brigáden -dna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na brigado: brigadni poveljnik, štab;
brigadna zastava / mladina je uvedla brigadni način dela; brigadno obdelovanje vinogradov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
črevárna -e ž (ȃ) podjetje za obdelovanje in izdelovanje črev: črevarna je presegla proizvodni načrt // obrat za čiščenje črev: klavnica ima veliko črevarno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
dominikálen -lna -o prid. (ȃ) zgod. ki je v neposredni posesti fevdalca: dominikalno posestvo / dominikalna zemlja zemlja, za katere obdelovanje skrbi fevdalec sam
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
frezálnik -a m (ȃ) strojn. stroj s frezali ali frezalnimi glavami za obdelovanje kovin ali lesa, rezkalnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
hmeljník -a m (í) njiva, na kateri raste hmelj: hodila sta med hmeljniki in sadovnjaki;
obdelovanje hmeljnika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
intenzíven -vna -o prid., intenzívnejši (ȋ) - 1. ki poteka, se opravlja z veliko energijo in koncentracijo: intenziven študij; igralec je presenetil publiko s svojo prepričljivo in intenzivno igro; intenzivna oblika raziskovanja; intenzivno delo, razmišljanje / glasbeno udejstvovanje dela njegovo življenje še intenzivnejše
// ki teži po boljši izkoriščenosti in kvaliteti: intenzivna proizvodnja; intenzivno obdelovanje / intenzivno gospodarjenje z gozdovi / intenzivni nasadi, sadovnjaki - 2. knjiž., s širokim pomenskim obsegom močen, velik: njegov vpliv je zelo intenziven; intenzivna bolečina huda; intenzivno doživetje / v tem mestu je kulturno življenje zelo intenzivno / intenzivna svetloba; rdeča barva je najbolj intenzivna izrazita
♦ agr. intenzivno poljedelstvo poljedelstvo, ki vlaga veliko dela in kapitala na enoto zemljiške površine; ekon. intenzivno gospodarstvo gospodarstvo, ki v razmerju do zaposlene delovne sile uporablja veliko kapitala; med. intenzivna nega nega bolnika s povečanim, nepretrganim medicinskim nadzorom in z najpopolnejšo (možno) obliko zdravljenja; šol. intenzivni tečaj tečaj z zgoščenim, zelo hitrim učenjem; intenzivni tečaj angleščine
intenzívno prisl.: intenzivno delati, doživljati, iskati, razmišljati; intenzivno obdelana zemlja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
intenzivírati -am nedov. in dov. (ȋ) - 1. delovati na kaj tako, da poteka, se opravlja z veliko energijo in koncentracijo: intenzivirati delo, proces, študij
// težiti za boljšo izkoriščenostjo in kvaliteto: intenzivirati obdelovanje, proizvodnjo - 2. knjiž., s širokim pomenskim obsegom večati, stopnjevati: razburjanje mu je bolečine še intenziviralo / intenzivirati kulturno življenje
intenzivíran -a -o: intenziviran študij; intenzivirana proizvodnja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
klepárstvo -a s (ȃ) obrt za oblikovanje, obdelovanje pločevine: ukvarjati se s kleparstvom / opustil je kleparstvo opravljanje kleparskega poklica // podjetje, delavnica za to obrt
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
kolektivístičen -čna -o prid. (í) - 1. nanašajoč se na kolektiviste ali kolektivizem: kolektivističen družbeni sistem; kolektivistična gospodarska načela / usklajevanje individualne svobode s kolektivističnimi težnjami sedanjega časa
- 2. redko kolektiven: kolektivistično obdelovanje zemlje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
koncízen -zna -o prid. (ȋ) knjiž. - 1. jasen, natančno izoblikovan: koncizen in dobro premišljen nauk; koncizno obdelovanje problemov
- 2. jedrnat, zgoščen: pisateljev slog je zelo koncizen
koncízno prisl.: koncizno pisana knjiga; sposobnost jezika, da izraža pojme koncizno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
kontúren -rna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na konturo; obrisen: konturna risba / konturna ostrina
♦ agr. konturno obdelovanje obdelovanje, pri katerem potekajo razori počez po pobočju in zavirajo odplakovanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
motíčen -čna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na motiko: motično obdelovanje
♦ zgod. motično poljedelstvo poljedelstvo, za katero je značilno obdelovanje zemlje s primitivnim ročnim orodjem, zlasti z motiko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
nèproduktíven -vna -o prid. (ȅ-ȋ) ki ni produktiven: dejal je, da je umsko delo neproduktivna dejavnost / neproduktivna zemljišča ki niso primerna, porabna za obdelovanje // gospodarsko produktivni in neproduktivni poklici nedonosni; tako gospodarjenje je neproduktivno; ekspr. pri delu je neproduktiven malo naredi
♦ ekon. neproduktivno delo delo, ki ne ustvarja materialnih dobrin; delo, ki ne ustvarja presežne vrednosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
nèproizvóden -dna -o prid. (ȅ-ọ̄) nasproten, drugačen od proizvodnega: proizvodne in tako imenovane neproizvodne dejavnosti / neproizvodna zemljišča ki niso primerna, porabna za obdelovanje
♦ ekon. neproizvodno delo delo, ki ne ustvarja materialnih dobrin; delo, ki ne ustvarja presežne vrednosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
obdeloválen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na obdelovanje:- a) obdelovalni stroški; obdelovalna intenzivnost / obdelovalna zemlja zemlja, na kateri se gojijo poljske rastline, trava, vinska trta ali sadno drevje; kmetijska obdelovalna zadruga prva leta po 1945 delovna organizacija, v kateri združujejo kmetje svojo zemljo in delovne pripomočke za skupno kmetijsko pridelovanje
♦ agr. obdelovalni načrt načrt o pripravi zemlje, semena, sadik, kolobarjenja - b) obdelovalni postopek; obdelovalne metode; obdelovalna zmogljivost / stružnica in drugi obdelovalni stroji; obdelovalna industrija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
obdeloválnica -e ž (ȃ) delavnica, obrat za obdelovanje predmetov: obdelati odlitke v obdelovalnici;
obdelovalnica in brusilnica / strojna obdelovalnica; obdelovalnica marmorja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
obdelovánje -a s (ȃ) glagolnik od obdelovati: moderen način obdelovanja zemlje / obdelovanje kamnitega bloka; ukvarjati se z obdelovanjem diamantov / obdelovanje podatkov
♦ agr. konturno obdelovanje pri katerem potekajo razori počez po pobočju in zavirajo odplakovanje; plitvo obdelovanje pri katerem je obdelana plast nizka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
óblič -a m (ọ̑) orodje za glajenje, obdelovanje lesa: potegniti z obličem po deski;
rezilo, ročaj obliča / ročni oblič
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
obrníti in obŕniti -em dov. (ī ŕ) - 1. spremeniti izhodiščno smer gibanja ali usmerjenost česa v nasprotno smer gibanja ali usmerjenost: obrniti konja; obrniti ladjo, voz; obrniti se in iti nazaj / smer toka se je obrnila; pren., ekspr. kolesa zgodovine ni mogoče obrniti nazaj
// navadno s prislovnim določilom spremeniti smer gibanja ali usmerjenost česa sploh: obrniti kamero v drugo smer; obrniti obraz proti soncu; obrniti sliko k steni / obrniti otroka od okna; obrniti se na levo, proti hiši; obrniti se na petah, s celim telesom / veter se je obrnil; kazalec na instrumentu se je obrnil navzdol / obrniti glavo nazaj ozreti se; ni vedel, v katero vas bi (se) obrnil napotil, šel - 2. spremeniti lego, položaj česa tako, da se premakne okoli daljše osi ali v krogu: obrniti ključ v ključavnici; obrniti ročico stroja v levo / obrniti gumb na radijskem sprejemniku; obrniti stikalo; obrniti volan / obrniti bolnika na bok; obrniti se na hrbet
- 3. narediti, da kaj leži s spodnjo stranjo navzgor: obrniti dlan; obrniti pokrovko / obrniti peščeno uro / obrniti mrvo; z oranjem obrniti zemljo / obrniti list v knjigi
// narediti, da se notranja stran česa nahaja zunaj: obrniti hlače, jopico; obrniti vrečko / obrniti žep; šivilja ji je obrnila plašč ga razparala in ponovno sešila z narobno stranjo tkanine navzven - 4. navadno s prislovnim določilom narediti, da dobi kaka dejavnost vsebino, kot jo nakazuje določilo: obrniti misli, pozornost na druge stvari; obrniti pogovor drugam; obrniti kaj na bolje, v dobro; obrniti kaj na smešno stran; obrniti kaj v svojo korist / publ. obrniti zunanjo politiko v smer popuščanja
// narediti, da dobi kaka dejavnost nasprotno obliko od izhodiščne: obrniti matematično nalogo / v nekaj letih jim je uspelo obrniti razmerje med uspešnimi in neuspešnimi učenci / obrniti vprašanje - 5. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, njegovo usmerjenost, kot ga nakazuje samostalnik: vso svojo ljubezen sta obrnila na hčer; bal se je, da ne bi obrnil očetove jeze nase; svojo delavnost in skrb je obrnil v obdelovanje zemlje
● pog. kakor obrneš, srečen ne boš nikoli karkoli storiš; ekspr. dobro zna obrniti besedo spretno, uspešno zna govoriti; ekspr. vsako besedo trikrat obrne, preden spregovori vedno dobro premisli, preden spregovori; pog. po pameti, za pametne reči obrniti denar uporabiti, naložiti; ekspr. vsak dinar trikrat obrne veliko premišlja, preden se odloči za nakup; je varčen; ekspr. hči ga je obrnila za sto dinarjev ogoljufala; pog. vso hišo mi je narobe obrnil vse je razmetal, spravil v nered; pog. obrniti komu hrbet ne več hoteti imeti opravka z njim; zapustiti ga, navadno v neprijetnem položaju; ekspr. dvakrat je obrnil ključ zaklenil; ekspr. dovolj je, obrni list, ploščo začni govoriti o čem drugem; knjiž. obrniti orožje proti lastnim zaveznikom začeti se boriti proti njim; knjiž. obrniti oči, pogled vstran pogledati vstran; zastar. spis so obrnili v nemški jezik prevedli; ekspr. radi bi svet na glavo obrnili spremenili trdna, ustaljena načela, spoznanja; ekspr. vso vas je obrnil proti nam naščuval; pog. vse smo obrnili, pa ga nismo našli preiskali; pog. vsak, še tako splošen očitek obrne nase misli zanj, da velja samo njemu; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj
♦ ekon. obrniti sredstva narediti, da se spremeni oblika njihove vrednosti; fin. obrniti denar narediti, da menja lastništvo; navt. obrniti jadro od vetra, proti vetru
obrníti se in obŕniti se - 1. navadno s prislovnim določilom izraža prehod v novo stanje, dogajanje, kot ga nakazuje določilo: naključje se je obrnilo nam v prid; potek vojne se je obrnil v korist zaveznikov / položaj se je popolnoma obrnil; knjiž. spletka, ki so jo pripravljali, se je obrnila proti njim samim je zadela njih same, škodovala njim samim; vreme se bo obrnilo spremenilo; pren. umetnost se je obrnila k resničnosti
- 2. v zvezi z na izraža, da osebek pride s kom v stik z določenim namenom: obrniti se na koga za nasvet, v potrebi, s prošnjo; javno se obrniti na koga s pozivom / pismeno se obrniti na sodišče
- 3. ekspr., navadno s prislovnim določilom, s širokim pomenskim obsegom izraža način ravnanja, kot ga določa sobesedilo: pri delu se zna hitro obrniti; če se boste znali prav obrniti, si boste nabrali precej denarja / potrebujem človeka, ki se zna obrniti spretnega, iznajdljivega; mlad je, ne zna se še prav obrniti ukrepati, delati
// obrni se že, kaj mečkaš
● ekspr. kamor se obrnem, povsod sam nered kamor pogledam, stopim; pog. leto se je hitro obrnilo je hitro minilo; ekspr. če bi oče to vedel, bi se v grobu obrnil bi se zelo razžalostil, razjezil; ekspr. še želodec se mi bo obrnil, ko to gledam slabo mi je, na bruhanje mi gre; ekspr. ljudstvo se je obrnilo od svojega voditelja ni mu več naklonjeno, ne zaupa mu več; knjiž. s hvaležnim pogledom se je obrnil k njej hvaležno jo je pogledal; publ. obrniti se k resničnim problemom začeti se ukvarjati z njimi, zanimati se zanje; ekspr. obrnil si se na napačen naslov v tej zadevi ti ne bom pomagal, ustregel; obrnilo se mu je na bolje počuti se bolj zdravega
♦ fin. denar se ni niti enkrat obrnil
obrnívši zastar.: obrnivši ladjo, so zajadrali na odprto morje
obŕnjen -a -o: narobe obrnjen kožuh; balkon je obrnjen na cesto; moža sta obrnjena drug proti drugemu; obrnjena slika predmeta; navzdol obrnjene veje drevesa; obrnjeno zaporedje dogodkov; okno je obrnjeno na sever
● ekspr. fant je preveč obrnjen vase zanima se zlasti za svoj notranji svet
♦ fiz. obrnjena slika slika, usmerjena nasprotno kot predmet; lingv. obrnjena stava ne navaden, spremenjen vrstni red sintaktičnih enot v stavku
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
odkrúšek -ška m (ȗ) odkrušen drobec, kos: pri plezanju so se mu usipali na glavo odkruški;
premogovi odkruški / na vse strani so leteli leseni odkruški iveri; pren., knjiž. natresel jim je nekaj odkruškov iz svojega bogatega življenja // arheol. odkrušen kos prodnika: obdelovanje odkruškov v kameni dobi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
ógeln -a -o [gəl] prid. (ọ̑) nanašajoč se na ogel1: stanuje v ogelni hiši / ogelni kamen
● ekspr. to spoznanje je ogelni kamen logike za logiko najvažnejše
♦ obrt. ogelno dleto dleto za obdelovanje oglov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
ôren ôrna -o in óren órna -o prid. (ó ō; ọ́ ọ̄) nanašajoč se na oranje: orna površina / orna živina / ima pet hektarov orne zemlje
♦ agr. orna plast plast zemlje, ki se pri oranju obrača; ornica; zgod. orno poljedelstvo poljedelstvo, za katero je značilno obdelovanje zemlje s plugom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
oskálek -lka m (ȃ) drobec, kos navadno kamnine: po eksploziji so oskalki leteli na vse strani;
na plezalca so se usuli oskalki // arheol. drobec, kos prodnika: obdelovanje oskalkov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
parílnica -e ž (ȋ) teh. prostor za obdelovanje lesa s paro: sušilnica in parilnica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
pehálen -lna -o [pəh] prid. (ȃ) strojn., v zvezi pehalni stroj stroj za obdelovanje kovine s kratkim gibom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
píla -e ž (í) orodje z vzporednimi grebeni po površini za obdelovanje kovinskih predmetov: nasaditi pilo;
ostre robove je izgladil s pilo;
s pilo izpiliti ključ, obroček / ploščata, trikotna pila
♦ strojn. groba pila ki pusti površino hrapavo, raskavo; nožasta pila ki ima v prečnem prerezu obliko ozkega trikotnika; teh. nasekati pilo narediti vzporedne grebene na pili
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
plítev -tva -o prid., plítvejši (í) - 1. ki ima v navpični smeri navzdol razmeroma majhno razsežnost: plitev jarek; plitva dolina; izkopati plitvo jamo; plitva posoda / obleka s plitvim izrezom; plitev žep / po plitvem snegu so prišli do koče; plitva voda; ob obali je morje plitvejše / plitvi krožnik
// ki je v navpični smeri navzdol razmeroma malo oddaljen od površine: bukev ima plitve korenine; dno reke je plitvo - 2. ki ima v vodoravni smeri v notranjost razmeroma majhno razsežnost: s plitvimi zarezami je označil deblo; rana je plitva / krilo ima dve plitvi gubi
// ki je v vodoravni smeri v notranjost razmeroma zelo malo oddaljen od začetka: plitev trg; ta izložba je plitva - 3. ki ni sposoben močno občutiti, doživeti: plitev človek; sam sebi se je zdel plitev
// ekspr. vsebinsko prazen: plitve besede; plitva literatura
// ekspr. ki se ne pojavlja v visoki stopnji: plitvo čustvo; plitvo veselje
● ekspr. otrok ima plitev spanec rahel; plitev žep ekspr. ta človek ima plitev žep malo denarja; publ. počitnice za plitev žep poceni
♦ agr. plitvo obdelovanje obdelovanje, pri katerem je obdelana plast nizka; plitvo oranje oranje v globino od 10 do 15 cm; med. plitvo dihanje dihanje ob delovanju prsnih mišic; meteor. plitvo področje nizkega zračnega pritiska področje, kjer je pritisk nekoliko nižji od normalnega; um. plitvi relief ploski relief
plítvo prisl.: plitvo dihati; spi plitvo in nemirno; plitvo zakopati čebulice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
plúžen -žna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na plug: plužna glava;
plužna ročica / plužna kolca / plužno obdelovanje polja
♦ šport. plužni lok lik, pri katerem smučar med poševnim smukom s pluženjem zavije od brega; plužni zavoj zavoj, pri katerem imajo smuči obliko pluga
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
poljedélstvo -a s (ẹ̑) gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z obdelovanjem zemlje, gojenjem rastlin za pridobivanje hrane in industrijskih surovin: razvoj poljedelstva;
dohodek iz poljedelstva;
poljedelstvo in živinoreja / mehanizirati poljedelstvo; preživljati se s poljedelstvom / namakalno, žitno poljedelstvo
♦ agr. ekstenzivno ki vlaga malo dela in kapitala na enoto zemljiške površine, intenzivno poljedelstvo ki vlaga veliko dela in kapitala na enoto zemljiške površine; zgod. motično poljedelstvo za katero je značilno obdelovanje zemlje s primitivnim ročnim orodjem, zlasti z motiko; orno poljedelstvo za katero je značilno obdelovanje zemlje s plugom // redko veda o taki gospodarski dejavnosti: študirati poljedelstvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
pólkmetíja -e [u̯k] ž (ọ̑-ȋ) jur., nekdaj posestvo, ki obsega polovico zemljišča, ki ga je fevdalni gospod dal podložniku v užitek, obdelovanje: davek od polkmetije;
cela kmetija in polkmetija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
polovíčen -čna -o prid. (ȋ) - 1. ki je za polovico manjši od celote: polovična cena, hitrost, mera / polovični delovni čas; polovični zidak; polovična vozovnica vozovnica, za katero se plača samo polovica določene cene
- 2. s katerim se doseže samo del določenega namena: polovični ukrep; polovična rešitev
// nav. ekspr. delen, nepopoln: učinek akcije je bil le polovičen / polovična resnica enostranska, neobjektivna
● žarg., šport. domače moštvo je rešilo le polovičen izkupiček je igralo neodločeno; ekspr. vse, kar zna, je polovično nepopolno, pomanjkljivo
♦ čeb. polovična naklada naklada z nižjimi satniki; jur. polovična kmetija nekdaj posestvo, ki obsega polovico zemljišča, ki ga je fevdalni gospod dal podložniku v užitek, obdelovanje; kor. polovični obrat plesni obrat za 180°; med. polovična kopel kopel telesa od pasu navzdol; obl. polovični predpasnik predpasnik, ki ima le del od pasu navzdol; polovična guba guba, pri kateri je tkanina zapognjena samo na eno stran; tur. polovični penzion z dvema obrokoma hrane
polovíčno prisl.: polovično izpolnjevati zahteve; ne ukrepajte polovično
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
potrében -bna -o prid., potrébnejši (ẹ́ ẹ̄) - 1. brez katerega določenega dela, dejavnosti ni mogoče zadovoljivo opravljati: zbral mu je vse potrebne podatke; kupiti potrebne pripomočke; za obdelovanje zemlje potrebni stroji; energija, potrebna za delovanje stroja / za to je potreben določen čas, velik napor; potrebni so novi načrti
♦ ekon. družbeno potrebno delo povprečen delovni čas za proizvodnjo določenega blaga
// brez katerega kaj ne more biti, obstajati: za življenje je potreben kisik; beljakovine in druge za rast potrebne snovi / potreben mu je počitek; otroku je potrebna ljubezen staršev / ljudje smo potrebni drug drugemu; zelo si mi potreben
// katerega nastop, uresničitev ima glede na okoliščine pozitivne posledice: potreben dež; potrebne spremembe; operacija je potrebna - 2. v povedni rabi, z rodilnikom ki je v stanju, ko mora kaj dobiti glede na pomanjkanje česa, okoliščine: biti potreben denarja, pomoči; obleka je ponošena, potrebna si nove; potreben je okrepčila kot izsušena zemlja dežja zelo
- 3. ki po količini, kvaliteti dosega želeno raven: imeti na razpolago potreben čas; zbrali so vsa potrebna sredstva / ima potrebno izobrazbo / dostaviti potrebno količino materiala; dosegati potrebno kvaliteto izdelkov
● nizko iskal je žensko, ker je bil potreben spolno nezadovoljen; ekspr. je že potreben britve moral bi se briti; ekspr. otrok je potreben palice moral bi biti kaznovan, tepen
potrébno prisl., v povedni rabi: o tem ni potrebno več govoriti; potrebno je, da greš tja
potrébni -a -o sam.: pomagati potrebnim; s seboj so vzeli le najpotrebnejše; ukreniti vse potrebno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
požigálniški -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na požigalništvo: požigalniško gospodarjenje, obdelovanje / požigalniško poljedelstvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
požírati -am nedov. (ī ȋ) - 1. spravljati iz ust v požiralnik, želodec: požirati hrano, tekočino; meso je požiral kar neprežvečeno; vročo pijačo je počasi požirala; gristi in požirati / ekspr. požirati prah vdihavati zrak, poln prahu
- 2. biti tak, da lahko kaj prehaja skozi: cev, kanal več ne požira; požiralnik sproti požira vodo / ekspr. ozka cesta je težko požirala toliko vozil
// ekspr. sprejemati vase za obdelovanje, navadno hitro, v veliki količini: mlatilnica je požirala snop za snopom; žaga noč in dan požira les žaga
// ekspr. sprejemati vase sploh, navadno v veliki količini: visoka stavba je požirala ljudi; brezno je požiralo enega za drugim eden za drugim so padali, se spuščali, izginjali v prepad
// mesto je požiralo kmečko delovno silo; pren. trg proizvodnje ne požira - 3. ekspr. ne izrekati, molčati: besede, ki so mu prihajale v razburjenju, je rajši požiral
// ne odzivati se na kaj, zlasti z besedami: požirati očitke, žalitve; požirati sramoto / požirati krivico
// obvladovati, zadrževati: požirati jezo, slabo voljo / požirati solze - 4. ekspr. pri svojem delovanju porabljati velike količine česa: motor je požiral bencin, elektriko / ogrevanje prostorov z električnimi pečmi je energijo kar požiralo / ta dejavnost požira veliko denarja
// zmanjševati količino česa: bolezen mu je požirala prihranke / šport ji požira ves prosti čas / organizacijsko delo ga je požiralo zelo zaposlovalo
// hrup z ulice je požiral njegove besede jih delal manj slišne
// uničevati: plamen požira gospodarsko poslopje / vojne so požirale gozdove, ljudi / trnje požira njive
● artist požira meč, nož med nastopom si navidezno potiska v grlo rezilo meča, noža; pog. avto je požiral kilometre zelo hitro se premikal, vozil; ekspr. megla je požirala gozdove nad mestom jih zagrinjala, zakrivala; ekspr. učenci kar požirajo učiteljeve besede z velikim zanimanjem poslušajo, kar pripoveduje; ekspr. požirati knjige hitro, površno brati; veliko brati; ekspr. požirati sline ob pogledu na jedi zelo si jih želeti; ekspr. delal je dolge korake in hitro požiral strmino se hitro vzpenjal; ekspr. končne zloge požira jih ne izgovarja; ekspr. požirati koga s pogledi poželjivo ogledovati
požiráje: prisegali so, težko požiraje slino
požirajóč -a -e: vse požirajoči plamen, vrtinec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
pridvóren -rna -o prid. (ọ̑) zastar. dvoren: pridvorni služabniki
♦ zgod. pridvorno gospodarstvo gospodarstvo, pri katerem skrbi za obdelovanje zemlje fevdalec sam, navadno z nesvobodnimi podložniki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
produktíven -vna -o prid., produktívnejši (ȋ) - 1. ki pridobiva, izdeluje predmete, stvari, opravlja storitve za zadovoljevanje človekovih potreb: produktivni del prebivalstva / produktivne in neproduktivne dejavnosti / produktivna zemljišča zemljišča, primerna, porabna za obdelovanje
- 2. ki razmeroma veliko naredi, proizvede: biti zelo produktiven; nagraditi produktivne gospodarske organizacije / gospodarsko produktivni poklici donosni
- 3. publ. ustvarjalen, kreativen: produktivni in reproduktivni umetniki
♦ ekon. produktivna potrošnja sredstva, porabljena za proizvodnjo; produktivne sile celota delovne sile in proizvajalnih sredstev; produktivno delo delo, ki ustvarja materialne dobrine; delo, ki ustvarja presežno vrednost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
rálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na ralo: ralna ročica / ralno obdelovanje polja
♦ zgod. ralno poljedelstvo poljedelstvo, za katero je značilno obdelovanje zemlje z ralom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
rášpa -e ž (ȃ) orodje z drobnimi zobci po površini za obdelovanje nekovinskih predmetov: z rašpo zgladiti ostre robove;
pile in rašpe / čevljarska, lesna rašpa; ploščata, polokrogla rašpa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
rezílen -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na rezanje, obdelovanje: rezilni stroj;
rezilni sveder;
rezilna priprava;
rezilno orodje
♦ grad., strojn. fazonsko rezilno orodje orodje, katerega rezilo je oblikovano po profilu, ki naj ga ima izdelek; obrt. rezilni stol priprava iz stolčka in glave za vpenjanje lesa pri obdelavi; teh. rezilni kot kot med čelno ploskvijo rezila in smerjo rezanja; rezilna glava stružnice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
rezílnik -a [tudi u̯n] m (ȋ) - 1. stroj, priprava za rezanje: rezati z rezilnikom; rezilnik za jabolka, krompir
- 2. obrt. orodje z rezilom in dvema ročajema za obdelovanje lesa: z rezilnikom gladiti toporišče; obrezovati z rezilnikom / sodarski rezilnik
♦ strojn. orodje za rezanje navojev na cevi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
rezílo -a s (í) - 1. kovinski del priprave, orodja, s katerim se reže: brusiti rezilo; izdelovati rezila; sablja z dolgim, zakrivljenim rezilom; rezilo kose, sekire, srpa; prodajati rezila za obliče
// oster, nabrušen rob tega dela: rezilo se je skrhalo; rezilo in hrbet noža; ostro, topo rezilo - 2. priprava, orodje za rezanje, obdelovanje: z ostrimi rezili lupiti šibje; prazgodovinska kamnita rezila; usnjarsko rezilo; rezilo za britje
♦ med. elektrodno rezilo elektroda, ki se uporablja kot rezilo; strojn. navojno rezilo orodje za vrezovanje zunanjih navojev; teh. diamantno rezilo priprava za rezanje stekla z diamantno konico
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
rezkálnik -a m (ȃ) strojn. stroj z rezkarji ali rezkalnimi glavami za obdelovanje kovin ali lesa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
rítje -a s (í) glagolnik od riti: opazoval je prašičevo ritje po dvorišču;
krt uporablja za ritje sprednje noge / obsojal je izpraševalčevo ritje po preteklosti
♦ agr. obdelovanje zemlje, pri katerem se zemlja ne obrača
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
rogljáč -a m (á) nar. vzhodno orodje z rogljema za obdelovanje vinograda: kopati z rogljačem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
skóbljič -a m (ọ̑) orodje za glajenje, obdelovanje lesa: zgladiti desko s skobljičem;
rezilo skobljiča / ročni, strojni skobljič
♦ les. podplat skobljiča
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
šéping -a m (ẹ̑) strojn. stroj za obdelovanje kovine s kratkim, vodoravnim gibom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
terása -e ž (ȃ) - 1. tlakovan prostor na delu zgradbe ali ob njej: sedeti na terasi; kavarniška, letališka terasa; velika terasa; terasa v prvem nadstropju; gostilna s teraso; terase in balkoni / pokrita, zaprta terasa
// ravna, tlakovana streha: nad garažo imajo teraso; ograja terase - 2. stopnici podobna tvorba na zemeljski površini, ki jo je izoblikovala voda: terase kažejo, kje je tekla reka / hiša stoji na terasi / jezerska, rečna terasa / breg se je spuščal v širokih terasah
// vodoravna ali rahlo nagnjena ploskev in strmina, ki jo loči od druge take ploskve na pobočju, narejena zlasti za obdelovanje: narediti, utrditi teraso / terase so zasajene s trtami
♦ alp. ravna ali malo nagnjena ploščad v skalovju; gredina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
urbarizírati -am nedov. in dov. (ȋ) zgod., v fevdalizmu pridobivati neuporabna tla za poljedelsko obdelovanje: krčiti gozdove, izsuševati močvirja in na druge načine urbarizirati zemljišča
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
zasílen -lna -o prid. (ȋ) - 1. narejen, uporabljen v sili, neugodnem stanju: zasilen pristanek letala / zasilno reševanje / zasilni izhod posebni izhod, namenjen za uporabo v sili, nevarnosti; zasilna lestev lestev, pritrjena na zidu, za zasilno reševanje; požarna lestev
// ki za silo, deloma ustreza: zasilnih rešitev problema je več - 2. narejen za začasno uporabo, navadno ne z vsemi ustreznimi lastnostmi: zasilni most, oder; zasilno letališče / v koči so prosta samo še zasilna ležišča
♦ čeb. zasilna matica matica, vzrejena v osiroteli čebelji družini iz mladih ličink; jur. zasilna pot pot do zemljišča ali objekta, ki nima za redno obdelovanje ali uporabo potrebne potne povezave z javno potjo; šol. zasilna šola nekdaj manjša šola, v kateri le nekajkrat tedensko poučujejo učitelji z matične šole; žel. zasilna zavora avtomatska zračna zavora, ki jo v sili, nevarnosti sproži potnik, železniški delavec s potegom ročice
zasílno prisl.: letalo je zasilno pristalo; koča je v zimskem času zasilno oskrbovana
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
zêmlja -e tudi -é ž, tož. ed. v prislovni predložni zvezi tudi zémljo (é) - 1. tretji soncu najbližji planet osončja: oddaljenost lune od zemlje; nastanek življenja na zemlji; satelitski posnetek zemlje; star kot zemlja zelo star
// vznes. mati zemlja / v astronomiji Zemlja kroži okoli Sonca - 2. površina tega planeta: letalo se je strmo oddaljevalo od zemlje; satelit je zgorel, še preden je priletel na zemljo; speljati vod pod zemljo / na obzorju se stikata nebo in zemlja / tu se zemlja dviga, tam pa pogreza
// površina tega planeta kot podlaga, po kateri se hodi, na kateri kaj stoji: sneg je zametel zemljo in drevje; skloniti se k zemlji; pasti na zemljo; ležati na zemlji; plaziti se, valjati se po zemlji; gola, poraščena zemlja; pas zemlje sega globoko v morje - 3. trdna plast pod površino tega planeta: izkopati bunker v zemljo; stroj vrta globoko v zemljo; klet je cela v zemlji; nekatere živali živijo v zemlji, druge na njeni površini
- 4. zmes zdrobljenih kamnin zemeljske skorje in organskih snovi, ki tvori to plast: izpuljene pese se je držala zemlja; nasuta zemlja se je počasi posedala; voda izpodjeda, odnaša zemljo; odpeljati izkopano zemljo; črna, ilovnata, peščena zemlja; vrtna zemlja; tla v koči so iz steptane zemlje; zemlja je lepljiva, mokra, da se prijemlje motike; pesek in zemlja / bolj debela zemlja se je nabrala le v kotanjah plast zemlje; fosforja skoraj v vseh zemljah primanjkuje vrstah zemlje
// ob spominu na umrle naj mu bo lahka domača zemlja
// vrhnja plast te zmesi, ki omogoča uspevanje rastlin: zemlja se sčasoma izčrpa; gnojiti, kopati, preorati zemljo; obdelovati zemljo; korenine segajo globoko v zemljo; zakopati gomolje v zemljo; rahla, zbita zemlja; rodovitna zemlja / kolesa so se ugrezala globoko v zemljo; zemlja je suha, da poka; pren. njegova misel je padla v rodovitno zemljo - 5. del površine tega planeta kot gospodarska dobrina: imeti, kupiti, podedovati, prodati zemljo; navezanost na zemljo / obdelovalna zemlja in pašniki; orna zemlja / ljudje zapuščajo zemljo opuščajo obdelovanje zemlje; živeti od zemlje preživljati se s poljedelstvom, kmetijstvom
- 6. knjiž. kopno: po dolgi plovbi so srečni stopili na zemljo / Nova zemlja
- 7. ta planet kot človekov življenjski prostor: prizadevati se za mir na zemlji / nič dobrega ni užil na zemlji / v krščanstvu prišel je čas, ko je moral zapustiti zemljo umreti
- 8. publ. dežela, država: obiskovati tuje zemlje; vojska je zasedala zemljo za zemljo
● ekspr. ni vreden, da ga zemlja nosi slab, ničvreden je; knjiž. noč je prekrila zemljo znočilo se je; ekspr. nesrečen je, odkar zemljo tlači odkar živi; ekspr. denar moram dobiti, čeprav ga iz zemlje izkopljem ne glede na izbiro sredstev, na vsak način; ekspr. stopiti z oblakov na zemljo postati bolj stvaren, bližji konkretnemu življenju; ekspr. že dolgo je, leži pod zemljo je mrtev (in pokopan); ekspr. več let je vihtel kramp globoko pod zemljo je bil rudar; ekspr. spraviti koga pod zemljo, v zemljo povzročiti njegovo smrt; pokopati ga; ekspr. trdno stati na zemlji biti zelo stvaren; vznes. že dolgo počiva v hladni zemlji je mrtev; ekspr. izravnati kaj z zemljo popolnoma uničiti, odstraniti; ekspr. še mlad je zapustil domačo zemljo domovino; star. podedoval je pol zemlje pol posestva; knjiž., ekspr. izbrisati kaj z lica, obličja zemlje porušiti, uničiti; bibl. vi ste sol zemlje vi morate skrbeti za ohranitev moralnih vrednot človeštva; ekspr. narediti komu pekel na zemlji povzročiti mu veliko trpljenje, bolečine; ekspr. imeti raj na zemlji dobro, srečno živeti; ekspr. klel je, da se je zemlja tresla zelo; ekspr. sram ga je bilo, da bi se najraje v zemljo udrl zelo; ekspr. izginil je, kot bi ga zemlja požrla, kot bi se v zemljo udrl nenadoma, nepričakovano; ekspr. biti česa potreben kot suha zemlja dežja zelo potrebovati kaj
♦ agr. lahka, težka zemlja; kem. redke zemlje oksidi lantana in njemu sorodnih elementov; voj. raketa zemlja-zrak raketa, ki se izstreli z zemlje na cilj v zraku
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
znerók prisl. (ọ́) nar., v zvezi biti znerok ne biti lahko, hitro dostopen: oddal je tiste kose zemlje, ki so mu bili za obdelovanje znerok;
naj pride, če mu ni znerok
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.