Slovar slovenskega knjižnega jezika²
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
omočíti omóčim dov. (ī ọ́) 1. nekoliko zmočiti: dež je omočil cesto;
omočiti noge;
omočiti robove kozarcev z limono;
s pijačo si je omočila ustnice 2. namočiti: omočiti perilo;
omočiti žemljo // pomočiti: omočil je palec v vodo
♦ knjiž., ekspr. tudi oni si morajo omočiti grlo kaj popiti; star. starki so se omočile oči postale solzneomóčen -a -o:
omočen klobuk; omočena tla
omotíti in omótiti -im dov. (ī ọ́) knjiž. 1. narediti koga omotičnega: kadar ga omoti vino, se razgovori;
omotiti koga z udarci po glavi / nevarnost mu je omotila pamet
● ekspr. lepota dežele ga je hitro omotila prevzela, navdušila; star. skušnjava ga je omotila premotila, zapeljala2. omamiti, ublažiti: omotiti bolečino / omotiti slabo vest v hrupni družbi omóten stil. omóčen -a -o:
omoten od dima, pijače
Število zadetkov: 2