eSSKJ – Slovar slovenskega knjižnega jezika
eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–2017, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
čeljúst čeljústi samostalnik ženskega spola [čeljúst] 1. vsaka od obeh kosti, v katero so vraščeni zobje, z obdajajočimi mehkimi tkivi ali ti dve kosti z obdajajočimi tkivi kot celota1.1. iz zoologije del ust pri nevretenčarjih za grizenje, prijemanje, drobljenje
2. del stroja, naprave, orodja za prijemanje, oprijemanje, drobljenje
STALNE ZVEZE: zavorna čeljust FRAZEOLOGIJA: čeljust se povesi komu, povesiti čeljust ETIMOLOGIJA: = stcslov. čeljustь, hrv., srb. čȅljūst, rus. čéljustь, češ. čelist < pslov. *čel'ustь, morda < ide. *ku̯elh1i-(H)oh1ust- *‛ki premika, obrača usta’ iz *ku̯elh1- ‛obračati, vrteti, premikati’ + ↑usta - več ...
dezóksiribonukleínski dezóksiribonukleínska dezóksiribonukleínsko pridevnik [dezóksiribonukleínski] STALNE ZVEZE: dezoksiribonukleinska kislina ETIMOLOGIJA: po zgledu nem. Desoxiribonuclein(säure), angl. desoxyribonucleic iz ↑dezoksi(dacija) + ↑ribonukleinski
DNA2 DNA samostalnik ženskega spola [dẹená] ETIMOLOGIJA: ↑DNA
DNK2 DNK samostalnik ženskega spola [dẹenká] ETIMOLOGIJA: krajšava za deoksiribonukleinska kislina
golén goléni samostalnik ženskega spola [golén] 1. del noge med kolenom in gležnjem1.1. kost na notranji strani tega dela noge; SINONIMI: golenica
ETIMOLOGIJA: = stcslov. golěnь, hrv. gȍlijen, srb. gȍlēn, rus. gólenь, češ. holeň < pslov. *golěnь in *golenь, verjetno iz ↑gol, prvotno torej *‛goli, neoblečeni del noge’ - več ...
goleníca goleníce samostalnik ženskega spola [goleníca] 1. kost na notranjem delu goleni, ki sega od kolena do gležnja; SINONIMI: golen
2. navadno v množini zgornji del škornja
3. navadno v množini gamašam podoben cevast pripomoček za zaščito goleni
4. navadno v množini del oklepa, nekdanje vojaške oprave, ki ščiti goleni
ETIMOLOGIJA: ↑golen
podgóbje podgóbja samostalnik srednjega spola [podgóbje] iz biologije mrežasto razrasel del glive iz nitk v zemlji, lesu ali drugi podlagi; SINONIMI: iz biologije micelij
ETIMOLOGIJA: iz pod gobo
vretênce vretênca samostalnik srednjega spola [wretênce] 1. podolgovat, na koncih zožen pripomoček ali del naprave, zlasti manjši, na katerega se pri predenju navija preja1.1. manjši tanjši podolgovat pripomoček, na katerega se navija nit, vrv, žica
2. vsaka od hrbteničnih kosti, skozi katero prehaja hrbtenjača
3. iz botanike cvetni listi, razvrščeni v isti višini na cvetni osi
STALNE ZVEZE: telo vretenca ETIMOLOGIJA: ↑vreteno
Število zadetkov: 8