angažíranost -i ž (ȋ) zelo aktiven, dejaven odnos do česa, zavzetost: v drami je avtor pokazal svojo angažiranost v teh vprašanjih;
aktivna, družbena, osebna angažiranost;
angažiranost za politične probleme / ta film zahteva veliko emocionalne gledalčeve angažiranosti vključitve, vživetosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
antipatíja -e ž (ȋ) nenaklonjenost, odpor do kake osebe ali stvari: čutiti, imeti, kazati antipatijo do koga;
ta lik je orisan z očitno antipatijo / zatajil je svoja osebna nagnjenja in antipatije; zdaj ne gre za simpatije ali antipatije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
čistôba -e ž (ó) zastar. čistoča: javna in osebna čistoba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
čistôča -e ž (ó) stanje brez umazanije, prahu: imeti, vzdrževati red in čistočo;
navajati, paziti na čistočo;
osebna čistoča;
čistoča stanovanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
dolóčen -čna -o prid., dolóčnejši (ọ́) podan tako, da se ne da dvomiti o tem, kaj izraža: nihče mu ni dal določnega odgovora;
zahtevam določno izjavo;
izreči o tem določno mnenje / misel je dobivala določnejšo obliko
♦ jezikosl. določna glagolska oblika oblika, ki zaznamuje osebo, spol, število, naklon in način; osebna glagolska oblika; določna oblika pridevnika oblika kakovostnega pridevnika, ki označuje večjo določenost, pogosto oblikovno, naglasno drugačnadolóčno prisl.:
oče se ni določno izrazil; povedal mu je samo na splošno, ne pa določno; stvari je treba določneje razmejiti; šele zdaj je določneje videl njen obraz; sam.: izvedel ni nič določnega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
dvósédežnica -e ž (ọ̑-ẹ̑) osebna žičnica, ki ima na določeni razdalji nameščena po dva sedeža: pognati, postaviti novo dvosedežnico;
spodnja, zgornja postaja dvosedežnice;
smučišče z dvosedežnico
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
ênosédežnica -e ž (ē-ẹ̑) osebna žičnica, ki ima na določeni razdalji nameščen po en sedež:
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
glágolski1 -a -o prid. (á) nanašajoč se na glagol: glagolska raba;
glagolsko dejanje / glagolski način; glagolski samostalnik; glagolski vid; osebna glagolska oblika oblika, ki zaznamuje osebo, spol, število, naklon in način
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
harmónika -e ž (ọ́) 1. glasbilo s tipkami za obe roki in s kovinskimi jezički, ki proizvajajo tone ob raztegovanju in stiskanju meha: harmonika se oglasi;
igrati na harmoniko;
pog., ekspr. cel večer je vlekel harmoniko igral nanjo / ustna harmonika orglice
♦ glasb. diatonična harmonika pri kateri da pritisk na isti gumb ob raztegovanju ali stiskanju meha dva različna tona; klavirska harmonika s klaviaturo// pog., ekspr. raztegljivemu mehu tega glasbila podoben predmet: ob trčenju se je avto spremenil v harmoniko; harmonika pri radiatorju 2. glasb. harmonične značilnosti skladbe: barvita, osebna harmonika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
higiéna -e ž (ẹ̑) 1. nauk o življenjskih pogojih, ki vplivajo na zdravje, in o ukrepih za ohranitev zdravja: predavati o higieni;
načela higiene / učbenik higiene 2. stanje, ki ustreza načelom tega nauka: izboljšati higieno;
skrbeti za higieno;
pomanjkljiva higiena / osebna, šolska, športna higiena
♦ med. duševna ali mentalna higiena skrb za ohranitev zdravih duševnih funkcij
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
igrálčev -a -o [igrau̯čev-] prid. (ȃ) nanašajoč se na igralce: igralčev nastop v komediji;
igralčeva mimika / to je bila igralčeva druga osebna napaka v tej tekmi / igralčevi prsti so nervozno mešali karte
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
iniciatíva -e ž (ȋ) kar povzroča kako dogajanje, delovanje; pobuda, spodbuda: predsednik je dal iniciativo za sklicanje konference;
pozdraviti, sprejeti iniciativo za kaj;
osebna, ustvarjalna, zdrava iniciativa / iniciativo napada so prevzele sovražne čete / storiti kaj iz lastne iniciative, na lastno iniciativo, po lastni iniciativi; na iniciativo članov so začeli zbirati prispevke // prizadevanje, težnja po delovanju: ne kaže dovolj iniciative; utesnjevati iniciativo; ljudska iniciativa pravica po predpisih organizirane skupine občanov, da zastopa kako mnenje, predlog, zahtevo ljudi, iz katerih izhaja, in predlaga kak zakon ali zakonsko spremembo; tako organizirana skupina občanov ali njihov predlog, zahteva / v socializmu razvijati iniciativo ljudskih množic
● pog. po nekaj minutah je prešla iniciativa v roke domačih igralcev so postali boljši, so začeli voditi; šah. žarg. beli ima iniciativo je boljši, vodi; publ. privatna iniciativa gospodarska dejavnost zasebnikov, zlasti obrtnikov
♦ pravn. zakonodajna iniciativa pravica za predlaganje zakona ali zakonskih sprememb
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
interès tudi interés -ésa m (ȅ ẹ́; ẹ̑) 1. nav. mn. kar je, predstavlja komu določeno vrednoto; korist2:
tu se naši in njihovi interesi križajo;
njuni interesi se ujemajo;
družijo jih enaki, podobni, skupni interesi / za tem se skrivajo njegovi osebni interesi; uskladiti interese posameznikov z interesi skupnosti; družbeni, gospodarski, javni interesi; materialni, trgovski interesi 2. navadno s prilastkom kar daje, prinaša ugodne, pozitivne posledice; korist2:
braniti, zastopati interese vseh državljanov;
bori se za svoje interese / naredite tako, saj je v vašem interesu vam v korist, v prid
♦ pravn. pravni interes pravno zaščitena osebna ali premoženjska korist3. publ., v prislovni rabi, v zvezi v interesu izraža usmerjenost koristnosti glagolskega dejanja: delati, govoriti v interesu skupnosti / odlok so sprejeli v interesu varnosti zaradi varnosti4. hotenje, želja po določenem udejstvovanju; zanimanje, nagnjenje: imeti, kazati interes;
vzbujati komu interes za kaj;
ima velik interes za glasbo;
znanstveni interesi // potreba, želja: nima interesa tekmovati / nerazvita območja imajo interes za hitrejši gospodarski razvoj si ga želijo, se zavzemajo zanj5. ed., zastar. obresti1:
posojilo mu prinaša dosti interesa
● publ. kakšen interes ima, da širi takšne govorice kaj namerava, kaj hoče doseči s tem; publ. film je vzbudil izreden interes občinstva veliko zanimanje, velik odziv; publ. delati kaj z velikim interesom z veliko zavzetostjo, vnemo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
intervéncija -e ž (ẹ́) 1. navadno s prilastkom dejanje, ukrep, s katerim se (odločilno) vpliva na potek česa, poseg(anje): intervencija družbenih forumov je bila v tem primeru nujna;
na tekmi ni šlo brez sodnikove intervencije;
hitra, pravočasna intervencija policije / publ. zaradi takojšnje intervencije gasilcev škoda ni bila velika pomoči, nastopa / publ. kirurška intervencija operacija
♦ ekon. državna intervencija na področju gospodarstva; intervencija na tržišču povečanje ponudbe ali povpraševanja zaradi znižanja ali zvišanja tržne cene// posredovanje, prošnja, priporočilo: službo je dobil šele po mnogih intervencijah; osebna, uspešna intervencija 2. dejanje, ukrep kake države, s katerim se (odločilno) vpliva na notranje ali zunanje zadeve druge države, vmešanje: izzvati, obsoditi intervencijo;
nasilna, tuja intervencija / oborožena, vojaška intervencija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
izkáznica -e ž (ȃ) potrdilo v obliki kartončka, knjižice o članstvu ali usposobljenosti, pravicah kake osebe: ali imate pri sebi izkaznico;
izdati izkaznico;
pokazati izkaznico;
ponarejena izkaznica / članska, študentska izkaznica; osebna izkaznica ki dokazuje istovetnost osebe; vozniška izkaznica vozniško dovoljenje; zdravstvena izkaznica zdravstvena knjižica; izkaznica Rdečega križa; izkaznica na ime XY / preklicati izgubljeno izkaznico; vstop dovoljen samo z izkaznico; pren., publ. poglejmo osebno izkaznico tega najnovejšega dirkalnega avtomobila // bon, nakaznica: živilska izkaznica; prodaja blaga na izkaznice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
izpôved -i ž (ȏ) 1. glagolnik od izpovedati: izpoved ljubezni, sreče / izpoved življenjskega nazora; izpoved vere 2. kar kdo izpove: roman je avtorjeva osebna izpoved;
vsebina pesnikovih izpovedi / lirična, razpoloženjska izpoved / ljubezenska izpoved / njena izpoved ga je zelo pretresla 3. kar zaslišani pove o kaki stvari: izpovedi prič in soudeležencev se razlikujejo
♦ pravn. kriva izpoved; prim. spoved
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
konfesíja -e ž (ȋ) knjiž. 1. veroizpoved, vera, zlasti krščanska: pripada rimskokatoliški konfesiji // izpovedovanje verskega prepričanja: svoboda konfesije 2. (osebna) izpoved: ta pesem je čudovita avtobiografska konfesija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
lastnína -e ž (ī) 1. pravn. pravno priznana pravica do stvari in vseh koristi, ki jih ta daje: oblika lastnine;
zgodovinski razvoj lastnine / imeti izrazit čut za lastnino / hiša, zemljišče v družbeni lastnini / intelektualna lastnina avtorjeva izključna pravica do prodaje, uporabe izdelka, ki izhaja iz avtorjeve intelektualne dejavnosti na industrijskem, znanstvenem, literarnem ali umetniškem področju; industrijska lastnina izključna pravica koga do izdelovanja, prodajanja določenih izdelkov ali do uporabe določene varstvene znamke; lastnina na zemljo
♦ soc. ekonomska lastnina vsaka, ne samo na lastninskem pravu osnovana pravica razpolagati s stvarjo; kapitalistična lastnina individualna ali kolektivna privatna lastnina; osebna lastnina lastninska pravica posameznika do stvari, ki niso proizvajalna sredstva; privatna ali zasebna lastnina lastninska pravica posameznika ali skupine do proizvajalnih sredstev; individualna privatna lastnina; kolektivna privatna lastnina; socialistična lastnina družbena, državna lastnina2. s prilastkom stvar, na katero se ta pravica nanaša: ne dotikaj se tuje lastnine;
poškodovati, prisvojiti si tujo lastnino;
največja dovoljena zemljiška lastnina;
kraja intelektualne lastnine;
upravljanje z intelektualno lastnino / v povedni rabi: to je družbena, državna, skupna lastnina; torba je njegova lastnina
● knjiž. njegove pesmi so postale narodna lastnina pozna, ceni jih ves narod3. star. premoženje, posestvo: njegov grunt je dobra lastnina;
razdeliti lastnino med sinove
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
legitimácija -e ž (á) 1. potrdilo v obliki kartončka, knjižice ali magnetne kartice o članstvu ali usposobljenosti, pravicah kake osebe, izkaznica: nimam pri sebi legitimacije;
izdati komu legitimacijo;
na zahtevo pokazati legitimacijo / policist je zahteval od njega legitimacijo zahteval, da pokaže legitimacijo; nalepiti fotografijo v legitimacijo / članska, novinarska, sindikalna legitimacija; osebna legitimacija ki dokazuje istovetnost osebe; osebna izkaznica; pren. kultura je legitimacija, ki omogoča vstop med evropske narode 2. publ. usposobljenost, upravičenost, pravica: za to službo nima potrebne legitimacije;
zaradi prestopka je izgubil legitimacijo, da zastopa svoje društvo;
človek s tako znanstveno legitimacijo ima dostop na vse univerze
♦ pravn. aktivna legitimacija upravičenost biti tožnik; pasivna legitimacija upravičenost biti toženec; legitimacija otroka nekdaj pozakonjenje, pozakonitev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
načêlen -lna -o prid. (ȇ) 1. nanašajoč se na načelo: med njimi so velike načelne razlike;
stroga, načelna vzgoja;
načelno ravnanje, stališče // ki se drži določenih načel, ne glede na trenutne okoliščine ali korist: načelen človek; preveč načelen je in tog / dosledno, načelno ravnanje 2. ki poudarja bistveno, osnovno, ne glede na posameznosti, podrobnosti: načelen sporazum so dosegli, o podrobnostih bodo pa še razpravljali;
dati nekaj načelnih pripomb, smernic / napisal je precej načelnih razprav teoretičnih / debata naj ne bo osebna, ampak načelna splošna / ekspr. obstaja načelna možnost, da pridemo načêlno prisl.:
ravnal je načelno / enakopravnost so jim načelno priznali; biti načelno proti čemu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
napáka -e ž (ȃ) 1. kar ni v skladua) z določenim pravilom, določeno normo: narediti, popraviti napako;
huda, majhna, velika napaka;
njegova naloga je brez napak;
napake časnikarskega jezika / jezikovna, metodološka, pravopisna, slovnična napaka / glavna napaka tega filma je razvlečenost b) z resničnostjo, dejstvi: v knjigi je dosti napak in celo potvorb;
napaka v datumu / narediti napako pri seštevanju c) z zahtevanimi lastnostmi, zahtevano kakovostjo: napaka v materialu / tovarniška napaka nastala pri izdelavi, proizvodnji; blago, izdelki z napako // navadno s prilastkom lastnost, značilnost, ki ni v skladu z normalnim, zdravim stanjem, delovanjem organizma: daljnovidnost, kratkovidnost in druge očesne napake; organska, telesna napaka; napaka od rojstva / ima govorno napako, jeclja motnjo / bradavice in druge lepotne napake 2. navadno s prilastkom slaba, nezaželena lastnost, značilnost koga, zlasti v moralnem pogledu: njegova največja napaka je lažnivost;
vsak človek ima kako napako;
majhne napake drugih vidi, svojih velikih pa ne / pijančevanje, nasilnost in druge njegove napake 3. dejanje, ravnanje, ki ni v skladu z določenim ciljem, položajem: izkoristil je nasprotnikovo napako in zmagal;
s tem dejanjem je naredil napako;
zagrešiti hudo, usodno napako / politična, strateška, taktična napaka 4. teh. razlika med dejansko, zaželeno in izmerjeno, dobljeno vrednostjo količine: približno oceniti napako;
napaka pri merjenju, osvetlitvi ni velika;
spodnja, zgornja meja napake
● ekspr. na napakah se učimo če kdo pri kakem delu, opravilu naredi napako, bo drugič bolj pazil, da bo pravilno ravnal
♦ anat. napaka leče; fiz. absolutna napaka razlika med dejansko in izmerjeno količino; relativna napaka količnik med absolutno napako in dejansko količino, izražen navadno v odstotkih; mat. absolutna napaka razlika med pravo in približno vrednostjo; relativna napaka količnik med absolutno napako in približno vrednostjo; med. srčna napaka nepravilen razvoj ali bolezenska sprememba srčnih zaklopk; šport. osebna napaka pri košarki nedovoljeno oviranje, odrivanje nasprotnega igralca; tisk. tiskarska napaka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
nèdotakljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í) 1. ki se ne sme odvzeti, zmanjšati: nedotakljiva lastnina / nedotakljivo ozemlje; pren. nedotakljiv vzor; vznes. nedotakljive svetinje // ki se ne sme kratiti, omejevati: nedotakljive pravice; osebna svoboda je nedotakljiva 2. knjiž., ekspr. nedostopen, nepopustljiv: bila je hladna, nedotakljiva 3. pravn. ki ima pravico biti izvzet iz oblasti določenih zakonov: poslanci veljajo za nedotakljive / nedotakljivi arhivi nèdotakljívi -a -o sam.:
brahmani in nedotakljivi v Indiji pripadniki najnižjega družbenega sloja, ki je zunaj sistema kast; v vsakem človeku je nekaj nedotakljivega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
nèvézanost -i ž (ȅ-ẹ́) 1. knjiž. neodvisnost, samostojnost: želeti si svobodo in nevezanost;
osebna, socialna nevezanost 2. lastnost, značilnost nevezane države: zunanjepolitična nevezanost / politika nevezanosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
nèzavést -i ž (ȅ-ẹ̑) 1. stanje brez zavesti, zavedanja: kratkotrajna nezavest / zbuditi se iz nezavesti; biti, ležati v nezavesti; pog. pasti v nezavest omedleti / globoka nezavest // ekspr., v prislovni rabi, v zvezi do nezavesti izraža visoko stopnjo: smejati se do nezavesti; pijan, utrujen je do nezavesti 2. knjiž. podzavest: osebna nezavest vsebuje doživljaje, ki so bili nekoč zavestni, a smo jih kasneje zatrli in pozabili
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
nóta -e ž (ọ̑) 1. znak za ton: brati, poznati note;
note kvadratne, okrogle oblike;
besedilo in note / igrati, peti po notah // ton, ki ga tak znak zaznamuje: še enkrat je zaigral isto noto; glavna, visoka nota; pren. to spoznanje je končna nota romana
● ekspr. natepel ga bo po notah zelo; vse gre kakor po notah uspešno, brez zapletljajev2. mn. knjiga, zvezek s tiskanimi ali pisanimi glasbenimi deli: odpreti note;
stojalo za note 3. ed., publ., s prilastkom značilnosti, posebnosti: všeč so mu pesmi s cigansko noto / za film je značilna močna osebna nota / posebno, značilno noto daje kraju bližina meje / z oslabljenim pomenom: v pesmi je čutiti domoljubno, elegično noto; moška, trda nota je zazvenela v njegovem glasu; ta barva daje prostoru veselo noto 4. polit. uradno pisno sporočilo ene vlade, države drugi: izročiti, zavrniti noto / protestna nota; verbalna nota ob ustni izjavi diplomata izročena nepodpisana nota, ki povzema vsebino izjave / diplomatska nota 5. zastar. dopis, sporočilo: pisar je napisal noto rimskemu trgovcu 6. zastar. bankovec: nota za tisoč frankov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
objáva -e ž (ȃ) 1. glagolnik od objaviti: objava novice, rezultatov;
objava po radiu / knjižna objava; objava fotografij 2. kratko uradno sporočilo javnosti: prebrati objavo;
objava o deratizaciji // list s takim sporočilom: trgati objave z zidov 3. voj. dokument za službena ali osebna potovanja vojaških oseb: pokazati objavo / dopustna objava
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
oblíka -e ž (ȋ) 1. navadno s prilastkom določen videz, ki ga ima stvar v prostoru: pravokotna oblika predmeta;
stavba ima še prvotno obliko;
spreminjajoče se oblike oblakov;
po obliki podoben hruški;
oblika in barva / oblika črk, tlorisa / listi jajčaste, podolgovate oblike; gmota brez določene oblike / spomenik v obliki piramide / dati izdelkom lepo obliko / moderna oblika pohištva / mokra obleka je še bolj poudarjala njene ženske oblike / za to umetnostno smer so značilne abstraktne oblike / dosti let je proučeval oblike zemeljskega površja 2. navadno z rodilnikom značilnost česa glede na sestavne elemente, njihovo razporeditev: spremeniti obliko enačbe;
poslovenjena oblika imena;
knjiga ima obliko zbornika / zapis v obliki šifer / analizirati obliko pesmi // stanje, skupek določenih značilnosti, po katerem se kaka snov, pojav ločuje od drugih možnosti svojega pojavljanja obstajanja: jedrska, toplotna in druge oblike energije; glasba je ena izmed oblik umetnosti; led je oblika vode / pojavne oblike življenja 3. navadno s prilastkom videz, zunanji izraz kakega pojava, pogojen z njegovo vsebino: bojevati se za napredne družbene oblike;
spremenjene organizacijske oblike / dati mislim jasno obliko 4. način, kako je kaj izraženo, povedano, navadno v umetniškem delu: dajati prednost obliki;
oblika in vsebina / delo ima izbrušeno obliko // s prilastkom sistem izraznih sredstev, v katerem se izrazi kaka vsebina: ta pesnik je uvedel veliko novih oblik; menuet, simfonija in druge glasbene oblike / stalne pesniške oblike 5. s prilastkom, v zvezi v obliki izraža, da se kaj pojavlja, obstaja tako, kot nakazuje določilo: pesmi so izšle tudi v knjižni obliki;
sir vsebuje vse bistvene sestavine mleka v koncentrirani obliki;
publ.: prihranki v obliki denarja so mu propadli;
dati pomoč v obliki materiala in strokovnjakov 6. navadno z rodilnikom način, metoda: spremeniti obliko dela;
sodobne oblike zdravljenja / publ. obstajajo razlike v obliki reševanja teh vprašanj 7. jezikosl. sklonska, spregatvena ali besedotvorna določenost jezikovnega sredstva: nedoločnik, namenilnik in druge glagolske oblike;
v besedilu je več pogovornih, zastarelih oblik;
enklitične oblike zaimkov;
oblika za tretjo osebo množine / osebna glagolska oblika ki zaznamuje osebo, spol, število, naklon in način / oblikovalka je ženska oblika od oblikovalec
● publ. proučeval je mikroskopsko drobne oblike bitja, organizme; knjiž., zastar. dati testo v pomaščeno obliko model; knjiž., zastar. livarska oblika kalup, forma; ekspr. pravilnik ne sme biti le zunanja oblika ne sme samo obstajati, ne da bi vplival na stvari, ravnanje
♦ adm. angleška oblika poslovnih pisem pri kateri je vsaka vrstica enako oddaljena od levega roba; ekon. enostavna oblika vrednosti izraz vrednosti blaga v kateremkoli drugem blagu; relativna oblika vrednosti izraz vrednosti določene vrste blaga v drugih vrstah blaga; filoz. oblika način, kako je snov izoblikovana v stvarnost, možnost v realnost; forma; kem. alotropne oblike ogljika; lit. antična metrična oblika; mat. eksplicitna oblika funkcije zapis funkcije, v katerem je odvisna spremenljivka sama na eni strani enačbe; min. izometrična oblika kristala
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
odgovórnost -i ž (ọ́) 1. dolžnost sprejeti sankcije, dati opravičiloa) če kaj ne ustreza normam, zahtevam, ima negativne posledice: odgovornost lahko preide na drugo osebo;
hotel se je rešiti odgovornosti za prejšnje delovanje;
odgovornost staršev za dejanja mladoletnih otrok;
zahtevati odgovornost pri delu;
enakost pravic, dolžnosti in odgovornosti delavcev / sprejeti odgovornost za odločitev; ekspr. kdo nosi odgovornost za to je odgovoren / objektivna odgovornost odgovornost nadrejenega za namerne ali nenamerne napake, kriminalna dejanja, ki so jih storile osebe pod njegovo pristojnostjo, čeprav pri tem ni bil udeležen in o tem ni nič vedel / podjetje prevzema odgovornost za kvaliteto izdelkov jamstvob) če se z zaupano osebo, stvarjo zgodi kaj negativnega: niso ga vzeli s seboj, ker bi bila to zanje prehuda odgovornost / na odgovornost uporaba stopnic na lastno odgovornost; pojdi na mojo odgovornost; to je storil na svojo odgovornost // dolžnost skrbeti za prevzeto obveznost, uresničitev kake naloge: sprejeti odgovornost za napredek dežele; breme odgovornosti; publ. vsa odgovornost leži na nas mi smo za vse odgovorni// odnos do česa negativnega, kot bi bil povzročitelj, storilec: odklanjati odgovornost za neuspeh; pripisati mladini odgovornost za kulturno mrtvilo; radi bi zmanjšali svojo odgovornost za krizo v meddržavnih odnosih 2. lastnost, značilnost človeka, ki si prizadeva zadovoljevati norme, izpolnjevati zahteve, dolžnosti: pri tej odločitvi je pokazal veliko odgovornost in življenjsko modrost;
razvijati odgovornost in samostojnost mladine;
ravnati brez odgovornosti;
merilo odgovornosti študentov so njihovi uspehi 3. naloga, obveznost: skrbeti za promet s tako zastarelimi napravami je prevelika odgovornost;
zaupati komu nove odgovornosti 4. odnos, pri katerem mora kdo dajati pojasnilo, utemeljitev za svoje delo, ravnanje: obstaja odgovornost podrejenih do nadrejenih in obratno / ekspr. prevzeti odgovornost pred zgodovino 5. lastnost, značilnost tega, kar zaradi pomembnosti, posledic zahteva veliko znanje, skrbnost: ni se zavedal odgovornosti zaupane naloge;
odgovornost odločitve
● ekspr. kakšna odgovornost je voditi mlade ljudi kako težko je; publ. klicati, poklicati koga na odgovornost odgovor
♦ pravn. civilna odgovornost odgovornost za škodo, ki ne izvira iz kaznivega dejanja; disciplinska odgovornost odgovornost zaradi neizpolnjevanja ali malomarnega izpolnjevanja delovnih obveznosti; kazenska odgovornost odgovornost krivega in prištevnega ali zmanjšano prištevnega storilca kaznivega dejanja; krivdna odgovornost; materialna odgovornost odgovornost za povračilo premoženjske škode; odškodninska odgovornost; osebna odgovornost odgovornost določene osebe same kot fizične osebe; psih. odgovornost sposobnost zavestno sprejemati posledice svojih odločitev, ravnanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
odisêja -e ž (ȇ) odisejada: čez nekaj dni bomo začeli svojo odisejo;
v delu je opisana njegova osebna odiseja od kmečkega fanta do idola / rad pripoveduje o svoji šolski odiseji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
osében -bna -o prid. (ẹ̑) 1. nanašajoč se na oseba 1: osebna privlačnost;
osebne značilnosti / osebni dohodek vsota, ki jo zaposleni na določena razdobja prejme za svoje delo; zahtevati od koga osebne podatke; osebna izkaznica izkaznica, ki dokazuje istovetnost osebe; osebni računalnik [PC] z operacijskim sistemom za enega uporabnika2. ki izhaja iz posameznika, ki je posamezniku lasten: osebni slog pisanja;
publ. dati čemu osebno noto / ekspr. to je zelo osebna pripomba // ki ga posameznik opravi sam: osebna propaganda / osebna udeležba pri volitvah 3. nanašajoč se na posameznika kot na zasebnika: to je osebno pismo // usmerjen, naravnan k posamezniku: biti osebni prijatelj koga; to je imel za osebno žalitev; osebno spremstvo spremstvo, ki skrbi za visokega državnika na njegovem potovanju; vabilo je osebno velja samo za osebo, za katero je izdano4. nanašajoč se na posameznika in ne na družbeno skupnost:a) pripisovati komu osebne motive;
osebni in družbeni standard;
podrejati osebne koristi javnim;
osebne pravice;
pesnik je izrazil osebno in narodovo trpljenje;
publ. izražam najboljše želje za vašo osebno srečo b) osebna morala;
osebno in javno mnenje 5. nanašajoč se na zaposlene v določeni delovni organizaciji; personalen: osebne spremembe v ustanovi;
reševanje osebnih zadev 6. namenjen uporabi za posameznike:a) jamarjeva osebna oprema / osebna prtljaga; osebno in posteljno perilo / osebna higiena b) osebni avtomobil;
osebni vlak;
osebna tehtnica;
osebno dvigalo / osebni in tovorni promet 7. ki zadeva človekovo doživljanje, čustvovanje: umakniti se v svoj osebni svet / imeti do česa osebni odnos // ki izraža, izpoveduje tako doživljanje, čustvovanje: roman je avtorjeva osebna izpoved; njegova lirika ni osebna / osebna umetnost 8. ki vsebuje, izraža negativen, neobjektiven odnos do česa: njegova kritika je bila osebna / v polemiki je postal nenavadno oseben 9. nav. ekspr. poudarja pomen svojilnega zaimka, svojilnega pridevnika, pri katerem stoji: to ponižuje moje osebno dostojanstvo;
opraviti kaj pod osebnim ravnateljevim nadzorstvom
♦ biol. osebni razvoj organizma spreminjanje organizma od oplojene jajčne celice do smrti; ekon. minimalni osebni dohodek zakonsko določen najnižji osebni dohodek; zajamčeni osebni dohodek znesek, ki se uporablja kot osnova za odmero pravic na podlagi posebnih zakonov; osebno delo samostojno poklicno delo z lastnimi sredstvi; jezikosl. osebni zaimek zaimek, ki izraža govorečega, ogovorjenega ali neudeleženega v pogovoru; osebna glagolska oblika oblika, ki zaznamuje osebo, spol, število, naklon in način; osebno ime lastno ime človeka; pravn. osebna odgovornost; osebna pokojnina pokojnina, ki jo dobiva zavarovanec iz lastnega zavarovanja; osebna svoboda duhovna in telesna svoboda, ki jo ima človek v določenem družbenem redu; osebno jamstvo jamstvo s svojo osebo ali s celotnim premoženjem; osebno pravo pravo, ki ureja osebnostne pravice fizičnih in pravnih oseb; rel. vera v osebnega boga v boga kot osebno bitje; soc. osebna lastnina lastninska pravica posameznika do stvari, ki niso proizvajalna sredstva; šport. izboljšati osebni rekord; osebna napaka pri košarki nedovoljeno oviranje, odrivanje nasprotnega igralcaosébno
1. prislov od oseben: osebno glasovati; na te reči gleda preveč osebno; osebno ga ne poznam, le na videz; pošiljko je treba osebno prevzeti na pošti; denar prinesi osebno sam; osebno užaliti koga; ker se predsednik ne more vsem osebno zahvaliti za čestitke, se zahvaljuje po časopisu; ti stavki zvenijo zelo osebno; velike uspehe ima, osebno pa ni srečen / kot označba na pošiljki osebno
2. nav. ekspr. poudarja, da dejanje opravi osebek, ne kdo drug: osebno bom govoril z njim; sprejel nas je šef osebno; predsednik bo osebno vodil delegacijo / vstopila je direktorjeva tajnica, gospa Sonja osebno
// izraža, da je trditev omejena na določeno osebo: osebno sem drugačnega mnenja; osebno sem optimist; njemu osebno to ni nič mar; on osebno misli, da ni tako; glede obsega knjige nimam pripomb, osebno pa bi želel lepšo opremo
osébni -a -o sam.:
pog. policist je zahteval od njega osebno zahteval, da pokaže osebno izkaznico; šport. žarg. naš košarkar je moral iz igre zaradi petih osebnih osebnih napak; usklajevanje osebnega in družbenega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
PÍN in pín -a m (ȋ) krat. osebna številska koda, navadno štirimestna, ki posamezniku omogoča uporabo plačilne kartice, mobilnega telefona; osebna številka: odtipkati svoj PIN;
PIN moramo hraniti ločeno od kartice;
prvi del zloženk: PIN-koda
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
PÍN-kóda -e in kóda PÍN -e -- ž (ȋ-ọ̑; ọ̑, ȋ) osebna številska koda, navadno štirimestna, ki posamezniku omogoča uporabo plačilne kartice, mobilnega telefona; osebna številka: spremeniti PIN-kodo;
vnesti, vtipkati PIN-kodo;
PIN-koda mobilnega telefona;
listek z geslom in PIN-kodo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
pískati -am nedov., tudi piskála (í) 1. igrati na piščal, na glasbilo s piščaljo: godci so godli in piskali;
pastir leži v travi in si piska / piskati na piščalko 2. dajati visoke, ostre glasove: lokomotiva, piščalka piska;
glasno, predirljivo piskati;
dobil je konjička, ki zadaj piska / para piska v zrak piskajoč uhaja; brezoseb.: v prsih mu hrope in piska; v sprejemniku spet piska // oglašati se s takimi glasovi: gams, srna piska / začela sta piskati jerebom jih klicati na tak način3. s pihanjem v ozek, podolgovat predmet, režo povzročati visoke, ostre glasove: naučiti se piskati;
piskati na list, prste;
piskati v cevko / zunaj piska burja; veter piska v vejah
● sodnik je piskal osebno napako, prekršek s piščalko dal znak, da je bila storjena osebna napaka, prekršek; ekspr. trobentice že piskajo pomladni pozdrav že cvetijo; ekspr. s samo pokojnino bom tanko piskal bom živel slabo, v slabih gmotnih razmerah; bil je hud, da je kar piskal zelo je bil hudpiskáje :
vlak se piskaje oddaljuje; piskaje smrčati
piskajóč -a -e:
piskajoč glas; mrzel piskajoč veter; prisl.: piskajoče se oglašati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
pokojnína -e ž (ī) mesečno plačilo, ki ga prejema upokojenec: dobivati, izplačevati pokojnino;
povišanje pokojnin;
pridobiti si pravico do pokojnine;
preživljati se s pokojnino / invalidska pokojnina; polna pokojnina za katero so izpolnjeni vsi pogoji za največji dosegljivi znesek
♦ pravn. družinska pokojnina ki jo dobiva družinski član po umrlem zavarovancu ali upokojencu; osebna pokojnina ki jo dobiva zavarovanec iz lastnega zavarovanja; starostna pokojnina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
porába -e ž (ȃ) glagolnik od porabiti: poraba denarja / poraba cementa narašča; velika poraba kruha, moke; poraba elektrike, energije, goriva / skupina je zagovarjala porabo zemljišča za park / pred porabo razkužite pincete uporabo// uporabljanje, izkoriščanje materialnih dobrin za zadovoljitev človekovih potreb: nadzorovati, proučevati porabo / pridelovati za lastno porabo / uvoz blaga za široko porabo
♦ ekon. osebna poraba sredstva, porabljena za zadovoljevanje osebnih potreb; skupna poraba sredstva, porabljena za izobraževanje, kulturo, zdravstvo, znanost; splošna poraba sredstva, porabljena za delovanje družbenih skupnosti; sklad skupne porabe del dohodka v temeljni organizaciji ali delovni skupnosti za gradnjo stanovanj in zadovoljevanje drugih potreb delavcev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
poslánica -e ž (á) 1. uradno sporočilo, stališče pomembnejšega državnega funkcionarja o kakem vprašanju, dogodku: izročiti poslanico predsedniku;
poslanica mladini;
v svoji poslanici je pojasnil stališča do mednarodnih vprašanj;
odgovor na poslanico / osebna poslanica med šefoma držav; predsednikova novoletna poslanica / poslanica miru // nav. ekspr. slovesna izjava, sporočilo sploh: pesnikova poslanica / poslanica o poetiki 2. diplomatska predstavnica kake države v tuji državi, za stopnjo nižja od veleposlanice: imenovali so jo za poslanico v Parizu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
potróšnja -e ž (ọ̑) 1. glagolnik od potrošiti: potrošnja kruha se je pred prazniki povečala;
potrošnja elektrike, vode;
potrošnja goriva 2. uporabljanje, izkoriščanje materialnih dobrin za zadovoljitev človekovih potreb: povečati, usmerjati potrošnjo;
proizvodnja in potrošnja / izdelki za osebno, široko potrošnjo
♦ ekon. osebna potrošnja sredstva, porabljena za zadovoljevanje osebnih potreb; skupna potrošnja sredstva, porabljena za izobraževanje, kulturo, zdravstvo, znanost; splošna potrošnja sredstva, porabljena za delovanje družbenih skupnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
práven -vna -o prid. (ā) nanašajoč se na pravo: pravni predpisi;
spoštovati pravne norme / pravne posledice; pravno-politično vprašanje / pravni termin; pravna zgodovina / pravni študij; pravna fakulteta / pravni akt odločitev oblastnega organa, po kateri se pravno določajo zahtevane pravice, dolžnosti, posledice
♦ pravn. pravni interes pravno zaščitena osebna ali premoženjska korist; (pravni) naslednik kdor neposredno po kom drugem pridobi njegovo premoženje ali določene pravice; pravni naslov pravni predpis, dokument, na osnovi katerega se lahko uveljavlja določena pravica; pravni običaj običaj, pri katerem se je zaradi ustaljene rabe uveljavilo pravno prepričanje o njegovi obveznosti; pravni pouk pouk o pravicah in dolžnostih pravnega subjekta; del odločbe o možnem pravnem sredstvu zoper to odločbo; pravni prednik kdor neposredno prenese premoženje ali določene pravice na koga; pravni red skupek vseh pravnih pravil, ki veljajo na določenem ozemlju; pravni spor; pravni subjekt nosilec pravic in dolžnosti; pravna dobrota; pravna moč učinek odločbe, proti kateri ni več pritožbe; pravna oseba pravni subjekt, ki ni fizična oseba; pravna oseba; pravna pomoč pomoč pri uveljavljanju in varstvu zakonitih pravic in koristi občana ali pravne osebe; pravno dejstvo dogodek, ki ima pravne posledice; pravno pravilo pravilo o vedenju in ravnanju ljudi v družbi; pravno razmerje; pravno sredstvo; pravno varstvo varstvo, ki ga uživa posameznik kot stranka pravnega razmerja pred sodiščem ali drugim pravnim organomprávno prisl.:
pravno določati; pravno izobražen človek; pravno pomembno dejstvo; pravno veljavna odločba;
prim. pravnopolitičen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
predímek -mka m (ȋ) jezikosl. nepregibna beseda pred priimkom, zlasti tujim, kot njegov sestavni del: uporabljati predimke;
opuščanje predimkov / osebna imena s predimki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
preiskáva -e ž (ȃ) 1. glagolnik od preiskati:a) preiskava miniranega zemljišča;
mikroskopska preiskava snovi / preiskava potnikov in prtljage na meji / uporabiti za preiskavo moderne pripomočke b) preiskava pacienta;
preiskava sluha, srca;
preiskava urina / bakteriološka, citološka preiskava 2. pravn. dejanje v sodnem ali upravnem postopku, narejeno za odkritje predmetov, sledov, oseb, pomembnih zanj: zahtevati preiskavo;
listine, najdene pri preiskavi / delati preiskavo v navzočnosti prič preiskovati / hišna preiskava preiskava stanovanja in drugih prostorov; osebna preiskava preiskava oblačila, telesnih odprtin osebe3. pravn. prva faza kazenskega postopka, v kateri se zberejo podatki in dokazno gradivo za morebitno vložitev obtožnice: začeti preiskavo proti komu;
rezultati preiskave / preiskavo vodi zelo izkušen preiskovalec
♦ pravn. psihološka preiskava preiskava v kazenskem postopku, ki jo odredi sodišče in opravi psiholog za dopolnitev podatkov o obdolženčevi osebnosti; teh. metalografska preiskava materiala; rentgenska preiskava ulitka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
prijáteljica -e ž (ȃ) 1. ženska, ki je s kom v iskrenem, zaupnem odnosu, temelječem na sorodnosti mišljenja, čustvovanja: biti komu prijateljica;
imeti prijateljico;
dobra, iskrena, stara, velika, zaupna prijateljica;
ženina prijateljica;
prijateljica moje mame;
prijateljica z učiteljišča / postali sta prijateljici / iron. ti si pa dobra prijateljica / mladostna, osebna prijateljica / kot nagovor draga prijateljica 2. ekspr., s prilastkom kar je komu ljubo, drago: knjige so njegove prijateljice;
svoje prijateljice je redno zalivala rože3. ekspr., navadno s prilastkom ženska, ki ima zanimanje, nagnjenje za kaj: prijateljica narave, živali;
bila je prijateljica modnega oblačenja 4. ekspr. dekle, zaročenka: svojo prijateljico je predstavil staršem
● evfem. njen mož ima prijateljico ljubico; evfem. prijateljice noči vlačuge, prostitutke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
privláčnost -i ž (á) 1. lastnost, značilnost privlačnega: vse je očarala s svojo privlačnostjo;
osebna, spolna privlačnost / privlačnost njegovih besed je vplivala na odločitev // s prilastkom kar privlači, vzbuja zanimanje: turistične privlačnosti; jezero je največja privlačnost kraja; slika je glavna privlačnost razstave 2. fiz. lastnost telesa, da deluje na drugo telo s privlačno silo: medsebojna privlačnost teles;
privlačnost električnih delcev / privlačnost Zemlje težnost Zemlje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
prizadétost -i ž (ẹ̑) stanje prizadetega: skrivati prizadetost ob smrti prijatelja;
globoka, navidezna prizadetost / velika čustvena prizadetost; pesnikova osebna prizadetost / brati pesem brez prizadetosti / prizadetost možganov je bila precejšnja / duševna, telesna prizadetost; govorna, slušna prizadetost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
prtljága -e ž (ȃ) kovčki, torbe z osebnimi stvarmi za potovanje: nesti, odložiti prtljago;
zložiti prtljago v prtljažnik;
prevoz prtljage;
prostor, shramba za prtljago / osebna, ročna prtljaga / pripravljati prtljago dajati, zlagati osebne stvari za potovanje v kovčke, torbe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
sámoizpôved -i ž (ȃ-ȏ) knjiž. osebna, lastna izpoved: njegova samoizpoved jo je zelo pretresla;
umetnikova samoizpoved / povest v obliki samoizpovedi / pesnik je v teh samoizpovedih neposreden in iskren
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
sámoopredelítev -tve ž (ȃ-ȋ) lastna, svobodna opredelitev zlasti kake skupnosti: priznati narodom pravico do samoopredelitve / narodna, politična samoopredelitev / osebna človekova samoopredelitev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
satisfákcija -e ž (á) knjiž. zadoščenje, zadostitev: dati, zahtevati satisfakcijo;
moralna satisfakcija;
igralčeva osebna satisfakcija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
skúpen -pna -o prid. (ū) 1. pri katerem je udeleženih več ljudi: nalogo so opravili s skupnim naporom;
skupen obisk razstave;
hodili so na skupne sprehode;
navajati otroke na individualno in skupno igro;
druži jih skupno delo;
gostje so imeli skupno kosilo;
skupno reševanje problemov;
skupno življenje / živeti v skupnem gospodinjstvu / skupni grob // namenjen uporabi, koristi več ljudi: stanovanji imata skupen vhod; velike stanovanjske hiše imajo skupne hišne naprave; osebna in skupna oprema gasilcev / v planinski koči je dvajset skupnih ležišč preprostih ležišč, nameščenih v večjem številu v enem prostoru; prenočevali so na skupnem ležišču v prostoru, kjer so taka ležišča / prostori za skupno uporabo 2. ki pripada več ljudem, stvarem: imeti skupnega prednika;
skupna os obeh koles;
vse stopnje razvoja imajo nekatere skupne značilnosti;
ljubkost je skupna vsem otrokom / kmetje in meščani so imeli v revoluciji skupen cilj; po pogovorih sta državnika podpisala skupno izjavo; pokrajine so prišle pod skupno upravo / državi imata skupen pogled na potek prihodnje konference 3. ki izhaja iz skupnosti, ki je skupnosti lasten: v tistem času je bil jezik še skupen;
dati prednost skupnim koristim;
narod je oblikovala skupna kultura;
zadovoljevanje skupnih potreb občanov v krajevni skupnosti;
vežejo jih skupne težnje in skupna prizadevanja;
prevladalo je skupno mnenje, da predstava ni dobra / pretila jim je skupna nevarnost / skupna lastnina 4. ki zajema določeno stvar, skupino stvari v njenem polnem obsegu: visok znesek skupnih življenjskih stroškov;
izračunati skupno površino gozdov;
sredstva presegajo skupno vsoto prispevkov;
za ocenjevanje uspehov na različnih delovnih področjih še nimajo skupnih meril / zmagovalec v skupni uvrstitvi
● publ. njegovi pripovedi manjka skupni imenovalec kar bi pripoved povezovalo; publ. najti skupni imenovalec imeti, doseči enako mnenje o kaki stvari, vprašanju; govoriti, najti skupni jezik imeti, doseči enako mnenje o kaki stvari, vprašanju; ekspr. včeraj sta nastopila skupno življenjsko pot sta se poročila; skupne službe delovna skupnost
♦ ekon. skupni prihodek vsota prihodkov, ki jih ustvari več organizacij zaradi skupne proizvodnje, skupnega poslovanja; skupni trg sodelovanje med državami, ki omogoča trgovino brez carinskih in trgovinskih omejitev; sklad skupne porabe del dohodka delovne organizacije ali delovne skupnosti za gradnjo stanovanj in zadovoljevanje drugih potreb delavcev; jezikosl. skupno ime samostalnik, ki označuje več predmetov iste vrste; mat. največji skupni delitelj največje celo število, s katerim se delijo dana cela števila; skupni imenovalec imenovalec, ki je skupen več ulomkom; najmanjši skupni mnogokratnik najmanjše število, deljivo z vsemi danimi števili; pravn. skupna hipoteka hipoteka, pri kateri je ista terjatev nerazdelno zavarovana na več zemljiščih; skupna uprava politična in gospodarska oblast dveh ali več držav na istem ozemlju; kondominijskúpno prisl.:
vse probleme so rešili skupno; alga in gliva živita skupno v obliki lišaja; sam.: raziskovane kulture imajo marsikaj skupnega; čeprav sta brata, nimata nič skupnega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
slúžnost -i ž (ú) 1. pravn. pravica do delnega omejevanja lastnika pri razpolaganju s svojo lastnino ali do delne uporabe tuje lastnine: pridobiti služnost / osebna služnost pravica do uživanja, rabe tuje stvari in stanovanja; vodna služnost pravica zajemanja vode na tujem zemljišču; služnost poti pravica prehoda čez tuje zemljišče2. knjiž. podrejenost, odvisnost: upreti se služnosti čemurkoli / prizadevanja, da bi ne bila nobena družbena skupina v služnosti v podrejenem položaju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
stilístka -e ž (ȋ) 1. ženska, ki v svojih literarnih delih dobro uporablja izrazna in oblikovna sredstva jezikovnega izražanja: dobra stilistka 2. ženska, ki se poklicno ukvarja s celostno podobo posameznika, zlasti glede oblačenja, pričeske, dodatkov: posvetovati se s stilistko;
modna stilistka;
osebna stilistka;
priznana stilistka;
asistentka stilistke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
svobôda -e ž (ó) 1. stanje, ko so ljudje podrejeni samo zakonom in ne neomejeni, samovoljni oblasti koga: pri nas je svoboda;
živeti v svobodi / v času vojne nevarnosti se svoboda državljanov lahko omeji / osebna svoboda; politična, verska svoboda; svoboda, enakost, bratstvo geslo francoske revolucije// zgod. stanje, ko človek ni last koga: kdor se je poročil s tlačanko, je izgubil svobodo / dati sužnju, tlačanu svobodo osvoboditi ga2. stanje, ko skupnost, država ni podrejena neomejeni, samovoljni oblasti ali kaki tuji državi: braniti svobodo domovine;
nekateri narodi se še borijo za svobodo;
padel je za svobodo;
prva pomlad v svobodi / ekspr. končno je posijalo sonce svobode / Smrt fašizmu – svobodo narodu med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 pozdrav udeležencev narodnoosvobodilnega boja; zaključek uradnih dopisov / narodna svoboda 3. stanje, ko človek lahko izbira, se odloča po lastni volji: svobodo imaš, odloči se / svoboda izbire, odločitve / svoboda človekove volje 4. stanje, ko komu kdo s silo, prisilo ne omejuje gibanja: zaprli ga niso, svobodo pa so mu zelo omejili / ekspr. dati ptičku svobodo izpustiti ga na prostost / imeti svobodo gibanja 5. navadno s prilastkom stanje, ko kaka dejavnost ni omejena s posebnimi predpisi, pravicami koga: imeti, omejiti gospodarsko, znanstveno svobodo;
svoboda raziskovanja 6. navadno s prilastkom stanje, ko človek svojemu mišljenju, kritičnosti ne postavlja mej, omejitev: občuduje njihovo duhovno, miselno svobodo / svoboda duha 7. ekspr. stanje, ko človek ravna, presoja po svojem spoznanju, potrebah in ne v skladu s splošnimi pravili, zlasti moralnimi: njegova svoboda v govorjenju jo je žalila / moralna, spolna svoboda 8. nav. mn., star. svoboščina: fevdalni gospod mu je priznal nekatere svobode
● otroku pušča preveč svobode pušča, da je preveč prost, brez obveznosti; za to pesniško zbirko je značilna velika oblikovna svoboda svobodnost
♦ filoz. absolutna svoboda pri kateri volja ni odvisna od zunanjih ali notranjih vzrokov; pravn. pogodbena svoboda svoboda sklepati pogodbe; svoboda govora, tiska, združevanja z zakoni zajamčena pravica do javne dejavnosti, kot jo izraža prilastek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
števílka -e ž (ȋ) 1. znak za število: napisati številko;
ura s pozlačenimi, velikimi številkami;
številka šest;
številke in črke / zaporedna številka / število s tremi številkami // navadno s prilastkom tak znak, več takih znakova) za označevanje zaporedja česa: označiti strani s številkami;
številka naročilnice, računa;
številka srečke je 23786;
navajati člen številka 7 državne pogodbe / vpisna številka b) za razločevanje istovrstnih stvari po velikosti: na zalogi imajo vse številke čevljev, oblek;
majhne, velike številke;
ključ, kvačka številka pet;
številka preje, sukanca / nosi številko dvainštirideset oblačila te velikosti; konfekcijska številka c) za razločevanje istovrstnih stvari sploh: peljati se z avtobusom številka dve;
klavirski koncert številka [št.] 5 v D-duru;
soba številka 226 / hišna številka; inventarna, serijska, tovarniška številka / osebna številka [PIN] osebna številska koda, navadno štirimestna, ki posamezniku omogoča uporabo plačilne kartice, mobilnega telefona / faksna številka številka za telekomunikacijsko povezavo s faksom2. pog. število: matematika se ukvarja s številkami / liha, soda številka; nizka, visoka številka majhna, velika vrednost števila3. nav. mn., nav. ekspr. številčni podatki: številke kažejo na padec proizvodnje;
statistične številke o razvoju prebivalstva;
prikaz gospodarskega stanja v številkah / številke govorijo dovolj jasno; okrogle, orientacijske številke 4. navadno s prilastkom vsak od izvodov ene izdaje kakega tiskanega dela, publikacije, označen z zaporedno številko: prva številka je razprodana;
slavnostna številka revije;
torkova številka časopisa;
nova številka Sodobnosti;
letnik ima dvanajst številk / bere le tekoče številke 5. pog. listek, ploščica z zaporedno številko: pacienti so oddali zdravstvene knjižice in dobili številke;
izgubiti številko;
potegniti številko pri žrebanju;
garderobna številka
● ekspr. nočemo biti le številke nepomembni, brezpomembni ljudje; šport. žarg. pravkar je startala številka tri tekmovalec s startno številko tri; ekspr. tja smo šli le za številko da bi bilo tam več ljudi; pog. zavrtel je napačno številko klicno številko; publ. rdeče številke ki kažejo izgubo v delovni organizaciji, gospodarstvu nasploh; ekspr. stroški so dosegli zelo visoke številke so zelo veliki; ekspr. ona je evropska drsalka številka ena najboljša; ekspr. sovražnik številka ena največji; vas je imela dvajset številk dvajset hiš; ključavnica na številke ki se odpira tako, da se poišče določena kombinacija številk
♦ adm. delovodna številka zaporedna številka spisa v delovodniku; enotna matična številka občana [EMŠO] osebna identifikacijska številka, pod katero je evidentiran državljan v svoji matični državi; biblio. dvojna številka ena, ki šteje za dve; geod. parcelna številka številka parcele v katastrski mapi; mat. arabske številke tipa 1, 2, 3; rimske številke tipa I, V, X; ptt interna (telefonska) številka številka posameznega telefonskega aparata zasebne telefonske centrale; karakteristična številka za vzpostavitev zveze z določenim krajem, značilna številka; klicna številka znak iz več številk, na podlagi katerega se dobi zaželena telefonska ali telegrafska zveza; poštna številka številka posamezne pošte, s katero je določen njen geografski položaj; telefonska številka klicna številka; šport. startna številka; tekst. metrična številka ki izraža število metrov enega grama vlakna ali preje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
štírisédežnica -e ž (ī-ẹ̑) osebna žičnica, ki ima na določeni razdalji nameščene po štiri sedeže: zgraditi štirisedežnico;
spodnja postaja štirisedežnice;
tehnični pregled nove štirisedežnice;
proga ob štirisedežnici
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
téhtnica -e ž (ẹ̑) 1. priprava za tehtanje: naravnati, umeriti tehtnico;
uravnotežena tehtnica;
občutljivost tehtnice / tehtnica se izravna, nagne; dati, stopiti na tehtnico; skodelici tehtnice; jeziček na tehtnici / decimalna tehtnica s katero se tehta breme z desetkrat lažjimi utežmi; javna tehtnica; kuhinjska, osebna, živinska tehtnica; viseča tehtnica za tehtanje v visečem položaju; vzmetna, vzvodna tehtnica; pren. tehtnica pravičnosti 2. kdor je rojen v astrološkem znamenju tehtnice: tehtnica ima razvit izjemen čut za ravnovesje
● ekspr. tehtnica se nagiba v njihovo korist imajo boljši, ugodnejši položaj; ekspr. tehtnica se še ni nagnila ni še jasno, odločeno; ekspr. tehtnico bo spet nagnil sebi v prid naredil bo tako, da bo zanj dobro, koristno; ekspr. s tem dejanjem je položil na tehtnico vse tvegal, da izgubi vse; ekspr. njegovo življenje je na tehtnici je v smrtni nevarnosti; mogoč je najbolj neugoden razplet; knjiž. jeziček na tehtnici se je prevesil na njihovo stran oni so imeli več možnosti za zmago; oni so zmagali; rojen v znamenju tehtnice v času od 24. septembra do 23. oktobra; publ. tvoriti jeziček na tehtnici odločilno prispevati k zmagi, prevladi ene izmed dveh strani
♦ astron. Tehtnica sedmo ozvezdje živalskega kroga; fiz. torzijska tehtnica priprava za merjenje zelo majhnih sil z zasukom prečke, obešene na nitki, žici; obrt. karatna tehtnica ki kaže težo dragega kamna v karatih; teh. analitična tehtnica ki omogoča tehtanje do 0,0001 g natančno; lekarniška tehtnica ki omogoča zelo natančno tehtanje od 1 g do 1 kg; precizijska tehtnica ki omogoča zelo natančno tehtanje od 0,01 g do 1 g; rimska tehtnica viseča vzvodna tehtnica s premično utežjo; vodna tehtnica kratka letev z vdelano cevko, delno napolnjeno s tekočino, za določanje vodoravne lege
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
trágika -e ž (á) kar vzbuja sočutje, žalost: njegovo življenje je polno tragike;
zgodba je prežeta s tragiko;
osebna tragika / ekspr.: tragika revolucionarja tragična usoda; tragika življenja tragičnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
trenêrka -e ž (ȇ) ženska, ki se (poklicno) ukvarja s treniranjem: trenerka ekipe / glavna trenerka / osebna trenerka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
várnost -i ž (á) stanje varnega: zagotoviti komu varnost;
varnost potnikov / imeti občutek varnosti / varnost letala; varnost plovbe / varnost države / zaradi varnosti postaviti ograjo; varnost pred napadalci, ognjem / državna, javna varnost; osebna, pravna varnost; potresna, požarna varnost stavbe; premoženjska varnost; socialna varnost pri kateri je posamezniku, družini zagotovljeno zadovoljevanje družbeno priznanih življenjskih potreb; varnost pri delu; komisija za varnost v zračnem prometu
● zastar. spraviti kaj, koga v varnost na varno
♦ polit. sistem kolektivne varnosti dogovor med več državami o medsebojni obvezni pomoči, če je katerakoli od njih ogrožena; pravn. javna varnost nekdaj del državne uprave, ki skrbi zlasti za osebno, premoženjsko, prometno varnost; organi javne varnosti; Uprava državne varnosti [UDV] do 1967 organizacijska enota zveznega in republiškega organa za notranje zadeve, ki skrbi za varovanje ustavne ureditve; zgod. Vojska državne varnosti [VDV] med narodnoosvobodilnim bojem odseku za notranje zadeve dodeljeni del narodnoosvobodilne vojske za varovanje narodnoosvobodilnega gibanja pred notranjimi sovražniki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
várnostnica -e ž (á) ženska, ki skrbi za premoženjsko in osebno varnost: energična varnostnica;
razpis za varnostnico v trgovini;
dela kot osebna varnostnica;
varnostnik in varnostnica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
vizúra -e ž (ȗ) 1. črta od opazovalčevega očesa ali vizirne naprave do opazovanega predmeta, točke: dolžina vizure 2. knjiž. videnje, vizija: pisateljeva osebna vizura sveta;
to je samo ena od mogočih vizur problema
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
zdravníca -e ž (í) ženska, ki se poklicno ukvarja z zdravljenjem ljudi in je za to posebej usposobljena: postala je zdravnica;
osebna zdravnica / dežurna zdravnica; otroška, splošna, šolska zdravnica / zdravnica specialistka / družinska zdravnica ki se ukvarja z zdravstveno oskrbo vseh članov družine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
zgodovína -e ž (í) 1. celota dogajanj v razvoju, preteklosti v zvezi s kakim osebkom, skupnostjo, področjem: njihova zgodovina je težka, zapletena;
narodi s pomembno zgodovino;
o zgodovini cerkve poroča samostanski kronist;
gibalo, tek zgodovine;
materialistično pojmovanje zgodovine / človeška, osebna zgodovina; geološka zgodovina zemlje; kitajska, slovenska, svetovna zgodovina; krajevna zgodovina; zgodovina filma, glasbe, tehnike / napisati zgodovino rodu / Zgodovina slovenskega naroda 2. obdobje v razvoju človeške družbe, iz katerega so pisani viri: položaj našega naroda skozi zgodovino;
v zgodovini človeštva, zemlje se je zgodilo veliko katastrof;
novejša, starejša zgodovina;
zgodovina in prazgodovina / obdobje zgodovine // veda o tem: viri za zgodovino / duhovna, gospodarska, kulturna, politična, umetnostna zgodovina; literarna zgodovina; primerjalna zgodovina ki se ukvarja z medsebojnim primerjanjem zgodovinskih dogodkov; splošna zgodovina / uradna zgodovina / predavati zgodovino; ocena iz zgodovine / pog. kupiti zgodovino za peti razred učbenik zgodovine
● vznes. ta zgodovina je napisana s krvjo v času, kraju, na katerega se nanaša ta zgodovina, je bilo mnogo ubitih, mrtvih; ekspr. bil je mož, ki je delal zgodovino odločujoče posegal vanjo; ekspr. to ima dolgo zgodovino se je dolgo razvijalo, pripravljalo; ekspr. priti v zgodovino postati zgodovinsko pomemben; ekspr. on je živa zgodovina domačega kraja vse pozna, ve; knjiž. tako se je obrnil še en list zgodovine je minilo še eno obdobje zgodovine; ekspr. prepričan sem, da bo sodba zgodovine pravičnejša da se bo v prihodnosti pravičneje sodilo o določeni osebi, dejstvu; ekspr. to je še zavito v temo zgodovine še ni pojasnjeno, raziskano
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
znáčnica -e ž (ȃ) 1. biblio. beseda, besede, po katerih se razvrščajo listki v avtorskem katalogu: določiti značnico;
abecedni red značnic / osebna značnica priimek in ime avtorja dela; stvarna značnica navadno prva beseda naslova anonimnega dela ali dela več kot treh avtorjev2. knjiž. beseda, besedna zveza, ki je z vsebinskega stališča v kakem besedilu najpomembnejša; ključna beseda: izpisati značnice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
známka -e ž (ȃ) 1. nazobčan listek z natisnjeno podobo in nominalno vrednostjo, ki se lepi na poštne pošiljke: nalepiti znamko;
zbirati znamke;
večbarvna, žigosana znamka;
znamka za pismo, razglednico;
znamka z rastlinskimi, živalskimi motivi;
serija znamk;
vrednost znamke;
album za znamke;
kolki in znamke / poštna znamka 2. vet. ploščica, navadno kovinska, za označevanje živali: obesiti živali znamko na ovratnico;
trikotna znamka / pasja znamka ploščica za označevanje psov glede na obvezno cepljenje in občinski register, ki jo nosijo psi na ovratnici; ušesna znamka navadno kovinska ploščica z registrsko številko živali in njene matere, ki se pritrdi na uhelj zlasti goveda, prašiča3. kar označuje kak izdelek glede na podjetje, ki ga izdeluje: pri nakupu biti pozoren na znamko;
to je dobra znamka smuči;
parfum priznane znamke;
motorno kolo znamke Tomos;
tip in znamka avtomobila / tržna, zaščitna znamka
● knjiž. bankovec z vodno znamko vodnim znakom; knjiž. igralna znamka žeton; publ. izboljšati svetovno znamko v hitrostni vožnji svetovni rekord; publ. športnik je dosegel znamko osem metrov je skočil osem metrov
♦ filat. notirati znamke določati, objavljati ceno znamk na tržišču; osredena znamka katere podoba ima na vseh straneh enako širok rob; znamka s priveskom z nazobčanim delom, navadno s priložnostnim besedilom ali sliko, ki se drži znamke; fin. izdajati znamke; mont. (osebna) znamka okrogla kovinska ploščica s številko delavca v rudniku, ki jo ta vzame s seboj, ko gre v jamo; pravn. blagovna, storitvena znamka zaščitni grafični, črkovni znak za označevanje blaga, storitev; ptt portovna znamka do 1966 ki jo pošta nalepi na premalo frankirano pošiljko; priložnostna znamka izdana ob obletnici določenega dogodka ali ob določenem dogodku
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
žíčnica -e ž (ȋ) 1. naprava za prevoz oseb ali tovora, pri kateri se breme pomika po vrvi, napeti med podporami: zgraditi žičnico;
peljati se z žičnico;
obratovanje žičnice;
zgornja postaja žičnice / enosedežna žičnica osebna žičnica, ki ima na določeni razdalji po en sedež; kabinska žičnica; krožna žičnica osebna žičnica, pri kateri se kabine ali sedeži gibljejo med postajama v isti krožni smeri; nihalna žičnica pri kateri se vlečna vrv pri eni vožnji premika naprej, pri drugi nazaj
♦ mont. jamska žičnica za prevoz premoga, rude v rudniku; teh. težnostna žičnica po kateri se premika tovor zaradi lastne teže2. navadno v zvezi hmeljna ali hmeljska žičnica ogrodje iz drogov in žic za oporo hmeljevim trtam: postaviti hmeljno žičnico
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.