cájna -e ž (ȃ) manjša pletena košara s polkrožnim ročajem in z neravnim dnom: plesti cajne;
cajna jagod
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.
ígla -e ž (ȋ) - 1. podolgovat, tanjši, na enem koncu ošiljen predmet
- a) za šivanje; šivanka: vbosti iglo v blago; prebosti z iglo; tanek kot igla / blazinica za igle / krznarska igla; lesena igla za šivanje mrež; igla za dreto, volno; igla za krpanje nogavic
- b) za pletenje; pletilka: nabirati petlje na iglo; plesti z debelimi, tankimi iglami; kovinske, lesene, plastične igle / pletilne igle
- c) za spenjanje in okras: klobuk si je pritrdila z iglo / biserna kravatna igla
● ekspr. biti, sedeti (kakor) na iglah biti zelo nestrpen, nemiren
// tak predmet, navadno kot sestavni del kake priprave, naprave: gramofonska igla; igla pletilnega, šivalnega stroja / igla brzinomera kazalec
// izžiganje tkiva z iglo
- 2. teh. kar se uporablja za spajanje sestavnih delov kake naprave, priprave: zatakniti iglo v pesto kolesa; lesena, železna igla
- 3. nav. mn. zelo podolgovat, koničast list, navadno zimzelen; iglica: borove igle
- 4. um., v zvezi suha igla grafična tehnika, pri kateri praskanje v bakreno ploščo omogoča neostro risbo: ukvarjati se s suho iglo / tehnika suhe igle
// odtis v tej tehniki: razstavil je več del, zlasti suhih igel
♦ avt. zaporna igla ki uravnava dotok goriva v uplinjač; fiz. magnetna igla droben paličasti magnet, navadno v kompasu, ki kaže smer sever-jug; med. injekcijska igla votla igla, ki se pritrdi na brizgalko; min. igla tanek, v eni smeri daljši kristal, ki ima na koncih pravilne ploskve; obrt. igla za mreženje ki je na obeh koncih viličasto razcepljena; obrt., tisk. gravirna, risalna igla; kopirna igla; teh. igla ostanki kovine vzdolž ostrine rezila, nastali pri brušenju; voj. udarna igla del orožja, ki s svojim udarcem aktivira naboj; zool. (morska) igla zelenkasta, vitka morska riba s podaljšanim gobcem, Belone belone; vodna igla podolgovata roparska žuželka z dolgimi nogami, Ranatra linearis
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.
jérbas -a m (ẹ́) okrogla košara z ravnim dnom in navadno z majhnima ročajema: dati jerbas na glavo;
plesti jerbase;
nesti koscem zajtrk v jerbasu;
jerbas češenj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.
jópa -e ž (ọ́) vrhnje oblačilo, zlasti žensko, ki pokriva zgornji del telesa in se spredaj zapenja: suknena jopa;
jopa z nabranimi rokavi;
krilo in jopa / moški z jopami na ramenih jopiči, suknjiči // kopalna jopa ki se uporablja za na plažo, navadno iz frotirja // pleteno vrhnje oblačilo, ki pokriva zgornji del telesa in se spredaj zapenja, zlasti večje: plesti jopo; obleči srajco in jopo / oblači jopo vrh jope
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.
jópica -e ž (ọ̑) pleteno vrhnje oblačilo, ki pokriva zgornji del telesa in se spredaj zapenja: plesti jopico;
moška, otroška jopica;
jopica z ovratnikom // žensko vrhnje oblačilo, ki pokriva zgornji del telesa: dvodelna obleka z oprijeto jopico
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.
koncáti -ám nedov. (á ȃ) nar. zahodno plesti, krpati (ribiške mreže): po lovu so mreže koncali
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.
košára -e ž (ȃ) - 1. večja pletena posoda različne oblike za prenašanje ali hranjenje česa, navadno z enim ročajem: plesti košare; v veži je stala košara s krompirjem / pripeljali so polne košare še toplega kruha; košara jabolk / redko žene s košarami na glavi jerbasi
// redko košara za papir koš; košara za perilo
// kovčku podobna pletena priprava: pripravil si je košaro za na pot - 2. pletena posteljica za dojenčka: v košari je mirno spal otrok
♦ navt. ribiška košara signalna naprava na manjši ribiški ladji, ki opozarja, da ladja lovi ribe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.
kráncelj -na in -clja [cəl] m (á) nižje pog. venec: plesti, spletati krancelj
● pog., šalj. vzel ji je krancelj nedolžnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.
króna -e ž (ọ̑) - 1. okrogel okrasni predmet za na glavo kot znamenje vladarske oblasti: nositi krono; položiti krono na glavo; zlata krona; krona, obložena z dragimi kamni / cesarska, kraljevska krona / žezlo in krona / na ščitu je bila upodobljena krona
// navadno s prilastkom kar je po obliki podobno temu predmetu: na glavi je imela krono iz cvetja; plesti kostanjevo krono / ekspr. krona bogatih las zelo veliko las, počesanih navzgor - 2. ekspr. vladar, dvor: v državi so izvedli vojaški udar ob pomoči krone; moč cesarske krone; svetovalci krone
// vladarski naslov: senat mu hoče podeliti krono; prevzeti krono - 3. ekspr. monarhija, kraljevina: ozemlje angleške krone / zavladala jim je krona
- 4. ekspr., v povedni rabi, navadno s prilastkom izraža najvišjo stopnjo česa: to je krona njegovih prizadevanj; dogodek je bil krona vsega
- 5. krošnja: košata krona; krona cvetoče lipe
- 6. denarna enota nekaterih držav: šteti krone; preračunati vrednost blaga v krone / češka, danska, švedska krona
● pog., ekspr. zaradi tega ti ne bo krona z glave padla se ne bo zmanjšal tvoj ugled; vznes. krona stvarstva človek
♦ lov. krona najmanj trije parožki na vrhu jelenjega rogovja; med. krona del zoba nad dlesnijo; snov v obliki kapice za zavarovanje poškodovanega vidnega dela zoba; num. krona denarna enota v stari Avstriji z vrednostjo pol goldinarja; rel. trnova krona
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.
léva1 -e ž, lévih (ẹ́) - 1. nav. ed. leva roka, levica: z desno se je opiral na palico, leva mu je visela ob telesu
// leva noga: brcnil je žogo z levo in zgrešil / v medmetni rabi otroci so korakali: leva, desna, ena, dve - 2. v prislovni rabi, v zvezi z na, od, po, v, z izraža levo stran: pisati od leve proti desni; priti od leve; iti, kreniti na, v levo; vrata se odpirajo na, v levo; ko greš čez cesto, poglej na levo in desno; obrniti se v levo; ovinek na levo; obrat v levo / krogla je priletela z leve; na desni teče reka, na levi je gozd; hoditi po levi; miza na levi je še prosta / kot povelje: na levo; polkrog v levo; pren. politik je krenil v levo; avtorjeva usmerjenost v levo
● kar tod pojdite in se držite leve na vsakem razpotju pojdite po levi poti; ekspr. ta človek se ne ozira ne na levo ne na desno dela po svoje, ne upošteva mnenja, nasvetov drugih; ekspr. sedel je za mizo in ni pogledal ne na levo ne na desno gledal je naravnost, ni se oziral okoli sebe
♦ obrt. plesti same leve leve petlje; prim. levi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.
líce -a s (ī) - 1. nav. mn. del obraza ob strani nosu in ust: napihniti lica; poljubiti na obe lici; uščipniti v lice; pobožati otroka po licu; po licih tečejo solze; bleda, napeta, rdeča, povešena, vroča lica; eno lice je že obrito; jamica na licu; imeti znamenje na desnem licu; lica kakor mleko in kri bela in rdeča
// ekspr. lica ji gorijo od zadrege / v lica ga zebe; biti rdeč v lica - 2. star. prednja stran glave; obraz: opazovati v ogledalu svoje lice; gledal ga je naravnost v lice; v lice mu je zapihal oster veter; nagubano, okroglo, upadlo, zagorelo lice; izraz na licu se ni spremenil / na licu se ji bere skrb
- 3. stran tkanine, pletenine, usnja, ki ima bolj izdelan, lepši videz kot druga stran: lice blaga je obledelo; prišiti krpo kar na licu / tkanina z dvojnim licem / obračati blago na lice in narobe; na lice plesti same desne petlje
// prednja, prava stran, zlasti kovanca, bankovca ali medalje: položiti igralno karto z licem navzgor; lice bankovca, čeka, kovanca - 4. knjiž. pročelje, fasada: pred vhodnimi vrati so stopnice, lice je lepo pobeljeno
- 5. knjiž., s prilastkom podoba, videz, zunanjost: lice pokrajine se je zdaj popolnoma spremenilo; dati okolici kulturnejše lice; soba je dobila bolj prijazno lice; mesto izgublja starinsko lice; prizadevanje za lepše lice mesta / njegova navzočnost je dala prireditvi slovesno lice / ekspr., z oslabljenim pomenom: izbrisati kaj z lica zemlje; te ideje bodo spremenile lice družbe in sveta
- 6. neustalj., v prislovni rabi, v zvezi na licu mesta tam, kjer se kaj zgodi, je; na kraju samem: storilca so prijeli na licu mesta; skupina je gradivo zbirala na licu mesta
// brez odlašanja, takoj: ukrepal je na licu mesta
● star. ko je to slišal, se mu je lice razjasnilo obraz; star. oblaki so se razgrnili in mesec je pokazal svoje lice je postal viden; star. šele zdaj je pokazal svoje pravo lice obraz; ekspr. kri mu je zalila lica zardel je; ekspr. vsa kri mu je izginila iz lic prebledel je; star. v lice kaj povedati komu v obraz, v brk; knjiž. na licih ji cvetejo rože je mlada in lepega obraza; star. poznam ga po licu, po imenu ne navidez
♦ lov. izboklina na levi strani kopita lovske puške, kamor se nasloni lovčevo lice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.
mréža -e ž (ẹ́) - 1. izdelek iz prekrižanih niti, vrvi, žice, med katerimi so okenca, luknjice: delati, plesti mrežo; ograditi z mrežo; gosta, redka, tanka mreža; kovinska, žična mreža; mreža iz viter, vrvi; okenca, zanke mreže / pajek prede, razpreda mrežo pajčevino
// priprava iz tega izdelka, ki se uporablja za lov, zlasti rib: izdelovati, krpati, sušiti mreže; nastaviti, razpeti, vleči mreže; vreči mrežo v vodo; ujeti v mrežo; zajeti ribe z mrežami; najlonske mreže / ribiška mreža
// navadno s prilastkom priprava iz tega izdelka sploh: zamenjati mreže v čistilniku; presejati pesek skozi mrežo; postelja s kovinsko mrežo z mrežasto kovinsko podlago za žimnico, blazino; nesla je kovček in mrežo torbo iz mreže
// napeti gugalno mrežo; lasna, ležalna mreža; kovana okenska mreža; mreža za listje; mreža zoper komarje - 2. navadno s prilastkom kar je po obliki podobno mreži: narediti mrežo iz testa; papir s črtno mrežo / pod seboj je videl mrežo cest in velike stavbe; mreža gubic ob očeh; pajčevinasta mreža oblakov; modrikasta mreža žil / pesn.: mreža dežja; gledati skozi mrežo solz
- 3. s prilastkom poti, kanali, napeljave s pripadajočimi objekti na določenem področju; omrežje: daljnovodna, električna, kanalska mreža; razdelilna mreža za plin; železniška mreža / publ., z oslabljenim pomenom izboljšati cestno mrežo ceste
- 4. s prilastkom objekti, stvari za kako dejavnost, načrtno razporejeni na določenem področju: izpopolniti gostinsko mrežo; organizirati knjigotrško mrežo; gosta meteorološka mreža; preskrbovalna, trgovska mreža / mreža poštnih nabiralnikov, semaforjev, osnovnih šol / publ. odkriti v družbeni stvarnosti celo mrežo zakonitosti cel sistem
// med seboj povezane, načrtno razporejene osebe, organi, ki opravljajo kako dejavnost: vzpostaviti obveščevalno, poverjeniško mrežo; odkriti, zajeti tihotapsko, vohunsko mrežo / mreža agentov, dopisnikov / razširjati letake po svoji mreži - 5. nav. mn., ekspr., navadno v zvezi z dobiti, nastavljati, ujeti kar omogoča, da kdo koga zvijačno privabi, pridobi: nastavlja mu mreže; izmotal se je iz njenih mrež; dobil ga je v svoje mreže; ujel se je v ljubezenske mreže
● publ. domačini so večkrat potresli, zatresli mrežo dali gol; ekspr. policija je razpenjala mrežo čez vso deželo povsod je imela svoje zaupnike, vse je nadzirala; ekspr. povsod je imel razpredene svoje mreže povsod si je pripravil ugodne okoliščine, razmere za dosego določenega cilja; publ. vratar je rešil mrežo preprečil gol; ekspr. padel je policiji v mrežo policija ga je odkrila, ujela; ekspr. biti za mrežo biti zaprt (v ječi)
♦ agr. koreninska mreža vse korenine ene rastline; čeb. matična mreža pregrada, ki loči plodišče od medišča; matična rešetka; elektr. mreža elektroda med anodo in katodo elektronke; mrežica; svinčena mreža v svinčevem akumulatorju z aktivno snovjo; fiz. uklonska mreža množica ozkih, vzporednih in med seboj enako razmaknjenih rež za merjenje valovne dolžine in opazovanje spektra valovanja; geogr. stopinjska mreža iz poldnevnikov in vzporednikov na zemeljski obli; geom. mreža telesa v ravno ploskev razgrnjena mejna ploskev telesa; mat. mreža sistem črt ali točk v ravnini ali prostoru; množica z določeno urejenostjo; funkcijska mreža sistem črt, ki ponazarja dva tipa funkcij; logaritemska mreža funkcijska mreža, ki temelji na dveh logaritemskih skalah; min. ploskovna mreža ponavljajoča se razporeditev atomov, ionov ali molekul v trdni snovi v kaki ravnini ali njen grafični prikaz; prostorska mreža ponavljajoča se razporeditev atomov, ionov ali molekul v trdni snovi ali njen grafični prikaz; papir. milimetrska mreža iz vodoravnih in navpičnih črt, med katerimi so milimetrske razdalje; rib. globinska mreža ki je postavljena v globino; stoječa mreža ki se postavi na določenem območju; viseča mreža stoječa mreža, ki ne leži na dnu; vlačilna mreža ki se razpeta vleče po morskem dnu; šport. mreža del gola ali koša iz prepletenih vrvi; priprava iz prepletenih vrvi, ki pri odbojki, tenisu in badmintonu loči obe polovici igrišča; igra na mreži pri tenisu, odbojki igra, pri kateri igralec odbija ali udarja žogo v bližini mreže ali nad njo; tekst. mreža tkanina z večjimi ali manjšimi luknjicami med nitmi; voj. zaporna mreža žična ovira v vodi pred vhodi v pristanišča
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.
nogavíca -e ž (í) nav. mn. pleteno oblačilo za na nogo: obuti nogavice;
plesti nogavice;
strgati si nogavico;
bombažne, najlon(ske), volnene nogavice;
debele nogavice / dolge nogavice ki segajo čez kolena; kratke nogavice ki segajo do gležnjev ali malo čez gležnje; elastične nogavice; hlačne nogavice ženske nogavice in hlačke, izdelane v enem kosu; mrežaste nogavice; ženske nogavice; nogavice brez šiva, pog. brez črte
● ekspr. denar spravlja v nogavico ga hrani doma; varčuje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.
odéjica -e ž (ẹ̑) manjšalnica od odeja: plesti otroške odejice;
stisniti se pod odejico;
svilena odejica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.
opŕtnik -a m (ȓ) - 1. nahrbtnik: odložiti, zavezati oprtnik; zložiti v oprtnik; težek oprtnik
- 2. nar. (oprtni) koš: plesti oprtnik; nositi gnoj v oprtniku
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.
pálec -lca [u̯c] m (ȃ) - 1. najdebelejši prst na roki ali nogi: palec ga boli; desni palec; palec levice; palec na nogi / odtisniti palec; sesati palec / redko palci mu gledajo iz raztrganih čevljev prsti; plesti palec del rokavice za palec
// oblikujemo za palec velike svaljke za dolžino palca - 2. nekdaj dolžinska mera, približno 2,5 cm: dolg je pet čevljev in dva palca
● žarg. postavil se je na cesto in dvignil palec dal z dvigom palca znak, da prosi za zastonjsko vožnjo z avtomobilom; cesar je obrnil palec navzdol pri gladiatorskih igrah s palcem dal znak za usmrtitev premaganega; star. samo za palec je odprla vrata zelo malo; zastar. vse je imel pod palcem pod svojim vplivom, v oblasti; ekspr. imeti veliko pod palcem biti zelo bogat
♦ fiz. angleški palec dolžinska mera, 2,54 cm; strojn. palec majhen vzvod ali ploščica, ki štrli iz gredi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.
párati -am nedov. (ȃ) - 1. s prerezovanjem, pretrgavanjem niti delati, da posamezni deli tkanine, oblačila ne tvorijo več celote: para pas pri krilu; šivati in parati / parati obleko
// s potegovanjem, vlečenjem niti delati, da pletenina kot celota ne obstaja več: parati pulover; plesti in parati - 2. navadno z vzdolžnim rezanjem, trganjem delati, da kaj ni več celo: parati živali trebuh / star. parati mrliča secirati, obducirati
// ekspr. s silo zarezovati, zajedati se: verige so parale telesa sužnjev; vrv je začela parati meso v dlaneh - 3. ekspr. s silo prekinjati določeno stanje: bliski v presledkih parajo nebo, temno noč / le še posamezni rafali so parali tišino
- 4. ekspr. povzročati velik občutek neugodja, bolečino: že pogled nanj ji je paral srce; škripanje koles je človeku paralo ušesa, živce / bolečina ji para telo
● vznes. kmetje so zemlji parali prsi (s trudom) jo orali, obdelovali; ekspr. ostre skale so parale čolnom dna uničevale, kvarile
párati se biti v stanju, ko šiv (na nekaterih mestih) ne drži več: obleka se je začela parati pri vratu / rokav se para po šivu
● ekspr. srce se ji je paralo, ko je odhajal bilo ji je zelo hudo
parajóč -a -e: jelen ga je napadel, parajoč mu trebuh z rogovi; srce parajoča zgodba; prisl.: mitraljezi so parajoče ropotali v temi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.
patènt -ênta m (ȅ é) - 1. z zakonom zaščitena izključna pravica gospodarskega izkoriščanja novega izuma za določeno dobo: dobiti patent za nov stroj; zaščititi izum s patentom; zakon o patentih
♦ jur. prodati patent prenesti patent in patentne pravice s kupno pogodbo
// listina, s katero se daje izumitelju ta pravica: izdati patent; podpisati patent - 2. zgod. zakon, listina, s katero je vladar podeljeval naslove, pravice, službe: razglasiti patent / februarski patent v stari Avstriji zakon, izdan 26. februarja 1861, s katerim je bil urejen državni zbor in njegove pristojnosti ter so bile dane deželne ustave; nevoljniški patent v fevdalizmu zakon, s katerim je Jožef II. leta 1782 odpravil nevoljništvo
- 3. pog. rob (oblačila) v patentnem vzorcu: plesti, sparati patent; patent pri jopi
● pog. torba s pokvarjenim patentom s pripravo za zapiranje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.
pêhar -árja stil. -ára m (é á) navadno okrogla posoda, pletena iz slame: plesti peharje;
dati testo v pehar / nabrati pehar hrušk
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.
plêsti plêtem nedov., plêtel in plétel plêtla, stil. plèl plêla (é) - 1. delati tekstilne izdelke s pletilkami, pletilnim strojem: plesti jopico, nogavice; plesti z debelimi, drobnimi pletilkami; šivati in plesti / kvačkati zna, plesti pa ne; ročno, strojno plesti / plesti vzorec
♦ obrt. plesti leve petlje - 2. delati, izdelovati kaj z nameščanjem dveh ali več podolgovatih upogljivih stvari izmenoma drugo čez drugo: dekleta pletejo vence; plesti jermen za bič; plesti kite, mrežo; plesti ograjo iz protja, šibja / plesti lase v kito / čez zimo plete košare / ptiči pletejo gnezda
- 3. ekspr. naskrivaj pripravljati, delati komu navadno kaj neprijetnega: nekaj hudega mu plete; kaj pleteš proti njemu; za mojim hrbtom ne pleti ničesar; proti tebi se plete zarota
// z oslabljenim pomenom delati, da se uresniči, kar določa samostalnik: pletel je ljubezen, prijateljstvo z njo; na vse strani plete spletke - 4. ekspr. govoriti, pripovedovati, navadno kaj izmišljenega, neresničnega: ne verjemi mu vsega, kar plete; spet je nekaj pletel o tebi / okrog nas so pletli laži in obrekovanja / plesti besede, pogovor o čem govoriti, pogovarjati se
- 5. ekspr. delati, snovati: v glavi že plete nov načrt; zmeraj kaj plete / ljudstvo je pletlo o tem nenavadne legende ustvarjalo
● ekspr. samo da se ne boš kesal, je pletel dalje govoril; knjiž., ekspr. plesti hvalnice komu hvaliti, slaviti ga
plêsti se ekspr. - 1. s prislovnim določilom počasi gibati se, premikati se v določenem prostoru: mačka se ji je pletla med nogami, pod nogami / pod temnim stropom se je pletel dim z ognjišča
// pojavljati se v neredu: žareči bliski so se pletli in križali / misli se mu divje pletejo po glavi
// pojavljati se sploh: naokoli se je pletel mrak / na večernem nebu se je pletla rožnata zarja - 2. nastajati, širiti se: o tem se pletejo različne zgodbe / čudne govorice se pletejo okrog tebe / eno se plete iz drugega izhaja
- 3. dogajati se: kaj neki se plete tam doli / kdo bi vedel, kaj se plete v ljudeh / med njima se nekaj plete
● ekspr. govorica se mu plete ne izgovarja, ne govori gladko; ekspr. pogovor se je pletel o knjižnem jeziku govorili so, pogovarjali so se; ekspr. to vprašanje se je dolgo pletlo po njegovih možganih dolgo je razmišljal o njem; ekspr. ni se hotel plesti z njo imeti z njo (tesnejših) stikov
pletóč -a -e: pletoč nogavico, je pazila na otroke
pletèn -êna -o: pleten brezrokavnik; pleteni stoli; gladko pletena jopica; iz vrbovih šib pletene košare; dvojno pleten rob; ročno, strojno pleten
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.
pletênje -a s (é) - 1. glagolnik od plesti: ukvarja se s pletenjem; bombaž, volna za pletenje; kvačkanje in pletenje / ročno, strojno pletenje / pletenje košar
- 2. kar se plete, je spleteno: ko je prišel, je odložila pletenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.
pletérka -e ž (ẹ̑) nar. vzhodno košara, košarica: plesti pleterke / pleterka češenj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.
pletílka -e [drugi pomen lk in u̯k] ž (ȋ) - 1. podolgovat, tanjši, na enem koncu ošiljen predmet za pletenje: nabirati petlje na pletilko; plesti z debelimi, tankimi pletilkami; kovinske, lesene, plastične pletilke / okrogla pletilka
- 2. ženska, ki plete: pletilka vencev / poročil se je s pletilko pletiljo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.
pletívo -a s (í) kar je namenjeno za pletenje: plesti z naravnimi pletivi / šibe, vitre in drugo pletivo / rada nosi pletiva pletena oblačila
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.
prédnjik -a m (ẹ̑) - 1. obrt. sprednji del oblačila: izdelati prednjik; plesti prednjik; urezati prednjik
♦ obrt. sprednji del zgornjega dela obuvala - 2. knjiž., redko kdor je glede na čas, vrstni red pred čim drugim: zaradi megle ni več videl svojega prednjika v koloni / prednjiki naprednega gibanja utemeljitelji, predhodniki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.
prócka -e ž (ọ̑) nar. dolenjsko košara, cajna: plesti procke / nabrati procko krompirja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.
pulóver -ja m (ọ́) pleteno vrhnje oblačilo, ki pokriva zgornji del telesa in se oblači čez glavo: plesti pulover;
volnen pulover;
jopica in pulover / moški, otroški pulover; smučarski pulover
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.
rogožína -e ž (í) knjiž. rogoznica: ležati na rogožini / plesti predpražnike iz rogožine rogozovine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.
rokavíca -e ž (í) nav. mn. oblačilo za na roko: natakniti, sneti rokavice;
plesti rokavice;
gumijaste, usnjene, volnene rokavice;
rokavica za na desno roko / boksarske rokavice usnjene rokavice, podložene z žimo; brezpalčne ki so brez prstov, enoprstne ali palčne rokavice z enim prstom; dolge rokavice ki segajo nad zapestje; smučarske rokavice / umivalna rokavica
● ekspr. pobrati rokavico odgovoriti na izzivanje; vreči komu rokavico nekdaj pozvati ga na dvoboj; ekspr. s tem stavkom mu je vrgel rokavico (v obraz) ga je izzval; ekspr. ravnati s kom v rokavicah, z rokavicami obzirno, previdno
♦ elektr. izolirne rokavice za delo pri napravah, ki so pod napetostjo; teh. varilske rokavice za zaščito rok pri varjenju; voj. železna rokavica nekdaj kovinska rokavica kot del oklepa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.
sejálnica -e [drugi pomen u̯n tudi ln] ž (ȃ) - 1. stroj za sejanje: sejati žito s sejalnico / ročna sejalnica
- 2. okrogla ali podolgovata košara za seme pri sejanju: plesti sejalnice; nasuti pšenico v sejalnico
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.
sévnica -e ž (ẹ̑) nar. okrogla ali podolgovata košara za seme pri sejanju; sejalnica: plesti sevnice;
zajemati seme iz sevnice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.
sévnik -a m (ẹ̑) nar. okrogla ali podolgovata košara za seme pri sejanju; sejalnica: plesti sevnike;
prazen sevnik / sevnik žita
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.
slámnica -e ž (ȃ) - 1. raba peša slamnjača: ležati na slamnici
- 2. nar. koroško pehar, navadno za vzhajanje testa: plesti slamnice; dati testo v slamnico
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.
svíter -tra m (í) knjiž. pulover: plesti sviter;
volnen sviter / smučarski sviter
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.
šál -a m (ȃ) daljši kos blaga ali pletenine, ki se nosi zlasti okrog vratu: plesti šal;
oviti si vrat s šalom;
svilen, volnen šal;
šal in rokavice
♦ tekst. kašmirski šal zelo mehek, sešit iz majhnih pletenih krpic iz kašmirske volne; neskl. pril.: obl. šal ovratnik navadno podolgovat ovratnik brez reverjev, katerega konca se spredaj križata
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.
štríkati -am nedov. (í) nižje pog. plesti: štrikati brezrokavnikštríkan -a -o: štrikane rokavice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.
tánek -nka -o tudi tènek tudi tenák tènka -o in -ó [druga oblika tən] prid., tánjši (á; ə̀ ȃ ə̀) - 1. ki ima med najbližjima nasprotnima ploskvama razmeroma majhno razsežnost, ant. debel: tanek kos kruha; tanek list, papir; tanka knjiga, pločevina, stena; tanka plast ledu; tanka tkanina / proti robovom tanjše leče / tanka bluza iz tanke tkanine; tanke nogavice
// ki ima glede na dolžino razmeroma majhen obseg, premer: tanka nit, palica, veja, žica; plesti s pol številke tanjšimi pletilkami; tanko deblo; tanek kot las / tanki prsti; tanek vrat / tanek curek krvi; tanek steber dima / tanka črta; tanke obrvi, ustnice - 2. ekspr. vitek, suh: visok tanek človek; tanko dekle; tanek kot prekla / bila je tanka čez pas
- 3. zelo sposoben za sprejemanje dražljajev; oster: tanek sluh, vid, voh / tanko uho
- 4. knjiž. izostren, prefinjen: imeti tanek čut za lepoto, pravičnost; s tankim posluhom predstaviti literarno delo / tanek humor
- 5. ekspr. (tonsko) visok: govoriti, peti s tankim glasom; tanek jok, smeh; tanko cingljanje
- 6. ekspr. prosojen, rahel: tanka megla; tanka večerna zarja / skozi okno je prihajala tanka svetloba
- 7. knjiž. natančen, podroben: ta stvar je vredna tankega premisleka; tanjša raziskava je pokazala, da to ni res
● ekspr. rezati komu tanek kruh dajati mu malo sredstev za življenje; pog. ima tanek nos zelo bistro, pravilno predvideva; knjiž. tanek smehljaj komaj opazen, zaznaven; ekspr. zunaj brije tanek veter oster, zelo mrzel; ekspr. ta človek ima tanke živce je zelo občutljiv, razdražljiv; ekspr. imeti tanko denarnico malo denarja; nar. tanka kava ne močna; knjiž. človek tankih misli pronicljiv, prodoren; ekspr. tanka plast izobražencev majhno število; knjiž. človek tanke vesti tankovesten; knjiž., ekspr. bil je tankega zdravja slabega, rahlega
♦ anat. tanka povrhnjica; tanko črevo začetni, ožji del črevesa; biol. tanka kutikula; kozm. tanka koža koža s tanko povrhnjico in občutljiva na zunanje dražljaje
tánko tudi tenkó prisl.: tanko govoriti, peti; tanko zapiskati; tanko narezane rezine / knjiž.: tanko je premislil vsako besedo, preden je spregovoril temeljito; tanko prisluhniti komu zelo pazljivo
● ekspr. s samo pokojnino bom tanko piskal bom živel slabo, v slabih gmotnih razmerah
tánki tudi tènki -a -o sam.: knjiž. tanka brije okrog oglov oster, zelo mrzel veter; ekspr. tanka mu prede težko živi; je v neprijetnem, nevarnem položaju; ekspr. na tankem je z denarjem ima malo denarja; na tanko tudi na tenko ekspr. gre mu na tanko slabo; razvaljati testo na tanko tanko; na tanko se zasmejati; prim. natanko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.
učíti -ím nedov. (ī í) - 1. s posredovanjem znanja usposabljati za opravljanje določenega dela, dejavnosti: učiti otroka brati, govoriti; učiti koga plesti, voziti kolo; učiti koga streljanja; naredil je, kot ga je učil oče / učiti psa; učiti vole orati
// s ponavljanjem, popravljanjem si prizadevati, da bi kdo kaj znal, si zapomnil: učiti koga pesem / prijatelj ga uči angleščino - 2. poklicno se ukvarjati s podajanjem učne snovi v šoli: uči že več let; učiti četrti razred; učiti na osnovni, srednji šoli; učiti v sedmem razredu / učiti slovenščino, zgodovino / učiti klavir, violino igranje klavirja, violine
// na tej šoli uči že deset let je zaposlen kot učitelj, profesor; ta predmet se uči v višjih razredih je v učnem programu višjih razredov - 3. pog., v zvezi dati, poslati učit narediti, da se kdo začne usposabljati za kak poklic, kako obrt: dati, poslati sina učit; dati koga učit mizarstva, za mizarja
- 4. s spodbujanjem, opozarjanjem povzročati, da kdo pridobi določeno pozitivno lastnost: učiti otroka prijaznosti, vljudnosti; oče me je učil biti odkrit, pošten / učiti koga lepega vedenja; učili so nas spoštovati starše / učiti mladino ljubezni do domovine; ekspr. učiti koga pameti / učiti z besedami, zgledom
- 5. razlagati, razglašati, kaj je resnično, pravo, z namenom, da kdo to sprejme, se po tem ravna: to je učil že Sokrat; učil je, da bomo vsi enaki, enakopravni / tega cerkev ne uči / laži nas niso učili; učiti novi nauk / slovnica uči drugače
- 6. delati, povzročati, da prihaja kdo do koristnega spoznanja, znanja: izkušnje, napake nas učijo; pamet, življenje me uči tako / dela najboljših umetnikov učijo, kako se piše, slika
učíti se - 1. s sprejemanjem znanja se usposabljati za opravljanje določenega dela, dejavnosti: učiti se kuhanja; učiti se plavati; učiti se iz knjig, po knjigah; učiti se od očeta / učiti se klavir igranja klavirja
// s spoznavanjem, ponavljanjem si pridobivati znanje, spretnost: učiti se za šolo, življenje; učiti se naglas, zjutraj; pog. kaj se imate za učiti imate za učenje
// učiti se fiziko, zgodovino / kletvice sem se učil kar tako, na cesti, od sošolcev
// prizadevati si znati, zapomniti kaj: že eno uro se uči pesem, pa je še ne zna / učiti se besedilo na pamet - 2. navadno s prislovnim določilom biti glede na šolske ocene pri sprejemanju, pridobivanju znanja uspešen, kot izraža določilo: uči se slabo, za silo / kako se kaj učiš v šoli
- 3. pog. usposabljati se za kak poklic, kako obrt: učiti se za kovača, šiviljo; učiti se v trgovini / učiti se obrti
- 4. zastar. študirati, šolati se: učiti se za pravnika
- 5. na osnovi izkušenj, opozoril pridobivati določeno pozitivno lastnost: učiti se natančnosti / učiti se uglajenega vedenja; učiti se spoštovati starejše
// prihajati do koristnega spoznanja, znanja na način, kot ga izraža določilo: učiti se iz izkušenj, na izkušnjah, ob izkušnjah; učiti se na napakah - 6. s spoznavanjem česa prihajati do kakega spoznanja, znanja: učiti se iz jezika ljudstva; učiti se od starih Grkov / učiti se pri Prešernovi poeziji, kaj je lepota
● ekspr. le kje si se učil manir(e) zelo si neolikan; ekspr. človek se do smrti uči človek pridobiva znanje, izkušnje vse življenje
♦ psih. izpopolnjevati, spreminjati dejavnost s sorazmerno trajnim učinkom
učèč -éča -e: učeč otroke, se je tudi sama izobraževala; pridno se učeči otroci; učeče osebje šole
♦ med. učeča klinika klinika, ki ima pravico, da zlasti praktično uči medicino; prisl.: učeče govoriti; sam.: ne motite učečih; pridno se učeči so bili nagrajeni
učívši zastar.: ne učivši se madžarščine, tujca niso razumeli
učèn -êna -o - 1. deležnik od učiti: tako sem bil učen že doma in tako delam
- 2. nav. ekspr. ki ima obsežno in poglobljeno znanje s področja znanosti: učen človek; biti zelo učen / postati član učene akademije, družbe akademije, družbe učenih ljudi, učenjakov
● nihče ne pade učen z neba vsak si mora pridobiti znanje z učenjem, trudom
// ki vsebuje tako znanje: brati, pisati učene knjige, razprave - 3. nav. ekspr. zaradi strokovnosti odmaknjen vsakdanjemu življenju in zato nestrokovnjaku težko razumljiv: učeni izrazi; razpravljati o učenih stvareh / ne bodi tako učen, kdo te bo pa razumel
- 4. star. izveden, izobražen: učeni in ljudski pesniki / učeni in laični sodniki / govoril je vse jezike učene Evrope izobražene, kulturne
- 5. star. nanašajoč se na visoko izobrazbo, veliko znanje: končati učene šole / odločiti se za učeni stan; učeni poklici intelektualni
- 6. zastar. vešč, sposoben (na osnovi učenja): biti učen branja, ročnih spretnosti / grščine najbolj učen profesor
- 7. zastar. ki se razume na kaj, pozna kaj: kmet, učen pravu; v sveto pismo učen človek; prisl.: učeno govoriti; to se sliši zelo učeno; sam.: rad pove kaj učenega; star. učeni o tem še razpravljajo učenjaki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.
vênec -nca m (é) - 1. iz cvetja, vej, zelenja spleten izdelek
- a) v obliki kroga, obroča: plesti, spletati venec; venec iz smrečja; venec z nageljni, s tulipani / položiti venec na grob neznanega junaka / lovorov venec iz lovorovih listov kot simbol zmage, (pesniške) slave; pogrebni, poročni venec / red republike z zlatim vencem visoko jugoslovansko odlikovanje za posebne zasluge na področju javnega delovanja
- b) podolgovate oblike: napeljati venec od stebra do stebra; oviti deblo mlaja z vencem; deset metrov dolg venec
- 2. navadno z rodilnikom skupek spletenih, nanizanih plodov, stvari: venec čebule, fig, klobas / venec spletenih las
// ekspr. skupina ljudi, stvari, stoječih v obliki kroga, obroča: na trgu se je zbral venec radovednih gledalcev / jezero obdaja venec gora; venec oblakov - 3. ekspr., navadno z rodilnikom vsebinsko povezana, zaključena skupina umetniških ali znanstvenih stvaritev; ciklus: venec treh dram; venec impresionističnih slik
● knjiž. lovorovega venca ni želel prepustiti drugim zmage, prvega mesta; knjiž., ekspr. pesniku so vili lovorove vence so ga slavili; šalj. vzel ji je deviški venec nedolžnost
♦ arhit. venec iz stenske ploskve izstopajoči del zidu za okras; astr. venec plast Sončeve atmosfere, ki prehaja v medplanetarni prostor; korona; bot. cvetni venec notranji listi dvojnega cvetnega odevala; grad. venec konstrukcijski element na obodu stavbe za vezavo, okrepitev zidu, objekta v ravnini stropa; igr. venec položaj, ko so podrti vsi keglji razen kralja; lit. sonetni venec skupina petnajstih sonetov, katerih vsak se začenja z zadnjim verzom predhodnega soneta, petnajsti sonet pa je sestavljen iz teh verzov; lov. venec spodnji, kolobarčasti del roga pri jelenu, srnjaku; roža; rel. rožni venec molitev iz zdravamarij, očenašev in razmišljanja o dogodkih iz Kristusovega življenja; priprava iz kroglic, nabranih na vrvico ali verižico, za molitev rožnega venca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.
víti1 víjem nedov. (í) - 1. delovati s silo na kaj prožnega, podolgovatega na dveh koncih in v nasprotni smeri krožno okrog vzdolžne osi: viti mokro brisačo; viti srobot, vrbovo šibo / viti pramen prediva sukati
// viti prejo presti
// od zadrege je vila prste - 2. zvijati: viti papir / začel si je viti cigareto; viti piščal iz muževnega lubja / sedi pri peči in vije štrene; viti vrv v osmico / viti nit na tulec navijati
// dajati, polagati okrog česa; ovijati: viti vence okrog stebrov; viti si šal okrog glave - 3. delati, povzročati, da deli česa pridejo v nenaravne položaje: veter vije veje, vrhove dreves / ptič vije glavo / ženske so vile roke in jokale / vili so ga krči; božjast ga je vila imel je božjastni napad
// brezoseb., ekspr. vilo ga je od smeha zvijal, pripogibal se je
// kriviti: viti palice za obroče / ekspr. revmatizem mu vije prste - 4. knjiž. plesti, spletati: dekleta vijejo vence / lastovke vijejo gnezda
- 5. ekspr. povzročati bolečine, težave: bolezen ga je hudo vila; protin ga vije / brezoseb. po trebuhu, v trebuhu ga vije
// povzročati težave pri opravljanju, premagovanju česa: delo ga vije; služba ga je prve dni hudo vila
// z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: jeza, strah ga vije; skrbi ga vijejo - 6. redko močno pihati: burja vije čez skale; brezoseb. vihar ni ponehal, še huje je vilo
- 7. nar. dolenjsko hiteti s čim: vil je z zidanjem / viti z delom pozno v noč
● star. sušec zmeraj vije, če ne z glavo, pa z repom v začetku ali ob koncu marca je navadno viharno, slabo vreme; nar. «Ne jutri, še danes je zdravnik potreben,» je deseti brat vil svojo (I. Zorec) vztrajal pri svojem mnenju; knjiž., ekspr. pesniku so vili lovorove vence so ga slavili
♦ etn. kačo viti otroška igra, pri kateri udeleženci, držeč se za roke, tekajo v vijugah
víti se - 1. premikati telo lokasto od namišljene vzdolžne osi; zvijati se: črv se vije na soncu; telo se vije od bolečine; viti se od smeha; viti se pri plesu, pod udarci
// tako premikajoč telo lesti, iti: po prekopani zemlji se vijejo deževniki; po poti se vije gad - 2. s prislovnim določilom vijugasto odmikajoč se levo in desno od ravne smeri
- a) premikati se: sprevod se vije od cerkve do trga; kolona se vije po cesti / kólo se že vije že plešejo
- b) razprostirati se: cesta, potok se vije po dolini; za vasjo se vije železnica; steza se vije navzgor / izpod klobuka se vijejo kodri; trta se vije po zidu / s stolpa se vije zastava plapolaje visi
// ekspr. širiti se, prihajati: iz kuhinje se vije prijeten vonj
- 3. premikati se v kaki smeri, krožeč okrog namišljene osi: dim se vije iz pipe; sokol se vije kvišku
// potekati v kaki smeri okrog namišljene osi: stopnice se polžasto vijejo navzgor / srobot se vije okrog vej / okrog glave se ji vijejo debele kite - 4. biti v stanju, ko deli nimajo več pravilne oblike, položaja: deska se vije; platnice se vijejo
// biti v stanju, ko se krivi okrog namišljene osi: koruzni listi se vijejo od suše / lasje se vijejo kodrajo
vijóč -a -e: navzgor vijoča se pot; iz predora v predor vijoča se železnica
vít -a -o: vita vrv; močno vita preja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.
vítra -e ž (ȋ) - 1. tanek trak lesa: cepiti, delati vitre; plesti košare, koše iz viter; klati palico v vitre; povezati z vitro; leskove, vrbove vitre; šop viter
// knjiž. plast: med ilovico so bile vitre gline / glavne vitre duševnosti - 2. nar. prekmursko pramen: dolge vitre las
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.
vótkati -am nedov. (ọ̄) nar. vztrajno poizvedovati, izpraševati: čeprav votkam, mi nič ne povevótkati se motati se, plesti se: votkati se med ljudmi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.
vŕša -e ž (ŕ) iz vrbovih vej ali žice pletena košu podobna priprava za lovljenje rib, rakov: nastavljati, plesti vrše;
loviti rake v vrše, z vršami
♦ čeb. vreči podobna priprava za prestrezanje čebel pri rojenju ob žrelu panja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.
vzórček -čka m (ọ̄) manjšalnica od vzorec: zavesa z belim vzorčkom;
plesti lep vzorček / vzeti vzorček snovi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.
zádnjik -a m (ȃ) - 1. anat. končni del črevesa: dajati zdravilo skozi zadnjik; vnetje zadnjika
- 2. obrt. zadnji del oblačila: plesti zadnjik; prednjik in zadnjik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.
zganíti in zgániti -em dov. (ī á) - 1. z dajanjem, polaganjem enega dela česa čez drugega narediti, da to pride v položaj, ko ima manjšo površino: zganiti časopis, glasovnico; ruto je skrbno zganila; zganiti list tako, da se lahko vtakne v žep
- 2. narediti gib, premakniti: zganiti roko; veke so se zganile / telo se mu je zganilo v krču / zganiti z rameni skomigniti
// zganiti ustnice v nasmeh nasmehniti se - 3. narediti, povzročiti, da kaj spremeni položaj, stanje: veslo zgane mirno gladino; veter zgane veje / sunkovito je zaprl vrata in zganil val zraka
- 4. ekspr. povzročiti, da kdo postane dejaven: bližajoča se nevarnost jih je zganila / trudila se je, da bi ga zganila iz otopelosti / sonce je zganilo žive stvari / zganiti komu možgane
- 5. knjiž. vznemiriti, razvneti: nič več ga ne zgane / ti ukrepi so zganili javno mnenje; pesn. zganiti srce
● ekspr. nikoli ne zgane jezika molči, nič ne reče; ekspr. zanj ne bo nihče zganil mezinca nihče mu ne bo pomagal; ekspr. znova je zganila s pletilkama začela plesti; ekspr. samo s prstom zgane, pa že vse dobi nič se mu ni treba truditi, prizadevati
zganíti se in zgániti se - 1. spremeniti položaj, stanje: sedel je in se ni zganil / otrok v njej se je zganil / gladina se je nenadoma zganila vzvalovila; ekspr. vlak se je znova zganil premaknil
● ekspr. nad poljem se je zganil veter začel pihati - 2. ekspr. postati dejaven: strokovnjaki bi se morali že prej zganiti / ob nesreči se je zganila vsa dolina / spomini so se zganili
- 3. ekspr. iti stran, oditi: več dni se ni zganil od doma / zganil se je proti vratom
- 4. knjiž. prikazati se, pojaviti se: rahel smehljaj se mu je zganil na ustnicah / v duši se ji je zganilo že pozabljeno čustvo vzbudilo; v njem se zgane odpor, svarilo
zgánjen -a -o: zganjen list; v gube zganjen prtič
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.