kopíto -a s (í) 1. rožena kožna tvorba na koncu prstov nekaterih sesalcev: konj je grizel in bíl s kopiti ob tla;
drobljivo kopito / konjsko kopito / kopita udarjajo po tlaku podkve na kopitih; klopotanje, peketanje kopit
♦ vet. obrezati kopito z nožem odstraniti odvečno kopitno roževino; zool. konjsko morsko kopito školjka z lupino, znotraj podobno konjskemu kopitu, Spondylus gaederopus2. spodnjemu delu noge podobna, navadno lesena priprava za izdelovanje, oblikovanje obuval: kopita za veliko stopalo ni imel / dati čevlje na kopito v čevlje dati kopito, da bi se razširili / čevljarsko kopito // ekspr., v prislovni rabi v zvezi s po izraža, da ima kaj ustaljeno ali pogosto se ponavljajočo obliko: predava po enem kopitu; vse gre po istem, starem kopitu 3. leseni, navadno razširjeni del strelnega orožja: udaril ga je s kopitom / puškino kopito
● ekspr. naš oče je človek starega kopita v vsem se drži ustaljenih navad iz prejšnjih časov; ekspr. odkar se je vrnil, ni več prijel za kopito ni več čevljaril; ekspr. poberi šila in kopita in pojdi vzemi vse svoje stvari in odidi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
lôcen -cna m (ó) 1. držaj iz lokasto ukrivljene palice: oplesti, vstaviti locen;
obesiti košarico za locen;
zlomljen locen;
locen pri škropilnici, žagi / locen pri krpljah; ovca ima zvonec na locen // kar je temu podobno: locen pri ključavnici / ukriviti vrbove veje v locen 2. agr. po obrezovanju preostali del mladike, navadno s pet do deset očesi, ki se priveže: locen na trsu / obrezati trto na locen; cepljenje na locen 3. zanka, zlasti za lovljenje ptičev: nastaviti locen
♦ agr. locen ukrivljena palica, žica na kosi, ki preprečuje padanje odkošenega žita; les. žaga na locen ločna žaga
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
mladíca -e ž (í) 1. biol. mlada žival ženskega spola pred spolno dozorelostjo: ta žival je še mladica;
ima kozo, enoletno mladico;
lanska mladica;
mladice rac;
svinja mladica
♦ čeb. čebelja družina ima veliko mladic; rib. vložiti mladice v potok 2. mladika, poganjek: iz štorov poganjajo mladice;
obrezati enoletne mladice;
leskova mladica / mladice izpodjeda črv mlade rastline
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
obrézati -réžem dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. z rezanjem narediti, da na čem ni več kakih delov, zlasti nepotrebnih: obrezati gnilo jabolko / obrezati repo / obrezati desko 2. z rezanjem odstraniti: obrezati poganjke, veje // z rezanjem odstraniti dele rastline zaradi redčenja, oblike, rodnosti: obrezati drevo, trto, vrtnico / obrezati vinograd 3. z rezanjem dati določeno obliko: krpo lepo obrezati;
s škarjami obrezati rob 4. v judovskem in muslimanskem okolju odrezati sprednji del kožice na spolnem udu: obrezati otroka
♦ metal. obrezati ulitek odstraniti robove na ulitku; vet. obrezati kopito z nožem odstraniti odvečno kopitno roževino; zal. obrezati knjigo obrézati se
raniti se s čim ostrim: s črepinjami se je obrezal; obrezala si je roko
obrézan -a -o:
rdeče obrezana knjiga; lepo obrezana živa meja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
okrájek -jka m (ȃ) 1. knjiž., navadno s prilastkom rob1,
obrobje: okrajek gozda / ovce na okrajku črede so se vznemirile / za okrajki hribov leži mesto / razvleči testo in obrezati debele okrajke // zastar. rob1, konec1: nasloniti komolec na okrajek naslonjala / potegniti okrajke plašča k sebi 2. zastar. nezoran, travnat del med njivami; meja: pustiti voz na okrajku 3. nav. mn., knjiž., zastar. krajevec, krajec: klobuk s širokimi okrajki // del pokrivala, ki se da zavihati; naušnik: potegniti si okrajke kape na ušesa 4. knjiž., zastar. obroba, obšitek: nosili so suknje z rdečimi, širokimi okrajki
● star. med kosi kruha v košarici je izbral okrajek krajec; knjiž. obrezal je liste in okrajke pometel obrezke; zastar. napisati opombe na okrajek rob; knjiž. golobi so sedali na okrajke stavbe poličke, nadzidke; zastar. zabiti odprtino z okrajki krajniki
♦ alp. ozek prečni pomol v steni; anat. končni del dolge cevaste kosti; epifiza
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
párkelj1 -klja m (á) rožena tvorba na koncu prstov nekaterih sesalcev: vol si je poškodoval parkelj;
v blatu so bile vidne sledi parkljev / kupiti svinjske parklje // slabš. roka: pokaži mi svoje parklje
♦ bot. kozji parkelj goba z rjavim povešenim klobukom; možek; vet. obrezati parkelj z nožem odstraniti odvečno parkljevo roževino
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
piramíden -dna -o prid.(ȋ) nanašajoč se na piramido: piramidna površina / piramidna igra denarni sistem, pri katerem je zaslužek odvisen od vplačil vedno novih, hierarhično povezanih udeležencev// piramidast: piramidne krošnje dreves; piramidne strehe / šotori piramidne oblike piramídno prisl.:
piramidno obrezati krošnjo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
plésen1 -sni ž (ẹ̑) glivična bolezen, ki se kaže kot belkasta, sivkasta, zelenkasta prevleka na rastlinah, organskih snoveh: krompir, trte je napadla plesen;
škropiti proti plesni // taka prevleka na rastlinah, organskih snoveh: obrezati plesen na siru; plesen na soku; kruh je bil zelen od plesni // bot. glivica, ki povzroča to bolezen: raziskovati plesni / čopičasta plesen; glavičasta plesen ki dela sivkasto prevleko po živalskih in rastlinskih snoveh, Mucor mucedo; krušna plesen ki tvori zelenkasto sive prevleke na organskih snoveh, Penicillium crustaceum
♦ agr. kamamberska plesen žlahtna čopičasta plesen, ki se uporablja pri izdelovanju kamamberskega sira; krompirjeva plesen; pepelasta plesen glivična bolezen, ki se kaže kot sivkasta prevleka na zelenih delih rastline
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
prevéz -i in -í ž (ẹ̑) nar. belokranjsko po obrezovanju preostali del mladike, navadno s pet do deset očesi, ki se priveže ali pusti prost; šparon: obrezati trto na prevez
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
prirézati -réžem dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. z rezanjem skrajšati: sadiki prirezati korenine in veje;
prirezati konju rep / prirezati komu brke, lase pristriči// z rezanjem izoblikovati konec kakega predmeta: prirezati čep; prirezal si je gosje pero in začel pisati / poševno prirezati konce desk 2. z rezanjem dati čemu določeno obliko, velikost: strešno lepenko je prirezal natančno po velikosti podlage;
prirezati tapete // ročno ali strojno popraviti kroj, ukrojenost česa: ukrojiti in prirezati / prirezati usnje za torbice ukrojiti
● pog. prirezati komu peruti omejiti, onemogočiti mu dejavnost, svobodo; pog., ekspr. po poti (jo) prireže sosed pride
♦ vet. prirezati parklje obrezatiprirézan -a -o:
deklica s kratko prirezanimi lasmi; ostro prirezano gosje pero
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
rób1 -a m, mn. robôvi stil. róbi; mest. mn. stil. robéh; im., tož. dv. stil. robá (ọ̑) 1. skrajni zunanji del česa: rob tkanine se cefra;
obrezati, utrditi, zgladiti rob;
zakriti rob obloge z letvico;
pola papirja z nazobčanim robom;
robovi deske / označiti desni in levi rob cestišča; robovi travnika / ostro začrtani robovi oblaka; poudariti robove ustnic / postaviti kozarec preblizu roba mize; razdalja od središča do roba; ob robu hiše ob koncu, kraju; zasaditi drevesa ob robu parcele // površina, prostor ob tem delu: sesti na rob klopi; zapeljati na desni rob cestišča; zapisovati pripombe na rob lista; nositi plevel na rob njive; ustaviti se na robu planote; iti po robu pločnika; z gozdom porasli robovi doline / vas na robu gozda blizu, zraven; živeti na robu mesta v predmestju; pren., knjiž. rob družbe, zavesti // skrajni zgornji del ob odprtini: okrušiti rob skodelice; naliti kozarec do roba; vaza z brušenim robom / nagniti se čez rob vodnjaka; voda je pljuskala čez rob čolna / stati na robu brezna; rob jame, kotanje; jarek je do roba poln vode / rob krožnika kjer se konča globoki del krožnika2. ozek pas ob skrajnem zunanjem delu ploskve, površine: slike brez roba;
pismo s črnim robom kot znamenje žalovanja / narediti na gredici rob iz cvetja / oblaki so imeli zlat rob / puščati rob na začetku lista nepopisani del / hlače brez roba zaviha; plašč s krznenim robom obrobo// zavihani, upognjeni, odebeljeni del, ki skrajni zunanji del zaključuje, utrjuje: rob se odrobi; pustiti v robu dovolj blaga; širok rob pri krilu; lonci brez roba; lončena skleda z robom 3. kar nastane na zunanji strani ob stiku dveh ploskev: posneti robove z obličem;
udariti se ob rob;
zaobljeni robovi pohištva;
robovi opeke, škatle, trama;
ogli in robovi // temu podobna vzboklina, vzboklinica: robovi na kamnu se v vodi obrusijo; robovi v čevljih ga žulijo; žlebičaste vdolbine in robovi / hlače z robom z zalikanim pregibom po vsej dolžini hlačnice spredaj in zadaj; pren. življenje mu je obrusilo robove 4. mesto, kjer se spremeni nagib nagnjenega sveta: razgledovati se z roba;
steza vodi čez rob;
povzpeti se po strmini na rob;
vas leži na robu;
svet sten in robov / spustiti se po robu strmini// nav. mn., nar. razčlenjen strm svet: robovi in stene so zapirali globeli; pašniki po sončnih robovih; lisica se skriva v robovih 5. s prilastkom velika bližina, možnost nastopa ali prenehanja zlasti določenega stanja: pripeljati podjetje na rob krize;
priti na rob propada;
biti na robu živčnega zloma / poslovati na robu rentabilnosti komaj še rentabilno; dežela živi na robu lakote v velikem pomanjkanju
● ekspr. mera njegovega potrpljenja je polna do roba ne more več ostati neprizadet; publ. traktor je konja izrinil na rob poljedelstva namesto konj se vse bolj uporabljajo traktorji; pripeljati kaj na rob prepada spraviti v veliko nevarnost za obstoj; ekspr. biti, stati na robu obupa biti zelo obupan, potrt; biti na robu prepada v veliki nevarnosti za obstoj; publ. živeti na robu zgodovinskega dogajanja ne udeleževati se ga; publ. ob robu se bo razprava dotaknila še nekaterih novosti mimogrede; publ. opombe ob robu dogodkov manj pomembne, obrobne; ekspr. postaviti se komu po robu upreti se mu
♦ bot. listni rob; fiz. lomni rob rob optične prizme, od katerega se pri prehodu skozi njo lomi svetloba; geom. rob črta, v kateri se stikata dve ploskvi telesa; jezikosl. jezični rob sprednji in obstranski del jezika; šah. rob šahovnice vsaka od štirih končnih vrst polj na šahovnici; teh. centrirni rob ki omogoča natančno prileganje enega okroglega dela k drugemu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
rogáč -a m (á) 1. hrošč, katerega samec ima čeljusti razvite v velike klešče: rogač leze po listju;
dražiti rogača s slamico 2. ekspr. žival z velikimi rogovi, navadno srnjak: ustrelil je triletnega rogača 3. evfem. hudič: sam rogač ji pomaga;
črn kot rogač / tristo rogačev / za moža ima pravega rogača / naj me rogač vzame, če ni res; vse je šlo k rogaču 4. nar. po obrezovanju preostali del mladike z dvema do tremi očesi; kratki reznik: poganjki iz rogača / obrezati trto na rogač
● slabš. pomilovati rogača prevaranega (zakonskega) moža
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
rogovína -e ž (í) roževina: obrezati rogovino na parkljih / okviri očal iz rogovine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
roževína -e ž (í) trdo tkivo, ki sestavlja rogove, nohte, lase: roževina na parkljih se obrablja;
obrezati kopitno roževino;
plast roževine;
počasna rast roževine // snov iz tega tkiva: glavnik iz roževine / umetna roževina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
rúša -e ž (ú) vrhnja plast zemlje z rastlinjem, zlasti s travo: preden so začeli kopati temelje, so odstranili rušo;
hudournik je raztrgal rušo;
konji kopljejo s kopiti v rušo
● vznes. zdaj je legel pod rušo še zadnji prijatelj umrl; ekspr. bolezen ga je spravila pod rušo umrl je; ekspr. že dolgo je, počiva pod rušo je mrtev// kos te plasti: obrezati rušo; obložiti gredico z rušami // rastlinje, trava te plasti: ruša je ozelenela, se je zgostila; popasti rušo; gosta ruša / mahova, travna ruša
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
séč3 -í in -i ž, daj., mest. ed. séči (ẹ̑) star. 1. živa meja: seč je delila vrt od polja;
obrezati seč;
gabrova, smrekova seč 2. travnik, košenica: za hišo je bila prostrana seč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
skórja -e ž (ọ̄) 1. zunanja plast lubja, sestavljena iz odmrlega tkiva: ostrgati skorjo z debla, vej;
gladka, hrapava, razpokana skorja;
hrastova, smrekova skorja;
skorja, porasla z lišajem, mahom;
roke ima trde in raskave kot hrastova skorja / lupiti skorjo lubje / drevesna skorja 2. zunanja, trša plast kruha, peciva: hrustava skorja;
hlebec, žemlja z lepo skorjo;
premalo, preveč zapečena skorja;
obrezati zažgano skorjo;
skorja in sredica / pobrala je skorje kruha posušene koščke kruha; ekspr. med vojno dostikrat niso imeli niti suhe skorje / krušna skorja; skorja kruha // zunanja, trša plast živila sploh: na hitro opeči meso, da dobi lepo skorjo; odrezati siru skorjo; zlato rumena skorja pečenega piščanca 3. navadno s prilastkom vrhnja, trša plast na površini česa: prekopati zemljo, na kateri se je zaradi suše naredila skorja;
snežna skorja se ni udirala / z oslabljenim pomenom: ledena skorja na jezeru se je začela lomiti; vse je prekrito s skorjo umazanije; pren., ekspr. njegov mladostni idealizem se je počasi prevlekel s trdo realistično skorjo
♦ agr. vrhnja, trša varovalna plast trdih, poltrdih sirov// ekspr. zunanji videz, vedenje, zlasti grobo, neprijazno: pod raskavo, trdo skorjo se je skrivalo sočutno srce / hribovci so ponavadi ljudje trde skorje 4. geol., v zvezi zemeljska skorja zunanja plast zemeljske oble, ki jo sestavljajo trdne kamnine: vrtati tisoč metrov globoko v zemeljsko skorjo;
gubanje zemeljske skorje;
plasti, zgradba zemeljske skorje;
razpoke v zemeljski skorji;
zemeljska skorja in zemeljski plašč 5. anat., navadno s prilastkom vrhnja plast nekaterih notranjih organov: debelina, plasti, zgradba skorje / ledvična skorja; (siva) možganska skorja siva plast na površju velikih možganov z ganglijskimi celicami; skorja malih možganov; operacija skorje nadledvične žleze
● cimetova skorja posušeno lubje cimetovca, ki se uporablja kot dišava; ekspr. boj za vsakdanjo skorjo kruha za najosnovnejša materialna sredstva, materialne dobrine; ekspr. obubožali so do zadnje skorje popolnoma; ekspr. rudarska skorja kruha je zelo trda rudarsko delo, rudarski poklic je težek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
šparón -a m (ọ̑) agr. po obrezovanju preostali del mladike, navadno s pet do deset očesi, ki se priveže ali pusti prost: šparoni so se šibili od grozdov;
vezati šparone / obrezati trto na šparon
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
tŕs -a m (ȓ) 1. močvirska ali vodna rastlina z visokim, tankim, votlim steblom: s trsi poraslo obrežje;
pred njim trepeta kot trs / sekati trs v močvirju // odrezano, odlomljeno steblo te rastline: zvezati trse / nekdaj pisati s trsom 2. posamezna rastlina (vinske) trte: trs odžene, rodi;
obrezati, okopati, saditi trse;
jalovi, rodni trsi;
razdalje med trsi
♦ agr. matični trs; sladkorni trs tropska ali subtropska rastlina, iz katere se pridobiva sladkor; bot. papirusov trs
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
tŕtje2 -a stil. trtjè -à s (ŕ; ȅ ȁ) 1. več trt, trte: obrezati trtje;
grozdje na trtju 2. nar. belokranjsko vinograd: prekopavati trtje / iti v trtje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
žaltavína in žáltavina -e [žau̯tavina] ž (í; á) zastar. žaltava snov: obrezati žaltavino;
vonj po žaltavini
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.