Slovar slovenskega knjižnega jezika

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

bíorítem -tma m (ȋ-í) periodično spreminjanje fizioloških in psiholoških procesov pri živih bitjih kot odziv na okolje, spremembe v njem: določiti bioritem; dnevni, mesečni bioritem
ganíti in gániti -em dov. (ī á; gānjen) 
  1. 1. vzbuditi čustven odziv: film nas gane; niti jok ga ne gane; njeno pripovedovanje ga je ganilo; pismo ga je ganilo do solz / pesn. ganiti srce
  2. 2. raba peša, navadno z nikalnico narediti gib, premakniti: ganiti roko v slovo; z nogami ne more ganiti / po cele ure sedi in ne gane se ne gane
    ●     ekspr. niti z mezincem, s prstom ni ganil za to čisto nič ni naredil, prispeval za to
interès tudi interés -ésa m (ȅ ẹ́; ẹ̑) 
  1. 1. nav. mn. kar je, predstavlja komu določeno vrednoto; korist: tu se naši in njihovi interesi križajo; njuni interesi se ujemajo; družijo jih enaki, podobni, skupni interesi / za tem se skrivajo njegovi osebni interesi; uskladiti interese posameznikov z interesi skupnosti; družbeni, gospodarski, javni interesi; materialni, trgovski interesi
  2. 2. navadno s prilastkom kar daje, prinaša ugodne, pozitivne posledice; korist: braniti, zastopati interese delovnega ljudstva; bori se za svoje interese / naredite tako, saj je v vašem interesu vam v korist, v prid
    ♦     jur. pravni interes pravno zaščitena osebna ali premoženjska korist
  3. 3. publ., v prislovni rabi, v zvezi v interesu izraža usmerjenost koristnosti glagolskega dejanja: delati, govoriti v interesu skupnosti / odlok so sprejeli v interesu varnosti zaradi varnosti
  4. 4. hotenje, želja po določenem udejstvovanju; zanimanje, nagnjenje: imeti, kazati interes; vzbujati komu interes za kaj; ima velik interes za glasbo; znanstveni interesi
    // potreba, želja: nima interesa tekmovati / nerazvita območja imajo interes za hitrejši gospodarski razvoj si ga želijo, se zavzemajo zanj
  5. 5. ed., zastar. obresti: posojilo mu prinaša dosti interesa
    ●     publ. kakšen interes ima, da širi takšne govorice kaj namerava, kaj hoče doseči s tem; publ. film je vzbudil izreden interes občinstva veliko zanimanje, velik odziv; publ. delati kaj z velikim interesom z veliko zavzetostjo, vnemo
izsíliti -im dov. (í ȋ) 
  1. 1. s silo priti do česa: izsiliti denar, podkupnino / z orožjem so izsilili vhod v palačo
    ♦     šah. izsiliti kmetu prosto pot; izsiliti potezo prisiliti nasprotnika, da napravi potezo; šport. izsiliti neodločen izid
  2. 2. z glagolskim samostalnikom s silo doseči, da kdo kaj naredi, pove: izsiliti izjavo; izsiliti izpolnitev obveznosti; z grožnjami izsiliti priznanje; z jokom je izsilila privoljenje / izsilil je skrivnost iz njega; pren. ljubezni ni mogoče izsiliti
  3. 3. knjiž., ekspr., z dajalnikom vzbuditi čustven odziv: nenadno srečanje ji je izsililo solze; vznemirjenost in izraz njenih oči sta mu izsilila krik
  4. 4. knjiž. povzročiti, vzbuditi: nevarnost je izsilila sodelovanje med njimi
izvabíti in izvábiti -im tudi zvabíti in zvábiti -im dov. (ī á) 
  1. 1. z vabljenjem, prigovarjanjem spraviti koga odkod: sošolci so ga izvabili iz internata; pren. toplo sonce jih je izvabilo iz hiše
  2. 2. ekspr. s spretnim, zvijačnim prigovarjanjem priti do česa: izvabiti denar od prijateljev / izvabiti komu priznanje, skrivnost; pren. izvabiti strunam melodije
  3. 3. knjiž., ekspr., z dajalnikom vzbuditi čustven odziv: s svojim petjem jim je izvabil solze; prim. zvabiti
izvábljati -am tudi zvábljati -am nedov. (á) 
  1. 1. z vabljenjem, prigovarjanjem spravljati koga odkod: izvabljali so ga iz internata; pren. sonce je izvabljalo prve brste
  2. 2. ekspr. s spretnim, zvijačnim prigovarjanjem prihajati do česa: od njega izvablja denar / izvabljati komu priznanje, skrivnosti; pren. izvabljati klavirju glasove
  3. 3. knjiž., ekspr., z dajalnikom vzbujati čustven odziv: njegovo govorjenje jim je izvabljalo smeh; prim. zvabljati
meníti in méniti -im, tudi méniti -im nedov. (ī ẹ́; ẹ́) 
  1. 1. knjiž., z odvisnim stavkom imeti povedano glede na svoje védenje, poznavanje za resnično: menijo, da je bila stavba zgrajena v desetem stoletju; menila sva, da bova kmalu na cilju, pa sva bila šele na pol poti; strokovnjaki menijo, da to ni bila samo nesreča / menim, da bo deževalo zelo verjetno bo deževalo
    // izraža omejitev povedanega na osebni odnos; misliti: menijo, da bi bilo potrebno spremeniti predpise; za ta problem, o tem problemu so menili, da ni dobro rešen; osebno menim, da ravna prav / ekspr. časopis meni, da se bodo razmere uredile / kaj menite vi o tem človeku sodite
  2. 2. knjiž., z nedoločnikom imeti namen, nameravati: menil sem iti tja, toda zdaj je že prepozno; menil ga je pohvaliti, posvariti / nisem te menil prizadeti, žaliti; elipt. s tem nisem menil nič hudega; še dolgo menim ostati med vami
  3. 3. knjiž. izraža točno, konkretno določitev predmeta; misliti: koga menite? Očeta menim, ne tebe; to je kraj, ki ga je menil brodnik; s temi besedami meni njega / ko govori o uspehu, meni sosedove / odšel boš nazaj. Kako to meniš
  4. 4. knjiž., v medmetni rabi, v zvezi z ali, kaj izraža začudenje, nejevoljo; misliti: kje se le mudiš, ali meniš, da čas kradem; kaj meniš, da tega nisem vedel
    // v zvezi s kaj izraža podkrepitev trditve: to so res velike reči, kaj meniš / kaj menite, tega ne bo nikoli pozabil
  5. 5. knjiž. reči, dejati: to ni lepo in prav, meni oče; lahko greste, meni zaničljivo, toda prej plačajte
nahájati -am nedov. (ȃ) publ. imeti: v tem dejstvu nahaja neizpodbitne dokaze; ta človek nahaja zelo dober odziv v družbi / tam zmeraj nahaja zveste poslušalce
// večkrat najti: na bojišču je nahajal najrazličnejše orožje; iskati in nahajati / kritika nahaja v drami tudi motiv upora odkriva, vidi
občútek -tka m (ȗ) 
  1. 1. kar se čutno dojame kot lastnosti predmetnega sveta: dražljaji povzročajo občutke; občutek bolečine, teže, toplote, ugodja; lakota, žeja in drugi občutki / tipni, vidni občutek
  2. 2. navadno s prilastkom čustvo kot odziv na zunanje ali notranje dražljaje: ob pogledu nanj ga je obšel neprijeten občutek; spreletel ga je grozljiv občutek; izraziti svoje občutke; pričakovati kaj s tesnobnimi občutki; občutek sramu, strahu, zmagoslavja / z oslabljenim pomenom povedati kaj z občutkom ponosa s ponosom
  3. 3. s prilastkom zavedanje, doživljanje določenega stanja: znebiti se občutka krivde; imeti občutek odgovornosti; občutek ogroženosti, samote, varnosti / osrečeval ga je občutek, da jim je zmeraj pomagal / manjvrednostni občutek ali občutek manjvrednosti pomanjkanje samozavesti zaradi resnične ali namišljene osebne pomanjkljivosti
  4. 4. s prilastkom kar se zdi komu glede na njegovo védenje, poznavanje resnično: vsiljeval se mu je občutek prevaranosti; ni se mogel znebiti občutka, da ga zasledujejo / imam občutek, da je takih primerov še več menim, domnevam
  5. 5. v zvezi z za sposobnost za dojemanje, presojanje česa: imeti občutek za čas; izgubiti občutek za hitrost; občutek za mero in pravičnost pri kaznovanju / pridobiti si občutek za orientacijo sposobnost; žarg. ima občutek za volan zna (dobro) voziti, šofirati
  6. 6. v prislovni rabi izraža ustreznost, pravilnost pri kakem ravnanju: ravnati s strojem brez občutka; v temi sta hodila kar po občutku; voziti z občutkom / deklamirati z občutkom
    ●     pog. ni imel dobrega občutka, ko so bile kamere obrnjene vanj počutil se je neprijetno, nesproščeno; pog. moram vam vrniti, da ne bom imel slabega občutka da se ne bom čutil dolžnega; pog. za njegov občutek, po njegovem občutku so živeli malo preveč razsipno po njegovem mnenju
občutljívost -i ž (í) lastnost, značilnost občutljivega: omejena občutljivost ušesa / knjiž. estetska občutljivost dovzetnost
// gostilničarka je pred gosti skrivala svojo občutljivost; pretirana občutljivost / občutljivost instrumenta
♦ fiz. občutljivost količina, ki meri odziv merilne naprave na enoto merjene količine; fot. občutljivost filma
odzív -a m (ȋ) glagolnik od odzvati se: razpis je imel dober odziv; pričakujejo velik odziv volivcev; slab odziv na vabilo / na trkanje ni bilo odziva odgovora
// film ni vzbudil pričakovanega odziva; močen čustveni odziv / duševni, živčni odziv
● publ. dogodek je naletel na velik odziv o njem so govorili, razpravljali
♦ biol. pogojni odziv pogojni refleks; fiz. odziv sprememba, ki jo povzročijo zunanje motnje; med. odziv nehoten odgovor organizma na dražljaj; refleks; ptt telefonski, telegrafski odziv
odzíven2 -vna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na odziv: odzivna čustva
presúniti -em dov. (ú ȗ) 
  1. 1. vzbuditi močen čustveni odziv, zlasti
    1. a) sočutje, žalost: pogled na bolnika jih je presunil; njegova smrt jo je presunila; žalostna usoda pregnancev ga je presunila; brezoseb.: presunilo me je, ko sem slišal za nesrečo; ekspr. presunilo me je do dna srca
    2. b) ekspr. občudovanje: lepota gor človeka presune / presunila jih je taka pripravljenost na žrtve; njena vdanost ga je presunila
  2. 2. knjiž. prevzeti, obiti: nova moč je presunila njeno telo / groza presune; presunil ga je strah pred ljudmi
  3. 3. star. prebosti, predreti: presuniti komu srce z mečem, s sulico / nasprotnikov nož ga je presunil; pren. tvojo dušo bo presunil meč; puščica iz njenih oči ga je presunila
    ●     presunilo jo je po vsem hrbtu začutila je ostro bolečino
presúnjati -am nedov. (ú) knjiž.  
  1. 1. vzbujati močen čustveni odziv, zlasti
    1. a) sočutje, žalost: njen molk ga je bolj presunjal kot njen jok
    2. b) občudovanje: njegove stvaritve nas presunjajo
  2. 2. prevzemati, obhajati: kakšna čustva so jo presunjala, ko je to gledala / ljubezen, ki presunja dva mlada človeka
presunljív -a -o prid. (ī í) 
  1. 1. ki vzbuja močen čustveni odziv, zlasti
    1. a) sočutje, žalost: presunljiv prizor; presunljivo ihtenje
    2. b) ekspr. občudovanje: spoznal sem lepo, presunljivo severno deželo
  2. 2. ekspr. predirljiv: pevke so pele s presunljivim glasom; presunljiv krik; presunljivi zvoki sirene; zaslišal se je presunljiv žvižg / uprl je vanjo svoj presunljivi pogled
    ●     iron. to je že kar presunljiva naivnost zelo velika
pretrès -ésa m (ȅ ẹ́) 
  1. 1. zelo močen čustveni odziv zaradi zlasti negativnega doživetja: doživeti pretres; to razočaranje je povzročilo v njem pretres; opomoči si od pretresa / čustveni, duševni, živčni pretres
  2. 2. glagolnik od pretresti: pretres žita v vreče / pretres načrta, predlogov; kratek pretres pomenov manj znanih besed / kritičen pretres umetnine / dati, vzeti kaj v pretres
    ♦     med. pretres možganov funkcijska prizadetost možganov zaradi udarca, padca
  3. 3. nav. ekspr. kar ima za posledico bistvene spremembe: to je bil odločilen reorganizacijski pretres; doba velikih družbenih pretresov / potekati brez pretresov / njena ljubezen je doživljala pretrese
pretrésati -am nedov. (ẹ́) 
  1. 1. spravljati kaj sipkega, drobnega v drugo posodo: pretresati krompir v gajbe; pretresa moko v manjšo vrečo
  2. 2. vsestransko proučevati, navadno zaradi ocenjevanja, odločitve: pretresati dokaze; pretresati predloge za izboljšanje česa / njegovi romani kritično pretresajo politična in družbena vprašanja / na sejah so pretresali tekoče probleme so se pogovarjali o njih
  3. 3. vzbujati močen čustveni odziv, zlasti sočutje, žalost: taki dogodki človeka pretresajo / žalostni spomini ji pretresajo srce / Prešernove pesmi bralca pretresajo vzbujajo v njem občudovanje
  4. 4. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa samostalnik: državo so pretresali notranji boji, hude krize; svet pretresajo državljanske vojne / pretresali so ga dvomi; veselje, žalost pretresa njeno srce
  5. 5. ekspr. biti, pojavljati se kje v veliki meri, z veliko intenzivnostjo: grom pretresa dolino; kriki pretresajo zrak; streljanje pretresa temo
    ●     ekspr. mraz mi pretresa kosti zelo me zebe; star. mrzlica ga je pretresala tresla; star. ude mu pretresa strah zelo se boji
pretresljáj -a m (ȃ) 
  1. 1. knjiž. tresljaj, sunek: varovati svetilko pred pretresljaji
  2. 2. knjiž. močen čustveni odziv zaradi zlasti negativnega doživetja: duševni pretresljaji
  3. 3. ekspr. kar ima za posledico spremembe: v tovarni so preživeli leto brez večjih pretresljajev
pretresljív -a -o prid., pretresljívejši (ī í) ki vzbuja močen čustveni odziv, zlasti
  1. a) sočutje, žalost: pretresljivi dogodki; njen jok je bil pretresljiv; ekspr. do solz pretresljiv prizor; to je ena najpretresljivejših izpovedi; pretresljiva zgodba
  2. b) ekspr. občudovanje: prevzela ga je pretresljiva lepota morja, gor
    // ekspr. zelo velik: to so pretresljivi zneski; delal je s pretresljivo vnemo
pretrésti -trésem dov., pretrésite in pretresíte; nam. pretrést in pretrèst (ẹ́) 
  1. 1. spraviti kaj sipkega, drobnega v drugo posodo: pretresti krompir v gajbo; pretresti moko v vrečko / pretresti vročo mezgo v kozarce
  2. 2. s tresenjem narediti, povzročiti, da se kaka snov kje bolj enakomerno porazdeli: pred uporabo je treba zdravilo dobro pretresti / pretresti steklenico / pretresti blazino zrahljati
    // s tresenjem povzročiti, da kaj ni več trdno: sunek je pretresel hiše
  3. 3. vsestransko proučiti, navadno zaradi ocenjevanja, odločitve: pretresti načrt programa; pretresti predloge; sklep naj se še enkrat pretrese / komisija je delo kritično pretresla / ta problem bi rad z njo še pretresel se o njem pogovoril
  4. 4. vzbuditi močen čustveni odziv, zlasti
    1. a) sočutje, žalost: njene besede so ga pretresle; ta nesreča, smrt je pretresla vse; ekspr. njen jok jih je pretresel do dna duše, srca, do kosti; brezoseb. pretreslo ga je, ko je to slišal
    2. b) občudovanje: veličastnost gor ga je pretresla / taka ljubezen jo je pretresla
      ●       ekspr. ta dogodek je pretresel gledališče v temeljih povzročil velike spremembe; ekspr. če ga dobim, mu bom pretresel kosti zelo ga bom natepel, pretepel; ekspr. grom je pretresel ozračje zelo je zagrmelo; ekspr. stanovanje so mu pretresli, njega pa zaprli temeljito preiskali, pregledali; ekspr. na kamniti cesti nas je dobro pretreslo utrujeni smo od tresenja pri vožnji po njej; ekspr. pri plesu se bodo gostje vsaj malo pretresli razgibali
prevzémati -am nedov. (ẹ̑) 
  1. 1. začenjati imeti, kar je komu namenjeno: v skladišču prevzema blago; prevzemati les; pokojnino prevzema tudi za soseda
    // začenjati imeti, kar ima tudi kdo drug: prevzemati besede iz drugih jezikov; počasi so prevzemali njihove navade; iz občudovanja prevzema tudi slog njegovega pisanja
  2. 2. opravljati uradni postopek ob začetku opravljanja kake funkcije: danes prevzema tajniške posle
    // začenjati opravljati kako funkcijo, dejavnost: prevzemati delo, popravila; rad prevzema funkcije; polagoma sam prevzema vodstvo / rad prevzema komične vloge
  3. 3. z dajalnikom povzročati, da kdo česa ne dobi, nima več: novi hotel jim prevzema goste
  4. 4. vzbujati močen čustveni odziv, zlasti
    1. a) sočutje, žalost: jok žensk in otrok ga je prevzemal; njen obup ga prevzema
    2. b) občudovanje: sončni zahod je vse prevzemal
    3. c) vnemo: znanstveno delo ga zelo prevzema
  5. 5. biti, obstajati kje v veliki meri, z veliko intenzivnostjo: groza in strah sta jo prevzemala tiste ure; vsa leta ga je prevzemalo sovraštvo / take misli so ga prevzemale, kadar je bil sam
    // z oslabljenim pomenom izraža nastopanje stanja, kot ga določa samostalnik: začel ga je prevzemati dvom; polagoma ga prevzema utrujenost
    ●     ekspr. prevzemam krivdo, odgovornost pripravljen sem sprejeti (vse) posledice svoje ali tuje krivde; prevzemati (plesalke) med plesom prositi za ples plesalke, ki že s kom plešejo
prevzéti -vzámem dov., prevzêmi prevzemíte; prevzél; nam. prevzét in prevzèt (ẹ́ á) 
  1. 1. začeti imeti, kar je komu namenjeno: prevzeti blago, material; prevzeti pismo za soseda; zaboj je prevzel v skladišču / ladja prevzame tovor
    // začeti imeti, kar ima tudi kdo drug: prevzeti besedo iz tujega jezika; priseljenci so kmalu prevzeli njihov jezik in kulturo; prevzeti mišljenje, navade koga
    // začeti skrbeti za koga: po hčerini smrti je otroke prevzela njena mati; ponesrečenca je po prevozu v bolnico prevzel zdravnik / pritekel je služabnik in prevzel konja
  2. 2. opraviti uradni postopek ob začetku opravljanja kake funkcije: bili smo navzoči, ko je prevzel posle
    // začeti opravljati kako funkcijo, dejavnost: kdo bo prevzel to delo; prevzeti dolžnosti, gospodinjstvo, naloge; prevzel je novo funkcijo; prevzeti obveznosti po kom, za kom; prevzeti stražo / prevzeti pokroviteljstvo nad kongresom; prevzeti vlogo Jermana / prevzeti delavnico po očetu; prevzeti grunt postati njegov gospodar
  3. 3. z dajalnikom povzročiti, da kdo česa ne dobi, nima več: prijateljica ji je prevzela fanta
  4. 4. vzbuditi močen čustveni odziv, zlasti
    1. a) sočutje, žalost: sinova bolečina jo je prevzela; njen jok ga je prevzel; brezoseb. zelo ga je prevzelo, ko je izvedel za nesrečo
    2. b) občudovanje: ta igra gledalce prevzame; njena ljubkost ga je prevzela; skalnati vrhovi so jih prevzeli
    3. c) vnemo: raziskovalno delo ga je prevzelo, da ni mislil na nič drugega
      // zelo vplivati na počutje: vino jih je prevzelo; oster zrak ga je prevzel
  5. 5. z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: dvom, groza, strah, žalost prevzame koga; nenadoma ga je prevzelo kesanje; prevzela jih je omotica postali so omotični
    ●     ekspr. dekle ga je vsega prevzelo začutil je veliko ljubezensko naklonjenost do nje; nar. ta dišava v jedi vse prevzame ima močnejši okus, vonj kot druge dišave v njej; ekspr. dozdaj mu nobena ženska ni prevzela srca nobene ženske ni ljubil; knjiž. zdaj je prevzel besedo oče začel govoriti za kom; ekspr. prevzeti krivdo, odgovornost biti pripravljen sprejeti (vse) posledice svoje ali tuje krivde; publ. oblast je prevzela vojska v državi je nastopila vojaška vlada; publ. za atentat je prevzela odgovornost neka teroristična organizacija izjavila je, da je organizirala, izvedla atentat; prevzeti (plesalko) med plesom prositi za ples plesalko, ki že s kom pleše; publ. na igrišču so zdaj prevzeli pobudo gostje so postali uspešnejši; ko je učitelj zbolel, je kolegica prevzela pouk začela poučevati razred, postala razredničarka
    ♦     igr. prevzeti soigralcu vzetek; šport. prevzeti štafetno palico sprejeti jo na določenem mestu od prejšnjega udeleženca štafete
razvnémati -am nedov. (ẹ̑) 
  1. 1. povzročati, da kaj močneje gori: veter je razvnemal ogenj; požar se razvnema / razvnemati žerjavico
  2. 2. nav. ekspr. delati, povzročati, da se kaj pojavi z veliko silo, intenzivnostjo: razvnemati prepir; boji se na novo razvnemajo / razvnemati ljubezen, maščevalnost, radovednost; njen ples mu je razvnemal strast / razvnemati domišljijo
  3. 3. ekspr. vzbujati močen, navadno pozitiven čustveni odziv: igralci so razvnemali občinstvo; pesem ga je začela razvnemati; poslušalci so se vedno bolj razvnemali / ne razvnemaj se po nepotrebnem ne razburjaj se
  4. 4. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža obstajanje stanja, kot ga določa samostalnik: razvnema ga ljubezen, maščevalnost
    ●     ekspr. vino jih razvnema zaradi popitega vina postajajo bolj živahni, zgovorni
razvnéti -vnámem dov., razvnêmi razvnemíte; razvnél; nam. razvnét in razvnèt (ẹ́ á) 
  1. 1. povzročiti, da kaj močneje gori: veter je ogenj znova razvnel; požar so pogasili, preden se je razvnel / razvneti žerjavico
  2. 2. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da se kaj pojavi z veliko silo, intenzivnostjo: razvneti prepir; boji so se znova razvneli / razvneti hrepenenje, ljubezen; medved je razvnel njegovo lovsko strast; med njimi se je razvnelo sovraštvo / razvneti domišljijo
  3. 3. ekspr. vzbuditi močen, navadno pozitiven čustveni odziv: govornik je razvnel občinstvo; pesem jih je razvnela; ob tej novici se je zelo razvnel / hitro se razvname razburi
    // razvneti materino srce
    ●     ekspr. vino ga je že malo razvnelo zaradi popitega vina je postal bolj živahen, zgovoren; ekspr. razvnela je vse njegove čute zelo ga je čutno vznemirila; ekspr. razvneti dekletu srce vzbuditi v njem naklonjenost, ljubezen
razžgáti -žgèm dov., razžgál (á ȅ) nav. ekspr.  
  1. 1. z vročino poškodovati, uničiti: sonce jim je razžgalo kožo / pijača mu je razžgala grlo
  2. 2. povzročiti, da kaj nastopi z veliko silo, intenzivnostjo: razžgati ljubosumnost, sovraštvo
    // vzbuditi močen čustveni odziv: njena lepota mu je razžgala dušo / razžgati komu kri
razžígati -am nedov. (ī ȋ) nav. ekspr.  
  1. 1. z vročino uničevati: ogenj razžiga opeko / pijača mu je razžigala grlo
  2. 2. povzročati, da kaj nastopi z veliko silo, intenzivnostjo: razžigati ljubezen, strast
    // vzbujati močen čustveni odziv: njena lepota ga je razžigala
    ●     ekspr. to ji znova razžiga stare rane povzroča velike (duševne) bolečine
resonánca -e ž (ȃ) 
  1. 1. fiz. nihanje nihala z največjo amplitudo, ko se frekvenca vsiljenega nihanja izenači s frekvenco nihala: povzročiti resonanco; posledice, učinek resonance / priti v resonanco; biti v resonanci
  2. 2. muz. ojačenje zvoka zaradi hkratnega nihanja zvočila in telesa, ki lahko niha z isto frekvenco, odzvok: uglasiti struno tako, da nastane resonanca / resonanca tona v ustni votlini
  3. 3. knjiž. odmev, odziv: njegova poezija nima resonance v današnjem času
samohôten -tna -o prid. (ó ō) knjiž.  
  1. 1. spontan: zaslišalo se je samohotno ploskanje; veselje je bilo samohotno / te besede so bile samohoten odziv njenega čustva
  2. 2. hotèn: samohotna osamljenost; samohotno vplivanje na potek dejanja
  3. 3. svojevoljen, samovoljen: samohoten poveljnik / to je bila v marsičem samohotna praksa
    ●     knjiž., redko samohotna pomoč v nesreči prostovoljna; knjiž. prepustiti mošt samohotnemu vrenju naravnemu vrenju
strés -a m (ẹ̑) med. odziv organizma na škodljive (zunanje) vplive: tako delo povzroča strese; zdravljenje motenj, ki nastanejo zaradi stresa
šók -a in šòk šôka m (ọ̑; ȍ ó) 
  1. 1. med. zelo močen odziv organizma na hujšo telesno poškodbo, na duševni pretres: ponesrečenec je doživel šok; motnje v krvnem obtoku, dihanju in drugi znaki šoka / biti v šoku / psihični šok kot posledica duševnega pretresa; travmatski šok kot posledica hujše telesne poškodbe; živčni šok katerega glavna motnja je v delovanju osrednjega živčevja
    // psiht. tak odziv organizma, povzročen umetno: pripraviti duševnega bolnika na šok; zdravljenje s šokom / inzulinski šok
  2. 2. ekspr. veliko presenečenje, osuplost: taki prizori vzbudijo pri gledalcih šok / dogodek je bil zanjo šok; neskl. pril.: pog. šok soba soba za intenzivno nego
vnémati -am nedov. (ẹ̑) 
  1. 1. delati, povzročati, da kaj začne goreti: otroci so s kremeni vnemali dračje
  2. 2. ekspr. delati, povzročati, da se kaj začne z veliko silo, intenzivnostjo: govorili so, da rad vnema prepire / vnemati ljubezen do knjig; vnemati veselje za glasbo / vnemati v kom strast / vnemati domišljijo
  3. 3. ekspr. vzbujati pri kom zelo močen, navadno pozitiven čustveni odziv: njegovi nastopi so gledalce vnemali / lepota narave ga je vedno vnemala
  4. 4. ekspr., v zvezi z za povzročati pri kom veliko veselje, voljo, pripravljenost zlasti za kako delo, dejavnost: vnemati kmete za živinorejo
vnéti vnámem dov., vnêmi vnemíte; vnél; nam. vnét in vnèt (ẹ́ á) 
  1. 1. narediti, povzročiti, da kaj začne goreti: vneti stenj pri petrolejki / z lečo zbrani sončni žarki vnamejo papir
  2. 2. ekspr. narediti, povzročiti, da se kaj začne z veliko silo, intenzivnostjo: vneti prepir, upor / vneti ljubezen / vneti domišljijo
  3. 3. ekspr. vzbuditi pri kom zelo močen, navadno pozitiven čustveni odziv: vnela ga je njena lepota; predstava je gledalce vnela / novica jim je vnela kri jih je razburila; vneti komu srce vzbuditi ljubezen, naklonjenost koga
  4. 4. ekspr., v zvezi z za povzročiti pri kom veliko veselje, voljo, pripravljenost zlasti za kako delo, dejavnost: vneti otroke za risanje, šport
vnetljív -a -o prid. (ī í) 
  1. 1. ki se (rad) vname: eksplozija vnetljivega plina; vnetljive snovi, tekočine
  2. 2. ekspr. pri katerem se zlahka vzbudi zelo močen, navadno pozitiven čustveni odziv: vnetljiv človek
vtís -a m (ȋ) 
  1. 1. podoba predmeta, ki nastane z njegovim vtisnjenjem v kaj: vtisi stopal so še vidni; globoki, sveži vtisi; školjkast vtis
  2. 2. kar nastane v zavesti kot posledica hitrega, navadno čustvenega sprejemanja zunanjega sveta: vtis izgine, ostane, zbledi; dobiti napačen vtis; urediti svoje vtise; zanesti se na prvi vtis; nov, knjiž. bežen vtis; vtisi s potovanja / biti pod vtisom povedanega vplivom
    // barvni, vidni, zvočni vtis / čutni vtis; duševni vtis
    // s prilastkom podoba, videz, kot se kaže zlasti pri kratkotrajnem zaznavanju: tkanina daje vtis pletenine; delati vtis zapuščenosti, zmedenosti; napraviti na koga vtis izobraženega človeka / vzdolžni šivi naredijo vtis vitkosti
  3. 3. mnenje, mišljenje o čem, ki nastane zlasti na osnovi zunanjih znakov česa: naš vtis je, da bo organizacija razpadla; imamo vtis, da se jim nikamor ne mudi / lahko bi nastal vtis, da bodo s predpisom vsi problemi rešeni; od kod vam vtis, da vas želimo ogoljufati
  4. 4. vtisnjenje: vtis kovanca, prstana v vosek / vtis dogodka v spomin
    ●     narediti vtis na koga vzbuditi pri njem čustveni odziv, zanimanje; ekspr. s potovanja je odnesel nepozabne vtise potovanje ga je zelo prevzelo; pog. predstava je pustila slab vtis gledalcem ni bila všeč, jim ni ugajala; ekspr. to je naredil samo zaradi vtisa da bi kdo imel o njem mnenje, kakršno on hoče, želi
    ♦     biol. spominski vtis sled, ki jo zapusti vzdraženje v živčnih celicah; šport. ocena za umetniški vtis pri umetnostnem drsanju, kotalkanju ocena za umetnostno vrednost izvedenih likov
vzgíb -a m (ȋ) 
  1. 1. malo zaznaven, rahel gib, zlasti navzgor: naredila je vzgib z roko; z vzgibom glave je vrgel lase nazaj / pozdravil je z vzgibom glave
    // tak gib, s katerim se kaj izraža: ni prezrla niti najmanjšega vzgiba na njegovem obrazu; vzgib pričakovanja
  2. 2. kar povzroča, pospešuje kako dogajanje v človeku: lastna doživetja so mu dala prve vzgibe za pisateljevanje; čustveni, duhovni, idejni vzgibi; notranji, zunanji vzgibi
  3. 3. kar se pojavi, začne, navadno kot nehoten psihofizični odziv, pobuda v človeku: začutila je rahel vzgib bolečine; opazovati vzgibe svojih čustev; pesnik prikazuje podzavestne vzgibe duše / ekspr. premagati vsak vzgib sovraštva
vznetljív -a -o prid. (ī í) knjiž. pri katerem se zlahka vzbudi zelo močen, navadno pozitiven čustveni odziv; vnetljiv: to je vznetljiv človek, pravi zanesenec / vznetljiva domišljija
vžgáti1 vžgèm dov., vžgál (á ȅ) 
  1. 1. narediti, povzročiti, da kaj začne goreti: strela, visoka temperatura vžge snov; vžgati z vžigalicami / vžgati ogenj; pren. strast mu vžge plamen v očeh
  2. 2. star. prižgati: vžgati petrolejko, svetilko; luč se vžge in spet ugasne / na nebu so se vžgale zvezde
  3. 3. s povzročitvijo zgorevanja goriva spraviti v delovanje: vžgati motor / vžgati avtomobil
    // nepreh. zaradi zgorevanja goriva začeti delovati: motor vžge / avtomobil noče vžgati
  4. 4. ekspr. narediti, povzročiti, da se kaj začne z veliko silo, intenzivnostjo: vžgati v kom jezo, ljubezen; te besede so vžgale v njem strast
  5. 5. nepreh., ekspr. vzbuditi pri kom zelo močen, navadno pozitiven čustveni odziv: knjiga, akrobatska točka je vžgala; kot govornik zna vžgati
    ●     ekspr. muzikanti spet vžgejo ognjevito, glasno zaigrajo; ekspr. take zvijače pri meni ne vžgejo ne dosežejo zaželenega učinka
vžígati1 -am nedov. (ī ȋ) 
  1. 1. delati, povzročati, da kaj začne goreti: vžigati drva, slamo / vžigati ogenj v peči; pren. strast mu vžiga plamen v očeh
  2. 2. star. prižigati: vžigati svetilko; luči se vžigajo in ugašajo / na nebu se vžigajo zvezde
  3. 3. s povzročanjem zgorevanja goriva spravljati v delovanje: vžigati motor; voznik je dolgo vžigal / vžigati vozilo
    // nepreh. zaradi zgorevanja goriva začenjati delovati: motor rad, težko vžiga / avtomobil slabo vžiga
  4. 4. ekspr. delati, povzročati, da se kaj začne z veliko silo, intenzivnostjo: vžigati jezo, sovraštvo; vžigati v kom pohlep / vžigati domišljijo, samozavest
  5. 5. nepreh., ekspr. vzbujati pri kom zelo močen, navadno pozitiven čustveni odziv: popevka, akrobatska točka vžiga; vžigati z nastopom
    ●     ekspr. godci vžigajo koračnice ognjevito, glasno igrajo; ekspr. lepotica mu vžiga kri, srce ga spolno zelo vznemirja, privlači; ekspr. njegovi govori vžigajo množice zelo navdušujejo
zanášati -am nedov. (ȃ) 
  1. 1. s svojim delovanjem povzročati, da kaj prihaja kam: burja zanaša sneg na podstrešje; brezoseb. dim, prah iz tovarne zanaša daleč naokrog
    // z nošenjem spravljati kaj kam z določenim namenom: ranjence so zanašali v varno zavetje
  2. 2. noseč premikati en del česa v drug položaj, v drugo smer: zanašati omare proč od zidu
    // z delovanjem povzročati, da se kaj oddalji od prave smeri, začrtane poti: močen tok zanaša plavalca od obale; veter je zanašal ladjo proti čerem / brezoseb.: na poledeneli cesti je začelo avtomobil zanašati; zanašati v desno; pren. pri pripovedovanju ga je nehote zanašalo, da je kaj dodal, olepšal
    // brezoseb. povzročati tako oddaljitev zaradi izgube ravnotežja: zaradi popite pijače ga je zanašalo; ekspr. plesalci so se vrteli, da jih je kar zanašalo / ekspr. soseda že navsezgodaj zanaša je pijan
  3. 3. povzročati tako močen čustveni odziv pri kom, da nehote naredi kaj drugače, kakor hoče, želi: navdušenje ga zanaša; brezoseb. govornika večkrat zanaša
  4. 4. delati, povzročati, da se kaj pojavi tam, kjer prej ni bilo: zanašati razdor, strah, zmedo med ljudi / popotniki so zanašali k nam nove bolezni
  5. 5. star. prizanašati: nič ji ne zanašaj, naravnost ji povej; smrt nikomur ne zanaša
zanêsti -nêsem dov., zanésel zanêsla (é) 
  1. 1. s svojim delovanjem povzročiti, da kaj pride kam: veter je zanesel radioaktivni oblak nad Skandinavijo; brezoseb. prah, sneg je zaneslo v vsako špranjo
    // z nošenjem spraviti kaj kam z določenim namenom: zanesti ranjenca v varno zavetje / star. zanesti blago k šivilji nesti, odnesti
  2. 2. noseč premakniti en del česa v drug položaj, v drugo smer: drugi konec klopi zanesi še malo k zidu; zanesti omaro proti sebi, v levo
    // z delovanjem povzročiti, da se kaj oddalji od prave smeri, začrtane poti: veter je zanesel balon proti severu; vodni tok ga je zanesel daleč od brega / brezoseb.: avtomobil je na spolzki cesti zaneslo; čoln je zaneslo na odprto morje; zaneslo nas je s prave smeri, vstran; v ovinku ga je zaneslo v levo; ekspr. vedno znova ga zanese pod njeno okno pride
    // brezoseb. povzročiti tako oddaljitev zaradi izgube ravnotežja: zaneslo jo je in je padla
  3. 3. povzročiti tako močen čustveni odziv pri kom, da nehote naredi kaj drugače, kakor hoče, želi: jeza ga je zanesla, pa jo je udaril; navdušenje ga večkrat zanese; brezoseb. govornika je zaneslo
  4. 4. narediti, povzročiti, da se kaj pojavi tam, kjer prej ni bilo: pisatelj je v tedanjo književnost zanesel nov slog; zanesti razdor, strah med prijatelje / skušal je zanesti nekoliko živahnosti v pogovor vnesti
    // to bolezen so k nam zanesli priseljenci
  5. 5. knjiž. vzbuditi močen čustveni odziv, zlasti občudovanje; prevzeti: lepota in divjina sta potnike zanesli; deda je zanesel spomin na mladost / znal je vsakogar zanesti navdušiti
  6. 6. star. prizanesti: zanesi nam; ni ji zanesel nobenega udarca
    ●     pot ga večkrat zanese v naše mesto večkrat pride; usoda ga je zanesla v tujino življenjske okoliščine so bile take, da je odšel, bival v tujini; ekspr. zaneslo ga je v kriminal začel je delati kriminalna dejanja
zavzéti -vzámem dov., zavzêmi zavzemíte; zavzél; nam. zavzét in zavzèt (ẹ́ á) 
  1. 1. z bojem spraviti kak kraj, prostor pod svoj nadzor, vpliv: zavzeti bunker, utrdbo; to ozemlje so zavzeli skoraj brez boja / v naskoku, z naskokom zavzeti
  2. 2. priti na kak prostor z namenom pridobiti si ga za uresničenje svojih ciljev, opravljanje kake dejavnosti: uporniki so zavzeli tako dobre položaje, da se jim nihče ni mogel približati; zavzeti strateško pomembne točke
    // priti na kak prostor z namenom živeti, obstajati na njem: prvotni prebivalci so zavzeli višje predele; Slovani so zavzeli velik del Evrope / ta vrsta gamsa je zavzela skoraj vse Alpe
    // priti na kak prostor z določenim namenom sploh: igralec je zavzel svoje mesto; redko prosil je sodelavca, če za nekaj časa zavzame njegovo mesto pri stroju prevzame
    // žarg., šport. tekači so zavzeli startni položaj so se postavili v startni položaj
    ♦     mat. funkcija zavzame vrednost dobi, doseže
  3. 3. začeti obstajati kje: gozd je zavzel že vso planjavo / publ.: mirovno gibanje je zavzelo velik obseg; uporništvo je zavzelo nove oblike dobilo
  4. 4. s svojim obsegom, razsežnostjo porabiti del razpoložljivega prostora: ta omara zavzame preveliko površino; pol stene so zavzele knjižne police / glavna povest zavzame četrt knjige
  5. 5. s prislovnim določilom, navadno v zvezi z mesto priti v kakem sistemu, kaki razporeditvi v položaj, kot ga izraža določilo: ta umetnik je zavzel osrednje mesto med slovenskimi slikarji; delničarji lahko zavzamejo odločilno mesto v upravi podjetja
    // publ. dobiti, zasesti: v svoji karieri je zavzel precej pomembnih položajev v državnih službah
  6. 6. publ. imeti, izraziti: kakšno mnenje, stališče boš zavzel / do njihovega dela je zavzel zelo kritičen odnos je bil zelo kritičen
  7. 7. knjiž. vzbuditi močen čustveni odziv, zlasti občudovanje; prevzeti: njegova klavirska igra je poslušalce zavzela; njene oči so ga čisto zavzele
    ●     publ. ti opravki so me vsega zavzeli so me zelo zaposlili; so mi vzeli veliko časa; zastar. zavzelo ga je vprašanje o smislu življenja začel je intenzivno premišljevati o smislu življenja; publ. zavzeti tuja tržišča začeti prodajati svoje izdelke na tujih tržiščih; ekspr. po več poskusih so alpinisti zavzeli vrh gore stopili, prišli na vrh gore; zastar. zbral je okrog sebe mlade ustvarjalce in jih zavzel za pisanje navdušil
zmeníti se in zméniti se -im se, tudi zméniti se -im se dov. (ī ẹ́; ẹ́) 
  1. 1. dogovoriti se: končno so se le zmenili; zmenil se je za dobro plačilo / zmenimo se za prihodnji teden; s prijatelji se je zmenil za v hribe
    ●     ekspr. na hitro, na tihem sta se zmenila dogovorila za poroko; ekspr. tako se pa nismo zmenili izraža nestrinjanje s čim, nasprotovanje čemu
  2. 2. navadno z nikalnico, v zvezi z za pokazati željo, pripravljenost spoznati kaj, ukvarjati se s čim: nihče se ni zmenil za njegove ideje / ptič se še zmenil ni za meso ga ni hotel jesti
    // ne zmeni se za znance, živi sam zase ne želi imeti stikov z njimi; ekspr. za ženske se ne zmeni ne čuti potrebe po njihovi družbi, po ljubezenskih odnosih z njimi
    // poskrbeti za kaj: za te grobove se nihče ne zmeni / tudi za lastne otroke se ni dosti zmenil; bila je edina, ki se je zmenila zanj med boleznijo
  3. 3. navadno z nikalnico, v zvezi z za vzpostaviti do česa tak odnos
    1. a) da vpliva na ravnanje: ni se zmenil za nevarnost, svarila
    2. b) da vzbudi čustven odziv: za njene solze se ni zmenil; niso se zmenili za trpljenje ljudi; toliko se zmeni zanj kot za lanski sneg nič

Slovar novejšega besedja

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

agoníst -a m (ȋ) farm.
snov, ki se veže na celični receptor in izzove enak biološki odziv kot snov, ki nastaja ali je prisotna v organizmu: Metadon je agonist heroina, kar pomeni, da nadomesti učinek te droge v možganih in prepreči abstinenčno stisko E ← nlat. agonista ← gr. agōnistḗs 'tekmovalec, borilec' iz ágō 'ženem, vodim, peljem'
ávtoimúnski -a -o prid. (ȃ-ȗ)
ki se nanaša na odziv imunskega sistema na sestavine lastnega telesa: avtoimunska bolezen; avtoimunska reakcija; Čeprav avtoimunske celice nastanejo, še vedno obstajajo dodatni mehanizmi, ki zavrejo imunski sistem, če začne napadati lastna tkiva in organe E po zgledu agl. autoimmune iz (↑)avto…2  + (↑)imúnski
feedback -a cit. [fídbek] in fídbek -a m (ȋ)
odziv na kak izdelek, storitev, opravljeno nalogo, ki proizvajalcu, izvajalcu služi kot osnova za izpopolnitev; povratna informacija: Kolikor lahko sam ocenim feedback s strani študentov, so z mojim delom zadovoljni | Diplomanti ne berejo več forumov, da bi dali kak fidbek E ← agl. feedback iz feed 'hraniti, krmiti' + back 'nazaj, spet'
feeling -a cit. [fíling-] in fíling -a m (ȋ)
1. čustvo kot odziv na zunanje ali notranje dražljaje; občutekSSKJ: imeti dober feeling | Utapljaš se, a filing je kljub temu lebdeč
2. sposobnost za dojemanje, presojanje česa; občutekSSKJ: Želeli so pridobiti potrditev in feeling, ali je to, kar delajo, dobro, ali so na pravi poti | Nikoli ni izkazal kakega posebnega filinga za vselej izjemno občutljive medsebojne odnose
3. duševno stanje kot posledica celotnega čustvenega doživljanja; razpoloženjeSSKJ, vzdušjeSSKJ: Ulični feeling je tudi treba poznati | Z vsakim metrom prehojenega blata je planiški filing postajal močnejši
4. kar izraža, kaže tako duševno stanje v umetnini; občutjeSSKJ, razpoloženjeSSKJ, vzdušjeSSKJ: Vedno me je najprej prevzel feeling, ki ga glasba sporoča | Pesem je bila narejena z dušo, v lepem filingu E ← agl. feeling 'občutek' iz feel '(ob)čutiti'
fótotapéta -e ž (ọ̑-ẹ̑)
tapeta s fotografiranim motivom, navadno v velikosti stene: Zelo dober odziv je vzbudila fototapeta zimskega brezovega gozda E (↑)foto… + (↑)tapéta
permisíven -vna -o prid. (ȋ)
1. ki odločitve glede ravnanja prepušča posamezniku, skupini, ne oziraje se na veljavne družbene norme, pravila: permisivna družba; Liberalna javnost ni, kot se rado zatrjuje, niti ravnodušna niti permisivna
2. ki ne vztraja pri svoji volji, svojem stališču, ne zahteva upoštevanja določenih pravil, načel: premisiven odziv; permisivna drža; Glede na vzgojni pristop ločimo popustljive ali permisivne starše, avtoritarne starše, starše z avtoriteto in odsotne starše
3. ki temelji na popuščanju in neomejevanju: permisivna metoda; permisivna vzgoja; permisivna zakonodaja; Prav permisivni liberalizem preprečuje vizijo organiziranega urbanističnega načrtovanja E ← agl. permissive ← stfrc. permissif iz lat. permissus 'dovoljenje' iz permittere v pomenu 'dopustiti, dovoliti'
povrátniSSKJ -a -o prid. (ȃ)
razpravljálni -a -o prid. (ȃ)
ki je v zvezi z razpravljanjem: Z razpravljalnim spisom učenec pokaže kompleksnejši odziv na literarni problem oziroma temo E (↑)razprávljati1 
tról -a m (ọ̑)
1. živ., v germanski mitologiji škratu ali velikanu podobno bitje: palčki in troli; Tak je kot kakšen trol ali škrat ali kaj podobnega
2. člov. rač. žarg. kdor v spletnih klepetalnicah, na forumih, blogih in v podobnih skupinah postavlja izzivalna ali zastranitvena vprašanja, sporočila z namenom doseči čustven odziv pri drugih članih take skupine ali jih odvrniti od osnovne teme pogovora: Najbrž mora vsak ustvarjalni bloger, ki si zasluži biti na lestvici najbolj branih, imeti svojega trola E ← agl. troll ← stnord. troll 'velikan, demon, zli duh'
zažigálenSSKJ -lna -o prid. (ȃ) pog.
ki povzroča, vzbuja zelo naklonjen odziv: Predstava je bila res zažigalna, užival sem sleherni trenutek E (↑)zažígati
Število zadetkov: 52