advokát -a m (ȃ) kdor poklicno daje pravno pomoč; odvetnik: izročiti zadevo advokatu;
posvetovati se z advokatom / pog.: dal jo bo advokatu vložil bo tožbo proti njej; vzeti si advokata // ekspr. kdor govori komu v prid, zagovornik: ne bom ti za advokata / advokati starega sistema
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
branílec -lca [braniu̯ca in branilca] m (ȋ) 1. kdor odvrača napad: branilci so se morali vdati;
napadalci so premagali branilce // kdor varuje, ščiti: branilci domovine / branilec morale, resnice 2. publ. kdor zmaga na prejšnjem tekmovanju in se ponovno bori za naslov: premagati branilce naslova prvaka;
branilec olimpijskega naslova 3. odvetnik, ki brani, zagovarja obtoženca: branilec je navajal olajševalne okoliščine 4. šport. obrambni igralec pri nekaterih igrah z žogo: branilec je prestregel žogo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
braníti in brániti -im nedov. (ī á) 1. odvračati napad: braniti most, prehod čez reko;
ko je branil tovariša, je bil še sam ranjen;
ekspr. braniti do zadnje kaplje krvi, na življenje in smrt;
braniti z orožjem;
hrabro, srdito braniti;
ni napadal, ampak se je samo branil;
posadka se ni mogla več braniti / telo se brani pred mikrobi // varovati, ščititi: armada brani naše meje / votlina jih je branila pred dežjem in soncem / braniti čast, pravico 2. z dajalnikom preprečevati, ne dovoljevati: nihče ji ne more braniti, da ne bi tega storila / težke misli mi branijo spati; to je edina stvar, ki mi brani oditi / elipt.: žena mu brani pijačo; branili so ji (iti) na ples; starši so mu jo branili odsvetovali, da bi se poročil z njo3. odvzemati, zmanjševati krivdo, zagovarjati: brani ga dober odvetnik;
vsi so jo obsojali, samo ona jo je branila;
obtoženec se brani s prostosti // dokazovati pravilnost ideje, mnenja: trdovratno je branil svoje stališče; braniti kaj z dokazi
● ekspr. kar šel bom. Kdo ti brani? pojdi, če hočeš; publ. barve svoje države je uspešno branil na tekmovanju je kot reprezentant svoje države dosegel športne uspehe; publ. braniti naslov tekmovati za pravico do naslova, pridobljenega na prejšnjem tekmovanju
♦ šah. braniti figuro zavarovati; šol. braniti disertacijo pred komisijo zagovarjati disertacijo; šport. braniti vrata igrati v vratih, v golubraníti se in brániti se
odklanjati, ne marati: otrok se brani zdravila / braniti se časti / hvalili so ga, on pa se je branil, češ da ni napravil nič posebnega; vzemi, kaj se braniš kakor kmečka nevesta v zadregi; zelo
// upirati se, zoperstavljati se: sklonil se je k nji in jo poljubil. Ni se branila; star. težko se je branil silnim prošnjam
● domače potice se nikoli ne branim imam jo rad; brani se izročiti ključe noče jih izročiti; ekspr. na vse kriplje, z vsemi štirimi se je branil iti zelo; dražili so jo, da ima fanta, a se je branila, da ne govorila, zatrjevala
branèč -éča -e:
padel je, braneč svobodo
bránjen -a -o:
letala so napadla najmanj branjeno pristanišče; šport. žarg. dobro branjena žoga
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
dóhtar -ja m (ọ́) 1. nižje pog. zdravnik, doktor: iti k dohtarju;
poslati po dohtarja / vedno hodi okoli dohtarjev 2. star. odvetnik, advokat: zadevo sem izročil dohtarjem / jezični, pravdarski dohtar
● pog. govori kakor raztrgan, strgan dohtar veliko, spretno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
dóktor -ja m (ọ́) 1. najvišji akademski naslov, ki ga podeli univerza ali znanstvena ustanova: promovirati za doktorja;
doktor prava;
doktor matematičnih ved;
kandidat je dobil naslov doktorja znanosti / častni doktor naslov, podeljen zaradi posebnih zaslug / kot nagovor gospod doktor; kot pristavek k imenu: doktor [dr.] Ivan Prijatelj; govoril sem z doktor Zarnikom z doktorjem Zarnikom; doktor Korenova doktorica Korenova; doktor Bleiweisove Novice Novice doktorja Bleiweisa// kdor ima doktorski naslov: zbrali so se sami doktorji biologije 2. pog. zdravnik: doktor mu je zapisal zdravila;
poslali so me po doktorja 3. star. odvetnik, advokat: tako se spozna na pravde, da marsikakega mladega doktorja spravi v zadrego / za jezičnega doktorja študira; v prid. rabi: doktor roman umetniško manj vreden roman iz bolnišničnega življenja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
fiškál -a m (ȃ) zlasti v hrvaškem okolju odvetnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
fiškáliš -a m (ȃ) nar. prekmursko odvetnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
jezíčen2 -čna -o prid. (ī) 1. ekspr. ki (rad) neumestno, gostobesedno izraža nejevoljo, nesoglasje: nevzgojeni in jezični otroci;
celo najbolj jezične ženske so ji prizanesle 2. star. zgovoren, klepetav: jezičen in uren kramar
● star. jezični dohtar odvetnik, advokat
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
kliènt -ênta tudi -énta m (ȅ é, ẹ́) 1. oseba v odnosu do svojega rednega pravnega zastopnika, stranka: bil je klient znanega odvetnika;
ta odvetnik ima mnogo klientov / je slab klient od katerega ni mnogo gmotnih koristi
♦ zgod. klient pri starih Rimljanih meščan, ki ga kot svojo delovno silo varuje, ščiti patricij// nav. ekspr. oseba v odnosu do osebe, ki ji redno opravlja določene storitve; (stalna) stranka: že več let je njihov klient; trgovec s svojimi klienti 2. ekspr. oseba v odnosu do prostitutke, prostituta: po stopnicah so se sprehajale prostitutke s svojimi klienti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
klientéla -e ž (ẹ̑) knjiž. več klientov, klienti: ta odvetnik ima veliko klientelo / trgovec s svojo klientelo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
kliêntka tudi kliéntka -e ž (ē; ẹ̄) ženska v odnosu do svojega rednega pravnega zastopnika, stranka: odvetnik je dal nasvet svoji klientki // nav. ekspr. ženska v odnosu do osebe, ki ji redno opravlja določene storitve; (stalna) stranka: frizer je izgubil vse mlajše klientke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
notár -ja m (ā) kdor poklicno sestavlja pravne listine z uradno veljavnostjo, izdaja potrdila, overovlja podpise, prepise: iti k notarju;
napisali so ženitovanjsko pismo pri notarju;
odvetnik in notar
♦ rel. duhovnik cerkvenega sodišča, škofijskega urada, ki sestavlja, podpisuje pravne listine z uradno veljavnostjo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
obrámba -e ž (ȃ) 1. odbijanje sovražnikovega, nasprotnikovega napada: vdati se brez obrambe;
preiti iz obrambe v napad;
pripraviti se na obrambo;
potisniti nasprotnikove čete v obrambo;
onesposobiti koga za obrambo;
obramba države / koncepcija splošne ljudske obrambe; svet za ljudsko, narodno obrambo; v nekaterih državah minister za obrambo 2. varstvo, zaščita: biti brez obrambe;
vzeti koga v obrambo;
obramba ladij pred minami;
obramba proti mrazu 3. dokazovanje pravilnosti ideje, mnenja: obramba resnice, stališča 4. šport. faza športne igre, ko si moštvo prizadeva ohraniti določen rezultat: povezati obrambo in napad / preiti v obrambo / conska obramba pri kateri brani vse moštvo določen prostor// šport. žarg. obrambni igralci pri nekaterih igrah z žogo: gostje so razbili domačo obrambo; slaba igra obrambe 5. pravn. zagovor, zagovarjanje obdolženca: pripraviti, sprejeti obrambo;
obrambo vodi znan odvetnik / čakali so, kaj bo povedal v svojo obrambo / pravn. žarg. na predlog obrambe so obravnavo preložili branilcev
● ekspr. napad je najboljša obramba s tem, da človek očita napake drugim, prepreči, da bi mu drugi očitali njegove
♦ med. obramba organizma proti bolezni; šah. indijska obramba otvoritev igre, pri kateri črni fianketira enega ali oba lovca; šol. obramba disertacije zagovor disertacije pred komisijo; obramba in zaščita v socializmu učni predmet, pri katerem se poučujejo osnovne oblike obrambe in družbene samozaščite; voj. protiletalska, protiraketna obramba; teritorialna obramba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
odvétnik -a m (ẹ̑) kdor poklicno daje pravno pomoč: izročiti zadevo odvetniku;
posvetovati se z odvetnikom;
govori kot odvetnik
♦ zgod. odvetnik v srednjem veku fevdalec, ki v sodstvu zastopa drugega fevdalca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
pooblastítelj -a m (ȋ) kdor koga pooblasti: odvetnik in njegov pooblastitelj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
povzpétniški -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na povzpetnike ali povzpetništvo: povzpetniški odvetnik;
povzpetniška družba, generacija;
povzpetniška oholost / povzpetniška elita
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
pravdáč -a m (á) 1. slabš. kdor se (rad) toži, tožari: ta človek je strasten pravdač 2. star. odvetnik, advokat: zakoten pravdač
♦ pravn. pravdač v fevdalizmu nepoklicni zastopnik stranke na sodišču
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
právdar -ja m (ȃ) 1. ekspr. kdor se (rad) toži, tožari: hud pravdar je 2. star. odvetnik, advokat: poiskal je dobrega pravdarja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
právdarski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na pravdarje ali pravdanje: pravdarska strast / pravdarski dohtar odvetnik, advokat
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
pravíca -e ž (í) 1. kar je v skladu s človekovimi, družbenimi predstavami, pravili o (moralnih) vrednotah: to, da eni dobijo vse, drugi pa nič, ni pravica;
na koncu je vendarle zmagala pravica;
zmeraj je branil pravico, se potegoval za pravico;
ekspr. bili so lačni, žejni pravice;
pravica in krivica / ekspr. iskati, najti pravico / prepričan sem, da se bo pravica izkazala; ekspr. takrat bo zavladala pravica // načela, predpisi, ki določajo, kaj je v skladu s takimi predstavami, pravili: vsak je trdil, da je pravica na njegovi strani; ekspr. s tem dejanjem bo, upam, pravici zadoščeno / ekspr. njihova pravica je neusmiljena, trda; iron. no, zdaj sem spoznal, kaj je vaša pravica 2. navadno s prilastkom kar komu dovoljuje, daje možnost biti, imeti, narediti kaja) glede na odogovor, pravilo, zakon: odpovedati se kaki pravici;
imeti pravico do lastne izbire;
jemati si vedno več pravic;
pridobiti si pravico sodelovati v prvenstvu;
priznati komu kako pravico;
posebna pravica;
pravno zagotovljena pravica do stanovanja;
pravice in dolžnosti / dedna pravica do podedovanja; demokratične, moralne, pravne, ustavne pravice; glasovalna, volilna pravica; pravica pritožbe, do pritožbe, publ. na pritožbo; pravica iz delovnega razmerja / kot vljudnostna fraza pridržujem si pravico odgovoriti na to vprašanje pozneje / vaše pravice ne sežejo tako daleč, da bi to preprečili pooblastila, pristojnostib) nav. mn. glede na njegovo vlogo, položaj, lastnost: zagovarjati pravice delavcev;
pravice staršev, žensk so se spremenile / človečanske, državljanske pravice; kraj je dobil mestne pravice v 13. stoletju / to je naredil s pravico močnejšega / leta 1934 je začela izhajati Ljudska pravica c) glede na odnos do določenega dejstva sploh: narodu ne more nihče odvzeti pravice, da sam odloča o svoji usodi;
vsak človek ima pravico živeti, do življenja, da živi;
bojevati se za pravice zatiranih // kar komu pripada glede na dogovor, pravila, zakon: hotel, zahteval je svojo pravico, in ko je plačilo dobil, je odšel; priti do svoje pravice // v povedni rabi kar je komu dovoljeno glede na določeno pravilo, vlogo, odnos: to je stara fantovska pravica; voliti je pravica vsakega polnoletnega državljana; odločanje je pravica nadrejenega / ekspr.: uporaba te poti je nenapisana pravica vseh; govoriti resnico je naša sveta pravica / ekspr. veselost, biti drzen je pravica mladosti 3. ekspr. oblast1,
sodišče: pravica je bila mnenja, da osumljeni ni prišteven;
vlomilca je pravica zasačila pri vlomu / biti na begu pred pravico / pasti v roke pravice biti ujet, aretiran4. star. dokument, listina: predložiti pravico;
še enkrat je prebral pravico do parcele 5. zastar. pravo: študirati pravico / doktor vseh pravic doktor civilnega in cerkvenega prava6. v prislovni rabi, v zvezi po pravici izraža skladnost z moralnimi normami, priznanimi načeli: da bo po pravici, ti vrnem tudi to;
vse je šlo po pravici // izraža utemeljenost, upravičenost: po pravici ga imajo za nasilneža; če je to res, so ga po pravici zaprli / ko se je ozrl, je onemel. In to po pravici // izraža skladnost z določenim dejstvom, resnico: povej po pravici, sicer se ti bo slabo godilo / da vam povem po pravici, sit sem že vsega tega odkrito
● star. pravica se je nekdaj pisala drugače nekdaj se je ravnalo, postopalo drugače; nekdaj so veljali drugačni zakoni, pravila; ekspr. pravici je zadoščeno kazen je izvršena; star. v tem mestu je sedem let branil pravico bil, služboval kot odvetnik; ekspr. kdo ti je dal pravico tako govoriti ne smeš, ne dovoljujem ti tako govoriti; dati komu pravico, da se sam odloči dovoliti, omogočiti mu; ekspr. kralj je precej samovoljno delil pravico sodil, razsojal; pesnik ima pravico preoblikovati zgodovinske dogodke sme; ekspr. misli, da ima pravico v zakupu da ima, dela zmeraj prav; da lahko samo on razsoja, kaj je prav; ekspr. rad išče pravico po sodiščih rad se toži; ekspr. izročiti koga pravici vložiti tožbo proti njemu; ekspr. jemati si pravico sam kaznovati koga, maščevati se komu za storjeno dejanje, ne da bi se skušalo to doseči po legalni, pravni poti; jemljem si pravico, da opozorim na nekaj napak dovoljujem si opozoriti; po pravici je mislil, da bodo otroci že doma popolnoma upravičeno; star. mislim, da je on v pravici da ima on prav; ekspr. sprl se je s pravico in zbežal v tujino prišel je v nasprotje z zakoni, predpisi; ekspr. ni se strinjal s pravico, ki mu jo je bilo sodišče odmerilo s kaznijo; ekspr. slovenščina ima tudi na avstrijskem Koroškem domovinsko pravico je zgodovinsko upravičena, utemeljena; publ. to zahtevate s polno pravico popolnoma upravičeno; vznes. hiša pravice sodišče; ekspr. vladala je pravica pesti oblast je imel, kdor je bil močnejši, brezobzirnejši; ekspr. roka pravice v te kraje ne seže oblast tu ne more uveljaviti svoje volje; ekspr. varuh pravice sodnik, policist; kdor ima moč, ima tudi pravico kdor ima oblast, je lahko samovoljen; preg. kjer nič ni, še cesar pravico izgubi kjer nič ni, ni kaj vzeti
♦ pravn. pravica miruje, zastara; avtorske pravice po mednarodnih predpisih določeno avtorjevo lastništvo pravic; človekove pravice ki pripadajo človeku ne glede na raso, jezik, versko ali politično pripadnost; osnovne človekove pravice človekove pravice, ki so zagotovljene z ustavo; domovinska pravica do 1945 pristojnost v določeno občino; lastninska pravica pravno priznana pravica do stvari in vseh koristi, ki jih ta daje; odkupna pravica izgovorjena pravica prodajalca, da sme prodani predmet znova kupiti; izgubiti politične pravice izgubiti pravice, ki dajejo državljanu možnost vplivanja na oblikovanje javne oblasti, sodelovanja pri njenem izvrševanju in nadzora nad njo; posvetovalna pravica pravica sodelovati pri določenem posvetovanju brez pravice odločanja; aktivna, pasivna volilna pravica; pravn., zgod. pravica pesti v srednjem veku pravica plemstva, da uveljavi svoje pravne zahteve tudi s silo, orožjem; šol. šola s pravico javnosti nekdaj privatna šola z enako veljavnostjo kot državna; zgod. fevdna pravica pravica podeljevanja fevdov; pravica prve noči v fevdalizmu domnevna pravica zemljiškega gospoda, da preživi z nevesto svojega podložnika njeno poročno noč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
rabulíst -a m (ȋ) knjiž. kdor spretno, zvito spreminja smisel besed, zakonov: ta odvetnik je pravi rabulist
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
stránka -e ž (ȃ) 1. organizirana skupina ljudi, ki se zavzema za uresničenje svojega političnega programa: ustanoviti stranko;
pristopiti k stranki;
med strankami se je začel boj za zmago na volitvah;
delavska, kmečka, komunistična, meščanska, socialistična stranka;
konservativna, napredna stranka;
vladna stranka;
poslanci liberalne stranke;
program, vodstvo stranke / od 1896 do 1919 Jugoslovanska socialnodemokratska stranka; od 1894 do 1918 Narodna napredna stranka; od 1905 do 1929 in od 1992 Slovenska ljudska stranka; na Hrvaškem, od 1861 do 1918 Stranka prava / pomladna stranka ki je nastala iz gibanja za demokratizacijo in osamosvojitev Slovenije / politična stranka 2. oseba v odnosu do osebe, organizacije, organa, ki ji opravlja določene storitve: pred okenci so že čakale stranke;
raznašati mleko strankam;
vsaka trgovina ima svoje stranke / on je naša stalna stranka / kot opozorilo: obveščamo cenjene stranke, da bo poslovalnica jutri zaprta; odprto za stranke od 8h do 12h // oseba v odnosu do svojega rednega pravnega zastopnika: ta odvetnik ima mnogo strank / dobra, slaba stranka // ekspr. oseba v odnosu do prostitutke, prostituta: na ulici so prostitutke čakale na svoje stranke 3. oseba, skupina, organizacija, ki je v pravnem razmerju do druge osebe, skupine, organizacije: stranke v pogodbi o preživljanju;
dogovor strank o dobavi blaga // vsaka od oseb, ki s svojimi zahtevami nastopajo pred organom, ki vodi postopek: zaslišati obe stranki
♦ pravn. kontradiktorni stranki tožnik in toženec v pravdnem postopku; tožeča, tožena stranka; beseda strank zadnji govor tožilca, oškodovanca, zagovornika in obtoženca na obravnavi na sodišču4. stanovalec, stanovalci v enem stanovanju večstanovanjske hiše: terjati stranke zaradi neporavnane stanarine;
v pritličje se je vselila nova stranka 5. nav. ekspr. skupina ljudi, ki so o kaki stvari enakega mnenja: ukrep vodstva je bil všeč obema strankama / poslušalci so se razdelili v dve stranki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
stránkin -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na stranko: strankin program;
strankina politika / strankin časopis; sestal se je strankin odbor; strankina izkaznica, uniforma / odvetnik je zastopal strankine pravice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
zagovárjati -am nedov. (ȃ) 1. govoriti v korist koga, ki se negativno ocenjuje: kradel je, ti ga pa še zagovarjaš;
matere rade zagovarjajo svoje otroke / zagovarjati koga pred kom; zagovarjati koga pred očitki // odvzemati, zmanjševati krivdo: morilca zagovarja znan odvetnik; zagovarjati koga pred sodiščem / zagovarjati se pred predstojnikom / pravno zagovarjati
♦ pravn. zagovarjati obdolženca, obtoženca 2. dokazovati pravilnost česa, kar se zanikuje, ne priznava: zagovarjati drugačne metode dela;
v razpravi so se zagovarjala različna stališča / zagovarjati moderne smeri v umetnosti 3. šol. pred komisijo dokazovati pravilnost trditev, navedenih v strokovnem, znanstvenem delu, navadno za dosego določenega naslova: zagovarjati disertacijo, diplomsko nalogo;
uspešno zagovarjati seminarsko nalogo 4. po ljudskem verovanju z določenimi besedami na čaroven, nerazumljiv načina) zdraviti: zagovarjati bolno živino / zagovarjati bolezen, oteklino, urok / zagovarjati komu proti strupenemu piku b) odpravljati, odvračati kaj: zagovarjati sušo, točo c) jemati komu ali čemu določeno lastnost: zagovarjati strupene kače;
zagovarjati strup č) dajati komu ali čemu zaželeno lastnost: zagovarjati koga, da bi postal zvest
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.
zagovórnik -a m (ọ̑) 1. kdor govori komu v korist: zagovornik zatiranih delavcev / največ zagovornikov so imeli med mladino; zagovornik velikega filozofa 2. odvetnik, ki pravno zagovarja koga: uradno določiti zagovornika;
izbrati si zagovornika;
pogovor zagovornika z obdolžencem 3. kdor dokazuje pravilnost česa, kar se zanikuje, ne priznava: zagovorniki novih idej;
zagovornik človekovih pravic in svoboščin;
vnet zagovornik resnice / bil je zagovornik impresionizma 4. po ljudskem verovanju kdor z zagovarjanjem vpliva na kaj: zagovornik bolezni / zagovornik kač
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.