potujítev potujítve samostalnik ženskega spola [potujítəu̯ potujítve] 1. iz literarne vede postopek prikazovanja znane resničnosti takó, da postane neznana, tuja, nenavadna
2. iz gledališke umetnosti postopek, s katerim se doseže odmik od čustvenega vživetja v predstavo s prekinitvami dogajanja, nagovori, songi, filmskimi vložki in je navadno naravnan družbenokritično
3. proces, v katerem kaj znanega postane neznano, tuje, nenavadno
ETIMOLOGIJA: iz potujiti iz ↑tuj
eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–2017, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.