Slovar slovenskega knjižnega jezika

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.

búmfati -am nedov. (ȗ) otr. plosko padati: mamica, glej, ta punčka kar naprej bumfa
búmfniti -em dov. (ú ȗ) ekspr. plosko pasti: bumfnil je v blato
cépati -am tudi cêpati -am nedov. (ẹ́ ẹ̑; é ȇ) 
  1. 1. v presledkih slišno, plosko padati: kaplje cepajo od vej; kepe snega cepajo z dreves; sadje cepa na tla
    // ekspr. večkrat zgruditi se, padati: borci so od utrujenosti cepali v sneg
  2. 2. ekspr. trumoma umirati, poginjati: prebivalstvo je cepalo od lakote; živina mu cepa; ljudje so cepali kakor muhe
  3. 3. pog. v presledkih drug za drugim prihajati: ljudje so polagoma začeli cepati v dvorano
    ●     žarg., šol. študentje kar po vrsti cepajo pri izpitih jih ne opravijo
cépniti -em in cêpniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑; é ȇ) 
  1. 1. slišno, plosko pasti: hruška je cepnila v travo / pog., ekspr. cepnil je po tleh padel
  2. 2. žarg., šol. ne izdelati v šoli, pri izpitu; pasti: cepnil je iz matematike; že spet je cepnila pri maturi
  3. 3. ekspr. umreti, poginiti: Bodi naš, ali cepni pred pragom! (I. Cankar)
cmôkniti -em dov. (ó ȏ) 
  1. 1. z ustnicami in z jezikom dati nizek, nezveneč glas: izpil je in cmoknil
  2. 2. dati mlaskajoč glas: voda se je prelivala med čermi in včasih glasno cmoknila; brezoseb. poljubil ji je roko, da je kar cmoknilo
  3. 3. preh., pog., šalj. slišno poljubiti: naglo ga je cmoknila na usta / cmoknil ji je poljub na lice
  4. 4. ekspr. slišno, plosko pasti: cmokniti v vodo
  5. 5. preh., pog., ekspr. slišno, plosko udariti: cmokniti vsiljivca po obrazu
cokáti -ám nedov. (á ȃ) 
  1. 1. počasi, okorno stopati: osel že več ur coka po cesti
  2. 2. nar. plosko, tleskajoče udarjati: gospodar je zadovoljno cokal konja po hrbtu / otroci so vola cokali z blatom
copòt -ôta m (ȍ ó) plosko, zamolklo udarjanje nog ob tla
copotáti -ám nedov. (á ȃ) plosko stopati, da se sliši glas cop: medved copota; copotati z bosimi nogami po veži
// plosko, zamolklo udarjati ob tla: cokle copotajo po mokrem tlaku
copôtniti -em dov. (ó ȏ) plosko, zamolklo udariti z nogo ob tla: žena je copotnila in jezno zavpila
čmôkniti -em dov. (ó ȏ) ekspr. slišno, plosko pasti; cmokniti: čmokniti v blato, v vodo; kakor vreča je čmoknil na tla / pazi, da ne čmokneš
čmokotáti -ám nedov. (á ȃ) nar. plosko, tleskajoče udarjati: Nikomur ni bil podoben, niti treznemu tesarju, ki je z lahkoto s težko cimrako čmokotal po najtrših grčah (Prežihov)
čofáti -ám nedov. (á ȃ) 
  1. 1. slišno, plosko udarjati po vodi: z veslom čofa po gladini
    // ekspr. hoditi po vodi, po čem redkem: otroci čofajo po blatu
  2. 2. preh., ekspr. slišno, plosko udarjati z roko: čofa ga po ustih
  3. 3. ekspr., redko slišno, plosko padati: drobci streliva čofajo v mehko prst
čôfniti -em in čófniti -em dov., tudi čofníte; tudi čofníla (ó ȏ; ọ́ ọ̑) ekspr.  
  1. 1. slišno, plosko pasti: težka kaplja je čofnila na tlak
  2. 2. pog. pasti sploh: drži se, da ne boš čofnil
    // žarg., šol. ne izdelati v šoli, pri izpitu; pasti: ponavlja, lani je čofnil
  3. 3. preh. slišno, plosko udariti z roko: čofnila ga je po licu
čofotáti -ám nedov. (á ȃ) 
  1. 1. slišno, plosko udarjati po vodi: otrok čofota v banjici / raca čofota s krili po vodi
    // ekspr. hoditi po vodi, po čem redkem: čofotati po lužah, po blatni poti
  2. 2. slišno, tleskajoče padati ali teči: studenec čofota v korito; voda čofota s strehe
    // dajati tleskajoče, zamolkle glasove: škornji so zajemali vodo in ob vsakem koraku čofotali; brezoseb. pod nogami je čofotalo
čofôtniti -em dov. (ó ȏ) 
  1. 1. slišno, plosko udariti po vodi: riba je čofotnila z repom
  2. 2. pog., ekspr. pasti: zakrilil je z rokami in čofotnil v reko
  3. 3. brezoseb. dati tleskajoč, zamolkel glas: ob vsakem zamahu z veslom je čofotnilo
dléto -a s (ẹ́) orodje za dolbenje s kratkim prečnim rezilom: nabrusiti dleto; te izseke izdolbemo s srednje širokim dletom; plosko, polkrožno, žlebasto dleto; kamnoseško, mizarsko, rezbarsko dleto / ekspr. te kipe je ustvarilo odlično kamnoseško dleto
♦ mont. vrtalno dleto; obrt. križno dleto s katerim se delajo luknje za vstavljanje nasadil pri oknih in vratih
iztékati -am tudi stékati -am nedov. (ẹ̑) tekoč prihajati iz česa: tekočina, vino izteka / iz rane mu izteka kri / zrak izteka iz ventilatorja
klofúta -e ž (ú) udarec, navadno s plosko roko: dati, dobiti krepko klofuto / pog. primazal, pripeljal ji je dve klofuti okrog ušes
// ekspr. kar povzroči komu razočaranje, neprijetnosti, navadno po krivici: za njegovo delo mu daje le klofute; gre za moralno klofuto / to je bila prava klofuta njegovemu prizadevanju
labradórec tudi lábradorec -rca m (ọ̑; ȃ) srednje velik lovski pes črne, rjave, umazano bele barve s plosko visečimi uhlji in kratko, gosto, trdo dlako: gojiti labradorce
lôpniti -em dov. (ó ȏ) 
  1. 1. ekspr. udariti, navadno s čim ploskim: lopniti konja po hrbtu; prijateljsko je lopnil znanca po rami; lopniti s knjigo po glavi; lopniti se z dlanjo po prsih
    // udariti sploh: molči, sicer te lopnem; pren. na sestanku so lopnili tudi po njem
  2. 2. ekspr. plosko pasti: lopniti na tla; lopnil je v sneg
  3. 3. žarg., šol. ne izdelati v šoli, pri izpitu; pasti: že spet je lopnil
    ●     ekspr., redko ušla je od doma, je lopnil hitro rekel; ekspr. nekje so lopnila vrata se glasno zaprla; ekspr., redko kar takole lopne v hišo nepričakovano pride
lopotáti -ám tudi -óčem nedov. (á ȃ, ọ́) redko  
  1. 1. plosko, tleskajoče udarjati: lopotala je po krilu, da bi iztepla prah / golob lopota s perutmi
  2. 2. ekspr. hitro, nerazumljivo govoriti: niso ga razumeli, ker je lopotal / sosede so lopotale o njenem življenju govorile, pripovedovale
lopútniti -em dov. (ú ȗ) 
  1. 1. glasno zapreti, zlasti vrata: pograbil je klobuk in pri odhodu jezno loputnil z vrati
  2. 2. ekspr. dati močen, zamolkel glas: nekje je loputnilo okno / vrata so loputnila in vlak se je premaknil
  3. 3. ekspr. slišno, plosko pasti: prerezal je vrv, da je truplo loputnilo na tla; lestev je loputnila po tleh
  4. 4. preh., star. udariti, lopniti: loputnil je konja čez hrbet; loputniti koga po plečih
naplôskati -am dov. (ȏ) ekspr. slišno, plosko natepsti: otroka je naploskal po zadnjici
oklofutáti -ám dov. (á ȃ) večkrat udariti, navadno s plosko roko: planil je predenj in ga oklofutal
oplôskati -am dov. (ȏ) ekspr. večkrat slišno, plosko udariti: za šalo jo je oploskal in objel / pošteno ga je oploskal natepel
plòsk plôska m (ȍ ó) 
  1. 1. udarec z dlanjo ob dlan, ki ga spremlja zamolkel glas: s ploski je dajal pevcem ritem / po predstavi je bilo slišati le nekaj ploskov
  2. 2. slišen, plosk udarec, padec: plosk valov ob skalo / knjiga je s ploskom padla na tla / redko na plosk udariti plosko, ploskoma
  3. 3. ed. ploskanje: navdušen plosk gledalcev
plòsk plôska -o prid. (ȍ ó) ki je take ali podobne oblike kot ploskev: ploska skala; plosko dleto; plosko dno posode / udaril jo je s plosko roko; ploska steklenica ploščata; ima ploske prsi nerazvite, slabo razvite; plosko ležišče ravno
♦ med. ploska noga noga z izravnanim srednjim delom stopala; tisk. ploski tisk tiskanje z ravne plošče; um. ploski relief relief, pri katerem liki le malo izstopajo iz osnovne ploskve; zool. ploski črvi nečlenarji s ploščatim telesom, Plathelminthes
plôskati -am nedov. (ȏ) 
  1. 1. udarjati z dlanjo ob dlan: otroci so stali v krogu in ploskali
    // z udarjanjem dlani ob dlan izražati navdušenje, odobravanje: gledalci so navdušeno ploskali / ploskati govorniku, igralcem
    // ekspr. izražati navdušenje, odobravanje sploh: kako moreš ploskati takim stvarem / občudovali so ga in mu ploskali
  2. 2. slišno, plosko udarjati: mati je ploskala s perilom ob perilnik; otrok ploska po vodi / ekspr. ploskati po licu
    // ekspr. slišno, plosko padati: dež je ploskal v curkih
  3. 3. dajati ploskanju podobne glasove: še vedno so ploskali udarci; brezoseb. konji so stopali po lužah, da je ploskalo
plôskniti -em dov. (ó ȏ) 
  1. 1. udariti z dlanjo ob dlan: deklica je plosknila; ploskniti od veselja
    // z udarcem dlani ob dlan izraziti navdušenje, odobravanje: ko je to slišal, je navdušeno plosknil
  2. 2. slišno, plosko udariti: ploskniti z roko po vodi
    // ekspr. udariti sploh: krepko ga je plosknila po licu; prijateljsko ga je plosknil po rami; ob misli na to se je plosknil po čelu
    // ekspr. slišno, plosko pasti: zrelo jabolko je plosknilo na tla / spodrsnilo mu je, da je plosknil v blato
  3. 3. dati ploskanju podoben glas: udarec je plosknil; brezoseb. pod premcem je plosknilo
plôskoma prisl. (ȏ) dotikajoč se s ploskvijo podlage: oprl se je z obema rokama ploskoma ob mizo; na smučeh stoj ploskoma, ne na robovih / ploskoma so udarila vesla ob vodo plosko; s ploskom
// po vsej dolžini: spodrsnilo mu je, da je ploskoma padel v blato
plôščiti -im tudi ploščíti -ím nedov. (ō ȏ; ī í) knjiž. delati kaj plosko, sploščeno: ploščiti železno palico s kladivom
preklofutáti -ám dov. (á ȃ) večkrat udariti, navadno s plosko roko: preklofutali so ga in obrcali
razplôščiti -im tudi razploščíti -ím dov., razplôščil tudi razplóščil (ō ȏ; ī í) knjiž. narediti kaj plosko, sploščeno: razploščiti kroglice; razploščiti kaj z udarcem
sčofotáti -ám dov. (á ȃ) slišno, plosko udariti po vodi: na jezeru so sčofotale race
sklofutáti -ám dov. (á ȃ) večkrat udariti, navadno s plosko roko: sklofutala jo je in zlasala
splôščati -am nedov. (ó) delati kaj plosko, sploščeno: sploščati žico s kladivom; predmeti se pod težo sploščajo / sploščati fige, posušene slive
sploščeváti -újem nedov. (á ȗ) delati kaj plosko, sploščeno: sploščevati žico; pri gledanju na daleč se leča sploščuje
● s takim načinom slikanja slikar sploščuje globino zmanjšuje prostorski vtis; ekspr. preplašeni ljudje so se sploščevali ob zidu se stiskali
splôščiti -im tudi sploščíti -ím dov., splôščil tudi splóščil (ō ȏ; ī í) narediti kaj plosko, ploščato: iz testa oblikovane kroglice pred pečenjem sploščimo; sploščiti žico; pri gledanju na daleč se leča splošči / pritisnil je nos na šipo, da se je sploščil / sploščiti robove z vročim likalnikom
● prostor na njegovih slikah se je sploščil ne daje izrazitega prostorskega vtisa; ekspr. od strahu se je sploščil k steni stisnil
stêklo -a s (é) trda, krhka, navadno prozorna snov, ki se dobi s taljenjem kremena, sode in dodatkov: steklo se tali; obdelovati, proizvajati steklo; barvasto, brezbarvno, motno steklo; drobci stekla; posoda iz stekla / jensko steklo odporno proti visoki temperaturi in kemičnim vplivom; neprebojno steklo; optično steklo ki se uporablja pri izdelavi optičnih priprav; nož za steklo
// izdelek iz take snovi, zlasti v obliki plošče: steklo je padlo na tla in se razbilo; obrisati orošena stekla; sončni mrk so opazovali skozi zatemnjeno steklo; slišalo se je žvenketanje stekel v oknih šip
// povečevalno steklo preprosta optična priprava za opazovanje majhnih stvari
// stekleni izdelki: kupiti steklo za zasteklitev; omara za steklo stekleno posodo
// embalažno steklo; muransko steklo pihani, ročno oblikovani stekleni izdelki iz Murana
● ekspr. umakni se, saj nisi iz stekla delaš mi senco; ekspr. trgovina je vsa v steklu ima veliko steklenih elementov; ekspr. dati kaj pod povečevalno steklo natančno in vsestransko proučiti
♦ arhit. ornamentno steklo ki je na eni strani gladko, na drugi pa plastično oblikovano; avt. panoramsko steklo izbočeno vetrobransko steklo; fiz., kem. kronsko steklo ki vsebuje alkalijske kovine ter kalcij in svetlobo zelo malo razklanja; svinčevo steklo ki vsebuje veliko svinca in svetlobo močno razklanja; kem. laboratorijsko steklo odporno proti kemikalijam in temperaturnim spremembam; pleksi steklo trda, lahka, prozorna umetna snov, ki se pri višji temperaturi zmehča in se da oblikovati; topno steklo v vodi topna steklasta zmes kalijevih in natrijevih silikatov; vodno steklo topno steklo; min. rusko steklo rudnina kalijev aluminijev alumosilikat s hidroksilno skupino in fluorom; muskovit; obrt. pihati steklo s steklarsko pipo oblikovati kroglico steklene mase v steklarski izdelek; petr. vulkansko steklo steklu podobna kamnina, ki nastane pri hitrem strjevanju lave; teh. kristalno steklo svinčevo steklo, brušeno tako, da močno lomi svetlobne žarke; matirano steklo s hrapavo površino, ki omogoča bolj enakomerno razprševanje svetlobe; okensko steklo v obliki tankih plošč, ki se uporabljajo zlasti za zastekljevanje; plosko ali ravno steklo v obliki plošč; urno steklo okrogla, izbočena steklena ploščica, ki se v laboratoriju uporabja za pokrivanje steklenih posodic; votlo steklo stekleni izdelki, oblikovani s pihanjem; zeleno steklo zelene barve za izdelavo steklenic; žično steklo z vdelano mrežo iz tanke žice; um. slikati na steklo
stopálo -a s (á) 
  1. 1. del noge od gležnja do konca prstov: stopalo ga je bolelo; stopati na celo stopalo; odtisi stopal v blatu
    ♦     med. plosko stopalo z izravnanim srednjim delom
    // del nogavice, ki pokriva stopalo: razparati stopalo
  2. 2. redko pedal (pri kolesu): zadeti ob stopalo kolesa
  3. 3. star. stopnica (pri vozu, vozilu): stati na stopalu kočije
šestíca -e ž (í) 
  1. 1. pog. številka šest: napisati šestico / na tej progi vozi šestica tramvaj, avtobus številka šest
    ●     žarg., med. izpulili so mu šestico prvi stalni kočnik
  2. 2. nekdaj srebrn avstrijski kovanec za šest krajcarjev: kupil je za šestico žganja / srebrna šestica
  3. 3. igralna karta s šestimi znaki: karova, pikova šestica
  4. 4. obrt. pramen las, položen v obliki spodnjega dela številke šest in pripet plosko ob lasišču: narediti šestice; šestica ob ušesu
    // žarg. ščipalka za pripenjanje takega pramena: pripeti s šestico
temníti -ím [təm] nedov., temnì in tèmni (ī í) 
  1. 1. delati kaj (bolj) temno: temniti risbo s plosko stranjo krede / dimniki so temnili nebo s črnim dimom
  2. 2. delati, da kaj izgublja močen sijaj, svetlobo: temniti luč
  3. 3. knjiž. delati kaj temno, neprijazno: novica jim temni obraze / ta spomin mu temni življenje
tléskati -am nedov. (ẹ̄) 
  1. 1. dajati kratke, svetle glasove ob ploskem udarjanju, zadevanju ob kaj: v temi so tleskala vesla / ekspr. vrata so ves dan tleskala se tleskajoče zapirala
  2. 2. povzročati kratke, svetle glasove s ploskim udarjanjem, zadevanjem ob kaj: riba je tleskala z repom / tleskati z jezikom; tleskati s prsti / tleskati z vrati tleskajoče jih zapirati
  3. 3. slišno, plosko udarjati: dekleta so s perilom tleskala ob perilnik; otrok je z ročicama veselo tleskal po vodi; med smehom se je tleskal po kolenih, stegnih / prijateljsko so se tleskali po plečih / od navdušenja so tleskali z rokami
  4. 4. ekspr. slišno, plosko udarjati, zadevati ob kaj: valovi so tleskali ob skalo; svinčenke so tleskale ob tlak
    // slišno, plosko padati: deske so druga za drugo tleskale z voza / pri skakanju v vodo so tleskali na trebuhe / dež je tleskal na okna, po šipah
tléskniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑) 
  1. 1. dati kratek, svetel glas ob ploskem udarcu, zadetju ob kaj: v temi je slišal tleskniti veslo
  2. 2. povzročiti kratek, svetel glas s ploskim udarcem, zadetjem ob kaj: tleskniti s pokrovom cigaretnice; riba je tlesknila z repom / tleskniti z jezikom; tleskniti s prsti / tleskniti z vrati s tleskom jih zapreti
  3. 3. slišno, plosko udariti: z roko ga je tlesknil po hrbtu, plečih; zasmejal se je in se tlesknil po stegnih / od navdušenja je tlesknila z rokami
  4. 4. ekspr. slišno, plosko udariti, zadeti ob kaj: krogle so tlesknile po oklepu; val je tlesknil ob bok ladje
    // slišno, plosko pasti: knjiga je tlesknila na tla / kadar skoči v vodo, tleskne na trebuh
tréskati -am nedov. (ẹ̄) 
  1. 1. brezoseb. povzročati močne poke ob razelektritvi ozračja: ponoči je treskalo; začelo je grmeti in treskati
    // zaradi visoke napetosti ob razelektritvi ozračja preskakovati s telesa na telo: treska v skale; v samotna drevesa rado treska
  2. 2. ekspr. dajati močne, rezke glasove: granate, topovi treskajo; mine so treskale ves dan
  3. 3. ekspr. silovito loputati: jezno je treskal z vrati / vrata treskajo
  4. 4. ekspr. slišno silovito udarjati, zadevati se ob kaj: kamenje je treskalo ob skale; valovi so treskali ob čoln; toča je treskala po šipah / treskati z glavo ob zid
    // slišno, plosko padati: bombe so treskale okoli bunkerja; drevesa so treskala na tla
  5. 5. ekspr. močno udarjati, tolči: s palico je treskal po njegovem hrbtu; treskati koga z vso močjo / veje so ga treskale po obrazu
  6. 6. ekspr. silovito metati: treskati kamne ob obzidje; jezen je treskal kozarce na tla, v steno
    ●     ekspr. med nami je večkrat treskalo večkrat smo se sprli, tepli; ekspr. preklinjala sta, da je kar treskalo zelo; v visoka drevesa rado treska pomembni ljudje so najbolj izpostavljeni kritiki
tréščiti -im dov. (é ẹ̑) 
  1. 1. brezoseb. povzročiti močen pok ob razelektritvi ozračja: nekajkrat je treščilo in usula se je toča; v bližini je silovito treščilo; zagrmelo je in treščilo
    // zaradi visoke napetosti ob razelektritvi ozračja preskočiti s telesa na telo: treščilo je v hišo, v star macesen; soba je bila razmetana, kot bi treščilo vanjo / strela je treščila v gospodarsko poslopje udarila
  2. 2. ekspr. dati močen, rezek glas: semintja je zažvižgala krogla in treščila granata
  3. 3. silovito zaloputniti: treščila je vrata za njim / treščil je z vrati in odšel
  4. 4. ekspr. slišno silovito udariti, zadeti se ob kaj: letalo je treščilo ob drevo; pri padcu je treščil ob skalo / bil je raztresen in bi kmalu treščil vanj se zaletel; pog. na ovinku sta avtomobila treščila skupaj
    // slišno, plosko pasti: satelit je treščil na zemljo; pahnil ga je, da je z vso težo treščil na tla, po tleh
  5. 5. ekspr. močno udariti: treščil ga je po glavi; treščiti koga s kolom; s pestjo ga je treščil v obraz / če ne boš tiho, te bom treščil
  6. 6. ekspr. silovito vreči: treščiti butaro na tla; treščiti kozarec ob zid; treščiti kamen v vodo / če ne boš dal miru, te bom treščil skozi okno / jezen je treščil telefonsko slušalko jo trdo odložil; treščil je stran vse, kar ga je oviralo odvrgel
  7. 7. ekspr. nenadoma, nepričakovano priti: nič ni sporočil, kar treščil je v hišo kot strela z jasnega; jastreb je treščil med piščance / v te razmere je treščila revolucija v teh razmerah je nenadoma prišlo do revolucije
    ●     ekspr. z oblakov je končno treščil na zemljo postal je bolj stvaren, bližji konkretnemu življenju; ekspr. treščiti koga na cesto odpustiti, odsloviti ga (iz službe); prisilno ga izseliti; ekspr. kaj mu je treščilo v glavo, da se tako vede kaj ga je spodbudilo; obstal je, kot bi treščilo vanj v hipu; ekspr. sedel je in kar treščil vanj: kaj bi torej rad mu nepričakovano, brez uvoda rekel
zacopotáti -ám dov. (á ȃ) večkrat plosko stopiti, da se sliši glas cop: nerodno je zacopotal po hiši
// večkrat plosko, zamolklo udariti ob tla: sandale so pri vsakem koraku lahno zacopotale
začofotáti -ám dov. (á ȃ) 
  1. 1. večkrat slišno, plosko udariti po vodi: vesla so začofotala
    // ekspr. iti, stopiti v vodo, v kaj redkega: otroci so kar obuti začofotali v mlako
  2. 2. slišno, tleskajoče pasti ali steči: po drevju so začofotale prve dežne kaplje
    // dati tleskajoče, zamolkle glasove: pod njihovimi koraki je začofotalo blato
zaúšnica -e ž (ȗ) udarec, navadno s plosko roko po licu: zaušnica ga je zabolela; dobiti zaušnico; krepka zaušnica / dati, pog. primazati, pripeljati, prisoliti, pritisniti komu zaušnico
// ekspr. kar povzroči komu razočaranje, neprijetnosti, navadno po krivici: dobiti moralno zaušnico / to je zaušnica njegovemu delu
Število zadetkov: 49