Slovar slovenskega knjižnega jezika

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 7. 2024.

àhistorízem -zma m (ȁ-ī) knjiž. pojmovanje in obravnavanje stvari, ne oziraje se na zgodovino
brezčásen -sna -o prid. (á) neodvisen od časa: brezčasna lepota, resnica; brezčasno obravnavanje konkretnega predmeta / brezčasno in hirajoče življenje; sam.: v romanu je nekaj neminljivega, občečloveškega, brezčasnega
citatolóški -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na citatologijo: citatološka razsipnost; citatološko obravnavanje postavljene teme / citatološka razprava
diahrón -a -o prid. (ọ̑) knjiž. diahroničen: diahrono obravnavanje problema
diahróničen -čna -o prid. (ọ́) knjiž. ki raziskuje pojave v njihovem časovnem razvoju: diahronično obravnavanje problema
♦ lingv. diahronična lingvistika
dlakocépski -a -o prid. (ẹ̑) ekspr. ki razčlenjuje problem do nepomembnih malenkosti: šef je zelo strog in dlakocepski človek / dlakocepsko izvajanje pravilnika; dlakocepsko obravnavanje problema
drobnjákarstvo -a s (ȃ) 
  1. 1. ekspr. miselnost, lastnosti drobnjakarjev: ne more se otresti drobnjakarstva / zgubljati se v drobnjakarstvu
  2. 2. publ. obravnavanje stvari, vprašanj posamezno, ne povezano: drobnjakarstvo pri razdeljevanju investicij
dvótírnost -i ž (ọ̑-ȋ) obravnavanje, reševanje česa na dva različna načina: dvotirnost vzgoje / ekspr. dvotirnost strankine politike dvojnost, dvoličnost
fársa -e ž (ȃ) 
  1. 1. lit. satirično dramsko delo z ostro, polemično vsebino: Cankarjeva farsa Pohujšanje v dolini šentflorjanski; duhovita farsa
  2. 2. slabš. neresno obravnavanje česa: pogajanja so se sprevrgla v farso / vse je postalo prava farsa
filologizíranje -a s (ȋ) filološko obravnavanje česa: racionalistično filologiziranje
filolóški -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na filologe ali filologijo: filološke metode literarne kritike; filološko obravnavanje teksta / filološka strast za zbiranje besed / filološki oddelek
individualizírati -am dov. in nedov. (ȋ) 
  1. 1. skupinsko, kompleksno obravnavanje česa spremeniti v individualno: individualizirati vzgojo / individualizirati družbeno zavest
  2. 2. knjiž. s poudarjanjem lastnosti, značilnosti orisati človeka kot posameznika: avtor je nosilca vodilne ideje prepričljivo individualiziral / individualizirati značaje
    // vnesti v kaj osebne značilnosti, posebnosti: individualizirati pesniški izraz, jezik, odrski lik, slog
  3. 3. družbeno, kolektivno, zlasti proizvajalna sredstva, spremeniti v privatno: individualizirati gospodarstvo
    ♦     ped. individualizirati pouk prilagoditi pouk sposobnostim, posebnostim ali interesom posameznih učencev
informátika -e ž (á) elektr. obravnavanje podatkov, informacij z (elektronskimi) računalniki: organizirati informatiko v tehniki
// veda o tem
izjémen -mna -o prid. (ẹ̑) ki se ne ujema, ni v skladu s splošnim, navadnim: izjemen položaj; to je dovoljeno v izjemnih primerih / izjemna določba; izdati izjemno dovoljenje; izjemno obravnavanje / izjemno stanje stanje, v katerem so omejene nekatere osebne pravice in državljanske svoboščine
// ekspr. ki po pomenu, kakovosti presega splošno, navadno: podeliti nagrado za izjemne dosežke; izjemen pomen ekspedicije; prireditev je bila na izjemni ravni / ta učenec je izjemen zelo dober, sposoben
kolektivizírati -am dov. in nedov. (ȋ) 
  1. 1. privatno, zlasti proizvajalna sredstva, spremeniti v kolektivno, družbeno, podružbiti: kolektivizirati gospodarstvo
    // privatna kmetijska gospodarstva spremeniti v kolektivna, zadružna: kolektivizirati kmetijstvo / kolektivizirati zemljo
  2. 2. nepovezano, izolirano obravnavanje česa spremeniti v kolektivno, skupno: v zadnjih desetletjih so vzgojo kolektivizirali / kolektivizirati družbeno zavest
kompléksen -sna -o prid. (ẹ̑) vsestranski, celovit: kompleksna osvetlitev problemov; obravnavanje gospodarske problematike je premalo kompleksno / kompleksne študije, raziskave / kompleksna obnova vinogradov / izbira poklica je kompleksen problem raznovrsten, zapleten
♦ kem. kompleksna spojina spojina, ki sestoji iz več spojin ali ionov; mat. kompleksno število število, ki je vsota realnega in imaginarnega števila; šol. kompleksni pouk celostni pouk, globalni pouk
láičen -čna -o prid. (á) 
  1. 1. nanašajoč se na laike: laično pojmovanje česa; strokovno in laično obravnavanje problemov / poklicni in laični igralci / laična nega bolnikov na domu / laični apostolat; laični pomočniki duhovnikov laiški
  2. 2. ki nima verskega, cerkvenega značaja: uvedba laičnega šolstva / takrat je bilo pri nas še malo laične inteligence (po)svetne
leksikálen -lna -o prid. (ȃ) 
  1. 1. nanašajoč se na leksiko: leksikalne razlike v narečjih / leksikalni neologizmi / leksikalna enota
  2. 2. nanašajoč se na leksikon, slovar: problemi leksikalnega dela / leksikalno obravnavanje snovi / leksikalni podatki o avtorju leksikonski
nèbórben -a -o prid. (ȅ-ọ̑) ki mu manjka borbenosti: nezavedni in neborbeni ljudje / neborbeno obravnavanje vprašanj
nèšólski -a -o prid. (ȅ-ọ̑) ki ni šolski: premalo so upoštevali njegovo nešolsko izobraževanje / šolske in nešolske knjige / nešolsko obravnavanje snovi
nètradicionálen -lna -o prid. (ȅ-ȃ) ki ni tradicionalen: njegovo obravnavanje problema je netradicionalno
objektivízem -zma m (ī) prikazovanje, obravnavanje pojavov, dejstev neodvisno od osebnih nazorov, interesov: kritizirati objektivizem meščanskih znanstvenikov; romantika je v nasprotju s klasicističnim objektivizmom in nacionalizmom poudarjala čustva / pozitivistični, znanstveni objektivizem / v zadnjem romanu se je približal objektivizmu realizma
♦ filoz. spoznavna teorija, po kateri je mogoče spoznati od človeka neodvisne resnice
obravnávanje -a s (ȃ) glagolnik od obravnavati: obravnavanje podatkov, problemov / obravnavanje učne snovi / neenako obravnavanje kupcev; psihološko obravnavanje otroka
odložíti -ím dov., odlóžil (ī í) 
  1. 1. narediti, da osebek kaj preneha imeti v roki, na sebi: prenehal je brati in odložil knjigo; odložil je palico in torbo / odložiti prtljago; odložil je vrečo in se vzravnal / žerjav je odložil tovor in se vrnil po novega / odložiti nakit sneti; odložiti plašč sleči
    // kot vljudnostna fraza odložite, prosim; pren. odložiti skrbi
  2. 2. narediti, da kaj pride z vozila, živali: ustavil je avtomobil in odložil nekaj zabojev / pog. avtobus je odložil potnike potniki so izstopili iz njega; odložili so ga pred gostilno ustavili so, da je izstopil
    // pohištvo so mu odložili kar pred vrati pustili
    // narediti, da kaj delno pride z vozila, živali: pod klancem so morali odložiti, da so konji speljali; če boš preveč naložil, boš moral odložiti
  3. 3. narediti, da kaj pride z določenega mesta drugam: poseben stroj je odložil vsako napolnjeno steklenico; odložiti knjige na polico
    // z nošenjem, vožnjo delati, da kaj kam pride: odložiti odpadke na določeno mesto / voda je odložila pesek na travnik nanesla
  4. 4. prenehati vztrajati v položaju, kot ga določa samostalnik: zaradi bolezni je odložil vse funkcije; odložiti mandat; odložil je predsedniško mesto
  5. 5. navadno z glagolskim samostalnikom narediti, da se kaj ne opravi ob določenem času: odložiti obisk, potovanje; poroko so zaradi očetove smrti morali odložiti
  6. 6. s širokim pomenskim obsegom izraža prenehanje dejanja, dela, kot ga določa sobesedilo: odložil je časopis in jo poslušal; nazadnje je le odložila telefonsko slušalko prenehala telefonirati; odložila je šivanje in začela pripravljati večerjo prenehala je šivati; odložiti žlico prenehati jesti; ekspr.: komaj čaka, da bo odložil vojaško suknjo končal kadrovski rok; odložil je šolsko torbo ne hodi več v šolo
  7. 7. v zvezi z jajčece, jajce izločiti zaradi razmnoževanja: samica odloži jajčeca v prst; žabe odložijo jajca navadno v vodo / odložiti ikre
    ●     ekspr. odložila je črnino prenehala je nositi žalno obleko; stanovanjsko vprašanje so odložili z dnevnega reda ga niso obravnavali
    ♦     lov. odložiti psa ukazati mu, da ostane, počaka na določenem mestu
pokrajínstvo -a s (ȋ) 
  1. 1. pripadnost določeni pokrajini: poudarjati svoje pokrajinstvo / slabš. otresti se ozkega pokrajinstva
  2. 2. obravnavanje, prikazovanje značilnosti določene pokrajine: želeli so pospeševati pokrajinstvo v literaturi, znanosti
polovíčarski -a -o prid. (ȋ) nav. slabš.  
  1. 1. ki načrtov, načel (rad) ne izpeljuje, uresničuje v celoti, do konca: polovičarski človek; postal je nedosleden, omahljiv, polovičarski
  2. 2. ki dela, naloge (rad) opravlja površno, slabo: pri tako pomembnem delu ne smemo biti polovičarski / polovičarsko delo, popravilo površno, slabo
  3. 3. s katerim se doseže samo del določenega namena: polovičarski ukrep; polovičarska rešitev
porno... ali pórno... prvi del zloženk (ọ̑) nanašajoč se na prikazovanje, obravnavanje spolnosti samo zaradi erotičnega draženja, ugajanja: pornofilm, pornografija, pornografski
pornografíja -e ž (ȋ) 
  1. 1. pornografska dela: brati, kupovati pornografijo; založba izdaja tudi pornografijo
    ●     ekspr. ta knjiga, slika je prava pornografija je pornografska
  2. 2. publ. prikazovanje, obravnavanje spolnosti samo zaradi erotičnega draženja, ugajanja: avtor pri svojem opisovanju pogosto preide v pornografijo
poróten -tna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na poroto: porotna obravnava / porotna dvorana / porotno sodišče sodišče, sestavljeno iz sodnikov in porotnikov za obravnavanje hujših kaznivih dejanj ali pomembnejših pravdnih zadev in odločanje o njih
presojeválen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na presojanje: presojevalno obravnavanje česa / star. presojevalna komisija ocenjevalna komisija
prijèm -éma m (ȅ ẹ́) 
  1. 1. glagolnik od prijeti: vsak prijem mu je povzročal bolečino / hiter, krčevit, neroden prijem / prijem je popustil; komaj se je rešila njegovega prijema; preizkusiti trdnost prijema
    // mesto, kjer se da (o)prijeti: na začetku stene ni bilo prijema; iskati primeren, varen prijem
  2. 2. publ., navadno s prilastkom način, postopek: poiskati ustrezen prijem za obravnavanje problema; napačen, neprimeren prijem / organizacijski, raziskovalni, režijski prijemi; oprema, ki jo ima delavnica, ne omogoča sodobnih tehničnih prijemov; dosedanji vzgojni prijemi so bili neuspešni
  3. 3. žarg., rib., navadno s prilastkom jemanje vab: danes bo slab prijem / kot voščilo za uspešen ribolov dober prijem
    ♦     muz. prijem postavitev, lega prstov na ubiralki pri določenem tonu, akordu; šport., zlasti pri judu in rokoborbi obrambni prijem
pristòp -ópa m (ȍ ọ́) 
  1. 1. dostop:
    1. a) vsi pristopi so vzdrževani; urediti pristop na vrh gore; pristop do morja
      ♦       alp. pot, plezalna smer v hribih
    2. b) olajšal jim je pristop do planinske koče; preprečiti pristop v tovarno
    3. c) vsak ima pristop v njegov kabinet / učenci imajo pristop do vseh knjig
  2. 2. glagolnik od pristopiti: priglasiti pristop k društvu; pristop države h gospodarski skupnosti / podpisati pristop / pristop k delu; omogočiti pristop k raziskovanju / originalen pristop k literaturi originalno obravnavanje literature; individualen pristop k učencu individualno ravnanje z njim; stvaren pristop k obravnavanju zgodovine stvaren način obravnavanja
  3. 3. publ., s prilastkom način, postopek: nov pristop v odkrivanju vzročnosti med pojavi; računalniški pristopi
realístičen -čna -o prid. (í) 
  1. 1. ki pri mišljenju, ravnanju upošteva dejstva, uresničljive možnosti: tudi v najbolj razburljivih položajih je ostal hladen, realističen; realistična ženska s smislom za praktičnost
    // ki temelji na priznavanju, upoštevanju dejstev, uresničljivih možnosti: predlog je realističen, zato ga podpiram; realistična politika; realistično obravnavanje problema
  2. 2. nanašajoč se na realiste ali realizem: realistični umetniki / portret je realističen; realistična umetnost od najstarejših dob do danes; realističen in simbolen / realistični stil / realistična nazornost / realistična filozofija; realističen in idealističen
    ♦     lit. realistični roman
shemátičen -čna -o prid. (á) nanašajoč se na shemo: shematičen prikaz statev / ekspr.: glavni junak je preveč shematičen; shematično obravnavanje problema
shemátika -e ž (á) knjiž. shematično obravnavanje, prikazovanje česa: v njegovem članku je preveč shematike / primitivna shematika in grobost burke shematičnost
sodíšče -a s (í) organ, ki ima pravico soditi in odločati o drugih pravnih zadevah: ustanoviti sodišče; vložiti tožbo na sodišču; sedež sodišča / biti zaposlen na sodišču / brigadno, partizansko, revolucionarno sodišče; pritožiti se na višje sodišče / ekspr. sem hodi na malico celo sodišče vsi zaposleni pri tem organu
// sodnik ali skupina sodnikov, ki sodi, odloča o kaki pravni zadevi: sodišče ga je obsodilo, oprostilo; sodišče je bilo sestavljeno iz treh, petih sodnikov; posvetovanje, sodba sodišča / pazi, sicer se boš zagovarjal pred sodiščem / porotno sodišče v nekaterih državah sodišče, sestavljeno iz sodnikov in porotnikov za obravnavanje hujših kaznivih dejanj ali pomembnejših pravdnih zadev in odločanje o njih
// kot nagovor spoštovano sodišče
// poslopje tega organa: zidati sodišče; trg pred sodiščem / na sodišču še gorijo luči
● pog. dati koga sodišču obtožiti, obdolžiti ga; ekspr. če mi denarja ne vrneš, bom šel na sodišče te bom tožil; ekspr. postaviti koga pred sodišče narediti, da se mu sodi
♦ jur. civilno, disciplinsko, kazensko sodišče; izredno sodišče ustanovljeno v izrednih razmerah in s posebno pristojnostjo; naglo sodišče izredno sodišče v času vojne, nemirov, ki navadno izreka smrtno kazen ali oprostitev; samoupravna sodišča ki se ustanovijo s samoupravnim aktom; vojaško sodišče ki sodi o kaznivih dejanjih vojaških oseb in o določenih kaznivih dejanjih drugih oseb, ki se nanašajo na obrambo ali varnost države; zapuščinsko sodišče oddelek sodišča, ki obravnava zapuščinske zadeve; sodišče združenega dela družbeni organ, ki odloča v sporih, nastalih v družbenoekonomskih in drugih samoupravnih odnosih v združenem delu; sodišče druge, prve stopnje; predsednik sodišča sodnik, ki je predstojnik sodne uprave; rel. cerkveno sodišče ki obravnava nekatere važnejše cerkvenopravne zadeve vernikov; zgod. deželsko sodišče v fevdalizmu s pravicami krvnega sodstva, zlasti nad podložniki; inkvizicijsko sodišče; plemiško sodišče v fevdalizmu ki ga sestavljajo plemiči in ima sodno oblast nad njimi
sodíti in sóditi -im nedov. (ī ọ́) 
  1. 1. odločati o sporni, kazenski zadevi s sodbo: sodnik mora soditi po zakonu, pravično / imeti pravico soditi o življenju in smrti
    // v obravnavi ugotavljati resnična, odločujoča dejstva sporne, kazenske zadeve in odločati s sodbo: soditi komu, koga; soditi pred vojaškim sodiščem / ta sodnik umora še ni sodil / soditi v imenu ljudstva
    ♦     jur. soditi zborno z več sodniki
  2. 2. ugotavljati resnična, odločujoča dejstva sporne, kaznive zadeve in odločati s sodbo sploh: oče in starejša sinova so sedeli pri mizi in sodili najmlajšemu / naj modri mož sodi med nama razsoja, razsodi
  3. 3. nadzorovati igro, tekmovanje, da se kaznujejo kršilci pravil, odloča v sporu: soditi hokejsko, nogometno tekmo; soditi na šahovskem turnirju
  4. 4. ustvarjati, izražati mnenje o kom
    1. a) glede na njegove dobre in slabe lastnosti: tako je z menoj, ne sodi me napačno; rad preostro sodi, zlasti tiste, ki jih ni zraven; zmotil se je, pa kdo bi ga zato sodil obsojal
      // krivično, ostro soditi umetniško delo; pren. čas edini pravično sodi
    2. b) glede na kaj sploh: jaz sodim po sebi; ne sodite ga po videzu
      // knjiž. presojati, ugotavljati: ni naš namen soditi, ali roman podaja natančno zgodovinsko resničnost / kakšne posledice bi to imelo, sodite sami
  5. 5. na osnovi znanih podatkov prihajati z razmišljanjem, logičnim povezovanjem do mogočih, verjetnih dejstev; sklepati: iz njegovega vedenja sodim, da je kriv; po teh besedah sodim, da marsikaj ve; po oblakih sodim, da bo dež; brezoseb. po njegovem zagorelem obrazu se je lahko sodilo, da je bil na počitnicah
  6. 6. z odvisnim stavkom imeti povedano glede na svoje védenje, poznavanje za resnično; misliti: arheologi sodijo, da je najdba stara dva tisoč let; sodim, da so dogodki potekali tako
    // izraža omejitev povedanega na osebni odnos: ne poznam ga natančno, vendar sodim, da je pošten; sodil je, da jih to zanima / pisec sodi, da zdaj ni primeren čas za obravnavanje takih vprašanj
  7. 7. biti glede na svoje značilnosti sestavni del česa; spadati: v opremo alpinistov sodi tudi cepin
    // imeti kje ustrezno, sebi primerno mesto: sadje, živila sodijo v shrambo / tak človek ne sodi v našo družbo ni primeren za našo družbo
    // z ocenitvijo vrednosti, značilnosti biti uvrščen kam: sicer sodi v starejšo generacijo, vendar je še zelo delaven / to vprašanje ne sodi v mojo stroko / z oslabljenim pomenom njegove slike sodijo med najboljše na razstavi so med najboljšimi
  8. 8. mitol. ob rojstvu napovedovati usodo: sojenice so prišle sodit otroku / pravijo, da prva vila sodi človeku mladost, druga zakonsko življenje, tretja pa starost
    ●     ekspr. ne smeš soditi ljudi po obrazu ne smeš presojati njihovega značaja po videzu; množica je sama sodila morilcu, morilca ga ubila takoj, brez zakonitega sojenja; zastar. zaradi bolezni je bil prikrajšan za življenje, kakršno sodi možu je zanj primerno, mu ustreza; knjiž. povedal sem mu, kar mu sodi kar mu gre, kar zasluži; zastar. ne sodi nam vračati se ne kaže; zastar. sodim te vrednega zaupanja imam te za vrednega zaupanja; zastar. ljudje so ga sodili na več milijonov menili so, da ima več milijonov premoženja; ekspr. sam si je sodil naredil je samomor zaradi storjenega zločina; ekspr. s to odločitvijo si si sam sodil si sam odločil, povzročil, da te bo doletelo kaj slabega, neprijetnega
solipsízem -zma m (ī) 
  1. 1. filoz. nauk, da neizpodbitno, nedvomno obstaja samo zavest osebka, obstoj vsega predmetnega sveta pa s stališča spoznavne teorije ni dokazljiv: taka trditev vodi k solipsizmu; subjektivizem in solipsizem
  2. 2. knjiž. priznavanje, obravnavanje samo lastnih misli, čustev, problemov, ne pa tudi družbe, objektivnega sveta: očitati komu solipsizem; pesnikov solipsizem / umetnikov oblikovalni solipsizem / egocentrizem in solipsizem sebičnost, samoljubnost
sprehòd in sprêhod -óda m (ȍ ọ́; é ọ́) 
  1. 1. počasna, umirjena hoja za razgibanje, oddih, navadno na prostem: zaradi bolezni je opustil sprehode; obleči se za sprehod; družinski sprehod; večerni sprehod; sprehod ob reki, po gozdu; sprehodi v dvoje / hoditi na sprehode; srečati se na sprehodu / peljati psa na sprehod / jahati na sprehod
    // nav. ekspr. počasna, umirjena hoja sploh: sprehod po trgovinah / vesoljski sprehod
  2. 2. ekspr., s prilastkom krajše, lahkotno obravnavanje česa: literarni, zgodovinski sprehod; sprehod skozi čas; sprehod v preteklost; sprehod po domačem slovstvu
subjektivízem -zma m (ī) prikazovanje, obravnavanje pojavov, dejstev odvisno od osebnih nazorov, interesov: vsak subjektivizem mu je tuj; subjektivizem v kulturi, umetnosti; v svojih obravnavah se je skušal otresti subjektivizma / pesniški subjektivizem / publ. preprečevati subjektivizem v kadrovski politiki
♦ filoz. spoznavna teorija, po kateri so vsa spoznanja odvisna od človekove zavesti, mišljenja
suverén -a -o prid. (ẹ̑) 
  1. 1. politično neodvisen, samostojen: suveren narod; suverena država; ta kneževina je suverena
  2. 2. vrhoven, najvišji: imeti suvereno oblast / suverene pravice delovnih ljudi in občanov / suverena pravica države, da sama ureja svoje notranje zadeve
  3. 3. ekspr. ki popolnoma obvlada kako delo, dejavnost: pisatelj je bil suveren oblikovalec jezika; suveren organizator; pri vožnji je suveren
    // ki vsebuje, izraža tako obvladanje: suverena igra tega igralca / slike, suverene v izrazu
  4. 4. knjiž. popoln, vsestranski: avtorjevo obravnavanje tega obdobja je suvereno / prepričanje, da je človeško mišljenje suvereno
  5. 5. knjiž. vzvišen, dostojanstven: suveren nasmeh, pogled; v preziru je bil izzivalno suveren
    ●     knjiž. umetnik je pri izbiri snovi suveren neodvisen, svoboden; knjiž. suverena prepričanost o čem samozavestna; knjiž. imeti do česa suvereno in kritično stališče samostojno
tribúna -e ž (ȗ) 
  1. 1. začasen, odru podoben objekt, navadno iz desk, za govornike, gledalce na javnih prireditvah: postaviti tribune na trgu; stati na tribuni; svečano okrašena tribuna; tribuna za častne goste / govorniška tribuna
    // del športne dvorane, stadiona s stopničasto se dvigajočimi prostori, sedeži za gledalce: vzhodna, zahodna tribuna; tribuna na dirkališču, ob bazenu; navijači na tribunah / ekspr. tribune so burno vzklikale gledalci na njih
  2. 2. navadno v zvezi javna tribuna javna razprava o kakem pomembnejšem vprašanju: udeležiti se javne tribune; prirediti, sklicati javno tribuno; javna tribuna o slovenskem narodu in slovenski kulturi
  3. 3. publ. sredstvo za izražanje, izmenjavanje mnenj o čem: časopis predstavlja tribuno za obravnavanje pomembnih družbenih vprašanj; gledališče so spremenili v tribuno narodnih idej
vulgarízem -zma m (ī) 
  1. 1. knjiž. preveč aktualno poenostavljeno, preprosto obravnavanje, prikazovanje: izogibati se vulgarizmu
  2. 2. lingv. beseda, ki je glede na moralna, družabna pravila zelo neprimerna: uporabljati vulgarizme
življênjski -a -o prid. (ē) 
  1. 1. nanašajoč se na življenje:
    1. a) stopnje življenjske organiziranosti od molekul do tkiva / zakonitosti življenjskih pojavov; virusi in druge nižje življenjske oblike; organizmi, potrebni za ohranitev življenjskega ravnotežja / prenehanje življenjskih procesov; ponesrečenec ni kazal življenjskih znakov; bitja z veliko življenjsko močjo; življenjska nevarnost smrtna nevarnost
      // izboljšanje življenjskih razmer; življenjsko okolje
    2. b) življenjski cilj, smisel; življenjska filozofija; življenjska modrost, resnica; življenjske vrednote; življenjsko spoznanje; življenjsko vprašanje / življenjski nazor nazor o vprašanjih konkretnega vsakdanjega življenja, ravnanja
      // življenjsko geslo, vodilo / ekspr. njena življenjska zgodba
    3. c) življenjski optimizem; življenjski stil stalne značilnosti človekovega ravnanja, vedenja; doživeti življenjski uspeh; življenjska izkušnja, stiska / vaški življenjski ritem; kompozicija zgodbe poudarja življenjsko verjetnost
    4. č) njegovi življenjski načrti; izbirati si življenjski poklic / življenjski tovariš / povprečna življenjska doba prebivalstva; nagrada za življenjsko delo
    5. d) veliki življenjski stroški; zadovoljevanje življenjskih potreb; življenjske potrebščine / življenjska raven
  2. 2. navadno v povedni rabi ki izhaja iz resničnosti, iz življenja: ta človek je zelo življenjski / pouk naj bo življenjski; obravnavanje tega vprašanja ni bilo življenjsko
    ●     ekspr. to je za človeštvo življenjskega pomena odločilnega, bistvenega; publ. življenjska doba izdelka doba trajanja; življenjska pot ekspr. njegova življenjska pot je bila dolga življenje; ekspr. njegova življenjska pot ni bila posuta s cvetlicami njegovo življenje ni bilo lahko, prijetno; vznes. dokončal je svojo življenjsko pot umrl je; ekspr. včeraj sta nastopila skupno življenjsko pot sta se poročila
    ♦     biol. življenjski prostor prostor, v katerem živijo živali in rastline v enakih življenjskih razmerah; filoz. življenjski elan ali življenjska sila ustvarjalna sila, ki je osnova razvoja živih bitij; jur. življenjsko zavarovanje zavarovanje za izplačilo določene vsote ob poteku dogovorjene dobe ali ob smrti zavarovanca, če zavarovanje še traja; soc. življenjski minimum za življenje nujno potrebna sredstva
Število zadetkov: 44