brióš -a m (ọ̑) nav. mn., gastr. pleteno pecivo iz mastnega testa: postregla je s kavo in brioši
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.
górnji -a -e prid. (ọ̑) - 1. ki leži, je višje; zgornji: potok je gnal gornji in dolnji mlin; gornji prostori; gornja čeljust / stanoval je na gornjem koncu vasi / Gornji Grad / gornja hiša soba v nadstropju kmečke hiše
// gornje jasli lestvi podobna naprava, pritrjena na steno v hlevu, da živina puli seno izza nje
● ekspr. gornjih deset tisoč najbogatejši in najvplivnejši družbeni sloj
♦ geogr. gornji tok reke začetni del reke blizu izvira
// redko povrhnji, vrhnji: gornje pleteno oblačilo / gornje usnje usnje za vrhnje dele obutve - 2. ki je v dotakratnem besedilu že napisan; prej naveden, omenjen: iz gornjega pregleda je razvidno dosedanje stanje; to potrjujejo gornje ugotovitve; pisar. prosimo, da gornje obvestilo sprejmete z razumevanjem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.
jópa -e ž (ọ́) vrhnje oblačilo, zlasti žensko, ki pokriva zgornji del telesa in se spredaj zapenja: suknena jopa;
jopa z nabranimi rokavi;
krilo in jopa / moški z jopami na ramenih jopiči, suknjiči // kopalna jopa ki se uporablja za na plažo, navadno iz frotirja // pleteno vrhnje oblačilo, ki pokriva zgornji del telesa in se spredaj zapenja, zlasti večje: plesti jopo; obleči srajco in jopo / oblači jopo vrh jope
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.
jópica -e ž (ọ̑) pleteno vrhnje oblačilo, ki pokriva zgornji del telesa in se spredaj zapenja: plesti jopico;
moška, otroška jopica;
jopica z ovratnikom // žensko vrhnje oblačilo, ki pokriva zgornji del telesa: dvodelna obleka z oprijeto jopico
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.
meníh tudi menìh -íha [tudi mən] m (í; ȉ í) - 1. član samostanskega, verskega reda: postati menih; živi kot menih osamljeno; skromno, preprosto
// frančiškanski menih frančiškan
// budistični menihi
// rel. član starejšega samostanskega reda, ki živi ločeno od drugih ljudi: strogo življenje menihov / kartuzijanski menihi kartuzijani
● star. beli menihi cistercijani - 2. gastr. podolgovato pleteno pecivo iz kvašenega testa s pirhom ali jajčno lupino na enem koncu, znano na Primorskem in Notranjskem: za veliko noč je spekla menihe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.
napháti -phám stil. -pšèm dov. (á ȃ, ȅ) - 1. s phanjem priti do določene količine česa: naphali so veliko ječmenove kaše
- 2. s pehanjem, porivanjem spraviti kam: naphati seno iz senika / knjiž. veter je naphal velike zamete napihal, nanesel
// raba peša napolniti, natlačiti: naphati kozolec s snopi / pleteno ograjo naphajo s prstjo nabijejo
napháti se ekspr. zelo se najesti: naphati se mesa / naphati se z mesom
naphán -a -o: sloj naphane ilovice; debela, naphana listnica; s puhom naphane pernice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.
nogavíca -e ž (í) nav. mn. pleteno oblačilo za na nogo: obuti nogavice;
plesti nogavice;
strgati si nogavico;
bombažne, najlon(ske), volnene nogavice;
debele nogavice / dolge nogavice ki segajo čez kolena; kratke nogavice ki segajo do gležnjev ali malo čez gležnje; elastične nogavice; hlačne nogavice ženske nogavice in hlačke, izdelane v enem kosu; mrežaste nogavice; ženske nogavice; nogavice brez šiva, pog. brez črte
● ekspr. denar spravlja v nogavico ga hrani doma; varčuje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.
ogrinjálce -a s (ā) manjšalnica od ogrinjalo: pleteno belo ogrinjalce
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.
plét in pléd -a m (ẹ̑) pleteno ali kvačkano ogrinjalo, navadno trikotne oblike: ogrniti plet;
zavila se je v topel plet;
šali, pleti in rute
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.
pulóver -ja m (ọ́) pleteno vrhnje oblačilo, ki pokriva zgornji del telesa in se oblači čez glavo: plesti pulover;
volnen pulover;
jopica in pulover / moški, otroški pulover; smučarski pulover
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.
žába -e ž (á) - 1. manjša dvoživka s široko glavo, širokim trupom in daljšimi zadnjimi okončinami: žabe kvakajo, regljajo; žaba skoči v mlako; samec žabe; piti kot žaba zelo dosti, pogosto; žabe in krastače / pog. jesti žabe žabje krake
// samica te živali: žaba in žabji samec - 2. pog. smetnjak v obliki velike zevajoče žabe: prazniti žabe; odvreči smeti v žabo
- 3. v zvezi človek žaba potapljač zlasti v preprostejši potapljaški opremi: ljudje žabe so raziskovali potopljeno ladjo
- 4. slabš. človek manjše rasti: zanič sem, če me vsaka žaba užene / kot psovka žaba domišljava
- 5. ljubk. majhen otrok, navadno deklica: naša žaba že spi / kot nagovor samo igral bi se, žaba mala
- 6. pog. tip osebnega avtomobila znamke Citroën: sesti v žabo; odpeljati se z žabo
- 7. mn. otroško enodelno pleteno oblačilo iz hlačk in nogavic: obleči otroku žabe
// pog. ženske nogavice in hlačke, izdelane v enem kosu; hlačne nogavice: obleči žabe; volnene žabe; žabe iz umetnih vlaken / ženske žabe
● nizko ne pij toliko, žaba pijanec; plavati žabo plavati leže na prsni strani, delajoč somerne gibe z rokami in nogami; nar. vzhodnoštajersko spražiti žabe od slanine odrezano meso; žarg., teh. urejati pločnik z žabo s strojem za nabijanje, zbijanje tal, podlage; ekspr. pijan je, da bi žabo vikal zelo; zastar. krastava žaba krastača; gledati koga kot žaba jajce zaverovano; začudeno; napihuje se kot žaba je zelo domišljav, prevzeten; toliko mu je mar kakor žabi za lešnik prav nič; majhna žaba daleč skoči majhen človek zmore veliko
♦ lingv. žaba med črkarsko pravdo posmehljivo ime za črko č v metelčici; zool. barska žaba srednje velika rjava žaba z večjo grbico na manjšem prstu noge, Rana arvalis; zelena žaba z zelenim hrbtom in črno rjavimi lisami, Rana esculenta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.