oborožíti -ím dov., oboróžil (ī í) opremiti z orožjem: oborožiti borce;
oborožiti se za napad;
oborožiti se z mitraljezom, avtomatskim orožjem, puško;
četa se je dobro oborožila;
pren., ekspr. oborožiti študente s potrebnim znanjem;
za to potovanje se je oborožil s fotografskim aparatom in filmsko kamero
● ekspr. oborožiti se od nog do glave, do zob zelo dobrooborožèn -êna -o - 1. deležnik od oborožiti: oboroženi borci, stražarji; dobro oborožena četa; ladja je oborožena s protiletalskim orožjem; oboroženo spremstvo; biti oborožen s puško, raketnim orožjem; dela se je lotil oborožen s potrebnim znanjem
- 2. pri katerem se uporablja orožje: oborožen napad; oborožena akcija
♦ voj. oborožen spopad spopad oboroženih sil ene države z oboroženimi silami države, ki napade; oborožene sile kopenska vojska, vojna mornarica, vojno letalstvo in teritorialna obramba kot organ državne varnosti; oborožena vstaja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
sovrážnost -i ž (ā) - 1. sovražen odnos, sovražno čustvo: kazati sovražnost v besedah in dejanjih; sovražnost do tujca / nenavadna sovražnost do življenja
- 2. mn., publ. vojaške operacije, oboroženi spopadi: ustaviti, začeti sovražnosti; sporazum o prekinitvi sovražnosti med državama / izbruh sovražnosti nenadna sprememba prikritega nasprotovanja v odkrit spopad
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.