Slovar slovenskega knjižnega jezika

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 6. 2024.

omočíti omóčim dov. (ī ọ́) 
  1. 1. nekoliko zmočiti: dež je omočil cesto; omočiti noge; omočiti robove kozarcev z limono; s pijačo si je omočila ustnice
  2. 2. namočiti: omočiti perilo; omočiti žemljo
    // pomočiti: omočil je palec v vodo
    ♦     knjiž., ekspr. tudi oni si morajo omočiti grlo kaj popiti; star. starki so se omočile oči postale solzne
omotíti in omótiti -im dov. (ī ọ́) knjiž.  
  1. 1. narediti koga omotičnega: kadar ga omoti vino, se razgovori; omotiti koga z udarci po glavi / nevarnost mu je omotila pamet
    ●     ekspr. lepota dežele ga je hitro omotila prevzela, navdušila; star. skušnjava ga je omotila premotila, zapeljala
  2. 2. omamiti, ublažiti: omotiti bolečino / omotiti slabo vest v hrupni družbi
Število zadetkov: 2