osamélec -lca [lc in u̯c] m (ẹ̑) 

1. 1. geogr. osamljena višja vzpetina na ravnini: Šmarna gora je osamelec; osamelci na barju; vznožje osamelca
2. 2. knjiž. osamljeno drevo, osamljena skala: iz večnega ledu štrlijo trije granitni osamelci; rajši je imel osamelce kakor drevesa v gozdu; pren. ta nenavadni osamelec je hodil svoja umetniška pota

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 7. 2024.