kopíto -a s (í) 
  1. 1. rožena kožna tvorba na koncu prstov nekaterih sesalcev: konj je grizel in bíl s kopiti ob tla; drobljivo kopito / konjsko kopito / kopita udarjajo po tlaku podkve na kopitih; klopotanje, peketanje kopit
    ♦     vet. obrezati kopito z nožem odstraniti odvečno kopitno roževino; zool. konjsko morsko kopito školjka z lupino, znotraj podobno konjskemu kopitu, Spondylus gaederopus
  2. 2. spodnjemu delu noge podobna, navadno lesena priprava za izdelovanje, oblikovanje obuval: kopita za veliko stopalo ni imel / dati čevlje na kopito v čevlje dati kopito, da bi se razširili
    // čevljarsko kopito
    // ekspr., v prislovni rabi v zvezi s po izraža, da ima kaj ustaljeno ali pogosto se ponavljajočo obliko: predava po enem kopitu; vse gre po istem, starem kopitu
  3. 3. leseni, navadno razširjeni del strelnega orožja: udaril ga je s kopitom / puškino kopito
    ●     ekspr. naš oče je človek starega kopita v vsem se drži ustaljenih navad iz prejšnjih časov; ekspr. odkar se je vrnil, ni več prijel za kopito ni več čevljaril; ekspr. poberi šila in kopita in pojdi vzemi vse svoje stvari in odidi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

lôcen -cna m (ó) 
  1. 1. držaj iz lokasto ukrivljene palice: oplesti, vstaviti locen; obesiti košarico za locen; zlomljen locen; locen pri škropilnici, žagi / locen pri krpljah; ovca ima zvonec na locen
    // kar je temu podobno: locen pri ključavnici / ukriviti vrbove veje v locen
  2. 2. agr. po obrezovanju preostali del mladike, navadno s pet do deset očesi, ki se priveže: locen na trsu / obrezati trto na locen; cepljenje na locen
  3. 3. redko zanka, zlasti za lovljenje ptičev: nastaviti locen
    ♦     agr. locen ukrivljena palica, žica na kosi, ki preprečuje padanje odkošenega žita; les. žaga na locen ločna žaga

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

mladíca -e ž (í) 
  1. 1. biol. mlada žival ženskega spola pred spolno dozorelostjo: ta žival je še mladica; ima kozo, enoletno mladico; lanska mladica; mladice rac; svinja mladica
    ♦     čeb. čebelja družina ima veliko mladic; rib. vložiti mladice v potok
  2. 2. mladika, poganjek: iz štorov poganjajo mladice; obrezati enoletne mladice; leskova mladica / mladice izpodjeda črv mlade rastline

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

obrézati -réžem dov. (ẹ́ ẹ̑) 
  1. 1. z rezanjem narediti, da na čem ni več kakih delov, zlasti nepotrebnih: obrezati gnilo jabolko / obrezati repo / obrezati desko
  2. 2. z rezanjem odstraniti: obrezati poganjke, veje
    // z rezanjem odstraniti dele rastline zaradi redčenja, oblike, rodnosti: obrezati drevo, trto, vrtnico / obrezati vinograd
  3. 3. z rezanjem dati določeno obliko: krpo lepo obrezati; s škarjami obrezati rob
  4. 4. v židovskem in muslimanskem okolju odrezati sprednji del kožice na spolnem udu: obrezati otroka
    ♦     metal. obrezati ulitek odstraniti robove na ulitku; vet. obrezati kopito z nožem odstraniti odvečno kopitno roževino; zal. obrezati knjigo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

okrájek -jka m (ȃ) 
  1. 1. knjiž., navadno s prilastkom rob, obrobje: okrajek gozda / ovce na okrajku črede so se vznemirile / za okrajki hribov leži mesto / razvleči testo in obrezati debele okrajke
    // redko rob, konec: nasloniti komolec na okrajek naslonjala / potegniti okrajke plašča k sebi
  2. 2. redko nezoran, travnat del med njivami; meja: pustiti voz na okrajku
  3. 3. nav. mn., knjiž., redko krajevec, krajec: klobuk s širokimi okrajki
    // del pokrivala, ki se da zavihati; naušnik: potegniti si okrajke kape na ušesa
  4. 4. knjiž., redko obroba, obšitek: nosili so suknje z rdečimi, širokimi okrajki
    ●     star. med kosi kruha v košarici je izbral okrajek krajec; knjiž. obrezal je liste in okrajke pometel obrezke; zastar. napisati opombe na okrajek rob; knjiž. golobi so sedali na okrajke stavbe poličke, nadzidke; redko zabiti odprtino z okrajki krajniki
    ♦     alp. ozek prečni pomol v steni; anat. končni del dolge cevaste kosti; epifiza

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

párkelj -klja m (á) rožena tvorba na koncu prstov nekaterih sesalcev: vol si je poškodoval parkelj; v blatu so bile vidne sledi parkljev / kupiti svinjske parklje
// slabš. roka: pokaži mi svoje parklje
♦ bot. kozji parkelj goba z rjavim povešenim klobukom; možek; vet. obrezati parkelj z nožem odstraniti odvečno parkljevo roževino

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

piramíden -dna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na piramido: piramidna površina
// piramidast: piramidne krošnje dreves; piramidne strehe / šotori piramidne oblike

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

plésen -sni ž (ẹ̑) glivična bolezen, ki se kaže kot belkasta, sivkasta, zelenkasta prevleka na rastlinah, organskih snoveh: krompir, trte je napadla plesen; škropiti proti plesni
// taka prevleka na rastlinah, organskih snoveh: obrezati plesen na siru; plesen na soku; kruh je bil zelen od plesni
// bot. glivica, ki povzroča to bolezen: raziskovati plesni / čopičasta plesen; glavičasta plesen ki dela sivkasto prevleko po živalskih in rastlinskih snoveh, Mucor mucedo; krušna plesen ki tvori zelenkasto sive prevleke na organskih snoveh, Penicillium crustaceum
♦ agr. kamamberska plesen žlahtna čopičasta plesen, ki se uporablja pri izdelovanju kamamberskega sira; krompirjeva plesen; pepelasta plesen glivična bolezen, ki se kaže kot sivkasta prevleka na zelenih delih rastline

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

prevéz -i in -í ž (ẹ̑) nar. belokranjsko po obrezovanju preostali del mladike, navadno s pet do deset očesi, ki se priveže ali pusti prost; šparon: obrezati trto na prevez

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

prirézati -réžem dov. (ẹ́ ẹ̑) 
  1. 1. z rezanjem skrajšati: sadiki prirezati korenine in veje; prirezati konju rep / prirezati komu brke, lase pristriči
    // z rezanjem izoblikovati konec kakega predmeta: prirezati čep; prirezal si je gosje pero in začel pisati / poševno prirezati konce desk
  2. 2. z rezanjem dati čemu določeno obliko, velikost: strešno lepenko je prirezal natančno po velikosti podlage; prirezati tapete
    // ročno ali strojno popraviti kroj, ukrojenost česa: ukrojiti in prirezati / prirezati usnje za torbice ukrojiti
    ●     pog. prirezati komu peruti omejiti, onemogočiti mu dejavnost, svobodo; pog., ekspr. po poti (jo) prireže sosed pride
    ♦     vet. prirezati parklje obrezati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

rób1 -a m, mn. robóvi stil. róbi; mest. mn. stil. robéh; im., tož. dv. stil. robá (ọ̑) 
  1. 1. skrajni zunanji del česa: rob tkanine se cefra; obrezati, utrditi, zgladiti rob; zakriti rob obloge z letvico; pola papirja z nazobčanim robom; robovi deske / označiti desni in levi rob cestišča; robovi travnika / ostro začrtani robovi oblaka; poudariti robove ustnic / postaviti kozarec preblizu roba mize; razdalja od središča do roba; ob robu hiše ob koncu, kraju; zasaditi drevesa ob robu parcele
    // površina, prostor ob tem delu: sesti na rob klopi; zapeljati na desni rob cestišča; zapisovati pripombe na rob lista; nositi plevel na rob njive; ustaviti se na robu planote; iti po robu pločnika; z gozdom porasli robovi doline / vas na robu gozda blizu, zraven; živeti na robu mesta v predmestju; pren., knjiž. rob družbe, zavesti
    // skrajni zgornji del ob odprtini: okrušiti rob skodelice; naliti kozarec do roba; vaza z brušenim robom / nagniti se čez rob vodnjaka; voda je pljuskala čez rob čolna / stati na robu brezna; rob jame, kotanje; jarek je do roba poln vode / rob krožnika kjer se konča globoki del krožnika
  2. 2. ozek pas ob skrajnem zunanjem delu ploskve, površine: slike brez roba; pismo s črnim robom kot znamenje žalovanja
    // narediti na gredici rob iz cvetja / oblaki so imeli zlat rob / puščati rob na začetku lista nepopisani del
    // hlače brez roba zaviha; plašč s krznenim robom obrobo
    // zavihani, upognjeni, odebeljeni del, ki skrajni zunanji del zaključuje, utrjuje: rob se odrobi; pustiti v robu dovolj blaga; širok rob pri krilu; lonci brez roba; lončena skleda z robom
  3. 3. kar nastane na zunanji strani ob stiku dveh ploskev: posneti robove z obličem; udariti se ob rob; zaobljeni robovi pohištva; robovi opeke, škatle, trama; ogli in robovi
    // temu podobna vzboklina, vzboklinica: robovi na kamnu se v vodi obrusijo; robovi v čevljih ga žulijo; žlebičaste vdolbine in robovi / hlače z robom z zalikanim pregibom po vsej dolžini hlačnice spredaj in zadaj; pren. življenje mu je obrusilo robove
  4. 4. mesto, kjer se spremeni nagib nagnjenega sveta: razgledovati se z roba; steza vodi čez rob; povzpeti se po strmini na rob; vas leži na robu; svet sten in robov / spustiti se po robu strmini
    // nav. mn., nar. razčlenjen strm svet: robovi in stene so zapirali globeli; pašniki po sončnih robovih; lisica se skriva v robovih
  5. 5. s prilastkom velika bližina, možnost nastopa ali prenehanja zlasti določenega stanja: pripeljati podjetje na rob krize; priti na rob propada; biti na robu živčnega zloma / poslovati na robu rentabilnosti komaj še rentabilno; dežela živi na robu lakote v velikem pomanjkanju
    ●     ekspr. mera njegovega potrpljenja je polna do roba ne more več ostati neprizadet; publ. traktor je konja izrinil na rob poljedelstva namesto konj se vse bolj uporabljajo traktorji; pripeljati kaj na rob prepada spraviti v veliko nevarnost za obstoj; ekspr. biti, stati na robu obupa biti zelo obupan, potrt; biti na robu prepada v veliki nevarnosti za obstoj; publ. živeti na robu zgodovinskega dogajanja ne udeleževati se ga; publ. ob robu se bo razprava dotaknila še nekaterih novosti mimogrede; publ. opombe ob robu dogodkov manj pomembne, obrobne; ekspr. postaviti se komu po robu upreti se mu
    ♦     bot. listni rob; fiz. lomni rob rob optične prizme, od katerega se pri prehodu skozi njo lomi svetloba; geom. rob črta, v kateri se stikata dve ploskvi telesa; lingv. jezični rob sprednji in obstranski del jezika; šah. rob šahovnice vsaka od štirih končnih vrst polj na šahovnici; teh. centrirni rob ki omogoča natančno prileganje enega okroglega dela k drugemu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

rogáč -a m (á) 
  1. 1. hrošč, katerega samec ima čeljusti razvite v velike klešče: rogač leze po listju; dražiti rogača s slamico
  2. 2. ekspr. žival z velikimi rogovi, navadno srnjak: ustrelil je triletnega rogača
  3. 3. evfem. hudič: sam rogač ji pomaga; črn kot rogač / tristo rogačev / za moža ima pravega rogača / naj me rogač vzame, če ni res; vse je šlo k rogaču
  4. 4. nar. po obrezovanju preostali del mladike z dvema do tremi očesi; kratki reznik: poganjki iz rogača / obrezati trto na rogač
    ●     slabš. pomilovati rogača prevaranega (zakonskega) moža

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

rogovína -e ž (í) roževina: obrezati rogovino na parkljih / okviri očal iz rogovine

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

roževína -e ž (í) trdo tkivo, ki sestavlja rogove, nohte, lase: roževina na parkljih se obrablja; obrezati kopitno roževino; plast roževine; počasna rast roževine
// snov iz tega tkiva: glavnik iz roževine / umetna roževina

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

rúša -e ž (ú) vrhnja plast zemlje z rastlinjem, zlasti s travo: preden so začeli kopati temelje, so odstranili rušo; hudournik je raztrgal rušo; konji kopljejo s kopiti v rušo
● vznes. zdaj je legel pod rušo še zadnji prijatelj umrl; ekspr. bolezen ga je spravila pod rušo umrl je; ekspr. že dolgo je, počiva pod rušo je mrtev
// kos te plasti: obrezati rušo; obložiti gredico z rušami
// rastlinje, trava te plasti: ruša je ozelenela, se je zgostila; popasti rušo; gosta ruša / mahova, travna ruša

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

séč2 -í in -i ž, daj., mest. ed. séči (ẹ̑) star.  
  1. 1. živa meja: seč je delila vrt od polja; obrezati seč; gabrova, smrekova seč
  2. 2. travnik, košenica: za hišo je bila prostrana seč

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

skórja -e ž (ọ̄) 
  1. 1. zunanja plast lubja, sestavljena iz odmrlega tkiva: ostrgati skorjo z debla, vej; gladka, hrapava, razpokana skorja; hrastova, smrekova skorja; skorja, porasla z lišajem, mahom; roke ima trde in raskave kot hrastova skorja / lupiti skorjo lubje
    // drevesna skorja
  2. 2. zunanja, trša plast kruha, peciva: hrustava skorja; hlebec, žemlja z lepo skorjo; premalo, preveč zapečena skorja; obrezati zažgano skorjo; skorja in sredica / pobrala je skorje kruha posušene koščke kruha; ekspr. med vojno dostikrat niso imeli niti suhe skorje / krušna skorja; skorja kruha
    // zunanja, trša plast živila sploh: nahitro opeči meso, da dobi lepo skorjo; odrezati siru skorjo; zlato rumena skorja pečenega piščanca
  3. 3. navadno s prilastkom vrhnja, trša plast na površini česa: prekopati zemljo, na kateri se je zaradi suše naredila skorja; snežna skorja se ni udirala / z oslabljenim pomenom: ledena skorja na jezeru se je začela lomiti; vse je prekrito s skorjo umazanije; pren., ekspr. njegov mladostni idealizem se je počasi prevlekel s trdo realistično skorjo
    ♦     agr. vrhnja, trša varovalna plast trdih, poltrdih sirov
    // ekspr. zunanji videz, vedenje, zlasti grobo, neprijazno: pod raskavo, trdo skorjo se je skrivalo sočutno srce / hribovci so ponavadi ljudje trde skorje
  4. 4. geol., v zvezi zemeljska skorja zunanja plast zemeljske oble, ki jo sestavljajo trdne kamnine: vrtati tisoč metrov globoko v zemeljsko skorjo; gubanje zemeljske skorje; plasti, zgradba zemeljske skorje; razpoke v zemeljski skorji; zemeljska skorja in zemeljski plašč
  5. 5. anat., navadno s prilastkom vrhnja plast nekaterih notranjih organov: debelina, plasti, zgradba skorje / ledvična skorja; (siva) možganska skorja siva plast na površju velikih možganov z ganglijskimi celicami; skorja malih možganov; operacija skorje nadledvične žleze
    ●     cimetova skorja posušeno lubje cimetovca, ki se uporablja kot dišava; ekspr. boj za vsakdanjo skorjo kruha za najosnovnejša materialna sredstva, materialne dobrine; ekspr. obubožali so do zadnje skorje popolnoma; ekspr. rudarska skorja kruha je zelo trda rudarsko delo, rudarski poklic je težek

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

šparón -a m (ọ̑) agr. po obrezovanju preostali del mladike, navadno s pet do deset očesi, ki se priveže ali pusti prost: šparoni so se šibili od grozdov; vezati šparone / obrezati trto na šparon

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

tŕs -a m (ȓ) 
  1. 1. močvirska ali vodna rastlina z visokim, tankim, votlim steblom: s trsi poraslo obrežje; pred njim trepeta kot trs / sekati trs v močvirju
    // odrezano, odlomljeno steblo te rastline: zvezati trse / nekdaj pisati s trsom
  2. 2. posamezna rastlina (vinske) trte: trs odžene, rodi; obrezati, okopati, saditi trse; jalovi, rodni trsi; razdalje med trsi
    ♦     agr. matični trs; sladkorni trs tropska ali subtropska rastlina, iz katere se pridobiva sladkor; bot. papirusov trs

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

tŕtje -a stil. trtjè -à s (ŕ; ȅ ȁ) 
  1. 1. več trt, trte: obrezati trtje; grozdje na trtju
  2. 2. nar. belokranjsko vinograd: prekopavati trtje / iti v trtje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

žaltavína in žáltavina -e [u̯t] ž (í; á) redko žaltava snov: obrezati žaltavino; vonj po žaltavini

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

Število zadetkov: 21