frátati -am dov. (ȃ) brezoseb., nižje pog. ponesrečiti se, spodleteti: zmeraj me frata;
mislil si ga spraviti pod našo streho, pa te je fratalo
● pog., šalj. včasih mu rata, največkrat ga pa frata
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
ponesréčiti se -im se dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. poškodovati se, umreti v nesreči: pri trčenju se je motorist ponesrečil;
ponesrečiti se pri delu, v planinah, v rudniku, z avtomobilom;
smrtno se ponesrečiti / takoj po vzletu se je letalo ponesrečilo 2. ne dati (pričakovanega) uspeha, rezultata: načrt se je ponesrečil;
vse se ji je ponesrečilo / primerjava se mu je ponesrečila ponesréčen -a -o
1. deležnik od ponesrečiti se: ponesrečen načrt; reševanje ponesrečenih rudarjev; ponesrečen vlak
2. ekspr., s širokim pomenskim obsegom slab, neprimeren: imeti ponesrečen plašč / ponesrečen izraz za kak pojem; ta primerjava je ponesrečena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
skála1 -e ž (á) 1. nav. ed. trdno sprijeta kamnita gmota kot del zemeljske skorje: vklesati pot v skalo;
drevo raste na skali;
biti neomajen, trden kot skala / živa skala / grad na vrhu skale skalne vzpetine / ekspr. kamor se ozreš, povsod sama skala skalnat svet, skale// mn. taka gmota glede na razčlenjenost, sestavljenost: nad vasjo se dvigajo skale / ponesrečiti se v skalah 2. velik kos te gmote: od vrha gore se je utrgala skala;
odvaliti, premakniti skalo;
s skalami zavarovan pristaniški pomol / previsna, viseča skala 3. ekspr. odločen, nepopustljiv človek: te skale z nobenim dokazom ne premakneš / bodi skala 4. nar. štajersko trščica: skala se mu je zapičila v prst
● knjiž. skala ji leži na duši kamen ji leži na duši; ekspr. ta načrt je zadel ob skalo so mu odločno, nepopustljivo nasprotovali; ekspr. joka, da bi skalo omečil zelo
♦ petr. bele kredne skale
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
smúčanje -a s (ȗ) glagolnik od smučati: ponesrečiti se pri smučanju;
smučanje in plavanje / čevlji za smučanje / razvoj smučanja pri nas / tekmovalno smučanje; vodno smučanje ali smučanje na vodi drsenje po vodni gladini, pri katerem se smučar drži za vrv, ki jo vleče motorni čoln; zimsko smučanje / iti na smučanje se smučat
♦ šport. alpsko smučanje smuk, slalom in veleslalom; klasično smučanje tek na smučeh in skakanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.