dečád -i ž (ȃ) nav. slabš. otroci: poulična dečad je porogljivo klicala za njim;
vaška dečad
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
hehetáti se -ám se in -éčem se nedov. (á ȃ, ẹ́) smejati se, navadno porogljivo, škodoželjno: otroci so se mu hehetali;
sam pri sebi se je hehetal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
namŕdati -am dov. (ȓ) namrdniti: namrdati obraz;
porogljivo je namrdala ustnice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
namŕdniti -em dov. (ŕ ȓ) ekspr., navadno v zvezi z obraz, ustnice narediti nenaravne, spačene gube, poteze: namrdniti obraz;
porogljivo je namrdnila ustnicenamŕdniti se s takimi gubami, potezami, zlasti okrog ust in nosu, pokazati, izraziti odklonilen odnos do česa: ob teh besedah se je namrdnil; zaničljivo se namrdniti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
parodíja -e ž (ȋ) - 1. lit. delo, ki na posmehljiv, porogljiv način posnema zlasti vsebino drugega, resnega dela: napisati, objaviti parodijo; Robova parodija Jurčičevega Desetega brata; parodija na Prešernove verze
- 2. knjiž. posmehljivo, porogljivo posnemanje, oponašanje: tak stil je postal parodija samega sebe; humor brez parodije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
parodírati -am nedov. in dov. (ȋ) knjiž. posmehljivo, porogljivo posnemati, oponašati: parodirati govornika / epizoda parodira vse probleme glavnega junaka v romanu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
porogljív -a -o prid. (ī í) ki zelo očitno, grobo izraža negativen, odklonilen odnos do koga, navadno z vsebinsko pozitivnimi besedami: v pogovoru je bil velikokrat porogljiv / govoril je s porogljivim glasom porogljivo // njegov obraz je imel porogljiv izraz; porogljiv nasmeh / pripombe s porogljivim prizvokom / porogljive besedeporogljívo prisl.: porogljivo ga je gledal; porogljivo govoriti, se smejati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
posmehljáti se -ám se dov. (á ȃ) krajši čas se smehljati: prijazno se mu je posmehljal;
porogljivo se posmehljati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
prášati tudi prašáti -am dov., tudi prášala (á á á) star. vprašati: nekaj bi te rad prašal;
prašal je, kaj se je zgodilo;
prašaj ga za pot;
porogljivo, prijazno prašati / prašal je po tebi; nihče ni prašal po tem ni tega želel, hotel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
privíhati -am dov. (í) nekoliko zavihati: privihati ovratnik plašča;
privihati pločevino;
čevlji so se mu spredaj privihali / privihal je ustnico in ga porogljivo pogledal / privihati rokave zavihatiprivíhan -a -o: privihan nos; privihan rob; privihane trepalnice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
sméškati se -am se nedov. (ẹ̑) star. smehljati se, smejati se: gledala jih je in se smeškala;
porogljivo se smeškati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
voltairjánec -nca [-ter-] m (ȃ) - 1. pristaš prosvetljenskih nazorov Voltaira: dela, nauki voltairjancev
- 2. ekspr. porogljivo, posmehljivo neveren, svobodomiseln človek: ne bodi tak voltairjanec; brezobziren voltairjanec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
zahehetáti se -ám se in -éčem se dov. (á ȃ, ẹ́) zasmejati se, navadno porogljivo, škodoželjno: starka se je zahehetala;
glasno se zahehetati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
zahohotáti se -ám se in -óčem se dov. (á ȃ, ọ́) glasno, z nizkim glasom se zasmejati: pri teh besedah se je zahohotal;
porogljivo se zahohotati / ho, ho, ho, dobro si jim povedal, se je zahohotal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
zavíhati -am dov. (í) narediti, da se del ob robu, koncu lokasto ali pod kotom usmeri iz prvotnega položaja navzgor, navzdol: zavihati papir;
zavihati si brke / prezirljivo zavihati ustnice / zaradi mraza si zavihati ovratnik suknjiča usmeriti, obrniti ga navzgor // dati, položiti del ob robu na del pred njim: zavihati rjuho široko čez odejo; zavihati rokave do komolcev / zavihati (si) hlačezavíhati se dobiti del ob robu, koncu lokasto ali pod kotom usmerjen iz prvotnega položaja nazaj: krilo se ji je zavihalo; listi zvezka so se zavihali navznoter; vogal preproge se je zavihal / psu se je rep zavihal navzgor; ustnice so se ji porogljivo zavihale
● ekspr. nos (se mu) je zavihal z izrazom je pokazal, da je užaljen, prizadet; ekspr. zavihati si rokave z vnemo, prizadevnostjo (začeti) delati
zavíhan -a -o: zavihani brki; zavihani rokavi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
zavíti -víjem dov. (í) - 1. spremeniti smer svojega
- a) gibanja: avtomobil, letalo, pešec nenadoma zavije; zaviti na križišču / zaviti okrog vogala
- b) poteka: cesta, reka večkrat zavije
// s prislovnim določilom s spremembo svojega gibanja iti, se premakniti kam: avtobus zavije proti mestu; zaviti na kolovoz, v pristanišče; zaviti na levo, v levo / zaviti vstran; pren., ekspr. zaviti na kriva pota
// s prislovnim določilom s spremembo svojega poteka iti, se usmeriti kam: hodnik zavije na levo; železnica zavije v predor
- 2. ekspr., s prislovnim določilom spremeniti smer svojega gibanja z namenom priti vmes kam drugam: namesto da bi šel domov, je zavil k prijateljici, v gostilno / zaviti na klepet
- 3. narediti, povzročiti, da kaj v loku, krogu spremeni smer poteka: nekoliko zaviti cev; pes zavije rep / porogljivo zaviti usta / zaviti vrv okrog stebra / zaviti komu roko na enem koncu mu jo premakniti okrog vzdolžne osi
- 4. zaradi zaščite, zakritja dati kaj v kaj ploščatega, upogljivega tako, da je s tem obdano: zaviti blago, prašek; zaviti v celofan, papir / preden je začel brati, je knjigo zavil / zaviti otroka v odejo; zaviti se v rjuho / ekspr. zaviti se v plašč
// zaradi zaščite, zakritja tesno kaj obdati s čim ploščatim, upogljivim: zaviti rano s povojem; zaviti si glavo s šalom - 5. ekspr., v zvezi z v povzročiti, da pride kaj v stanje, ki zmanjšuje, preprečuje vidljivost: nevihta je zavila mesto v temo; kolona se je zavila v oblak prahu
- 6. oglasiti se z močnim, zateglim, neenakomerno visokim glasom: pes je zavil, ko je zaslišal korake
// ekspr. dati zavijanju podobne glasove: sirene so predirljivo zavile / preh. sirena zavije alarmni znak - 7. ekspr. povedati, izgovoriti besede, stavke z zateglimi, navadno narečnimi glasovnimi posebnostmi, značilnostmi: poskusil je zaviti po bohinjsko, štajersko / preh. izgovoril je besedo tako, kot jo zavijejo na Krasu
- 8. brezoseb. dobiti sunkovite bolečine, navadno v trebuhu: nenadoma ga je zavilo po trebuhu, v trebuhu
● ekspr. avtor je v članku svojo misel tako zavil, da je ni bilo mogoče razumeti prikrito, nepregledno izrazil; ekspr. zaviti kokoši vrat zadušiti, ubiti, zaklati jo; ekspr. zaviti nasprotniku vrat ubiti, uničiti, premagati ga; ekspr. če prideš prepozno, ti zavijem vrat izraža grožnjo; ekspr. zaviti nevesto v svilo obleči jo v svilena oblačila
zavíti se ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: vas se je zavila v mir / sedel je v kot in se zavil v molk; zavila se je v globoko žalost
zavít -a -o: kozel z zavitimi rogovi; polžasto, svedrasto zavit; zavit v desno; stopati po zavitih stopnicah; zavito izražanje, vprašanje; v povoščen papir zavito pecivo
● zaviti oklepaj oklepaj iz dveh na sredi koničasto navzven izbočenih ter spodaj in zgoraj navznoter ukrivljenih črtic; ekspr. ime darovalca je ostalo zavito v skrivnost, temo je ostalo skrito, neznano; ekspr. zavita pota življenja neravna, zapletena
♦ gozd. zavita rast debla pojav, da lesna vlakna ne potekajo vzporedno z daljšo osjo debla; prisl.: zavito odgovarjati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
zazvenéti -ím dov. (ẹ́ í) - 1. dati višji glas, glasove pri udarcu po čem, zlasti kovinskem, ali trku ob kaj trdega: jeklo, kovina zazveni / kraguljčki, strune zazvenijo; kosa zazveni / ekspr.: gong zazveni; zvonec zazveni zazvoni
// ekspr. tišina zazveni - 2. navadno s prislovnim določilom postati jasno slišen: njegove besede so zazvenele po hiši; koraki so zazveneli na ulici; glasen smeh je zazvenel po prostoru
- 3. postati zvočno bogat, ubran: toliko časa je popravljal radio, da je njegov glas zazvenel / že kar dobro igra, vendar mu glasbilo še ne zazveni ne da polnega, lepega zvoka
// s prislovnim določilom dobiti tako zvočno barvo, podobo, kot izraža določilo: glas mu je zazvenel globoko, ubrano, zamolklo
// ekspr., s prislovnim določilom pokazati se, zazdeti se tak, kot izraža določilo: njegove besede so zazvenele očitajoče, porogljivo; odgovor je zazvenel prepričljivo - 4. ekspr. postati zaznaven, opazen: v njegovem glasu je zazvenel posmeh; iz njegovih besed je zazvenela žalost
- 5. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku dobiti občutek kot pri zvočni zaznavi: znan glas mu zazveni v uho / od udarca mu je zazvenelo v glavi / tišina mu zazveni v ušesih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.