Slovar slovenskega knjižnega jezika

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 7. 2024.

íverka in ivérka -e ž (ȋ; ẹ̑) pog. iverna plošča: obiti z iverkami; proizvodnja iverk
ob... predpona  
  1. 1. v glagolskih sestavljenkah za izražanje
    1. a) usmerjenosti dejanja okrog česa, na kaj: obiti, objahati / občrtati, obkvačkati / obkositi, obžeti / oblepiti, obložiti
    2. b) usmerjenosti dejanja mimo česa: objadrati, obplezati
    3. c) opravljenega premikanja, nanašajočega se na več smeri, krajev: obhoditi, obletati
    4. č) izgube, odstranitve česa: obglodati, obklesati, obrati / obstreliti / obrabiti
    5. d) nastopa stanja ali usmerjenosti dejanja v stanje, kot ga nakazuje osnovni glagol: obležati, obmirovati, obviseti / obnoviti / obnoreti
    6. e) nadaljevanja stanja, kot ga nakazuje osnovni glagol: občepeti, obsedeti
    7. f) deležnosti tega, kar izraža osnova: obdavčiti, obljuditi, oborožiti
    8. g) same dovršnosti: občutiti
  2. 2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: obdaritev, obhod, obtožba
  3. 3. v imenskih sestavljenkah za izražanje pomena, kot ga določa predložna zveza: obcesten, občasen, obletnica
obíti -ídem dov., obšèl obšlà obšlò tudi obšló (í) 
  1. 1. hodeč priti okrog česa: obiti gozd v enem dnevu; straža obide tabor v eni uri; patrulja je obšla hišo, pa ni nikogar našla / pri orientacijskem pohodu je obšel cilj zgrešil
    // hodeč se izogniti: srečno je obšel sovražnika; zlahka je obšel zasedo; v loku obiti / ekspr. s takim načinom dela je obšel mnogo težav / ekspr. pot obide strmo skalo; pren. obiti določilo, zakon
  2. 2. opraviti kako pot z določenim namenom: poveljnik je obšel častno četo / sprevod kurentov je obšel polja in hiše / danes je obšel še dve razstavi si jih je ogledal
  3. 3. potujoč priti na več mest kakega področja: obšli smo vso Evropo / obiti svet
  4. 4. z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: naenkrat ga je obšel hud dvom; obšel jih je strah, da so na napačni poti / obšla jo je bledica, jeza, kurja polt, huda slutnja; obšla ga je slabost
    ●     publ. elektrifikacija je obšla to hribovsko vas vas ni elektrificirana; pog. novica je hitro obšla svet se je razvedela; publ. pri podelitvi nagrad so ga obšli ga niso upoštevali; ekspr. s prstom je obšel točke na zemljevidu je pokazal; pog. s pogledom je obšel vse zbrane pogledal je vse zbrane
obíti obíjem dov., obìl (í ȋ) s pribijanjem, pritrjevanjem narediti, da je kaj na (vsej) površini: obiti steno; obiti z lesom, pločevino, železom
obítje -a s (ȋ) glagolnik od obiti obijem: obitje sten
oblazíti in obláziti -im, tudi obláziti -im dov. (ī á ȃ; á ȃ) 
  1. 1. lazeč obiti: gosenica je oblazila ves list / otrok oblazi vse kote v sobi
  2. 2. ekspr. obhoditi, prehoditi: ker je bilo vreme lepo, sta oblazila vse hribe / dosti sveta sem že oblazil prepotoval
oblésti -lézem dov. (ẹ́ ẹ̑) 
  1. 1. z lezenjem obiti: gosenica je oblezla list / otrok še ne hodi, obleze pa vso sobo
  2. 2. z lezenjem se izogniti: polž je oblezel oviro / napadalci so oblezli straže
  3. 3. ekspr. obhoditi, prehoditi: vse steze na tem hribu sem že oblezel; dosti sveta je že oblezel; oblezel je že vse vrhove tega pogorja / vse gostilne obleze, preden pride domov
    ●     ekspr. mesec obleze vse kote obsije drugega za drugim; knjiž. trnje je oblezlo breg rastoč ga pokrilo
obletéti -ím dov., oblêtel (ẹ́ í) 
  1. 1. leteč priti okrog česa: ptica je nekajkrat obletela drevo / satelit v eni uri obleti zemljo
  2. 2. pog. hitro obiti: obletel sem vse ulice, pa ga nisem videl; v nekaj dneh sem obletel vse znance
  3. 3. leteč se izogniti: letalo je obletelo nevarno področje
  4. 4. leteč se premakniti od česa do česa: čebele obletijo veliko cvetov
  5. 5. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: obletele so me druge misli; obletel me je strah / brezoseb. obletelo me je, da bi odšel
    ●     obletela jo je rdečica oblila; ekspr. z očmi je obletel čakajoče na hitro pogledal drugega za drugim
obráti obêrem dov., stil. oberó; obrál (á é) 
  1. 1. s trganjem odstraniti sadeže, plodove z drevesa, rastline: obrati češnje, jabolka, ribez / sadje so že obrali in pospravili
    // odstraniti nepotrebne mladike, stare liste: obrati pesi zunanje liste
    // s trganjem narediti, da na drevesu, rastlini ni več sadežev, plodov: obrati drevo, jablano; obrati vinograd
  2. 2. odstraniti, spraviti s česa: obrati gosenice z zelja; obrati si uši
    // z grizenjem, rezanjem odstraniti meso s kosti: obrati kurje bedro, gnjat / obrati kosti / ekspr. piščanca je kar sam obral pojedel
  3. 3. ekspr. povzročiti, da kdo potroši, izda veliko denarja: družba ga je popolnoma obrala; sproti me obere za vsak dinar; obrali so ga pri kartanju / pri kupčiji me je obral za dva tisoč
    // izropati, oropati: vlomili so v trgovino in jo obrali
  4. 4. ekspr. obiti, obhoditi: na poti domov je obral vse gostilne; vso vas je obral, pa ga ni našel / ta avtobus obere vsako vas
    ●     ekspr. soseda obere vsakega človeka pove o njem veliko slabega; ekspr. obrali so jo do kosti zelo so jo obrekovali
obrêsti obrêdem dov., obrêdel in obrédel obrêdla, stil. obrèl obrêla (é) ekspr. obiti, obhoditi: deželo je obredel podolgem in počez
// obiskati: vse prijatelje je obredel; na poti domov so obredli več znanih gostiln
obsénčiti -im dov. (ẹ́ ẹ̑) knjiž.  
  1. 1. povzročiti, narediti, da je kaj v senci: čebelnjak so obsenčili z vejami; plevel je obsenčil mlade rastline; z roko je obsenčila oči zasenčila
  2. 2. obiti, prevzeti: obsenčila jih je velika groza; strah mi je obsenčil dušo / kakšna misel jo je obsenčila; obsenčilo jo je grenko spoznanje / ne vem, kaj ga je obsenčilo, da se je tako razjezil
  3. 3. redko, v zvezi z oči, veke nanesti ličilo na veke; osenčiti: obsenčila si je oči z modro barvo
    ●     knjiž. puh mu je obsenčil lica potemnil; knjiž. skrb in bolečina sta ji obsenčili obraz sta bili opazni, vidni
obtêči -têčem dov., obtêci obtecíte; obtékel obtêkla (é) s tekom priti okrog česa: v trenutku je obtekel hišo in se skril / obteči živo mejo
// ekspr. hitro obiti: z veselo novico je obtekla vso vas
obvzéti -vzámem dov., obvzêmi obvzemíte; obvzél; nam. obvzét in obvzèt (ẹ́ á) zastar. obiti, prevzeti: čudni, nepoznani občutki so ga obvzeli
postáva2 -e ž (ȃ) star. predpis, zakon: kršiti, obiti postavo / nenapisane postave tovarištva / cerkvene postave; držati se lovskih postav in običajev
● ekspr. mož, oko postave miličnik, policist
preíti -ídem stil. préjdem dov., preídite stil. préjdite; prešèl prešlà prešlò tudi prešló, stil. prêšel prêšla (í, ẹ́) 
  1. 1. priti čez kaj: preiti potok; čete so prešle travnik in se ustavile na robu gozda / čez most, po mostu so prešli na drugo stran reke / vojaki so v največji tišini prešli cesto prečkali
    // s težavo smo prešli ostri rob grebena / ekspr. prešel je že pol sveta, pa še ni videl tako lepega kraja / hladna fronta je ponoči prešla naše kraje / publ. hkrati z gledališčem je prešel v novo stavbo tudi lutkovni oder / strup je prešel v živce in mišice
    // priti mimo česa: prešla sta planšarske koče in se začela vzpenjati v hrib; bali so se, da preidejo dogovorjeno zborno mesto / stopil je hitreje, da bi jo prešel prehitel; pren., ekspr. preiti strogo, trdo preizkušnjo
  2. 2. s predlogom spremeniti, menjati
    1. a) okolje: vsi potniki so prešli iz prvega v zadnji vagon / cela četa je prešla k partizanom
    2. b) način dela, delovanja: preiti na gverilsko taktiko vojskovanja; podjetje je prešlo na nov način računanja stroškov / iz teorije preiti v prakso / od vina je prešel na žganje začel je piti žganje
      // od pisanja komedij je prešel na pisanje dram / takoj so prešli na dnevni red (sestanka)
    3. c) način obstajanja: pri delu mišic je prešel sladkor v mlečno kislino / tu preide hrib v ravnino; cesta nenadoma preide v stepo / bela barva je prešla v sive odtenke / preiti od besed k dejanjem / ekspr. smeh velikokrat preide v jok
    4. č) nav. ekspr. lastništvo, pripadnost: po očetovi smrti bo imetje prešlo na sina; hiša je prešla v last občine / mesto je po nekajurnem boju prešlo v roke napadalcev so ga zavzeli napadalci
      // precej materinih lastnosti je prešlo na hčer
      // nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža začetek dejanja, kot ga določa samostalnik: prešli so v napad, v obrambo; zabava je prešla v bučno razgrajanje / učiteljica je prešla od razlage k spraševanju / konj je prešel v lahen dir / dan je prešel v noč znočilo se je
  3. 3. publ. pojaviti se nad določeno stopnjo, mero; preseči: poročilo je prešlo okvire bežnega poročanja / trpljenje je prešlo meje človeške vzdržljivosti / njena kriza je že prešla svoj vrh
  4. 4. knjiž. miniti, končati se: čas, primeren za sajenje, je že davno prešel; ko so mu rano previli, mu je prešla vsa bolečina; nevarnost je kmalu prešla / prešla so leta, preden sta se znova srečala / nevihta je prešla brez hujših posledic / za vselej jih je prešla volja do razgrajanja / kam je prešlo njegovo bogastvo izginilo
  5. 5. knjiž., ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik; obiti: njen obraz je prešel nasmeh / v hipu ga je prešla jeza, slabost; spoznanje jo je prešlo kot blisk
    ●     ekspr. kljub mrazu rože niso prešle niso zmrznile; ekspr. tako so se ustrašili, da jim je beseda prešla da niso mogli govoriti; pog. novi znanci so kmalu prešli na ti so se začeli tikati; ekspr. strah mu je prešel v kosti vedno se je bal; meso in kri ekspr. ta ideja mu je prešla v meso in kri popolnoma jo je sprejel; ekspr. tako ravnanje mu je prešlo v meso in kri tako ravnanje je postalo njegova navada; preiti v navado navaditi se; stavek je že prešel v pregovor postal; publ. domačini so prešli v vodstvo že v prvem polčasu so dosegli prednost v igri; knjiž. njegovo ime je prešlo v zgodovino postal je znan zaradi svojih dejanj; preiti molče preko česa ne reagirati na kaj, zlasti z besedami; knjiž. kmalu ji je prešlo ji je odleglo, stanje se ji je izboljšalo
prelíti -líjem dov. (í) 
  1. 1. z vlivanjem spraviti kaj tekočega v drugo posodo: preliti mleko iz lonca v kozico
    // narediti, da pride tekočina na (vso) površino kake jedi: preliti makarone z omako
    // prekriti površino česa s tekočo snovjo: preliti cestišče z asfaltom; pren., ekspr. sobo, ulico je prelila tišina
  2. 2. knjiž., ekspr., v zvezi z v izraziti, izpovedati kaj tako, da nastane to, kar določa samostalnik: preliti svoja čustva, doživetja v pesmi, skladbe, verze
    // dati čemu, zlasti umetniškemu delu, drugo, drugačno obliko: preliti opero v balet; preliti roman v odrsko delo / preliti pesnitev v drug jezik prevesti
  3. 3. ekspr., s prislovnim določilom narediti, povzročiti, da pride denar na drugo področje, da menja lastništvo: preliti del dohodka v drugo organizacijo, drug sklad
  4. 4. pretopiti: preliti zvonove v topove
  5. 5. redko obliti, politi: od strahu ga je prelil mrzel pot; od napora ga je prelil znoj
  6. 6. knjiž., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik; obiti: prelil ga je strah, da je zašel; prelil ga je občutek sreče
    ●     ekspr. za njim ni nihče prelil solze se ni jokal, ni žaloval; ekspr. o tej stvari se je prelilo že dosti črnila se je dosti pisalo; knjiž., ekspr. ta narod je prelil veliko tuje in svoje krvi se je veliko bojeval; ekspr. prelili so veliko znoja, da so to naredili zelo so se trudili; ekspr. zavzeli so vas, ne da bi prelili kapljo krvi ne da bi bil kdo ranjen, ubit; vznes. preliti kri za domovino pasti, umreti v boju za domovino; publ. preliti načela v stvarnost uresničiti jih
presúniti -em dov. (ú ȗ) 
  1. 1. vzbuditi močen čustveni odziv, zlasti
    1. a) sočutje, žalost: pogled na bolnika jih je presunil; njegova smrt jo je presunila; žalostna usoda pregnancev ga je presunila; brezoseb.: presunilo me je, ko sem slišal za nesrečo; ekspr. presunilo me je do dna srca
    2. b) ekspr. občudovanje: lepota gor človeka presune / presunila jih je taka pripravljenost na žrtve; njena vdanost ga je presunila
  2. 2. knjiž. prevzeti, obiti: nova moč je presunila njeno telo / groza presune; presunil ga je strah pred ljudmi
  3. 3. star. prebosti, predreti: presuniti komu srce z mečem, s sulico / nasprotnikov nož ga je presunil; pren. tvojo dušo bo presunil meč; puščica iz njenih oči ga je presunila
    ●     presunilo jo je po vsem hrbtu začutila je ostro bolečino
razzéba -e ž (ẹ̑) alp. razpoka, nastala zaradi mraza: obiti razzebo na ledeniku
rêbro -a s, v prvem pomenu stil. rebrésa; mn. rêbra in rébra (é) 
  1. 1. vsaka od parnih kosti, ki oklepajo prsno votlino: pri padcu si je zlomil rebro; pod rebri ga zbada; drugi par reber; tako je suh, da bi mu lahko rebra preštel zelo
    // mn. del telesa, kjer so te kosti: udariti konja čez rebra, po rebrih; vojak ga je sunil med rebra, v rebra, da je takoj ubogal / poriniti komu nož med rebra / ekspr. dregnil ga je pod rebra, naj molči
    // nav. mn. ta del telesa za kuhanje in pečenje: kupiti rebra; jedli so koštrunova rebra / prekajena rebra
  2. 2. nav. mn. vsak od podolgovatih, v sorazmerno majhnih presledkih sledečih si delov ogrodja česa: obiti rebra z deskami; zgorelo letalo je kazalo svoja rebra; nova stavba že moli kvišku svoja rebra; gredelj in rebra / ladijska rebra
  3. 3. nav. mn. vsaka od podolgovatih, v sorazmerno majhnih presledkih sledečih si vzboklin na površini česa: da ne drsi, ima pločevina rebra; na cesti so nastala rebra; rebra cilindra; rebra žameta
  4. 4. podolgovat del, člen česa: rebro radiatorja / odlomiti si rebro čokolade
  5. 5. glavna, debelejša listna žila: gosenice so obrale zelje do reber / listna rebra
  6. 6. nar. nagnjen svet, strmina: plaz je zdrsel po rebru navzdol
  7. 7. arhit. ločni nosilni ali okrasni element oboka, navadno kamnit: obok s štirimi rebri; gotska, šilasta rebra
    ●     ekspr. kaže rebra zelo je suh; ekspr. streha kaže rebra manjka ji veliko strešnih opek, skodel; ekspr. če bi ga zalotil, bi mu polomil, preštel rebra bi ga zelo pretepel; star. Adamovo rebro ženska; ekspr. rebra kozolca late
    ♦     anat. neprava rebra trije pari reber, ki se stikajo s sedmim parom reber; prava rebra prvih sedem parov reber, ki se stikajo s prsnico; prosta rebra zadnja dva para reber, ki se ne stikajo niti s prsnico niti z nepravimi rebri; grad. nosilna rebra vsak od v sorazmerno majhnih presledkih razvrščenih podolgovatih nosilnih elementov, izstopajočih iz stropa, plošče; muz. rebro podolgovata deščica za oporo na notranji strani pokrova godal; strojn. hladilna rebra ki povečujejo površino razgretega telesa in s tem pospešujejo njegovo hlajenje
trstíka -e ž (í) močvirska ali vodna rastlina z visokim, tankim, votlim steblom: prelomiti trstiko; steblo trstike / bambusova trstika
// odrezano, odlomljeno steblo te rastline: piščalka iz trstike / obiti lesene stene, strop s trstiko
♦ bot. trstika do štiri metre visoka močvirska ali vodna trava z rjavimi klaski v socvetju; navadni trst; obrt. štukaturna trstika
zaobíti -ídem dov., zaobšèl zaobšlà zaobšlò tudi zaobšló (í) hodeč za čim obiti: zaobšel je deblo in se ustavil na drugi strani / vojska je zaobšla mesto; zaobšli so deželo s severa / iz previdnosti je zaobšel nevarni kraj obšel; pren. zaobiti zakon
zapóra -e ž (ọ̑) 
  1. 1. naprava, ki onemogoča prehod: obiti zaporo; zapora iz kamenja; zapora na cesti / dvigniti zaporo po odhodu vlaka zapornico
    // brigada je prebila zaporo
  2. 2. knjiž. zapiralo: odpreti zaporo aktovke; steklenice z različnimi zaporami
  3. 3. preprečitev stikov ene države z drugimi; blokada: uvesti zaporo; gospodarska zapora
    // publ. prepoved, omejitev trgovanja s čim: zapora nafte / žito je pod zaporo
  4. 4. glagolnik od zapreti: zapora vodnega dotoka / zapora meje / zapora šol / zapora ceste / posledice zapore prometa
  5. 5. lingv. popolno približanje ploskev govorilnih organov pri tvorbi nekaterih soglasnikov: tvoriti soglasnike z zaporo; zapora in pripora
    // stik, ki nastane s takim približevanjem: delati zaporo z ustnicami / mehkonebna zapora; središčna zapora ki jo naredi jezična konica ali sprednja jezična ploskev tako, da ob straneh uhaja zračni tok
    ♦     ekon. trgovinska zapora prepoved ali omejitev trgovine s kako državo; med. zapora kar dela kak cevast organ neprehoden; med., vet. zdravstvena zapora osamitev, prepoved prostega gibanja za preprečitev širjenja bolezni; voj. zapora ovira ali sistem ovir, ki preprečujejo sovražniku vdor; zgod. celinska zapora Napoleonova preprečitev angleških trgovskih stikov z evropsko celino
zaskočíti -skóčim dov. (ī ọ̑) 
  1. 1. skočiti, dvigniti se na koga v položaj, ki omogoča paritev: žrebec zaskoči kobilo / vulg. zaskočiti žensko
  2. 2. star. nepričakovano komu zastaviti pot, napasti koga: v gozdu ga zaskočijo razbojniki; zaskočiti sovražno vojsko / zaskočiti koga izza plota
  3. 3. star. nepričakovano skočiti na koga, napasti koga: zver zaskoči svoj plen
  4. 4. star. prevzeti, obiti: zaskoči ga obup, trudnost
  5. 5. zastar. presenetiti: zaskočiti koga z izjavo, novico / na poti jih je zaskočila noč
Število zadetkov: 23