Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. ukazovati, predpisovati, kako naj bo: društvena pravila tako določajo; to določa ustava, zvezni zakon / predpis določa delovno obveznost; določati davčno osnovo; prejemki se določajo po pravilniku / prodajna služba določa dobavne roke
   // izbirati, namenjati za kaj: kandidate določa komisija; določati igralce za reprezentanco
2. 2. na podlagi znakov, podatkov postavljati kaj v kako skupino, okvir: določati pasmo živali; določati krvne skupine / določati strani neba

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. um. likovno upodobljen predmet ali živo bitje; kip, podoba: kipar je dokončal figuro borca; slikar se je poleg tihožitij največ ukvarjal z ženskimi figurami; zbirka bronastih figur / voščene figure lutke
   // na vrčih so vrezane različne figure liki
   ♦ geom. geometrična figura geometrični lik
2. 2. nav. ekspr., s prilastkom oseba kot nosilec kake lastnosti: ta tvoj znanec je res simpatična figura / nikoli si ne bi mislil, da je ta človek tako klavrna figura / predsednik je v društvu čisto navadna figura njegove funkcije dejansko opravljajo drugi
   ● slabš. on je zraven samo za figuro on pri stvari nič ne pomeni, ne koristi
   // oseba, lik, zlasti kot literarna upodobitev: centralna figura komedije; karakterna dramska figura; postranska figura v romanu / igralci so ustvarili res dobre figure
3. 3. redko postava: kroj je primeren le za majhne figure
4. 4. šah. vsak od različno izoblikovanih predmetov za igranje šaha, razen kmeta: dobiti, menjati, postavljati figure / igrati z belimi, črnimi figurami; eksponirana figura; težka figura trdnjava ali dama; blokada figure / šahovske figure
   // igr. igralna karta s podobo, navadno živega bitja: na sedmico je vrgel figuro
5. 5. skupina med seboj povezanih gibov pri plesu ali nekaterih športih: drsalca sta izvajala zelo zahtevne figure; plesala sta brez figur / godba igra zadnjo figuro četvorke / pilot je delal drzne figure obrate, akrobacije
6. 6. lit. posebej izbrani in uporabljeni glasovi ali besede za pesniško izražanje: govorna, pesniška, retorična figura / besedna, glasovna figura
7. 7. muz. skupina tonov, ki se ponavlja: klavirska spremljava iz enoličnih figur

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. delati, da kaj na kaj deluje, učinkuje: izpostavljati telo soncu, zraku; ne izpostavljajte otroka hitrim temperaturnim spremembam / ekspr. izpostavljati se sovražnikovim kroglam
   // delati, da je kdo v neprijetnem, nevarnem položaju: izpostavljati slabe učence posmehu; izpostavljati se (smrtni) nevarnosti; ni dobro, da se izpostavljaš
2. 2. postavljati koga na samoten, nezavarovan kraj, z namenom rešiti se skrbi zanj: izpostavljati bolne otroke in starčke; pren., ekspr. javno izpostavljati svoje neznanje
   ● knjiž., redko ta kip so izpostavljali le ob redkih priložnostih razstavljali

izpostávljati se očitno, močno zavzemati se za kaj ne glede na nevarnost; eksponirati se: izpostavljal se je za prijatelje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. bočiti prsi: poveljnik se je izprsaval, da bi bil videti večji
2. 2. ekspr. bahati se, postavljati se: zmeraj se izprsava

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

jéžiti se, tudi ježíti se 
1. 1. postavljati se v tak položaj, kot so bodice pri ježu: dlaka se psu ježi; lasje so se mu ježili / mačka se ježi dobiva, ima naježeno dlako
   ● ekspr. lasje se mu ježijo od strahu zelo ga je strah
2. 2. ekspr. izražati nejevoljo, nezadovoljstvo: ljudje so se začeli ježiti proti temu / za vsako malenkost se ježi se jezi, prepira

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

koráčiti se bahati se, postavljati se: dečki so se koračili na lesenih konjičkih / koračiti se s svojim junaštvom

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. postavljati se, ponašati se: pijanci so se prepirali in košatili; košatil se je pred njo; košati se kakor petelin / košatil se je s svojimi uspehi bahal
   // v soncu so se košatila pšenična polja
2. 2. oblastno, prevzetno se vesti, ravnati: v naši hiši se ne bo košatila; pren. pri hiši se je košatil napuh
3. 3. knjiž. biti košat, bujno razraščen: krošnja se košati / ob cesti se košati drevje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. dajati komu kaj za kaj drugega, drugačnega: menjavati koruzo za sol / menjavati lire, marke za dinarje dajati ali dobivati lire, marke za enakovredno, ustrezno vsoto dinarjev
2. 2. dajati, postavljati kaj na mesto, kjer je bilo prej drugo iste vrste: medtem ko je menjaval žarnico, je zaslišal kričanje / pogosto menjavati perilo, srajce preoblačiti se; menjavati seme uporabljati za setev seme druge, drugačne sorte
   // delati, da kdo drug dobi, prevzame opravilo, mesto kake osebe: trener je menjaval igralce; straže so se menjavale vsaki dve uri / gostje v tem hotelu se pogosto menjavajo določeni gostje so v njem le malo časa
3. 3. z oslabljenim pomenom izraža, da prehaja osebek s prvotnega, prejšnjega mesta, položaja na drugega: menjavati skrivališče / menjavati hotele, prostore / pogosto je menjavala ljubimce
4. 4. delati, da dobi kaj drugačno obliko, stopnjo, vsebino: menjavati navade, stališča; menjavati vrstni red; podoba tega naselja se hitro menjava / svoje prepričanje menjava kakor srajce večkrat, pogosto ga menja
   ● od jeze menjava barve bledi in rdi hkrati
   ♦ med. menjavati glas spreminjati glas iz deškega v moškega v dobi pubertete; mutirati

menjávati se s prislovnim določilom  izraža, da pojavi, predmeti so, se pojavljajo drug za drugim: ob poti so se menjavale njive in gozdički / dež se menjava s soncem; noč se menjava z dnevom

menjavajóč -a -e: menjavajoče se razpoloženje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. dajati komu kaj za kaj drugega, drugačnega; menjavati: menjevati koruzo za sol / s prijateljem si menjujeta znamke
2. 2. dajati, postavljati kaj na mesto, kjer je prej bilo drugo iste vrste: žena ravnokar menjuje zavese
   // delati, da kdo drug dobi, prevzame opravilo, mesto kake osebe: ta trener premalo menjuje igralce; v slabem podjetju se delavci pogosto menjujejo
3. 3. z oslabljenim pomenom izraža, da prehaja osebek s prvotnega, prejšnjega mesta, položaja na drugega: menjevati bivališče / rad menjuje hotele / kar naprej menjuje službe
4. 4. delati, da dobi kaj drugačno obliko, stopnjo, vsebino: menjevati pravopis; položaj na bojišču se pogosto menjuje

menjeváti se izraža, da pojavi, predmeti so, se pojavljajo drug za drugim: fantazijski prizori se menjujejo s stvarnimi opisi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. premikati delce kake snovi, da se ta združi, enakomerno porazdeli: mešati polento; mešati s kuhalnico, žlico; hitro, počasi mešati; strojno mešati
   // premikati prste, roke v čem gostem: mešati z roko po kupu fižola, po laseh
2. 2. dajati skupaj različne snovi, da se združijo v enotno (novo) snov: ta slikar barve vedno meša; dobro zna mešati pijače / mešati vino z vodo; olje se ne meša z vodo / mešati koruzo s pšenico / cel dan je mešal beton, malto; mešati cocktaile
   // dajati, postavljati skupaj stvari, ki po lastnostih, značilnostih ne spadajo skupaj: ne mešaj čistega perila z umazanim / mešati karte delati, povzročati, da so v kupu skupaj karte različne vrednosti, barve
   // otroci mu v knjižnici mešajo knjige; nikar ne mešajte listkov
3. 3. miselno združevati, povezovati znake, pojme za kaj z napačnim pomenom, predstavo: mešati formule, končnice; mešati pojma konkaven in konveksen / mešati imena učencev / mešati sanje z resničnostjo
   // uporabljati v kakem jezikovnem sistemu jezikovne elemente drugega, tujega jezika: izseljenci so mešali angleščino in slovenščino; v poljščino je mešal ruske besede
4. 4. ekspr. povzročati, da postane kdo udeležen pri čem: zdaj meša še brata v spor; kar naprej se mešajo v njegove pristojnosti
5. 5. ekspr. povzročati, da kdo nima urejenih, pravilnih misli, predstav: samo meša ga s svojimi nazori; mešati ljudstvo / taki filmi mešajo mladim glavo
   ● dve uri je mešal blato po hribih hodil po blatu; pog. mešati glavo dekletu vzbujati ljubezen; pog. avto mu meša glavo veliko premišljuje, govori o avtu; ekspr. ne mešaj te godlje ne povzročaj, da bo neprijeten, zapleten položaj še bolj neprijeten, zapleten; ekspr. meša mu načrte, pog. štrene preprečuje, ovira njegove načrte; nar. mešati redi razmetavati redi, trositi; pog. tega ne bom pil, ker sem že vino, pa nočem mešati piti različne pijače drugo za drugo; pog. ne mešaj se med njiju pusti ju, naj svoje zadeve sama urejujeta; ekspr. njihova kri se ne bo mešala z našo ne bomo v (krvnem) sorodstvu z njimi
   ♦ rad. združevati, sestavljati posnete zvoke, govorjenje ali slike v skladno, smiselno celoto

méšati se tudi mešáti se 
1. 1. biti, pojavljati se skupaj, istočasno: v njegovem glasu se mešata ganjenost in navdušenje / pesem se meša med ropotanje strojev; radijske postaje se mešajo
   // dobivati značilnosti drug drugega: na tem področju se narečja mešajo / rase se mešajo
2. 2. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku v vročici zmedeno govoriti; blesti: vročico ima in meša se ji
   ● ekspr. vse to se mu je mešalo po glavi o vsem tem je mislil, premišljeval; ekspr. od dela, skrbi se mi kar meša sem zmeden; ekspr. kaj se ti meša, da to delaš, govoriš zakaj delaš, govoriš tako neumno
   ♦ fiz. snovi se mešata njune molekule se med seboj enakomerno porazdelijo

méšan -a -o: mešana krma; mešana pijača; sladkost, mešana z bolečino; jezikovno, narodnostno mešano ozemlje, prebivalstvo
● ekspr. vest je sprejel z mešanimi občutki z različnimi, nasprotujočimi si občutki; ekspr. za mizo je sedela mešana družba družba, v kateri so bili moški in ženske, ljudje dveh ali več narodnosti, ras; mešana hrana hrana iz živil rastlinskega in živalskega izvora; publ. mešana komisija komisija iz predstavnikov dveh ali več držav, organizacij; trgovina z mešanim blagom trgovina s špecerijskim, galanterijskim, manufakturnim blagom
♦ agr. mešana kultura istočasno gojenje dveh ali več kulturnih rastlin na istem zemljišču; ovce z mešano volno s tanko in debelo volno; alp. mešana naveza naveza iz oseb različnega spola; gastr. mešana solata solata iz dveh ali več vrst solate; gozd. mešani gozd gozd, v katerem raste več drevesnih vrst; jur. mešani zakon zakon med osebama različne narodnosti, vere; mešana družba podjetje, v katerem je udeleženih dvoje ali več držav; lingv. mešani naglasni tip naglasni tip, v katerem je naglas zdaj na osnovi, zdaj na končnici; mat. mešano število število iz celega števila in ulomka; muz. mešani zbor zbor iz moških in ženskih glasov; ptt mešana pošiljka pošiljka v mednarodnem prometu iz tiskovin, vzorčnih pošiljk in listin, ki nimajo osebnega pismenega sporočila; šol. mešana šola šola za učence obeh spolov; žel. mešani vlak vlak iz potniških in tovornih vagonov; mešano zaviranje istočasno zaviranje z ročno, zračno zavoro; prisl.: mešano zavirani vlak
♦ šport. plavati 400 m mešano plavati enake dele tekmovalne proge v slogu delfina, hrbtno, prsno in kravl

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. z razmeroma močnim potegovanjem, vlečenjem povzročati
   1. a) da doseže kaj največjo možno dolžino: napenjati struno, vrv, žico / napenjal je vrat, da bi videl čez druge iztegoval je
   2. b) da postane kaj bolj ravno, gladko, brez gub: napenjati pregrinjalo, rjuho
      // s takim potegovanjem dajati, spravljati kam: napenjati platno na les, v okvir; vse dopoldne so napenjali streho nad šotor; napenjati nove strune na violino
2. 2. dajati čemu navzgor, navzven ukrivljeno obliko: veter je napenjal jadra; zaradi vetra se je zastor ves čas napenjal / ekspr. napenjal je lica in debelo gledal
3. 3. nav. ekspr. delati, da postaja kaj po obsegu večje: obilna hrana mu napenja želodec; po drevju se napenja brstje
   // nav. 3. os. povzročati, da se tvorijo v prebavilih plini v veliki meri: fižol napenja; brezoseb.: po sadju ga rado napenja; živino napenja
4. 4. spravljati kaj v stanje, da je pripravljeno za sprožitev, strel: napenjati fračo, lok; napenjal je petelina na puški in meril
5. 5. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, s samostalnikom izraža veliko intenzivnost dejanja, kot ga določa samostalnik: napenjati mišice; v temi je napenjal oči / napenja zadnje moči, sile; napenjati spomin
   ● ekspr. napenjati možgane intenzivno razmišljati
   ♦ anat. napenjati glasilke

napénjati se ekspr.  
1. 1. knjiž. dvigati se, naraščati: reke se napenjajo in ponekod že prestopajo bregove
   // redko vzpenjati se: cesta se je ves čas napenjala; pot se napenja v breg
2. 2. opravljati kako delo z veliko truda, napora: vse dneve se napenja z učenjem; pri delu se čez mero napenja
   // truditi se, prizadevati si: brezuspešno se je napenjal, da bi jim stvar prikril
3. 3. bahati se, postavljati se: pred njo se rad napenja; kaj se napenjaš, saj vemo, kako je

napenjajóč -a -e: obstal je, napenjajoč oči v temo; napenjajoča jed, krma

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. napolnjevati kaj z zrakom, da postane po obsegu večje: napihovati balon, blazino; napihovati z usti
2. 2. dajati čemu navzgor, navzven ukrivljeno obliko: veter je napihoval zastave, zavese; napihovati lica / truplo se je v vodi napihovalo / sveža krma kravo napihuje napenja
3. 3. ekspr. dajati čemu večji pomen, obseg, kot ga ima v resnici: napihovati napake, zasluge / stvar so tako napihovali, da se je spremenila v pravo senzacijo
4. 4. ekspr. povzročati, da postane kdo domišljav, prevzeten: bogastvo ga je napihovalo; uspeh ga je čedalje bolj napihoval

napihováti se ekspr.  
1. 1. postajati domišljav, prevzeten: zadnje čase se zelo napihuje
   // bahati se, postavljati se: pred njo se je rad napihoval; celo napihuje se s tem dejanjem
2. 2. biti jezen, užaljen: zakaj se napihuješ, saj nisem nič hudega mislil s tem
   ● spet se napihuje kot žaba je zelo domišljav, prevzeten; ekspr. če se še tako napihuje, tega dela ne bo dokončal do roka se trudi, si prizadeva
   ♦ agr. sir se napihuje površina sira se izboči zaradi plinov, ki jih povzročajo tehnološko neustrezni mikroorganizmi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. postajati večji po
   1. a) obsegu: oteklina narašča / mesta naraščajo, vasi pa se praznijo
   2. b) številu: prometne nesreče naraščajo; prebivalstvo na svetu naglo narašča / mladinsko prestopništvo narašča iz leta v leto
2. 2. dosegati višjo stopnjo
   1. a) glede na intenzivnost, jakost: pritisk v kotlu že narašča; temperatura narašča / hrup, šum je naraščal in upadal / svetloba za grebenom je naraščala / napetost, negotovost, strah narašča; naš ugled v svetu narašča; zanimanje za pridelovanje sadja zadnja leta narašča / oblačnost narašča
   2. b) glede na količino: dohodki, dolgovi naraščajo; proizvodnja narašča
   3. c) glede na možni razpon: kvaliteta narašča; vrednost nepremičnin narašča / število zamujenih ur narašča
      ♦ lingv. raba besede narašča beseda se uporablja glede na kak sinonim čedalje pogosteje; mat. funkcija narašča z večanjem neodvisne spremenljivke se veča tudi odvisna spremenljivka

naráščati se nar.  
1. 1. jeziti se, razburjati se: najmanj je prizadet, pa se najbolj narašča / pes se je vse bolj naraščal (jezno) lajal
2. 2. postavljati se, ponašati se: nikar se tako ne naraščaj pred nama; začel se je naraščati, češ naj le pride medved

naraščajóč -a -e: prikrivali so svoj naraščajoči bes; naraščajoči mrak, strah; naraščajoča draginja; toži o naraščajoči gluhosti; naraščajoče potrebe, zahteve

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

naslánjati se 
1. 1. biti v poševnem, nagnjenem položaju, da se z dotikajočim se delom nekaj teže prenaša na kaj: naslanjati se z rokami na mizo; naslanjati se na ograjo, steno / na enem koncu se ključnica naslanja na prsnico
2. 2. nav. ekspr., s prislovnim določilom biti v prostorsko neposrednem stiku s čim: jezero se na severu naslanja na hribe; zadnja stran hiše se naslanja ob strmo pobočje / ti prostori se naslanjajo na vežo
   // biti, nahajati se na kakem področju, navadno na večji površini: mesto se naslanja na južno stran hriba
3. 3. publ., s prislovnim določilom biti odvisen: njegove sedanje pesmi se naslanjajo na ljudskega duha; optimizem se naslanja na povečanje izvoza; gradnja tovarne se naslanja na velike potrebe trga / naslanjati se na zgodovinske vire
4. 4. publ., navadno v zvezi z na imeti, dobivati pomoč, podporo: ta stranka se naslanja na delavce / naslanjati se na lastne sile
   ● ekspr. drugi so delali, on pa se je samo na lopato naslanjal ni delal; je pogosto počival
   ♦ lingv. predlogi se naslanjajo na naglašene besede za seboj v govoru se povezujejo z njimi v naglasno enoto, celoto

naslanjáje star.: naslanjaje se na brata, je prišepal do doma

naslanjajóč -a -e: spal je, naslanjajoč glavo na mizo; naslanjajoč se na te dokaze, je zavrnil vse očitke

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. I. z dajalnikom
   1. 1. za izražanje usmerjenosti pri gibanju h komu ali čemu: premakniti stol nasproti peči
      // za izražanje položaja, ki je glede na izhodišče na drugem koncu vmesnega prostora: stavba stoji nasproti cerkvi; okno nasproti vratom / stanuje meni nasproti
   2. 2. za izražanje nasprotovanja, sovražnosti: postavljati nasproti kritikom svojo razlago; znajti se nasproti dvojnemu sovražniku / zločin nasproti narodu proti
   3. 3. za izražanje primerjave z drugačnim; v primeri z: padanje cen nasproti decembru; ti si nasproti meni pritlikavec / razlika nasproti lani je očitna
      // za izražanje razmerja, navadno čustvenega; do: budnost nasproti takim pojavom; politika Avstrije nasproti Slovencem / neustalj.: sočutje nasproti lačnim; nezaupljiv nasproti vsemu novemu
      // za izražanje omejitve na navedeno osebo: nasproti meni se je tako izrazil
2. II. raba peša, z rodilnikom za izražanje pomena kakor pod I, 1: postaviti pisalni stroj nasproti okna / stanovati nasproti gostilne

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. dajati, postavljati kaj v položaj
   1. a) za prestrezanje, zadrževanje česa: nastavljati čeber pod kap; nastavljati dlan, roko / ko je nastavljal kozarec k ustom, so ga vsi opazovali / ekspr. nastavljal je uho, da bi slišal njun pogovor prisluškoval je
   2. b) za lovljenje (živali): nastavljati mreže, pasti / nastavljati lisicam, zajcem; pren., ekspr. nastavljati limanice
   3. c) da se hitro, dobro vidi: vse je nastavljal predenj
      // podstavljati, podtikati: nastavljati bombe, mine / nastavljati zapreke
2. 2. teh. delati s pomočjo priprave za regulacijo, da
   1. a) kaj pravilno, ustrezno deluje: nastavljati žaromete / nastavljati ostrino slike
   2. b) se kaj pojavlja v primerni, ustrezni količini: nastavljati dotok plina / nastavljati gumb za glasnost
3. 3. nav. ekspr. delati zarodek, zasnovo, navadno cveta: trava nastavlja semena / češnja že nastavlja prve cvetove
4. 4. pog. zaposlovati: nastavljati mlade strokovnjake; nastavljajo predvsem ženske
   ● ekspr. nastavljati komu nož na grlo skušati prisiliti koga k čemu; ekspr. žena mu nastavlja roge ima spolne odnose z drugimi moškimi; ekspr. jelen že nastavlja rogove začenjajo mu rasti, poganjati

nastávljati se nav. ekspr.  
1. 1. prihajati, postavljati se v opazen, dobro viden položaj: vedno se je nastavljal na drugi konec ulice / slabš. to dekle se rado nastavlja navadno z vedenjem, oblačenjem skuša zapeljevati moške
   ● ekspr. nastavlja se mu na pot ovira ga pri kaki dejavnosti, delu
2. 2. dopuščati delovanje česa na kaj: nastavljati se toploti, sončnim žarkom; nastavljati obraz vetru

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. postavljati se, nameščati se okrog nasprotnikovega položaja: začeli so obkoljevati postojanko / obkoljevali so umikajoče se enote
   // postavljati se, nameščati se okrog koga z namenom, da se mu onemogoči izhod, pobeg: videl je, da ga neznanci obkoljujejo
2. 2. redko obdajati, obkrožati: redka drevesa so obkoljevala koče

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. vzvišen prostor, navadno iz desk: na travniku so naredili oder; stati okrog odra; podolžen, stopničast oder; oder za godce; ograja pri odru / govorniški, morilni oder; mrtvaški oder na katerem leži mrlič do pogreba; sramotni ali sramotilni oder nekdaj na katerega so postavljali ljudi za kazen; (šolski) oder vzvišen prostor pred tablo z mizo za učitelja v razredu; oder za zmagovalce
2. 2. proti gledalcem odprt vzvišen prostor v gledališču, koncertni dvorani: oditi z odra; priti, stopiti na oder; stati sredi odra; luči, notranjost, ozadje odra; vrata na oder / doživeti aplavz pri odprtem odru med dejanjem
   // gledališki, koncertni oder; lutkovni oder
   // umetniška ustanova, ki se ukvarja z izvajanjem odrskih, zlasti dramskih del; gledališče: pisati, ustvarjati za oder / amaterski, mladinski, partizanski oder; ljudski oder v stari Jugoslaviji amatersko gledališče za uprizarjanje ljudskih iger
   // publ., navadno s prilastkom področje udejstvovanja in uveljavljanja: delovati na slovenskem kulturnem odru; razmere na mednarodnem političnem odru
3. 3. grad. konstrukcija iz lesenih, kovinskih elementov za gradbena dela nad tlemi: postavljati oder / delovni ali zidarski oder navadno manjši oder iz koz in desk; opažni oder ki nosi opaž in nestrjeni beton
4. 4. knjiž. pograd: ležati na odru; popadali so po odrih kot ubiti
5. 5. podstrešni prostor v gospodarskem poslopju za hranjenje sena: prisloniti lestev k odru; metati seno na oder
   ● publ. drama je osvojila vse evropske odre je bila uprizorjena v vseh evropskih gledališčih; publ. stopil je na literarni oder začel je literarno delovati; publ. drama je šla čez oder je bila uprizorjena; dati, postaviti dramo na oder uprizoriti jo; klicati na oder z aplavzom izražati željo, da pridejo avtor, igralci na oder; publ. prenesti roman na oder dramatizirati in uprizoriti ga; publ. stopiti na oder za zmagovalce zmagati; ekspr. njega smo že večkrat videli na odru že večkrat je nastopil v gledališču
   ♦ gled. elizabetinski oder; glavni oder; mali oder; namizni oder majhen lutkovni oder, ki se postavlja na mizo; omarni oder; pogrezljivi oder; stranski oder ki je na desni ali levi strani glavnega odra za menjavanje že pripravljenih prizorišč; vrtljivi ali vrtilni oder pri katerem se tla lahko zavrtijo; mont. nihalni oder železna konstrukcija, ki se pri obzidavi spušča v jašek po škripcu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. z nošenjem spravljati z določenega mesta: odnašati prtljago; odnašati kamenje z njive / skrivaj odnašati devize v tujino / evfem. ugotoviti, kdo odnaša blago iz skladišča krade
2. 2. z delovanjem odstranjevati: hudournik odnaša jezove; voda odnaša breg; veter odnaša listje z vrta
   // z delovanjem povzročati, da se kaj oddaljuje: vodni tok ga je odnašal od brega / brezoseb. opazili so, da odnaša čoln na odprto morje
3. 3. dvigati zadnji del zlasti voza in ga postavljati stran od prejšnjega mesta: na ovinkih je bilo treba voz odnašati
4. 4. nar. dolenjsko pomagati nositi: ponudil se je, da mu bo v hrib odnašal; odnašal ji je jerbas

odnášati se zastar.  nanašati se: dogodki se odnašajo na ta kraj; povabilo se je odnašalo nanj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

ograjeváti se navadno v zvezi z od  
1. 1. knjiž. delati se nedostopnega za kaj: ograjevati se od iskanj buržoazne filozofije; ograjevati se proti svojim sosedom
2. 2. publ. kazati, izražati odklonilno stališče do česa, nepovezanost s čim: ograjevati se od sklepov sestanka, stališč revije / pisatelj se ograjuje od svojih junakov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. dajati, postavljati kaj v tak položaj, da se z dotikajočim se delom nekaj teže prenaša na kaj: sedel je v kotu in opiral brado na kljuko palice; opirati komolce na mizo
   // delati, da kdo je, ostane v pokončnem položaju; podpirati: ranjenca sta opirala dva borca; opiral ga je z levico / na strmini so morali opirati voz
2. 2. imeti, uporabljati kaj za osnovo, izhodišče: svojo prošnjo opiram na naslednje; opirati trditev na že znana dejstva; opirati se na znanstvena spoznanja / sodba se opira na izpovedi prič

opírati se 
1. 1. držati se koga tako, da se ohrani pokončen položaj: vso pot se je opiral nanj
   // biti v takem položaju, da se z dotikajočim se delom nekaj teže prenaša na kaj: stal je pri mizi in se z rokami opiral nanjo; opirati se na palico, ob palico
2. 2. nav. ekspr. biti v prostorsko neposrednem stiku s čim: zadnja stran hiše se opira na strmo pobočje
3. 3. imeti, dobivati pomoč, podporo: tudi v nesreči se lahko opira nanj / opirati se na lastne sile, sposobnosti

opiráje: sedel je, žalostno opiraje glavo v dlan; pisati o stvari, opiraje se na dejstva; stopal je počasi, opiraje se na palico

opirajóč -a -e: stal je, opirajoč se na gorjačo; na poskuse opirajoče se raziskave

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. predmet, zlasti v obliki droga, ki omogoča, da kaj je, ostane v pokončnem položaju: držati se opore; podpreti sadno drevje z oporami; lesena, žična opora; opora za jadro / vzgajati maline na oporah
2. 2. kar omogoča, da kdo je, ostane v pokončnem položaju: izgubiti oporo / ogrodje daje telesu oporo
   // kar omogoča, da kaj lažje obstaja: taka prizadevanja so opora miru
   // kar komu kaj olajšuje, mu pomaga: to spoznanje mu je dajalo oporo; pri njem je zaman iskal oporo; biti brez moralne opore / mati je njegova glavna opora / sin ji je v veliko oporo
3. 3. glagolnik od opirati: te naprave so potrebne zaradi opore zidov; postavljati kole za oporo
   ● kaj je opora za njegova izvajanja izhodišče
   ♦ alp. opora razpoka, izboklina v steni, ki plezalcu omogoča, da se oprime, opre; grad. opora poševni tram povezja; opornik; šport. opora položaj telesa, ko se njegova teža prenaša na roke ali tudi na noge; ležna opora pri kateri sloni iztegnjeno telo na dlaneh in stopalih; opora na iztegnjenih rokah

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. sprednji, najmanj oddaljeni, začetni del česa: miza stoji v ospredju odra; ospredje ustne votline; ospredje in ozadje / ospredje nagrobnika; star. obnovili so samo ospredje hiše fasado, pročelje
   // prebil se je v ospredje, da bi bolje videl; stopila sta nekoliko v ospredje naprej
   ♦ vet. ospredje psa prsi s pleči in sprednjimi nogami
   // knjiž. kraj, prostor pred čim: ospredje hiše je zasajeno z okrasnim grmičjem
2. 2. publ., navadno v zvezi prihajati, stopati v ospredje postajati pomemben, pereč: gospodarska vprašanja prihajajo vedno bolj v ospredje; problem manjšin spet stopa v ospredje
   ● publ. postavljati v ospredje zahtevo po izobraževanju dajati prednost, poudarjati; pog. zmeraj rine v ospredje hoče biti prvi, upoštevan; publ. biti v ospredju pozornosti v središču pozornosti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. nosilno ogrodje strehe: delati, postavljati, tesati ostrešje; prekrivati ostrešje; jekleno, leseno ostrešje; tramovi ostrešja
   ♦ arhit. ostrešje na čop s trikotno prirezanim koncem slemena pri dvokapni strehi
2. 2. star. streha: hiša z razbitimi okni in razdrapanim ostrešjem; slamnato ostrešje
   ● star. vrnil se je pod domače ostrešje domov
3. 3. redko napušč, pristrešek: vedrili so pod ostrešjem; pod ostrešjem je visela koruza

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. delati kaj (bolj) ostro: ostriti konico, nož, rezilo; ostriti z brušenjem, klepanjem / pes si ob kosti ostri zobe
   // dajati čemu koničasto obliko: ostriti hmeljevke, kolje / redko ostriti svinčnik šiliti
2. 2. knjiž. delati kaj bolj razločno: zarja ostri vrhove gor; v mraku se ostrijo grebeni
   // delati kaj vsebinsko bolj opredeljeno, izdelano: ostriti kriterije, naziranja; merila za ocenjevanje se ostrijo
3. 3. knjiž. delati bolj sposobnega za sprejemanje dražljajev: ostriti čute, sluh, vid / ostriti si uho
   // delati bolj sposobnega za zaznavanje in dojemanje duhovnih prvin, pojavov: ostriti duha, razum / ostriti gledalčev okus
4. 4. knjiž. večati, stopnjevati: ostriti napetost, nasprotja / ostriti narodno zavest
   ● knjiž., ekspr. v tej reviji so ostrili pero zlasti mladi pisatelji so pisali vanjo; konji so začeli prhati in ostriti ušesa postavljati jih v pokončen položaj; knjiž. odnosi med njimi se vedno bolj ostrijo postajajo vedno bolj napeti

ostrèč -éča -e: konj z ostrečimi ušesi; ostreča se nasprotja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. predmet, naprava, ki otežuje ali preprečuje gibanje, premikanje: skala, ki je padla s pobočja na cesto, je bila voznikom ovira; odstranjevati, postavljati ovire; naravne, umetne ovire; prenosna ovira; ovira iz betona
   // v zvezi žična ovira ogrodje, navadno leseno, prepleteno z bodečo žico: na cestah so postavili žične ovire / taborišče je obdajala žična ovira ograja
2. 2. kar povzroča, da se kako delo težje, počasneje opravlja: biti ovira komu; delati, premagati, premostiti ovire; naleteti, zadeti na ovire; hude, velike ovire; moralne, objektivne, subjektivne ovire; ekspr. kljub vsem oviram je uspel / palica mu je bila pri hoji navzdol v oviro v napoto
   // publ. tehnične ovire manj pomembne nevšečnosti, težave
   ♦ jur. dilatorne ovire ki povzročajo časovno odložitev česa; šport. tek z ovirami tek s preskakovanjem za to postavljenih ovir

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. zadnji, najbolj oddaljeni, končni del česa: ozadje doline obrobljajo hribi; oglasil se je iz ozadja; stal je v ozadju odra / stopila sta nekoliko v ozadje nazaj
   // kraj, prostor za čim: odrsko ozadje; ozadje stavbe je polno grmičja / dvorišče je odprto proti hišnemu ozadju zadnji strani hiše
2. 2. osnovni del česa, navadno slike, od katerega se odražajo liki, motivi: ozadje je pokril z rjavo barvo; barvno, temno ozadje; vzorec je zelen, ozadje pa belo podlaga
3. 3. s prilastkom okoliščine, navadno prikrite, ki odločilno vplivajo na potek česa: poznati ozadje dogajanja; kulturno, politično ozadje česa / ekspr. pravega ozadja nesreče še niso razkrili vzroka; v ozadju dogodka so bili še drugi vzroki
4. 4. publ., navadno v zvezi postavljati, potiskati v ozadje dajati, pripisovati čemu majhno pomembnost, vrednost: študentske zahteve so postavljali v ozadje; v tistem času so mladino zelo potiskali v ozadje
   // navadno v zvezi stopati v ozadje izgubljati pomembnost, vrednost: v medvojnih letih so osebne težave stopale v ozadje
   ● ekspr. delovati, odločati iz ozadja prikrito, skrito; mnogim zgodbam je bil za ozadje pisateljev rojstni kraj snov zanje je jemal pisatelj iz svojega rojstnega kraja; ekspr. najraje je bil, stal v ozadju ni sodeloval; ekspr. najraje se drži v ozadju hoče biti neopažen; ekspr. s tovrstno literaturo smo ostali v ozadju nismo napredovali
   ♦ anat. očesno ozadje del notranje površine zrkla; fot. ozadje kar je na posnetku za fotografiranim motivom, predmetom

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. delati nenaravne, nepravilne gube, poteze: pačiti obraz, ustnice; rad se pači; pačiti se od bolečine
2. 2. nav. ekspr. spreminjati prvotno obliko, vsebino česa v slabšo, negativno: pači besede; pačiti slovenski jezik / njegovega imena ne bo nihče pačil
3. 3. prikazovati kaj drugače, kakor je: zavestno so pačili dejstva; pačiti zgodovinsko resnico
4. 4. star. delati kaj manj lepo; kaziti: črna obveza jo je pačila / hiše pačijo okolico
5. 5. star. vplivati moralno negativno; kvariti: s takim popuščanjem je pačil svoje hčere

páčiti se 
1. 1. z delanjem takih gub, potez kazati, izražati negativen, odklonilen odnos: straži se je pačil; pačiti se komu za hrbtom / ekspr. to je pa res ugoden poklic, se je pačil je zaničljivo govoril
2. 2. zastar. bahati se, postavljati se: pačili so se z učenostjo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. hoditi v paradi: skupina vojakov je paradirala mimo tribune; paradirali so tudi gasilci
   // ekspr. hoditi, sprehajati se: vsako popoldne paradira po ulici; večkrat paradira pod njenim oknom
2. 2. ekspr. postavljati se, ponašati se: še vedno paradira z uro in verižico / paradirati z demokratskimi frazami

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. domišljavo, oblastno hoditi, stopati: glej ga, domišljavca, kako petelini proti domu
2. 2. prizadevati si pridobiti ljubezensko naklonjenost koga: že spet petelini okrog tvoje sestre

petelíniti se 
1. 1. ponašati se, postavljati se: v naši hiši se ne boš tako petelinil; nehaj se peteliniti, tudi drugi še kaj vedo; peteliniti se pred kom / peteliniti se v novi obleki / če bi ti vedela, kam grem, se je petelinil / peteliniti se s svojimi zmagami bahati se
   // v mestu so se petelinili okupatorji
   // delati se pogumnega, junaškega: kaj se boš petelinil, saj te poznamo; doma se petelini, tu je pa tako boječ
2. 2. razburjati se, vznemirjati se: petelini se, kadar boš upravičen
3. 3. biti zelo viden, opazen: na njegovem klobuku se petelini velik krivec

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. delati, da kdo je, ostane v pokončnem položaju: bil je tako slab, da sta ga morala podpirati; podpirati omagujočega tovariša / blazina mu podpira hrbet / strop podpirata stebra
   // dajati, postavljati kaj v tak položaj, da se z dotikajočim se delom nekaj teže prenaša na kaj: z dlanmi podpirati brado; sedel je in si z obema rokama podpiral glavo
2. 2. postavljati opore: podpirati drevje / v rudniku podpirajo nov rov
3. 3. nav. ekspr. z dajanjem gmotne pomoči
   1. a) lajšati komu življenjske razmere: podpirati brezposelne, invalide / finančno podpirati
   2. b) omogočati komu določeno dejavnost: med študijem so ga starši le s težavo podpirali; nadarjenega pianista je izdatno podpiral / podpirati revijo, ustanovo; podpirati umetnosti
      // z dajanjem pomoči omogočati kaj sploh: podpiramo njegovo kandidaturo za predsednika / podpirati predlog, prošnjo / podpirati trditev z dokazi dokazovati, utemeljevati
      ● pog. komu podpirati lenobo z nepotrebno pomočjo omogočiti, da se komu ni treba (po)truditi, da mu ni treba delati; preg. žena podpira tri vogle hiše, mož pa enega glavno skrb za dom, družino ima žena

podpírati se star.  opirati se: starec se je podpiral na palico

podpiráje: podpiraje ga, je počasi stopal ob njem

podpirajóč -a -e: sedel je molče, podpirajoč si glavo

podpíran -a -o: podpirana društva in ustanove

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. postavljati telo v položaj, ko se upognjena kolena dotikajo tal, podlage: poklekovati in vstajati
   // v krščanskem okolju upogibati nogo v kolenu v znamenje spoštovanja: ko so šli mimo oltarja, so poklekovali
   ● ekspr. Slovencem ni treba poklekovati pred številčno večjimi narodi se ni treba poniževati pred njimi; jih ni treba zelo občudovati
2. 2. ekspr. uklanjati se, vdajati se: pred nikomer ni poklekoval, ampak je ostal zvest svojim načelom

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. delati, da prihaja kaj
   1. a) z daljšo, širšo stranjo na podlago: mati je zaskrbljeno polagala dlan na otrokovo čelo; polagati otroka v zibel; polagati vreče po tleh; polagati in postavljati
   2. b) na podlago sploh: kadar je igral, kart ni metal, ampak polagal; polagati kocke po mizi; polagati obkladke na nogo / delegacija polaga venec na grob
2. 2. na določen način pritrjevati na podlago: polagati parket, tapete
   // dajati kaj na določeno mesto v ustrezen položaj: delavci polagajo cevi, kabel / polagati železniško progo / polagati mine; polagati asfaltno plast / polagati traso ceste delati, graditi
3. 3. dajati živini (živinsko) krmo: polagati govedu deteljo / polagati svinjam / pozimi so lovci polagali srnjadi
4. 4. navadno v zvezi z jajčece, jajce izločati zaradi razmnoževanja; leči: samica polaga ikre ob bregu; kukavica polaga jajčeca v tuja gnezda
5. 5. knjiž., v zvezi z v delati, da kaj vsebuje, izraža značilnost, kot jo nakazuje določilo: polagati hudomušnost v svoje odgovore; v svojo igro polaga veliko osebnega
6. 6. publ., v zvezi z na pripisovati, dajati: velik pomen polaga na zunanjost / na te rokopise sprva niso polagali važnosti
   ● publ. polagati izpite delati, opravljati; pog. polagati komu karte napovedovati komu prihodnost, razkrivati preteklost na osnovi kart; polagati račun publ. inkasant polaga račun vsak teden predloži račune in izroči denar; publ. na občnem zboru polagati račun o svojem delu poročati, omogočati, da se oceni, pregleda; ekspr. zaradi tega dejanja boš polagal račun pred sodnikom se boš zagovarjal; ekspr. kosci polagajo red za redjo kosijo; vznes. polagati svoje srce k nogam koga biti čustveno popolnoma vdan komu; publ. polagati temelje čemu opravljati začetna, za nadaljnji potek najvažnejša dela; publ. polagati upe na koga, v koga upati, pričakovati, da bo kdo dosegel, uresničil, kar se želi; knjiž. te misli polaga avtor na jezik glavnemu junaku jih izraža, posreduje po glavnem junaku; ekspr. polagati komu odgovore na jezik, v usta spraševati koga, govoriti komu tako, da bi spraševani odgovarjal, kar je treba, kar se od njega pričakuje; publ. on veliko polaga na odkritosrčnost jo ceni, dá nanjo; ekspr. toplo vam polagam to na srce to vam zelo priporočam, to vas zelo prosim; fante je polagal na tla kakor snope z lahkoto jih je metal
   ♦ igr. polagati (si) karte igrati igro s kartami za enega igralca; polagati pasjanso igrati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. za izražanje položaja v bližini česa ali premikanja v tak položaj: stopata drug poleg drugega; stal je poleg mene; posaditi otroka poleg sebe / cesta teče poleg Krke ob Krki
   // primitivnejša oblika nekaj časa vzdrži poleg višje
2. 2. za izražanje dodajanja: govoril boš ti, pa še kdo poleg tebe; rastlina potrebuje poleg vlage tudi sončno svetlobo / razpravljali so poleg drugega tudi o šolstvu; zamuja in poleg tega je len; v sobi je poleg (vsega) tega še temno / v vezniški rabi dela v tovarni, poleg tega pa študira še pravo
3. 3. za izražanje primerjave: poleg njega je kakor pritlikavec; postavljati Koseskega poleg Prešerna / star. vse preteklo se nam zdi lepše poleg sedanjega kakor
4. 4. zastar. kljub: poleg vseh slabosti je dober človek

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. a) fantje so se veselili postavljanja mlajev / postavljanje ovir na stadionu; postavljanje spomenika na pripravljeni prostor jim je delalo težave / postavljanje mejnikov / postavljanje ločil mu je delalo preglavice / postavljanje kegljev / postavljanje učencev v vrsto je bilo precej zamudno / postavljanje straž, zased
2. b) pomaga mu pri postavljanju hiše; posebej je usposobljen za postavljanje mostov
3. c) postavljanje delavcev na vodilna mesta / postavljanje predlogov, vprašanj
4. č) zaželeno je postavljanje domačih dramskih del / postavljanje izpitnih rokov / njegovo postavljanje z bogastvom ji je bilo zoprno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. delati, da pride kaj
   1. a) kam v pokončnem stanju: postavljati knjige na polico, steklenice v shrambo / pri hoji je postavljal palico daleč predse
   2. b) kam sploh: kadar je deževalo, je postavljala lončnice ven / postavljati ovire za tek
   3. c) kam z določenim namenom: postavljati mejnike, prometne znake / postavljati naprodaj, na ogled / ločil ne zna postavljati
   4. č) iz ležečega v pokončni položaj: vsak dan je hodil za nekaj ur postavljat keglje; bolnik se je s težavo postavljal na noge
2. 2. delati, da pride kdo
   1. a) v določeno držo, določen položaj: učence so postavljali v vrsto; rad se je postavljal pred vrata in ogledoval mimoidoče / konj se je postavljal na zadnje noge
   2. b) kam z določenim namenom: postavljati straže, zasedo / učitelj je otroke za kazen postavljal v kot
3. 3. graditi, zidati: v prostem času je pomagal sosedu postavljati hišo; postavljati ograjo / postavljati spomenike narodnim herojem / postavljati šotore sestavljati ogrodje in nanj napenjati šotorsko krilo
4. 4. nav. ekspr. določati, izbirati koga za določeno delo, funkcijo: radi so ga postavljali za razsodnika v sporih / postavljali so ga na odgovorna mesta / postavljati koga za zgled
   // z ocenitvijo vrednosti, značilnosti uvrščati: tega prijatelja postavlja visoko nad druge / postavljati svoja dognanja ob tuja primerjati
5. 5. z oslabljenim pomenom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: postavljati predloge, zahteve; otrok neprenehoma postavlja vprašanja / postavljati diagnozo
6. 6. publ. uprizarjati, izvajati: to delo so postavljali že v mnogih gledališčih
7. 7. nav. ekspr. določati, predpisovati: postavljati norme, pravila, roke / postavljali so cene novim izdelkom
8. 8. nav. ekspr. ponujati, streči: postavljati jedi na mizo / pijačo so postavljali pred goste v sobi pred jedilnico
   ● ekspr. postavljati prihodnost, ugled, življenje na kocko tvegati ob pomembni odločitvi; pog. postavljati koga na laž dokazovati komu, da je lagal; trditi, da je lagal; ekspr. začeli so postavljati na noge novo vojaško organizacijo ustanavljati; to vprašanje so že večkrat postavljali na dnevni red začeli obravnavati; publ. postavljati pod vprašaj celotno delovanje organizacije dvomiti o kvaliteti njenega delovanja; ekspr. to ga postavlja v slabo luč razkriva njegove negativne, slabe lastnosti
   ♦ šport. postavljal je dobre, rekordne čase dosegal dobre, rekordne rezultate pri hitrostnem športu; na prvenstvih postavljajo nove svetovne rekorde dosegajo; tisk. postavljati sestavljati črke v besede

postávljati se 
1. 1. z govorjenjem ali vedenjem izražati zadovoljstvo zaradi svojih pozitivnih lastnosti, uspehov, ugodnega stanja: postavljati se pred kom; postavljati se z bogastvom, junaštvom, lepoto; postavlja se s svojo telesno močjo; ne mara se postavljati s svojim znanjem / postavlja se z novo obleko baha se
2. 2. ekspr., v zvezi z za poskušati doseči za koga kaj pozitivnega, ugodnega: vedno se postavlja za pravice delavcev; vsi se hočejo postavljati zanjo
   ● ekspr. postavljati se komu po robu upirati se mu

postavljáje: hodil je, postavljaje noge zelo previdno; postavljaje se z novo obleko, je hodila po sobi gor in dol

postavljajóč -a -e: postavljajoč si velike cilje, je sanjal o lepi prihodnosti; hodil je, krepko postavljajoč okovano palico na trda tla

postávljan -a -o: težko je odgovarjal na spretno postavljana vprašanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. delati kaj višje: poviševati nasip / na temenu zviti lasje so ji glavo zelo poviševali / poviševati glas
2. 2. spravljati z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost: poviševati cene, davke, plačo, stroške; poviševati število učnih ur / lepo vreme je lepoto pokrajine še poviševalo
   // povzdigovati: poviševali so ga nad vse pesnike / dogodek so preveč poviševali / poviševati koga do nebes
   ● preg. kdor sam sebe povišuje, prazno glavo oznanjuje hvaljenje samega sebe in pretirano dobro mnenje o sebi izražata, kažeta omejenost

poviševáti se ekspr.  bahati se, postavljati se: rad se povišuje pred njim; celo povišuje se s tem dejanjem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. tanjši kol, okrog katerega se ovija visoki fižol: ostriti, postavljati prekle; fižol se že ovija okrog prekel / fižolova prekla
   // tak kol sploh: s preklo klatiti sadje; bila je suha in dolga kot prekla; drži se, kot bi preklo požrl zelo vzravnano, togo; domišljavo
2. 2. pog., ekspr. zelo velik in suh človek: dražijo jo, da je prekla / misli samo nanj, na tisto suho preklo
   // nav. mn. noga, zlasti dolga in suha: umakni svoje prekle / za njim je capljal s svojimi dolgimi, suhimi preklami
   ● pog. prišel bo, pa če bi ošpičene prekle padale z neba gotovo, zagotovo; žarg. s svojo preklo je dobro streljal z zelo dolgo puško

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. z dviganjem delati, da pride kaj drugam, na drugo mesto: prelagati deske, zaboje; prelagati jabolka iz gajb na polico / ekspr. od razburjenja prelagati roke / nestrpno je prelagal cigareto po ustih
2. 2. delati, da pride kaj na kako drugo vozilo, žival z namenom, da se prepelje, prenese: prelagati tovor; prelagati z avtomobila na vozove
3. 3. navadno v zvezi z na delati, da postane kdo drug deležen česa: vse skrbi prelaga nanjo
4. 4. navadno z glagolskim samostalnikom večkrat določiti drug, poznejši čas za uresničitev česa: kar naprej prelagajo izstrelitev satelita / prelagati čas odhoda; prelagati rok za opravljanje izpitov
5. 5. zastar. prevajati (v drug jezik): prelagati iz angleščine v slovenščino
   ● prelagati (lončeno) peč znova postavljati; ekspr. reka večkrat prelaga strugo spreminja, menjava; prelagati šibe, vitre eno čez drugo polagati, prepletati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. čas, ki bo prišel: dogodek ima v prihodnost segajoč pomen; v prihodnosti moramo kulturno dejavnost še poživiti; bližnja, daljna prihodnost; načrti za prihodnost
2. 2. obstoj, stanje česa v tem času: skrb za prihodnost človeštva, države, naroda / ne bojim se prihodnosti; starši so se večkrat pogovarjali o sinovi prihodnosti / prerokovala mu je prihodnost kaj bo doživel v prihodnosti; boljša, lepa, srečna, ekspr. svetla prihodnost
   ● od tega je odvisna njena prihodnost to je zelo pomembno zanjo; ekspr. ta fant ima še prihodnost dosegel bo velike uspehe; publ. kraj ne more nuditi prihodnosti mladim izobražencem ni primeren za uspešen razvoj; ekspr. postavljati prihodnost na kocko tvegati ob pomembni odločitvi; ekspr. kraj ima turistično prihodnost v njem se bo razvil turizem; ekspr. to je vozilo prihodnosti uporabljali ga bodo v prihodnosti; knjiž. vse to je še pesem prihodnosti se še ne bo kmalu uresničilo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. stvar, enota, po kateri se more očitno, neposredno spoznati, dokazati kak splošnejši pojem, pravilo: povedati primer; dokazati trditev na primerih; ponazoriti pravilo s primeri; dober, nazoren, prepričljiv primer; primeri za samostalnik: človek, zemlja, življenje; povedati kaj kot primer / povedati kaj za primer za zgled, ponazoritev
   // v zvezi na prímer tudi na primér izraža, da je kaka stvar, enota navedena z namenom neposredno pokazati, ponazoriti kak širši, splošnejši pojem: dobro je gojiti šport, na primer [npr.] kolesarjenje, plavanje; marsikaj pogrešam, na primer knjige / bili so na primer časi, ko je bila lakota; recimo, na primer, da začne goreti: kaj bi storili / piše se tudi skupaj naprímer
2. 2. stvar, enota iz skupine stvari, enot, na katero se kak pojem, pravilo nanaša: pojdimo od primera do primera, pa bomo videli, če ustrezajo trditvi; tega načela ne moremo posplošiti na vse primere / to so sami lahki primeri, jih boš že izračunal
   // z rodilnikom stvar, enota kot pojavna oblika tega, kar splošneje izraža samostalnik: ta stavba je primer arhitekture 18. stoletja; to je značilen primer sožitja med rastlino in živaljo / muzej hrani več primerov takega orodja primerkov
   // to je, žal, edini primer podpore naših prizadevanj / ekspr. njegovo dejanje je kričeč primer neodgovornosti, neosveščenosti / publ. poznamo več primerov nezakonitih gradenj več nezakonitih gradenj
   // pojav, dogodek, v katerem se pojavlja to, kar izraža določilo: popisati vse primere te nalezljive bolezni / med otroki v razredu je več primerov uši / pri tej bolezni so smrtni primeri redki
3. 3. kar se primeri, zgodi in je zaradi določenih lastnosti predmet
   1. a) pozornosti: primer je vzbudil splošno ogorčenje; o tem primeru so časopisi veliko pisali / primer tega podjetja ni osamljen
   2. b) določene obravnave: primer ni lahek: zlomljena je medenica; tako težkega, zapletenega primera še nisem imel / v spornih primerih odloča žirija / primer Kovač je sodišče zaključilo zadevo
4. 4. žarg. oseba glede na bolezen, poškodbo kot predmet obravnave: ambulanta sprejema vse primere / nekaj postelj za najnujnejše primere je zmeraj na razpolago
5. 5. publ., v prislovni rabi, s prilastkom, v zvezi z v izraža, da se ob mogoči uresničitvi dejanja, položaja, kot ga določa prilastek, uresniči dejanje, kot ga izraža povedek: v najslabšem primeru ostanemo doma; v tem primeru se takoj vrni; v primeru dežja predstava odpade / v primeru, če se izdelek pokvari, takoj sporočite če se izdelek pokvari; v primeru, da vam stvar ne ustreza, jo lahko vrnete če vam stvar ne ustreza
   // v izjemnih primerih je to dovoljeno izjemoma; takoj poravnajte račun, v nasprotnem primeru bomo ukrepali sicer, drugače; v nobenem primeru ne popusti nikakor; v vsakem primeru se oglasi vsekakor
   // v zvezi z za izraža namen uresničitve dejanja, kot ga izraža povedek, glede na možnost uresničitve dejanja, položaja, kot ga določa prilastek: zavarovati se za primer poškodbe, smrti / za vsak primer poglej še enkrat zaradi popolne gotovosti, pomirjenosti
   ● publ. so primeri, da ravnajo igralci drugače dogaja se; ekspr. zanj sem samo še primer, nič več človek, za katerega se nihče posebej ne zanima; star. zapustil je dela, ki jim ni primera primere; redko postavljati komu koga za primer za zgled
   ♦ jur. precedenčni primer; zavarovalni primer glede na katerega se zavaruje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

prislánjati se knjiž.  nepovabljen, nezaželen se pridruževati, prihajati kam: vse življenje se prislanja k tujim družinam

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. postavljati zraven česa: pristavljati stole k mizi / ko je pristavljal lestev k polici, je padel prislanjal
   ♦ teh. noža ne smemo pristavljati pravokotno k obdelovancu
2. 2. dajati zlasti posodo na določeno mesto z namenom, da se kaj kuha, greje: kuharica pristavlja lonce / pristavljati za kosilo začeti kuhati kosilo
3. 3. dodatno, zraven pripovedovati: vse je bilo, kot bom povedal, ničesar ne bom pristavljal / fantje pristavljajo svoje opazke; navadno je pristavljal, da ga takrat ni bilo tam / dov. pristavljam, da o tem nič ne vem
   ● ekspr. dojenčka redno pristavlja k prsim doji; ekspr. tudi on rad pristavlja svoj lonček pri čem tudi zase išče korist; se pridružuje čemu, kar je v danem položaju najbolj koristno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. bočiti prsi: ponosno se prsiti; prsil se je, da bi bil videti večji
2. 2. ekspr. bahati se, postavljati se: prsiti se pred prijatelji; po tistem uspehu se je kar naprej prsil
   ● ekspr. mene poglej! Tako je treba delati, se je prsil samozavestno, bahavo govoril

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. dajati, postavljati na ogled: razstavljati kipe, slike; razstavljati izdelke na velesejmih / samostojno, skupinsko razstavljati; razstavlja v likovnem salonu
   ♦ um. razstavljati lepljenke, malo plastiko
2. 2. dajati kaj na sestavne dele: razstavljati stroj; to pohištvo je mogoče poljubno sestavljati in razstavljati; pokazal mu je, kako se razstavlja puška / razstavljati vlake

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. ki v resnici obstaja ali se v resnici godi; resničen, stvaren: čutni, realni predmeti; duhovni svet je vsaj toliko realen kot predmetni; realen in namišljen / imeti ne le teoretične, ampak tudi realne možnosti za zmago / razlike med realno in idealno družbo
2. 2. predmeten, stvaren, snoven: ideja je dobila realno osnovo z nakupom starega avtomobila / nekaj časa je poslušala zanimiv pogovor, potem pa se je vrnila v kuhinjo k bolj realnim opravkom / v pogovoru je bil zelo realen
3. 3. ki je v skladu z določenimi dejstvi; ustrezen, pravilen: rezultat tekme je realen; realna ocena položaja
4. 4. ki se da uresničiti, izpolniti; uresničljiv, izpolnljiv: postavljati si realne cilje; predlog ni realen, zato ga zavračam
5. 5. ki pri mišljenju, ravnanju priznava, upošteva dejstva, uresničljive možnosti: bil je trezen, realen človek; bodite vendar realni in ne zahtevajte nemogočega / realna politika
6. 6. ekon. izražen, merjen s količino blaga, ki se dobi za denarno enoto: realni dohodek se jim je nekoliko zmanjšal; realni in nominalni stroški
   ● publ. države realnega socializma Sovjetska zveza in vzhodnoevropske socialistične države; realna gimnazija nekdaj gimnazija s poudarkom na pouku živih jezikov in prirodoslovnih ved; ekspr. te besede so ga spet postavile na realna tla so povzročile, da se je spet zavedal resničnosti, mogočega, dovoljenega
   ♦ fiz. realni plin plin, katerega tlak pri konstantni temperaturi ni natančno obratno sorazmeren s prostornino; realna slika slika, ki nastane v presečišču podaljškov žarkov in jo lahko opazujemo z očesom ali na zaslonu, ki prestreže svetlobo; prava slika; geom. realna os hiperbole premer hiperbole na simetrali skozi realni gorišči; realna točka točka, katere koordinate so izrazljive z realnimi števili; jur. realna unija v monarhističnih državah zveza samostojnih držav s skupnim vladarjem in nekaterimi skupnimi organi; lit. realni čas čas, ki obstaja zunaj literarnega besedila; mat. realno število celo število, ulomek ali iracionalno število

reálno prisl.: realno ocenjevati stanje; realno gledano ima prav; sam.: prepletanje realnega in pravljičnega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

rebríti se zastar.  
1. 1. bahati se, postavljati se: rebriti se z znanjem / no, reven res nisem, se je rebril
2. 2. nasprotovati, upirati se: dolgo časa se je rebril, potem pa je popustil
   // razburjati se, jeziti se: gotovo se bo rebril, pa se bo že pomiril

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. elektr. priprava, ki ob spremembi vhodne električne veličine povzroči spremembo izhodne električne veličine: pripravo vklaplja in izklaplja rele; elektromagnetni rele / frekvenčni rele katerega vzbujevalna veličina je frekvenca; merilni rele ki deluje, ko karakteristična veličina z določeno točnostjo doseže delovno vrednost
2. 2. žarg. relejna naprava, relejna postaja: rele na Nanosu se je pokvaril; postavljati nove releje; uporabiti satelit za rele / televizijski rele
   ♦ teh. gasilski cevovod z vsaj eno vmesno motorno brizgalno za poganjanje vode na bolj oddaljeno mesto

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. elektr. ki za delovanje uporablja rele: relejna telefonska centrala
   // ki deluje kot rele: relejna ura
2. 2. elektr. ki ojači in prenese sprejeti radijski signal dalje: relejni satelit; postavljati po vrhovih hribov relejne postaje / radio Koper je tudi relejna postaja radia Ljubljane
3. 3. voj. nanašajoč se na sprejemanje in posredovanje sporočil: relejna kurirska postaja / relejna mreža

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

renomíran -a -o 
1. 1. deležnik od renomirati: toliko renomirano blago se je izkazalo za slabo
2. 2. znan, slovit: renomiran znanstvenik; renomirana tovarna; renomirano zdravilišče

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. dogovorjeni znak za določeno dejanje, dejstvo: signal je bil žvižg; čakati na signal; signal za nevarnost, odhod / dimni, svetlobni, zvočni signal; signal SOS / dajati signal
   ♦ navt. signal za meglo; žel. odhodni signal
   // električni impulz, ki se prenaša z elektromagnetnim valovanjem in vsebuje kako sporočilo, ukaz: radar, radijska postaja oddaja, sprejema signale / šifrirani signali / signali iz vesolja
2. 2. naprava, ki s takimi dejanji, znaki ureja promet: postavljati signal; signali na križišču, ob progi / signal se prižiga in ugaša; signal je odprt, zaprt / avtomobilski, svetlobni signali; cestni, železniški signali

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. postavljati se, bahati se: revše se nekaj srači; ženske so se sračile
2. 2. dreti se: šoja se srači v bukovju / otrok se že ves dan srači

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

sŕšiti se ekspr.  izražati jezo, nejevoljo: med poslušanjem govora se je vedno bolj sršil / sršili so se proti vsaki novosti nasprotovali

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. dogovor, da tisti, čigar trditev ni pravilna, dá določeno stvar, plača določeni znesek: stava še zmeraj velja; skleniti, sprejeti stavo; za stavo je spal zunaj; neveljavna, poštena stava / dobiti, izgubiti stavo
   // kar dá, plača tisti, čigar trditev ni pravilna: plačati stavo; stavo so zapili; visoka stava
2. 2. igra na srečo, pri kateri se z vplačilom določenega zneska pridobi pravica do dobitka, določenega za pravilno napoved zmagovalca, rezultata: stava je zaključena; stave na konjskih dirkah / športna stava
   // znesek, ki se vplača pri tej igri: podvojiti, vplačati stavo
3. 3. glagolnik od staviti: stava na tega konja se je izplačala / stava peči je počasi napredovala
4. 4. nar. zahodnoštajersko skupina navadno osmih pokonci postavljenih snopov: veter je podrl stavo pšenice; postavljati snope v stave
5. 5. lingv. vrstni red skladenjskih enot v stavku: navadna stava; obrnjena stava / napačna stava ločil napačen položaj v besedilu
   ● nar. koroško kupiti dve stavi zimskega perila garnituri; presekati stavo z udarcem roke razdeliti na dvoje podani roki pri stavi in s tem narediti stavo veljavno; zastar. odgovarjati v kratkih stavah stavkih; kot za stavo dela kot za stavo hitro, pridno; sonce pripeka kot za stavo močno, zelo; vozi kot za stavo zelo hitro
   ♦ les. skupina navpično postavljenih, zgoraj navzkriž zloženih desk

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. prenehanje dela za določen čas zaradi ekonomskih, političnih zahtev delavcev: stavka traja, se začne, ekspr. izbruhne; organizirati, voditi stavko; razglasili so enodnevno splošno stavko; zatreti stavko; publ. stopiti v stavko; množična stavka; uspeh stavke / politična, solidarnostna stavka
2. 2. v zvezi gladovna stavka protestno odklanjanje jedi z namenom izsiliti izpolnitev postavljenih zahtev: kaznjenci so začeli gladovno stavko
3. 3. nar. skupina navadno desetih pokonci postavljenih snopov: postavljati snope v stavke

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

ščepériti se 
1. 1. dobivati pokončno, štrleče perje: škorec se je ščeperil
2. 2. ekspr., s prislovnim določilom biti kje zelo opazen, viden zaradi velikosti, bujnosti: po gredah se je ščeperil osat / pod nosom se mu ščeperijo brki; pren. v njenem srcu se ščeperi sovraštvo
3. 3. ekspr. postavljati se, ponašati se: ščeperi se z novo obleko / celo ščeperi se s svojim izdajstvom baha
4. 4. ekspr. oblastno, prevzetno se vesti, ravnati: tukaj se ščeperiš, doma si pa ne upaš nič reči / za mizo se je ščeperil moj znanec

ščeperèč -éča -e: vrabec je čivkal, ščepereč repek

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. orodje za rezanje iz dveh rezil, ki se ob pritisku na ročaja odpirata v obliki črke V: nabrusiti škarje; rezati, striči s škarjami; konica, uho škarij / kleparske, krojaške, vrtnarske škarje; ovčje škarje za striženje ovc; vrtne škarje; škarje za živo mejo; škarje za pločevino / ročne škarje
   // teh. stroj za rezanje, striženje pločevine: škarje so se pokvarile / strojne škarje
2. 2. kleščam podoben prvi par nog pri nekaterih rakih: rak zgrabi hrano s škarjami / jesti meso z repa in škarij
3. 3. ekspr. položaj med dvema postrani približujočima se nevarnostma: žarometa sta dobila letalo v škarje; vsekakor moramo priti iz tankovskih škarij / škarje, v katerih so se znašli, so se vse bolj zapirale položaj med približujočima se nevarnostma je postajal vse bolj brezizhoden; avtomobil je prišel, vozil v škarje v položaj pri prehitevanju, ko se vse bolj približuje nasproti vozeče vozilo
   // dobiti koga z nogami v škarje
   // navadno s prilastkom položaj med dvema nasprotujočima si stvarema sploh: v škarjah med udobnostjo in hitrostjo so se avtomobilski proizvajalci odločili za drugo; biti v škarjah želja in dolžnosti
4. 4. ekon., navadno s prilastkom neusklajenost, nesorazmerje: škarje med cenami industrijskih izdelkov in kmetijskih pridelkov / škarje cen se odpirajo neusklajenost, nesorazmerje se veča, zapirajo neusklajenost, nesorazmerje se manjša
   ● ekspr. filmu škarje ne bi škodile krajšanje; ekspr. imeti škarje in platno v rokah imeti moč, oblast odločati o čem; žarg., šport. narediti škarje dvigniti smuči med letom v različni višini; ekspr. mojster je spet segel po škarjah spet začel rezati, striči; postavljati mlaj s škarjami z drogovoma, spetima na enem koncu v obliki črke V
   ♦ agr. škarje podolgovata kosa lesa, pritrjena v obliki črke V na zadnji konec ojesa, s konci krakov pa na sprednji del voza; etn. nastaviti, poslati škarje med mlačvo ob pripravljanju slame za streho naskrivaj nastaviti, poslati navzkriž povezani palici, obroč in bat skupaj z nekaj pijače, štrukljev, cvetjem in posmehljivim pismom; grad. streha na škarje streha, pri kateri sta na škarnike, strešne tramove z obeh strani vodoravno pribita po dva vzporedna ploha; les. škarje stroj za obrezovanje furnirja; zlagati deske v škarje zlagati jih v obliki črke V ali X; teh. škarje okovje z dvema krakoma, navadno v obliki črke V, za omejevanje odpiranja določene plošče; vrata (pri omari) na škarje; tisk. krožne škarje stroj za razrezovanje lepenke z okroglimi noži, ki se vrtijo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

šopíriti se 
1. 1. dobivati pokončno, štrleče perje: kokoš se šopiri
   ● ekspr. te bomo že ugnali, se je šopirila jezno, prezirljivo govorila
2. 2. ekspr., s prislovnim določilom biti kje zelo opazen, viden zaradi velikosti, bujnosti: pred hišo se je šopirila hruška; med vrtovi se šopirijo poslopja / na pročelju hotela so se šopirili svetlobni napisi
3. 3. ekspr. postavljati se, ponašati se: fantje so se šopirili; pred drugimi ljudmi se rad šopiri; šopiri se kot pav / šopirile so se v novih oblekah / šopiriti se z uspehi
4. 4. ekspr. oblastno, prevzetno se vesti, ravnati: tukaj se šopiriš, doma si pa ponižen / takrat so se tujci šopirili po naši deželi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. I. 
   1. 1. izraža način dejanja pri govorečem ali v bližini govorečega, na katerega se usmerja pozornost koga: poglej, tako se obrni; tako se primi, da ne boš padel; počakajte, da vam pokažem: tako se zaklene / ovij si glavo, tako, poglej / tako navzkriž jih položi; tako pokonci se drži, mene poglej
   2. 2. izraža način dejanja, poteka česa, znan iz predhodnega besedila, okoliščin: udarilo je dvakrat, tako potrka soseda; gospodar se je sprehodil s počasnim korakom. Tako stopa kralj / tipal je okrog sebe in tako prišel do vrat; ciklus je postavil v sredo knjige in mu tako namenil osrednje mesto / vodne kapljice v zraku zmrznejo, tako nastane toča; delal je dosti, počival malo, tako je živel dolgo časa / kaj vas boli, da se tako držite; zakaj me tako gledate; tako vam motor ne bo vžgal / smejali so se svojim sanjam in mislili, da je tako prav
      // izraža način dejanja, kot ga določa odvisni stavek: govoril je tako, da so ga vsi razumeli; hodi tako, da se ziblje v bokih; rešili bi se samo tako, da bi razbili vrata; prelomljena dela je treba tako sestaviti, da se pravilno zrasteta; obleka mora biti tako narejena, da se v njej dobro počutiš / bilo jima je tako namenjeno, da sta se srečala / on zna tako narediti, da je prav
      // izraža sklicevanje na to, kar govoreči komu sporoča: dogovorili smo se tako: najprej spravimo tovor do polovice poti, šele nato na vrh; zgodilo se je tako: spotaknil me je, nato sva se stepla / ekspr. tako ti povem, rečem, varuj se ga
   3. 3. izraža enakost s prej navedenim, opisanim: povedal mu je svoje mnenje in rekel, da tako mislijo vsi / odšel je. Tako je storil tudi njegov sosed
      // izraža enakost načina dejanja z načinom v prejšnjem stavku: bolezen se pojavi nenadoma in tako tudi izgine; prišel je neopazno in prav tako odšel
      // izraža
      1. a) enakost načina dejanja, stopnje lastnosti s primerjanim: hodi tako, kot je hodil njegov oče / obnaša se (tako) kot otrok / zgodilo se mu je prav tako kot njegovemu očetu: ubilo ga je drevo / ona dela tako, kakor delajo druge; risati stvari tako, kot so v stvarnosti / biti (tako) delaven kot mravlja; biti (tako) težek kot svinec; bila je tako velika kot dekle pri trinajstih; bil je dvakrat tako, ravno tako, skoraj tako velik kot jaz
      2. b) skladnost dejanja, stopnje lastnosti s tem, kar izraža navadno odvisni stavek: tako gre mimo, kakor bi bil popolnoma neznan; kaznujte ga tako, kot je zaslužil; naredi tako, kakor hočeš, kot moreš, kot so ti naročili / ni tako močen, kot sem si mislil; ni tako neumen, kot se dela; tudi njemu ni vse tako jasno, kot se zdi / delajte tako kot doslej
   4. 4. izraža veliko mero ali stopnjo tega, kar izraža glagol, pridevnik ali prislov: zakaj se ga tako bojite, saj ni hud; tako so hiteli, pa so bili vseeno prepozni; niso vedeli, da si tako želi domov; težko je ugovarjati tako pomembni osebi; tako prijazen in ustrežljiv je; zahvalili so se ji, ker jih je tako dobro pogostila; žal mu je, da se tako brez veselja moži / če ga boš tako hvalil, se bo prevzel; ne uideš, če si še tako hiter / še tako majhna sprememba ga moti / kot vljudnostna fraza: ali bi bili tako dobri in bi mi posodili knjigo; bodite tako prijazni in pridite
      // izraža mero ali stopnjo česa, kot jo določa navadno odvisni stavek: tako se boji, da se kar trese; zadel ga je tako, da je ves moder v obraz; tako je priden, da ga vsem postavljajo za zgled; piše tako grdo, da njegove pisave ni mogoče brati / še na ulico si ne boš upala, tako te bo sram; ni ga mogla gledati, tako je trpel
      // ekspr. poudarja pomen besede, na katero se veže: vse mu je tako dobro obrodilo; potok tako lepo šumlja; tako malenkostno, prazno je tako razpravljanje; tako mlada je in lepa; tako pravilno ste predvidevali; tako tiho je tukaj / tako nekam bled je zadnje čase; tako nekako prazna je ta soba
   5. 5. izraža nedoločen način: trudil se je, da bi tako mimogrede zaostal; morda je kdaj o tem tako na tihem sanjal; tako za spremembo gre včasih tudi v hribe / našel ga je tako, po naključju
      // pog. razmeroma slabo, nezadovoljivo: kako vam je naredil obleko? Tako / uči se tako tako; piše tako, precej grdo / dela bolj tako
      // pog. izraža nedoločeno navadno majhno mero, stopnjo: vas kaj boli? Tako; kakšna je bila letina? Tako, ne najboljša
   6. 6. poudarja dejstvo, ki brez nadaljnjih podatkov utemeljuje sklep: nas ne bodo pogrešali, danes bo tam tako dosti ljudi; ne potrebuje dežnika, ker dež tako ponehuje; ne bom ti je predstavljal, saj jo tako poznaš / od časa do časa je pohvalil kosilo, govorila je pa tako gospodinja; denarja ne potrebuje dosti: obleko ima, jé pa tako malo / cigarete je delil samo z enim, drugi pa tako niso kadili sploh; časopis so ukinili, češ da ga ljudje tako ne berejo / ekspr.: vrniti se bo moral tako ali tako v vsakem primeru; ne bom ti razlagal, saj tako in tako sam veš
      // navadno v zvezi z že poudarja dejstvo, ki je znano brez nadaljnjih podatkov: že tako majhno plačo so mu še zmanjšali; oče je sedel resen za mizo, stric je bil pa že tako malo zgovoren; v podjetju, kjer je iskal delo, so imeli (že) tako preveč delavcev / (že) tako in tako veliko posestvo je še povečal; redko teh območij, ki so nam tako ali tako neznana, ne bom našteval
   7. 7. ekspr. poudarja približnost: tako v soboto ali nedeljo bo prišel; bilo je tako opolnoči ali pozneje / porabili so tako do petdeset litrov vina; tako okrog šestdeset let ima / od tega je tako nekako pet let približno
   8. 8. ekspr., v zvezi tako in tako, tako pa tako izraža način, ki je znan, a se noče, ne more imenovati: testo se pripravi tako in tako, iz njega pa se oblikujejo rogljiči; obnašal se je tako in tako, kaj naj z njim storimo
      // izraža vsebino, ki je znana, a se noče, ne more imenovati: ljudje govorijo tako pa tako, ne vemo pa, kaj je res
   9. 9. navadno v zvezi tako imenovan izraža omejitev, negotovost v izjavi: notranja napetost se kaže v tako imenovanih [t.i.] čustvenih izpadih; ravnati se po tako imenovanih pravilih igre / star. vetrnjaštvo tako zvanih narodnjakov
   10. 10. pri naštevanju, v zvezi in tako dalje, in tako naprej izraža obstajanje česa poleg že povedanega: prodaja grozdje, breskve, zelenjavo in tako dalje [itd.]; nabiral je borovnice, gobe in tako naprej [itn.] / ogledali so si živalski vrt, arboretum in tako po vrsti
   11. 11. v zvezi tako tudi, prav tako izraža veljavnost trditve za primer, pri katerem se trditev ne ponovi: odšel je, tako tudi sosed; porcelan je kitajska iznajdba, prav tako smodnik
       // v zvezi prav tako izraža razširitev veljavnosti trditve na dodani istovrstni stavčni člen: obleka ne sme biti pretesna, prav tako ne preohlapna; v tem času je značilna specializacija obrti in prav tako poklicev
       // v zvezi prav tako izraža dodajanje k prej povedanemu: dali so pobudo za ustanovitev zavoda za tehnično vzgojo. Prav tako so sklenili, da bodo organizirali posvetovanje o tej stroki / oče mu je umrl, ko je bil še mlad. Matere prav tako ni imel dolgo
   12. 12. izraža prehod k novi misli: počasi so se pomirili in dobili nove delavce. Tako je tekel čas in kmalu je minilo leto; dober si in pošten in me ne boš ogoljufal. Ko me je tako hvalil, mi je postal položaj jasen
   13. 13. v povedni rabi izraža stanje, razmere, znane iz okoliščin, sobesedila: pri nas je tako, da bi človek obupal; vsi preveč popuščamo, zato pa je tako / to je tako: če hočeš jesti, moraš plačati; pri njih je tako kot v škatlici
       // s smiselnim osebkom v dajalniku izraža duševno stanje, počutje, kot ga določa odvisni stavek: tako mi je, kot bi me presekal z mečem; tako mu je bilo, da bi se razjokal
       // s smiselnim osebkom v orodniku izraža stanje, položaj koga, česa sploh, kot ga določa odvisni stavek: z njim je tako, da ne bo več zdrav; s to stvarjo je tako, kot smo povedali / z nama je tako: plamen je plamen razvnel / z najboljšo stvarjo je tako kot z najboljšo travo: hitro se popase / ekspr. kako je z očetom? Tako izraža nezadovoljivost stanja
   14. 14. izraža ustreznost povedanega, navedenega: pravi, da jo obožuje, a ni tako; žal je tako, da je življenje prozaično; naj bo tako ali drugače, pomoči so potrebni; bolnega otroka menda ne bo jemal na dolgo pot, ni tako; je že tako, da je zakon zadeva dveh ljudi / če je tako, kot pravite, vas bomo podprli / niste verjeli, da vas bodo prehiteli? Tako je; pravijo, da je bila nesreče kriva prehitra vožnja. Ne rečem, da ni tako / pozabili ste izklopiti električni tok, je tako? Natanko tako
       // poudarja trditev: ne bo več risal stripov, tako je; tako je, eden mora v službo / tako je ta reč: ljudje več verjamejo papirju kot svoji pameti; tako je to, ne želimo se več prerekati; učiti se moraš in delati, tako je in nič drugače / to je že tako, dela nam ni manjkalo, kruha tudi ne, a domači kraj je le domači kraj; je že tako, da ne bo več zdrav; s to stvarjo je že tako, da se ne smemo prenagliti / kot podkrepitev trditve sam si boš služil kruh. Tako bo, pa amen
   15. 15. ekspr., v zvezi kar tako izraža, da se dejanje zgodi brez določenega vzroka, namena: kar tako je šel v mesto; jokala je kar tako; tega mu ni povedal kar tako / pogovarjali so se kar tako, tjavendan
       // pog., s širokim pomenskim obsegom izraža, da se kaj zgodi na način, kot ga določajo okoliščine: pomahaj, da ne boš šla kar tako mimo; niso se dali odpraviti kar tako ne da bi kaj dosegli; knjige mi je dal kar tako zastonj; tega ne boste dosegli kar tako brez truda; njega nisi srečal kar tako pogostoma; čudili so se, da mu je kar tako verjel brez dokazov; živela je z njim kar tako brez zakonske zveze
       // vzel jo je kar tako, brez dote
   16. 16. pog., ekspr., v povedni rabi v nespremenjenem stanju, kot ga določa sobesedilo: ni dobil neveste, zato je ostal tako; ker ni imel kopalnih hlač, je šel tako v vodo; ničesar ni zaužil, cel dan je bil (kar) tako tešč
       // kar tako, bosa je hodila po rosi
       // v zvezi kar tako brez ustreznih pozitivnih lastnosti, kot jih določa sobesedilo: mislil je, da je on kar tako, pa se je zmotil; te stvari niso kar tako / njegov nasvet ni kar tako je dober; mož ni kar tako je pomembna oseba
       // njegov izgovor ni kar tako
       // brez težav: srednja šola ni kar tako; življenje in ljubezen nista kar tako
   17. 17. v medmetni rabi izraža opozorilo na prehod k novi misli, dejavnosti: tako, kje smo končali zadnjič; prispeli smo. Tako. Hiša pred vami je rojstna hiša našega največjega pesnika
       // izraža podkrepitev odločitve: tako, zabave je konec; vse smo pospravili. Tako, fantje, zdaj pa gremo / tako, pa začnimo
       // izraža podkrepitev trditve, ugotovitve: tako, da boš vedel, pomagal ti ne bom; tako, narobe je, pa naredi, kar hočeš / tako, siti ste, zdravi tudi, nič vam ne manjka
   18. 18. v medmetni rabi izraža začudenje, presenečenje: že dolgo nas ni obiskal. A tako / obljubil mu je kolo in nove smuči. Tako; ekspr. v kavarno sta šla. Tak tako
       // izraža nejevoljo: tako, rad bi mi skril ključe; pog. a tako, še ugovarjali mi boste / torej tako, vi posedate, mi pa delamo; tako torej, nočete ubogati
       // izraža zadovoljstvo: tako, pa sem te ujel; tako, zdaj pa imaš, kar si iskal; tako, pa smo prišli; tako, tako, kar lepo naprej delaj; lepo, da ste prišli, kar sedite. Tako, pa smo skupaj / potegni vrv. Tako. Zdaj pa še tu
2. II. v vezniški rabi
   1. A) med členi v stavku
      1. 1. ekspr., v zvezi s kakor, kot za združevanje, vezanje sorodnih pojmov glede na povedano: s filmom so bili zadovoljni tako gledalci kot kritiki; odklonil je tako kosilo kot večerjo / okrepili so se tako številčno kot tudi organizacijsko; izrekam vam sožalje tako v svojem imenu kakor tudi v imenu svoje družine
      2. 2. v zvezi tako kot, tako kakor za združevanje, vezanje istovrstnih stavčnih členov: tako kot pri človeku je tudi pri nekaterih opicah stegnenica vitka kost; tako kot živali tudi nekateri ljudje slutijo nevarnost / iz te zgodbe prav tako kot iz obeh prej omenjenih sledi isti nauk
      3. 3. v zvezi tako kot za izražanje primerjave glede enakosti načina: govorila sta malo, tako kot pravi zaljubljenci; držal se je ravno, tako kot drugi
   2. B) med stavki
      1. 1. navadno v zvezi tako kot za uvajanje odvisnega stavka, ki izraža skladnost s čim: delal je pridno, tako kot so ga naučili; jedla je malo, tako kot je bila navajena
         // za uvajanje stavka, ki izraža osebni odnos do povedanega: umaknil se je pred njim, tako kot so pričakovali; ne bomo šli, tako kot smo se dogovorili; bal se je, da ga bodo ujeli, tako kot sem vam pravil
         // v zvezi tako da za uvajanje načinovnega odvisnega stavka, ki izraža posledico: grdo piše, tako da njegove pisave ni mogoče brati; noge je imel velike, tako da mu nobeni čevlji niso bili prav / bil je zbegan, tako da ni vedel, kaj dela; delež izvoza raste, tako da znaša že deset odstotkov
      2. 2. v priredju za izražanje vzročno-posledičnega razmerja: gnoj je bil dragocen, tako ga je oče sam trosil; ni pazila na ulice, tako se je izgubila / odšel je po svetu, in tako ga niso nikoli več videli; bil je lačen, in tako se je ustavil v gostilni, da bi nekaj pojedel
         // v zvezi tako pa za izražanje nasprotja s prej povedanim: če bi bil zdrav, bi lahko delal, tako pa ne more; drugemu ne bi verjel, tako pa se je zgodilo meni, in verjamem
   3. C) za naštevanje zgledov za prej povedano: začel se je ukvarjati z vprašanji uporabne mikrobiologije na raznih področjih, tako v medicini, industriji in v poljedelstvu
   4. Č) z oslabljenim pomenom, za piko ali podpičjem za izražanje pomenov kot pod B, C:
      1. a) navada je postavljati spomenike pomembnim ljudem. Tako so ga postavili tudi njemu; nisem se hotel prerekati. Tako me je opeharil za eno ovco
      2. b) ob nedeljah bi bral in poležaval, če bi imel kje. Tako pa ne vem, kam bi šel; doma bi bil, pa bi vedel. Tako pa hodiš okoli in šele na večer pogledaš v hišo
      3. c) opisal bom nekatere poklice. Tako bom analiziral, ko pride na vrsto, tudi kmeta
         ● iron. ej, dragec, tako ne bo šlo izraža svarilo; ekspr. tako mi je prišlo, pa sem ga udaril prišel sem v tako razpoloženje; ne morem ga pustiti tako v takem (neugodnem) stanju; ekspr. napravi kar tako, da je le samo zaradi videza; pog. to sem rekel, storil samo tako brez določenega vzroka, namena; ekspr. ne boj se, to se samo tako reče tega se ne misli, ne razume dobesedno; ti so, da se tako izrazim, da tako rečem, prišli kot naročeni izraža rahlo omejitev; če se tako vzame, mu ni nič hudega izraža rahlo omejitev; tako rekoč ekspr. denarja tako rekoč ni več skoraj ni več; ekspr. bil je tako rekoč zmeraj pijan izraža omejitev popolne, dobesedne ustreznosti izraza, resničnosti; tako ali drugače ekspr. to boš plačal tako ali drugače na ta ali drug način; ekspr. reci tako ali drugače, jaz ostanem neglede na tvoje besede, mnenje ostanem; ekspr. naj bo tako ali drugače, naprej moramo v vsakem primeru; tega ne more uresničiti ne tako ne drugače nikakor; ekspr. o tej stvari ni rekel ne tako ne tako ni povedal svojega mnenja; ekspr. smejal se je, da nikoli tako zelo; ekspr. rad ga srkne, da nobeden tako zelo rad; pridem tako gotovo, kot tu stojim prav gotovo; ekspr. zgodilo se je, kot sem povedal, tako mi vere, tako mi bog pomagaj izraža podkrepitev resničnosti trditve; bolj tako pog. plača je bolj tako nizka; pog. hiša je bolj tako slaba; pog. videti je malo tako čudaški; če je tako, ukaz je ukaz, pa grem izraža sprijaznjenje, dopustitev; če je tako, pa ga ne maram izraža nejevoljo; umakne se, če (mu) tako kaže če je zanj prav; noče se vrniti, pa kaj hočemo, je že tako prav izraža sprijaznjenje; tega vam ne bom naredil. A, tako je to izraža presenečenje; kakor si si postlal, tako boš ležal tvoje (dobro, slabo) življenje bo posledica tvojih prejšnjih odločitev; preg. kakor dobljeno, tako izgubljeno z lahkoto ali nepošteno pridobljena stvar ne prinaša koristi, sreče; preg. kakor ti meni, tako jaz tebi če hočeš, da bodo drugi do tebe dobri, bodi tudi ti do njih

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. z neprimernim vedenjem, govorjenjem povzročati komu neprijetnosti, slabo voljo: kadar ga vprašam, kam gre, mi reče, naj ne tečnarim / vidiš, da sem imel prav, je tečnaril / tečnariti s svojimi nekdanjimi junaštvi postavljati se
2. 2. z vztrajnimi, nepopustljivimi prošnjami, zahtevami si prizadevati za kaj: toliko časa je tečnaril, da so mu ustregli / tečnariti za novo kolo / tišina, je tečnaril vodja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. postavljati kaj tako, da pri delovanju kake sile ostane na določenem mestu, v določenem položaju: upirati podpore v tla in strop / sedel je in upiral komolce v kolena; upirati roke v boke
   // imeti v takem položaju, da močno pritiska na kaj: upiral je veslo v pomol, da čoln ne bi butnil obenj / upiral je nogo v vrata in jih skušal odriniti
2. 2. redko usmerjati, namerjati: upirati revolver v koga / upirati komu luč v obraz svetiti mu
   ● ekspr. upiral je svoje oči, poglede vanj gledal ga je; publ. vse oči se upirajo na Bližnji vzhod vsi se zanimajo za dogajanje na Bližnjem vzhodu; publ. okupirane dežele so upirale oči k zaveznikom pričakovale pomoči od njih

upírati se 
1. 1. imeti del telesa nameščen tako, da je pri delovanju kake sile mogoče ostati na določenem mestu, v določenem položaju: konj se je upiral s prednjima nogama ob tla, da ga niso mogli spraviti čez prag; pri spuščanju po vrvi se je z nogo upiral v steno / s koleni se je upiral v naslonjalo prednjega sedeža
   // biti v takem položaju, da se močno pritiska na kaj: z vso močjo so se upirali v skalo, da bi jo premaknili; z nogo se je upiral v vrata, a niso popustila / veter se je upiral v jadra pihal tako, da so ga prestrezala
2. 2. z dejanji izražati voljo ne pustiti se obvladati: hotel ga je potegniti iz sobe, pa se mu je upiral; aretirani se ni upiral; upirati se roparju; upiral se je s pestmi, z rokami in nogami / pri osvobajanju dežele so se okupatorjeve enote dolgo upirale; obkoljeni so se uspešno upirali branili
   // upirati se nasprotniku v igri
   // kazati voljo ne dopustiti, dovoliti česa: upirati se izbiri novega predsednika; upirati se operaciji; upirati se sinovi ženitvi; ni se upiral, da bi poklicali rešilni avtomobil
   // kazati voljo ne podleči čemu: upirati se bolezni, malodušju; upirati se skušnjavi, tujim vplivom / rastline se upirajo suši / upiral se je spanju prizadeval si je, da ne bi zaspal; upiral se je njihovim prošnjam ni jih hotel uslišati
3. 3. s silo, z orožjem izražati voljo do odstranitve oblasti koga: kmetje so se v zgodovini večkrat upirali; upirati se oblastnikom, okupatorjem / osvojene dežele so se upirale
   // z besedami, ravnanjem izražati voljo
   1. a) ne ubogati koga: otroci so se staršem vedno bolj upirali; molčal je, ni se upal upirati; upirati se vodstvu
   2. b) ne prenašati, narediti, izpolniti česa: upirati se nasilju, pritisku / upirati se izročitvi dokumentov, plačilu dolga; ni se upiral, da bi mu pomagal / upirati se dajatvam; upirati se odredbi, povelju, zahtevi
      // izražati nesoglasje s čim: upirati se ideji; tej ugotovitvi se ni mogel upirati
4. 4. nav. 3. os. vzbujati občutek zoprnosti pri uživanju: mastna hrana se mu upira; vino se mu je začelo upirati
   // vzbujati občutek zoprnosti sploh: njegovo prazno govorjenje, vedenje se jim upira; krivične obtožbe se mu upirajo; brezoseb.: upira se mi, da bi ga sprejel; upira se mu govoriti o tem
5. 5. neovirano, močno sijati: pomladansko sonce se upira skozi šipe / sonce se jim je upiralo v hrbet
6. 6. prizadevati si premagati delovanje kake sile, učinkovanje česa: upirati se vodnemu toku; s težavo se je upiral vetru, ki mu je pihal nasproti / jez se je upiral narasli vodi / snov se upira pritisku
   // ovirati pri napredovanju: zrak se upira premikajočim se telesom
7. 7. star. truditi se, prizadevati si: upiral se je, da bi osvobodil roko; upira se in gara za družino
   ● ekspr. noge se mu upirajo težko hodi; ekspr. poštevanka se mu upira težko se je uči; ne mara je; ekspr. zima se še upira mraz še ne popusti; ekspr. želodec se mu je začel upirati ima težave z želodcem; to se upira zdravemu razumu tega razumsko ni mogoče razložiti

upiráje: stala je, upiraje roke v boke

upirajóč -a -e: upirajoči se narodi; v tla upirajoče se oči

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. delati, da prihaja kaj v ravno vrsto: uravnavati zidake s pomočjo napete vrvice
   // redko izravnavati, poravnavati: uravnavati tla / počasi uravnavati hrbtenico vzravnavati, zravnavati
   // uravnavati gube ravnati, gladiti
   // uravnavati seno po vozu
2. 2. delati, da prihaja kaj v pravilen, ustrezen položaj: uravnavati napenjalne vrvi / z roko uravnavati kravato; uravnavati si lase / uravnavati lego, nagib priprave / uravnavati radijski aparat na ustrezno valovno dolžino naravnavati
   // delati, da prihaja kaj v naraven, pravilen položaj: uravnavati izpahnjeno, zlomljeno nogo
3. 3. redko urejati, izravnavati strugo, da voda ne poplavlja, dela škode; regulirati: uravnavati hudournike, potoke
4. 4. delati, da se kaj pojavlja v primerni, ustrezni količini, stopnji: naprava uravnava hitrost, temperaturo / ta snov uravnava količino sladkorja v krvi / z davki uravnavati porabo / uravnavati cene
   ♦ med. uravnavati rojstva
5. 5. knjiž. naravnavati, usmerjati: uravnavati topove na cilj / uravnavati tok razprave
   // odločilno določati, oblikovati: življenje v družini je uravnavala mati / uravnavati komu življenjsko pot
6. 6. v zvezi s po delati, da se kaj ravna po čem: uravnavati svoj korak po njihovem / uravnavati smer premikanja po soncu, zvezdah
7. 7. star. usklajevati: to živčno središče uravnava vse gibe; toplota in vlaga se morata uravnavati
8. 8. zastar. urejati: uravnavati posle, zadeve / uravnavati s predpisi, z zakoni
   ● star. uravnavati krivice, spore poravnavati, odpravljati; star. uravnavati se v vrsto postavljati se v ravno vrsto

uravnavajóč -a -e: uravnavajoča naprava; prisl.: uravnavajoče delovati

uravnávan -a -o: uravnavano delovanje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

ustópati zastar.  odstopati: ustopati komu svoje pravice

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. delati, da pride kaj v kako vrsto, skupino: uvrščati stare stole med nove; uvrščal jih je v različne skupine
2. 2. delati, da pride kaj v kak sestav, postane del kake celote: uvrščati besedilo v antologije, berila / uvrščati posnetke v oddajo; uvrščati vprašanja na dnevni red / uvrščati v jedilnik dovolj mesa in zelenjave
   // delati, da pride kaj v kakem sestavu na mesto, kot ga izraža določilo: na začetek, konec sporeda so uvrščali ljudske pesmi / na seznamih so ga uvrščali navadno na prvo mesto
3. 3. delati, da pride kdo v kako skupino, postane član kake skupine: uvrščati dobre tekmovalce v reprezentanco / žreb jih uvršča v tretjo skupino
4. 4. delati, da pride kaj v kako vrsto, skupino glede na enake, podobne lastnosti: to žival uvrščajo med sesalce / uvrščati telesa v trdna, tekoča in plinasta
   // delati, da pride kaj v kako vrsto, skupino glede na določene lastnosti sploh: strokovnjaki uvrščajo to delo v romantiko / uvrščajo ga med najboljše športnike / to ga uvršča med popularne politike
5. 5. delati, da postane kaj ena od enot, stvari, kot jih izraža določilo: uvrščati kaj med gospodarske panoge

uvŕščati se 
1. 1. prihajati v kako vrsto, skupino: opazil je, da se nekateri uvrščajo za malico že drugič
   // postavljati se tako, da nastane, kar izraža dopolnilo: igralci, plesalci se uvrščajo v četvorke; vojaki se uvrščajo v bojni red / uvrščati se v vrsto
   // prihajati v vrsti na kako mesto: gostje so se uvrščali za gostiteljema
2. 2. prihajati v kak sestav, postajati del kake celote: uvrščati se v seznam prosilcev za stanovanje
3. 3. postajati ena izmed enot, stvari, kot jih izraža določilo: ta država se uvršča med največje pridelovalke kave; med naše sodelavce se uvrščajo vedno novi ljudje
4. 4. v vrednostnem, jakostnem zaporedju dobivati, dosegati kako mesto: ta plošča, popevka se vse pogosteje uvršča na prva mesta / naši tekmovalci, učenci se navadno uvrščajo v najboljšo skupino

uvrščajóč -a -e: uvrščajoč kmete v posebno kategorijo, so vzbujali začudenje; ljudje, uvrščajoči se v sprevod, so molčali

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

velíčati se bahati se, postavljati se: veličati se pred kom; veliča se, da je najbolj pameten

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. priprava iz pokončnega in nanj čelno počez pritrjenega trama za izvrševanje smrtne kazni z obešenjem: postavljati vislice; viseti na vislicah / ekspr. pazi, da ne boš končal na vislicah; obsoditi koga na smrt na vislicah
   // ekspr. usmrtitev z obešenjem: izogniti se, uiti vislicam
2. 2. etn. otroška igra, pri kateri se ugibajo črke neznane besede in se za vsako napako nariše ena poteza shematičnih vislic in obešenca: igrati se vislice

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. dajati komu kaj, kar je bilo od njega dobljeno ali mu je bilo odvzeto, spet v last: vračati denar, izposojene knjige / vračati posojilo / kot pojasnilo, opozorilo v časopisu, reviji rokopisov ne vračamo / dov. vračam, kar sem bil dolžen
2. 2. delati, da kdo spet dobi koga, ki mu pripada, a mu je bil vzet ali mu je ušel: vračati ujetnike, zločince kaki državi
3. 3. dajati komu kaj, kar je bilo dobljeno od njega in se več ne more, noče imeti: zaradi prevelikih dajatev vračati obrtna dovoljenja
4. 4. zaradi določenega vzroka ali z določenim namenom delati, da kdo spet dobi, kar je komu dal, oddal: vračati dopise, pritožbe; vračati rokopise v popravek / vračati slabe izdelke prodajalcu, proizvajalcu
5. 5. delati, povzročati, da kdo spet dobi prejšnjo lastnost, se vrne v prejšnje stanje: vračati komu moč, zdravje / njena ljubezen mu vrača samozavest / dov. vračam vam svobodo, je rekel
6. 6. delati določena dejanja zaradi enakih dejanj, ukrepov, ki jih je prej storil kdo drug: vračati komu obisk, pomoč; vračati poglede, udarce / vračati ljubezen / vračati dobro s hudim
7. 7. s prislovnim določilom delati, povzročati, da pride kdo na mesto, odkoder je prišel: vračati begunce na domove; vračati ovce k čredi, v čredo / vračati stvari na svoja mesta dajati, postavljati; ročica se vrača ročno, ne avtomatično
8. 8. star. odgovarjati: tudi vas ni bilo zraven, mu vrača / nikomur ne vrača besed
   ● ekspr. soteska vrača odmev povzroča odmev; ekspr. zemlja vrača desetkratni pridelek daje glede na porabljeno seme desetkratni pridelek; dobro rodi; ekspr. spomin mu vrača popotne prizore mu jih spet obuja; preg. dokler prosi, zlata usta nosi, kadar vrača, hrbet obrača dokler prosi, govori zelo prijazno, hvaležno, ko pa bi bilo treba dobljeno vrniti, je neprijazen, nehvaležen

vráčati se 
1. 1. spet prihajati na izhodiščno mesto: vračati se po svoje stvari; rad se vrača v rojstni kraj / vračati se iz mesta, s sprehoda; vračati se z letalom / za stalno se vračati v domovino / kazalec se vrača na ničlo / narasla reka se vrača v strugo
   ● rdečica se mu vrača v lica spet dobiva normalno barvo; umrli se vrača po ljudskem verovanju po smrti se pojavlja kot duh; ekspr. življenje se vrača v normalni tir postaja mirno, urejeno
   // spet prihajati v prvotno, izhodiščno stanje: igralec se vrača v nekdanjo formo / po raztegnitvi se telo vrača v prvotno obliko
2. 2. s prislovnim določilom spet začenjati biti, živeti v čem: sanjač se vrača v resničnost / ekspr. bolnik se postopoma vrača v normalno življenje
3. 3. spet začenjati uresničevati, kar izraža določilo: delavci se vračajo k delu, na delo; ekspr. vračati se k strojem / vračati se k starim metodam
4. 4. delati, da kaj spet postane predmet obravnave: govornik, pisec se pogosto vrača k temu vprašanju / misli so se mu vračale v nekdanje čase
5. 5. ponovno se pojavljati, nastopati: spomini, želje se vračajo; ekspr. ta misel se mu pogosto vrača
   // prihajati v prejšnje, prvotno stanje: moč, spomin, zdravje se mu vrača; ponesrečencu se vrača zavest

vračajóč -a -e: zahvaliti se, vračajoč sposojeno stvar; vračajoči se vojaki; sam.: sprejeti vračajoče se

vráčan -a -o: vračan dolg; vračana ljubezen

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. odprtina v zidu, steni, ki omogoča dostop v notranjost česa: vrata vodijo na ulico, v kuhinjo; zazidati vrata; steči skozi vrata; soba ima dvoje vrat; za to omaro, za voz so vrata preozka; vrata avtobusa, vagona / glavna, stranska vrata; hišna, kletna, sobna vrata; izstopna, vstopna vrata
   // naprava z gibljivo pritrjeno ploščo za zapiranje take odprtine: izdelovati, prodajati vrata; kovana, lesena, steklena vrata; krilo, okvir vrat / balkonska, garažna, vhodna vrata; dvižna, nihalna, vrtljiva vrata / stati med vrati med podboji take naprave; vzidati vrata okvir take naprave
   // gibljivo pritrjena plošča take naprave: natakniti, pritrditi vrata; odpreti, pripreti vrata; trkati na vrata; tolči po vratih; loputati z vrati; kovinska, železna vrata peči; vrata omare so povešena; vrata iz letev, palic / vtakniti ključ v vrata v ključavnico; zakleniti vrata
2. 2. šport. cilj napada pri nekaterih igrah, predvsem z žogo: braniti vrata; brcniti žogo v vrata / hokejist, nogometaš, vaterpolist strelja na vrata
   // naprava, ki označuje cilj napada: postaviti vrata / žarg. biti že desetkrat v vratih reprezentance biti že desetkrat vratar reprezentance
3. 3. šport. prostor med dvema označenima palicama, skozi katerega mora peljati tekmovalec pri nekaterih smučarskih, veslaških disciplinah: izpustiti, zgrešiti vrata; kanuist, smučar vozi skozi zadnja vrata / pri smučanju na vodi izhodna, vhodna vrata; pri smuku kontrolna vrata
   // palici, ki označujeta tak prostor: postavljati vrata za slalom
4. 4. področje, kraj, ki omogoča naraven prehod na kako drugo področje: ta dolina, ravnina so edina vrata na sever; ustje te reke so vrata v notranjost pokrajine / donavska vrata v Vlaško nižino; publ. vrata narodov naravni prehodi med gorovji, skozi katere so potovala ljudstva, zlasti iz Azije v Evropo
   // Postojnska vrata
   // z rodilnikom področje, mesto, skozi katero gre, prihaja, kar izraža določilo: ta morski preliv so pomembna vrata pomorskega prometa
5. 5. v zvezi z odpreti, pripreti, zapreti omogočiti, onemogočiti komu, da lahko kam gre, kaj naredi: odpreti, pripreti, zapreti vrata tujim vlaganjem; s tem dejanjem si je zaprl vrata za vrnitev / odpreti si vrata v višjo družbo
   ● ekspr. pokazati komu vrata narediti, povzročiti, navadno z ostrimi besedami, grobim ravnanjem, da kdo zapusti določen kraj, prostor; ekspr. vrata mu je pred nosom zaprla očitno je pokazala, da ga ne želi sprejeti; ekspr. ponujati izdelke od vrat do vrat od stanovanja, hiše do stanovanja, hiše; trkati na vrata ekspr. zima trka na vrata se začenja; ekspr. divja ljudstva so trkala na vrata države so ogrožala njene meje; publ. trkati na vrata pravice prizadevati si priti do pravice, zlasti s pomočjo sodišča; ekspr. postaviti koga pred vrata dati koga iz službe ali iz stanovanja; ekspr. zima je pred vrati bo kmalu nastopila; knjiž. pustiti vse upe pred vrati taborišča ob vstopu vanj prenehati upati na vrnitev; pog. gledati kakor bik, tele v nova vrata zelo neumno ali začudeno; ekspr. poiskati je treba prava vrata, pa se bo zadeva uredila pravi urad, pravega človeka; stanuje v drugem nadstropju, prva vrata levo v sobi, stanovanju za prvimi vrati levo; ekspr. priti k zdravniku skozi stranska vrata ne po redni, upravičeni, uradni poti; star. tuja vrata ga bijejo po petah nima svojega doma; publ. predlog je povsod naletel na zaprta vrata predloga niso nikjer hoteli sprejeti, podpreti; ekspr. ves dan, kar naprej stati na vratih opazovati, gledati skozi vrata, s praga; prihajati pred vrata in si prizadevati za vstop; publ. seja za zaprtimi vrati brez prisotnosti novinarjev, predstavnikov javnosti; ekspr. vrata našega doma so zate vedno odprta k nam vedno lahko prideš; ekspr. odpreti je moral veliko vrat, da je dobil potrebna potrdila moral je iti v veliko uradov; ekspr. vrata bank, trgovin se zapirajo banke, trgovine se zapirajo; pesn. odprta noč in dan so groba vrata človek lahko vsak trenutek umre; nar. koroško vrata (kozolca) del kozolca med dvema stebroma; okno; preg. zlat ključ vsaka vrata odpre z denarjem se vse doseže
   ♦ elektr. vrata preklopno vezje v računalniku, skozi katero v določenih okoliščinah prehaja informacija; grad. smučna vrata ki se premikajo levo ali desno po vodilu; jur. politika odprtih vrat ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja politika velesil, temelječa na dogovoru o enakih pogojih gospodarskega udejstvovanja na Kitajskem in v nekaterih afriških deželah

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. knjiž. postavljati v vrsto: vrstiti snope; vojaki se že vrstijo / vrstiti rože na grob saditi jih v vrsto
2. 2. redko delati, da je kaj v določenem zaporedju; razvrščati: vrstiti kaj po abecednem redu / režiser je vrstil točko za točko
3. 3. knjiž., v zvezi z med uvrščati: teh hiš ni mogoče vrstiti med kmečke hiše; vrstiti se med največje umetnike
   ● redko h glavni osebi je vrstil še druge ob glavni osebi je prikazoval; zastar. majoliko so vrstili iz rok v roke podajali so jo drug drugemu

vrstíti se 
1. 1. navadno s prislovnim določilom biti, nahajati se kje v večjem številu drug poleg drugega: ob cesti se vrstijo drevesa; nove hiše se vrstijo v klanec / po stenah se vrstijo najrazličnejše slike / ekspr. ogledujejo si palačo, dvorana se vrsti za dvorano
2. 2. pojavljati se, nastopati drug za drugim: govorniki se vrstijo drug za drugim / prepevali so, vrstile so se domače in tuje pesmi / vrstili so se žalostni in veseli časi / ekspr. lepi dnevi so se vrstili več dni je bilo lepo
   // pojavljati se, nastopati v večjem številu v manjših časovnih presledkih: v sušnem obdobju so se vrstili gozdni požari; vrstijo se sestanki / dogodki so se vrstili drug za drugim
3. 3. prihajati pri čem izmenoma na vrsto: pri plačevanju sta se vrstila; v plesu se je vrstil s tovariši / vrstili so se, vsak dan je pometal drugi
   ● zastar. kozarec se je vrstil okrog je krožil

vrstèč -éča -e: vrsteče se aretacije

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. vprašuje po vzroku: zakaj hodiš tja; zakaj si jezen na nas / zakaj bi ne bili veseli / ekspr.: le zakaj je ni v službi; zakaj, le zakaj si to storil; tukaj so vragvedi zakaj / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih vprašala ga je, zakaj se smeje / elipt. hočem vedeti, zakaj
2. 2. elipt., v trdilnih stavkih, v zvezi z le, pa izraža močno, odločno zanikanje: se bojiš? Zakaj le
   // v nikalnih stavkih izraža pritrditev brez pridržka: bi šel z nami? Zakaj pa ne
3. 3. pog. čemu: zakaj mi vse to praviš? Zato, da izveš resnico; sam.: postavljati zakaje vprašanja o vzroku, vzrokih
   ● ekspr. vsak zakaj ima svoj zato vsaka stvar ima svoj razlog

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. dajati komu kaj za kaj drugega, drugačnega: zamenjavati pridelke za blago / zamenjavati plošče, razglednice / zamenjavati dinarje v devize dajati dinarje za enakovredno, ustrezno vsoto deviz
2. 2. dajati, postavljati kaj na mesto, kjer je bilo prej drugo iste vrste: zamenjavati varovalko / redno zamenjavati posteljnino / v besedilu zamenjavati prevzete besede z domačimi; zamenjavati obrabljene dele z novimi nadomeščati
   // delati, da kdo drug dobi, prevzame opravilo, mesto kake osebe: zamenjavati igralce med igro; zamenjavati vojake na položajih
3. 3. prihajati pri kakem opravilu, dejavnosti na mesto, položaj koga drugega: dogovorili so se, kdo bo koga zamenjaval pri sekanju / stražarji se zamenjujejo vsaki dve uri / zamenjavati koga med dopustom nadomeščati
4. 4. delati, da pride kaj na mesto česa drugega, to pa na njegovo mesto: teh besed ne moremo poljubno zamenjavati / po dva in dva sta zamenjavala svoje mesto v vrsti
5. 5. z oslabljenim pomenom izraža, da prehaja osebek s prvotnega, prejšnjega mesta, položaja na drugo: zamenjavati bivališče, skrivališče
6. 6. imeti koga za drugega, kot je v resnici: zamenjavajo ga z nekom drugim / zamenjavati strupene in užitne gobe
   ● glasove c s z zamenjava s č š ž izgovarja kot č š ž

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. dajati, priznavati manjše pravice ali ugodnosti komu v primeri z drugimi: pri vsaki priložnosti so ga zapostavljali; zapostavljati otroke; po nepotrebnem se zapostavlja / zapostavljati kmetijstvo na račun industrije; zapostavljati duhovno življenje
2. 2. knjiž. postavljati za kaj: zapostavljati levo nogo za desno / priimek se navadno zapostavlja za ime

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. s postavitvijo, namestitvijo česa delati kaj neprehodno: zastavljati cesto z ovirami / s svojimi telesi so zastavljali izhod / zastavljati komu pot
   // s postavitvijo česa napolnjevati, porabljati prostor: zastavljati trg z avtomobili / zaboji so zastavljali dvorišče
2. 2. s postavitvijo česa kaj obdajati, obkoljevati: otroci so zastavljali jezerca z blatom / zastavljali so ga s svojimi telesi / hribi zastavljajo ravnino obdajajo
   // zastavlja mu luč zaslanja
   // s postavitvijo česa za čim to utrjevati: iz strahu pred vdorom so vrata zastavljali s pohištvom
3. 3. nameščati kaj kam v ustreznem položaju zlasti za začetek dela: pomagal mu je zastavljati voz / pri oranju globoko zastavljati plug / pri hoji v hrib je čvrsto zastavljal palico postavljal; zastavljati nogo v razpoke postavljati, opirati
4. 4. nav. ekspr. delati začetni, temeljni del pri izdelavi česa: zastavljati sode / zastavljati temelje za stavbo; zastavljati vrtino s kratkim svedrom
   // delati, poganjati to, iz česar se razvije cvet, plod: sadno drevje odcveta in zastavlja plodove
5. 5. seznanjati koga s čim, pričakujoč odgovor, rešitev: zastavljati komu uganke / njegovo delo zastavlja številne probleme; odgovoriti na vprašanja, ki jih zastavlja življenje
   // seznanjati koga s čim, kar mora narediti, doseči: zastavljati mladini nove naloge; zastavljati si visoke cilje / publ. spremenjene razmere zastavljajo gospodarstvu nove zahteve
6. 6. star. zaustavljati, prestrezati: zastavljati vodni curek / zastavljati otrokov umski razvoj ovirati
   ● ekspr. precej na dolgo zastavlja besedo govori; ekspr. ne zastavlja prav besede ne govori tako, kot bi bilo potrebno; vedno krepkeje je zastavljal korak je stopal; zastavljati komu pot do uspeha onemogočati mu, ovirati ga, da bi uspel
   ♦ lov. zastavljati pobočje za pogon postavljati lovce na kraje, kjer ob pogonu lahko pride divjad

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. kar omogoča sklepanje na
   1. a) nastop, pojavitev česa v (bližnji) prihodnosti: vsa znamenja kažejo, da bo delo kmalu končano; dobro, slabo, varljivo, zanesljivo znamenje; po nekaterih znamenjih sodeč, se napoveduje dobra letina
   2. b) obstoj česa: znamenje dobre volje; moški so prišli v prazničnih oblačilih, kar je znamenje, da so snubci; po nekaterih znamenjih sodeč, ni govoril resnice; razsvetljena okna stanovanja imam za znamenje, da se je že vrnil
2. 2. po ljudskem verovanju nenavaden pojav, navadno v naravi, ki napoveduje za človeka usoden dogodek, dogajanje: vsa znamenja so neugodna; to znamenje napoveduje nesrečo; opaziti znamenje na nebu; razlagati si znamenja / nebesna, preroška znamenja
3. 3. z rodilnikom kar kaže na obstoj tega, kar izraža samostalnik: opaziti znamenja ljubezni, utrujenosti; to so prva znamenja starosti / v znamenje sprave mu je podal roko
4. 4. gib, zvok, s katerim se
   1. a) kaj sporoča: mahal je z rokami, a njegovih znamenj niso razumeli; naučiti gluhoneme sporazumevati se z znamenji / dajati komu znamenja z glavo; narediti znamenje križa; raketa, žvižg je znamenje za napad
   2. b) na kaj opozarja: znamenja s hupo, sireno / avtomobilist daje svetlobna znamenja / signalna znamenja
5. 5. dogovorjen lik, ki ima določen pomen: narisati znamenje; grafično, pisno znamenje; mednarodna znamenja; znamenje na zemljevidu / jezikovna, notna znamenja
   // lik, ki označuje, pomeni določeno dejstvo: vžgati živali znamenje / avtorsko znamenje; znamenja na cestišču oznake
   // predmet z dogovorjeno obliko, lastnostjo, ki ima določen pomen: prapori in druga društvena znamenja; krona in žezlo kot znamenje kraljevske oblasti / izveski in znamenja nad vrati obrtnih delavnic / postavljati mejna, orientacijska znamenja; prometna znamenja prometni znaki
6. 6. tvorba, oblika na koži, po kateri se osebek razlikuje od istovrstnih osebkov: imela je znamenje na licu; prepoznati konja po znamenju na čelu; znamenje od udarca; bradavice in druga znamenja / pridobljeno, prirojeno znamenje
7. 7. um. različno oblikovano likovno ali manjše arhitekturno delo navadno v spomin na določen dogodek: v spomin na ta dogodek so postavili znamenje; kamnito, leseno, stebrasto znamenje; znamenja in kapele / kužno znamenje postavljeno v spomin na kugo
8. 8. ed., publ., v prislovni rabi, v zvezi z v izraža, da kaj zelo vpliva na kako dogajanje, obstajanje: mesto je živelo v znamenju priprav na kongres; pogovori so potekali v znamenju sprave / naš kraj je bil ves v znamenju premogovnika
   ● knjiž. ti ljudje nosijo na sebi Kajnovo znamenje so morilci; publ. on je dal dobi neizbrisno znamenje značilnosti, posebnosti; ekspr. v nalogi je vse polno rdečih znamenj učiteljevih popravkov, narejenih z rdečim svinčnikom; podaril ji je obesek z rojstnim znamenjem z znamenjem ozvezdja živalskega kroga, v katerem je rojena; ekspr. na polju ni bilo znamenja o čem živem ni bilo opaziti ljudi, živali; biti rojen v znamenju bika v času od 21. aprila do 21. maja; star. druga knjiga je za znamenje boljša za spoznanje
   ♦ astr. zodiakalna znamenja; geod. triangulacijska znamenja; lingv. naglasno znamenje za označevanje naglasa; med. bolezensko znamenje bolezenska sprememba, ki kaže na določeno bolezen ali je značilna zanjo; materino znamenje prirojena, omejena, navadno pigmentirana sprememba na koži