apoteóza -e ž (ọ̑)
poveličevanje, proslavljanje osebe ali stvari: drama se zaključi z apoteozo ljubezni; pretresljiva apoteoza človeka, trpljenja; Duma je pesniška apoteoza domače zemlje
// pri starih Grkih in Rimljanih povzdignjenje posebno zaslužnega človeka v božanstvo: apoteoza cesarja
čústvece in čústevce -a [čustvəce; čustəu̯ce] s (ȗ)
ekspr. manjšalnica od čustvo: zamaknjeno poveličevanje svojih čustev in čustvec
deifikácija -e ž (á)
knjiž. poveličevanje, čaščenje česa kot božanstva: deifikacija življenja
glorifikácija -e ž (á) knjiž. slavljenje, poveličevanje, povzdigovanje: osebe v filmu je prikazal brez glorifikacije;
glorifikacija revolucije
hozána tudi hosana [hozána] medm. (ȃ) rel. izraža poveličevanje, slavljenje; slava!: hozana, sin Davidov;
hozana na višavah;
sam.: peti hozano;
bučna hozana
poveličevánje -a s (ȃ)
glagolnik od poveličevati: poveličevanje junaštev, uspehov
relígija -e ž (í) 1. zavest o obstoju boga, nadnaravnih sil; vera, verovanje: religija se kaže v različnih oblikah;
razvoj, zgodovina religije // s prilastkom sistem naukov, norm, vrednot in dejanj, obredov, v katerih se ta zavest kaže, vera: islamska, krščanska religija; monoteistične religije / državna religija v nekaterih državah ki jo država z zakonodajo priznava za svojo2. ekspr., z rodilnikom nazor, prepričanje, ki velja kot najvišja, najpomembnejša vrednota: humanizem je religija našega časa / religija tehnike oboževanje, poveličevanje
sámopoveličevánje -a s (ȃ-ȃ)
knjiž. poveličevanje samega sebe: težko posluša njegovo samopoveličevanje; samopoveličevanje in bahaštvo
samovelíčje -a s (ȋ)
knjiž. pretirano dobro mnenje o sebi in poveličevanje samega sebe: njegova bahavost in samoveličje / v satiri se posmehuje omejenosti in samoveličju takratne vladajoče družbe / nekateri duševni bolniki trpijo za samoveličjem
sláva -e ž (á)
1. splošno priznanje velike vrednosti, veljave: slava mine, ekspr. se razkadi; slava ga je naredila ošabnega; niso mu kratili zaslužene slave; biti željen slave; izkazovati komu čast in slavo slaviti ga / moja pesem naj mu bo v slavo v čast
// velik ugled, veljava: njegova slava raste; bojna, pisateljska slava; ekspr. dvomljiva slava
2. v medmetni rabi izraža poveličevanje, slavljenje: slava ti, junak / ob spominu na umrle: slava mu; slava njegovemu spominu
3. v Srbski pravoslavni cerkvi praznik na godovni dan zavetnika družine: praznovati slavo / krstna slava
● ekspr. kar naprej mu pojejo slavo zelo ga slavijo; publ. delati noče, slavo bi pa rad požel se proslavil; ekspr. slavo mu je prinesel že prvi film že s prvim filmom je zaslovel; ekspr. v svoji slavi ni pozabil domače hiše čeprav je bil zelo slaven; ekspr. vrnil se je ovenčan s slavo kot zmagovalec; star. pasti na polju slave na bojišču
♦ rel. molitev pri maši z začetkom: Slava
ustáštvo -a s (ȃ)
delovanje ali gibanje ustašev: simboli ustaštva; nacizem in ustaštvo / obujanje, poveličevanje ustaštva
velíčanje -a s (ȋ) knjiž. poveličevanje, povzdigovanje: veličanje ljubezni