brezosében -bna -o prid. (ẹ̑) 1. ki je brez osebne čustvene prizadetosti: v tej zadevi je treba biti brezoseben;
zdela se mu je čisto brezosebna in hladna / brezosebni, odmaknjeni pogled; brezosebno pomilovanje // neoseben, objektiven: brezosebna kritika 2. ki ne izraža osebnih, tipičnih značilnosti: brezosebni junaki drame / pisateljev brezosebni stil; brezosebna hotelska soba
♦ jezikosl. brezosebna glagolska oblika oblika, ki ne kaže glagolske osebe; brezosebna raba brezosébno prisl.:
v tem stavku je glagol rabljen brezosebno
interprét -a m (ẹ̑) 1. kdor dela, povzroča, da se dojame, spozna pomen, vsebina česa; razlagalec, tolmač: nekatere pesmi so delale interpretom velike težave;
objektiven interpret;
naloga interpretov / izviren interpret Puškina 2. kdor umetniško poustvarjaa) dramske like, igralec: gledalci so zlasti občudovali interpreta Hamleta / interpreti Cankarjeve dramatike; ta umetnik je eden najboljših interpretov Shakespeara b) glasbeno delo, izvajalec: vokalni interpreti;
interpreti zabavne glasbe
nèobjektíven -vna -o prid. (ȅ-ȋ)
ki ni objektiven: neobjektivna ocena, sodba; neobjektivno gledanje na znanost / kritik je bil do pisatelja precej neobjektiven
nèpristrásten -tna -o prid. (ȅ-á ȅ-ā) zastar. nepristranski, objektiven: v svojih sodbah je nepristrasten / nepristrastna ocena
objektíven -vna -o prid., objektívnejši (ȋ) 1. ki se pri presojanju, vrednotenju ne ravna po osebnih nagnjenjih, interesih, ampak po dejstvih; nepristranski, pravičen: objektiven človek, sodnik;
spoštovali so ga, ker je zmeraj skušal biti objektiven / objektivna kritika; objektivno ocenjevanje // neodvisen od osebnih nazorov, interesov; neoseben, stvaren: niti realizem niti naturalizem nista povsem objektivna; objektivnih meril za lepoto najbrž ni 2. ki je v skladu z dejanskim, resničnim stanjem, položajem: skušal je priti do objektivnih podatkov;
tako govorjenje, pisanje ni objektivno / to je objektivna resnica splošno veljavna3. ki obstaja neodvisno od človekove zavesti, mišljenja: objektivni zakoni sveta;
objektivna resničnost, stvarnost;
to je objektivno dejstvo // ki izhaja iz čutnega, snovnega sveta zunaj osebka: objektivni vzroki nesreče; dosegati uspehe kljub objektivnim težavam; objektivna in subjektivna krivda / objektivne okoliščine / narava je pogost objektivni motiv v realističnem pesništvu
♦ filoz. objektivni idealizem idealizem, ki trdi, da se svet idej da spoznati; fiz. objektivni fotometer fotometer, pri katerem se meri svetloba z merilnim instrumentom, ne z očesom; psih. objektivna metoda v behaviorizmu metoda, ki proučuje zunanje, javno preverljivo vedenje in ravnanje organizmov; šol. naloga objektivnega tipa naloga, ki se more ocenjevati na osnovi objektivnih merilobjektívno prisl.:
govoriti, soditi objektivno; biti objektivno kriv
obveščeválec -lca [obveščevau̯ca] m (ȃ)
kdor obvešča: bil je objektiven obveščevalec; imeli so dobrega obveščevalca o knjižnih novostih / v štab so vsak dan prihajala poročila naših obveščevalcev / vojaški obveščevalec / prijeli so nekaj tujih obveščevalcev vohunov
poglédati -am dov., poglêj in poglèj poglêjte, stil. poglédi poglédite (ẹ́ ẹ̑) 1. upreti, usmeriti pogled kam: pogledal je proti hribom;
pogledati na vse strani;
pogledati skozi okno;
pogledati v obraz, oči;
od sramu je pogledal v tla;
pogledal je za odhajajočimi;
pogledati okoli sebe, stran;
postrani pogledati;
pren., ekspr. pogledati v preteklost // upreti, usmeriti pogled kam z namenom, da se kaja) vidi, zazna: pogledal je sliko, pa mu ni bila všeč;
pogledati kaj pod mikroskopom;
pogledala se je v ogledalu b) ugotovi, spozna: pogledal je k sosedu, če je oče tam;
pogledali so v klet in na podstrešje, pa ga ni bilo nikjer;
pogledati v slovar, kaj pomeni kaka beseda 2. odpreti oči: dolgo so ga morali buditi, da je pogledal;
zamižal je in spet pogledal 3. s prislovom s pogledom izrazitia) čustvo, razpoloženje: grdo, jezno, lepo, veselo, žalostno pogledati koga;
zaljubljeno ga je pogledala b) lastnost, stanje: bistro, ostro, pozorno, strogo pogledati 4. nav. ekspr. izstopiti, biti za krajši čas potisnjen iz svoje okolice: krilo ji je pogledalo izpod plašča;
žebelj je pogledal na drugi strani deske ven / zvončki so že pogledali iz zemlje rastoč prišli iz zemlje na površje5. pog., s predlogom pokazati zanimanje za osebo drugega spola: rad pogleda kako dekle, za kakim dekletom / ne bo mogel biti dolgo sam, bo moral pogledati za kako žensko začeti iskati, poiskati6. ekspr., navadno v nikalnih stavkih priti v določen, navadno odklonilen odnos z dejstvom, pojavom: po nesreči avtomobila dolgo ni pogledal;
cigaret več ne pogleda;
soseda je že dve leti niti ne pogleda je jezna nanjo, ne govori z njo7. ekspr. ugotoviti, spoznati: pogledati moramo, kako je pravzaprav z njegovo boleznijo / če natančno pogledamo, njegov predlog niti ni tako slab če premislimo, preudarimo8. v medmetni rabi izražaa) podkrepitev trditve: poglej, koliko težav nam delaš;
poglej (no), saj te imamo radi b) začudenje, presenečenje: poglej (ga), kako zna, če hoče / poglejte, poglejte, še ugovarjal bi rad c) nejevoljo, nezadovoljstvo: poglej ga, bedaka, vse nam bo pokvaril č) prošnjo za razumevanje, upoštevanje: poglejte, kako naj vrnem, če nimam;
poglej, prijatelj, tako se ne dela z ljudmi
● ekspr. to bo (debelo) pogledal, ko bo izvedel bo zelo začuden, jezen; ekspr. tokrat ga je pogledala sreča je imel srečo; ekspr. knjige še pogledal ni se ni učil, ni bral; ekspr. on rad pogleda kak dober film ga gre rad gledat; pogledati stvari do dna spoznati, kar je zanjo najvažnejše in najznačilnejše; ekspr. moral je doživeti težke stvari, da je pogledal iz svoje kože da je postal objektiven, pravičen; ekspr. strah mu je pogledal iz oči po njegovih očeh se je videlo, da ga je strah; ekspr. ne boj se, ona bo že pogledala nanjo bo skrbela zanjo, bo pozorna do nje; ekspr. ko me ne bo, malo poglej na otroke malo popazi nanje; ekspr. v tem mestu sem pogledal na svet sem se rodil; pog., ekspr. v mesto sem šel samo na uro pogledat nisem opravil, kar sem se bil namenil; ekspr. pogledati komu pod kožo spregledati ga, spoznati, kakšen v resnici je; pog. pogledati komu skozi prste biti popustljiv, prizanesljiv do njegovih napak, pomanjkljivosti; pog. preveč jim je v karte pogledal, zato so ga odpustili iz službe preveč je spoznal njihove načrte, spletke; šalj. globoko je pogledal v kozarec opil se je; ekspr. v zvezi s tem lahko pogledam komurkoli v obraz se ne čutim krivega; nisem kriv; ekspr. pogledal je smrti v obraz, v oči bil je v smrtni nevarnosti; ekspr. dejstvom, resnici pogledati v oči sprejeti, priznati jih take, kot so; ekspr. pogledati komu v srce spoznati, kakšen v resnici je, kaj v resnici čuti; ekspr. poglej vase in mi odgovori, če je to pošteno presodi po vesti; ekspr. pogledati za kulise spoznati stvari, dogajanja, ki niso javna, vidna; ekspr. tudi po svetu je že malo pogledal je že malo bil, potoval; ekspr. bilo ga je veselje pogledati vzbujal je občudovanje zaradi lepote, postavnosti, zdravja; ekspr. ima njive, da jih je veselje pogledati zelo lepe; ekspr. sedel je za mizo in ni pogledal ne na levo ne na desno gledal je naravnost in se ni oziral okoli sebe; ekspr. kamorkoli pogledate, sama žitna polja vsenaokrog; star. stvar bo urejena, kakor bi kvišku pogledal zelo hitro; ekspr. malo lepše ga poglej, pa bo popustil bodi z njim malo bolj prijazen; ekspr. to je dekle, ki jo je vredno pogledati lepo, postavno; ekspr. zaradi tega se bomo še grdo pogledali se bomo še sprli; pog. pogledati mimo ne naravnost, ne v oči; ekspr. pisano ga je pogledala jezno, srepopogledávši zastar.:
pogledavši skozi okno, tiho odgovori
poglédan -a -o:
pogledan skozi mikroskop; prisl.: pogledano na hitro, je roman dobro napisan
poročeválec1 -lca [poročevau̯ca tudi poročevalca] m (ȃ)
kdor poroča (o čem): poslušati poročevalca; objektiven, vesten poročevalec / priložnostni, stalni poročevalec; športni, vojni poročevalec
povzpéti se -pnèm se dov., povzpél; nam. povzpét se in povzpèt se (ẹ́ ȅ)
1. premakniti se navzgor, kvišku
a) po strmem svetu: povzpeti se na goro, v breg / povzpeli so se po strmem žlebu med skalami
b) zlasti po čem navpičnem: povzpeti se po lestvi / povzpeti se po stopnicah v drugo nadstropje
// premakniti se z nižjega mesta, položaja na višjega: povzpeti se na konja, vozilo / letalo se je povzpelo dvajset kilometrov visoko / povzpeti se na prste vzpeti se
2. nav. ekspr. doseči višjo stopnjo, raven: ta narod se je kulturno visoko povzpel / do take višine se avtor ni povzpel še v nobenem delu / povzpeti se nad povprečje
// priti do česa, doseči kaj: povzpeti se do oblasti
3. publ., z izrazom količine povečati se, narasti: število žrtev se je povzpelo na dvesto; stroški so se povzpeli nad milijardo / mraz se povzpne na minus petindvajset stopinj Celzija
● publ. povzpeti se do objektivnosti postati objektiven; ekspr. pokrajina z nizkim hribovjem, ki se redko povzpne nad tisoč metrov seže nad tisoč metrov nadmorske višine; publ. naš tekmovalec se je povzpel na drugo mesto je dosegel; ekspr. povzpeti se na družbeni, socialni lestvici doseči boljši družbeni, socialni položaj; v družbi, službi se je visoko povzpel dosegel je visok družbeni, službeni položaj
preosében -bna -o prid.(ẹ̑) preveč oseben: zaradi preosebnega odnosa do tega vprašanja ni mogel biti objektiven / preosebna kritika preosébno prisl.:
preosebno jemati pripombe