deprimírati -am dov. in nedov. (ȋ) duševno potreti, pobiti: drama je gledalce deprimirala;
pisateljev pesimizem zelo deprimiradeprimirajóč -a -e: deprimirajoči dogodki; deprimirajoča glasba
deprimíran -a -o: zaradi zadnjih dogodkov so bili ljudje deprimirani
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.
dotólči -tólčem [ou̯] dov., dotólci dotólcite in dotolcíte; dotólkel dotólkla (ọ́) potolči, pobiti do konca: dotolkli so jih s puškinimi kopiti;
s palico je dotolkel žival / sovražnik nas hoče frontalno dotolči
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.
mesníca -e ž (í) prostor, v katerem se meso seka in prodaja: v naši ulici so odprli novo mesnico;
iti v mesnico / zaposlen je v mesnici // star. klavnica: pobiti živino v mesnici
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.
múčiti -im nedov. (ú ȗ) - 1. namenoma povzročati telesne bolečine: pri zasliševanju so ljudi tudi mučili; mučiti ujetnike; mučiti živali; mučili so ga, da bi kaj priznal / mučiti koga do smrti
- 2. nav. ekspr. povzročati, da mora kdo prestajati velik napor, velike neprijetnosti: ni je dal študirat, kaj bi jo mučil; mučil in teptal je ljudstvo; glej, kako mučiš psa, ko ga imaš na verigi / kaj bi mučil avtomobil po teh hribih; ne bom (si) mučil oči v temi / mučil jih je z dolgoveznim govorjenjem; ne bi vas rad mučil s številkami
- 3. povzročati duševno ali telesno neugodje, trpljenje: mučil ga je z molkom, namigovanjem / negotovost ga muči; mučilo ga je, da so ga odstavili
// nav. 3. os., ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: muči ga zahrbtna bolezen ima zahrbtno bolezen; mučijo ga dvomi; začela ga je mučiti radovednost, kaj se je zgodilo postal je radoveden; žeja ga muči zelo je žejen
● ekspr. ves večer je mučil harmoniko (slabo) igral nanjo
múčiti se - 1. imeti telesne ali duševne bolečine: videl je, da se bolnik muči; mučil se je tako zelo, da ga ni mogla gledati; ranjeno žival so ubili, da se ne bi mučila
// zelo neudobno, nelagodno se počutiti: otrok se muči v takih čevljih; divje živali se mučijo v kletkah - 2. čutiti velik napor: poglej, kako se ti mučiš, jaz pa zlahka dvignem; zelo se je mučila, ko je vlekla voz
// ekspr., s širokim pomenskim obsegom z naporom opravljati opravilo, delo, kot ga določa sobesedilo: muči se z nemščino, pa ji ne gre; sama se muči z otroki in gospodinjstvom; pren. ladja se muči skozi valove
// knjiž. truditi se, prizadevati si: vojaki so se mučili, da bi premaknili voz; zelo se je mučil, da bi jih pridobil
múčen -a -o: usoda mučenega naroda; bili so mučeni in pobiti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.
nòž nôža m (ȍ ó) - 1. priprava za rezanje iz rezila in ročaja: lupiti, rezati, strgati z nožem; zabosti z nožem / rezilo, ročaj noža / nabrusiti nož; pazi, nož je oster; konica noža; kot nož ostra misel / cepilni, klavski nož; kuhinjski, lovski, mesarski nož; žepni nož manjši nož z enim ali več pregibnimi rezili; nož na vzmet; nož za kruh, papir / odpreti, zapreti nož pregibno rezilo noža; pren., ekspr. prerezal jo je nož bolečine
// vojaško bodalo: nasaditi nož na puško / dvorezni nož ki ima rezilo na obeh straneh; boj na nož / kot povelje nož na puško - 2. nav. mn., teh. del stroja z rezilom, zlasti za rezanje: pritrditi nože na glavo / krožni, trikotni noži; stružni nož / oblikovni nož
- 3. mn., nar. ribežen (za zelje, repo): ribati zelje na nože
● ekspr. nastaviti komu nož na grlo, vrat skušati prisiliti koga k čemu; ekspr. ta človek žene vse na nož vse obravnava s prepirom; ekspr. zdaj bo šlo na nož stvar se bo obravnavala nepopustljivo ostro; ekspr. iti pod nož dati se operirati; pog., ekspr. ovni so šli pod nož so bili zaklani, pobiti; ekspr. bila je megla, da bi jo z nožem rezal zelo gosta; ekspr. kdo bi mislil, da je ta človek tak dvorezen nož človek, ki se kaže drugačnega, kot je; ekspr. to je bil nož v hrbet mlademu gibanju zahrbtno sovražno dejanje proti njemu; ekspr. te besede so bile zanj (kakor) nož v srce so ga zelo prizadele
♦ arheol. kremenov nož; fot. (obrezovalni) nož priprava iz plošče s pregibnim rezilom za obrezovanje fotografij; les. furnirski nož stroj za izdelovanje furnirja; med. kirurški, secirni nož; um. paletni nož
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.
pobíti -bíjem dov., pobìl (í ȋ) - 1. drugega za drugim ubiti: vseh ne bodo pozaprli in pobili
- 2. povzročiti smrt, navadno živali: pobil je nekaj medvedov in volkov / obtožena je s sekiro pobila svojega moža ubila, umorila
- 3. z udarci spraviti iz pokončnega položaja: s pestjo ga je pobil na tla
● ekspr. pobili so ga skoraj do mrtvega zelo so ga pretepli - 4. drugega za drugim razbiti: pobiti kozarce; pobili so jim vsa okna
// nav. 3. os. povzročiti škodo na kulturnih rastlinah: toča je pobila žito / toča je pobila polja, po vinogradih; brezoseb. letos jim je vse pobilo - 5. zanikati, ovreči: pobil je vse njegove trditve; pobiti z dokazi / pobiti komu dvome / ekspr. sogovornika je pobil
- 6. povzročiti, da postane kdo nerazpoložen, žalosten: ta misel ga je pobila; s svojim govorjenjem ga je še bolj pobila
pobíti se pri padcu, udarcu poškodovati se, raniti se: otrok je padel in se pobil; pobiti se po glavi
pobít -a -o: bil je utrujen in pobit; pobite živali; pobita polja; prisl.: pobito hoditi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.
pobòj -ôja m (ȍ ó) glagolnik od pobiti: preprečiti poboj divjadi
● star. zaradi poboja obeh bratov je bil obsojen na smrt uboja, umora; star. izognil se je vsesplošnemu poboju pretepu, spopadu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.
poklapáti -ám dov. (á ȃ) ekspr. potreti, pobiti: te besede so ga zelo poklapalepoklapán -a -o: odšel je ves poklapan
● ekspr. klobuk je bil od dežja ves poklapan pomečkan, potlačen; ekspr. opazovala je stričevo poklapano postavo sključeno; prisl.: poklapano je stopil za njo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.
poklápiti -im dov. (á ȃ) star. potreti, pobiti: njegove besede so jo poklapile
● star. pes je poklapil ušesa povesilpoklápljen -a -o: domov je prišel zelo poklapljen; poklapljena ušesa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.
pokláti -kóljem dov., pokôlji pokoljíte (á ọ́) - 1. drugega za drugim zaklati: poklati prašiče; poklala in razprodala je vso živino
- 2. ekspr. pobiti, pomoriti, navadno divje, surovo: poklati ujetnike; poklali so se zaradi denarja / polovico ovc je poklal medved
poklán -a -o: poklana čreda
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.
pokrôpati -am tudi pokrópati -am dov. (ȏ; ọ̑) nar. koroško - 1. politi s kropom: pokropati zelenjavo
- 2. potreti, pobiti: te besede so ga precej pokropale
pokrôpan tudi pokrópan -a -o: ves pokropan je odšel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.
popáriti -im dov. (á ȃ) - 1. politi z vrelo tekočino: popariti kruh, moko, zelenjavo; popariti krmo s kropom; posodo je razkužil tako, da jo je poparil; pri kuhanju se je poparila
- 2. poškodovati, uničiti občutljivejše dele rastlin: slana je poparila ajdo, cvetje, listje
- 3. ekspr. potreti, pobiti: te besede so ga zelo poparile; njeno vedenje me je nekoliko poparilo; to človeka popari
popárjen -a -o: jesti poparjene mlince; gostje so bili precej poparjeni; zelo poparjen je odšel; od slane poparjeno listje; prisl.: poparjeno reči
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.
potúrčati -am dov. (ȗ) star. pobiti, potolči: vojak bi ga skoraj poturčal / včasih je otroke malo poturčal natepel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.
rebelánt -a m (ā á) zastar. upornik: pobiti, zapreti rebelante
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.
stólči stólčem [ou̯] dov., stólci stólcite in stolcíte; stólkel stólkla (ọ́) - 1. s tolčenjem narediti iz česa majhne, drobne dele: stolči kamenje, poper; stolči v možnarju; stolči s kladivom / stolči jabolka / ekspr.: bunker so stolkli s topom razstrelili, uničili; vse so stolkli, kar jim je prišlo pod roke uničili, razbili
// s tolčenjem odstraniti lupino: stolči lešnike, orehe - 2. s tolčenjem odstraniti: stolči omet z zidu / ekspr. nevihta je stolkla opeko s strehe povzročila, da je padla opeka
- 3. s tolčenjem, udarjanjem narediti kaj trdo, sprijeto: stolči sneg z lopato / dež je stolkel zemljo
- 4. nav. 3. os., ekspr. povzročiti škodo na kulturnih rastlinah; pobiti: toča je stolkla pšenico / toča je stolkla vinograde; brezoseb. letos je vse stolklo
- 5. ekspr. natepsti, pretepsti: stolkli so ga, da se je nezavesten zgrudil; stolči koga do krvi
● redko stolči beljak v sneg stepsti; ekspr. zaletel se je z avtomobilom in ga stolkel zelo poškodoval; ekspr. stolči preprosto ležišče zbiti, narediti; ekspr. mesto so stolkli v prah popolnoma uničili, razrušili
stólčen -a -o: stolčeni orehi; stolčeno polje; domov je prišel ves stolčen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.
upórnik -a m (ọ̑) - 1. kdor sodeluje v uporu: uporniki nadzorujejo del ozemlja; pošiljati upornikom orožje; kaznovati, pobiti, zajeti upornike; podpirati upornike; uporniki na ladji / kmečki uporniki v kmečkih uporih
- 2. nav. ekspr. kdor se upre, upira: skušal je pomiriti malega upornika / Cankarjevi uporniki in iskalci / uporniki proti družbenim normam
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.
vkràj in v kràj prisl. (ȁ) star. proč, (v)stran: bežati, iti, umakniti se vkraj / živeti enolično in vkraj od raznih prireditev / odrezati, odsekati vkraj / to je treba dati vkraj prenehati se ukvarjati s tem; pospraviti; golazen vkraj spraviti pobiti, uničiti; vkraj vreči zavreči, odvreči // vkraj, nepridiprav izgini, spoti
● star. zvezde gredo vkraj ugašajo; star. iti vkraj spat
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.