apríl -a m (ȋ) četrti mesec v letu: tekmovanje bo od petega do desetega aprila; v aprilu mu poteče rok; bilo je meseca aprila
// v zvezi s prvi dan, ko so v navadi šale in potegavščine: danes je prvi april, pazi, da te ne bo kdo potegnil / kot vzklik ali smo te, haha, prvi april! / poslati koga po aprila za šalo ga poslati kam z nalogo, naročilom, ki ga ne bo mogel opraviti
aviónski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na avion; letalski: avionski motor, radar / avionska pošiljka; poslati pismo z avionsko pošto / avionski posnetek
♦ les. avionski les smrekov les počasne rasti in brez grč
avíza -e ž (ȋ) knjiž. sporočilo, obvestilo, navadno o poslanem blagu: poslati, prejeti avizo
♦ žel. obvestilo naslovniku o prispeli pošiljki; telefonsko ali brzojavno obvestilo, da je vlak odpeljal s postaje
bakteriolóški -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na bakteriologijo: bakteriološki laboratorij; poslati sluz na bakteriološko preiskavo / bakteriološka vojna
bómba -e ž (ọ̑) - 1. z razstrelivom napolnjeno kovinsko telo: metati bombe; letala bombardirajo mesto z zažigalnimi bombami; atomska bomba; plinska polnjena s strupenim plinom, rušilna bomba; slepa bomba ki ne eksplodira; eksplozija bombe / odviti, vreči ročno bombo; nastaviti tempirano bombo; to je učinkovalo kot bomba to je spravilo ljudi v največje presenečenje, začudenje; pren. bombe smeha
- 2. teh. kovinska posoda za shranjevanje plinov pod visokim tlakom; jeklenka: napolniti bombe s kisikom
- 3. pog., ekspr. kar zaradi nenavadnosti, nepričakovanosti vzbudi presenečenje: nepričakovano je vrgla med zbrano družbo bombo: ušla je od doma / kot vzklik bomba!
● publ. poslati silovito bombo v gol močno, neubranljivo brcniti žogo v gol; pog. seks bomba spolno zelo privlačna ženska
♦ gastr. bomba slaščica v obliki bombe; geol. vulkanska bomba zaobljena kepa strjene lave; med. kobaltova bomba aparat za globinsko obsevanje tumorjev; voj. hidrogenska bomba polnjena z jedrskim strelivom največje sile; globinska bomba za uničevanje podmornic
bremenopís -a m (ȋ) fin. knjiženje v breme: bremenopisi računov
// obvestilo o takem knjiženju: poslati bremenopis
brezžíčen -čna -o prid. (ȋ) ki je brez žične zveze: brezžični prenos slike; vzpostaviti brezžično radijsko zvezo / poslati brezžično brzojavko / brezžični oddajnik; brezžična oddajna in sprejemna postaja
♦ ptt brezžična telefonija, telegrafija telefonija, telegrafija z elektromagnetnimi valovi
brzojáven -vna -o prid. (á) - 1. nanašajoč se na brzojav: brzojavni aparat, trak; brzojavna centrala / postaviti brzojavne drogove; lastovke posedajo po brzojavnih žicah / prejeti brzojavni odgovor; poslati brzojavno sporočilo
♦ ptt brzojavni naslov pri pošti prijavljen skrajšani naslov fizične ali pravne osebe - 2. ekspr., navadno v zvezi s slog, stil zelo zgoščen, jedrnat: delo je napisano v brzojavnem slogu; njegov stil je jedrnat, skoraj brzojaven
brzojávno prisl.: brzojavno poslati denar; sporoči mi brzojavno
brzojávka -e ž (ȃ) sporočilo, preneseno po brzojavu: dobiti, poslati brzojavko; pozdravna, sožalna brzojavka
cénzor -ja m (ẹ̑) kdor opravlja cenzuro: poslati rokopis cenzorju; cerkveni, gledališki cenzor
♦ zgod. uradnik, ki je pri starih Rimljanih ocenjeval premoženjsko stanje državljanov
cenzúra -e ž (ȗ) uradno pregledovanje javnosti namenjenih del: opravljati cenzuro; dati, poslati članek, rokopis v cenzuro; pog. ne vem, če bo šel spis skozi cenzuro če ga bo cenzura odobrila; filmska cenzura; preventivna cenzura časopisov; uvedba cenzure nad radiom in televizijo / pisemska cenzura
// urad za tako pregledovanje: biti v službi pri cenzuri / cenzura je članek zavrnila
♦ rel. cerkvena poboljševalna kazen
dáti dám dov., 2. mn. dáste, 3. mn. stil. dadó, dadé; dál (á) - 1. napraviti, da preide kaj k drugemu: dati komu knjigo, kos kruha, rožo; dati sinu denar za kino; daj sem tisto knjigo / dati komu kosilo, jesti, piti / dati posestvo sinu / dati komu kaj na posodo, v dar, v last, v najem, v zakup; dati za doto; zastonj dati / višji organi so dali nižjim navodila za delo / pog.: za koliko daš fotografski aparat? dajte mi tri kile fižola prodajte
// pog. nazaj dati vrniti
// podariti, pokloniti: tega ni treba plačati, ampak ti kar dam; dati za rojstni dan, za spomin; ekspr. dela se revnega, da bi mu človek dinar dal dela se zelo revnega
// narava mu je dala telesno moč / dati vbogajme
// napraviti, da preide kaj drugemu v uporabo: dati komu stanovanje za nekaj mesecev; dati popotniku zavetje / daj svinčnik, da se podpišem
// napraviti, da lahko kdo kaj dela, s čim razpolaga: predsednik je dal besedo diskutantu; dati komu čas za premislek / dati na izbiro, na razpolago; dati na vpogled / dati komu časten naslov; dati otroku ime / pog. dajte mi potrdilo, da sem vam plačal izdajte, sestavite
// kakšno zdravilo ti je dal zdravnik? predpisal - 2. napraviti, da česa, kar je kdo prej imel, nima več: kar smo imeli, smo dali; dati svoj delež za kaj; mnogo krvodajalcev je dalo kri / ekspr. dati glavo, življenje / kot podkrepitev glavo dam, da je tako / krava ne da mleka zadržuje mleko pri molži
- 3. narediti, ustvariti čemu kako lastnost: dati besedi nov pomen; dati čemu dokončno, ustaljeno obliko, ustrezne razsežnosti / uspeh mu je dal novega poguma
- 4. s širokim pomenskim obsegom napraviti, da pride kaj kam z določenim namenom
- a) s prislovnim določilom: dati predlog na glasovanje; dati čevlje v popravilo; dati kaj v promet; dati osnutek zakona v javno razpravo; dati otroka v rejo; dal je sina v šolo / dati pismo na pošto; tovarna je dala na trg nov izdelek; dati denar v banko, pog. na knjižico; dati oglas v časopis; malo pšenice je dal v mlin / pog. na sodnijo ga bom dal vložil bom tožbo proti njemu
- b) z namenilnikom: dati delat obleko; dati meso prekajevat; dati sina učit poslati
// z nedoločnikom napraviti, povzročiti, da se s kom kaj zgodi: dati otroka ostriči; dati si napraviti obleko / dati se fotografirati, operirati, ostriči
- 5. pog. plačati: koliko si dal za avto? dati za mašo; dati na račun / dati komu denar na roko neposredno izplačati
// kot klic pri dražbi kdo da več? - 6. ustvariti kaj kot rezultat svoje sposobnosti, dejavnosti: nekatere rude dajo velik odstotek železa; polje je dalo obilen pridelek; konferenca je dala važne rezultate; mastna hrana da veliko kalorij / pog. gledališče je dalo dobro predstavo / dati odsekan, tleskajoč, zamolkel glas / dati dober, slab zgled; dati povod
// povzročiti, da kdo kaj dobi, ima: boljšega zaslužka mi ne dajo / dati možnost, pravico, priliko, priložnost / ekspr. letos je bog dal dobro letino / knjiž. usoda ne daj, da bi tako zgodaj umrl
// z združitvijo postati nova celota: ti podatki dajo visoko številko; račun da rezultat; pog. koliko dá to? znese
// zadnje vrstice posameznih kitic glose dajo zaključno misel - 7. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: dati brco, klofuto; dati garancijo, kazen, pobudo, pomoč, poudarek, prisego, priznanje, slabo oceno, slovo, soglasje, zagotovilo; dati svoj glas za odbornika; dati bolniku injekcijo; dati izjavo izjaviti; dati obljubo obljubiti; dati odgovor odgovoriti; dati odpoved odpovedati službo; dati komu poljub; dati transfuzijo krvi; dati znak, znamenje; dati komu dobro vzgojo; dati na posodo posoditi
// dati gol / ta vas je dala mnogo žrtev; publ. v delo so dali mnogo truda vložili
// ekspr. dati častno besedo zagotoviti, da je rečeno res; obljubiti, da bo obljubljeno storjeno - 8. napraviti, da pride kaj na določeno mesto: dati knjigo na mizo, obleko v omaro, robček na usta, roko okrog vratu; grižljaj se da naenkrat v usta / daj to proč / dati na seznam, v zapisnik; dati v oklepaj / pog. dati psa na verigo prikleniti
// pog. dati stroj narazen razstaviti ga (na dele)
// pog. prosim, dajte mi tovariša XY (k telefonu) pokličite ga k telefonu; uredite, omogočite, da bom telefonično govoril z njim - 9. navadno z nikalnico napraviti, da se kaj more goditi: ozke razmere mu ne dajo delovati; delo mu ne da počitka; skrbi mu ne dajo spati; zvedavost ji ni dala, da ne bi vprašala; tega si ne dam reči; ne da si dopovedati
- 10. nedov., ekspr., v zvezi z na prisojati komu vrednote; ceniti: sosed da veliko name, nase / veliko da na poštenost, prijateljstvo; jezi ga, da ne dajo na njegovo besedo / na to nič ne dam
- 11. z nedoločnikom ukazati, naročiti: dal je poklicati k sebi služabnike, prinesti jedi na mizo; župan je dal zapreti pretepače
// pog., v medmetni rabi, z nedoločnikom izraža omiljen ukaz, željo, spodbujanje: dajva kupiti liter vina; dajmo si ogledati še to oglejmo si; pog. dajte se pomakniti naprej pomaknite se
// kot poziv pri pitju dajmo ga! - 12. v medmetni rabi, z oslabljenim pomenom, v zvezi z bog izraža
- a) nejevoljo, nestrpnost: zakaj molčiš, bog te je dal
- b) upanje: če bog da, se bomo kmalu videli
- c) svarilo, prepoved: bog ne daj, da bi storil kaj takega
- č) najboljšo željo: bog daj srečo, zdravje; bog daj, da bi bilo res
- d) zlasti v kmečkem okolju pozdrav: dober dan, dober večer bog daj
● beseda je dala besedo razvil se je pogovor; nikomur ne da blizu je nedostopen; nikomur ne da dobre, lepe, prijazne besede je osoren; z nikomer ne govori; ekspr. dati duška svoji jezi, veselju sproščeno izraziti svojo jezo, veselje; ekspr. zanj ne dam roke v ogenj nisem prepričan, da je pošten, sposoben; knjiž. dala je življenje otroku rodila ga je; pog., ekspr. dali smo jim (jih) po grbi natepli smo jih; premagali smo jih; ekspr. ne dam se jim v roke ne pustim, da bi me ujeli, da bi o meni odločali; pog. dal se je ljudem v zobe povzročil, omogočil, da ga opravljajo; pog. dal mi je čutiti, razumeti, vedeti, da me ne mara očitno, v neprimerni obliki mi je to pokazal; pog., ekspr. daj mu eno okrog ušes, za uho, po nosu udari ga; ekspr. ne da si dvakrat reči napravi brez obotavljanja; pog., ekspr. ženske so si dale opraviti okoli dojenčka so se ukvarjale z njim; ekspr. ti bom že dal! kaznoval te bom; tepen boš; ekspr. (jaz) ti bom dal popra, vetra nabil te bom; napravil ti bom kaj neprijetnega; ekspr. dušo bi dala zanj vse bi žrtvovala za njegove koristi; na vsak način si ga želi pridobiti; dal je sosedu hčer (v zakon, za ženo) privolil je v poroko z njim; žarg., šport. dati glavico odbiti, zbiti žogo z glavo; pog. dati komu košarico zavrniti njegovo ponudbo za ples; zavrniti ponudbo; ekspr. daj mi mir ne moti me, ne nadleguj me; dal je prednost karieri pred znanstvenim delom raje se je odločil za kariero kot za znanstveno delo; knjiž. dal ji je prstan zaročil se je z njo; dal mi je proste roke dovolil mi je, da ravnam po svojem preudarku; dati komu roko prijeti koga za dlan desnice, zlasti v znamenje pozdrava, prijateljskega odnosa; ekspr. dati komu srce čustveno, zlasti ljubezensko se navezati na koga; pog. dajte, da si vas ogledam dovolite; pog. dati čez izbruhati, izbruhniti; pog. sinu posestvo čez dati izročiti, prepisati; ni mi dal do besede ni mi pustil govoriti; ekspr. dati vajeti iz rok nehati opravljati vodilno delo; pog. dati vse iz sebe, od sebe do skrajnosti se potruditi; pog., ekspr. niti besede ni dal od sebe prav ničesar ni rekel; ekspr. ni dal glasu od sebe ni spregovoril; se ni javil, ni pisal; pog. ta pa ne da do sebe, k sebi vztraja pri svojem; je nedostopen; ekspr. veliko da na obleko posveča veliko pozornost in skrb oblačenju; pripisuje veliko pomembnost oblačenju; pog. dal je nov sod na pipo začel je točiti pijačo iz novega soda; pog. od plače lahko še kaj na stran da prihrani; star. knjigo na svetlo dati izdati, objaviti; dati na znanje sporočiti, pojasniti; pog., ekspr. dali smo ga na zob pili smo alkoholno pijačo; ekspr. tatove so dali pod ključ zaprli so jih v ječo; pog., ekspr. dati (jih) komu pod nos zavrniti koga, spraviti ga v zadrego zaradi njegove napake; pog. dali so ga v časopis pisali so o njem v časopisu; ekspr. v koš te dam, kadar hočem premagam te, boljši sem kot ti; pog. dati komu posestvo v roke prepustiti mu ga v upravljanje; ekspr. nima kaj v usta dati reven je; strada; pog. dati za liter, za pijačo plačati pijačo v kaki druščini; pog. gledala ga je, a ni vedela, kam bi ga dala ni se mogla spomniti, kdo je; ekspr. ne ve, kam bi se dal od dolgega časa kaj bi počel; ne vem, koliko (let) bi ti dal po tvojem videzu ne morem sklepati, koliko si star; pog. prav ti dam soglašam s teboj; nižje pog. med vojno je veliko skozi dal pretrpel; pel je, kar mu je duša dala z vsemi močmi; teci, kar ti noge dajo kolikor hitro moreš; obljubiti in dati je dvoje obljubiti je lahko, obljubo izpolniti težje; preg. čič ne da nič, stalo pa malo počivanje, brezdelje ne prinaša koristi, premoženja; preg. dvakrat da, kdor hitro da hitra pomoč je največ vredna
♦ rel. dati odvezo; šah. dati mat
dáti se - 1. z nedoločnikom izraža
- a) osebkovo dopustitev, dovolitev, da se z njim kaj zgodi: dati se motiti, odpraviti, potolažiti, pregovoriti, preprositi; daj se prepričati / pog. daj se kaj videti pridi (na obisk)
// ekspr. ni se jim dal kar tako; ekspr. ne dajte se - b) možnost, da se z osebkom kaj zgodi: to se ne da brati; snov se da cediti; stvar bi se dala bolje urediti, s pridom uporabiti; vrata se ne dajo zapreti / brezoseb.: ne da se povedati z besedami; nič se ne da opraviti, spremeniti; z njo se ne da živeti; ekspr. o tem bi se dalo (še) govoriti ni še vse razčiščeno; ne mislijo vsi tako; ne da se mu pomagati ni mu mogoče
- 2. s smiselnim osebkom v dajalniku izraža pripravljenost koga za kako dejanje: ne da se mu delati; pridi, če se ti da / elipt. ne da se mi v kino
- 3. v prislovni rabi, v zvezi kar se da izraža zelo visoko stopnjo: kar se da srečni smo; kar se le da natančno poglej; teci, kar se le (najbolj) da kolikor moreš; kar se da hitro, lep karseda
dán -a -o: ne jemlji nazaj dane stvari; to ni bilo dano iz prijaznosti; to je bilo dano vam v varstvo; na dano znamenje so začeli teči / knjiž.: tolikšna sreča mi ni bila dana; ni mi bilo dano, da bi ga spoznal; ni mi bilo dano tako lepo peti ne morem, ne znam; vsakomur je dano na voljo, kam pojde / star., pri datiranju dano v Ljubljani, dne 23. novembra 1866; prim. daj, dan prid.
delegácija -e ž (á) skupina ljudi, izbranih in pooblaščenih za zastopanje določenih interesov, odposlanstvo: poslati, sestaviti, sprejeti delegacijo; izvolili so ga v delegacijo; parlamentarna, vladna delegacija; šef, vodja delegacije
♦ jur. voliti odbornike po načelu delegacije po delegatskem volilnem sistemu; delegacija prenos pristojnosti od enega organa na drugega
delegát -a m (ȃ) kdor je izbran in pooblaščen za zastopanje določenih interesov, odposlanec: delegati so razpravljali o dosedanjem delu; izvoliti delegata; poslati svojega delegata na kongres; partijski delegat; delegat občanov
♦ rel. apostolski delegat
depéša -e ž (ẹ̑) nujno vojaško ali diplomatsko sporočilo: iz brigad in odredov so prihajale depeše; dešifrirati, poslati depešo; nujna, telegrafska depeša; depeša glavnega štaba
depešírati -am dov. in nedov. (ȋ) poslati nujno vojaško ali diplomatsko sporočilo: depeširati generalnemu štabudepešíran -a -o: depeširano poročilo
deputácija -e ž (á) skupina ljudi, izbranih in poslanih kam s posebno nalogo, odposlanstvo: deputacija je sporočila zahteve delavcev; poslati, sprejeti deputacijo; deputacija dijakov je v imenu razreda čestitala profesorju; član deputacije / poklonitvena deputacija ki izraža prostovoljno podreditev kaki oblasti
dermatológ -a m (ọ̑) zdravnik specialist za dermatologijo: poslati pacienta k dermatologu
detašmá -ja m (ȃ) voj. nižja vojaška enota, ki se zaradi posebne naloge izloči iz sestava višje enote; izločena enota: poslati detašma v sovražnikovo zaledje
dobáviti -im dov. (á ȃ) oskrbeti kupca z naročenim blagom: ne moremo vam dobaviti kuriva v tako kratkem času; dobaviti živila v večjih količinah
// redko dostaviti, poslati: dobaviti špecerijo na dom
dobávnica -e ž (ȃ) - 1. adm. listina, ki navaja vsebino pošiljke in jo spremlja od izročitelja do prejemnika: poslati blago z dobavnico
- 2. zastar. dobaviteljica
dóhtar -ja m (ọ́) - 1. nižje pog. zdravnik, doktor: iti k dohtarju; poslati po dohtarja / vedno hodi okoli dohtarjev
- 2. star. odvetnik, advokat: zadevo sem izročil dohtarjem / jezični, pravdarski dohtar
● pog. govori kakor raztrgan, strgan dohtar veliko, spretno
domísliti -im dov. (í ȋ) - 1. priti v razmišljanju o čem do jasnosti, zaključkov: domisliti izvirno misel; pisatelj vprašanja ni do kraja domislil / knjiž. niso domislili vseh posledic, ki jih prinaša tako stališče
- 2. opozoriti na kaj, spomniti: domislil ga je obljube, na dolžnost; domislil ga je, da mora domov; gotovo se bo domislil, da ni plačal; nisem se domislil, da danes ni uradnih ur
domísliti se - 1. s premišljanjem obnoviti v spominu; spomniti se: domislil se je vsega, kar je videl; ni se mogel domisliti njegovega imena; poskušal se je domisliti, kako se pesem začne
// z mislimi se pomuditi, ustaviti pri čem: rad se domisli mladostnih norčij; večkrat se domisli na dom, na prijatelje - 2. dobiti kako misel, idejo: domislila se je, da bi bilo dobro poslati po zdravnika; domislil se je, da bo šel na lov / počasi se bo že domislil česa boljšega
- 3. redko izkazati pozornost s kako stvarjo: upamo, da se nas boste domislili s kako kartico
domíšljen -a -o: domišljen režijski koncept; vse misli so domišljene
dopísnica -e ž (ȋ) - 1. kartonček z natisnjeno znamko za krajša sporočila po pošti: poslati dopisnico; sporočil mi je na dopisnici / oglasi se vsaj z dopisnico
- 2. ženska, ki (si) dopisuje: intervju naše dopisnice s predsednikom / več dopisnic ga je prosilo za fotografijo
doposláti -póšljem dov., dopôšlji dopošljíte (á ọ́) zastar. - 1. dodatno, zraven poslati: polku so doposlali pomoč; doposlali so mu še en izvod
- 2. poslati: na razstavo so doposlali veliko sadja
doposlán -a -o: doposlani rokopisi
ekspertíza -e ž (ȋ) knjiž. izvedensko mnenje, poročilo: izdelati ekspertizo za obnovo umetnostnega spomenika; objaviti ekspertizo znanstvenikov o atomskih poskusih
// izvedensko proučevanje kake stvari: opraviti grafološko, kriminološko ekspertizo; poslati v ekspertizo
eksponát -a m (ȃ) predmet za ogledovanje, postavljen na javen prostor, razstavni predmet: poslati eksponate za razstavo; muzejski, sejemski eksponat; sestaviti katalog stalnih eksponatov v galeriji
eksprésen -sna -o prid. (ẹ̑) ki zelo hitro vozi: ekspresno dvigalo / ekspresni vlak brzovlak na dolgih progah z zelo redkimi postanki // ekspresna pomorska proga Benetke—Dubrovnik-Pirej // ptt ki se dostavi takoj, ko prispe v naslovni kraj: ekspresna pošiljka; ekspresno pismo
♦ filat. ekspresna znamka znamka za frankiranje ekspresnih pošiljk; gastr. ekspresna kava kava, pripravljena z ekspresnim aparatom; gost. ekspresni aparat aparat za hitro pripravljanje toplih pijač s paro; ekspresni bar, bife bar, bife, kjer se streže stoječim gostom; gozd. ekspresni gozdovi gozdovi z umetno pospeševano rastjo; trg. ekspresni lonec ekonom loneceksprésno prisl.: ekspresno dostaviti; poslati pismo ekspresno; sam.: pog. eno ekspresno in dve turški ekspresno kavo
éter2 étra m (ẹ́) - 1. fiz., nekdaj domnevna snov, ki napolnjuje ves prostor in telesa in po kateri se širi elektromagnetno valovanje: gibanje Zemlje po etru
● publ. poslati sporočilo v eter, po etru po radiu - 2. pesn. zrak, ozračje: jesenski veter nosi listje v eter; v sinjem etru kroži letalo
faktúra -e ž (ȗ) - 1. knjiž. zgradba, ustroj (umetniškega dela): skrbno izdelana orkestralna faktura; faktura skladbe / cankarjevska dramska faktura; skromna kompozicijska faktura romana; faktura stavka / likovna faktura scene
- 2. trg. pismeno sporočilo dolžnega zneska za kupljeno blago ali naročeno storitev, račun: izdati, poslati fakturo; rok za plačilo fakture
glás -ú tudi -a m, mn. glasóvi stil. glási (ȃ) - 1. zvok, ki ga dela človek z govorilnimi organi: glas mu je postajal vse bolj umirjen; od razburjenja se ji je glas tresel; posnemati otroške glasove; spoznati koga po glasu; globok, nizek, zamolkel, pog. debel glas; tanek, visok glas; krepek glas; hripav, mehek, nežen, zvonek glas; moški, otroški, ženski glasovi; govoriti s pridušenim glasom; slab glas komaj slišen; z ostrim, rezkim, trdim glasom je zahteval odgovor; sladek glas pretirano vljuden, prijazen; vesel, žalosten glas; prijetna barva glasu; govorila je z očitkom v glasu / ekspr. ta pa ima glas glasno govori; lepo poje; iz veže so se zaslišali glasovi prihajajočih govorjenje
// na glas govoriti, peti naglas; jokati, smejati se na ves glas zelo glasno
// zvok, ki ga daje žival: oglašati se s tankim piskajočim glasom; žvižgajoči glas kosa / kot ukaz psu Glas! zalajaj - 2. zvok, ki ga daje izvajalec pri petju: preizkušati glasove; basovski glas; pevka ima čist glas / zbor moških in zbor ženskih glasov / skladba za glas in klavir / pog. dajal je glas in silil k petju intoniral melodijo
- 3. zvok, ki ga daje kak predmet in je zanj značilen: po dolini se je razlegal glas zvonov; struna ima prijeten glas; glas konjskih kopit; glas trobente / zamolkel glas pri padcu, udarcu
- 4. kar se širi navadno s pripovedovanjem: po vasi se je raznesel, razširil glas; glas o tem je šel po vsem mestu govorica; sliši se glas, da je zmagal / star. dobiti, poslati, prinesti glas sporočilo, obvestilo
// o njem je šel glas, da je hudoben človek se je govorilo
// navadno v zvezi z dober, slab med ljudmi znano, ustaljeno (pozitivno ali negativno) mnenje o kom: prišel je na slab glas; naenkrat je bil ob dober glas; spravil jo je v slab glas; prišel je na glas, da je malo prismuknjen; biti na dobrem, slabem glasu; ta ženska ni na najboljšem glasu; biti na glasu dobrega gospodarja - 5. navadno s prilastkom izraženo mnenje, mišljenje skupine, množice: glas kolektiva; glas ljudstva / tu in tam se slišijo kritični glasovi; pren., knjiž. poslušati glas srca; očitajoč notranji glas; glas krvi, strasti; glas pameti; glas vesti
- 6. odločitev, mnenje posameznika pri glasovanju: dati, oddati svoj glas; zmagati z enim glasom; kandidat je dobil večino glasov; predlog, sprejet z vsemi glasovi
● star. počil je glas o njegovi smrti nenadoma se je razvedelo, da je umrl; hotela je še nekaj reči, a ji je od razburjenja glas zastal v grlu je nenadoma utihnila; dolgo ni bilo nobenega glasu od njega nič se ni vedelo o njem; se ni javil, ni pisal; ekspr. ni dal glasu od sebe ni spregovoril; se ni javil, ni pisal; ekspr. tudi on je povzdignil svoj glas povedal svoje mnenje; začel govoriti, spregovoril; povzdignil je glas začel je glasneje govoriti; star. skleniti, trditi v en glas soglasno; star. ta hiša je na glasu je znana, slovi po čem; bibl. glas vpijočega v puščavi razširjanje kakega nazora, prizadevanje, ki nima uspeha; star. pesem domačega glasu v domačem jeziku; preg. dober glas seže v deveto vas kar je dobro, je daleč naokrog znano; preg. prazen sod ima močen glas kdor malo ve, veliko govori; preg. ljudski glas, božji glas ljudsko mnenje je navadno pravilno, odločujoče
♦ jur. posvetovalni glas brez pravice odločanja; lingv. glas najmanjša akustična enota govorjenega jezika; zliti glas sestavljen iz zaporniške in priporniške prvine; afrikata; znak za glas e; med. menjati glas mutirati; muz. drugi glas glas v vokalnem stavku, ki je nižji od prvega glasu; prvi glas najvišji glas v vokalnem stavku
gospód -a m, im. mn. gospódje stil. gospódi (ọ̑) - 1. spoštljivo naslov za odraslega moškega: sedež mi je ponudil prijazen gospod; za pot je vprašal starejšega gospoda / kot nagovor: gospod, koliko je ura? spoštovane gospe in gospodje; kot pristavek k imenu, poklicu: obiskal nas je gospod Ivan; gospod doktor, profesor; gospod župnik
- 2. v meščanskem okolju mož, soprog: izročite, prosim, to vašemu gospodu; se je gospod že vrnil?
// redko delodajalec, gospodar: gospod mi je naročil, naj zaklenem; naš gospod je zelo prijazen - 3. zlasti v kmečkem okolju duhovnik: za gospoda študira; pogreb z dvema gospodoma / star. duhovni gospod
- 4. ekspr., navadno v povedni rabi, navadno s prilastkom moški, ki zaradi odličnega vedenja in lepega videza vzbuja spoštovanje: tvoj prijatelj je res gospod; ta je pa pravi gospod
// moški, ki udobno živi in mu ni treba (fizično) delati: to boš moral že sam opraviti, on je gospod; z gospodom bi se rada poročila, kmeta ne mara - 5. v razredni družbi pripadnik plemiškega ali meščanskega sloja: grajski gospod; visoki mestni gospodje
- 6. rel. Kristus, Bog: Gospod se te bo usmilil; zaupati v Gospoda / Gospod Bog
● ekspr. delam, kar hočem, saj sem sam svoj gospod nisem od nikogar odvisen; vznes. Gospod ga je poklical k sebi umrl je; iti, poslati po gospoda zlasti v kmečkem okolju po duhovnika, da bi podelil bolniku zakrament(e) za umirajoče; vznes. zaspati v Gospodu umreti
♦ zgod. fevdalni ali zemljiški gospod do odprave tlačanstva posredni ali neposredni lastnik zemlje s podložniki; fevdni gospod; gorski gospod
gulág -a m (ȃ) v Sovjetski zvezi kazensko taborišče za zapornike, zlasti politične: poslati koga v gulag
hudíč -a m (í) - 1. rel. duhovno bitje, ki biva zunaj vidne narave in pooseblja zlo: hudič ga zapeljuje; angeli in hudiči; imeti zveze s hudičem; črn, grd, hudoben kot hudič / prodati, zapisati se hudiču; izganjati hudiča / slika prikazuje Miklavža s hudičema / kot kletvica: hudič! o ti hudič ti! tristo hudičev! pri hudiču!
// ekspr., s prilastkom težnja, nagnjenost, navadno k čemu slabemu: prišel je v oblast kvartopirskega hudiča / knjiž., z oslabljenim pomenom hudič zavisti in sovraštva - 2. ekspr. zloben, hudoben človek: boj se ga, ta hudič je zmožen vsega / kot psovka boš, hudič, tiho / ta človek je pravi hudič
// pog., z oslabljenim pomenom izraža negativen odnos do osebe ali stvari, ki jo določa navadno prilastek: zaprl je vrata in noben hudič ni mogel noter; vsak hudič bi me že rad učil; pa dopovej hudiču babjemu, če moreš / pravi, da bo konja prodal, ker hudič preveč brca; kupil je novo žarnico, pa je hudič takoj pregorel; da ga ni (tega) hudiča sram / pripovedovala ji je vsega hudiča vse mogoče stvari - 3. pog., ekspr., navadno s prilastkom hrup, nemir: ne delajte takega hudiča, da vas ne slišijo nasprotniki / ne uganjajte, ne zganjajte (takega) hudiča / sosedovi so imeli včeraj goste in velikega hudiča / ta obleka bo med fanti naredila hudiča in pol veliko vznemirjenje, zanimanje
- 4. pog., ekspr. neprijetnosti, težave: hudič bo, če bodo izvedeli; otrok mu zmeraj naredi kakšnega hudiča; kadar se ga napije, je z njim hudič / hoditi ne morem in to je tisti hudič
- 5. pog., ekspr., v povedno-prislovni rabi izraža
- a) neprijetnost, težavnost česa: hudič je stati dve uri na mrazu; hudič je, če te nihče ne uboga
- b) nezadovoljstvo nad čim: hudič je vse skupaj
- 6. pog., ekspr., v prislovni rabi izraža
- a) s predlogom visoko stopnjo: do hudiča vse so podrli; cesta se od hudiča vleče; bilo je od hudiča vroče; na hudiče sem truden
- b) močno zanikanje: »Saj je prinesel denar.« »Hudiča je prinesel!«; to ni (pol) hudiča vredno
- 7. pog., ekspr., v medmetni rabi izraža
- a) močno čustveno prizadetost: »Vlomilca so že prijeli.« »Ni hudič, kje pa?«; hudič (ga) vedi, kod se potepa; kdo, za hudiča, vas je poslal tja?
- b) močno zanikanje ali omalovaževanje: hudič, pa taka večerja
- c) podkrepitev trditve: ni hudič, da tega ne bi spravil v red; tristo hudičev, da je res!
- č) jezo, nejevoljo nad kom: hudič naj ga vzame, pobere; da bi ga hudič
● pog., ekspr. tu ima hudič svoje kremplje vmes stvar, zadeva se nenavadno, nepričakovano zapleta; pog., ekspr. tam je cel hudič godijo se neprijetne, težke reči; pog., ekspr. to je vse en hudič vseeno je; pog., ekspr. kaj pa je to za en hudič kaj, kdo je to; pog., ekspr. sam hudič ga je prinesel prišel je v nepravem času; pog., ekspr. vse bo hudič vzel vse bo propadlo; nizko če bo še dolgo tako pil, ga bo kmalu hudič vzel bo umrl; ekspr. ni se bal ne biriča ne hudiča nikogar se ni bal; vse si je upal; pog., ekspr. ima hudiča v sebi doseže tudi kaj navidez nemogočega; zelo je hudoben; bibl. izganjati hudiča z belcebubom preganjati manjše zlo z večjim; pog., ekspr. pojedel bi hudiča in pol zelo veliko; pog., ekspr. ti bo že pokazal hudiča povzročil bo neprijetnosti, težave; prisilil te bo k poslušnosti, ubogljivosti; pog., ekspr. od hudiča je to izpeljal velikopotezno, predrzno, uspešno; pog., ekspr. vse je šlo k hudiču je propadlo; pog., ekspr. poslati koga k hudiču zelo grobo ga zavrniti; pog., ekspr. tega si za hudiča ni dal dopovedati nikakor; pog., ekspr. ta človek je od hudiča, s hudičem doseže tudi kaj navidez nemogočega; je zelo hudoben; pog., ekspr. pravi hudič, če boš zraven ali ne vseeno je; pog. pihalo je ko sto hudičev zelo močno; preg. kamor si hudič sam ne upa, pošlje babo; preg. v sili še hudič muhe žre v sili se je treba zadovoljiti s tistim, kar je mogoče dobiti
hudíča pog., ekspr.: hudiča, bo mir ali ne
inkáso -a m (ȃ) - 1. žarg. denar, sprejet za določeno storitev, preskrbovanje s čim, izkupiček: inkaso predstave so namenili za dobrodelne namene; z inkasom so vsi stroški poravnani; pobotnice za inkaso
// prejem tega denarja: enkraten inkaso; poverjenik za inkaso - 2. fin. plačilo trgovskih in finančnih listin: skrbeti za inkaso / poslati menico v inkaso; neskl. pril.: inkaso posli
instánčen -čna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na instanco: poslati prošnjo po redni instančni poti / instančni postopek; instančno sodišče
interesírati -am nedov. (ȋ) navadno s smiselnim osebkom v tožilniku imeti, kazati zanimanje, nagnjenje za kaj, zanimati: glasba ga ne interesira;
študiral bo kemijo, ker ga zelo interesira;
interesira se za politiko / ne pripoveduj mi o tem, me nič ne interesirainteresírati se publ., v zvezi z za prizadevati si, zavzemati se: turistični delavci se zelo interesirajo za gradnjo novega hotela
interesíran -a -o: poslati prospekte interesiranim odjemalcem; zelo je interesiran za rešitev, neustalj. na rešitvi tega vprašanja
internácija -e ž (á) prisilno bivanje pod nadzorstvom na določenem mestu, navadno v taborišču: posledice internacije / odpeljati, poslati v internacijo; med vojno je bil dve leti v internaciji / skrival se je, ker se je bal internacije
izménjati tudi izmenjáti -am, in izménjati -am dov. (ẹ́ á ẹ́; ẹ́) - 1. knjiž. menjati, zamenjati: izmenjati kolo pri avtomobilu / izmenjati stražo; nosači so se izmenjali vsake četrt ure / žival izmenja dlako dobi drugo, drugačno
- 2. publ. dati, poslati drug drugemu: izmenjati darila / državi sta izmenjali za sto milijonov dinarjev blaga / državi sta izmenjali diplomatske predstavnike
// sporočiti, povedati drug drugemu: izmenjati informacije, izkušnje, stališča; izmenjati poslanici, zdravici; državniki so izmenjali novoletne čestitke
● knjiž. mimogrede sta izmenjala nekaj besed mimogrede sta si nekaj povedala, se pogovorila; publ. zlata obročka si je izmenjalo pet parov se je poročilo; knjiž. v zadnjem letu sta si izmenjala precej pisem sta si precej dopisovala; knjiž. dekle je izmenjalo z njim pomenljiv pogled se je pomenljivo spogledalo
izménjan -a -o: izmenjana posadka; izmenjana so bila stališča o najnovejših dogodkih; prim. zmenjati
jávka -e ž (ȃ) - 1. med narodnoosvobodilnim bojem tajno mesto za vzdrževanje zvez med partizanskimi enotami: priti do javke; poslati kurirja na javko; v hiši na koncu vasi je bila javka za glavni štab
- 2. redko dogovorjena razpoznavna beseda; geslo: povedati javko
kábel -bla m (á) - 1. električni vodnik iz ene ali več med seboj izoliranih žic, obdan z zaščitnim slojem: napeljati, speljati kabel v novo naselje / polagati kabel / poslati sporočilo po kablu / gumeni kabel / rabi se samostojno ali s prilastkom: električni, telefonski kabel; nadzemni, podmorski, podvodni kabel; antenski kabel ki povezuje anteno s sprejemnikom ali oddajnikom; kabel za električni kuhalnik
♦ elektr. armirani kabel kabel s kabelsko armaturo; enožilni, večžilni kabel; inštalacijski kabel; koaksialni kabel; nizkonapetostni, visokonapetostni kabel - 2. močna vrv, narejena iz zvitih jeklenih vrvi: obrabljeni kabel se je pod težo bremena pretrgal; montirali so kable za žičnico; kabli visečega mostu
- 3. navt. dolžinska mera, desetina morske milje: ladja se je zasidrala nekaj kablov od pomola
kártica -e ž (ȃ) - 1. pravokoten kos papirja, kartona z rubrikami za vnašanje podatkov: vzeti kartico iz kartoteke; vpisati v kartico / inventarna kartica; kartica materiala
♦ elektr. luknjana kartica na kateri so informacije po sistemu kombinacij luknjic - 2. ekspr. dopisnica, razglednica: dobiti, poslati kartico
kátorga tudi katórga -e ž (ȃ; ọ̑) v carski Rusiji kraj, prostor izgona, zapora in težkega prisilnega dela: pobegniti iz katorge; poslati v katorgo; sibirska katorga
// kazen, ki se prestaja v takih okoliščinah: prestajati katorgo; obsoditi na katorgo
klóp -í ž, daj., mest. ed. klópi (ọ̑) podolgovata lesena, kamnita priprava z nogami, podstavki za sedenje (več oseb): pred hišo je stala klop; leči na klop; sekiro je vrgel pod klop; sedeti na klopi; kamnita, lesena klop; klop ob steni, pri peči / posedli so po klopeh / kotna klop iz dveh krakov; vrtna klop; klop za obtožence
// priprava v (šolskem) razredu iz sedeža in mize: sedi v prvi, zadnji klopi / knjige so spravili pod klop na polico klopi
// oslovska klop nekdaj navadno zadnja klop, v kateri so za kazen morali sedeti slabi ali nedisciplinirani učenci
// taka priprava s klečalnikom: ko je stopil v cerkev, so bile klopi že zasedene / sedi v stranski klopi
● pog. kar hitro ga je položil na klop premagal; ekspr. nismo kar za pod klop nismo še tako slabi, brez moči; žarg., šol. poslati učenca v klop reči mu, naj se vrne na svoje stalno mesto v razredu; dati mu negativno oceno; ekspr. to je bilo takrat, ko smo še v klopeh sedeli hodili v šolo; vznes. zasedel je poslansko klop postal je poslanec; ekspr. poznata se že iz šolskih klopi iz let skupnega šolanja; pog. drgniti, guliti hlače po šolskih klopeh hoditi v šolo; ekspr. postavili te bomo na zatožno klop za svoje dejanje, ravnanje se boš moral zagovarjati
♦ šport. kazenska klop pri hokeju na ledu klop za igralce, začasno izključene iz igre zaradi prekrška; (telovadna) klop nizka klop za telesne vaje, zlasti v sedenju, ležanju
konfinácija -e ž (á) prisilno bivanje v določenem kraju: opozorili so ga, da mu preti konfinacija / odpeljati, poslati v konfinacijo / za zdaj se je izognil konfinaciji
konjáč -a m (á) kdor se (poklicno) ukvarja z odstranjevanjem živalskih trupel: konjač je konja že zakopal / kravo so morali poslati konjaču
kontéjner -ja m (ẹ̑) teh. velik zaboj za kombinirano prevažanje blaga na velike razdalje: prekladati kontejnerje; poslati blago v kontejnerjih
kontingènt -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) navadno s prilastkom - 1. ekon. količina ali vrednost blaga za uvoz ali izvoz v določenem razdobju: določiti kontingent / carinski kontingent količina blaga, za katero se plača zmanjšana carina; izvozni, uvozni kontingent
- 2. publ. količina blaga, dana uporabniku za določeno obdobje ali za izvršitev določene naloge: kontingent jekla je znašal osemdeset tisoč ton; kontingent gradbenega materiala / tovor hrane iz kontingenta pomoči
// znesek, prispevek: dati velike kontingente za šolstvo, štipendije - 3. publ. skupina ljudi, navadno v določenem, omejenem številu: poslati nov kontingent vojakov / kontingent izseljencev je bil dosežen
kurír -ja m (í) - 1. kdor v podjetju, ustanovi ali med podjetji, ustanovami raznaša pošto, sporočila: vabila je prinesel kurir; kurir in telefonist / poslati vest po kurirju / razpisati delovno mesto kurirja
// kdor prinaša kako novico ali sporočilo: pismo mu je izročil tajni kurir - 2. vojak, ki skrbi za prenašanje vojaške pošte: kurir se je vrnil iz štaba brigade / kurir je predal zavitek med narodnoosvobodilnim bojem oborožen terenski delavec, ki prenaša poštne pošiljke
// partizanski kurir
letálski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na letalce, letalo ali letalstvo:- a) letalska šola / biti v letalski uniformi / odločil se je za letalski poklic
- b) letalska konstrukcija / letalski motor; letalsko krilo / razvoj letalske industrije; huda letalska nesreča; letalska proga Beograd—Dubrovnik; prodaja letalskih vozovnic; napasti letalsko oporišče; pilot in drugo letalsko osebje; letalsko podjetje / hud letalski napad; letalski promet / poslati pismo z letalsko pošto
- c) naše letalske enote
♦ ptt letalsko pismo pismo iz zelo lahkega papirja, pri katerem ima ovojnica barvast rob; strojn. (letalski) vijak; voj. letalska eskadra
léten1 -tna -o prid. (ẹ̑) - 1. nanašajoč se na leto:
- a) letni dohodek; letni prirastek lesa; letna množina padavin; povprečna letna proizvodnja / letno povprečje / pomlad je najlepši letni čas
- b) izpolnili so že deset odstotkov letnega načrta; poslati letno poročilo o delu / letna bilanca; letna ocena ocena ob koncu šolskega leta
- c) plačati letni obrok; udeležiti se redne letne skupščine / letni dopust
- č) star. letna številka nad vrati kaže, da je hiša stara letnica
- d) s števnikom: 10-letni otrok; 30-letno delovanje
♦ šol. letno poročilo; trg. letna inventura
- 2. star. star eno leto; enoleten: zaklati letnega junca
létno prisl.: porabiti letno velike vsote za raziskave; dohodek tri milijone letno
línk -a m (ȋ) rad. naprava za prenos zvočnih in televizijskih signalov z usmerjenimi mikrovalovi: poslati sliko po linku; okvara linka
lóntovž -a m (ọ̑) v stari Avstriji uradno poslopje deželnih stanov: dvorana v lontovžu / poslati odposlanstvo na lontovž
malôra in malóra -e ž (ȏ; ọ̑) nar. zahodno, v zvezah: podjetje je šlo v maloro je propadlo; poslati koga v maloro zelo grobo ga zavrniti
maršalát -a m (ȃ) pog. kabinet predsednika Socialistične federativne republike Jugoslavije maršala Tita: obrniti se na maršalat; poslati pismo na maršalat
♦ zgod. dvorni maršalat v nekaterih državah urad, ki ureja zasebne politične funkcije šefa države
mášnik -a m (ȃ) - 1. rel. duhovnik, ki mašuje: mašnik se obrne proti vernikom, stopi pred oltar
- 2. star. (katoliški) duhovnik: postal je mašnik / poslati po mašnika
memorándum -a m (ȃ) - 1. knjiž. pismena izjava o kaki stvari, problemu z zahtevo, da se uredi, reši, namenjena vladi, politični oblasti; spomenica: memorandum je podpisalo veliko uglednih znanstvenikov
- 2. polit. uradni spis ene vlade drugi, v katerem se obširneje obravnava kak problem, spomenica: izročiti, poslati memorandum; memorandum jugoslovanske vlade o Koroški; nota in memorandum
// pismena izjava o ustno doseženem mednarodnem sporazumu, sporazum: podpisati, ratificirati memorandum / memorandum o soglasju - 3. zastar. znanstvena razprava, študija: napisal je memorandum o ostankih koral v gorah
♦ adm. memorandum polovica lista papirja formata A 4 z glavo podjetja, ustanove, polovička; zgod. londonski memorandum 5. oktobra 1954 podpisani memorandum o soglasju med vladami Velike Britanije, Združenih držav Amerike, Italije in Jugoslavije o Svobodnem tržaškem ozemlju
múla1 -e ž (ú) - 1. domača žival, neposredna potomka osla in kobile: jahati, tovoriti na muli; mule in mezgi; natovorjen, trmast kot mula zelo
// samica te živali: mule in mulci - 2. nar. zahodno deklica, dekle: poslati mulo v trgovino / ima same mule hčere
nakáznica -e ž (ȃ) - 1. obrazec, s katerim se nakazuje denar po pošti ali banki: izpolniti, kupiti nakaznico; sporočilo naslovniku na hrbtni strani nakaznice / denarna nakaznica / izplačati (denarno) nakaznico; poslati denar po nakaznici
♦ ptt brzojavna, poštna nakaznica - 2. navadno s prilastkom, zlasti v vojnem času dokument, ki daje imetniku pravico, da dobi določeno količino kakega blaga: razdeljevati nakaznice; blago se je dobilo samo na nakaznice / krušne, živilske nakaznice
naméstništvo -a s (ẹ̑) - 1. položaj, funkcija namestnika: odpovedati se namestništvu; dobro plačano namestništvo
- 2. v nekaterih državah urad od vladarja, vlade imenovanega predstojnika višje upravne enote: poslati prošnjo namestništvu
♦ zgod. (deželno) namestništvo v stari Avstriji deželna vlada
// v monarhističnih državah začasen organ s funkcijami, nalogami vladarja, ki zaradi mladoletnosti, bolezni ne more vladati: mladoletni vladar z namestništvom / kraljevo namestništvo
napréj prisl. (ẹ̄) - 1. izraža gibanje ali usmerjenost od čelne, sprednje strani glede na osebek, ant. nazaj: nagniti se naprej; hoditi z naprej sklonjenim telesom; nekoliko naprej štrleče ustnice / pasti z obrazom naprej
// izraža premikanje od določenega mesta v tej smeri: stopiti za korak naprej; zapelji malo naprej od križišča / vožnja naprej / zna šteti naprej in nazaj
// v medmetni rabi izraža- a) poziv za približanje, vstop, nadaljevanje poti: le naprej; kar naprej, prosim; na trkanje se oglasi iz sobe: naprej; naprej, naprej, ustavljanje (je) prepovedano
- b) ukaz za odhod: naprej, gremo / po dva naprej
- 2. izraža gibanje ali smer pred drugim: splezaj naprej, mi bomo za teboj; stopiti, svetiti naprej; pog.: spustiti žensko naprej dati ji prednost; ker je krvavel, ga je zdravnik vzel naprej preden je bil na vrsti
// izraža položaj pred drugim: skupina je že daleč naprej / kilometer naprej je odcep; nekaj korakov naprej se je ozrl / pog. v tehniki smo bolj naprej kot oni smo bolj napredovali - 3. izraža usmerjenost v prihodnost: zaupen pogled naprej / dobiti plačo, plačati najemnino (za) naprej / redko naprej bodimo drugačni v bodoče, v prihodnje
- 4. izraža, da se dejanje uresniči prej, kakor bi bilo pričakovati: del zneska se plača naprej; naprej pripravljena resolucija / ekspr. naprej ve, kaj se bo zgodilo; za dež ve dva dni naprej; pog. že naprej se veselim počitnic zdaj
// kot vljudnostna fraza za vašo prijaznost se vam že naprej zahvaljujemo - 5. izraža nadaljevanje prejšnjega dogajanja: države se še naprej oborožujejo; obrne se in spi naprej; nekateri so z odgovori zadovoljni, drugi sprašujejo naprej / to je samo naprej razvita oblika
- 6. pog., v zvezi iti, priti naprej napredovati, razvijati se: človeštvo gre naprej; znanost gre hitro naprej / kljub zdravljenju gre bolezen naprej / z zidanjem smo prišli le malo naprej
- 7. z oslabljenim pomenom izraža izhajanje od določenega časa, mesta: urnik velja od danes naprej; družbeni razvoj od osvoboditve naprej / pog.: dati, poslati poročilo, prošnjo naprej oddati, odposlati; ali je danes pošta že šla naprej bila odposlana; tega ni treba naprej povedati, praviti; kolesa nima več, ga je prodal naprej (pre)prodal
● pog. take primere bo zdravnik dal naprej sodišču naznanil, sporočil; ekspr. zmaga je že naprej dobljena izraža prepričanost o zmagi; žarg., šol. iti naprej obravnavati novo snov; izdelati razred in biti sposoben za prestop v višji razred; evfem. šlo je naprej imela je spontani splav; pog. njegova ura gre naprej prehiteva; ekspr. zaradi blata ni šel voz ne naprej ne nazaj ga ni bilo mogoče premakniti; žarg., šol. jemati naprej obravnavati novo snov; ekspr. treba je misliti tudi naprej ravnati tako, da je koristno za prihodnost; ekspr. kar naprej in naprej me nadleguje neprenehoma; pog. kar sliši, nese naprej pove drugim; ovadi; peti naprej pri dvoglasnem ali večglasnem petju peti vodilno melodijo; pog. vsak si poskuša pomagati naprej doseči boljši materialni položaj; pog. zmeraj se rine naprej hoče biti prvi, upoštevan; evfem. ženska je spravila naprej imela je hoteni splav; žarg., šol. ni znal dosti, a profesor ga je le spustil naprej v naslednji letnik; ekspr. ne ve ne naprej ne nazaj kaj bi napravil; ekspr. niti za korak naprej ne misli v ravnanju, življenju ne upošteva, kaj bo v prihodnosti; ekspr. v kmetijstvu je storjen velik korak naprej kmetijstvo se je izboljšalo, dvignilo; ekspr. iz hiše bo šel samo z nogami naprej mrtev; in tako naprej [itn.] izraža dodajanje
♦ šah. dati naprej figuro od začetka igrati brez nje; šol. učitelj bere naprej, učenci za njim; šport. premet naprej; voj. četa, naprej, marš izraža povelje za začetek korakanja; prim. vnaprej, zanaprej
nemúden -dna -o prid. (ū) star. hiter, takojšen: nemuden odgovor, ukrepnemúdno prisl. nemudoma: nemudno odpotovati, poslati
nemúdoma prisl. (ȗ) izraža, da se dejanje zgodi brez odlašanja: nemudoma se lotiti dela, poslati poročilo; moram nemudoma odpotovati; obtoženca je treba nemudoma zaslišati
neutégoma prisl. (ẹ̑) - 1. star. nemudoma: treba je neutegoma poslati pomoč
- 2. zastar. nepričakovano: ko je neutegoma stal pred menoj, sem se ga ustrašil
nevrológ -a m (ọ̑) zdravnik specialist za nevrologijo: poslati pacienta k nevrologu
obvestílo -a s (í) kar se o določeni stvari pove, sporoči: dobiti, poslati obvestilo; prejela je uradno obvestilo, da je sin padel / telefonsko obvestilo / pisar. prosimo, da gornje obvestilo sprejmete z razumevanjem
// list s sporočilom o tem: prejel je obvestilo o izplačilu / deska, tabla z obvestili
♦ avt. znaki za obvestila za opozarjanje na bližino objektov, kjer so na razpolago določene storitve; ptt obvestilo o prispeli pošiljki
obvestítev -tve ž (ȋ) glagolnik od obvestiti: dolžnosti obvestitve ni sprejel
// redko obvestilo: poslati obvestitev o seji
océna -e ž (ẹ̑) - 1. prikaz mnenja, sodbe o čem, zlasti glede na kakovost: dati, napisati oceno; kritična, odklonilna, pravična ocena; strokovna ocena / negativna ocena česa; ekspr. žolčna ocena kritika
// dati, poslati, prejeti književno delo v oceno
// ta prikaz v pismeni obliki, navadno objavljen: v oceni opozarjati na pomanjkljivosti; ocena koncerta, predstave v dnevnem časopisju / ocena se mu je med pisanjem razširila v poglobljeno kritiko - 2. šol. ovrednotenje znanja, vedenja v šoli: iz matematike še nima ocene; spraševati, učiti se za ocene; končna, negativna, nezadostna, odlična, pozitivna ocena; v zemljepisu ima oceno: dobro / dati, dobiti oceno; učenec je popravil oceno dobil boljšo oceno po prejšnji slabši, zlasti negativni
// opisna ocena ki označuje učni uspeh z besedami; polletna ocena ob polletju; povprečna ocena izračunana iz več ocen v enem predmetu; skupna ocena izračunana iz ocen v vseh predmetih
// znamenje, označba za to ovrednotenje, navadno številka: napisati oceno; v redovalnici je veliko slabih ocen - 3. ugotovitev veljave ali vrednosti: krivična ocena delavčeve sposobnosti; ugodna ocena društvenega delovanja / analitična ocena delovnega mesta ugotovitev pomembnosti, zahtevnosti delovnega mesta v proizvodnem procesu po znanstveni metodi
// prošnji naj se priloži ocena o družbenopolitični dejavnosti; knjiž. ocene o umetnikovi pomembnosti se razlikujejo mnenja
// ocena živil
// knjiž. presoja: ocena bolnikove zmožnosti za delo; ocena izjav, trditev / po oceni trenutnega položaja so sprejeli več sklepov / statistična ocena - 4. približna določitev količine: po ocenah znaša škoda okoli šestnajst milijonov dinarjev; groba, realna ocena; ocena rezerv, zalog
● publ. vsi so se strinjali v oceni, da bo konferenca uspela v mnenju, predvidevanju
♦ šport. ocena za slog; ocena za umetniško vrednost
oddélek -lka m (ẹ̑) - 1. del uprave, ustanove, podjetja, ki opravlja določeno dejavnost v okviru celote: ogledati si različne oddelke v tovarni; poslati obvestilo v vse oddelke; oddelki v bolnici; prostori oddelka; šef, vodja oddelka / nabavni, prodajni, razvojni oddelek podjetja; oglasni oddelek časopisne uprave; personalni, proračunski oddelek občinske skupščine
// do 1975 pedagoško-znanstvena enota fakultete: fakulteta ima več oddelkov; predstojnik oddelka / oddelek za arhitekturo; delati na oddelku za slovanske jezike
// s prilastkom del strokovne šole za vejo določene stroke: vpisati se na oddelek za šibki tok srednje tehniške šole; navtični in strojni oddelek pomorske šole; predilski oddelek tekstilne šole - 2. ločen, ograjen prostor: z lesenimi pregradami pregraditi klet na tri oddelke; razdeliti igrišče v več oddelkov / oddelek za prtljago v letalu
// del vagona, ločen od drugega dela s steno: oddelek se napolni; napisi nad vhodi v oddelke / oddelek prvega razreda; oddelek za kadilce
// grafično ločen del česa: besedilo večpomenskega gesla je razdeljeno na pomenske oddelke / zastar. prvi oddelek povesti prvo poglavje - 3. skupina, enota navadno vojakov: v boju so sodelovali le majhni oddelki; poslati na pomoč dobro oborožen oddelek policistov; napad motoriziranih oddelkov / spopad z zaščitnim oddelkom / na igrišče je prikorakal prvi oddelek telovadcev / zasedbeni oddelki zasedbena vojska, armada
♦ voj. najmanjša vojaška enota - 4. šol. skupnost učencev z enim razrednikom, ki imajo navadno pouk hkrati v istem prostoru: šola ima le dva oddelka; razdeliti učence prvega razreda zaradi številnosti v več oddelkov / čisti oddelek v katerem so učenci enega razreda, letnika; kombinirani oddelek v katerem so učenci dveh ali več razredov, letnikov; razvojni oddelek za nadpovprečno ali podpovprečno razvite učence, v katerem je pouk prilagojen njihovim sposobnostim; oddelek s podaljšanim bivanjem v katerem so učenci določen čas pred poukom ali po njem
● zastar. posebni oddelek slovstva del
odgòn -ôna m (ȍ ó) - 1. glagolnik od odgnati: težko je čakal na odgon živine v planino; čreda je pripravljena za odgon / sledile so aretacije in odgoni v taborišča
// jur., nekdaj prisilna odvedba v domovinsko občino: izdati odločbo o odgonu osebe / poslati koga v domovinsko občino z odgonom - 2. žarg., šport. odriv: prepozen odgon
odobrênje -a s (é) kar izraža soglasje z željo, prošnjo, da se kaj dobi, doseže: dobiti odobrenje direkcije
// glagolnik od odobriti: čakati na odobrenje kredita / poslati knjigo v odobrenje; z odobrenjem vlade
odposlánstvo -a s (ȃ) skupina ljudi- a) izbranih in poslanih kam s posebno nalogo: poslati, sprejeti odposlanstvo; odposlanstvo vlade; člani britanskega vojaškega odposlanstva
- b) izbranih in pooblaščenih za zastopanje določenih interesov: izvolili so ga v odposlanstvo delavcev
odpráva -e ž (ȃ) - 1. glagolnik od odpraviti: odprava izkoriščanja, suženjstva; odprava posledic potresa; odprava starega družbenega reda; prizadevati si za odpravo šolnine; odprava zastojev v prometu; posledice odprave takih odločb; sredstvo za odpravo zajedavcev / odprava bolnika v bolnico / organizirati prevzem in odpravo blaga / hitrejša odprava vlakov
// oddelek v večjem podjetju, ustanovi, ki skrbi za odpošiljanje; ekspedit: delati v odpravi - 2. potovanje posebne skupine, navadno z raziskovalnim namenom: organizirati odpravo; stroški odprave; udeleženci odprave na Himalajo / udeležiti se alpinistične, smučarske, trgovske odprave
// skupina, ki se udeleži takega potovanja: odprava je dosegla vrh gore, odkrila ostanke mesta; poslati odpravo na Antarktiko; člani odprave / sestaviti potapljaško, reševalno odpravo - 3. pohod vojaškega oddelka v sovražen ali tuj kraj: odprava na sovražno ozemlje / kazenska odprava vojaška akcija, s katero hoče napadalec s strahovanjem odvrniti prebivalstvo od sovražnih dejanj ali se maščevati
odpréti -prèm dov., odpŕl (ẹ́ ȅ) - 1. dati kaj v tak položaj
- a) da je mogoč prehod, vstop ali izstop: odpreti okno, vrata; odpreti zapornice; odpreti za ped; hrupno, tiho odpreti; odpreti nastežaj; vrata so se nenadoma sama odprla
- b) da postane notranjost dostopna: odpreti omaro, sobo / odprla je klavir in začela igrati; odpreti predal
// navadno z dajalnikom z odprtjem vrat omogočiti komu vstop ali izstop: odprl jim je sam gospodar; kdo nam pride odpret; dolgo ji ni nihče odprl / odpreti ovcam stajo / odpreti kokoši izpustiti jih iz kurnika
// kot nagovor ljudje, odprite
- 2. z odstranitvijo določenega dela na čem narediti dostopno notranjost, vsebino: odpreti kozarec, škatlo; odpreti steklenico / odpreti pismo; oporoko so odprli na sodišču
// s prerezom narediti notranjost dostopno: odpreti pacientu glavo, prsni koš / odpreti gnojno bulo, veno na vratu / odpreti divjad odstraniti ji drobovje
// pog. bolnico so samo odprli in takoj zašili - 3. narediti, da prilegajoči se deli česa niso več drug ob drugem: odpreti školjko; na široko je odprl veke; zrel strok se je odprl / odpreti oči, usta / roža odpre cvet / pri potresu se je zemlja odprla je nastala razpoka, jama v njej
// narediti, da kaj ni sklenjeno: odpreti člen na verigi; odpreti obroček / odpreti krog pri plesu
// narediti, da kaj pride v položaj, značilen pri uporabljanju: odpreti dežnik, pahljačo; padalo se ni hotelo odpreti / odpreti knjigo; odprla je note, kakor da bi igrala / odpreti žepni nož izvleči rezilo - 4. dati del priprave v tak položaj, da ima kaj prosto pot: odpreti pipo, ventil / pog.: odpreti radio, televizor vključiti; sedel je k radiu in odprl Ljubljano poiskal zvezo z radijsko oddajno postajo Ljubljana
// na tak način omogočiti izhod česa: odpreti paro, plin / odpreti vodo v kopalnici - 5. začeti delati, poslovati: lokal, trgovino odprejo ob sedmih; blagajna se odpre čez pol ure
- 6. narediti, da se kje začne kaka (poklicna) dejavnost: odpreti nov obrat; banka je odprla dve podružnici; odpreti veleposlaništvo v kaki državi / odpreti novo linijo v avtobusnem prometu / pog. odprl je obrt postal je samostojen obrtnik
// pog. sovražnik je odprl novo bojišče začel napad drugje, na drugem ozemlju
// odpreti novo delovno mesto - 7. izročiti, dati v javno, splošno uporabo, navadno slovesno, po predpisih: odpreti dom, most; cesto bodo odprli za republiški praznik / odprli so novo smučarsko središče uredili, zgradili
// dati v uporabo: predor so po dolgotrajnem popravljanju le odprli / odpreti prekop za mednarodno plovbo / miličnik je odprl cesto, križišče
// narediti kaj dostopno za javnost, obiskovalce: odpreti grad, park / odpreti kaj za javnost / odpreti dom številnim obiskovalcem / odpreti revijo mlajšim sodelavcem - 8. narediti, da kaj začne potekati, navadno slovesno, po predpisih: kongres je odprl predsednik mednarodnega združenja; odpreti prireditev / odpreti sejo, zasedanje
// začeti kaj sploh: s tem delom so odprli letošnjo gledališko sezono / odpreti debato; publ. odpreti polemiko / publ. odpreti problem, vprašanje začeti govoriti, razpravljati o njem - 9. v zvezi odpreti pot, vrata omogočiti komu, da lahko kam gre, pride: ta poraz je odprl sovražniku pot v zaledje; s prekopom se je ladjam odprla direktna pot na morje / nova iznajdba mu je odprla pot, vrata v svet
// publ. omogočiti nastop, uveljavljanje česa: odpreti vrata tržnemu gospodarjenju; odpreti vrata novim težnjam v umetnosti / odpreti vrata mirovni konferenci; gledališče je že v prvi sezoni odprlo pot, vrata klasiki je začelo uprizarjati klasična dela - 10. voj., v zvezi z ogenj začeti močno obstreljevati določen cilj: četa je odprla strojnični, topovski ogenj; odpreti ogenj iz pušk; odpreti ogenj na sovražno postojanko
● ekspr. starši so bili pripravljeni odpreti denarnico dati denar za kaj; ekspr. odpreti komu svojo dušo, svoje srce izpovedati mu svoja čustva, misli; dijak sploh ni odprl knjige se ni učil, bral; ekspr. svojim učencem je odprl lepote domačih pesnikov pokazal, razkril; odpreti mejo dovoliti prihod, uvoz v državo, na ozemlje ali odhod, izvoz iz države, z ozemlja; publ. odpreti možnosti za kaj dati; ekspr. odpreti komu oči omogočiti mu, da zagleda, spozna stvar, kakršna dejansko je; ekspr. odprla je vse svoje registre zelo glasno je govorila, pela; odpreti usta od začudenja zelo se začuditi; ekspr. ne odpre ust nič ne (spre)govori, reče; ekspr. dobro odpri ušesa poslušaj, prisluhni; ekspr. hoteli so si odpreti vrata za morebitno vrnitev zagotoviti si možnost vrnitve; ekspr. odpreti je moral veliko vrat, da je preskrbel potrebna potrdila moral je iti v veliko uradov; ekspr. zaradi graje se učenčku glava ni odprla ni postal bolj bister, razumen; ekspr. vsak dan se odpre nov grob kdo umre; ekspr. nad vasjo se je odprlo nebo se je močno zabliskalo; ekspr. ob njej se mu je odprlo nebo zelo ga je osrečila; ekspr. prepozno so se jim odprle oči so spoznali stvari, kakršne dejansko so; preg. zlat ključ vsaka vrata odpre z denarjem se vse doseže
♦ fin. odpreti akreditiv prevzeti obveznost plačati akreditiv; odpreti konto narediti prvo vknjižbo; odpreti tekoči račun; grad. odpreti gradbišče začeti z gradnjo
odpréti se - 1. pojaviti se razprostrt v širino: na koncu doline se svet odpre / na desno se odpre Bistriška dolina / ekspr. nebo se je odprlo zjasnilo
// z vrha se odpre lep razgled je; pren. pred njim se je odprla najlepša slika prihodnosti - 2. publ. nastopiti, nastati: pri tako visoki temperaturi se odpro novi problemi / odprlo se je vprašanje tiskarne
- 3. ekspr. postati zaupljiv, zgovoren: ob kozarcu vina so se ogreli in odprli / odprl se je pred prijateljem izpovedal mu je svoja čustva, misli
// srce se srcu odpre
// knjiž. začeti se zanimati za kaj, sprejemati kaj: odprl se je estetskim idejam romantike; odpreti se modernim tokovom / knjižni jezik se je odprl tujim, zlasti slovanskim besedam začel jih je sprejemati
● pog. poleti so se posli spet odprli začeli dobro uspevati; jih je bilo veliko; pog. ni se mu odprlo, v čem bi bila tu nesreča ni dojel, spoznal
odpŕt -a -o - 1. deležnik od odpreti: ptiči so stegovali odprte kljune proti njemu; v roki je držal odprt nož; sejem je bil odprt v začetku meseca; dežnik je imela odprt, čeprav ni deževalo; odprte zapornice; cesta je odprta za ves promet; trgovina je odprta do sedmih zvečer; spati pri odprtem oknu; pusti vrata odprta; odprto imajo samo dopoldne
- 2. ki je od več ali vseh strani razmeroma lahko dostopen: na odprtih mestih je zelo pihalo / prostor za naselje so si izbrali na odprti terasi
// sorazmerno raven, neporasel: prehodili so odprt svet ob progi / spopad vojsk na odprtem polju
// ki je brez ograje, nezavarovan: odprt sejemski prostor; odprto odlagališče smeti / odprti ogenj - 3. ki je brez strehe: vozi se v odprtem avtomobilu; odprt tovorni voz; odprto kopališče
// ki ima razmeroma velik izrez, odprtino: ti čevlji so preveč odprti / za te knjige so police dovolj odprte razmaknjene
// odprta obleka; odprta posoda - 4. publ. nerešen, nedognan: odprti problemi; lotiti se reševanja odprtih zadev; vprašanje je ostalo odprto / odgovori so tu še odprti / konec novele je odprt dopušča različno razumevanje
- 5. ki mu lahko prisostvujejo, se ga lahko udeležijo tudi nečlani: odprt partijski sestanek / odprto prvenstvo v smučarskih skokih / lokal odprtega tipa
- 6. v povedni rabi ki ima do ljudi in pojavov razumevajoč, strpen odnos: je odprt in iskren človek; kot človek je odprt za vsakogar
// dovzeten, sprejemljiv: mladi ljudje so zelo odprti do sveta okrog sebe; odprt je za vse lepo, novo / organizacija mora biti odprta za nove pobude - 7. publ. iskren, odkritosrčen: z njim je imel več odprtih pogovorov; polemika med njimi je bila zelo odprta / odprta ljubezenska izpoved
// javen, očiten: odprt spopad med njima traja že dolgo / ta intervencija je dobila oblike odprte in namerne agresije / poslati komu odprto pismo; postaviti odprto vprašanje
● ekspr. ves svet ima odprt pred seboj lahko gre kamorkoli; pog. fant je odprte glave bister, nadarjen; ekspr. igrati z odprtimi kartami jasno, odkrito kazati svoje namene; knjiž. ta človek je odprta knjiga očitno kaže svoja čustva, namene; goste so sprejeli z odprtimi rokami gostoljubno, z veseljem; po svetu hoditi z odprtimi očmi dobro opažati, spoznavati stvari, pojave okrog sebe; sanjal je z odprtimi očmi bede; odprto pivo, vino pivo, vino, ki se prodaja sproti natočeno iz soda; ekspr. gledati, poslušati z odprtimi usti zelo pazljivo; zelo začudeno; ekspr. ni mogel verjeti, da je našel odprta ušesa da so ga poslušali, uslišali; pesn. odprta noč in dan so groba vrata človek lahko vsak trenutek umre; pustite mi odprto nezaklenjeno
♦ agr. odprti hlev hlev brez ene ali dveh sten; anat. odprti prelom kosti prelom, pri katerem kost predre kožo; avt. odprta cesta cesta, na kateri ni omejitve hitrosti; odprta karoserija karoserija s premično ali zložljivo streho; ekon. odprti trg trg, ki je dostopen vsem proizvajalcem; etn. odprto ognjišče od tal dvignjen prostor za kurjenje in pripravo hrane; geogr. odprto morje morje, ki je stran od obale, zalivov in otokov; gozd. odprti gozd gozd, katerega izkoriščanje je zaradi ustreznih prometnih povezav mogoče, ekonomično; jur. odprti oddelek kazenskega poboljševalnega zavoda oddelek zavoda brez posebnega nadzorstva in brez zavarovanja; politika odprtih vrat ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja politika velesil, temelječa na dogovoru o enakih pogojih gospodarskega udejstvovanja na Kitajskem in v nekaterih afriških deželah; kem. odprta veriga atomov razporeditev atomov v spojini v črti; kor. odprta plesna drža plesna drža, pri kateri se plesalca držita samo z eno roko; lov. lov na divjega petelina, srnjaka je odprt začel se je čas, ko je dovoljen lov na divjega petelina, srnjaka; mat. odprti interval interval, v katerem meji intervala nista vključeni; med. odprta telesna poškodba poškodba z rano; odprta rana rana, ki je v neposredni zvezi z zunanjim svetom; odprta tuberkuloza tuberkuloza, pri kateri so v izpljunku bacili; odprto zdravljenje opeklin, ran zdravljenje opeklin, ran brez povoja; navt. odprta luka luka, v katero je dostop mogoč ob vsakem času; soc. odprt družbeni sistem družbeni sistem, v katerem ni ovir za spreminjanje poklicnega, družbenega, razrednega položaja človeka; šport. odprta igra igra, pri kateri igrata obe moštvi predvsem napadalno; voj. odprto mesto mesto, ki ga vojskujoče se strani po sporazumu ne uničujejo, bombardirajo; prisl.: odprto gledati, opazovati; živeti odprto do vsega; sam.: zaveslal je daleč na odprto na odprto morje; na odprtem je hladno velo; hoditi po odprtem
odríniti -em dov. (í ȋ) - 1. s sunkom spraviti iz neposredne bližine ali v večjo oddaljenost od sebe: odrinil je knjigo, ki mu jo je ponujal; odriniti kozarec / hotel jo je objeti, a ga je odrinila; odrinil je radovedneže in vstopil; pren. nejevoljno je odrinil to misel; odriniti doživljaj v podzavest
// s sunkom, rinjenjem spraviti iz neposredne bližine česa ali v večjo oddaljenost od česa: odriniti ljudi od vrat; odriniti omaro od zidu / odriniti čoln od brega upreti se z veslom ob breg, da se čoln oddalji od njega
// s sunkom, rinjenjem spraviti z določenega mesta, položaja: odriniti vrata s hrbtom; odriniti zapah / para odrine pokrov / odriniti zaboj, da bo prostor še za škatlo / odrinil ga je, da bi dobil sedež pri njej / plug je odrinil sneg s ceste odstranil - 2. nav. ekspr. spraviti koga z določenega mesta, položaja, iz družbe: ko je prišel nov direktor, so ga odrinili; ne dam se kar tako odriniti / s tem so odrinili ljudske pesmi jih niso upoštevali; so jih premalo upoštevali
● ekspr. po zmagi so ga odrinili od plena so mu onemogočili, da bi ga dobil - 3. ekspr. spraviti kam, poslati kam kaj odvečnega: svoje izdelke so odrinili v druge dežele / odriniti generala na diplomatsko misijo / odrinil je hčer prvemu snubcu dal; to nalogo je odrinil kolegu dal, naložil
- 4. nav. ekspr. oditi, odpraviti se: naročil je še to in ono ter odrinil; odriniti od doma, proti mestu; odriniti dalje / odriniti na izlet / odrinimo pojdimo
// odpluti: ladja odrine od brega; ribiči so odrinili na globoko - 5. ekspr. plačati, dati: za najemnino odrine vsak mesec lepo vsoto; za njivo je odrinil sto tisoč / tu in tam mu je odrinil nekaj drobiža za tobak
- 6. nar., navadno z glagolskim samostalnikom narediti, da se kaj ne opravi ob določenem času; odložiti: odriniti poroko; rad bi odrinil ta sestanek; spomladansko delo se je zaradi snega odrinilo
- 7. nar. odleči, zaleči: sin mu že precej odrine / toliko denarja že nekaj odrine
odríniti se s sunkom ob podlago se oddaljiti od nje: plavalec se odrine od stene bazena; skakalec se je pravilno odrinil, žarg., šport. je pravilno odrinil
odrínjen -a -o: zapah je odrinjen; biti odrinjen na rob dogajanja; čutil se je odrinjenega in pozabljenega; v podzavest odrinjena krivda
ôgenj ôgnja m (ó) - 1. pojav, pri katerem oddaja snov ob spajanju s kisikom svetlobo in toploto: ogenj gori, plapola, tli, ugaša, žari; ogenj greje; ogenj v peči prasketa; ogenj je zagorel in razsvetlil okolico; ekspr. ogenj požira seno; kuriti, zanetiti ogenj; gasilcem je uspelo ogenj pogasiti; razpihovati ogenj; nalagati (drva) na ogenj; ekspr. hiša je bila vsa v ognju je gorela; rana peče kot ogenj; zardela je kot živi ogenj / kuriti stražne ognje; sedeti ob tabornem ognju / proti ognju odporna snov; pren. v očeh ji je žarel ogenj
// pog. požar: v tej vasi je bil lani ogenj / kot klic pri požaru ogenj - 2. pog. vir toplote za kuhanje, pripravljanje hrane: zmanjšati ogenj; vzeti posodo z ognja; kuhati, peči na močnem, slabem ognju / kuhati na odprtem ognju neposredno nad plameni
- 3. knjiž., ekspr. velika življenjska moč, sila: ogenj se mu preliva po telesu; imeti ogenj v srcu / konj je poln ognja
// visoka stopnja čustvene vznemirjenosti, razgibanosti: žarel je od notranjega, ustvarjalnega ognja; biti ves v ognju; o tem je govoril z vsem mladostnim ognjem; prepevali so z velikim ognjem / to je dajalo ognja dejanjem in besedam / z ognjem se je lotil stvari
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: gorel je v ognju ljubezni; ogenj navdušenja; iti skozi ogenj terorja; ogenj vstaje se je hitro širil / biti v ognju debate - 4. knjiž. rdeča svetloba, žarenje: nebo je bilo v ognju zahajajočega sonca; ogenj večerne zarje / ko je vstopila, so bila njena lica v ognju
- 5. voj. močnejše obstreljevanje določenega cilja: ogenj z vseh strani jih je prisilil k umiku; odpreti, ustaviti ogenj iz pušk; sovražnik je odgovoril z ognjem; strojnični in topovski ogenj; znajti se v območju sovražnikovega ognja; ustavitev ognja / bočni ogenj iz orožja, postavljenega bočno na smer obrambe ali napada; navzkrižni ogenj obstreljevanje istega cilja z več strani, zlasti iz zasede
// kot ukaz ogenj - 6. voj. oborožen spopad, boj: borci so šli v ogenj; poslati vojake v ogenj; dozdaj še ni bil v ognju; pren. kadar je kaj važnega, pošlje ženo v ogenj
● ekspr. komaj odpre usta, že je ogenj v strehi nastane prepir, spor; ekspr. bruhati ogenj in žveplo na nasprotnika silovito ga napadati z besedami; pog. imaš ogenj vžigalice, vžigalnik, da si prižgem cigareto; ekspr. s tem je prilil olja na ogenj je koga še bolj razburil, razdražil; je še poslabšal položaj, odnose; ekspr. zanj dam roko v ogenj prepričan sem, da je pošten, sposoben; ekspr. šla bi v ogenj zanj vse bi žrtvovala za njegove koristi; ekspr. imeti dve železi v ognju dva načrta hkrati za dosego kakega cilja; ekspr. prekaliti se v ognju veliko pretrpeti, prestati; je med dvema ognjema v položaju, ko ga ogrožata, delujeta nanj dve nasprotujoči si sili; ekspr. igrati se z ognjem lahkomiselno, neprevidno izpostavljati se nevarnosti; ekspr. zatreti kaj z ognjem in mečem s silo, nasilno, z orožjem; bengalični ogenj ognjemet v različnih, pisanih barvah; grški ogenj nekdaj vnetljiva snov za zažiganje zlasti sovražnih ladij; ekspr. dekle je živi ogenj zelo živahno, ognjevito; požiralec ognja artist, ki si med nastopom navidezno potiska v grlo gorečo palico; star. puška na dva ognja dvocevka; boji se ga kakor živega ognja zelo; novica je šla kakor ogenj po deželi se je zelo hitro širila; preg. ni dima brez ognja ni posledice brez vzroka
♦ elektr. Elijev ogenj in elijev ogenj svetlikanje na strelovodu zaradi razelektrenja ob nevihti; rel. večni ogenj pekel; šport. olimpijski ogenj ki se prinese iz kraja Olimpija in gori med olimpijskimi igrami; med dvema ognjema skupinska otroška igra z žogo; teh. v ognju obstojen ki pri visoki temperaturi ne spremeni svojih lastnosti; voj. metalec ognja orožje, ki pod pritiskom brizga gorečo snov
okrepítev -tve ž (ȋ) - 1. glagolnik od okrepiti: pomen telovadbe za okrepitev telesa / okrepitev stene z oporniki / okrepitev organizacije / okrepitev postojanke s strojnicami / prizadevanje za okrepitev miru utrditev; okrepitev gospodarske dejavnosti povečanje
- 2. nav. mn. dodatna vojaška enota, dana v pomoč: uničiti cesto, po kateri so prihajale okrepitve; poslati okrepitve; čakati na okrepitev
okrévanje -a s (ẹ́) glagolnik od okrevati: počasno okrevanje / poslati koga na okrevanje
omòt -óta m (ȍ ọ́) knjiž. - 1. ovoj, ovitek: omot se je raztrgal; papirnati omot; omot iz polivinila
- 2. redko kuverta: dati vizitko v omot; napisati naslov na omot
- 3. paket, zavoj: poslati omot po pošti; prenašati težke omote
onkológ -a m (ọ̑) zdravnik specialist za onkologijo: poslati pacienta k onkologu
opazovánje -a s (ȃ) glagolnik od opazovati: opazovanje narave, zvezd; opazovanje položaja na bojišču; opazovanje samega sebe; opazovanje z mikroskopom; dar za opazovanje / to odkritje je bilo rezultat dolgoletnih opazovanj / meteorološka opazovanja
♦ med. poslati bolnika na opazovanje
opozorílo -a s (í) - 1. kar koga seznanja, seznani s tem, kar mora upoštevati: prejel je njegovo opozorilo na nevarnost / izkušnje nam morajo biti dovolj močno opozorilo / poslati komu opozorilo; spregledal je opozorilo na cesti opozorilni napis, znak
- 2. kar koga seznanja, seznani z željo, zahtevo, naj kaj dela, stori: ni poslušal materinih opozoril, naj ne hodi več tja
- 3. glagolnik od opozoriti: opozorilo nemirnih otrok
oprávek -vka m (ȃ) - 1. kar kdo opravlja
- a) glede na okoliščine: imeti opravek na sodišču; opravki v zvezi s prodajo hiše; imam dosti opravkov / biti v mestu po opravku; hoditi, iti, priti po opravkih; šli so vsak po svojem opravku; moram še po opravkih; poslati koga po važnem opravku
- b) nav. mn., s prilastkom glede na poklic, položaj, mesto: nalagali so mu kurirske opravke; blagajniški, poklicni, poslovni opravki; opravki tovarniškega čuvaja
- 2. nav. ekspr., v zvezi imeti opravka s, z izraža, da
- a) je kdo s kom, s čim v odnosu, zvezi: s tem dogodkom nimam nobenega opravka; z njim nočem imeti opravka; imeti opravka s policijo; opozoriti na previdnost tiste, ki imajo opravka z orožjem; v tistem pretepu sem imel tudi jaz opravka sem se ga udeležil; publ. vse kaže, da imamo opravka s tatvino da gre za tatvino; zver, s katero smo imeli opravka, se še zmenila ni za naše udarce smo se spopadali
- b) kdo kaj dela: ima veliko opravka s čiščenjem, kuho; imeti opravka z vrtom
// izraža vzročno odvisnost, povezanost: nesrečo je zakrivil sam, dež pri tem nima nobenega opravka; ima to kaj opravka z mojo izjavo; medicina ima opravka z boleznimi se ukvarja
- 3. nav. ed., star. kar se uresničuje z delanjem; delo: lotiti se opravka; doma danes nimam posebnega opravka; zdaj je žetev in je dosti opravka / pretakanje vina je važen opravek
- 4. zastar. obleka, oblačilo: ali ti je moj opravek všeč / biti v ponošenem opravku
● kuhanje je njen glavni opravek naloga, dolžnost; ekspr. dajati si opravka z vrtom ukvarjati se; dati opravka ekspr. ta fant ti bo še dal opravka povzročil neprijetnosti, težave; ekspr. štor mu je dal dosti opravka težko ga je izruval; težko ga je razsekal; star. ni mu bilo všeč, da si hči da opravka s tem fantom mu izkazuje ljubezensko naklonjenost; star. dobil je opravek, naj jetnike odpelje nalogo; ekspr. vidim, da ne veš, s kom imaš opravka kakšen človek je to; ekspr. pustite ga, sicer boste imeli opravka z menoj vas bom kaznoval
padálski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na padalce, padalo ali padalstvo: padalski skoki; veliko mednarodno padalsko tekmovanje / poslati padalske oddelke / padalski šport
♦ tekst. padalska svila gosta, tanka, trdna tkanina za padala
pádar -ja m (ȃ) kdor se ukvarja z zdravljenjem brez ustrezne poklicne izobrazbe: zdravil ga je neki padar; iskati pomoč pri vaških padarjih
// slabš. zdravnik, zobozdravnik: boji se iti k padarju; poslati po padarja
pakét -a m (ẹ̑) - 1. predmet, predmeti z ovojem zaradi prenosa, prevoza: nesti paket; odpreti, odviti paket; prevezati paket z vrvico; zložiti pakete na polico; velik paket / narediti paket zaviti kaj in prevezati z vrvico
// darilni paket za darilo
// poštna pošiljka, ki ima določeno velikost, težo, vrednost in embalažo: dostaviti, izročiti paket; oddati paket na pošto; opremiti paket s podatki; poslati kaj kot paket / interniranci so dobivali pakete od doma hrano in druge potrebščine v takih pošiljkah; poslati kaj v paketu / poštni paket - 2. pog., z rodilnikom določena večja količina navadno istovrstnih predmetov v ovoju, škatli; zavitek: naročil je pet paketov sveč; paket vžigalic
- 3. publ. več na kak način med seboj povezanih stvari: paket informacij, storitev; paket ukrepov, zakonov
♦ adm. paket kartic določeno število (luknjanih) kartic, na katerih so podatki, program; paket programov kar spada pod določen proces, operacijo; ekon. kontrolni paket delnic v kapitalistični ekonomiki večje število delnic, ki omogoča delničarjem odločanje o poslovanju delniške družbe; fiz. valovni paket skupina valov; ptt vrednostni paket v domačem prometu z navedeno vrednostjo nad določeno vsoto; v mednarodnem prometu z navedeno vrednostjo ne glede na vsoto; tur. (turistični) paket celotna penzionska oskrba z dodatnimi turističnimi storitvami
parlamentárec -rca m (ȃ) - 1. publ., v meščanskodemokratičnih državah član parlamenta: parlamentarci so zagovarjali svoje stališče; obisk ameriškega in francoskega parlamentarca
- 2. knjiž. kdor se dogovarja, pogaja, zlasti o premirju: določiti, poslati parlamentarca; v postojanki so nestrpno pričakovali novega parlamentarca
pisárna -e ž (ȃ) prostor, v katerem se opravljajo upravni, pisarniški posli: zaklenil je pisarno in odšel domov; iti, poslati koga v pisarno; ponudbe oddajte v pisarni; direkcijska, upravna pisarna; poslovna, trgovska pisarna / dela v pisarni / odprl je odvetniško pisarno začel se je poklicno ukvarjati z dajanjem pravne pomoči
// s prilastkom urad: patentna, prometna pisarna / dvorna pisarna v stari Avstriji urad za zunanjo, notranjo in juridično upravo ter vrhovno sodišče
písemce -a [səm] s (ī) nav. ekspr. manjšalnica od pismo: dobiti, pisati, poslati pisemce / drobno, majhno pisemce; rožnato pisemce
písmo -a s (í) - 1. ovojnica z listom papirja za navadno daljša sporočila po pošti: kupiti pismo in dopisnico; barvasta, bela pisma; majhno, podolgovato pismo / znamke za pisma / odprl je pismo in začel brati; zalepiti, zapreti pismo / sporočiti v pismu
// sporočilo, ki se navadno pošilja v taki ovojnici: dati pismo v ovojnico; dobiti pismo; izročiti pismo naslovniku; napisati, sestaviti dolgo pismo; oddati pismo na pošto; poslati pismo po kurirju, pošti / anonimno pismo; grozilno, izsiljevalno, ljubezensko, poslovilno, zahvalno pismo; predsednik je zboru poslal pozdravno pismo; uredništvo je prejelo veliko protestnih pisem / publ. odprto pismo sestavek, ki seznanja javnost z obravnavo zadeve med avtorjem sestavka in drugo osebo
// s prilastkom krajše uradno ali poslovno pismeno sporočilo: cirkularno pismo; poslovna, uradna pisma; terjatveno pismo; glava pisma - 2. v zvezi sveto pismo temeljna knjiga krščanske vere in delno židovske vere: brati, razlagati sveto pismo; odlomek iz svetega pisma / sveto pismo nove, stare zaveze
- 3. star., s prilastkom listina: darilno pismo; notarsko pismo / napraviti ženitno pismo ženitno pogodbo
- 4. star. pisava, črkopis: iznajditelj glagolskega pisma; naučiti koga grškega pisma / z njegovo pomočjo se je izobrazil v pismu in knjigi v pisanju in branju
● star. ko je delal pismo, je hčeri dal pol posestva oporoko; star. v pismih piše, da sem rojen v tem kraju v dokumentih; knjiž. izmenjala sta si precej pisem precej sta si dopisovala
♦ adm. poslovno pismo stenografija, ki omogoča zapis do osemdeset besed na minuto; fin. kreditno pismo bančna listina, s katero je mogoče dvigati zneske pri drugih bankah; jur. dolžno pismo pismena obveza o napravljenem dolgu; zadolžnica; lit. roman v pismih; polit. akreditivna ali poverilna pisma pooblastilne listine, ki jih poslanik ob nastopu službe izroči poglavarju tuje države; ptt pismo pošiljka v ovojnici, praviloma s pismenim sporočilom; ekspresno pismo ki se dostavi takoj, ko prispe v naslovni kraj; letalsko pismo iz zelo lahkega papirja, pri katerem ima ovojnica barvast rob; navadno pismo ki se dostavlja z redno pošto brez dodatnih uslug pošiljatelju; priporočeno pismo za katerega izda pošta potrdilo o prejemu in katerega prejem potrdi naslovnik s podpisom; rel. pastirsko pismo škofovsko pismo, poslanica vernikom; trg. fakturno pismo račun in obvestilo naslovniku na istem obrazcu
po predl. - I. s tožilnikom, v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka pó- (ọ̑)
- 1. za izražanje premikanja z namenom, da pride oseba, stvar na cilju na izhodiščni položaj premikanja: iti, poslati po zdravnika; po kaj si prišel; povabili so ga, zdaj pa ni nikogar ponj; skoči v lekarno po zdravila / seči v žep po denar; pisati tovarni po navodila / redko šla je k studencu po vode po vodo
- 2. s svojilnim zaimkom ali pridevnikom za izražanje hotenja, volje, ki (naj) usmerja, vodi ravnanje: pri naši hiši bi bilo vse drugače, če bi šlo po moje; pa naj bo po njegovo, če že tako hoče; vsakdo ravna po svoje; hišo so uredili po Janezovo
- 3. s pridevnikom srednjega spola ali pridevniškim prislovom za izražanje načina, kako dejanje poteka: po božje častiti; po bratovsko deliti; tuliti po volčje; živeti (po) beraško; skrbeti za koga (po) očetovsko / govori (po) nemško, zastar. po nemški
- II. z mestnikom
- 1. za izražanje neurejenega premikanja ali stanja
- a) na enotni površini: hoditi po gozdu; sprehajati se po mestu, parku / potovati križem po svetu / po obeh straneh poti so njive / hoditi po dežju / premetavati se po postelji / po tleh razmetani listki; pege po obrazu / iskati, brskati po slovarju
- b) na površini, ki jo oblikuje množica posameznih predmetov: sneg leži po gorah; kmetije so raztresene po gričih; hoditi po hribih; posedati po krčmah / prsti hitijo po tipkah / ptice skačejo po vejah / listje rumeni po drevju; skriva se po grmovju / oziral se je po poslušalcih / polemika po časopisih
- 2. za izražanje usmerjenega premikanja na površini česa podolžnega: stopati po cesti; potok teče po dolini; obleka se trga po šivih; plezati po vrvi / knjiž. kri polje po žilah; voda curlja po žlebu / povzpeti se v peto nadstropje po stopnicah / gladiti psa po dlaki / po poti jesti med potjo
- 3. za izražanje premikanja, usmerjenosti na površino predmeta: od obupa se je tolkel po glavi; udariti psa po gobcu / razbijati po vratih
// za izražanje premikanja k čemu s sovražnim namenom: vsi so planili po njem; tolči po sovražniku - 4. za izražanje premikanja
- a) z namenom, da se kaj pridobi, obdrži: seči po knjigi; pes hlastne po muhi; ekspr. gostje so kar planili po jedeh
- b) z določenim namenom sploh: iti v mesto po opravkih; mladi hodijo z doma po zaslužku / šel je ven po nakupih nakupovat
- 5. za izražanje usmerjenosti duševne dejavnosti k predmetu
- a) ki naj se spozna, zazna: pogledati po vremenu; povprašati po zdravju, znancu; vprašal ga je po imenu / neprav. debata po tem vprašanju o
- b) ki je cilj čustvovanja, volje: hrepeneti, ekspr. koprneti po čem / potreba po jedi; želja po popolnosti; pohlep po denarju / psu se cedijo sline po klobasi
- c) ki je vir, izhodišče čustvovanja: žalovati po kom; hudo mu je po materi
- 6. za izražanje časa, trenutka, ki mu sledi dogajanje: po petih letih ga prvič vidim; po treh tednih se vrnem / po deseti (uri) pridi v pisarno; po kosilu počiva; po maturi se bo vpisal na univerzo; prva leta po osvoboditvi; kmalu po polnoči / pri štetju let leta deset po našem štetju / neprav. pred in po uporabi pred uporabo in po njej
// za izražanje (časovnega) zaporedja: ajda se seje po pšenici / po Vrhniki pride Logatec za Vrhniko
// ekspr., v zvezi z biti za izražanje prenehanja, izginitve: sneg kar vidno jemlje, kmalu bo po njem; je že po dežju nehalo je deževati
// zastar. za izražanje časa, v katerem se kaj dogaja; ob: shajali so se po zimskih večerih - 7. za izražanje merila, vodila
- a) pri določanju, opredeljevanju: spoznati koga po glasu, hoji; podoben, različen po značaju; večji po postavi; prvi po moči; postaviti se v vrsto po velikosti / mehanik po poklicu; po rodu Hrvat; sorodstvo po stricu / njegov brat, Peter po imenu ki mu je ime
- b) pri usklajanju, prilagajanju: oblačiti se po modi; čevlji so narejeni po nogi; ladjo so imenovali po glavnem mestu; delati po načrtu; ravnati po zakonu / pomagati po svojih močeh / ekspr. delati po stari navadi / nagrajevanje po delu; publ. po svojem položaju je član odbora
// za izražanje merila, vzora pri posnemanju, poustvarjanju: slikati po naravi; scenarij je narejen po romanu / zgledovati se po drugih / igrati, peti po notah
- 8. za izražanje sredstva, posrednika: poslati po pošti, železnici; sporočiti po kurirju / publ. nadzorovati po svojih organih
// neprav. za izražanje povzročitelja; od: po hudournikih razrita pot; zavzetje Carigrada po Turkih / povezani smo po skupnih doživljajih s skupnimi doživljaji; po človeških rokah narejeni kipi s človeškimi rokami - 9. za izražanje vzroka, zaradi katerega se kaj dogaja: to se je zgodilo po tvoji krivdi / po fižolu ga boli želodec; po sadju ga napenja / mož je znan po grobosti; sloveti po lepoti
- 10. za izražanje vira, izvora
- a) pri zaznavanju s čutili: čebelnjak diši po medu in vosku; okus po ananasu, čokoladi; smrdeti po žganju
- b) pri prevzemanju z dedovanjem, nasledstvom: dobiva pokojnino po možu / vdova po profesorju / po očetu ima oči, po materi lase
- 11. za izražanje načina, kako dejanje poteka: hoditi po prstih; plaziti se po trebuhu / po grobem obdelati; obsoditi po krivem; po pravici razsoditi; ekspr. jeziti se po nepotrebnem
- 12. za izražanje mere: jemati zdravilo po kapljicah; plačevati po kosu; prodajati zemljišče po parcelah; piti po požirkih
// za izražanje delitve, razdeljevanja: razdeliti po enakih delih / publ. plačevati za vodo sto dinarjev po osebi na osebo - 13. za izražanje cene: prodajati po nizki ceni; jajca so bila na trgu po dinarju; po čem je vino
● ekspr. (nedolžna) kri vpije po maščevanju (po nedolžnem) umorjene(ga) je treba maščevati; otrok je po očetu ima njegove lastnosti; zastar. prvi po cesarju za cesarjem; Janez Kocmur, po domače Maček izraža (hišno, osebno) ime v rabi domačinov; to mu ni po duši mu ni všeč; nižje pog., ekspr. šel je po gobe umrl je; pog. po privatni liniji privatno, ne službeno; star. iti po plemenu goniti se; pariti se; ekspr. malo po malo sneži pomalo; po mojem to ni prav po mojem mnenju; pog. že kar dobro govori po naše v jeziku, ki je tu v rabi; nar. vzhodno reč po našem pomeni besedo v našem narečju; prišel sem po slovo se poslovit
♦ šport. zmagati po točkah premagati nasprotnika samo zaradi višjega števila dobljenih točk; vet. krava je po teletu se je pred kratkim otelila; prim. podolgem, pomalem, ponavadi, posili, posredi, postrani, povečini ipd.
podpís -a m (ȋ) - 1. ime (in priimek) določene osebe, napisano navadno lastnoročno na čem: ponarediti podpis; knjiga z avtorjevim podpisom; nečitljiv, neveljaven podpis / potrditi s podpisom
- 2. glagolnik od podpisati: odkloniti podpis česa; agitacija proti podpisu sporazuma / na dokumentu, pogodbi manjka še podpis / zbirati podpise za protest / poslati, predložiti kaj v podpis
● žarg., šol. učitelj mu je dal podpis obvestilo staršem o njegovem prekršku, slabi oceni, ki ga morajo starši podpisati; ekspr. dati svoj podpis s podpisom izraziti soglasje s čim
poiménski -a -o prid. (ẹ̑) narejen, sestavljen po imenih: poimenski seznam naročnikov;
poslati poimensko prijavo tekmovalcevpoiménsko prisl.: poimensko navajati
poizvédba -e ž (ẹ̑) glagolnik od poizvedeti: brez poizvedbe ne bi dobili teh podatkov / poslati na poizvedbe / po njegovih poizvedbah se bo to zgodilo še danes
♦ jur. neformalno zbiranje podatkov, sporočil, ki jih potrebuje sodišče ali pristojni organ v določeni zadevi
poljúb -a m (ȗ) dotik z ustnicami v znamenje ljubezni, vdanosti: ubraniti se poljuba; dati, vrniti poljub; pripraviti ustnice v poljub; dolg, nežen, očetovski poljub / kot pozdrav ob koncu pisma poljub od tvoje Ane; pren., knjiž. sneg je ob poljubih južnega vetra hitro kopnel
● ekspr. (z roko) poslati komu poljub poljubiti prste svoje roke in jo obrniti, iztegniti proti komu; ekspr. s poljubi piti komu solze z lic s poljubljanjem odstranjevati
♦ zgod. biti obsojen na poljub železne device na kazen z dotikom, stiskom z železno devico
pomóč -i in -í ž (ọ̑) - 1. kar kdo naredi namesto drugega: obljubiti, odreči, potrebovati pomoč; računali so na njegovo pomoč; prositi, zahvaliti se za pomoč; učinkovita, velika, znatna pomoč; pomoč na polju, pri košnji, v gospodinjstvu / klic na pomoč / kot vzklik na pomoč / z oslabljenim pomenom: dajati, publ. nuditi pomoč pomagati; prihiteti, priskočiti, priti na pomoč; ker jim delo ni šlo od rok, so poklicali na pomoč mizarja; otroci so ji že v pomoč ji pomagajo
// kar kdo naredi za koga sploh: iskati pomoč pri zdravniku; strokovna pomoč nerazvitim deželam; tehnična pomoč avtomobilistom; da ni škoda še večja, se je treba zahvaliti takojšnji pomoči gasilcev - 2. kar se da komu, da pride iz neugodnega položaja: pomoč prihaja prepočasi; prizadetim prebivalcem poslati pomoč; prejemati pomoč; živeti od pomoči drugih; denarna pomoč; moralna pomoč; pomoč v hrani, obleki, šotorih / zimska pomoč denarna pomoč socialno ogroženim občanom za nakup kurjave, zimskih oblačil; sklad za pomoč nerazvitim; pren. on je bil njena pomoč
// dodatna vojaška enota: poslati polku pomoč - 3. med., v zvezi prva pomoč najnujnejša zdravstvena opravila pri poškodovanih ali nenadoma obolelih, preden je mogoče normalno zdravljenje: ponesrečenci so takoj dobili prvo pomoč; usposobiti se za prvo pomoč; prva pomoč ob elementarnih nesrečah / dajati, publ. nuditi prvo pomoč / tečaj prve pomoči; omarica za prvo pomoč; zavoj za prvo pomoč
- 4. v prislovni rabi, z oslabljenim pomenom, v zvezi s pomočjo izraža, da je kaj narejeno s tem, kar določa samostalnik: s pomočjo krajevne skupnosti so organizirali izlet za invalide; publ.: prevajati s pomočjo slovarja s slovarjem; s pomočjo svojega vpliva pri vodstvu je dosegel, kar je hotel s svojim vplivom
● ekspr. druge pomoči ni bilo možnosti, rešitve; ekspr. ni mu več pomoči ne bo ozdravel, umrl bo; ekspr. tu ni pomoči izraža položaj, stanje, ki se ne da spremeniti, izboljšati; komur moč, temu tudi pomoč kdor ima oblast, nima nikjer težav
♦ jur. pravna pomoč pomoč pri uveljavljanju in varstvu zakonitih pravic in koristi občana ali pravne osebe; šol. dodatna pomoč slabšim učencem
poprávek -vka m (ȃ) - 1. kar spreminja, popravlja napisano, tiskano: vpisati popravke in dopolnitve; spis so natisnili brez popravkov; naloga z nekaj popravki; jezikovni popravki / popravek volilnega imenika
♦ tisk. popravki seznam tiskarskih ali avtorjevih napak z ustreznimi spremembami
// kar spreminja, popravlja kaj sploh: meja je v glavnem ostala - s popravki od pet do deset metrov - 2. razglasitev vesti, trditve za netočno, pomanjkljivo, navadno v časopisu: avtor članka je zahteval, naj se objavi popravek; preklici in popravki / poslati uredništvu popravek
- 3. zastar. popravilo: porabiti denar za popravek hiše
- 4. mat. postopek, s katerim se popravi pokazana vrednost: narediti popravek
// vrednost, za katero se popravi pokazana vrednost, da se dobi pravilna vrednost
poročílo -a s (í) - 1. kar seznanja koga, navadno uradno, z določenim dogajanjem, stanjem, brez osebnih pojasnil, pripomb: o tem se ni ohranilo nobeno poročilo; lažno, zanesljivo, zaupno poročilo; poročila očividcev; poročilo s fronte / vremensko poročilo / poročila si nasprotujejo; publ. podati poročilo o delu poročati
// tako besedilo, sestavek: napisati, poslati, prebrati poročilo; dolgo, izčrpno, pomanjkljivo poročilo; šifrirano poročilo / publ. predložiti poročilo v odobritev / blagajniško, zdravniško poročilo; pismeno, ustno poročilo
// mn. radijska, televizijska oddaja iz takih besedil, sestavkov: zadnja večerna poročila; napovedovalec poročil / sporočiti kaj med poročili / notranjepolitična poročila; športna poročila - 2. star. sporočilo: dobil je poročilo, da mu je umrla žena; prinesti veselo poročilo
♦ šol. letno poročilo šolska, javnosti namenjena letna publikacija s podatki o učnem osebju, učencih, pouku, uspehu; voj. dnevno poročilo ki ga dajo poveljniku vse podrejene enote o delu v preteklih štiriindvajsetih urah
poročník -a m (í) star. sel, kurir: v sobo stopi poročnik s sporočilom; poslati poročnika
● star. jaz sem samo poročnik te zgodbe poročevalec
poslánka -e ž (á) - 1. do 1974 članica zvezne, republiške skupščine ali skupščine avtonomne pokrajine: izvoliti poslanko / poslanka skupščine Socialistične republike Jugoslavije
- 2. v meščanskodemokratičnih državah članica ustavodajne ali zakonodajne skupščine: odstop poslanke / poslanka demokratske stranke
- 3. knjiž. odposlanka: poslati poslanko z zaupnim sporočilom
posláti póšljem dov., pôšlji pošljíte (á ọ́) - 1. narediti, da pride kaj na določen kraj, naslov, navadno z določenim namenom: poslati brzojavko, pismo; naročene knjige so jim že poslali; poslal ji je rože / poslati prošnjo komisiji / poslati pomoč ponesrečenim / poslati sporočilo sporočiti
// poslati knjigo po kurirju, po pošti / poslati delo v oceno - 2. izraziti željo, zahtevo
- a) navadno s prislovnim določilom da kdo odide kam, navadno z določeno nalogo, z določenim naročilom: poslal ga je ven; tja smo poslali delegacijo; poslati otroka v trgovino po mleko in kruh / poslati enoto v boj; poslal ga je v izvidnico / otroke je poslala spat; poslali so ga na zdravljenje / oče ga je poslal v šole ga je šolal
- b) v zvezi s po da kdo pride h komu: poslala je ponj; poslati so morali po zdravnika / poslati po pomoč
- 3. ekspr. izraziti svoja čustva, razpoloženje, navadno z gibom, pogledom: z roko ji je poslal poljub / poslala mu je zapeljiv pogled
● publ. poslati silovito bombo v gol močno, neubranljivo brcniti žogo v gol; ekspr. poslati komu kroglo v glavo ustreliti ga; pog., ekspr. poslati koga k hudiču zelo grobo ga zavrniti; evfem. poslati koga na oni svet povzročiti njegovo smrt, usmrtiti ga; publ. podjetje je poslalo na trg nov izdelek dalo v prodajo; ekspr. lahko te pošljem po cigarete si mlajši; ekspr. poslali so ga po kostanj v žerjavico opraviti je moral nevarna dela, od katerih imajo drugi koristi; ekspr. njega bi bilo treba poslati po smrt je zelo počasen; ekspr. okupatorji so veliko ljudi poslali pred puške obsodili na smrt z ustrelitvijo; publ. poslati sporočilo v eter, po etru sporočiti po radiu; žarg., šol. poslati učenca v klop reči mu, naj se vrne na svoje stalno mesto v razredu; dati mu negativno oceno; pog. poslati most v zrak minirati ga; preg. kamor si hudič sam ne upa, pošlje babo ženski se posreči izpeljati tudi navidez nerešljivo zadevo
poslán -a -o: zavitek je že poslan; na pomoč poslana četa; po pošti poslano pismo
pošiljátev -tve ž (ȃ) glagolnik od pošiljati ali poslati: pošiljatev pritožb; rok pošiljatve
// redko pošiljka: pošiljatev tehta deset gramov
póšta -e ž (ọ̑) - 1. podjetje, ki opravlja prenos, posredovanje pisanih sporočil, paketov, denarnih nakazil: pošta je v sosednji stavbi; pošta posluje do devetih; označba pošte na žigu / carinska pošta / pošto Razdrto so priključili pošti Hruševje / poslati po pošti
// poslopje, prostori tega podjetja: nesti, oddati pismo na pošto; srečala sta se na pošti / paketni oddelek na pošti - 2. kar se pošlje, prejme po pošti: prišla je pošta; dobiva veliko pošte; odposlati, odpraviti, raznesti pošto; odpreti, prebrati, pregledati pošto / vso pošto naslavlja na očeta; ali je kaj pošte zame; že dolgo ni dobil pošte od domačih / diplomatska pošta ki je carina ne pregleduje; jutranja, večerna pošta; poslati pismo z letalsko pošto; uradna pošta
// pog. sporočilo: pošto imam zate; prenašal je pošto partizanom / prejeli smo pošto, da je tam sneg / dati, poslati pošto po kom sporočiti
● ekspr. pošte prenašati pripovedovati zaupane, zaupne stvari o kom; odgovoriti z obratno pošto s prvo pošto, s katero se lahko odgovor odpošlje pošiljatelju; pismo je obležalo na pošti ni bilo dostavljeno; potovati s pošto nekdaj s poštno kočijo; kurirčkova pošta prireditev, pri kateri se prenašajo čestitke pionirjev Slovenije Titu za rojstni dan
♦ ptt avtomobilska pošta ki posluje v avtomobilu; cevna pošta naprava za dostavljanje pošiljk po cevi s stisnjenim zrakom; naslovna pošta ki odda pošiljko določenemu prejemniku; potujoča pošta ki posluje v posebnem vozilu, navadno v vagonu; sprejemna pošta; voj. vojaška pošta šifriran naslov vojaške organizacijske enote; vojna vojaška pošta v vojnih razmerah posebej organizirana vojaška pošta
pótovka -e ž (ọ̄) nekdaj ženska, ki hodi iz kraja v kraj, da izpolnjuje naročila: potovka se je vrnila iz mesta s polnim jerbasom; novico so izvedeli od potovke / poslati pismo po potovki
povzétje -a s (ẹ̑) glagolnik od povzeti: povzetje vsebine / povzetje besede, glasu / ponovno povzetje dela
♦ ptt pošiljka s povzetjem pošiljka z označeno vrednostjo, ki jo mora naslovnik poravnati ob prevzemu; poslati knjigo po povzetju
pozdràv -áva m (ȁ á) - 1. beseda, besede, s katerimi se izrazi naklonjenost, spoštovanje, zlasti ob srečanju s kom: izgovoriti, zamomljati pozdrav; odgovoriti na pozdrav; glasen, komaj slišen pozdrav; dober dan, nasvidenje, zdravo in drugi pozdravi; pozdrav ob prihodu, slovesu / dobiti, poslati, prinašati, sprejeti pozdrave; ekspr. izročite mu lepe pozdrave; pog. naročil mu je pozdrave za domače naj pozdravi domače; oditi brez pozdrava / v pismih prejmite najlepše pozdrave od mene in moje družine; kot zaključek uradnih dopisov s tovariškimi pozdravi
● ta pesem je bila zadnji pozdrav prijatelju zapeli so mu jo ob njegovem pogrebu; preg. kakršen pozdrav, takšen odzdrav kakor se kdo obnaša do drugih, tako se tudi drugi do njega
// s prilastkom dogovorjeno, ustaljeno besedilo, kretnja, s katero se pozdravlja določena skupina ljudi: gasilski, pionirski pozdrav; rudarski pozdrav: srečno; Smrt fašizmu — svobodo narodu je bil pozdrav udeležencev narodnoosvobodilnega boja - 2. glagolnik od pozdraviti: pozdrav med bratoma je bil prisrčen / dvigniti klobuk, roko v pozdrav; mahala sta si v pozdrav; nagib glave kot pozdrav / kot povelje pozdrav na desno
pozdrávček -čka m (ȃ) ekspr. pozdrav: poslati, pripisati pozdravček
pozdravílo -a s (í) zastar. pozdrav: naročiti, poslati pozdravilo / v pozdravilo ji je stisnil roko
pozív -a m (ȋ) - 1. voj. uradna zahteva po prisotnosti na določenem mestu, opravljanju vojaških obveznosti: zaradi napetosti v odnosih med državama je prišlo do pozivov / mobilizacijski poziv; poziv na nabor
// list s sporočilom o tem: dobiti, izročiti, poslati poziv - 2. glasno izražena zahteva po
- a) prisotnosti: vsi so prišli na njegov poziv / telefonski poziv / knjiž. poziv v sili klic v sili
- b) kaki dejavnosti: na njegov poziv so dvignili roke / knjiž. poziv na pomoč klic na pomoč
- 3. glagolnik od pozvati: poziv k uporu; vzklikati gesla kot poziv na boj / poziv k sodelovanju / poziv na sodišče
● dekle na poziv zlasti v zahodnih deželah prostitutka, ki pride k moškemu na telefonski poziv
prebolévnik -a m (ẹ̑) kdor prestane bolezen, a se mora še okrepiti: poslati prebolevnika v klimatsko zdravilišče; skrbeti za prebolevnika; prebolevniki po mrzlici
predlóžek -žka m (ọ̑) - 1. šport., pri nogometu, hokeju dejstvo, da pride žoga, ploščica, navadno v smeri napada, v prazen prostor pred soigralca: dati, izkoristiti predložek / dolg, visok predložek / po predložku doseči gol
- 2. knjiž. kar se predloži komu, navadno v pismeni obliki: predložek vsebuje težje naloge; odkriti napako v predložku
- 3. kos blaga, pločevine, položen pred kaj: predložek pred pečjo
● žarg., šport. poslati predložek v kazenski prostor žogo, ploščico; redko ta slika mu je rabila za predložek predlogo; zastar. predložek seznama, vprašanj predložitev
♦ muz. melodični okrasek pred glavno noto
predstavítelj -a m (ȋ) zastar. - 1. predstavnik: poslati predstavitelje na zborovanje / predstavitelj državne oblasti je bil nekdaj kralj / najvidnejši predstavitelj novejše književnosti
- 2. interpret, igralec: odličen predstavitelj značilnih slovenskih tipov / manjkal jim je predstavitelj glavne vloge
preko predl., z rodilnikom - 1. za izražanje gibanja ali smeri na drugo stran
- a) nad čim: gledala je preko glav; veter žene oblake preko gor; skočiti preko ograje
- b) povprek po čem: preko ceste so zavalili hlod; zvezde se pomikajo preko neba / pomesti preko praga / obesiti torbo preko rame
- c) po površini: potegniti tančico preko obraza; voda se razlije preko travnikov
- č) skozi kaj: korakati preko gozda; potovati v Zagreb preko Novega mesta / prerezati preko srede
// za izražanje stanja: nositi srajco preko hlač; most preko potoka / stanuje preko ceste
- 2. za izražanje časa, v katerem se kaj godi: kavarna je preko dneva zaprta; preko zime se zemlja spočije
- 3. za izražanje presežene mere: piti preko mere; ne piši preko roba / z nesklonljivim izrazom količine: pot je dolga preko pet kilometrov; ima preko šestdeset let / publ. razprava je šla preko začrtanega okvira; njegovo znanje ne sega preko osemletke
- 4. publ. za izražanje vmesnega, prehodnega člena: opazovati življenje rastlin od cvetja preko oploditve do zorenja / tovarna dobiva kadre preko strokovnih šol iz
♦ rad. prenos oddaje preko Krvavca; šport. dati gol preko krila - 5. neustalj. za izražanje sredstva, posrednika; po: vplivati na javno mnenje preko časopisja; poslati sporočilo preko kurirja
● iti molče preko česa ne reagirati na kaj, zlasti z besedami; publ. ne moremo kar tako preko tega dejstva treba ga je upoštevati; ekspr. preganjati koga še preko groba po smrti; pog. pri napredovanju so šli preko mene me niso upoštevali, so me prezrli; pog. pri razpravi so šli preko njega niso upoštevali njegovega mnenja
prepròst -ôsta -o prid., preprôstejši (ȍ ó) - 1. ki ne zahteva višjih miselnih postopkov, posebnega znanja: križanka je preprosta; ta naloga je preprostejša kot prejšnja / rešitev je preprosta, vendar se je ni nihče spomnil / postopek pridobivanja te snovi je preprost; preprosto, vendar utrujajoče delo / on zna povedati tudi najbolj zapletene stvari na preprost način preprosto
// ki je iz navadnih, pogostih sestavin, tako da za razumevanje ne zahteva višjih miselnih postopkov: že zna delati preproste stavke; pesem, zgodba je preprosta, pa lepa - 2. s širokim pomenskim obsegom ki ima v odnosu do stvari svoje vrste samo osnovne, splošne lastnosti, značilnosti: že preprost računalnik nadomešča nekaj ljudi / opazovati kaj s preprosto lečo navadno; ta priprava je preprosta / njegov grob je preprost, vendar skrbno negovan; nositi preproste obleke; preprosta večerja; meniško, vojaško preprosta soba zelo preprosta
// poslati komu samo preprosto dopisnico / opazovati preprosto kmečko življenje - 3. splošno znan, razumljiv: opisuje preproste stvari: rožo, piščalko, vrč / treba je preprostih besed, kakor so kruh, ljubezen
- 4. ekspr. ki zaradi skladnosti z zakoni logike ne potrebuje razlage, utemeljitve: tega nisem naredil iz preprostega razloga: ker nisem vedel; to dejstvo je preprosta posledica onega
- 5. ki se vede, govori naravno, neizumetničeno in s svojimi potrebami, zahtevami ne povzroča skrbi, težav: ta zdravnik je preprost, domač človek; biti prijazen in preprost / uživati lepoto s preprosto, čisto dušo
- 6. ki je brez višje izobrazbe, višje kulture: preprosti bralci bodo knjigo radi brali; preprosto, pa zelo bistro kmečko dekle / revija ni bila namenjena preprostemu ljudstvu, ampak izobražencem
- 7. zastar. lahkoveren, naiven: bil je tako preprost, da je vse verjel
// neroden, neuglajen: zdel se ji je preprost in dolgočasen, zato ga je zapustila / posmehovati se preprostemu vedenju koga
● v tem delu mesta so živeli preprosti ljudje ljudje brez pomembnega družbenega položaja in brez velikega premoženja; ekspr. bodi jedrnat in preprost govori, razlagaj preprosto; ekspr. to nam pove že preprosta pamet tega ni težko razumeti, spoznati; star. še zmeraj je preproste vere lahkoveren, naiven; zastar. preprosta ženska, premisli, kaj govoriš nespametna, neumna; ekspr. ta domneva je preveč preprosta nekritična, naivna; ekspr. preprost na duhu nedomiseln, naiven
preprôsto - 1. prislov od preprost: govoriti, pisati, razložiti preprosto, vsakomur razumljivo; to si pa zelo preprosto predstavljate; preprosto, domače se vesti; živeti preprosto; biti preprosto oblečen; preprosto povedano: umrl je; iron. čemu preprosto, če lahko zapleteno
● njega pregovoriti ne bo preprosto lahko - 2. ekspr. poudarja trditev: o tem preprosto ni govorila; to preprosto pozabi kar; tega preprosto ne morem verjeti nikakor
// kdor tega ne vidi, je preprosto bedak
// poudarja, da izraženega glagolskega dejanja ne spremlja nobeno drugo dejanje: karkoli slišiš, pojdi preprosto naprej; tega ni mogoče uresničiti preprosto s tem, da se govori, govori
preprôsti -a -o sam.: to bodo razumeli tudi najbolj preprosti; brati kaj preprostega
priporočíti -ím dov., priporóčil (ī í) - 1. izraziti mnenje, da je kaj koristno, dobro za koga, kaj: priporočiti komu več gibanja, previdnosti; priporočiti daljše bivanje na morju; priporočil jim je učenje tujih jezikov / ekspr. z grozečim glasom mu je priporočil, naj o vsem molči svetoval, ukazal
// izraziti ugodno mnenje o kom, čem: priporočiti kandidata / priporočiti izdelke - 2. izraziti prošnjo, da kdo komu kaj naredi, dá: priporočili so ranjence dobrim ljudem in odšli; priporočiti otroka sosedi; priporočiti se pri kom za prenočišče
- 3. star. pozdraviti v imenu koga: priporočite me vsem svojim, je dejal ob slovesu
priporočíti se star. pozdraviti, posloviti se: priporoči se in odide
priporočèn -êna -o: film je sicer priporočen, vendar se mi zdi slab
♦ agr. seznam priporočenih sort seznam sort, ki jih strokovne službe priporočajo pridelovati na določenem področju; ptt priporočena pošiljka pošiljka, za katero izda pošta potrdilo o prejemu in katere prejem potrdi naslovnik s podpisom; prisl.: poslati (pismo, pošiljko) priporočeno
pristójen1 -jna -o prid. (ọ̄) - 1. ki ima z zakonom dano pravico in dolžnost opravljati kako (pravno) dejanje, odločati o čem: zbrali so se vsi pristojni organi; za reševanje teh vprašanj je pristojen delavski svet; skupščina je edino pristojna, da o tem odloča / poslati vlogo pristojnemu uradu
- 2. star. usposobljen, poklican: za presojanje umetnosti se ne čuti dovolj pristojnega
- 3. zastar. (z zakonom) določen, pripadajoč: spravil ga je ob pristojni delež
● biti pristojen v določeno občino nekdaj po zakonu, predpisih spadati vanjo; zastar. ti vozovi niso več pristojni za vožnjo primerni, ustrezni; zastar. ni imel pristojnega dovoljenja za vrnitev veljavnega, potrebnega
pristójno prisl.: pristojno ceniti delo učiteljev; sam.: tako mislijo pristojni; pristojni so ga z zanimanjem poslušali
pròč prisl. (ȍ) - 1. izraža odmikanje, oddaljevanje od določenega mesta: iti, steči proč; poslati, spraviti koga proč / elipt. brž proč / kot vzklik proč odtod / stopiti nekaj korakov proč / obrniti se proč v drugo smer
// navadno s prislovnim določilom izraža odmaknjenost, oddaljenost od česa: domača vas je daleč proč; sedel je proč od drugih / mesto je dve uri proč - 2. izraža ločitev, odstranitev: spraviti strupene bodice, trne proč / star. glava mu bo šla proč obglavljen bo
// vreči pokvarjeno hrano proč zavreči, odvreči
// elipt. to ni za proč - 3. navadno v medmetni rabi izraža odstranitev, zavrženje: roko proč; proč z nožem, fant / proč z izdajalci
- 4. pog., v povedni rabi izraža, da je kaj časovno odmaknjeno, minilo: polnoč je proč; ura je tri proč / proč so lepe sanje; težave so proč težav ni več
- 5. pog., v povedni rabi izraža uničenje, izgubo: noga je proč; lepa posoda je proč / z našo hišo je proč je propadla; z njo se ne more več računati
● pog. dolgo je bil proč je bil zdoma; pog. trije prašiči so proč prišli so poginili; pog. držal se je proč od politike ni se ukvarjal z njo; ekspr. roke proč od naše zemlje ne segajte po naši zemlji, ne prisvajajte si je; pog., ekspr. ženska je od žalosti čisto proč duševno izčrpana, obupana; pog. to je proč vržen denar je zapravljen, nekoristno uporabljen
prôsec -sca m (ó) nar. snubec: ona ima veliko proscev / poslati prosce na dekletov dom
protést -a m (ẹ̑) javno izraženo nasprotovanje čemu, nezadovoljstvo s čim: protest jih je presenetil; kljub protestom so nadaljevali delo; končati govor s protestom; množičen protest; ogorčen, oster protest; politični, socialni protesti; protest delavcev, organizacije; protest zaradi nasilja, proti nasilju; ekspr. izjava je povzročila vihar protestov / sprejeti odločitev brez protesta; v znak protesta zapustiti zborovanje / časopisi objavljajo proteste; poslati komu protest / ta film je protest proti vojni; tudi molk je protest
♦ fin. menični protest uradna potrditev, da menica ni bila plačana ali akceptirana; polit. protest uradno sporočilo, s katerim izrazi država drugi državi v zvezi z določenim njenim dejanjem, namenom svoje nasprotovanje, nezadovoljstvo
protétika -e ž (ẹ́) - 1. veda o protezah: strokovnjak za protetiko / zobna protetika
- 2. pog. protetični oddelek: poslati koga na protetiko
- 3. protetični pripomočki: izdelovati protetiko
radiográm -a m (ȃ) ptt radiotelegram: poslati, prejeti radiogram; kablogram in radiogram
rádiotelegrám -a m (ā-ȃ) ptt telegram, poslan po radijskih valovih, brezžična brzojavka: poslati radiotelegram na ladjo
razglédnica -e ž (ẹ̑) kartonček s sliko na eni strani za krajša sporočila po pošti: dobiti, napisati, poslati razglednico / barvna, pokrajinska razglednica; panoramska razglednica večja od navadne
♦ filat. analogična razglednica ki ima nalepljeno znamko z enako sliko in ustrezen poštni žig
razposláti -póšljem dov., razpôšlji razpošljíte (á ọ́) poslati na več krajev, naslovov: razposlati naročene knjige;
razposlati pisma / razposlali so sle po vasehrazposlán -a -o: vabila so že razposlana
recenzíja tudi recénzija -e ž (ȋ; ẹ́) prikaz strokovnega mnenja, sodbe o (novem) znanstvenem ali umetniškem delu, zlasti glede na kakovost, ocena: pisati recenzije; recenzija razprave, učbenika / filmska, gledališka recenzija / dati, poslati, prejeti v recenzijo
// ta prikaz v pismeni obliki, navadno objavljen: v recenziji je opozoril na nekatere pomanjkljivosti
♦ lingv. makedonska, ruska recenzija cerkvenoslovanskega spomenika cerkvenoslovanski spomenik z makedonskimi, ruskimi jezikovnimi posebnostmi; makedonska, ruska redakcija cerkvenoslovanskega spomenika
registratúra -e ž (ȗ) adm. oddelek za evidentiranje in hranjenje listin, spisov: poslati spise v registraturo; vodja registrature
// zbirka listin, spisov, evidentiranih in hranjenih na takem oddelku: prepeljati registraturo
rekomandírati -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. poslati priporočeno: rekomandirati pismorekomandíran -a -o: rekomandirana pošiljka
rekonvalescènt -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) kdor prestane bolezen, a se mora še okrepiti, prebolevnik: poslati rekonvalescenta v klimatsko zdravilišče; rekonvalescent po škrlatinki
réntgen -a m (ẹ̑) - 1. rentgenski aparat: rentgen se je pokvaril; slikati z rentgenom
- 2. žarg. rentgenski pregled: poslati bolnika na rentgen
// rentgenski oddelek: v službi je na rentgenu - 3. fiz., do 1980 enota za merjenje obsevne doze ionizirajočega sevanja: meriti moč sevanja v rentgenih
rentgenizíranje -a s (ȋ) glagolnik od rentgenizirati: poslati bolnika na rentgeniziranje; rentgeniziranje pljuč
reprezentatíven -vna -o prid. (ȋ) - 1. ki v najvišji meri posreduje lastnosti, značilnosti koga, česa: ti podatki so reprezentativni; za razstavo so izbrali po eno reprezentativno delo znanih slikarjev / knjiž. anketirati reprezentativno skupino prebivalstva vzorčno, tipično
// knjiž. reprezentativna knjižna izdaja razkošna; knjiž. reprezentativna večerna obleka izbrana, boljša; na tak sestanek bi morali poslati kako bolj reprezentativno osebnost pomembno, ugledno; reprezentativna stavba veličastna, mogočna - 2. ki ima pravico, sme opravljati kaj namesto koga ali v imenu koga; predstavniški, zastopniški: predsednik reprezentativnega odbora; reprezentativni organ
rimésa -e ž (ẹ̑) fin. vrednostni papir, zlasti menica, s katerim se poravna dolg: poslati rimeso
rokopís -a m (ȋ) - 1. z roko napisano besedilo: pretipkati rokopis; rokopis Prešernove pesmi; rokopis in tipkopis / po pisateljevi smrti so njegove rokopise dali v knjižnico osnutke, zapise njegovih del
● njegovo novelo sem bral še v rokopisu še pred natisom; knjiga je ostala v rokopisu ni bila izdana, objavljena
// besedilo, zlasti leposlovno, znanstveno, ki se predloži za objavo, tiskanje: popraviti, pregledati rokopis; tipkani rokopis poslati v tiskarno / kot pojasnilo, opozorilo v časopisu, reviji rokopisov ne vračamo - 2. z roko napisano besedilo iz dobe pred iznajdbo tiska: slikarsko okrasiti rokopis; prepisovanje rokopisov / srednjeveški rokopisi
- 3. način pisanja znakov za pisno sporazumevanje pri posamezniku; pisava: imeti čitljiv, grd, lep, razločen rokopis; spoznal je prijateljev rokopis / publ. likovni rokopis tehnične značilnosti slikarja, kiparja
♦ lit. rateški, stiški rokopis; zal. izdano kot rokopis pojasnilo, opozorilo v knjigi, da obdelava snovi ni dokončna
síla -e ž (í) - 1. kar ni telo in premaguje vztrajanje telesa v določenem položaju, stanju: na podlago, predmet deluje sila; izračunati, meriti silo; zaradi velike sile se telo deformira ali se začne gibati; smer sile / drobilna, pogonska, zaviralna sila; kemična, magnetna, parna sila
- 2. kar je povzročeno z delovanjem osebka na koga ali kaj z namenom premagati nasprotovanje, ovire: upreti se sili / ker pijanec ni hotel iti ven, so uporabili silo / odpraviti silo v odnosih med ljudmi; s silo nič ne dosežeš; ekspr. napasti koga s surovo silo / na silo delati na silo; na silo odpreti; na silo se smehljati proti lastni volji
// nav. ekspr., v zvezi delati, storiti komu silo siliti, prisiljevati koga: ne delaj človeku sile / delati silo jeziku / evfem. storiti ženski silo posiliti jo; knjiž. grozil je, da si bo storil silo da bo naredil samomor - 3. telesna ali duševna sposobnost za premagovanje vztrajanja koga ali česa v določenem stanju, položaju: v organizaciji, tovarni so znali izkoristiti sile mladih; ob tem dogodku je spoznal svojo silo / duševne, telesne sile; spoznavne, ustvarjalne sile; življenjske sile mu pešajo / napeti, uporabiti vse svoje sile, da bi se skala premaknila / delati s podvojeno silo; z vso silo je zamahnil; ranjenec se je z zadnjimi silami privlekel do hiše močmi
// publ. meriti svoje sile s silami drugih tekmovati, kosati se z drugimi - 4. značilnost česa glede na premagovanje vztrajanja koga ali česa drugega v določenem položaju, stanju: reka nima več prejšnje sile; sila udarca ga je spravila na tla; izkoriščati silo vetra / sila spomina, strasti, volje; sila zgleda moč
// boj se je nadaljeval z nezmanjšano silo silovitostjo, jakostjo - 5. nav. mn., s prilastkom ljudje, organizirana skupina, sposobna premagovati nasprotovanje, ovire: pomembna zmaga naprednih, revolucionarnih, socialističnih sil; sile, ki želijo vojno / ekspr. na delu so mračne sile; organizirane, publ. subjektivne sile; delavski razred kot vodilna sila
// ljudje, organizirana skupina, sposobna fizično, z orožjem nastopati proti nasprotniku: poslati v boj nove sile; obrambne, partizanske sile; sile četrte divizije so napad odbile / letalske, pehotne sile; sile Združenih narodov; publ. sile reda milica, vojska
// policijske, vojaške sile - 6. nav. mn., s prilastkom država, družbena skupnost, sposobna premagovati nasprotovanje, ovire: evropske, kolonialne sile / publ. spopad med jedrskimi silami državami, ki imajo jedrsko orožje; sporazum velikih sil / država je postala pomembna pomorska sila
- 7. navadno s prilastkom kar premaguje vztrajanje koga v določenem položaju, stanju: ljubezen je nepremagljiva sila; neznana sila ga je vlekla k oknu
// v zvezi gonilna sila kar povzroča, pospešuje kako dogajanje ali delovanje: ljubezen je gonilna sila njegovega ustvarjanja / on je gonilna sila društva - 8. nav. mn., s prilastkom pojavi, dejstva, kot jih nakazuje prilastek, glede na sposobnost premagovati vztrajanje koga ali česa v določenem položaju, stanju: besnenje elementarnih, naravnih sil / v krščanstvu nadnaravne, peklenske sile
- 9. zelo neugodno, težko stanje, ki zahteva nujno posredovanje, pomoč: sila je velika, pohitimo; če bo sila, pokličite dežurnega / hraniti denar za hudo silo; predlagana rešitev je samo izhod v sili / knjiž. v smrtni sili stiski, nevarnosti; klic v sili radijsko sporočilo o nujni prisotnosti koga kje
- 10. pog., v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža, da komu kje ni (preveč) hudo, težko: ali ti je pri nas kakšna sila; ni mi sile, pa vendar želim oditi; sile vam ni moglo biti, saj ste bili siti in na toplem / iron. ravno sila ti je bila to narediti ni ti bilo treba tega narediti
- 11. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi ni sile izraža omejitev povedanega na majhno, nepomembno stopnjo, količino: slišati je, da je bolan. Oh, ni sile / boš veliko zaslužil? Ne bo sile
- 12. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi za silo izraža stopnjo ali mero, ki zadostuje, čeprav s težavami, za uresničitev dejanja, stanja: za silo govori angleško, nemško; za silo sem se ogrel / kako se imaš? Za silo gre / za prvo silo smo preskrbljeni
- 13. v prislovni rabi, v zvezi po vsej sili izraža prizadevanje uresničiti dejanje ne glede na nasprotovanje, ovire: po vsej sili hoče ven / rad bi po vsej sili uspel
- 14. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi od sile izraža visoko stopnjo, količino: od sile natančen človek / imeti od sile opravkov / v povedni rabi ta človek je od sile zelo sposoben, iznajdljiv; zelo neprijeten, nesramen
// v povedni rabi izraža nejevoljo, jezo: to je pa že od sile: kadar pridem, ga ni
● ekspr. ti si pa sila zelo sposoben, iznajdljiv; delovna sila publ. v rudniku so zmanjševali delovno silo število delavcev; pomanjkanje delovne sile za delo sposobnih ljudi; publ. predstavniki sedme sile novinarji, poročevalci; pog. kaj pa naenkrat taka sila, ostanite še malo kaj se vam tako mudi; publ. sile osi Italija, Nemčija, Japonska, združene v politično-vojaški zvezi pred drugo svetovno vojno in med njo; publ. narediti kaj po sili razmer ker ni (bilo) druge izbire; publ. pri pogajanjih nekatere države še vedno nastopajo s pozicij sile uveljavljajo svojo gospodarsko, vojaško premoč; ekspr. sila je za delo težko ga je dobiti; preg. sila kola lomi v sili je treba storiti marsikaj, kar se sicer ne bi storilo; preg. v sili še hudič muhe žre v sili se je treba zadovoljiti s tistim, kar je mogoče dobiti
♦ agr. zakol v sili zakol zaradi nevarnosti, da žival pogine ali da nastane gospodarska škoda; ekon. produktivne ali proizvajalne sile celota delovne sile in proizvajalnih sredstev; elektr. pritezna sila ki povzroči delovanje releja ali pritegnitev kotve magneta; fiz. sila količina, ki izraža delovanje telesa na telo; razstaviti silo na komponente; centrifugalna ali sredobežna sila; centripetalna ali sredotežna sila; jedrske sile ki delujejo med protoni in nevtroni; odbojna, oviralna, privlačna sila; sila trenja s katero deluje podlaga na gibajoče se telo in katere smer je vzporedna s stično ravnino; dvojica ali par sil dve enako veliki in nasprotni sili, ki ne delujeta na isti premici; paralelogram sil paralelogram, s katerim se sestavljajo sile ali se razstavlja sila; premica sile premica, na kateri deluje sila z danim prijemališčem; geol. eksogene sile ki imajo svoj izvor zunaj zemeljske oble; endogene sile ki imajo svoj izvor v zemeljski obli; jur. skrajna sila stanje, ko je kdo ogrožen brez lastne krivde in se brani sam ali ga brani kdo drug; višja sila nepredvidljiv in neodvrnljiv, nepričakovan zunanji dogodek; kem. molekulske sile privlačne sile, ki delujejo med molekulami; teh. osna sila v smeri osi predmeta, stroja; potisna, vlečna sila; voj. oborožene sile kopenska vojska, vojna mornarica, vojno letalstvo in teritorialna obramba kot organ državne varnosti; živa sila za boj usposobljeni ljudje; prim. posili
slíka -e ž (ȋ) - 1. likovna upodobitev česa z barvami, navadno umetniška: delati, končati sliko; dobra, lepa slika; slika cvetočega drevesa; deček na sliki je kot živ / abstraktna slika; oljnata slika; stenska, stropna slika; slika na steklu
// delo, izdelek s tako upodobitvijo: po stenah visijo slike; obesiti, sneti sliko / dati sliko v okvir / kupiti Jakopičevo sliko ki jo je naslikal Jakopič - 2. upodobitev česa, zlasti v knjigi, časopisu: za otroške knjige so primernejše barvne slike; slika na naslovni strani; slike in besedilo; v učbeniku je veliko slik / izrezovati slike iz starih koledarjev / kot opozorilo v tekstu glej, primerjaj sliko št. 8
- 3. upodobitev česa, nastala na osnovi delovanja svetlobnih žarkov na snov, občutljivo za svetlobo: izdelati, povečati sliko; skupinska slika / album slik; gladek, nazobčan rob slike
// upodobitev česa, nastala s pomočjo kakega tehničnega sredstva: projicirati sliko na platno, steno / filmska, televizijska slika; rentgenska slika prsnega koša - 4. s prilastkom bistvene, navadno z vidom zaznavne lastnosti, značilnosti zunanjega sveta: po potresu se je povsod kazala enaka slika: porušene hiše, prestrašeni ljudje; sliko slapa si je hotel vtisniti v spomin
- 5. s prilastkom pojavne lastnosti, značilnosti česa, kot jih določa prilastek: slika stanja, ki jo je podal, ni prava; knjiga je le približna slika trpljenja v taborišču / publ. slika položaja se je spremenila položaj
- 6. navadno s prilastkom kar nastane v zavesti kot posledica obnovitve česa vidnega, doživetega: pred očmi so se mu pojavljale neprijetne slike iz preteklosti; rada je v spominu obujala slike iz otroštva
// knjiž. kar nastane v zavesti kot posledica izkušenj, védenja, miselne ali čustvene dejavnosti; predstava: imeti, ustvariti si pravo sliko o čem - 7. gled. vsebinsko, časovno in prostorsko zaokrožen del gledališke predstave: arija iz druge slike prvega dejanja; drama v sedmih slikah
● ekspr. ti si pa slika posebnež; šalj. gasilska slika skupinska slika; zastar. gledati gibljive slike (umetniško) delo iz slik na filmskem traku; film; ekspr. hči je prava slika svoje matere zelo ji je podobna; imeti jasno sliko o čem pravilno, dobro kaj poznati
♦ film., rad. slika (na zaslonu, platnu) se preliva; podložiti sliko; negibna slika besedilo, risba ali fotografija (na zaslonu, platnu), ki med predvajanjem miruje; fiz. navidezna slika; prava slika ki nastane v presečišču podaljškov žarkov in jo lahko opazujemo z očesom ali na zaslonu, ki prestreže svetlobo; fot. razviti slike; ostra slika na kateri je posneti predmet, pojav jasno, razločno viden; gled. živa slika prizor, v katerem se igralci ne gibljejo in ne govorijo; lit. slika pripovedna enota kot del pripovednega dela v prozi; zlasti v drugi polovici 19. stoletja zelo kratko pripovedno delo v prozi, ki navadno objektivistično prikazuje kak dogodek; mat. narisati sliko funkcije; med. krvna slika; meteor. vremenska slika; rad. poslati sliko po linku; mešalec slike; rel., um. votivna slika narejena, podarjena zlasti kaki cerkvi zaradi zaobljube; šol. tabelska slika kratek in pregleden zapis učne snovi, ki nastaja med poukom na tabli; tisk. dvokolonska slika; um. senčna slika liki, ki nastanejo s projekcijo sence predmeta na zaslonu
slúžben -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na službo: dobro izkoriščen službeni čas;
dosegel je visok službeni položaj;
službene dolžnosti, zahteve / službena leta delovna doba // službeni telefonski pogovor; službeni telegram; službena obleka / službeni psi psi, ki se glede na sposobnosti uporabljajo v vojski, policiji in za reševanje; službeni vagon; službena izkaznica izkaznica, ki potrjuje, da je kdo zaposlen v določeni delovni organizaciji; službeno potovanje potovanje iz kraja stalne zaposlitve zaradi opravljanja določenih delovnih nalog, obveznosti
♦ filat. službena znamka znamka, s katero se frankirajo samo pošiljke državnih organov in uprave; ptt službeni telegrafski kod črkovne skupine, navadno iz petih črk, ki imajo v službenih telegramih določen stavčni pomenslúžbeno prisl.: poslati vabilo službeno; direktor je službeno zadržan
● ekspr. tajnica je odgovarjala zelo službeno uradno, zadržano
smŕt -i ž (ȓ) - 1. prenehanje življenja, življenjskih procesov: izguba krvi je povzročila smrt; nesreča se je končala s smrtjo; lahka, naravna, navidezna, težka smrt; ugotoviti vzrok smrti / do smrti pretepsti
// stanje, ko prenehajo življenjski procesi: smrt je nastopila zaradi bolezni, starosti, zastrupitve; zdravnik je ugotovil smrt; znaki smrti
// konec življenja: bil ji je zvest do smrti; ekspr. človek se do smrti uči vse življenje; vznes. hvaležen ti bom do smrti - 2. dejstvo, da kdo umre: očetova smrt ga je zelo prizadela; bati se smrti; bili so krivi njegove smrti; rešiti koga smrti; ekspr. za las uiti smrti; obletnica prijateljeve smrti; pozabil je na to kot na svojo smrt popolnoma
// pasti junaške smrti; publ. umreti nasilne smrti umreti zaradi (posledic) nasilnega dejanja, uboja - 3. okostnjak s koso, ki pooseblja to dejstvo: ob postelji je stala smrt; če bi srečal samo smrt, me ne bi bilo tako strah; pesn. bela smrt; bled, suh kot smrt
- 4. podoba mrtvaške glave s prekrižanima kostema kot opozorilo na smrtno nevarnost: narisati na nalepko smrt; označiti strup s smrtjo
- 5. ekspr., v povedni rabi kar je za koga
- a) škodljivo, uničevalno: alkohol je zanj smrt / sonce je smrt za njene bolne oči
- b) neprijetno, mučno: zgodnje vstajanje je zanje smrt; življenje v mestu je smrt za kmečkega človeka / mlečne jedi so zame smrt nimam jih rad, zelo nerad jih jem
// v prislovni rabi smrt je poslušati tako govorjenje
- 6. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi na smrt zelo, močno: na smrt se bojim; na smrt se dolgočasi; na smrt se prestrašiti; na smrt utrujen, zaljubljen / potovanje nas je utrudilo do smrti
● ekspr. smrt mu je že za petami kmalu bo umrl; ekspr. vse nas čaka smrt vsi bomo umrli; vznes. smrt mu je izvila pero iz rok pesnil, pisateljeval je do smrti; evfem. zdaj ga je smrt odrešila po hudem trpljenju je umrl; ekspr. v hiši se je oglasila smrt nekdo v hiši je umrl; ekspr. smrt ga je pobrala umrl je; ekspr. smrt ga je že večkrat potipala že večkrat je bil zelo bolan, v smrtni nevarnosti; ekspr. pri pisanju spominov ga je prehitela smrt umrl je, preden jih je napisal, dokončal; ekspr. zavedali so se, da preži nanje smrt da so v smrtni nevarnosti; ekspr. gledati smrti v obraz biti v smrtni nevarnosti; ekspr. ta živalska vrsta je obsojena na smrt bo izumrla; ekspr. njega bi bilo treba poslati po smrt je zelo počasen; ekspr. iti v smrt za domovino umreti; vznes. med delom, sredi velikih načrtov je omahnil v smrt je umrl; ekspr. pognati, poslati koga v smrt povzročiti njegovo smrt, usmrtiti ga; boriti se s smrtjo biti v agoniji, umirati; ekspr. igrati se s smrtjo lahkomiselno, neprevidno izpostavljati se nevarnosti, smrti; publ. plazovi v gorah grozijo z belo smrtjo s smrtjo v snegu; star. črna smrt kuga; slabš. tak je kot konjska smrt zelo suh, slaboten; zelo grd, neprikupen; publ. divji valovi so jim grozili z mokro smrtjo s smrtjo v vodi; nar. pasja smrt strupena rastlina z deljenimi listi in somernimi cveti v socvetju; preobjeda; knjiž. priti v objem smrti umreti; pog. bil je na smrt bolan tako, da so pričakovali, da bo umrl; Smrt fašizmu — svobodo narodu med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 pozdrav udeležencev narodnoosvobodilnega boja; zaključek uradnih dopisov; preg. dolga bolezen, gotova smrt; preg. dosti psov je zajčja smrt dosti sovražnikov vsakogar ugonobi
♦ agr. na smrt obrezana trta trta, ki se ji pri obrezovanju pustijo samo šparoni; med. (biološka) smrt stanje, ko preneha spontano dihanje, delovanje možganov, srca in oživljenje ni več mogoče; blaga smrt pospešitev smrti iz usmiljenja; evtanazija; klinična smrt stanje, ko preneha dihanje, oživljenje pa je še mogoče; rel. mučeniška smrt vdano sprejeta nasilna smrt zaradi vere ali verskih, nravnih načel; šport. spirala smrti lik umetnostnega drsanja v parih, pri katerem drsalka, zelo nagnjena nazaj, drsa v velikem loku na eni nogi okoli drsalca, ki jo drži za roko; smrtni zavoj
specialíst -a m (ȋ) - 1. kdor si pridobi posebno, poglobljeno znanje na ožjem področju kake stroke: je specialist za gradnjo turbin; vojaški specialisti so akcijo dobro načrtovali; predavanje profesorja, specialista za moderno književnost
// kdor si pridobi tako znanje na ožjem področju medicine: poslati bolnika k specialistu; dobiti napotnico za specialista / specialist za duševne, kožne, očesne bolezni; zdravnik specialist - 2. ekspr., navadno s prilastkom kdor dobro zna, obvlada kaj: je specialist za globinski ribolov; na tekmovanju so se pomerili specialisti za veleslalom / je specialist za kislo juho dobro jo pripravi, skuha
spómniti -im dov. (ọ̑) - 1. povzročiti, da se komu kaj iz preteklosti znova pojavi v zavesti: ta predmet me zmeraj spomni na potovanje po Afriki
- 2. narediti, navadno z besedami, da kdo česa ne pozabi: spomniti koga na svojo željo; spomni me, da moram zvečer na sestanek / redko naj spomnim, da je delo nastajalo več let opozorim
// star. nikdar ni spomnil besedice o njenem prejšnjem življenju rekel, omenil, spregovoril
spómniti se - 1. s premišljanjem obnoviti v spominu: ničesar se ne morem spomniti; rad se spomni svoje mladosti; poskušal se je spomniti, kako se pesem začne
// z mislimi se pomuditi, ustaviti pri čem: dolžni smo se spomniti tovarišev, ki so padli za svobodo; tesno mi je, kadar se spomnim nanjo; še vedno se ga radi spomnijo - 2. dobiti kako misel, idejo: spomnil se je, da bi bilo dobro poslati po zdravnika; kadar se le spomni, si skuha to jed / počasi se bo že spomnil česa boljšega
- 3. izkazati komu pozornost s čim: spomnili so se ga s člankom v občinskem časopisu; upam, da se me boš spomnil s kako razglednico / v oporoki se ga je spomnil s precejšnjo vsoto denarja; vsako leto se ga ob rojstnem dnevu lepo spomnijo
sporočílce -a s (ī) ekspr. manjšalnica od sporočilo: napisati kratko sporočilce / poslati sporočilce
sporočílo -a s (í) - 1. kar se o določeni stvari sporoči: sporočilo ga je vznemirilo; dobiti, napisati sporočilo; kratko, veselo, zaupno sporočilo; sporočilo javnosti; sporočilo o dogodku; sporočilo po radiu, v časopisu; oddajanje, posredovanje sporočil; stil, vsebina sporočila / diplomatsko, vojaško sporočilo; pismeno, ustno sporočilo; poslovno, šifrirano, telefonsko sporočilo / poslati sporočilo sporočiti
// listek s sporočilom / vreči sporočilo v nabiralnik - 2. navadno s prilastkom kar sporoča, izraža kako (umetniško) delo: v teh slikah je težko najti kako sporočilo; idejno, moralno sporočilo filma, romana
- 3. star. izročilo: ohranjati sporočilo; književno sporočilo zamejskih Slovencev / ustno sporočilo
● zastar. narediti zadnje sporočilo oporoko
stomatológ -a m (ọ̑) zdravnik za bolezni zob in ust, zobozdravnik: poslati pacienta k stomatologu
svéž -a -e prid. (ẹ̑ ẹ̄) - 1. dobljen, pripravljen pravkar ali pred kratkim in še ni izgubil svojih bistvenih dobrih lastnosti: svež kruh; sveža hrana; sveža jajca; v hladilniku je meso dolgo ostalo sveže / sveže rože / dišalo je po svežih ribah; spati v svežem senu
// tak, kot se pridela: juha iz svežih paradižnikov; sveže in kisle kumare; suho in sveže sadje
// ki vsebuje še veliko vlage: svež les; krmiti živino s svežo krmo; veje so bile še sveže / ta rastlina potrebuje sveža tla - 2. ki še ni uporabljen, izrabljen: dovajati svež zrak; prinesti svežo vodo; obleči sveže perilo / svež gnoj; presaditi rože v svežo prst / ekspr. poslati v boj sveže enote
- 3. pravkar ali pred kratkim narejen: svež beton; slikati na svež omet; svež premaz / barva je še sveža se še ni posušila
// ostala sta sama ob svežem grobu
// nastal na novo, pred kratkim: svež madež; sveži sledovi v snegu; prelom je še svež; sveža rana / ekspr.: svež gledališki dogodek; sveži vtisi; sveža številka časopisa / ekspr. sveže prijateljstvo / ekspr.: sveže novice; poročila so še zelo sveža - 4. ekspr. drugačen od prejšnjega, ustaljenega: sveži tokovi v umetnosti; sveže misli, pobude / sveža snov za pogovor
- 5. ekspr. ki je prijetnega, mladostnega videza: svež moški; sveža deklica; zdela se mu je sveža bolj kot kdaj prej
// navadno v povedni rabi ki je duševno in telesno zdrav in se dobro počuti: ostal je svež in veder kljub velikim naporom; duševno svež / ob tej uri sem še svež še nisem zaspan
// ki izraža duševno in telesno zdravje in dobro počutje: svež obraz; njena polt je sveža in gladka / imel je svež glas poln, zvonek
// svež videz - 6. ekspr. razmeroma dobro viden, izrazit: sveže barve; sveže zelenje gozdov
- 7. nav. ekspr. prijetno hladen: zapihal je svež veter; svež gorski zrak / sveže poletje; jutra so še sveža hladna
● ekspr. rad uporablja sočne, sveže izraze nove, še ne veliko uporabljane; ekspr. ta sestavek je svež prišel v knjigo takoj, ko je bil napisan; ekspr. spomin na ta dogodek je še svež ta dogodek še ni pozabljen; prijetno svež vonj dezodoranta osvežujoč
♦ agr. sveži sir sir, ki ni zorjen in ima sorazmerno velik odstotek vode v brezmastni snovi; sveža klobasa, salama klobasa, salama, ki ostane samo kratek čas užitna, dobra
svéže prisl.: sveže kuhana svinina; bil je sveže obrit / kot opozorilo pozor, sveže pleskano
škárje -rij ž mn. (ȃ) - 1. orodje za rezanje iz dveh rezil, ki se ob pritisku na ročaja odpirata v obliki črke V: nabrusiti škarje; rezati, striči s škarjami; konica, uho škarij / kleparske, krojaške, vrtnarske škarje; ovčje škarje za striženje ovc; vrtne škarje; škarje za živo mejo; škarje za pločevino / ročne škarje
// teh. stroj za rezanje, striženje pločevine: škarje so se pokvarile / strojne škarje - 2. kleščam podoben prvi par nog pri nekaterih rakih: rak zgrabi hrano s škarjami / jesti meso z repa in škarij
- 3. ekspr. položaj med dvema postrani približujočima se nevarnostma: žarometa sta dobila letalo v škarje; vsekakor moramo priti iz tankovskih škarij / škarje, v katerih so se znašli, so se vse bolj zapirale položaj med približujočima se nevarnostma je postajal vse bolj brezizhoden; avtomobil je prišel, vozil v škarje v položaj pri prehitevanju, ko se vse bolj približuje nasproti vozeče vozilo
// dobiti koga z nogami v škarje
// navadno s prilastkom položaj med dvema nasprotujočima si stvarema sploh: v škarjah med udobnostjo in hitrostjo so se avtomobilski proizvajalci odločili za drugo; biti v škarjah želja in dolžnosti - 4. ekon., navadno s prilastkom neusklajenost, nesorazmerje: škarje med cenami industrijskih izdelkov in kmetijskih pridelkov / škarje cen se odpirajo neusklajenost, nesorazmerje se veča, zapirajo neusklajenost, nesorazmerje se manjša
● ekspr. filmu škarje ne bi škodile krajšanje; ekspr. imeti škarje in platno v rokah imeti moč, oblast odločati o čem; žarg., šport. narediti škarje dvigniti smuči med letom v različni višini; ekspr. mojster je spet segel po škarjah spet začel rezati, striči; postavljati mlaj s škarjami z drogovoma, spetima na enem koncu v obliki črke V
♦ agr. škarje podolgovata kosa lesa, pritrjena v obliki črke V na zadnji konec ojesa, s konci krakov pa na sprednji del voza; etn. nastaviti, poslati škarje med mlačvo ob pripravljanju slame za streho naskrivaj nastaviti, poslati navzkriž povezani palici, obroč in bat skupaj z nekaj pijače, štrukljev, cvetjem in posmehljivim pismom; grad. streha na škarje streha, pri kateri sta na škarnike, strešne tramove z obeh strani vodoravno pribita po dva vzporedna ploha; les. škarje stroj za obrezovanje furnirja; zlagati deske v škarje zlagati jih v obliki črke V ali X; teh. škarje okovje z dvema krakoma, navadno v obliki črke V, za omejevanje odpiranja določene plošče; vrata (pri omari) na škarje; tisk. krožne škarje stroj za razrezovanje lepenke z okroglimi noži, ki se vrtijo
tajnopís -a m (ȋ) - 1. tajna pisava: sporočilo v tajnopisu
- 2. besedilo, znaki s prikritim sporočilom: poslati tajnopis
tekáč -a m (á) - 1. športnik, ki goji tek: trenirati tekače / smučarski tekači
- 2. kdor je sposoben teči: fant je dober, slab tekač / konj tekač
- 3. kdor teče, opravljajoč kako nalogo, delo: tekači prenesejo z baklami ogenj / v nekaterih azijskih deželah tekač z rikšo
// nekdaj sel, kurir, ki teče, opravljajoč svojo nalogo: poslati tekača; sporočiti novico o zmagi po tekaču / poštni, štafetni tekač / tekač pri odvetniku, v hotelu sel, kurir - 4. dolga, ozka preproga, zlasti za pokrivanje hodnikov, stopnišč: razgrniti tekač; stopati po tekaču; rdeč tekač; tekač iz slame
- 5. žarg., šah. šahovska figura, ki se giblje v diagonalnih smereh; lovec: poteza s tekačem
♦ šport. tekač čez ovire; tekač na dolge proge; tekač v štafeti; teh. tekač priprava za obešanje zaves, ki lahko teče, drsi po vodilu
telegrám -a m (ȃ) sporočilo, preneseno po telegrafu, brzojavka: oddati, poslati, prejeti telegram / luksuzni telegram; pozdravni telegram
♦ ptt faksimile telegram negibna slika, ki je telegrafsko prenesena na daljavo; telefonirani telegram ki se naslovniku sporoči po telefonu; neskl. pril.: ptt telegram pismo telegram z znižano tarifo, ki se oddaja za vsemi drugimi telegrami
túj -a -e prid. (ȗ ú) - 1. ki je last drugega, ne osebka: zaleteti se s tujim, ne svojim avtomobilom; piti za tuj denar; del ograje stoji na tujem svetu
// ki pripada drugemu, ne osebku: sesti na tuj sedež / odpreti tuje pismo / posegati v tuje pravice / paziti na tuja življenja / objavljati pod tujim imenom pod drugim, ne svojim imenom
// margarina se rada navzame tujega vonja
// ki ga ima kdo drug, ne osebek: tuje skrbi mu niso mar; lastiti si tuje zasluge / prevzeti tujo zamisel; sočustvovati ob tujem trpljenju / bolnik že hodi brez tuje pomoči / vmešavati se v tuje zadeve / ekspr. bahati se s tujo učenostjo - 2. ki družbeno, organizacijsko pripada drugemu, ne osebku: poslati lastne delavce in nekaj tujih; v svojo skupino je vzgojitelj sprejel še dva tuja učenca
// ki z osebkom ni v sorodstvu: za sirote skrbijo tuji ljudje; posvojiti tujega otroka / kmetje ne uporabljajo tuje delovne sile - 3. ki mu osebek ne pripada: ozemlje pripada tujemu narodu, plemenu
- 4. v določni obliki ki ga ima, uporablja, ustvarja druga skupnost, ne skupnost, ki ji pripada osebek: sprejemati tuje navade / učiti se tuji jezik / biti tuje narodnosti
- 5. v katerem osebek ne živi, nima doma: ogledovati si tuje kraje; potovati po tujih deželah
- 6. ki je, izhaja iz drugega kraja, dežele: domači in tuji vasovalci / tuje rastline / pripoved o prihodu tujih bitij na zemljo
- 7. v določni obliki ki ni pripadnik države, v kateri je, se nahaja: tuji državljan, turist, vojak
// ki pripada drugi državi, ne državi osebka: letalo je zašlo v tuji zračni prostor; zasesti tuje ozemlje / tuja država država, ki ni država, katere prebivalec je osebek
// nanašajoč se na drugo državo, ne državo, katere prebivalec je osebek: tuji denar; tuja valuta / tuji prevoznik / tuji časopis; tuje blago / tuji kapital, kredit / tuje cene - 8. v določni obliki ki je, izvira iz drugega jezika, ne iz jezika osebka: tuji izraz; tuja imena / besede tujega izvora
- 9. ki nima lastnosti, značilnih za okolje, v katerem je, se nahaja: njena čudno tuja lepota ga je očarala / v kraju se počutim tujega z okoljem, ljudmi nepovezanega
- 10. ki je, se nahaja v okolju, v katerega ne spada: ugotoviti tuje primesi v snovi / odstraniti iz očesa tuje telo tujek
// publ. odstraniti iz skupnosti tuje elemente - 11. v zvezi s si ki si po lastnostih, izvoru niso enaki, sorodni: tuje si prvine literarnega dela / kulturi obeh narodov sta si še zmeraj tuji / angleščina je iz dveh tujih si prvin
- 12. ki po lastnostih, značilnostih za osebek ni običajen: njegov glas je bil tuj / sadje ima tuj priokus
- 13. z dajalnikom ki je tak, da ga osebek ne more razumeti, noče sprejeti: sin ji postaja tuj / glasba mu je bila zmeraj tuja; vaše ideje so mi tuje
- 14. ki osebku ni znan
- a) iz srečanj, obvestil: na cesti me je ogovoril tuj človek; na oknu je videl same tuje obraze / kraj zanj ni več tuj; po imenu mi ni tuj, srečala se pa še nisva; ker so si bili udeleženci še tuji, so priredili družabno srečanje
- b) iz predhodnega znanja: marsikomu še tuji izrazi
- c) z dajalnikom iz lastnega doživetja, življenja: lakota mu v mladosti ni bila tuja
// z dajalnikom ki za osebek ni značilen: ta lastnost mu je tuja; naglica, zadrega mu ni tuja
● ekspr. ne bodi tako tuj zadržan, neoseben; ekspr. seda za tujo mizo jé pri drugih, tujih ljudeh; ekspr. lahko je s tujo roko kače loviti lahko je delati, če kdo drug opravlja nevarno delo; dom je prešel v tuje roke ni več v lasti iste družine; ekspr. živeti pod tujo streho v tujem stanovanju, tuji hiši; ekspr. tega ne sme slišati tuje uho kaka nezaželena oseba; povedati kaj skozi tuja usta z govorjenjem, besedami drugega človeka
♦ ekon. izkoriščati tuje delo delo, ki ga opravlja delavec za določeno plačilo s tujimi proizvajalnimi sredstvi; mat. tuji množici množici, ki nimata nobenega skupnega elementa; tuji števili števili, ki nimata nobenega skupnega faktorja
túje prisl.: (po) tuje misliti; tuje ga je pogledal; beseda mu zveni tuje
túji -a -e sam.: tujega nočemo, svojega ne damo geslo jugoslovanskih narodov po drugi svetovni vojni tujega ozemlja; spoštovati tuje tuje stvari; ugotoviti, koliko je tujega v evropski miselnosti; iti na tuje v tujino; živeti na tujem v tujini
učíti -ím nedov. (ī í) - 1. s posredovanjem znanja usposabljati za opravljanje določenega dela, dejavnosti: učiti otroka brati, govoriti; učiti koga plesti, voziti kolo; učiti koga streljanja; naredil je, kot ga je učil oče / učiti psa; učiti vole orati
// s ponavljanjem, popravljanjem si prizadevati, da bi kdo kaj znal, si zapomnil: učiti koga pesem / prijatelj ga uči angleščino - 2. poklicno se ukvarjati s podajanjem učne snovi v šoli: uči že več let; učiti četrti razred; učiti na osnovni, srednji šoli; učiti v sedmem razredu / učiti slovenščino, zgodovino / učiti klavir, violino igranje klavirja, violine
// na tej šoli uči že deset let je zaposlen kot učitelj, profesor; ta predmet se uči v višjih razredih je v učnem programu višjih razredov - 3. pog., v zvezi dati, poslati učit narediti, da se kdo začne usposabljati za kak poklic, kako obrt: dati, poslati sina učit; dati koga učit mizarstva, za mizarja
- 4. s spodbujanjem, opozarjanjem povzročati, da kdo pridobi določeno pozitivno lastnost: učiti otroka prijaznosti, vljudnosti; oče me je učil biti odkrit, pošten / učiti koga lepega vedenja; učili so nas spoštovati starše / učiti mladino ljubezni do domovine; ekspr. učiti koga pameti / učiti z besedami, zgledom
- 5. razlagati, razglašati, kaj je resnično, pravo, z namenom, da kdo to sprejme, se po tem ravna: to je učil že Sokrat; učil je, da bomo vsi enaki, enakopravni / tega cerkev ne uči / laži nas niso učili; učiti novi nauk / slovnica uči drugače
- 6. delati, povzročati, da prihaja kdo do koristnega spoznanja, znanja: izkušnje, napake nas učijo; pamet, življenje me uči tako / dela najboljših umetnikov učijo, kako se piše, slika
učíti se - 1. s sprejemanjem znanja se usposabljati za opravljanje določenega dela, dejavnosti: učiti se kuhanja; učiti se plavati; učiti se iz knjig, po knjigah; učiti se od očeta / učiti se klavir igranja klavirja
// s spoznavanjem, ponavljanjem si pridobivati znanje, spretnost: učiti se za šolo, življenje; učiti se naglas, zjutraj; pog. kaj se imate za učiti imate za učenje
// učiti se fiziko, zgodovino / kletvice sem se učil kar tako, na cesti, od sošolcev
// prizadevati si znati, zapomniti kaj: že eno uro se uči pesem, pa je še ne zna / učiti se besedilo na pamet - 2. navadno s prislovnim določilom biti glede na šolske ocene pri sprejemanju, pridobivanju znanja uspešen, kot izraža določilo: uči se slabo, za silo / kako se kaj učiš v šoli
- 3. pog. usposabljati se za kak poklic, kako obrt: učiti se za kovača, šiviljo; učiti se v trgovini / učiti se obrti
- 4. zastar. študirati, šolati se: učiti se za pravnika
- 5. na osnovi izkušenj, opozoril pridobivati določeno pozitivno lastnost: učiti se natančnosti / učiti se uglajenega vedenja; učiti se spoštovati starejše
// prihajati do koristnega spoznanja, znanja na način, kot ga izraža določilo: učiti se iz izkušenj, na izkušnjah, ob izkušnjah; učiti se na napakah - 6. s spoznavanjem česa prihajati do kakega spoznanja, znanja: učiti se iz jezika ljudstva; učiti se od starih Grkov / učiti se pri Prešernovi poeziji, kaj je lepota
● ekspr. le kje si se učil manir(e) zelo si neolikan; ekspr. človek se do smrti uči človek pridobiva znanje, izkušnje vse življenje
♦ psih. izpopolnjevati, spreminjati dejavnost s sorazmerno trajnim učinkom
učèč -éča -e: učeč otroke, se je tudi sama izobraževala; pridno se učeči otroci; učeče osebje šole
♦ med. učeča klinika klinika, ki ima pravico, da zlasti praktično uči medicino; prisl.: učeče govoriti; sam.: ne motite učečih; pridno se učeči so bili nagrajeni
učívši zastar.: ne učivši se madžarščine, tujca niso razumeli
učèn -êna -o - 1. deležnik od učiti: tako sem bil učen že doma in tako delam
- 2. nav. ekspr. ki ima obsežno in poglobljeno znanje s področja znanosti: učen človek; biti zelo učen / postati član učene akademije, družbe akademije, družbe učenih ljudi, učenjakov
● nihče ne pade učen z neba vsak si mora pridobiti znanje z učenjem, trudom
// ki vsebuje tako znanje: brati, pisati učene knjige, razprave - 3. nav. ekspr. zaradi strokovnosti odmaknjen vsakdanjemu življenju in zato nestrokovnjaku težko razumljiv: učeni izrazi; razpravljati o učenih stvareh / ne bodi tako učen, kdo te bo pa razumel
- 4. star. izveden, izobražen: učeni in ljudski pesniki / učeni in laični sodniki / govoril je vse jezike učene Evrope izobražene, kulturne
- 5. star. nanašajoč se na visoko izobrazbo, veliko znanje: končati učene šole / odločiti se za učeni stan; učeni poklici intelektualni
- 6. zastar. vešč, sposoben (na osnovi učenja): biti učen branja, ročnih spretnosti / grščine najbolj učen profesor
- 7. zastar. ki se razume na kaj, pozna kaj: kmet, učen pravu; v sveto pismo učen človek; prisl.: učeno govoriti; to se sliši zelo učeno; sam.: rad pove kaj učenega; star. učeni o tem še razpravljajo učenjaki
ukàz -áza m (ȁ á) - 1. izrazitev volje, da kdo mora uresničiti kako dejanje: izdati, ponoviti, preklicati ukaz; glasen, oster ukaz; gospodarjev ukaz; pismeni, ustni ukaz; ukaz predsedstva; ukaz o mobilizaciji, umiku / narediti kaj na ukaz, po ukazu; gostje so kot na ukaz vstali in odšli zelo hitro in vsi hkrati
// dati ukaz ukazati; dobil sem ukaz, da moram ostati; imam ukaz, da vas preiščem / ekspr. volja daje ukaze nogam, rokam
// kar se ukaže, ukazuje: izpolniti, ubogati ukaz; izmakniti se ukazu obveznosti, ki sledi iz ukaza
// ukaz je ukaz kar se ukaže, mora biti uresničeno
// besedilo, znak te izrazitve: ukaz se glasi: vsi moški se morajo zbrati na trgu; gospodarjevi ukazi so odmevali po hiši; izreči, slišati ukaz; kaj piše v ukazu / nalepiti, raztrgati ukaz - 2. zahteva računalniku, programirani napravi, da opravi določeno operacijo: naprava na ukaz ni reagirala / poslati satelitu ukaz, naj spremeni položaj
- 3. ekspr., navadno v povedni rabi kar je za koga tako, da se mora brezpogojno upoštevati: odkritosrčnost je zame ukaz; njegova želja je zanjo ukaz / to je življenjski ukaz
ultimát -a m (ȃ) - 1. zadnji, svarilni poziv za izpolnitev česa v določenem roku: dati, postaviti komu ultimat; biti postavljen pred ultimat
- 2. jur. zadnji, končni poziv vlade ene države vladi druge države, naj reši sporno vprašanje, sicer bodo sledili nasprotni ukrepi, navadno vojna napoved: groziti z ultimatom
// akt s tako zahtevo: izročiti, poslati ultimat
upráva -e ž (ȃ) - 1. dejavnost, ki se ukvarja z urejanjem, usmerjanjem življenja v kaki družbeni skupnosti: modernizirati upravo; urediti upravo, sodstvo in zakonodajo; zaposliti se v upravi; vodilna mesta v upravi / civilna, vojaška uprava
// organi, ki opravljajo to dejavnost: organizirati upravo; državna, občinska, zvezna uprava; struktura deželne uprave / strokovno neustrezna uprava upravni delavci
// s prilastkom osnovna enota za opravljanje dejavnosti na kakem področju splošnega pomena: carinska, davčna uprava; geodetska uprava; pravosodna uprava - 2. organi v kaki delovni skupnosti, ki odločajo o življenju, opravljanju temeljnih nalog v tej skupnosti: poslati dopis upravi podjetja; fakultetna, gledališka, rudniška, tovarniška uprava; pritožiti se na upravo pristanišča; prostori uprave / taboriščna uprava / biti v službi na upravi / delavci so se zbrali pred upravo upravno stavbo, upravnimi prostori
- 3. upravljanje: prevzeti upravo nad določenim ozemljem; priti pod državno upravo / zaupati komisiji upravo gledališča / slaba uprava stavb
● pog., šalj. lahko se pritožiš na sončno upravo nikamor se ne moreš pritožiti; pog., šalj. zaposlen je pri sončni upravi nikjer; sploh ni zaposlen
♦ jur. javna uprava odločanje o javnih zadevah; sistem organov, ki odločajo o javnih zadevah; notranja uprava dejavnost organov za notranje zadeve; obča uprava dejavnost, ki na splošno skrbi za redno delovanje zlasti državne uprave; prisilna uprava do 1977 začasna uprava v gospodarski organizaciji, ki bi lahko prišla zaradi velikih nepravilnosti v stečaj; skupna uprava politična in gospodarska oblast dveh ali več držav na istem ozemlju; kondominij; vojaška uprava začasna izvršna oblast vojske na zasedenem ozemlju; uprava državne varnosti do 1967 organizacijska enota zveznega in republiškega organa za notranje zadeve, ki skrbi za varovanje ustavne ureditve; uprava za notranje zadeve posebni in območni upravni organi v sestavu republiškega sekretariata za notranje zadeve; zgod. mandatna uprava med obema vojnama upravljanje tujega ozemlja, za katero določeno državo pooblasti mednarodna organizacija
uprávništvo -a s (ȃ) služba upravnika: prevzeti upravništvo v inštitutu
● redko poslati prošnjo na upravništvo upravo
uràd -áda m (ȁ á) - 1. organ državne oblasti za urejanje določenih zadev, opravljanje določenih nalog, navadno povezanih s pisarniškimi opravili: urad izdaja dovoljenja, potrdila; poslati pritožbo, prošnjo uradu; voditi urad; biti v službi na uradu, v uradu; dopis, žig urada; načelnik, predstojnik urada; oddelek, odsek, referat urada; pisarne, sedež urada / carinski urad carinarnica; v nekaterih državah cenzurni, cesarski, dvorni urad; davčni urad uprava za družbene prihodke; krajevni urad upravni organ občinske skupščine zunaj njenega sedeža; matični urad oddelek občinske skupščine za matične zadeve; okrožni urad v stari Avstriji organ državne oblasti, ki ga vodi predstojnik političnega okrožja; patentni urad; tiskovni urad v nekaterih državah organ vlade za stike z javnostjo; zvezni urad za cene zvezni zavod za cene
// navadno s prilastkom organ, služba ustanove, organizacije ali posameznika, zlasti funkcionarja, za urejanje določenih zadev, opravljanje določenih nalog, navadno povezanih s pisarniškimi opravili: informacijski, sprejemni, vpisni urad / škofijski, župnijski urad; v nekaterih državah urad kanclerja, komisarja; pri judih urad rabina / urad direktorja direktorjeva pisarna
// knjiž., navadno s prilastkom enota, oddelek javne ustanove, javne službe za opravljanje določenih nalog, navadno povezanih s pisarniškimi opravili: brzojavni, telegrafski urad; poštni urad pošta - 2. navadno s prilastkom vodstveni organ, služba mednarodne organizacije, združenja za urejanje določenih zadev, opravljanje določenih nalog, navadno povezanih s pisarniškimi opravili: združenje bo ustanovilo poseben urad / mednarodni urad za mere in uteži
- 3. navadno s prilastkom podjetje, ki opravlja posredniške posle; agencija: potovalni, turistični urad / obveščevalni, poročevalski urad ustanova, organizacija za zbiranje novic, informacij in njihovo posredovanje zlasti sredstvom javnega obveščanja
- 4. prostor, poslopje tega organa, službe, enote: urad je še zaprt; čakati pred uradom; vstopiti v urad; preurediti prostor v urad; trg pred uradom / urad je razmetan oprema tega prostora
● ekspr. iti na matični urad poročiti se; urad za najdene predmete oddelek avtobusne, železniške postaje ali občinskega organa, ki hrani, vrača najdene predmete; urad za posredovanje v nekaterih deželah ustanova, podjetje, ki posreduje pri nakupu stanovanj, sklepanju zakonskih zvez, zaposlovanju
♦ polit. urad za narodnosti služba Izvršnega sveta Republike Slovenije za financiranje dvojezičnega poslovanja občinskih upravnih in pravosodnih organov na dvojezičnih področjih Slovenije; žel. prometni urad oddelek železniške postaje za urejanje prometa; prostor, iz katerega vlakovni odpravnik ureja promet, navadno na železniški postaji
urgénca -e ž (ẹ̑) adm. opomin, ponovna zahteva, da kdo izpolni obveznost: po več urgencah so le dobili naročeno blago; pismena, telefonska urgenca / urgenca za neporavnani račun / napisati, odposlati urgenco
● žarg., med. poslati bolnika na urgenco na oddelek za nujno, takojšnjo medicinsko pomoč
urológ -a m (ọ̑) zdravnik specialist za urologijo: poslati bolnika k urologu
vabílce -a s (ī) ekspr. manjšalnica od vabilo: poslati komu vabilce
vedéta -e ž (ẹ̑) knjiž. - 1. stražarsko, opazovalno mesto blizu sovražnika: oficir je stal na vedeti pred prvo bojno črto
- 2. predstraža, izvidnica: poslati naprej vedeto
- 3. slaven, slovit človek: postati vedeta / filmska vedeta
véstnik -a m (ẹ̑) - 1. glasilo kake organizacije, ustanove: izdajati vestnik / uradni vestnik bilten
// Planinski vestnik; Pomurski vestnik - 2. zastar. sel, znanilec: poslati v vas vestnika / jaz sam bom vestnik vašega obiska
vía prisl. (ȋ) knjiž. po poti čez, po poti skozi; skozi: potovati v Zagreb via Zidani Most / blago poslati via Ljubljana
voléj tudi voléy -a [-ej] m (ẹ̑) šport., pri nogometu položaj leteče žoge, preden se dotakne tal: dati gol iz voleja
// strel, udarec žoge v tem položaju: z volejem poslati žogo v gol; neskl. pril.: volej predložek, udarec
vólna -e [u̯n] ž (ọ́) - 1. dlaka ovc in nekaterih drugih živali: striči volno; dolga, kodrava, mehka volna; lasje, beli, mehki kot volna / česati, prati, sukati volno; surova volna; volna koz, kuncev; volna s hrbta; ovce za volno
// niti iz teh dlak: navijati, presti volno; volna za pletenje, tkanje; klobčič volne / angorska, domača volna; blago iz kašmirske volne; strojna volna za strojno pletenje; umetna volna iz umetnih snovi - 2. teh., navadno s prilastkom snov v neurejeni nitasti, vlaknasti obliki, zlasti za izolacijo: izolacijska, izolirna volna / mineralna volna volni podoben proizvod iz rudnin; steklena volna iz steklenih vlaken; žlindrina volna vlakna iz žlindre
● ekspr. iz ušes mu raste volna iz sluhovoda mu rastejo dlačice; ekspr. z volno porasli listi, stebla z mehkimi dlačicami; ekspr. poslati koga po žabjo volno poslati ga z nesmiselnim naročilom proč; ekspr. presti žabjo volno delati kaj nemogočega, nesmiselnega
♦ agr. enoletna volna od prvič striženih (nad) eno leto starih jagnjet; les. lesna volna grobi volni podoben lesni proizvod; papir. papirna volna v zelo tanke trakove zrezan papir, zlasti za embalažo, polnilno snov; teh. jeklena volna tanki in dolgi jekleni ostružki; tekst. celična volna umetno celulozno predivo; mikana, runska, strojarska volna; trgana volna dobljena s trganjem volnenih odpadkov preje, tkanin in pletenin
vprašálnik -a m (ȃ) besedilo z vprašanji, s katerimi se želi dobiti določene podatke: razmnožiti, sestaviti vprašalnik / anketni vprašalnik; vprašalnik za raziskavo javnega mnenja
// list, listi s takim besedilom: poslati komu vprašalnik; rubrike vprašalnika / izpolniti vprašalnik; vpisati v vprašalnik
vrág -a m (ȃ) - 1. evfem. hudič: vrag se mu prikazuje; skleniti z vragom pogodbo za dušo; bati se koga kot živega vraga zelo; smrdeti kot tisoč vragov zelo; črn, grenek, hudoben kot vrag zelo
// ali ga je vrag obsedel, da je tak / kot kletvica: o ti vrag ti; da bi te vrag; vrag te odnesi, vzemi; tristo vragov kosmatih, zelenih / naslikati vraga z rožički, repom in kopiti / iz škatle plane vrag figura na vzmeti, ki predstavlja hudiča - 2. ekspr. zloben, hudoben človek: bodi previden, ta vrag je zmožen vsega / ta človek je pravi vrag
// pog., z oslabljenim pomenom izraža negativen odnos do osebe ali stvari, ki jo določa navadno prilastek: niti en vrag ne kupi pri njem; ta vrag se ga večkrat napije / zmeraj dela, piše kakega vraga / vsega vraga najdeš, samo tistega ne, kar potrebuješ vse mogoče stvari
// kot psovka: le čakajte, vragi; vrag ti pasji, ne boš več dolgo lajal - 3. zastar. sovražnik: ujeti nekaj vragov / naša vojska je premagala vraga
- 4. pog., ekspr., navadno s prilastkom hrup, nemir: ne zganjajte vendar takega vraga zaradi te malenkosti / ta novica je naredila vraga in pol veliko vznemirjenje, zanimanje
- 5. pog., ekspr. neprijetnosti, težave: gospodar se je vrnil, zdaj bo pa vrag / da, to je tisti vrag, denarja nimamo; no, zdaj pa imamo vraga / boš že videl vraga / v povedni rabi carina, vojska je vrag
- 6. pog., ekspr., v povedno-prislovni rabi izraža
- a) neprijetnost, težavnost česa: vrag je stati dve uri na mrazu; vrag je, če ti gre vse narobe
- b) nezadovoljstvo nad čim: vrag je vse skupaj
- 7. pog., ekspr., v prislovni rabi izraža
- a) s predlogom visoko stopnjo: do vraga vse uniči; pot se od vraga vleče; od vraga hiter je
- b) močno zanikanje: vraga veš, kako bo čez pet let; saj je prinesel. Vraga je / vraga kosmatega so plačali, nič
- c) v zvezi z vedeti negotovost, nedoločnost: to je izgubil vrag ve kateri človek; kdaj pridejo? Vrag vedi / zdaj so vrag si ga vedi kje; vrag ti ga vedi, kako je bilo
- 8. pog., ekspr., v zvezi poslati koga, iti, pobrati se k vragu izraža jezno odklonitev prisotnosti koga, zveze s čim: če vam ni prav, se poberite k vragu / pojdi k vragu s svojo zahtevo / ko so mu to povedali, jih je poslal k vragu / elipt. k vragu še denar
- 9. pog., ekspr., v medmetni rabi izraža
- a) močno čustveno prizadetost: vrag (ga) vedi, kod hodi; kdo, za vraga, te je poslal tja
- b) močno zanikanje ali omalovaževanje: vrag, pa tako plačilo
- c) podkrepitev trditve: ni vrag, da pridejo; tristo vragov, da je res
- č) jezo, nejevoljo nad kom: vrag naj ga vzame; da bi te vrag; kako, za vraga, pa naj jaz to vem
● pog., ekspr. podjetje jemlje, je vzel vrag propada, je propadlo; pog., ekspr. skril sem ga, da ga vrag ne najde prav nihče; pog., ekspr. ko sede za volan, ga obsede vrag postane nepremišljen, izzivalen, divji; pog., ekspr. živega vraga se ne boji prav nikogar; pog., ekspr. izpuliti vragu rep doseči, napraviti kaj navidez nemogočega; z drznim dejanjem napraviti kaj neškodljivo; pog., ekspr. doživeti, narediti vraga in pol zelo veliko; pog., ekspr. slikati vraga bolj črnega, kot je v resnici imeti kaj za bolj negativno, kot je v resnici; pog., ekspr. ta človek je od vraga doseže tudi kaj navidez nemogočega; je zelo hudoben; pog., ekspr. hiša, kupčija je šla k vragu je propadla; pog., ekspr. tega za vraga ne morem najti nikakor; pog., ekspr. če jih gre pet ali šest, je vendar isti vrag je vseeno; pog., ekspr. odšel je. Vrag z njim izraža jezo in nezadovoljstvo; pog., ekspr. jezditi, voziti kot vrag zelo hitro, dobro; preg. kadar ima vrag mlade, nima nikoli samo enega slabih posledic česa hudega, nezaželenega je navadno več
♦ rib. morski vrag manta; zool. morski vrag morska riba z velikimi usti, ki privablja plen z izrastkom na šibi podobni tvorbi hrbtne plavuti, Lophius piscatorius
vrága pog., ekspr.: vraga, dajte že enkrat mir; prišel je. Vraga; to je živčnost. Vraga živčnost, strahopetnost; prim. vragsigavedi, vragvedi ipd.
vréči vŕžem dov., vŕzi vŕzite in vrzíte; vŕgel vŕgla (ẹ́ ȓ) - 1. s silo, navadno ročno, povzročiti, da preide kaj po zraku na drugo mesto: pobral je kamen in ga vrgel; vreči poleno na ogenj; vreči kaj skozi okno; vreči z desno roko; hitro, silovito vreči / vrgel (si) je torbo čez ramo in odšel / vreči mrežo, trnek v vodo; vreči sidro / vreči kepo v koga; vreči puščico v sredino tarče zadeti z njo sredino; vreči žogo visoko v zrak / vrgel je lopato iz rok in stekel; vreči proč pokvarjeno hrano zavreči; vreči stran prazno steklenico odvreči
// dogovorili so se, da bodo vrgli kovanec se bodo odločili na podlagi dogovorjenega pomena obrnitve kovanca po metu; vrgla sta kocko za zadnjo cigareto žrebala sta s kocko
// ekspr. vojaki so vrgli orožje iz rok so se razorožili; niso se hoteli več bojevati; ekspr. vreči kovanec v avtomat dati, spustiti
♦ šport. vreči kopje
// nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom s silo povzročiti, da preide kaj na drugo mesto: konj je jezdeca vrgel s sebe / reka ga je vrgla na obalo; vihar je brodolomce vrgel na otok / brezoseb.: utopljenca je vrglo na breg; čoln je vrglo na sredo reke / bombniki so vrgli bombe spustili
// vreči oporišče v zrak razstreliti ga - 2. navadno s prislovnim določilom s silo povzročiti, da kaj hitro, sunkovito spremeni položaj v prostoru: sunek ga je vrgel nazaj; brezoseb. med zaviranjem je potnike vrglo naprej; ekspr. sanje so ga vrgle kvišku zaradi njih se je prebudil, sedel
// vrgla ga je božjast dobil je napad božjasti
// ekspr. hitro, sunkovito premakniti kak del telesa: vrgla je glavo nazaj in se zasmejala; sedel je in vrgel noge od sebe; vreči roke kvišku - 3. s silo spraviti koga na tla, v ležeči položaj: zgrabil je nasprotnika in ga vrgel / pes je vrgel otroka v sneg / vreči koga na tla, po tleh; pren., ekspr. že najmanjši neuspeh ga vrže
// nav. 3. os., pog. povzročiti, da mora kdo ležati: bolezen, skrb ga je vrgla na posteljo; brezoseb. nekaj dni je še hodil okoli, potem pa ga je vrglo - 4. ekspr., s prislovnim določilom s silo spraviti koga od kod: vreči koga iz gostilne, stanovanja, urada / vreči koga čez prag / pog. vreči koga ven
- 5. ekspr. dati živini (živinsko) krmo: stopil je v hlev, da bi vrgel kravam / vreči konju ovsa / vreči kokošim
- 6. ekspr., s prislovnim določilom poslati, premestiti: sovražnik je svoje glavne sile vrgel na jug; četo so vrgli v boj / usoda ga je vrgla v ta kraj
- 7. ekspr., s prislovnim določilom hitro, nepopolno napisati, narisati: na papir je vrgel nekaj verzov; na platno je vrgel prijateljevo podobo
- 8. ekspr., s prislovnim določilom, v zvezi vreči oči, pogled pogledati: vrgel je oči na razglas, sliko; vreči neprijazen pogled po kom, za kom / že zdavnaj je vrgel oči nanjo je vzbudila njegovo zanimanje; kritik je skušal vreči pogled na njegovo celotno delo ga (na kratko) oceniti, ovrednotiti
- 9. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: vreči opazko, vprašanje; vrgel mu je psovko; za njim je vrgel jezno kletev / sonce je vrglo zadnji žarek skozi okno / lažeš, je vrgel iz sebe hitro, silovito rekel
// v zvezi z v povzročiti, da kdo preide v stanje, kot ga nakazuje določilo: ta dogodek ga je vrgel v bes, obup - 10. navadno s prislovnim določilom povzročiti, narediti, da kaj kje je: gora je vrgla svojo dolgo senco na melišča; smreke so vrgle sence po pobočju / brezoseb. čez noč je vrglo nekaj snega padlo
// publ., v zvezi z na povzročiti, da se na kaj gleda, o čem misli tako, kot nakazuje določilo: tako ravnanje je vrglo čudno luč nanj; to je vrglo senco na vse sodelavce / vreči na koga sum - 11. pog., s prislovnim določilom dati, prinesti denar, dobiček: kupčija mu je precej vrgla; prodaja mu je vrgla toliko, da je lahko poplačal vse dolgove / les mu je vrgel lepe denarce
// prinesti, dati: glasovanje mu je vrglo malo glasov / koliko metrov drv bo vrglo drevo
● ekspr. liter vina ga vrže od litra vina je zelo pijan; nar. svinja je vrgla sedem prašičkov povrgla; ekspr. vreči karte na mizo razkriti komu vsa dejstva, vse zahteve; vreči jasno luč na kaj popolnoma razkriti kaj; pog. vreči partijo taroka zaigrati; ekspr. vrgla mu je poljubček poljubila prste svoje roke in jo obrnila, iztegnila proti njemu; ekspr. kmalu je vrgel puško v koruzo ni več vztrajal, je obupal; nar. repo vržemo naredko posejemo, vsejemo; vreči komu rokavico nekdaj pozvati ga na dvoboj; ekspr. vreči komu trnek z zvijačo poskušati pridobiti koga za svoj namen; pog. varovalko je ven vrglo varovalka je pregorela; publ. vreči vlado povzročiti, da mora odstopiti; ekspr. vreči koga iz društva, stranke, šole izločiti, izključiti; pog., ekspr. že navsezgodaj so ga vrgli iz postelje so zahtevali, povzročili, da je moral vstati; ekspr. vrgli so ga iz službe odpustili so ga, odpovedali so mu delovno razmerje; ekspr. ropot ga je vrgel iz spanja zaradi ropota se je prebudil; ekspr. ta misel ga je vrgla iz tira ga je vznemirila, razburila; ekspr. vreči koga s prestola vzeti mu oblast; star. vreči koga s prižnice oklicati; pog. vreči skrbi čez ramo ne ukvarjati se z njimi; ekspr. vrgla je to novico med zbrane prijatelje nenadoma, nepričakovano jim jo je sporočila; ekspr. vreči denar na cesto, skozi okno, stran dati, izdati denar za kaj nekoristnega, nevrednega, nesmiselnega; ekspr. vreči koga na cesto odpustiti, odsloviti ga (iz službe); prisilno ga izseliti; ekspr. vreči obleko nase, s sebe hitro se obleči, sleči; nižje pog. vreči koga na šajbo ne narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; ekspr. vrgli so ga v ječo zaprli so ga; ekspr. poročilo je hotel vreči v koš uničiti, zavreči; ekspr. knjige je vrgel v kot trajno ali začasno je nehal študirati; ekspr. to mu je vrgel v obraz to mu je brez obzirov rekel, očital; ekspr. vreči hrano vase hitro, hlastno pojesti; ekspr. vreči kozarček žganja vase izpiti na dušek; pog. profesor ga je vrgel pri izpitu negativno ocenil; pog. čez vreči izbruhati, izbruhniti; pog. komu kaj naprej vreči očitati; pog. kar nazaj ga je vrglo, ko je to slišal zelo je bil presenečen; bibl. kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo človek ne sme obsojati drugih, če sam ni brez napak
vréči se nav. ekspr. - 1. s prislovnim določilom s sunkovitim odrivom se premakniti kam: ranjenec se je vrgel kvišku, a je spet padel; ko je opazil nevarnost, se je vrgel nazaj
// s sunkovitim odrivom se premakniti z določenim namenom z enega mesta na drugo: vratar se je vrgel za žogo in jo ujel / iz obupa se je vrgel v prepad s skokom v prepad naredil samomor; vreči se v vodo skočiti - 2. v zvezi z na hitro, sunkovito se premakniti h komu z namenom napasti ga: vrgel se je nanj in ga začel tepsti; vreči se na koga kot ris / kragulj se vrže na svoj plen / z veliko vojsko se je vrgel na nasprotnika
- 3. s prislovnim določilom hitro, sunkovito uleči se: ob zvoku sirene se je vrgel na tla; oblečen se je vrgel na posteljo
- 4. navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z na, v izraža nastop intenzivne dejavnosti, kot jo določa samostalnik: z vso vnemo se je vrgel na delo, v študij; vreči se v boj; vrgel se je v branje / vrgel se je v beg začel bežati
// s širokim pomenskim obsegom intenzivno začeti določeno dejavnost, katere predmet izraža dopolnilo: zgodaj spomladi se je vrgel na vrt / vrgli so se na jedačo začeli hlastno, obilno jesti; z navdušenjem se je vrgel na knjigo jo je začel brati, študirati; vrgel se je na politiko začel politično delovati
● ekspr. vrgla se mu je okrog vratu navdušeno ga je objela; slabš. vreči se na kolena pred kom poklekniti pred kom; ekspr. sin se je vrgel po očetu ima njegove lastnosti
vŕžen -a -o: v vodo vržen kamen; plašč, vržen čez ramo; četa, vržena v boj
♦ filoz. človek je vržen v svet po eksistencialistični filozofiji človek biva brez vnaprejšnje določenosti
vzdárje -a s (ȃ) zastar. povračilo: dati komu vzdarje za darove / za vzdarje poslati šopek rož
vzórec -rca m (ọ̄) - 1. stvar, katere lastnosti, značilnosti se posnemajo, upoštevajo kot merilo: določiti, izbrati vzorec; delati predmete po vzorcu / fantazijska slika nima vzorca v naravi / ta oseba je bila pisatelju vzorec za glavnega junaka
- 2. besedilo s splošnimi, tipičnimi lastnostmi, značilnostmi, namenjeno za ustvarjanje posameznih besedil iste vrste s posnemanjem: napisati, sestaviti vzorec; vzorec pisma, prošnje; vzorec za prisego
- 3. kar sestavljajo likovne sestavine, ki se na kaki površini navadno pravilno ponavljajo: prerisati vzorec; geometrijski, karirast, rožast vzorec; vzorec na blagu, steni; pletenina, preproga z vzorcem; vzorec in podlaga / ledeni vzorci na šipah; vzorec črt na koži / risar vzorcev za tapete
- 4. kar sestavljajo ponavljajoče se bistvene, tipične lastnosti, značilnosti česa: teorija ureja dejstva v vzorce; Trubarjev vzorec jezika; ustaljeni vzorci vedenja
- 5. s prilastkom kar s svojimi lastnostmi, značilnostmi nazorno, neposredno kaže lastnosti, značilnosti česa splošnega: to gledališče je vzorec modernega gledališča; ravnanje čebel je vzorec instinktivnega ravnanja
- 6. manjša količina snovi, po lastnostih, značilnostih katere se ugotavljajo lastnosti, značilnosti enote, kateri pripada: analizirati, vzeti vzorec; vzorec mesa, zraka / vzorec za preiskavo
// soc. manjša skupina bitij, predmetov, po lastnostih, značilnostih katerih se statistično ugotavljajo lastnosti, značilnosti vseh bitij, predmetov določene skupnosti, vrste: vzorec obsega sto oseb; za enoto vzorca vzeti gospodinjstvo / reprezentativni vzorec / statistični vzorec - 7. manjša količina blaga, ki kaže, ponazarja lastnosti, značilnosti vrste, celote: poslati kupcu vzorec / knjiga vzorcev / reklamni vzorec
- 8. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi za vzorec zelo malo: snega je padlo komaj za vzorec / v povedni rabi na trgu ni pomaranč niti za vzorec
● ekspr. človek je zanj vzorec brez vrednosti stvar brez vrednosti, pomena
♦ jur. papilarni vzorec ki ga sestavljajo papilarne črte; lingv. sklanjatveni, spregatveni vzorec skupek enakih sklanjatvenih, spregatvenih oblik besed; obl. norveški vzorec večbarvni vzorec na pletenini, navadno športni, z desnimi petljami; patentni vzorec na pletenini iz menjavajočih se desnih in levih petelj
zaprosíti -prósim dov. (ī ọ́) - 1. izraziti komu željo
- a) da kaj da, naredi: zaprositi koga za časopis; zaprositi za pomoč, službo, štipendijo; zaprositi za uslugo / zaprositi za pomočnika / zaprositi za besedo
- b) da kdo postane deležen česa: zaprositi za odpuščanje
● ekspr. zaprosil je za njeno roko zasnubil jo je
- 2. proseče reči, povedati: tiho je zaprosil: prižgi luč; zaprosil je, naj bo miren
zapróšen -a -o: poslati zaprošeni papir; vsakdo je bil zaprošen, da pomaga
zastópništvo -a s (ọ̑) zastopstvo: prevzeti zastopništvo / trgovsko zastopništvo / poslati na kongres zastopništvo
zaznámba -e ž (ȃ) - 1. glagolnik od zaznamovati: zaznamba višine vode ob poplavah / zaznamba izdelkov
- 2. knjiž. kratek zapis, opomba: pisateljeve zaznambe v knjigi / zaznamba o vpisu v državljansko knjigo na hrbtni strani rojstnega lista zaznamek
- 3. redko oznaka: zaznambe na napravah / poslati telegram z zaznambo «plača prejemnik»
- 4. jur. začasni, pogojni vpis sprememb v zemljiški knjigi: zaznamba razlastitve, vknjižbe / zemljiškoknjižna zaznamba
// vpis, zapis dejstva v uradnem postopku: zaznamba dražbenega naroka; zaznamba izvršljivosti terjatve
zdrávljenje -a s (á) glagolnik od zdraviti: zdravljenje mu ni pomagalo; podaljšati zdravljenje; poslati na zdravljenje v bolnico; biti na zdravljenju; dolgotrajno, pravočasno, uspešno zdravljenje; zdravljenje alkoholikov, narkomanov; zdravljenje z obsevanjem, zelišči; stroški zdravljenja / zdravljenje srčnih bolezni, pljučnice / ambulantno, domače zdravljenje; individualno, skupinsko zdravljenje; klimatsko zdravljenje
♦ med. konservativno zdravljenje pri katerem se skuša ohraniti ali obnoviti okvarjeni del telesa; ležalno zdravljenje pri katerem je ležanje njegov bistveni del; odprto zdravljenje opeklin, ran brez povoja; okupacijsko zdravljenje s primerno dejavnostjo, z opravljanjem primernega dela; stacionarno zdravljenje med katerim bolnik biva v zdravstvenem zavodu
zdravník -a m (í) kdor se poklicno ukvarja z zdravljenjem ljudi in je za to posebej usposobljen: biti, postati zdravnik; zdravnik pregleduje, zdravi paciente; poklicati zdravnika k bolniku; iti k zdravniku; poslati po zdravnika; dober, požrtvovalen, slaven zdravnik / ambulantni, hišni, ladijski zdravnik; dežurni zdravnik; oddelčni zdravnik ki opravlja organizacijska dela in nadzoruje delo na oddelku; otroški, šolski, vojaški zdravnik; sobni zdravnik ki zdravi in skrbi za bolnike v bolniški sobi
// očesni zdravnik; zobni zdravnik zobozdravnik; zdravnik specialist; zdravnik za kožne, pljučne, živčne bolezni
♦ med. lečeči zdravnik; zdravnik splošne medicine
zràk zráka m (ȁ á) - 1. zmes plinov, vodne pare in trdnih delcev, ki sestavlja ozračje: ali je tudi na drugih planetih zrak; plast zraka okrog zemlje
- 2. ta zmes, ki obdaja zemeljsko površino: zrak se dviga navzgor; zrak migota, ekspr. trepeta od vročine; mrzel, redek, suh, vlažen, vroč zrak; z dimom, vlago nasičen zrak; zrak nad vzhodno Evropo se je ohladil; zrak v industrijskih predelih je zelo onesnažen; gibanje, kroženje zraka; gostota, temperatura, tlak zraka; plasti zraka; tok zraka / arktični, celinski, polarni, tropski zrak; morski, planinski zrak
- 3. ta zmes, ki jo dihajo živa bitja: ves zasopel lovi zrak; vdihniti, globoko zajeti zrak; zadržati zrak v pljučih; življenje brez zraka ni mogoče
- 4. ta zmes, ki napolnjuje kak zaprt prostor, napravo: izpustiti zrak iz balona; izsesati zrak; vlažiti zrak v sobi; v prostoru je dober, izrabljen, ekspr. obupen zrak; dovod zraka
- 5. s to zmesjo napolnjen prostor nad zemeljsko površino: puščica je švistnila skozi zrak; ustreliti v zrak; ptice so krožile po zraku / napad iz zraka; pogled, posnetek iz zraka; imeti vojaško premoč v zraku
// s to zmesjo napolnjen prostor okoli česa, nad tlemi: košarkar je skočil v zrak in vrgel žogo v koš; s svežnjem papirja maha po zraku; pes je kost ujel v zraku / s prsti nekaj piše v zrak / gole veje dreves štrlijo v zrak - 6. v prislovni rabi, s predlogom izraža prostor zunaj stavbe, v naravi: iti malo na zrak; igrati se na zraku; na zraku sušiti kože, les; sprehajati se po svežem zraku
● redko zapri okno, zrak v sobi se je že premenjal soba se je že prezračila; ekspr. poglej, če je zrak čist če ni nevarnih ali nezaželenih oseb; ekspr. pomenil mu je toliko kot zrak nič; ekspr. po petih letih zapora spet diha svoboden zrak je svoboden, na prostosti; ekspr. od zraka se ne da živeti brez sredstev, dohodkov; žarg., lov. tudi izkušen lovec včasih naredi luknjo v zrak pri streljanju na divjačino zgreši; ekspr. tovarna je šla v zrak tovarno je uničila eksplozija; ekspr. pognati, poslati, spustiti bunker, most, hišo v zrak razstreliti; ekspr. vsak dan spusti dvajset cigaret v zrak pokadi; slabš. ves dan zija v zrak postopa; je brez dela; ekspr. hiti, da vse frči po zraku zelo; ekspr. to je v zraku na neki ne popolnoma jasen, otipljiv način obstaja; se bo verjetno zgodilo; ekspr. vprašanje je obviselo v zraku nihče ni odgovoril nanj; viseti v zraku ekspr. aretacije visijo v zraku se pričakujejo; ekspr. pomlad visi v zraku opazni so znaki pomladi; ekspr. potovanje visi v zraku še ni gotovo; ekspr. trditve visijo v zraku so neprepričljive, neutemeljene
♦ fiz. komprimirani zrak; med. residualni zrak ki ostane v dihalih po maksimalnem izdihu; meteor. nasičeni zrak ki vsebuje glede na temperaturo najvišjo mogočo količino vodne pare; suhi ki ima razmeroma nizko, vlažni zrak ki ima razmeroma visoko relativno vlago; navpično, vodoravno gibanje zraka; jedro hladnega zraka; prodor hladnega zraka; voj. raketa zemlja-zrak raketa, ki se izstreli z zemlje na cilj v zraku
žábec -bca m (ȃ) ekspr. - 1. žabji samec: žaba in žabec
- 2. človek žaba: poslati žabce v akcijo
žábji -a -e prid. (ȃ) nanašajoč se na žabe: žabje kvakanje, regljanje / jesti žabje krake / žabja mlaka / žabji samec / ekspr. zvečer se je oglasil žabji zbor / ekspr. rahitičen otrok z žabjim trebuhom velikim, napihnjenim; slabš.: imeti žabja usta zelo široka; človek z žabjimi očmi velikimi, izbuljenimi
● ekspr. tak je kot žabji pildek narobe grd, neprikupen; ekspr. poslati koga po žabjo dlako, volno poslati ga z nesmiselnim naročilom proč; ekspr. ocenjevati razmere z žabje perspektive s stališča, ki ni dvignjeno nadnje; šalj. žabja pijača voda; ekspr. žabja volna na gladini mlake skupki alg; ekspr. presti žabjo volno delati kaj nemogočega, nesmiselnega
♦ agr. žabja usta razpoka na robu zlasti trdega sira zaradi nepravilnega tehnološkega postopka; anat. žabja glava glava brez lobanjskega svoda; bot. žabji las vodna rastlina s tankim stebelcem in narobe jajčastimi ali črtalastimi listi, Callitriche; geom. žabja perspektiva perspektiva od spodaj; šport. žabji slog slog v smuku, pri katerem so kolena upognjena, zgornji del trupa nagnjen naprej in glava sklonjena, smuči pa široko razmaknjene; vet. žabji smrček temen smrček s svetlimi pegami ali svetel smrček s temnimi pegami; zool. žabji mrestžábje prisl.: žabje zelena barva
● ekspr. plavati po žabje plavati žabo
žóga -e ž (ọ̄) kroglast predmet, ki se pri igranju, športni igri meče, suva, odbija: žoga se odbije, poskakuje; brcniti, ujeti, vreči žogo; poditi se, teči za žogo / gumijasta žoga; napihnjena, predrta žoga; žoga iz cunj; let žoge; njegova glava je okrogla kot žoga / košarkarska, nogometna, rokometna, teniška žoga
// šport., navadno s prilastkom podaja, udarec takega predmeta v določeno smer: domače moštvo je z dolgimi žogami doseglo premoč na igrišču; vratar je uspešno lovil visoke žoge / doseči odločilne točke s skrajševanjem žog
● žarg., šport. žoga je okrogla izid športne igre z žogo se ne da vnaprej zanesljivo napovedati; pog. brcati žogo igrati nogomet; ekspr. otroci nabijajo žogo igrajo nogomet; publ. vratar gostujočega moštva je moral kar petkrat pobrati žogo iz mreže je dobil pet golov; publ. poriniti, poslati žogo v mrežo dati gol; ekspr. predsednik je podpredsedniku dvakrat namignil, naj uredi zadevo, a mu je ta obakrat vrnil žogo prepustil dolžnost, odgovornost za ureditev zadeve; žarg., šport. startati na prvo žogo prizadevati si jo takoj, čimprej dobiti
♦ šport. centrirati, izgubiti, podati, prestreči, servirati, voditi žogo; metati žogo iz avta; mrtva žoga ki jo držita dva nasprotna igralca nad tri sekunde; nošena žoga pri igrah z žogo odbitje, met žoge, pri katerem se ta zadržuje v roki dalj, kot je dovoljeno; rezana žoga pri tenisu in namiznem tenisu z nagnjenim loparjem odbita, udarjena žoga; sodniška žoga pri nekaterih igrah z žogo ki jo sodnik ob prekinitvi igre vzame in jo po njej spet vrne igralcem