Slovar slovenskega knjižnega jezika²

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

amatêrski -a -o prid. (ȇ)
nanašajoč se na amaterje: tekmovanje amaterskih pevskih zborov; nastop amaterskih igralskih skupin; svojo kariero je začel v amaterskem gledališču / amatersko vozniško dovoljenje / amatersko podajanje teksta
amplifikácija -e ž (á)
knjiž. razširitev, povečanje: pisatelj je dal preprosti situaciji ustrezno amplifikacijo / retorično razgibana amplifikacija; stilistična amplifikacija izražanje, podajanje s kopičenjem izrazov
deklamácija -e ž (á)
1. umetniško podajanje (pesniškega) teksta na pamet: poslušati deklamacijo; izbrali so ga za deklamacijo na proslavi / zborna deklamacija / na sporedu sta bili dve deklamaciji
2. slabš. vzneseno, a vsebinsko prazno govorjenje: govornikove deklamacije; politična deklamacija
gôvor -a m (ȏ)
1. oblikovanje besed, stavkov z govorilnimi organi: s ceste se je slišal glasen govor; neizrazit, nosljajoč govor; motnje, tehnika govora / obvladati kak jezik v govoru in pisavi / spoznati koga po govoru
// sposobnost tega oblikovanja: človeka loči od drugih živih bitij tudi govor; v bolezni je izgubil vid in govor / dar govora; imeti dar govora biti dober govornik
● iron. torej si spet dobil dar govora si pripravljen, hočeš spet govoriti
2. izražanje misli z govorjenjem: obtičati sredi govora; seči, vpasti komu v govor / svoboda govora
3. izmenjava mnenj, misli; pogovor: govor je nanesel na očeta; napeljal je govor na svoj članek; obrniti, zasukati govor drugam / v povedni rabi, navadno z nikalnico: o tem bo še govor, pog. govora prihodnjič; zdaj ni govor o premirju se ne govori; zdaj še govora ni o premirju še misliti ni nanj; ekspr. o kakem spanju sploh ni bilo govora; pren. govor pesti
// v členkovni rabi, z nikalnico izraža močno zanikanje: ni govora, da bi ga še čakal / »Ali grem lahko v kino?« »Ni govora.«
4. sestavek o kaki stvari, ki se neposredno podaja v javnosti, ali podajanje tega sestavka: predsednikov govor je vse navdušil; govor je dolgo trajal; govora ni govoril, ampak bral; izdati govore v knjigi; prenašati govor po radiu in televiziji; v govoru je poudaril, da je potrebna takojšnja pomoč; dolgovezen, ognjevit, oster govor; otvoritveni, pozdravni, uvodni govor / pog. imeti, nižje pog. držati govor govoriti
5. s prilastkom jezik, zlasti v govorjeni obliki: izobraženci so začeli povzdigovati v knjižni jezik tudi domači govor; nemški govor je še kar razumela; slovenskega govora ne bo nikoli pozabil / ljudski, otroški, pesniški govor; govor izobražencev; pren. likovni govor; govor oči in kretenj
♦ jezikosl. govor jezikovni sistem v okviru kakega narečja; odvisni ali indirektni govor navajanje tujega sporočila v slovnični odvisnosti od poročevalčevega govorjenja; premi ali direktni govor navajanje tujega sporočila v izvirni obliki
govoránca -e ž (ȃ)
slabš. sestavek o kaki stvari, ki se neposredno podaja v javnosti, ali podajanje tega sestavka; govor: govoranca je dolgo trajala; na dnevnem redu je bilo veliko govoranc; kdo mu je sestavil to govoranco; bučna, dolga govoranca / pog. imeti govoranco govoriti
// govorjenje, besede2: njegove govorance nas niso prepričale; sit je njegovih govoranc o pridnosti
izráziti -im dov. (á ȃ)
1. z besedami, kretnjami posredovati drugim svoje misli, čustva, razpoloženja: izraziti mnenje, pomisleke; burno izraziti svoja čustva; javno, pisno izraziti svoje zahteve; izraziti kaj z besedami, kretnjami, mimiko; izraziti soglasje z gibom glave; preprosta ljudstva izražajo svoje razpoloženje zlasti s petjem in plesom / izraziti s slikarskimi sredstvi
♦ jezikosl. izraziti začudenje z medmetom
2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izraziti dvom o rešitvi krize; izraziti komu hvalo, občudovanje, zahvalo; izrazil je obžalovanje, ker ni mogel priti obžaloval je; izraziti sožalje svojcem umrlega; udeleženci simpozija so izrazili željo, da bi se še kdaj srečali / veleposlanik je izrazil prepričanje, da bo spor rešen po mirni poti; vlada je izrazila zaskrbljenost nad položajem v svetu / izraziti vdanost predsedniku
● publ. večina volivcev mu je izrazila zaupanje je glasovala zanj
3. prikazati, podati z določenimi znaki, enotami: število 6 lahko izrazimo v obliki 2 × 3; izraziti vrednost blaga v dolarjih; izraziti s kemijsko formulo / to lahko izrazimo tudi matematično
izrážati -am nedov. (á)
1. z besedami, kretnjami posredovati drugim svoje misli, čustva, razpoloženja: izražati mnenja, pomisleke; izražati presenečenje, veselje; izražati miselno sorodnost s kom; burno izražati svoja čustva; javno izražati svoje prepričanje, pripadnost; ustno, pisno izražati svoje zahteve; izražati svoje misli v pesniški obliki; izražati z besedami, kretnjami, mimiko; izražati doživetja z glasbo, s slikarskimi sredstvi
2. biti zunanja podoba, znamenje človekovega razpoloženja, čustvovanja: njen obraz izraža grozo, žalost; stroge oči so izražale nenaklonjenost; v njenih kretnjah se izraža milina
// biti zunanja podoba, znamenje česa sploh: umetnost izraža svojo dobo / izbrani so le tisti teksti, ki prepričljivo izražajo zahtevo po narodnostni enakopravnosti
3. biti nosilec kakega pomena, lastnosti: pridevniki lahko izražajo več stopenj svojega pomena; izražati istočasnost dejanja
// biti nosilec kake vsebine: nekatere pesmi izražajo ilirsko tendenco; skupno sporočilo izraža pripravljenost vlad za nadaljnje sodelovanje
4. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izražati komu občudovanje, priznanje; izražati podporo pravicam homoseksualcev; izražati upanje v zmago / publ. obe strani izražata zadovoljstvo nad dosedanjim potekom pogovorov; vlada izraža zaskrbljenost zaradi tega incidenta / publ. s šolstvom izražamo posebno skrb za mladino
5. prikazovati, podajati z določenimi znaki, enotami: izražati dolžino v metrih; izražati vrednost blaga v dolarjih; dviganje cen se izraža v odstotkih
kozêrski -a -o prid.(ȇ)
nanašajoč se na kozerje ali kozerijo: opisuje s kozersko gostobesednostjo; kozerska ironija
krajévnost tudi krájevnost -i ž (ẹ̄; á)
1. krajevna opredeljenost ali vezanost: označevanje krajevnosti
2. knjiž. lastnost, značilnost krajevnega: v romanu je posebno zanimivo podajanje krajevnosti
krasílnost -i ž (ȋ)
knjiž. lastnost, značilnost krasilnega: krasilnost izdelkov umetnega kovaštva / cilj tega slikarstva je disciplinirana krasilnost in jasno podajanje vsebine
mím in mímos -a m (ȋ) gled.
1. umetniško podajanje zgodbe, čustev, razpoloženja samo z gibi telesa: obiskovati tečaj mima; strokovnjak za mim / mim je bil med vojno najbolj množična oblika gledališkega ustvarjanja
2. pri starih Grkih in Rimljanih kratka igra iz vsakdanjega življenja s šaljivo, včasih grobo vsebino, komiko: antični mimi
modulácija -e ž (á)
1. knjiž. spreminjanje višine, barve glasu in hitrosti v govoru: pomen modulacije za pravilno podajanje besedila / modulacija besed, stavka / njen glas je bil sposoben bogate modulacije; pren. pri tem slikarju so zlasti izrazite barvne modulacije
// glasb. prehod iz ene tonalitete v drugo: skladba se odlikuje po bogati modulaciji
2. elektr. vplivanje na visokofrekvenčno nihanje z nihanjem z nižjo frekvenco: frekvenčna modulacija
naštudírati -am dov. (ȋ)
1. s študijem, z vajo pripraviti za podajanje, izvajanje na odru: naštudirati igro pod vodstvom priznanega režiserja; naštudirati ljudske plese, skladbe za mladino; igralec je svojo vlogo dobro naštudiral / glasb. žarg. zbor je naštudiral mlad dirigent pripravil za nastop
2. naučiti se: naštudirati lekcijo; še dosti moram naštudirati
nazóren -rna -o prid., nazórnejši (ọ́ ọ̄)
1. ki vsebuje elemente, ki povečujejo dojemljivost, razumljivost: navesti nazoren primer za svojo trditev; nazorna razlaga; nazorno izražanje, podajanje, pripovedovanje / da bi bil bolj nazoren, si je pomagal s kretnjami
♦ šol. nazorni pouk pouk, pri katerem se učencem stvarno, jasno prikažejo stvari, ki se obravnavajo
2. s čuti zaznaven, resničen, stvaren: nazorna predstava o čem; to je nazorna slika o razvojnih težnjah tovarne / nazorno mišljenje
podajáč -a m (á)
1. orodje za podajanje snopov: podajati snope s podajačem; podajač in vile / nasaditi podajač
2. zastar. podajalec: podajač sena
3. knjiž. zidarski pomožni delavec: zidarji in podajači
4. knjiž. pomočnik, pomagač: bil mu je za podajača pri preiskavah / nacistični podajači
podajálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na podajanje: podajalne priprave / podajalna hitrost
podajálnik -a [prvi pomen podajau̯nik in podajalnik] m (ȃ)
1. orodje za podajanje snopov: natakniti snop na podajalnik
2. teh. del stroja, priprava za podajanje:
podájanje -a s (ȃ)
glagolnik od podajati: priprava za podajanje / napake pri podajanju žoge in streljanju / naravno podajanje besedila / neprisiljeno podajanje vloge / podajanje medčloveških odnosov; nesprejemljivo podajanje razmer
poljúdnoznánstven -a -o prid. (ú-ȃ)
nanašajoč se na poljudno podajanje znanstvenega: poljudnoznanstvena knjiga, revija / poljudnoznanstveni pisatelj
poúk -a m (ȗ)
1. organizirano, sistematično podajanje učne snovi v šoli: pouk se začne septembra; danes imamo šest ur pouka / jezikovni pouk; pouk branja in pisanja; pouk v maternem jeziku / pouka prost dan / učenec moti pouk; pripravljati se za pouk; otroški starosti primeren pouk
2. glagolnik od poučiti: pouk o nastalih razmerah; v tej stvari je potreben pouka
// kar omogoči določeno znanje, vedenje o čem: zapomnil si je njegov pouk; v knjigi je pouk o tem / to naj ti bo v pouk
♦ ped. individualizirati pouk prilagoditi pouk sposobnostim, posebnostim ali interesom posameznih učencev; elementarni pouk v prvem razredu osnovne šole, ki obravnava elemente predmeta; frontalni pouk pri katerem sodelujejo vsi učenci istočasno, z istim gradivom pod neposrednim učiteljevim vodstvom; kabinetni pouk pri katerem se vsak učni predmet poučuje v posebej za določeno stroko opremljeni učilnici; pravn. pravni pouk o pravicah in dolžnostih pravnega subjekta; del odločbe o možnem pravnem sredstvu zoper to odločbo; šol. celodnevni pouk delo šole v dveh izmenah; pouk istih učencev dopoldne in popoldne; celostni pouk ki ni razdeljen po predmetih; indirektni pouk pri katerem učitelj sam ne poučuje, ampak organizira samostojno, tiho delo učencev; kombinirani pouk dveh ali več razredov hkrati z izmeničnim posrednim in neposrednim poučevanjem posameznega razreda ali več razredov; nivojski pouk pouk učencev istega razreda, navadno 8. in 9., razdeljenih na tri skupine glede na stopnjo zahtevnosti snovi in na njihove zmožnosti dojemanja določenega predmeta; predmetni pouk pri katerem poučuje posamezen predmet predmetni učitelj; razredni pouk v nižjih razredih osnovne šole, pri katerem poučuje v isti skupini učencev en učitelj vse predmete ali večino predmetov
predávanje -a s (ȃ)
govorno podajanje vsebinsko zaokrožene strokovne snovi: predavanja ne bo zaradi bolezni predavatelja; udeležiti se predavanja; organizirati, prirediti predavanje; iti k predavanju, na predavanje; biti na predavanju, pri predavanju; vstop med predavanjem ni dovoljen; poljudno, strokovno predavanje; predavanje o varstvu okolja / kdo bo imel predavanje kdo bo predaval / vabljeno predavanje priložnostno, navadno daljše, pomembnejše, predavanje strokovnjaka, ki je bil k predavanju povabljen
♦ šol. nastopno predavanje prvo javno predavanje kandidata za univerzitetnega predavatelja
// nav. mn. govorno podajanje učne snovi na višjih ali visokih šolah: predavanja se začnejo oktobra; redno hodi na predavanja in vaje; obvezna predavanja; seznam predavanj / poslušati predavanja iz slavistike na ljubljanski univerzi študirati slavistiko
// tako podano ali takemu podajanju namenjeno besedilo: napisati, sestaviti predavanje; objaviti predavanje / učiti se po predavanjih po zapiskih predavanj
présing tudi pressing -a [présing-] m (ẹ̑)
šport., zlasti pri košarki napadalna obramba, pri kateri se s kritjem nasprotnih igralcev onemogoča uspešno podajanje in lovljenje žoge: igrati presing; s presingom zmanjšati razliko v koših; presing in conska obramba
prídiga -e ž (í)
1. rel. govorno podajanje vsebinsko zaokrožene verske snovi: poslušati pridigo; molitev pred pridigo / nedeljska pridiga; pridiga na gori govor Jezusa Kristusa, ki vsebuje povzetek krščanskega moralnega nauka
// besedilo za tako podajanje: knjiga pridig
2. ekspr. (vsiljivo) dajanje naukov: vse pridige nič ne pomagajo; le obdrži svojo pridigo zase
// opominjanje, oštevanje: za vsak prestopek je moral poslušati pridigo; zaslužil si pridigo
pristópanje -a s (ọ̄)
glagolnik od pristopati: hitro pristopanje in podajanje roke / pristopanje novih članov k društvu / takšno pristopanje k problemom ne more biti uspešno
recitácija -e ž (á)
umetniško branje, podajanje (pesniškega) teksta: recitacija znane pesmi; besedilo je primerno za recitacijo / zborna recitacija / poslušati recitacijo; na sporedu proslave je bilo tudi nekaj recitacij
● indijanske pesmi so pogosto le monotona recitacija petje, pri katerem se podajajo besede na način, ki je govor in petje hkrati
referát -a m (ȃ)
1. govornemu podajanju namenjeno besedilo
a) ki obravnava vsebinsko zaokroženo strokovno snov, predavanje: prebrati, sestaviti referat; referat o novih virih energije; referat in koreferat / imeti, podati referat
b) ki seznanja koga, navadno uradno, z določenim dogajanjem, stanjem, poročilo: referat o političnem položaju v državi
// govorno podajanje takega besedila: referati so trajali največ dvajset minut; po referatu je bila razprava
2. šol. sestavek, ki ga učenec napiše za vajo v obravnavanju kakega vprašanja: učenci so morali napisati po en referat na leto / razdeliti študentom referate teme, naslove zanje
3. najmanjša notranja organizacijska enota uprave, ustanove, podjetja, ki opravlja določeno dejavnost v okviru celote: ustanoviti, voditi referat; kulturni, organizacijski referat; referat za reklamo; oddelek, odsek in referat / referat za dodiplomski, podiplomski študij; referat za študentske zadeve
referatíven -vna -o prid. (ȋ)
knjiž. ki temelji na poročanju (o čem); poročevalen: referativni članki / referativno podajanje dogajanja v romanu poročevalsko
retrospektíva -e ž (ȋ)
1. knjiž. spominsko obnavljanje česa preteklega: retrospektiva pomembnejših dogodkov iz življenja
// kar je rezultat takega obnavljanja: članek vsebuje nekaj zanimivih retrospektiv
2. lit. podajanje tega, kar se je zgodilo pred tem, o čemer se pripoveduje, kar se prikazuje: avtor v pripovedi pogosto zaide v retrospektivo / tehnika retrospektive
// del literarnega, dramskega dela, v katerem se to podaja: dolge retrospektive motijo potek osrednje zgodbe
3. knjiž., s prilastkom prikaz, predstavitev pomembnejših zlasti likovnih, filmskih del iz daljšega preteklega obdobja: pripraviti retrospektivo slovenskega slikarstva; retrospektiva otroških filmov / retrospektiva impresionizma; retrospektiva znanega slikarja / zadnja knjiga je nekaka retrospektiva njegovega ustvarjanja
● publ. podati retrospektivo razvoja našega šolstva pregled; publ. iz retrospektive je bila odločitev napačna gledano nazaj
študírati -am nedov. (ȋ)
1. pridobivati si izobrazbo zlasti na višji ali visoki šoli: njegov najstarejši sin študira; študirati na filozofski fakulteti; študiral je na Dunaju / študirati ob delu; izredno, redno študirati / preh. študirati ekonomijo; študirati medicino, pog. za zdravnika
// preh. omogočati komu, da si pridobiva izobrazbo na srednji, višji ali visoki šoli: oče ga je študiral; vse otroke je študirala / dali so ga študirat
2. s prebiranjem literature, učbenikov pridobivati si znanje: študirati za izpit; študirati po zapiskih; študira zvečer; pridno študira
// preh. načrtno se seznanjati z določeno vsebino: študirati poglavja iz novejše zgodovine; študirati slovnico
// preh. proučevati: študirati življenje kmečkih ljudi / pog.: opazoval in študiral je ljudi okrog sebe ocenjeval, presojal; na tihem ga je študiral poskušal ugotoviti, kaj misli, namerava
● ekspr. študiral je napise po trgovinah opazoval, gledal; študirati vlogo s študijem, vajo pripravljati jo za podajanje, izvajanje na odru; pog. dolgo sta študirala, preden sta se odločila premišljevala, razmišljala
učênje -a s (é)
1. glagolnik od učiti: učenje otroka zahteva potrpežljivost / dolgoletno učenje v prvem razredu poučevanje / pomagati sošolcu pri učenju / po nekajmesečnem učenju je že govoril angleško; učenje biologije je rad odlagal na zadnji dan / učenje besedila, pesmi; učenje na pamet / učenje mu dela težave; imeti dosti učenja; ekspr. zagristi se v učenje / po triletnem učenju je postal pomočnik; učenje za kovača, v trgovini / denarno podpirati koga v času učenja v tujini študija, šolanja / učenje iz napak, na napakah, ob napakah / strojno učenje področje umetne inteligence, ki z različnimi tehnikami omogoča računalnikom, strojem, da se učijo, iščejo pravila glede na učne podatke
♦ ped. mehanično učenje brez razumevanja snovi; pri katerem se snov tako obvlada, da se lahko odgovarja brez razmišljanja, sklepanja; verbalno učenje s pomočjo besed in drugih simbolov; podajanje učne snovi z besednim razlaganjem; šol. programirano učenje individualizirano učenje po vnaprej natančno pripravljenem gradivu s pomočjo priprav za učenje ali posebnih knjig
2. kar se uči, razširja: v njegovem učenju je marsikaj novega; zavračal je učenje, da je vesolje eno samo
verbalízem -zma m (ī)
izrazno spretno, a vsebinsko prazno izražanje: zavračati verbalizem; verbalizem v politiki / propagandni verbalizem
// knjiž. vsebinsko prazen izraz, fraza: uporabljati verbalizme
♦ ped. podajanje učne snovi z besednim razlaganjem, brez poudarka na razumevanju, uporabnosti
Število zadetkov: 31