Tiskanje

dečád -i ž (ȃ)
nav. slabš. otroci: poulična dečad je porogljivo klicala za njim; vaška dečad

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.

hehetáti se -ám se in -éčem se nedov. (á ȃ, ẹ́)
smejati se, navadno porogljivo, škodoželjno: otroci so se mu hehetali; sam pri sebi se je hehetal

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.

kvȋz -a m

SNOJ, Marko, Slovenski etimološki slovar³, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.

múha Frazemi s sestavino múha:
bíti na múhi [kóga], bíti od múh, bíti póln múh, bíti tàm, kjer ni múh, bíti [vsèh] múh póln, cépati kot múhe, délati iz múhe slóna, dobíti kóga na múho, iméti na múhi kóga/kàj, íti na kóga/kàj kot múhe na méd, jemáti kóga na múho, kdó/kàj ni on múh, kot múha v móčniku, lépiti se na kóga/kàj kot múhe na méd, módna múha, múha enodnévnica, napráviti iz múhe slóna, naredíti iz múhe kônja, naredíti iz múhe slóna, ne bíti od múh, pádati kot múhe, pásti na kàj kot múha na méd, pijàn kot múha, podrépna múha, príti kómu na múho, síten kot [podrépna] múha, tího, da bi slíšal múho letéti, ubíti dvé múhi na èn máh, umírati kot múhe, vzéti kóga na múho, znájti se na múhi [kóga]

KEBER, Janez, Slovar slovenskih frazemov, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.

namŕdati -am dov. (ȓ)
namrdniti: namrdati obraz; porogljivo je namrdala ustnice

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.

namŕdniti -em dov. (ŕ ȓ)
ekspr., navadno v zvezi z obraz, ustnice narediti nenaravne, spačene gube, poteze: namrdniti obraz; porogljivo je namrdnila ustnice

namŕdniti se

s takimi gubami, potezami, zlasti okrog ust in nosu, pokazati, izraziti odklonilen odnos do česa:

ob teh besedah se je namrdnil

zaničljivo se namrdniti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.

oponášanje -a s

ravnanje, govorjenje, ki je enako ravnanju, govorjenju koga drugega

SINONIMI:

posnemanje, knj.izroč. imitacija, knj.izroč. imitiranje

SNOJ, Jerica, AHLIN, Martin, LAZAR, Branka, PRAZNIK, Zvonka, Sinonimni slovar slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024

parodíja -e ž (ȋ)
1. lit. delo, ki na posmehljiv, porogljiv način posnema zlasti vsebino drugega, resnega dela: napisati, objaviti parodijo; Robova parodija Jurčičevega Desetega brata; parodija na Prešernove verze
2. knjiž. posmehljivo, porogljivo posnemanje, oponašanje: tak stil je postal parodija samega sebe; humor brez parodije

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.

parodȋja -e ž

SNOJ, Marko, Slovenski etimološki slovar³, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.

parodírati -am nedov. in dov. (ȋ)
knjiž. posmehljivo, porogljivo posnemati, oponašati: parodirati govornika / epizoda parodira vse probleme glavnega junaka v romanu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.

porogljív -a -o prid.(ī í)
ki zelo očitno, grobo izraža negativen, odklonilen odnos do koga, navadno z vsebinsko pozitivnimi besedami: v pogovoru je bil velikokrat porogljiv / govoril je s porogljivim glasom porogljivo / njegov obraz je imel porogljiv izraz; porogljiv nasmeh / pripombe s porogljivim prizvokom / porogljive besede

porogljívo

prisl.:

porogljivo ga je gledal

porogljivo govoriti, se smejati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.

porogljìv, -íva, adj. spöttisch, höhnisch; porogljivo, in höhnender Weise, Cig. (T.), nk.; — spottsüchtig, Jan. (H.).

PLETERŠNIK, Maks, Slovensko-nemški slovar, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.

porogljívo nač. prisl. -ej(š)e (í; í) ~ gledati koga; ~ govoriti, se smejati

Slovenski pravopis, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.

porogljívo prisl.

GLEJ SINONIM: posmehljivo

SNOJ, Jerica, AHLIN, Martin, LAZAR, Branka, PRAZNIK, Zvonka, Sinonimni slovar slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024

posmehljáti se -ám se dov. (á ȃ)
krajši čas se smehljati: prijazno se mu je posmehljal; porogljivo se posmehljati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.

prášati tudi prašáti -am dov., tudi prášala (á á á)
star. vprašati: nekaj bi te rad prašal; prašal je, kaj se je zgodilo; prašaj ga za pot; porogljivo, prijazno prašati / prašal je po tebi; nihče ni prašal po tem ni tega želel, hotel

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.

privíhati -am dov. (í)
nekoliko zavihati: privihati ovratnik plašča; privihati pločevino; čevlji so se mu spredaj privihali / privihal je ustnico in ga porogljivo pogledal / privihati rokave zavihati

privíhan

-a -o:

privihan nos

privihan rob

privihane trepalnice

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.

sméškati se -am se nedov. (ẹ̑)
star. smehljati se, smejati se: gledala jih je in se smeškala; porogljivo se smeškati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.

voltairjanec -nca [volterjánəc] m (ȃ)
1. pristaš prosvetljenskih nazorov Voltaira: dela, nauki voltairjancev
2. ekspr. porogljivo, posmehljivo neveren, svobodomiseln človek: ne bodi tak voltairjanec; brezobziren voltairjanec

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.

zahehetáti se -ám se in -éčem se dov. (á ȃ, ẹ́)
zasmejati se, navadno porogljivo, škodoželjno: starka se je zahehetala; glasno se zahehetati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.

zahohotáti se -ám se in -óčem se dov. (á ȃ, ọ́)
glasno, z nizkim glasom se zasmejati: pri teh besedah se je zahohotal; porogljivo se zahohotati / ho, ho, ho, dobro si jim povedal, se je zahohotal

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.

zahohotáti se -ám se in zahohotáti se -óčem se dov. zahohotánje; drugo gl. hohotati se (á ȃ; á ọ́) Porogljivo se zahohotati

Slovenski pravopis, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.

zasmejáti se -smêjem se dov.

z izrazom na obrazu, navadno z raztegnjenimi ustnicami, in glasovi pokazati zlasti veselje, srečo

SINONIMI:

nasmejati se, ekspr. bruhniti v smeh, ekspr. buhniti v smeh, ekspr. bukniti v smeh, ekspr. bušiti v smeh, ekspr. buškniti v smeh, ekspr. bušniti v smeh, ekspr. butniti v smeh, ekspr. izbruhniti v smeh, ekspr. planiti v smeh, ekspr. počiti v smeh, ekspr. prasniti v smeh, nar. praščiti v smeh, ekspr. prhniti v smeh, ekspr. prskniti v smeh, ekspr. raztegniti usta v nasmeh, ekspr. zakleščiti se, nar. zaregljati se, ekspr. zarežati se, otr. zasmejčkati se

GLEJ ŠE: posmehniti se

SNOJ, Jerica, AHLIN, Martin, LAZAR, Branka, PRAZNIK, Zvonka, Sinonimni slovar slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024

zavíhati -am dov. (í)
narediti, da se del ob robu, koncu lokasto ali pod kotom usmeri iz prvotnega položaja navzgor, navzdol: zavihati papir; zavihati si brke / prezirljivo zavihati ustnice / zaradi mraza si zavihati ovratnik suknjiča usmeriti, obrniti ga navzgor
// dati, položiti del ob robu na del pred njim: zavihati rjuho široko čez odejo; zavihati rokave do komolcev / zavihati (si) hlače

zavíhati se

dobiti del ob robu, koncu lokasto ali pod kotom usmerjen iz prvotnega položaja nazaj:

krilo se ji je zavihalo

listi zvezka so se zavihali navznoter

vogal preproge se je zavihal

/ psu se je rep zavihal navzgor; ustnice so se ji porogljivo zavihale

●

ekspr. nos (se mu) je zavihal z izrazom je pokazal, da je užaljen, prizadet; ekspr. zavihati si rokave z vnemo, prizadevnostjo (začeti) delati

zavíhan

-a -o:

zavihani brki

zavihani rokavi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.

zavíti -víjem dov. (í)
1. spremeniti smer svojega
a) gibanja: avtomobil, letalo, pešec nenadoma zavije; zaviti na križišču / zaviti okrog vogala
b) poteka: cesta, reka večkrat zavije
// s prislovnim določilom s spremembo svojega gibanja iti, se premakniti kam: avtobus zavije proti mestu; zaviti na kolovoz, v pristanišče; zaviti na levo, v levo / zaviti vstran; pren., ekspr. zaviti na kriva pota
// s prislovnim določilom s spremembo svojega poteka iti, se usmeriti kam: hodnik zavije na levo; železnica zavije v predor
2. ekspr., s prislovnim določilom spremeniti smer svojega gibanja z namenom priti vmes kam drugam: namesto da bi šel domov, je zavil k prijateljici, v gostilno / zaviti na klepet
3. narediti, povzročiti, da kaj v loku, krogu spremeni smer poteka: nekoliko zaviti cev; pes zavije rep / porogljivo zaviti usta / zaviti vrv okrog stebra / zaviti komu roko na enem koncu mu jo premakniti okrog vzdolžne osi
4. zaradi zaščite, zakritja dati kaj v kaj ploščatega, upogljivega tako, da je s tem obdano: zaviti blago, prašek; zaviti v celofan, papir / preden je začel brati, je knjigo zavil / zaviti otroka v odejo; zaviti se v rjuho / ekspr. zaviti se v plašč
// zaradi zaščite, zakritja tesno kaj obdati s čim ploščatim, upogljivim: zaviti rano s povojem; zaviti si glavo s šalom
5. ekspr., v zvezi z v povzročiti, da pride kaj v stanje, ki zmanjšuje, preprečuje vidljivost: nevihta je zavila mesto v temo; kolona se je zavila v oblak prahu
6. oglasiti se z močnim, zateglim, neenakomerno visokim glasom: pes je zavil, ko je zaslišal korake
// ekspr. dati zavijanju podobne glasove: sirene so predirljivo zavile / preh. sirena zavije alarmni znak
7. ekspr. povedati, izgovoriti besede, stavke z zateglimi, navadno narečnimi glasovnimi posebnostmi, značilnostmi: poskusil je zaviti po bohinjsko, štajersko / preh. izgovoril je besedo tako, kot jo zavijejo na Krasu
8. brezoseb. dobiti sunkovite bolečine, navadno v trebuhu: nenadoma ga je zavilo po trebuhu, v trebuhu
● ekspr. avtor je v članku svojo misel tako zavil, da je ni bilo mogoče razumeti prikrito, nepregledno izrazil; ekspr. zaviti kokoši vrat zadušiti, ubiti jo; ekspr. zaviti nasprotniku vrat ubiti, uničiti, premagati ga; ekspr. če prideš prepozno, ti zavijem vrat izraža grožnjo; ekspr. zaviti nevesto v svilo obleči jo v svilena oblačila

zavíti se

ekspr., z oslabljenim pomenom

izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik:

vas se je zavila v mir

/ sedel je v kot in se zavil v molk; zavila se je v globoko žalost

zavít

-a -o:

kozel z zavitimi rogovi

polžasto, svedrasto zavit

zavit v desno

stopati po zavitih stopnicah

zavito izražanje, vprašanje

v povoščen papir zavito pecivo

●

zaviti oklepaj oklepaj iz dveh na sredi koničasto navzven izbočenih ter spodaj in zgoraj navznoter ukrivljenih črtic; ekspr. ime darovalca je ostalo zavito v skrivnost, temo je ostalo skrito, neznano; ekspr. zavita pota življenja neravna, zapletena

♦

gozd. zavita rast debla pojav, da lesna vlakna ne potekajo vzporedno z daljšo osjo debla; prisl.: zavito odgovarjati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.

zazvenéti -ím dov. (ẹ́ í)
1. dati višji glas, glasove pri udarcu po čem, zlasti kovinskem, ali trku ob kaj trdega: jeklo, kovina zazveni / kraguljčki, strune zazvenijo; kosa zazveni / ekspr.: gong zazveni; zvonec zazveni zazvoni / ekspr. tišina zazveni
2. navadno s prislovnim določilom postati jasno slišen: njegove besede so zazvenele po hiši; koraki so zazveneli na ulici; glasen smeh je zazvenel po prostoru
3. postati zvočno bogat, ubran: toliko časa je popravljal radio, da je njegov glas zazvenel / že kar dobro igra, vendar mu glasbilo še ne zazveni ne da polnega, lepega zvoka
// s prislovnim določilom dobiti tako zvočno barvo, podobo, kot izraža določilo: glas mu je zazvenel globoko, ubrano, zamolklo
// ekspr., s prislovnim določilom pokazati se, zazdeti se tak, kot izraža določilo: njegove besede so zazvenele očitajoče, porogljivo; odgovor je zazvenel prepričljivo
4. ekspr. postati zaznaven, opazen: v njegovem glasu je zazvenel posmeh; iz njegovih besed je zazvenela žalost
5. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku dobiti občutek kot pri zvočni zaznavi: znan glas mu zazveni v uho / od udarca mu je zazvenelo v glavi / tišina mu zazveni v ušesih

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.