudno, da se je tako končalo, saj sta bila dva proti enemu; ekspr. stavim sto proti ena, da ga ne bo
// za izražanje primerjave z drugačnim; v primeri z: proizvodnja se je proti lanski povečala za pet odstotkov; proti njemu sem jaz pritlikavec; moje skrbi so majhne proti tvojim
11. publ. za izražanje okoliščin, pogoja za uresničitev kakega dejanja: vrniti proti nagradi, odškodnini / vstop proti vabilu z vabilom; pisar. delati, opravljati kaj proti plačilu za plačilo
● ekspr. dvigniti roko proti komu udariti, (pre)tepsti ga; ekspr. dela gredo počasi proti koncu se končujejo; pog. proti sedemdesetim gre kmalu bo star sedemdeset let; pog. kaj imate proti meni zaradi česa mi nasprotujete, zakaj me ne marate; vsi so proti njemu mu nasprotujejo, ga odklanjajo; ekspr. on je muha proti tebi zelo nepomemben; zelo slaboten, šibek; ekspr. plavati proti toku ne misliti, ravnati tako, kakor misli, ravna večina, vodilni ljudje
♦ fot. fotografirati proti svetlobi naravnati objektiv tako, da je usmerjen proti viru svetlobe; navt. obrniti jadro proti vetru obrniti ga tako, da se veter močno upira vanj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

raztegníti in raztégniti -em dov. (ī ẹ́)
1. z vlečenjem povzročiti, da doseže kaj
a) večjo, največjo dolžino: raztegniti elastiko, vzmet; vrv je raztegnil, kolikor je mogel; raztegniti se kot gumi / raztegniti anteno, merski trak; mizo so morali raztegniti, da je bilo dovolj prostora za vse / raztegniti ustnice; ekspr. obraz se mu je raztegnil v nasmeh nasmehnil se je / ekspr. raztegnil je korak, da bi pravočasno prišel začel je delati daljše korake
b) večjo, največjo površino: raztegniti kožo, usnje / raztegniti preozke čevlje
2. spraviti v položaj, ko sosednji deli tvorijo med seboj določen kot: raztegniti krake šestila / raztegniti roke v objem razširiti
3. ekspr. povzročiti, da traja kaj dalj časa: raztegniti debato, pripovedovanje; govor je raztegnil za celo uro; počitnice bodo malo raztegnili podaljšali
● ekspr. raztegniti harmoniko zaigrati nanjo; ekspr. raztegniti meje kake države povečati, razširiti; star. raztegniti mošnjico dobro plačati, dati veliko denarja; ekspr. raztegniti oblast na sosednje dežele podrediti si jih; ekspr. raztegniti trditev, ugotovitev na celoto posplošiti; ekspr. veselo je raztegnil usta se zasmejal
♦ šport. raztegniti mišice s posebnimi vajami sprostiti mišice in vezno tkivo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

ribáriti -im nedov. (á ȃ)
loviti ribe: ribiči ribarijo; ribariti ob obali, v morju; čolnariti in ribariti / ribariti s trnkom / ladja ribari ob otoku
● ekspr. v kalnem ribariti izrabljati neurejene razmere za dosego cilja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

stacionírati -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž.
1. namestiti: stacionirati rakete v Srednji Evropi / stacionirati jedrske podmornice v Atlantiku
2. nastaniti: stacionirati čete ob meji; vojska se je stacionirala v mestu
3. nedov., nepreh. imeti stalno mesto kje: letalo stacionira na matičnem letališču; pristanišče, v katerem stacionira ta ladja / po potresu smo stacionirali v železniškem vagonu stanovali

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

stávnica -e ž (ȃ)
1. škatla s črkami, iz katerih otrok sestavlja besede: zlagati črke v stavnico
2. tisk. oddelek v tiskarni, v katerem se stavi: delati v stavnici / ročna, strojna stavnica
3. podjetje, ki se ukvarja z organizacijo stav: voditi stavnico; lastnik stavnice
♦ rib. stoječa mreža, navadno iz treh plasti, ki se uporablja zlasti za lov ob obali; teh. premične palice za zorenje, skladiščenje sira

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

stávnik -a m (ȃ)
nar. sir iz neposnetega mleka: delati stavnik
♦ rib. stoječa mreža, navadno iz treh plasti, ki se uporablja zlasti za lov ob obali; stavnica

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

stebèr -brà in stèber -bra [stəbər] m (ə̏ ȁ; ə̀)
1. podolgovat, pokončen, navadno večji gradbeni element, ki kaj nosi: postaviti, sezidati steber; streho so naslonili na stebre; betonski, lesen, železen steber; okrogel, štirioglat steber; vitki stebri iz marmorja so krasili dvorano; nosilnost stebra / stebri in late pri kozolcu / nosilni, okrasni, podporni steber; pren., ekspr. stebri starega družbenega reda so se majali
// prosto stoječ, v prerezu navadno okrogel predmet, ki se rabi kot nosilec, opornik: postaviti stebre za ograjo; ladjo so privezali za stebre na obali / električni, telegrafski steber; poškodovati steber prometnega znaka
// navadno s prilastkom kar je po obliki temu podobno: po eksploziji so se od tal dvignili dimni stebri; steber plamena se je nagnil; veter je vrtinčil bele stebre prahu; sonce je odsevalo v jezeru v dolgem, gorečem stebru / kapniški steber ki nastane, ko se zrasteta stoječi in viseči kapnik
● zmagovitim vojskovodjem so postavljali spominske stebre stebrom podobne spomenike
2. ekspr., s prilastkom najpomembnejši, najvažnejši član ali del: mati je steber družine; biti steber društva, organizacije; mladina je bila steber revolucije
3. v zvezi pokojninski steber sklad, namenjen za zagotavljanje sredstev za pokojnine: zaposlenim so obljubili oblikovanje dodatnega pokojninskega stebra; drugi pokojninski steber obvezno dodatno zavarovanje za poklicno upokojitev, ki ga plačuje delodajalec; prvi pokojninski steber obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje; tretji pokojninski steber prostovoljno individualno pokojninsko zavarovanje
♦ alp. steber okroglasta navpična skalna tvorba v steni; arhit. gobast steber razširjen ob vrhu; elektr. steber kovinski ali betonski opornik za električne vode; steber transformatorja pokončni del magnetnega jedra pri velikih transformatorjih; um. dorski steber brez baze in s preprostim kapitelom; jonski steber z bazo in kapitelom z volutami na oglih; snopasti steber v gotski arhitekturi s polstebri okrog pravokotnega jedra; baza stebra podstavek, podnožje; trup stebra srednji del stebra med bazo in kapitelom; vet. roženi steber valjasta odebelitev notranje strani kopitne stene; zgod. sramotilni steber nekdaj h kateremu postavljajo, privezujejo ljudi za kazen

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

stráža -e ž (á)
oseba, skupina oseb, ki koga, kaj varuje, brani, nadzoruje: straža je prijela vlomilca; ubežnika so izročili straži; postaviti, razporediti, razposlati straže; menjava straže; poveljnik straže / spremljala ga je častna straža; pionirska, taborniška, vojaška straža; predsednikova telesna straža / obalna straža v nekaterih državah navadno policisti, ki s hitrimi čolni patruljirajo ob obali; obmejna straža nekdaj vojaška formacija, ki straži, nadzoruje državno mejo
// dejavnost, ki se ukvarja z varovanjem, branjenjem, nadzorovanjem koga, česa: v tovarni so vpeljali stražo; konec, začetek straže / iti na stražo; poslali, postavili so ga na stražo; biti določen za stražo; biti, menjavati se, stati na straži; dnevna, nočna straža; pren., ekspr. stati na straži miru
● ekspr. biti na mrtvi straži slovenstva za vsako ceno biti Slovenec na določenem, zelo izpostavljenem ozemlju; finančna straža nekdaj organ, ki nadzira proizvodnjo ali promet raznega blaga zaradi preprečitve davčnih utaj; gorska straža organizacija za varstvo gorske narave
♦ navt. nočna straža od osmih zvečer do štirih zjutraj; voj. mrtva straža nekdaj na zelo izpostavljenem, nevarnem položaju; obhodna straža; prednja straža predstraža; premična straža na pohodih, pri transportih; zgod. narodna straža v revoluciji 1848 oborožene enote pristašev revolucije na Slovenskem; ob razpadu Avstro-Ogrske pomožne krajevne enote za ohranitev reda in miru na Slovenskem; vaška straža med narodnoosvobodilnim bojem organizirana oborožena skupina belogardistov za varovanje vasi pred partizani

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

surfar in sŕfar -ja [sə̀rfar] m (ə̏)
1. kdor se vozi po vodi stoje na jadralni deski; jadralec na deski, deskar: en surfar je bil že v vodi, preostali pa še na obali; izkušen, profesionalni surfar; navdušen, strasten surfar; oprema za surfarje
// kdor se vozi po valovih z desko brez jadra: surfarja je napadel morski pes; plaže z visokimi valovi so pravi raj za surfarje; surfarji in jadralci
2. kdor pregleduje strani na svetovnem spletu; deskar: število surfarjev po internetu se povečuje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

tartána -e ž (ȃ)
1. rib. manjša vlačilna mreža za lov ob obali: vleči tartano
2. navt., nekdaj manjša tovorna ali ribiška ladja z latinskim jadrom na glavnem jamboru in prečko na poševniku: galeje in tartane

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

tonêra -e ž (ȇ)
1. rib. čoln za lovljenje tunov: peljati se s tonero
2. nar. primorsko ob obali stoječa, navadno poševni lestvi podobna naprava za opazovanje prihoda tunov; tunolovka: s tonere opazovati tune

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

tráta2 -e ž (ā)
rib. vlačilna mreža, s katero se zagradi priobalni del morja in s pritegovanjem k obali lovijo ribe, potegalka: loviti tune s trato

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

tréti1 trèm tudi tárem nedov., trì tríte; tŕl (ẹ́ ȅ, á)
1. s silo, pritiskom delati, da kaj ni več celo: treti jajca, lešnike, orehe; treti s kleščami, z zobmi / mučili so ga, mu trli kosti; lončena posoda se rada tre / treti sol v možnarju drobiti / ekspr. trli so mu prste močno stiskali
// s silo, pritiskom uničevati, usmrčevati: z nohti je trl stenice; treti uši
2. premikati kaj sem in tja po površini in pri tem močno pritiskati nanjo: treti kamen ob kamen; trla sta ga z brisačo; treti otrple mišice drgniti z dlanmi, rokami; treti si otekla zapestja masirati; od zadovoljstva si je trl roke mel; trla je rob predpasnika med prsti mečkala
3. navadno v zvezi s konoplja, lan odstranjevati olesenelo steblo od ličja: pozno jeseni so trli; treti konopljo, lan
● ekspr. vse življenje so trli revščino živeli v revščini; ekspr. zaradi tega si ne bo trl glave delal skrbi; ekspr. treti si glavo s težkimi vprašanji veliko razmišljati o njih; pog. zna več kot hruške peči in orehe treti ima velike sposobnosti, se spozna na marsikaj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

tunára -e ž (ȃ)
1. nar. primorsko čoln za lovljenje tunov; tonera: ribiči polagajo iz tunare mrežo / tunara na vesla
2. rib. navadno ob obali postavljena mreža za lovljenje tunov, tunolovka: jata tunov je zaplavala v tunaro

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

tunêra -e ž (ȇ)
1. nar. primorsko čoln za lovljenje tunov; tonera: krma tunere / motorna tunera
2. rib. navadno ob obali postavljena mreža za lovljenje tunov, tunolovka: tuni so zaplavali v tunero / obalna tunera

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

tunína -e ž (ī)
1. tunovo meso: tunina v olju; konzerva tunine
2. zastar. tun, tuni: ujeti tunino
● knjiž. opuščene tunine ob obali tunolovke

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

tunolôvka -e ž (ȏ)
1. ladja za lovljenje tunov; tunolovec: tunolovka dviguje mrežo / motorna tunolovka
2. rib. mreža za lovljenje tunov: ladja spušča tunolovko v morje / mreža tunolovka
// navadno ob obali postavljena mreža za lovljenje tunov: postaviti tunolovko / obalna tunolovka
3. rib. ob obali stoječa, navadno poševni lestvi podobna naprava za opazovanje prihoda tunov: sedeti na vrhu tunolovke

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

ubíti ubíjem dov., ubìl (í ȋ)
1. z udarcem, s silo povzročiti smrt
a) človeka: napadalec je potnika ubil; namerno, nehote ubiti koga / ubiti koga s kamnom, z nožem, s puško / ubiti koga s plinom
b) živali: ubiti kačo, muho / lovec je medveda ubil šele s tretjim strelom / ubiti prašiča z električnim tokom / ekspr. dobil je udarec, ki bi vola ubil zelo močen udarec
// s silo svojega gibanja, padca povzročiti smrt koga: v gozdu ga je ubilo drevo / druga krogla ga je ubila
// s svojo silo, z delovanjem sploh povzročiti smrt: ubila ga je eksplozija, strela / brezoseb. ubilo ga je v rudniku / novica o sinovi smrti je mater skoraj ubila
2. z udarcem, s silo povzročiti, da kaj poči, se poškoduje: ubiti šipo / star. glavo ti ubijem, če te še enkrat zalotim razbijem
// v zvezi ubiti jajce na tak način narediti, da se odstrani jajčna lupina: ubil je jajce in ga spekel / ubiti jajce v juho / pog. za zajtrk si je ubil dve jajci pripravil, spekel
3. ekspr. povzročiti, da kdo izgubi svojo telesno, duševno moč: pregovarjanje ga je čisto ubilo; vročina me hitro ubije
4. ekspr. povzročiti izgubo česa duševnega: ta človek mi je ubil veselje, voljo do dela / teh načel čas ne bo ubil razveljavil
// povzročiti, da kdo česa ne čuti, se česa ne zaveda več: s pijačo ubiti občutek sramu; ubiti v kom usmiljenje, vest / da bi ubil duševno praznoto, je veliko bral
5. ekspr. narediti, da kaj praznega, neprijetnega glede na zavedanje hitreje mine: ubiti čakanje, čas z branjem
6. ekspr. povzročiti, da kaj izgubi svojo izrazitost, intenzivnost: z dodatkom ubiti barvo; ubiti in poživiti / ubiti glas, odmev / ubiti ritem / te besede so ubile do takrat živahno razpravo
7. v medmetni rabi izraža podkrepitev
a) trditve: naj me bog, strela ubije, če lažem
b) zanikanja: ne morem, ne znam, pa če me ubiješ
● ekspr. če izve oče, me bo ubil zelo pretepel, kaznoval; ekspr. koliko časa ubije za prazne stvari porabi; ta človek še muhe ne bi ubil je zelo miren, miroljuben; ekspr. ubiti dve muhi na en mah z enim dejanjem hkrati opraviti dve stvari; pog. imeti karte za vola ubiti zelo dobre karte

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

vŕv -í ž (ȓ)
izdelek iz spletenih ali sesukanih rastlinskih vlaken, žic za povezovanje, privezovanje: vrv se je pretrgala; prerezati, razplesti vrv; voditi žival na vrvi; zvezati z vrvjo; dolga, močna vrv; jeklena, konopljena, žična vrv; vrv iz najlona; dolžina vrvi / odvezati vrv / plezalna vrv; vprežna vrv zaprežnica; vžigalna vrv vžigalna vrvica
// tak izdelek, napeljan po zraku za določen namen: hoditi po vrvi; pobrati perilo z vrvi / knjiž. plesalec na vrvi vrvohodec
// ekspr. temu izdelku podoben rastlinski del; steblo, vitica: buča je pognala vrvi; hmeljeve vrvi
● ekspr. najraje bi si dal vrv za vrat se obesil; ekspr. s tem dejanjem si je sam zadrgnil vrv okoli vratu se je sam spravil v brezizhoden položaj; preg. kogar je kača pičila, se boji zvite vrvi; preg. zdravje po niti gor, po vrvi dol zdravje se pridobi počasi, izgubi pa hitro
♦ alp. pritrjena vrv za stalno ali občasno zavarovanje nevarnega dela poti pri hoji, plezanju; navt. jadrovodna vrv za obračanje jadra v smeri krme; pritezna vrv za premeščanje ladje v določen položaj, na določeno mesto; privezna vrv za privezovanje ladje, čolna k obali; metalo za vrv obtežilna verižica z vrvico za metanje vrvi z ladje; ptt kabelska (nosilna) vrv na oporišča obešena jeklena vrv, na katero se pritrdi nadzemni kabel; šport. lavinska vrv vrv žive barve, ki si jo smučarji navežejo za pas in jo vlečejo za seboj, kadar so na ogroženem območju; teh. nosilna vrv vrv pri žičnici, po kateri se premika gondola; vlečna vrv vrv pri žičnici, ki vleče breme po nosilni vrvi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

vzhòd vzhóda m (ȍ ọ̄)
1. glagolnik od vziti: opazovati vzhod lune; sončni vzhod / izračunati sončni vzhod čas, ko sonce vzide
// stanje ozračja ob tem dogodku: naslikati sončni vzhod
2. smer na nebu ali zemlji proti točki, kjer sonce vzide ob enakonočju: pokazati vzhod; veter piha od vzhoda; usmeriti ladjo proti vzhodu; letalo leti na vzhod / železnica teče v smeri vzhod–zahod / ekspr. nebo se je razsvetlilo od vzhoda do zahoda
// vzhodna stran neba ali zemlje: nebo na vzhodu se jasni; na vzhodu omejuje deželo visoko gorovje
3. publ. vzhodni del kake geografske ali politične celote: na vzhodu države je ravnina / ta rastlina izvira z Vzhoda z območja vzhodno od Sredozemskega morja; pravoslavni, slovanski vzhod / ekspr. vzhod se upira prebivalci vzhodnega dela / pogajanja med Vzhodom in Zahodom do 1990 med evropskimi in azijskimi socialističnimi državami vzhodno od Zvezne republike Nemčije in Avstrije in med kapitalističnimi državami zlasti Evrope in Severne Amerike
● ekspr. prihajati od vzhoda in zahoda, od severa in juga od vseh strani; Bližnji vzhod območje, države ob vzhodni obali Sredozemskega morja in blizu nje; Daljni vzhod območje, države ob vzhodni obali Azije in blizu nje; Srednji vzhod območje, države med Bližnjim vzhodom in Pakistanom; države starega Vzhoda države od Egipta do Kitajske, Japonske v obdobju sužnjelastniške družbene ureditve

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

zakrmáriti -im dov. (á ȃ)
1. začeti krmariti: sedel je v čoln, vžgal motor in zakrmaril / ekspr. peruti so zakrmarile po zraku
2. z zasukom krmila narediti, da vozilo zavije, se usmeri kam: zakrmariti ladjo, letalo proti vzhodu / motorist zakrmari na drugo stran ceste / ladja zakrmari proti obali / ekspr. riba je zakrmarila s hrbtno plavutjo
// z zasukom krmila zapeljati, pripeljati kam: zakrmarili so ladjo v pristanišče in se kmalu zasidrali
// ekspr. iti, zaviti: zakrmariti v gostilno / vodstvo noče zakrmariti v konservativno politiko
3. s slabim, napačnim krmarjenjem zapeljati v napačno smer, na napačno mesto: zakrmariti ladjo na pesek

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

zaplúti -plôvem in -plújem dov., tudi zaplovíte (ú ó, ú)
1. začeti pluti: dvignili so sidro in zapluli / jadrnica je zaplula z vetrom
// ploveč se usmeriti, iti kam: ladja je zaplula k obali, skozi preliv, v pristanišče / ekspr. ptica je zaplula po zraku zletela / ekspr. temni oblaki so zapluli čez nebo so se pojavili na njem
2. ekspr. lahkotno, mirno iti, oditi: neslišno je zaplula po preprogi
3. ekspr. začeti se širiti, razširjati: vonj po pečenki je zaplul v sobo / njegov glas je zaplul po prostoru
4. ekspr., v zvezi z v postati deležen visoke stopnje stanja, kot ga določa samostalnik: zapluti v nezmernost / dežela je zaplula v nasprotja / zapluti v spanec zaspati
● ekspr. življenje je zaplulo v stare vode stvari se niso nič spremenile

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

zardečíti -ím dov., zardéči in zardêči; zardéčil (ī í)
knjiž. pordečiti: sonce je zardečilo vrhove gora

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

Število zadetkov: 67