osaméti -ím dov. (ẹ́ í) knjiž.  

1. 1. ne biti več v stikih, povezavi z drugimi: kdor ne hodi med ljudi, osami; na stara leta je mati osamela
2. 2. ekspr. postati prazen, pust, neobljuden: prej živahni dom je zdaj osamel; med vojno so kmetije osamele / gozd v jeseni osami

osamèl in osamél -éla -o 
1. 1. deležnik od osameti: čutil se je osamelega in zapuščenega; osamela ženica; hiša je bila osamela in brez otroškega smeha; ekspr. osamelo srce
2. 2. ki okoli sebe, v bližini nima drugih stvari svoje vrste; osamljen: osamelo drevo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 7. 2024.